Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.548 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    SV. MUČENKI IZ KARTAGINE – SV. PERPETUA JE BILA MLADA ŽENA IZ UGLEDNE RODBINE, SV. FELICITA PA MLADA SUŽNJA, KI JE PRIČAKOVALA ROJSTVO SVOJEGA OTROKA!

    Vsakemu kristjanu mora biti vera v Kristusa največja svetinja. Kako dragocen zaklad je ta vera, so se dobro zavedali tudi sveti kartaginski mučenci, med njimi sveti Perpetua in Felicita, katerih god danes obhajamo. Moč za svojo zmago v trpljenju so zajemali iz ljubezni do Kristusa. Iz te ljubezni naj bi vedno zajemali moč tudi mi. Zato si glede naše zvestobe in ljubezni izprašajmo vest, vse, kar nam naša vest očita, pa obžalujmo, da bomo svete skrivnosti obhajali s čistimi srci (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

    http://oddaje.ognjisce.si/media/blogs/ocetjevveri/2017_besedila/50.Perpetua_in_Felicita.pdf

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
    Sveti Perpetua in Felicita, prosita za nas!

  2. Miro says:

    V CERKVI SMO VSI POKLICANI, DA POSTANEMO SVETI!

    BOŽJA BESEDA: »Kdor posluša vas, posluša mene, kdor pa zavrača vas, zavrača mene. In kdor zavrača mene, zavrača tistega, ki me je poslal« (Lk 10,16).

    V trpljenju močno preizkušani Frančišek Van Thuan je v zaporniški celici (zaprt po nedolžnem) zapisal 1000 spodbudnih misli o veri, upanju, ljubezni, Cerkvi, družini, novem življenju v moči Svetega Duha … Te misli so bile pozneje objavljene v njegovi knjigi z naslovom Pot upanja, o kateri je kardinal Roger Etchegaray v predstavitvenem nagovoru zapisal, da je kakor svež, bister, neizčrpen studenec, iz katerega pronica evangelij.

    Priporočimo se Svetemu Duhu za razsvetljenje in premišljujmo o nekaterih misli Frančiška Van Thuana o Cerkvi.

    Eno samo telo: Cerkev
    En sam voditelj: sveti oče
    Eno samo upanje: »Da bodo vsi eno« (Jn 17, 21)

    – »Kdor vas posluša, mene posluša; in kdor vas zaničuje, mene zaničuje; kdor pa mene zaničuje, zaničuje tistega, ki me je poslal« (Lk 10, 16). Za vse življenje naj se ti vtisne v srce nasvet: spoštuj osebe, ki predstavljajo Cerkev, delijo njene zakramente in učiteljstvo. Za vse to te bo Bog blagoslovil.

    – Izpoveduješ Cerkev, ker jo je edino ustanovil Jezus Kristus, in trpiš, kadar vidiš nepopolnosti na človeškem obrazu Cerkve. Toda ti sam nosiš del odgovornosti za te nepopolnosti. Prizadevati si moraš, da bi jih izkorenil in omogočil, da bi se v Cerkvi spolnjevala Gospodova volja.

    – Preden kritiziraš Cerkev kot »nepomembno«, beri papeške okrožnice in druge dokumente. Presenečen boš ugotovil, da so vsak problem temeljito obravnavali. Videl boš, da so njihovi prenovitveni programi zelo »koreniti« in da je duh krščanstva, ki zajema iz Svetega pisma, Božje milosti in izročila, zares izjemno napreden. Kakor je povedal Pij XII.: Če bi uresničili le majhen del papeškega nauka, bi bila Cerkev in svet zagotovo preoblikovana.

    – Cerkev pripada starim in mladim, izobražencem in delavcem, bogatim in revnim. Cerkev pripada rumenim rasam, črnim ljudem in tistim z belo kožo. Pripada tako ženskam kakor moškim. Cerkev je namreč vesoljna in sprejema vse brez razlik. V Cerkvi ni prostora za diskriminacije in ločitve.
    (Pot upanja, Frančišek Van Thuan)

    V molitvah ponižno prosimo Svetega Duha za pomoč pri duhovni prenovi Cerkve. Ta se najprej začenja v naših srcih, ne v drugih, ampak najprej v mojem in tvojem srcu. Prosimo tudi za duhovno prenovo življenja v zakoncev in družin. Pridi, pridi Sveti Duh!

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  3. Miro says:

    PONOVNO MOLIMO K SVETEM DUHU!

    Ne jutri, pojutrišnjem ali kdaj drugič, ki morda nikoli ne pride, ampak TUKAJ IN ZDAJ – podarjenem od Usmiljenega Boga!

    SVETI DUH, POKAŽI NAM PRAVO POT
    (Paul Roth)

    Pridi, Sveti Duh, razsvetli nas:
    vse verujoče in tiste, ki se imajo za neverne,
    črne in rdeče, revne in bogate,
    nepismene in učene profesorje.
    Da se bomo znova naučili
    razlikovati dobro od slabega,
    da bomo znali ločiti resnico od laži,
    da bomo dojeli, kaj je pomembno in kaj postransko.
    Naše ozke duše so namreč natlačene z malenkostmi,
    velike reči pa prekriva prah pozabe.
    Zmešnjava je res zelo velika:
    vrednote je povozilo kolesje časa,
    pojmi so postavljeni na glavo,
    merila so vsa skrivenčena …
    Sveti Duh, pokaži nam, kaj hoče od nas Bog,
    pridi, razsvetli nam pot!
    Pridi, Sveti Duh, okrepi nas,
    da bomo po tej poti potem tudi hodili:
    pogumno, potrpežljivo in požrtvovalno.
    Pot je namreč dolga in pogosto padamo.
    Vržemo se na tla in iščemo kritja,
    če nas kdo zgrabi in če se utrudimo.
    Na vsak način hočemo rešiti svoje življenje,
    svoje premoženje in svojo lastnino,
    svoj ugled in svoje zdravje.
    Daj, da v odločilnem trenutku ne bomo sami.
    Daj, da bomo mogli hoditi po poti skupaj
    s prijatelji in tovariši, z ženo in otroki.
    Da se bomo držali za roke,
    da bomo mogli priti pred tebe skupaj,
    da nas bodo usmerjale molitve vseh tistih,
    ki so to pot že prehodili.
    Saj si vendar Duh občestva.
    In ko se bo zdelo, da res ni
    prav nikjer nobene tolažbe več,
    ko bomo zablodili s poti, tedaj nam bodi blizu.
    Pridi, posveti nas!
    Naša srca napolni ne samo z gorečo željo
    po resnici, po pravi poti in polnem življenju.
    Vžgi v nas tudi svoj ogenj,
    ki bo storil, da bomo tudi mi postali
    luči, ki svetijo, grejejo, vlivajo upanje.
    Daj, da bodo naši okorni jeziki našli besede,
    ki pričujejo o tvoji ljubezni in o tvoji lepoti.
    Preustvari nas, da postanemo ljudje ljubezni,
    tvoji svetniki, uresničenje božje besede.
    Potem bomo spreminjali tudi obličje zemlje
    in vse bo na novo ustvarjeno.
    Pridi, Sveti Duh, kajti duhovi teme nas ogrožajo!

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!

  4. Janez says:

    Idejno izhodišče teme: Dr. Alojzij Šuštar nadškof: Dei voluntatem facere (Božjo voljo spolnjevati – dopolnjeno)

    “KRISTJANI, ČE ME LJUBITE, BOSTE SPOLNJEVALI MOJE ZAPOVEDI”
    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: 15 »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; 16 jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: 17 Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. 18 Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam. 19 Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. 20 Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. 21 Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.«

    Kdor sledi Jezusu, se uči ljubiti Očeta nad vse, celo nad svoje življenje. Jezus se skrajno resno izrazi, da je svoje življenje na tem svetu (npr. uspeh, slavo, moč, privilegije) treba celo ’sovražiti’, kar pomeni v danem kontekstu ’manj ljubiti kot’, oz. zaničevati v primerjavi z večnim življenjem. Saj, kdor hoče svoje življenje na tem svetu rešiti, ga bo izgubil. Tako ali drugače, prej ali slej, bomo življenje na tem svetu enkrat s smrtjo na zemlji izgubili. Ali ni veliko bolje za nas, iz vidika večnosti, če ga častno izgubimo, ko ga zavestno darujemo iz ljubezni do nekoga, kakor, če se ga v strahu zase do zadnjega obupno oklepamo in ostanemo pri tem sami kot neko zrno, ki noče umreti? V ljubezni do Očeta naj verujemo Njegovemu dobremu načrtu za dober izid naše življenjske poti, ki pa se ne konča s smrtjo, ampak pri Njem v večnosti, ker smo vendar ustvarjeni Zanj. Povabljeni smo, da trdno zaupamo Očetovemu načrtu, saj je v tem ravno naša ljubezen do Njega, da neomajno verujemo, da je njegov načrt v vsem dober, da celo najhujše stvari v našem življenju obrača na dobro vsem. In da se naučimo spolnjevati Božjo Voljo oziroma vse Božje zakone in pravila ter da ne mislimo na človeški način, ampak na Božji način.

    Vprašajmo se:”Ali je za zveličanje zadosti, če le verujemo, kar je Bog razodel, ne da bi krščansko vero tudi živeli in iz vere proizvajali dobra dela?” Odgovor se glasi: “Za zveličanje ni zadosti, če le verujemo, kar je Bog razodel, ampak smo dolžni tudi spolnjevati vse, kar nam Bog zapoveduje.” Isto nam govori Jezus v gornjem evangeljskem odlomku, ki je del njegovega poslovilnega govora apostolom pri zadnji večerji, torej njegova oporoka. Morda smo bili pozorni, da kar dvakrat poudarja: “Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi” in “Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi”. Po domače bi rekli: ljubezen do Boga je treba pokazati z dejanji. Tudi starši se ne zadovoljijo s tem, da jim otroci z besedami ponavljajo: “Rad te imam!” Če ne upoštevajo njihovih želja in ukazov, njihova ljubezen nima nobene življenjske vrednosti. Preskusni kamen naše ljubezni do Boga, kar je dejansko naša vera, je uresničevanje Jezusove največje zapovedi. V njej je povzet dekalog ali deset Božjih zapovedi, ki urejajo človekov odnos do Boga, Stvarnika in Očeta, in do soljudi, ki so zaradi skupnega Očeta naši pravi bratje in sestre. V obe smeri ima ta “največja zapoved” enako težo. Pobožen ljudomrznež, ki grdo ravna z ljudmi je tako od Boga bolj oddaljen, čeprav prakticira vero in moli, kot pa tisti, ki zna ustvarjati prisrčne medčloveške odnose, čeprav Boga z jezikom ne priznava; vendar vsebinsko živi po Božjih postavah, ker ljubi bližnjega. Pomembno se je odpreti delovanju Svetega Duha in pustiti Bogu, da pride k nam in ostane pri nas in v nas ter nas navdihuje, uči in vodi. Jezus obljublja apostolom in vsem svojim učencem Duha resnice. To je tista oživljajoča moč, ki v nas, če mu ne postavljamo ovir, rodi sadove krščanskega življenja, življenja po Božjih zapovedih. Apostol Pavel v svojem pismu Galačanom našteva za življenje silno dragocene “sadove Svetega Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje”. Roditi te sadove pomeni “imeti Jezusove zapovedi in jih spolnjevati” ali z drugimi besedami – ljubiti Boga. Naše krščanstvo se mora “učlovečiti”. To zahtevo je po pozornem branju evangelija spoznala in v odlokih drugega vatikanskega cerkvenega zbora izrazila Cerkev na pragu tretjega krščanskega tisočletja. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu se začenja z razglasom: “Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev.” Za sprejem odrešenja je potrebna aktivna in dejavna vera v Boga. Vsaka vera v Jezusa ni odrešenjska (vera, ki temelji le na Jezusovih naukih in čudežnih dejanjih, vera zaradi koristi vernikov (6,14-15)). Odrešenjska vera je žrtvovanjska, razumska in bivanjsko sprejetje sporočila in osebe Jezusa do stopnje, ki spremeni človekove misli in dela v skladu z evangeljskim sporočilom, ter vodi v življenje in delovanje Božjih otrok. Pomembno je, da premislimo dejstvo, da samo vera še ni garant za naše odrešenje. Ta človeka šele odpira Jezusu, ki je izvor odrešenja in večnega življenja. In vera ki proizvaja dobra dela in zagotavlja, ljubezen, odpuščanje, dobroto, strpnost, usmiljenje, pomoč brezdomcem in ubogim, približa človeka jetusu, saj je tudi naš Odrešenik tako delal in učil druge, ko je bil na zemlji. In najvišja od vseh pa je zapoved ljubezni, je učil Jezus. Ta, ki spolnjuje Božje zapovedi, prejme resnico in luč, dokler ni v resnici poveličan in ve vse. Spoznanje resnice in odgovore na svoja največja vprašanja pa kristjani od Boga prejmemo, če smo poslušni Božjim zapovedim. Poslušnosti Bogu in ponižnosti pa se učimo vse življenje. Ni večjega zgleda poslušnosti, kot je Odrešenikov. O njem je Pavel dejal: »Čeprav je bil Božji Sin in pravi Človek, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni učenci, izvir večnega odrešenja.« Odrešenik je s popolnim življenjem, s spoštovanjem svojega svetega poslanstva nazorno udejanil in ponazoril pristno Božjo ljubezen in nam dal zgled. Nikoli ni bil ošaben, žaljiv, materialističen. Nikoli ni bil nadut zaradi ponosa. Nikoli ni bil nezvest. Vselej je bil ponižen. Vselej je pomagal in bil dober do ubogih, ponižanih in bolnih, saj je zaradi njih prišel na svet. »Zdravnika potrebujejo bolni«, je rekel Jezus. Naj bo naše prvo spreobrnjenje kot dobrih ljudi in dobrih kristjanov v tem, da si prizadevamo za vedno globljo ljubezen do Boga. Ljubezen do Boga nas vodi k temu, da bolj poslušamo njegovo besedo in živimo tako, kot nas On uči, da je prav glede na Božje zapovedi in postave. Tudi Jezus je moral spolnjevati Božjo Voljo na križu. Postavimo na temelj ljubezni naš odnos do bližnjih in dajajmo naprej drugim vse zastonj, saj smo tudi mi vse zastonj od Boga prejeli. Kolikokrat vidimo predvsem napake pri drugih, ki so jih drugi naredili, svojih napak pa ne vidimo. Zaradi teh napak druge ljudi kritiziramo, preziramo, jim obračamo hrbet, jim damo vedeti, da nimajo kaj iskati v naši bližini, v naši skupnosti, celo v cerkvi. S takim odnosom ne bomo nikomur pomagali, da se poboljša oziroma pride k Jezusu. In to tudi ni odnos, v katerem bi posnemali Jezusovo ravnanje. Zato se spreobrnimo v tem, da ne bomo ošabni, da nikogar ne bomo prezirali in poniževali, ampak bomo imeli do vsakega, spoštljiv odnos in bili dobri in usmiljeni. Marsikdo se ob krivici, ki jo je doživel, zakrkne in človeku, ki ga je prizadel, težko odpusti. V nebesih pa ne bo prostora za zamero. Dokler ne bomo zmogli odpustiti, bomo čakali pred nebeškimi vrati. Tudi Jezus nam naroča: »Odpustite in vam bo odpuščeno; s kakršno mero merite s tako se vam bo odmerilo; ves tisti dolg sem ti odpustil ali nisi tudi ti dolžan usmiliti se svojega brata; odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom…« Naj bo naše spreobrnjenje nadalje tudi v tem, da se učimo odpuščati in biti usmiljeni. Naj bo naše spreobrnjenje v tem, da nehamo skrbeti samo zase in postanemo živi udje oziroma mladike na trti Kristusovega telesa. Če bomo vsi delali tako, kot je ravnal Jezus, bomo zlahka postali živo občestvo in dajali boljši zgled in prispevali k boljšemu svetu. Biti kristjan ni samo hoditi k maši in moliti, ampak v vsakdanjem življenju, v medsebojnih odnosih, v življenju kraja in župnije, dati sebe v službo Bogu in bližnjemu in vedno ravnati tako, kot bi na našem mestu ravnal Jezus. Vero preliti v konkretna dobra dejanja in Ljubiti, kar je Božja Volja. Zato moramo poznati Kristusov Evangelij in ga vedno znova prebirati in premišljevati ob njem. Zato naj bo naše spreobrnjenje tudi v tem, da pogosto prebiramo Jezusov Evangelij in svoja ravnanja usklajujemo z Jezusovim ravnanjem in živimo tako kot je živel Odrešenik na zemlji. In začnimo takoj zdaj pri sebi, ne pri drugih. Veliko dela nas čaka za lastno preobrazbo in to, da bomo uresničevali našo Hojo za Kristusom.

    Vir: Razni izvlečki za premislek iz religioznih knjig in gradiv ter tjudi prispevkov raznih avtorjev na medmrežju. Že objavljeno.

    Npr. avtorji Thomas S. Monson, dr. Alojzij Šuštar, Thomas Merton, Tomaž Kempčan, sveti Frančišek, papež Frančišek et altri.

    Molimo. O Bog, razsvetljuj mi srce, razum in duha, da bom znal prepoznavati Tvojo Božjo voljo in jo prav izpoljevati, da bom znal prepoznavati znamenja časov in da bom v svojih dejanjih doma in v svetu ravnal razumno in odgovorno. Pomagaj mi prosim, da bom vedno v Življenju Tvoj misijonar Ljubezni in Miru ter apostol Usmiljenja, ki se trudi pomagati, živeti in moliti kot Ti Jezus moj Gospod. Amen. Janez

  5. hvala says:

    ČE LJUDJE NE SPOŠTUJEMO DUHOVNIKE, KI SO BOŽJI POSLANCI NA ZEMLJI, POSTAVLJENI SO OD BOGA, PRAV TAKO VSAKA DRŽAVNA OBLAST JE POSTAVLJENA OD BOGA, PRIZADEVAMO TUDI BOGA, KER TO POMENI, DA SE NE STRINJAMO Z NJEGOVIM VODENJEM SVETA, IN PRIZADETO JE TUDI CELOTNO OBČESTVO LJUDI, MI VSI SMO KRISTUSOVO TELO , KRISTUS PA JE GLAVA BOGU.

    ČE NE SPOŠTUJEMO DOBRIN, KI NAM JIH GOSPOD VSAK DAN DAJE, SE NE ZAHVALJUJEMO ZA DAROVE IN MILOSTI IN GA NE SLAVIMO, SMO PAČ PASIVNI NEHVALEŽNI ROD. GOSPOD MILOSTI IN DAROVE DAJE, LAHKO PA JIH TUDI ODVZAME.

    BOG JE BOG REDA, BOG ŽIVLJENJA, NERED IN VSAKO ZMEDO V ŽIVLJENJU DELAMO LJUDJE.
    JEZUS JE REKEL: “PETER , TI SI SKALA IN NA TO SKALO BOM POSTAVIL CERKEV IN PEKLENSKA VRATA JE NE BODO PREMAGALA. CERKEV VODI GOSPOD Z SVETIM DUHOM.

    KER JE ON BOG ,VSEMOGOČNI BOG, NE POTREBUJE NAŠEGA NAČRTA IN KAZANJA IN VSILJEVANJA KAJ MORA STORITI IN ŠE NAREDITI.
    KO BO POSAMEZNIK NA SVETU POSKRBEL, DA BO ZAŽIVEL V POPOLNI GOSPODOVI SVOBODI, SE BO ZAČELO VZPOSTAVLJATI RAVNOVESJE, KI JE SEDAJ PRECEJ NARUŠENO IN PORUŠENO V NAŠIH ŽIVLJENJIH.

    PREDAJMO SE V GOSPODOVE ROKE, ZAHVALJUJMO SE MU IN GA SLAVIMO.

    CELOTEN NAMEN STVARITVE ČLOVEKA JE, DA BI S POSLUŠNOSTJO SPOŠTOVAL IN ČASTIL BOGA.
    VSAK POBOŽNI KARAKTER JE REKLA JOYCE MORA BITI UKORENINJEN V POSLUŠNOSTI———–TO JE OSNOVA VSE SREČE., ŽIVLJENJE V NEPOSLUŠNOSTI JE SAD NAPAČNEGA RAZMIŠLJANJA.

    DRUG PISMO KORINČANOM 10 ,4-5 PRAVI, DA VSAKO MISEL PODVRZIMO POSLUŠNOSTI KRISTUSU.

    V ŽIVLJENJU MORAMO NAREDITI TISTO, KAR BOG OD NAS ZAHTEVA, GLEDE NA SVOJ NAČRT Z NAMI.

    V 21. POGLAVJU EVANGELIJA PO JANEZU JE JEZUS S PETROM GOVORIL O STISKAH, KI JIH BO MORAL PRESTATI, DA BI SLUŽIL IN POVELIČEVAL BOGA, TAKOJ KO MU JE JEZUS TO POVEDAL, SE JE PETER OBRNIL, VIDEL JANEZA IN NEMUDOMA VPRAŠAL JEZUSA, KAKŠNA JE NJEGOVA VOLJA ZANJ. PETER SI JE ŽELEL ZAGOTOVITI, DA SO TUDI PRED JANEZOM ENAKO TEŽKI ČASI.

    V ODGOVOR JE JEZUS PETRU VLJUDNO POVEDAL, NAJ SKRBI ZASE.

  6. hvala says:

    PRINCE DEREK JE NAPISAL TUDI KNJIGO -VLOGA MOŽA IN ŽENE V ZAKONU

    Takole pravi med drugim:

    ZAKON POTEKA GLADKO SAMO, ČE VSAK OD PARTNERJEV DELUJE V SKLADU S SVOJO SVETOPISEMSKO VLOGO, ZATO POGLEJMO, KAJ SVETO PISMO GOVORI O ŽENI.!

    VLOGA ŽENE

    1 . JE POMOČNICA.

    GOSPOD BOG JE REKEL: “NI DOBRO ZA ČLOVEKA, DA JE SAM; NAREDIL MU BOM POMOČ , KI MU BO PRIMERNA (1. Mojzesova knjiga 2,18). TO BI LAHKO TUDI PREVEDLI: “NAREDIL MU BOM POMOČNICO, KI GA BO DOPOLNILA.
    Prince Derek pravi; HEBREJSKI JEZIK JE TEŽKO PREVESTI V NAŠ JEZIK; TODA OSREDOTOČIMO SE NA GLAVNO TOČKO:

    BOG JE DAL ŽENO, DA BI BILA POMOČNICA .

    VELIKO ŽENSK DANES MISLI TAKOLE: “ČE SEM POMOČNICA, SEM NIŽJA.”
    TO JE NAPAKA. V TELESU KRISTUSA NI NIHČE VIŠJE ALI NIŽJE OD KOGAR KOLI DRUGEGA.

    VSAKEMU OD NAS STA DANA MESTO IN FUNKCIJA: BOG OD NAS ZAHTEVA ZVESTOBO NA DOLOČENEM MESTU IN V VLOGI, KI NAM JU JE DOLOČIL.

    V JANEZOVEM EVANGELIJU -14,16-17, JEZUS GOVORI, KAKO BO POSKRBEL ZA SVOJE UČENCE, POTEM, KO JIH BO ZAPUSTIL: “PROSIL BOM OČETA IN DAL VAM BO DRUGEGA POMOČNIKA, DUHA RESNICE, ” TAKO JEZUS OPIŠE SVETEGA DUHA KOT POMOČNIKA; TODA ALI TO POMENI, DA JE SVETI DUH MANJ VREDEN, NIŽJI?

    NIKAKOR- ON JE BOG.

    VLOGA ŽENE 2. PODREJA SE SVOJEMU MOŽU.

    TA POJEM JE BIL V ZADNJIH LETIH PREDMET POLEMIKE, TODA APOSTOL PAVEL GA JASNO IZRAZI V PISMU EFEŽANOM 5,22. ———“-ŽENE NAJ BODO PODREJENE SVOJIM MOŽEM KAKOR GOSPODU”.

    ZNOTRAJ TEGA KONTEKSTA VZAJEMNEGA PODREJANJA JE ŽENI ZAGOTOVLJEN EDINSTVEN IN POSEBEN PRIVILEGIJ. S SVOJO NARAVNANOSTJO DO MOŽA KAŽE NARAVNANOST CERKVE DO KRISTUSA. V TEM KONTEKSTU PODREJENOST NI DOLŽNOST, KI JE NALOŽENA ŽENI, AMPAK POSEBEN PRIVILEGIJ,KI JI JE PODREJEN.

    TAKO PETER, KI JE BIL POROČEN , KAKOR PAVEL, KI JE BIL NEPOROČEN, STA ZAČELA SVOJ POUK O DOMAČEM REDU Z ODGOVORNOSTJO ŽENE, DA SE PODREDI SVOJEMU MOŽU.

    ZATO OBSTAJA PRAKTIČEN RAZLOG.
    ČE ŽENA NE IZPOLNI SVOJE ODGOVORNOSTI, JE SKORAJ NEMOGOČE, DA BI MOŽ IZPOLNIL SVOJO.

    ŽENA IMA KLJUČ, S KATERIM LAHKO ODPRE VRATA ZA TO , DA NJEN MOŽ IZPOLNI SVOJO VLOGO KOT GLAVA DRUŽINE, ALI PA ZATO, DA MU JIH ZAPRE.

    ČE SE ŽENA NE PODREDI PROSTOVOLJNO MOŽU KOT GLAVI, JE EN SAM NAČIN, KAKO LAHKO ZAVZAME TA POLOŽAJ- TAKO , DA SAM UVELJAVI IN GOSPODUJE. TEGA NE BI HOTELA NOBENA RAZUMNA ŽENA!

    KAJ , ČE SE ŽENA ODLOČI, DA SE NE BO PODREDILA, NJEN MOŽ PA SE ODLOČI, DA NE BO ZAVZEL SVOJEGA MESTA KOT GLAVA???????????????TAKŠNA DRUŽINA OSTANE DUHOVNO NEZAVAROVANA, JE KAKOR LADJA BREZ KAPITANA NA VIHARNEM MORJU.PREJ ALI SLEJ BO DOŽIVELA BRODOLOM.

    NEZAVAROVANE DRUŽINE SO V NAŠI SODOBNI KULTURI GLAVNI VZROK ZA DRUŽBENO NESTABILNOST IN NERED, KI GA IZKUŠAMO.

    ENA SAMA RESNIČNO UČINKOVITA REŠITEV OBSTAJA: NA NOVO VZPOSTAVITI BOŽJI RED V NAŠIH DRUŽINAH.

    VLOGA ŽENE 3. BOG JE ČLOVEŠKO TELO USTVARIL TAKO, DA GLAVA NE MORE STATI SAMA.
    ČE JE MOŠKI GLAVA DRUŽINE , GA MORA PODPIRATI NJEGOVO TELO. IN ZATO JE NAJPREJ ODGOVORNA ŽENA.

    VLOGA ŽENE 4. SPODBUJA
    NIČ NI BOLJ BOLEČE, KOT ŽENA, KI SVOJEMU MOŽU JEMLJE POGUM. KO ŽENA OPOGUMI SVOJEGA MOŽA, DOPOLNJUJE VLOGO SVETEGA DUHA , KI JE BODRILEC, OPOGUMLJEVALEC.

    VLOGA ŽENE 5. ZASTOPNIŠKO MOLI ZA SVOJEGA MOŽA. PRAVILNA MOLITEV PRINESE VELIKO BOLJŠE REZULTATE , KAKOR KRITIZIRANJE ALI PRITOŽEVANJE. (prepis Prince Derek).

    Prince Derek opisuje tudi vlogo moža, pa sedaj nisem prepisovala, lahko si preberete.

    Moje razmišljanje je tako kot sem že rekla, da če ne spoštujemo Zapovedi Boga, je vse ravnovesje porušeno. Vedno si moramo dati pred oči, kaj govori Bog o tej in tej zadevi, ne pa kaj bi mi dodajali po svoje.
    Tako kot pravi Prince Derek : VSAKEMU OD NAS STA DANA MESTO IN FUNKCIJA: BOG OD NAS ZAHTEVA ZVESTOBO NA DOLOČENEM MESTU IN V VLOGI , KI NAM JU JE DOLOČIL,

    • hvala says:

      Popravek v stavku: V tem kontekstu podrejenost ni dolžnost, ki je naložena ženi, AMPAK POSEBEN PRIVILEGIJ, KI JI JE DODELJEN.

  7. Janez says:

    Razumeti pravičnost ali to pomeni tudi pravilno razumeti Boga
    »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in to vsem, ki verujejo.« (Rim 3,22)
    Pravičnost prihaja prek vere v Jezusa in ne prek našega dela ljudi, ki smo grešni in nepopolni. To je poleg Vere v Boga tisto Božje darilo in ga pridobimo, ko začnemo iskreno verovati v Jezusa Odrešenika in izvajati Božjo Voljo v našem življenju. Mnogo odlomkov je v Bibliji, ki te trditve potrjujejo in jih proučujejo duhovniki in bogoslovci. Zaradi nas grešnih ljudi je Bog poslal na zemljo Jezusa Kristusa; Njega, ki ni poznal greha, tako da v Njem in po Njem moremo Ljudje postati, zdržati in vztrajati v Božji pravičnosti. To je tisto, kar bi mi ljudje morali biti in sprejeti ter v pravem odnosu do Boga po Božji Milosti in Njegovi Dobroti. Kristus je bil na Zemlji brez greha in zaradi ljubezni do nas je vzel nase naše grehe, da bi mi bili v vzvišenem odnosu z Bogom in se odrešili brez svojih zaslug. Jezus je bil na Zemlji Pravi Bog in Pravi Človek. S svojo Smrtjo in Vstajenjem nas je Odrešil. Bog nas Ljudi, zaradi poslanega Sina Odrešenika vidi kot preizkušene in sprejete in v pravem odnosu s seboj takrat, ko smo kot verni kristjani sprejeli Jezusa kot našega Odrešenika.

    Namesto, da nas je strah, da je Bog žalosten in jezen na grešne ljudi, se lahko postavimo predenj, saj v Kristusu Odrešeniku vemo, da smo pri Bogu sprejeti. Nihče ne bo opravičen (postati pravičen, opravičen, zadovoljivo sojen) pred njim v poslušnosti delom, določenim v postavi. Ker [pravo opravilo] postava je, da se človek prepozna in zaveda greha [ne samo dojemanje, ampak spoznanje greha, ki deluje k pokori, veri in svetosti vsake osebnosti]. Božja pravičnost namreč prihaja po veri in osebnem zaupanju in zaupljivi opori v Jezusa Kristusa (Odrešenik ali Mesija). [To pomeni] za vse, ki verujejo. Za njih ni razlike. Mi vemo, da je človek opravičen ali pravično ocenjen in v pravem odnosu z Bogom ne po delih postave, ampak [samo] po veri in [popolnem] zaupanju in vdanosti in trdnem upanju v Jezusa Kristusa ter izvrševanju Njegove Volje. Vera v Boga in dobra dela nam Ljudem odpirata Pot do Boga in Božje Pravičnosti, ko Bog pride, vstopi in ostane v nas, ker tedaj prav razumemo Boga, ki je v tem, da spolnjujemo Njegovo Voljo.

    Za duhovno rast je pomembno, da vidimo sami sebe v pravem odnosu z Bogom po veri v Jezusa Kristusa. Vera je poleg Božje Pravičnosti Božji dar. Če se kadarkoli počutimo slabo in se sprašujemo, ali je Jezus jezen na nas, izgubimo moč, da bi nadaljevali pot, ki nam jo je pripravil. Mi smo močnejši od hudiča, ker verjamemo Jezusu, vendar se moramo postaviti pred Bogom oblečeni v oblekah pravičnosti in ne v capah krivde in obsodbe. Vztrajati moramo na Poti k Njemu. V šestem poglavju Efežanom Biblija pravi, da moramo obleči pravičnost kakor svoj oklep. Vojakom oklep varuje srce. Kaj v resnici verjamemo o sebi? Ali lahko verjamemo, da imate pravi odnos z Bogom!?. Da lahko, če se ozremo na Gospodova dela, ki jih je napravil za nas vse, in ne na svoje napake, ki smo jih kot nepopolni in grešni ljudje storili. Napravili bomo grehe in napake, in ko jih bomo, se moramo tudi pokesati, prositi za milost Boga in si pridobiti Božje odpuščanje. To je edina možnost, da lahko verni ljudje hodimo v pravičnosti in delamo, kar je prav v Božjih Očeh. Ni naša pravičnost, da ljudje sami s svojimi močmi lahko hodimo v pravičnosti na Zemlji, saj je kakor oblečena umazana cunja, vendar lahko in moramo hoditi v Božji pravičnosti po veri v Jezusa Kristus v svečani obleki. Ta čudovita drža, ki jo lahko imamo v sebi, je del novega življenja vernika v Jezusa. Človek si namreč nepravilno postavi svoje postave pravičnosti po svoji meri in pravilih, ki pa niso pravilna v Božjih Očeh. Zato se moramo truditi, da molimo in živimo po Božjih Postavah in spolnjujemo Njegovo Voljo in ne Svoje Človeške Volje. Sad Božje pravičnosti Božja beseda je popolnoma jasna, da Bog od nas ne pričakuje naše pravičnosti. Ljudje je v Božjih očeh nimamo in do nje sami ne moremo priti, ne glede na to, kako iskreno in goreče se trudimo, ker smo grešni in nepopolni. Božji Duh nas vodi in vzgaja, da živimo (mislimo, govorimo in ravnamo) v skladu z Božjo pravičnostjo, ki je v nas. Šele ko se Ljudje odločamo po Božji naravi v nas, rojevamo sad Njegovega življenja v nas – torej sad Božje pravičnosti.

    Vir: Lastni dodatni prispevek in upoštevani prispevki iz Joyce Meyer: Nov način Življenja, Exodus Maribor.

  8. Janez says:

    Dalajlama – kako biti sočuten – nekaj dodatnih misli
    Vse v našem življenju teče in se spreminja ali Pantha Rei po grško. To nam ni enostavno. Če pa naletite na težave z umirjenim in bistrim umom, popolnoma oboroženi z duhovno prakso, lahko marsikaj premagate. Ko pa možgane zamegli sovraštvo in sebičnost, ljubosumje in jeza, ne samo prenehamo nadzorovati sebe, ampak tudi izgubimo sposobnost razuma. V teh minutah lahko storimo karkoli. Destruktivna čustva onesnažujejo naš pogled na svet in onemogočajo zdravo življenje. Zato je treba z modrostjo in sočutjem očistiti notranji vid.Ko nas obvladajo zatemnitve, izgubimo eno svojih največjih vrlin – neodvisnost. Vsaj zaenkrat je naš um nemir, v katerem trpi trdna presoja. Ker smo ujetniki poželenja ali sovraštva, ne razmišljamo, ali se je vredno obnašati tako ali drugače; govoriti neumnosti, delati čudne kretnje. Potem, ko se ozremo nazaj, se nam zdi nerodno: kaj je našlo na nas? Medtem ko smo bili pod vplivom močnih čustev, se sposobnost razlikovanja dobrega od slabega, ustreznega od neprimernega ni mogla pokazati. Jasno je, da je treba premagati neugodne razmere. Ko pa jih s sovraštvom poskušajo premagati, se pojavijo nove težave, saj sovraštvo ne zna videti situacije pravilno in nepristransko. Premagovanje mora iti skozi analizo: upoštevanje dejstev in ugotavljanje resničnega stanja. Potem ne bo negativnih stranskih učinkov.

    Samo ljudje imajo sposobnost razuma: posledice razumemo in razmišljamo na dolgi rok. Ljudje so sposobni tudi neomejene ljubezni, medtem ko so živali sposobne le omejene ljubezni. Ko pa se ljudje razjezijo, ves ta potencial izgine. Niti en sovražnik, ne glede na to, kakšno orožje ima, ne more uničiti teh lastnosti. In jeza to zmore. Je uničevalec. Kadar živali delujejo iz jeze ali poželenja, jih imajo začasno in površno, saj niso sposobne različnih oblik uničenja in vse bolj uničujočega delovanja. Ljudje imamo bogatejše priložnosti: svoj intelekt lahko uporabljajo ne le za veliko dobro, ampak tudi za veliko zlo. Ključ je um. Samodestruktivne težnje se pojavljajo ne same od sebe, ampak zaradi nevednosti. Uspeh je tudi v nas samih. Sreča in mir izhajata iz samodiscipline, samozavedanja in jasnega razumevanja slabih posledic jeze in dobrih posledic prijaznosti. Recimo, da se hitro razjezite. Če gojite jasno razumevanje in jasno zavedanje v sebi, se bo razdražljivost najprej zmanjšala in nato popolnoma izginila.
    Če dovolimo, da jeza prevlada nad ljubeznijo in sočutjem, bomo žrtvovali najboljše, kar je v naši racionalnosti: modrost, sposobnost razlikovanja pravega od napačnega. Skupaj s sebičnostjo je jeza eden najresnejših problemov sodobnega sveta. Ima veliko vlogo pri stalnih konfliktih v Aziji, Afriki in na Bližnjem vzhodu ter med močno industrializiranimi in gospodarsko nerazvitim državami. Ti konflikti izhajajo iz nepripravljenosti razumevanja, koliko skupnega imamo. Ni jih mogoče rešiti z orožjem, pa tudi s čisto političnimi in tehnološkimi sredstvi. Težav, s katerimi se srečujemo, ni mogoče razložiti z krivdo ene osebe ali dejstvom enega dejavnika: soočeni smo z rezultatom lastne neodgovornosti. In poudarjanje tega, kar je skupnega med nami, je zelo pomembno. Sovraštvo in konflikti so še vedno prinašali srečo vsem, tudi zmagovalcem. Nasilje vedno povzroča nesrečo in je zato neproduktivno. Toda od kod prihaja sreča v svetu, polnem sovraštva in jeze? Če pogledate dolgo zgodovino pretresov, postane jasno: iskati moramo način, kako živeti drugače. Poskusi sil, da bi prevladali med seboj z oboroževalno dirko (bodisi jedrsko, kemično, biološko ali konvencionalno), ne vodijo v dobro. Prodaja orožja – na tisoče in tisoče orožja in streliva proizvajalcev v velikih državah – prispeva k nasilju, a sovraštvo, pomanjkanje sočutja in nespoštovanje pravic drugih je še nevarnejše kot puške in bombe. Zunanji svet je nemogoč brez notranjega sveta. Dokler v umu obstaja sovraštvo, resničnega miru ne bo. Težave je mogoče rešiti le z resnično mirnimi sredstvi: ne le s pogovorom o svetu, ampak z dejanji, ki temeljijo na mirnem umu in mirnem srcu. Le tako bomo naš svet naredili boljše. Kamor koli pogledamo, ni bolj nevarnih provokatorjev kot jeza in sebičnost. Pod egoizmom mislim na samoobsedenost, kar vodi v poskuse manipulacije drugih ljudi. Dokler nad nama vlada jeza, nimamo možnosti, da bi dosegli trajno srečo. Da bi našli mir, tišino in resnično prijateljstvo, je treba minimizirati jezo in razviti prijaznost, dobro srce. Če bomo postali boljši, bodo naši sosedje, prijatelji, starši, zakonci in otroci občutili manj jeze in to jim bo pomagalo, da bodo postali prijaznejši, bolj sočutni in bolj harmonični. Ozračje se bo izboljšalo, kar bo koristilo fizičnemu zdravju. To je način, kako spremeniti svet. Čas je, da se vsi, tudi svetovni voditelji, naučimo razmišljati širše in razumemo, da smo vsi, ne glede na raso, kulturo in ideologijo, v isti barki. To je pomembno za vsako posamezno osebo posebej ter za družine, skupnosti, narode in svet kot celoto. Države, ki so dosegle velik materialni napredek, začnejo razumeti, da sta stanje družbe in naše fizično počutje tesno povezana s stanjem našega uma. S tem bi se morale začeti resne spremembe. Vsakdo si mora prizadevati za spremembo svojega osebnega položaja. In to zahteva duhovno delo. Spremeniti se moramo, da drugače dojemamo druge ljudi in sebe.

    Zakaj sta pomembna sočutje in strpnost
    Obstajajo različne ravni sreče. Fizična sreča je pogosto povezana z materialnimi stvarmi, duševna sreča pa z notranjim in duhovnim razvojem. Ker je naš občutek “jaz” dvofizični in duševni vidik, je potrebna pozornost obeh strani.

    Ravnotežje je pomembno za dobro človeške družbe.
    Svetovni razvojni načrti temeljijo na temeljni želji po doseganju sreče in olajšanju trpljenja. Vendar je dolgoročno razmišljati pomembno ne le z vidika varstva okolja. Potrebna je tudi notranja strategija, ki je usmerjena daleč v prihodnost. Delo na zunanjih rešitvah je plemenit vzrok, vendar ne bodo prinesli želenega uspeha, dokler um in vladavina sovražnosti vladata v umu. Če živimo v družbi, moramo deliti trpljenje sosedov, biti strpni in usmiljeni ne le do tistih, ki nam sočustvujejo, ampak tudi do sovražnikov. In moramo biti zgled s svojim vedenjem – samo pogovori nas ne bodo prepričali v pravilnost naših vrednot. Treba je živeti v skladu z visokimi standardi etike in žrtvovanja, za katere navdihujemo ostalo. Potrebna je moralna moč. Najvišji cilj toka sočutja je služiti ljudem, prinašati jim dobro. Zelo pomembno je skrbeti za srečo in mir vseh bitij brez izjeme in za to brez notranjih sprememb ne morete.
    V našem življenju se nenehno pojavljajo neugodne okoliščine: eno, drugo, tretje … Če boste prepuščali čustva, poželenje, sovraštvo in zmeda bodo prinesli samo novo trpljenje. Ljudje, ki zavračajo prakse, da bi se spremenili, običajno v jezi in poželenju ne vidijo nič slabega, teh uničujočih čustev ne štejejo za strup, ampak si dovolijo, da jih vodijo ti občutki. Nasprotno pa tisti, ki uporabljajo te prakse, razumejo potrebo po izogibanju poželenju in jezi. Takšni ljudje so večinoma bolj mirni in srečnejši. Ne strinjam se s širokim mnenjem, da za etiko ni prostora v politiki in da duhovnost zahteva beg pred svetom. Tak koncept odraža nerazumevanje človekovega mesta v družbi in vloge sočutja v našem življenju. Da, religije pogosto pozivajo ljudi, naj se znebijo svoje navezanosti na svet. Vendar to ne pomeni, da duhovna oseba ne more prispevati k pozitivnim spremembam. Leta 1954 sem se odpravil v Peking, da bi se srečal z Mao Zedong. In med našim zadnjim srečanjem leta 1955 je rekel: “Religija je strup iz dveh razlogov. Prvič, škoduje zdravju naroda. Drugič, zmanjšuje število prebivalstva. ” Verjel je, da če bo marsikdo postal menih, bo to vplivalo na rodnost. V zadnjem času pa je jasno, da prav Kitajska s svojo prenaseljenostjo povečanje števila menihov ne bi škodila! Na splošno Mao ni razumel, kaj je religija. Nisem razumel, da je njegovo bistvo skrb za druge ljudi. Etično vedenje politiki ne škodi. Še več, ko politiki in vladarji pozabijo na moralna načela, to ne vodi v nič dobrega. Ne glede na to, ali verjamemo v Boga ali v karmo (pomen naših dejanj in njihove posledice), so močne moralne vrednote podpora družbe, temelj vsakodnevnega življenja. Kljub temu pa dobre namere katere koli religije in filozofije same ne zadostujejo: vsak dan jih moramo prevajati v družbene akcije. Šele takrat v celoti spoznamo vrednost teh naukov.
    Ko razviješ željo, da prispevaš k sreči drugih, postaneš bolj človek. Najvišji cilj spreminjanja misli je ravno pomoč drugim in za to je treba ostati v družbi, narediti vse, kar je mogoče za ljudi. Ko bo vaša notranja rast napredovala, boste lahko prinesli vedno več koristi.

    Upreti se uničenju
    Vsi si želimo sreče in ne želimo trpljenja. In ker je bolečina, ki se ji želimo izogniti, predvsem posledica nepravilnega stanja duha, je treba ugotoviti, ali lahko kaj nasprotujemo destruktivnim čustvom. Če recimo jeza povzroči trpljenje, je treba najti protistrup. Jeza in sočutje sta nasprotna načina gledanja na isto resničnost. To so diametralno nasprotna stanja duha. Če je soba prevroča, lahko oslabite toploto le tako, da pustite hlad v sobi. Tako kot sta vročina in mraz drug drugemu v nasprotju, tako sta tudi jeza in sočutje. Bolj ko eno razviješ, manj postane drugi. Tu je pot do premagovanja in na koncu odprave kontraproduktivnih stanj duha. Protidoti obstajajo. Treba jih je le najti in uporabiti.
    Če želite bolje razumeti svoje težave, si predstavljajte, da ste bolnik, ki trpi zaradi treh nevarnih bolezni: poželenja, sovraštva in nevednosti. Transformacijske prakse so kot zdravila. Iz teh notranjih tegob nosijo zdravljenje. Praksa sočutja je droga iz usodne fiksacije nase. Edini vir miru znotraj nas, znotraj naše družine, države in sveta kot celote, sta ljubezen in sočutje. Vsi želimo živeti smiselno, živeti za nekaj. In ko dobimo dobro srce, ko postanemo prijatelj vsem živim bitjem, naše življenje le najde namen in smisel. Altruizem je zdravilo, saj je resnično življenje.

    Kako si pomagati
    Treba je živeti altruistično, živeti ne samo za svoje dobro, ampak tudi za dobro družbe. Kot sem rekel, če bo zunanje počutje združeno z notranjo prijaznostjo, bo to samo po sebi življenje bolj izpolnilo. To pomeni, da je treba skrbeti za svet kot celoto: graditi šole, bolnišnice, tovarne itd. Ker pa sreča izhaja predvsem iz notranjih odnosov, pomoč drugim ne bi smela biti omejena na zagotavljanje hrane, oblačil in zavetišča. Treba je nadomestiti osnovne vzroke trpljenja z osnovnimi vzroki za srečo. Potegnimo analogijo: če z državo upravljamo racionalno, se ljudem omogoči izobrazba, ki jim bo omogočila boljše upravljanje v življenju. Podobno je z altruizmom. Eden najboljših načinov, kako ljudem pomagati, je razložiti, katero vedenje bo prineslo dobro in katero bo uničevalno.

    Ljudje se morajo naučiti videti, kakšna je pot do lastne sreče.
    Vsak od nas je odgovoren za celotno človeštvo in za neposredno okolje, v katerem živi. Moramo videti brata in sestre drug v drugem, skrbeti za dobro počutje drug drugega. Treba je poskušati zmanjšati trpljenje drugih. Namesto da vložite vse napore v obogatitev, je pomembno narediti nekaj polnega pomena, nekaj koristnega. In za to je treba razumeti, da je ves svet del nas samih. Budale mislijo samo nase in to ne vodi v dobro. Modreci mislijo na druge, pomagajo jim z vsemi močmi. In srečni so! Ljubezen in sočutje osrečujeta ne samo tiste, ki jim jih dajemo, ampak tudi sebe. S prijaznostjo do ljudi naš um in srce pridobiva mir. Če bomo pridobili notranji mir, bo to povečalo enotnost, harmonijo in sodelovanje v našem okolju. Če nato postopno razširite to ognjišče sveta, lahko s skupnimi napori ustvarite medsebojno zaupanje, medsebojno spoštovanje, iskreno komunikacijo na planetu in na koncu rešite svetovne težave. Vse to je popolnoma resnično. Toda prvi korak je, da se spremenite. Zdaj pa se pogovorimo o napakah, ki jih pogosto delamo, in kako jih odpraviti. Najprej se bomo lotili problema jeze, nato pa poželenja (pogosto stoji za jezo). To nas bo posledično pripeljalo do analize pretiravanj, na katerih temeljijo samouničevalna čustva. Orisal bom nekaj tehnik, za katere upam, da bodo pomagale ublažiti vaše težave in gojiti prijaznejši pristop, ki bo lahko koristil tako vam kot ljudem okoli vas. Če se vam zdijo te tehnike koristne, jih uporabite. Če ne, jih za zdaj odložite. Mogoče bodo kasneje prišli prav.

    Napaka: uporabite jezo za boj z jezo
    Mogoče je, da če ste skromna, poštena in nezahtevna oseba, bodo to uporabili nekateri vaši prijatelji in znanci, sodelavci in tekmovalci. Če ga vržete sami, bo lahko šel na bok vam, vaši družini ali komu drugemu. Toda jeze ni mogoče premagati z jezo. Če se človek jezi na vas in mu odgovorite enako, bodo posledice slabe. Če gojite sovraštvo v sebi, ne boste srečni niti sredi razkošja. In nasprotno, če boste svojo jezo preverjali in razvijali ljubezen in sočutje, potrpežljivost in strpnost, potem ne boste samo sami na svetu, ampak se bo jeza do drugih ljudi postopoma zmanjševala. Kot vsi vedo, jeza blokira pot svetu. Miren um dosežemo le s prijaznostjo in ljubeznijo. Čeprav jeza lahko vodi do začasnega uspeha in zagotavlja kratkotrajno zadovoljstvo, dolgoročno le povzroča nove težave. (Ni treba naštevati, kolikokrat se je to zgodilo v zgodovini, tudi v 21. stoletju.) Z jezo se vse zgodi hitro. Ko težave rešujemo z resnično skrbjo za druge ljudi, uspeha morda ne bomo dosegli takoj. Vendar pa bo bolj trpežna. Recimo, da vas nekdo želi užaliti. Najprej morate razumeti, da ste tudi oseba in tudi on ima pravico do sreče. Če imate do njega spoštovanje in sočutje, lahko izberete pravo vedenje v skladu z okoliščinami. Morda boste morali ravnati odločno, najpomembneje pa je, da ne izgubite sočutja. Poleg tega problema brez sočutja sploh ni mogoče rešiti: jeza in razdraženost jo bosta samo poslabšala. Seveda, če se človek počuti ogroženega ali če te boli, sočutje morda ni lahko. Vendar poskusite znova in znova in videli boste, da se lahko načeloma odzovete, pri tem pa ne izgubite ljubezni. Pomembno opozorilo: jezo je treba nadzorovati, ne pa skrivati. Zavedati se morate svojih reakcij, sicer bo sočutje površno. Če se nekdo obnaša grdo ali nizko z vami, je zanj sočutje težko, vendar je to deloma podobno kot odnos med starši in otroki. Kadar otrok ne uboga ali se vede neumno, mora mati to vedenje prenehati. Morda ga bo zgražala ali celo kaznovala, a zagotovo bo čutila sočutje do njega. To je način, kako rešiti težavo. Knjiga duhovnega voditelja tibetanskega ljudstva štirinajstega dalajlame Tenzina Gyatsoja je zbirka preprostih in hkrati globokih misli, ki jih je avtor trpel v svoji budistični in samostanski karieri. Njegova svetost trdi, da je vse, kar potrebujemo v življenju, v sebi, samo razumeti moramo svojo lepoto in lepoto drugih ljudi, možnosti resnične sreče in miru tukaj in zdaj. Poziv k razumnosti in prijaznosti, ki ga v našem svetu tako primanjkuje, se izraža v preprostih dostopnih besedah, zaradi česar je nujnost tega klica še bolj očitna. Štirinajsti dalajlama, odkar je Tibet leta 1959 zasedla Tibet s strani komunistične Kitajske, je svoje življenje posvetil spodbujanju sočutja in razumevanja. Dalajlama ne nverjame v moč nasilja temveč v strpnost in sočutje. Posebno pozornost posveča medverskemu dialogu in znanosti. Neumorno iskanje mirnega reševanja konflikta v domovini mu je prineslo svetovno prepoznavnost. Leta 1989 je prejel Nobelovo nagrado za mir. Dalajlama živi v Dharamsali v Indiji.

    Kdo je Tenzin Gyatso
    Njegova svetost Dalajlama trdi, da je vse, kar potrebujemo v življenju, v sebi, samo razumeti moramo svojo lepoto in lepoto drugih ljudi, možnosti resnične sreče in miru tukaj in zdaj. Poziv k razumnosti in prijaznosti, ki ga v našem svetu tako primanjkuje, se izraža v preprostih dostopnih besedah, zaradi česar je nujnost tega klica še bolj očitna. Štirinajsti dalajlama, odkar je Tibet leta 1959 zasedla Tibet s strani komunistične Kitajske, je svoje življenje posvetil spodbujanju sočutja in razumevanja. Posebno pozornost posveča medverskemu dialogu in znanosti. Neumorno iskanje mirnega reševanja konflikta v domovini mu je prineslo svetovno prepoznavnost. Leta 1989 je prejel Nobelovo nagrado za mir. Dalajlama živi v Dharamsali v Indiji. Sočutje je aktualno tudi za kristjane, ne samo za budiste.

  9. Janez says:

    Papež Frančišek: Sočutje ti pomaga razumeti prave dimenzije realnosti
    »Sočutje nas vodi po poti prave pravičnosti, saj nas rešuje pred zaprtostjo vase. V odlomku iz Lukovega evangelija beremo, kako Jezus oživi mladeniča iz Naima: ‘Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila’ (glej Lk 7,11-17).

    Naš Bog je Bog sočutja
    Evangelist ne pravi, da je Jezus imel sočutje, ampak da ‘ga je zajelo veliko sočutje’. Kakor da bi rekel, da je bil ‘žrtev sočutja’. Tam je bilo veliko ljudi, ki so spremljali tisto ženo, a Jezus je videl njeno realnost: ostala bo sama, vse do konca svojega življenja, je vdova, ki je izgubila svojega edinega sina. Ravno sočutje je tisto, ki nam daje temeljito razumeti realnost. Sočutje ti pokaže realnosti takšne, kakršne so. Sočutje je kakor leča srca: pomaga nam razumeti resnične dimenzije. Sočutje je tudi jezik Boga. Sveto pismo se ne začne s prikazovanjem Jezusa. Bog je rekel Mojzesu ‘Videl sem stisko svojega ljudstva’ (glej 2 Mz 3,7). To je sočutje Boga, ki Mojzesa pošlje, da reši ljudstvo. Naš Bog je Bog sočutja. In sočutje je – lahko bi rekli – šibkost Boga, a tudi njegova moč. Je tisto najboljše, kar nam daje. Kajti sočutje ga je spodbudilo, da nam je poslal Sina. Sočutje je jezik Boga.

    Ali običajno gledam na drugo stran?
    Sočutje ni čustvo obžalovanja, ki ga doživimo, ko na primer vidimo na cesti poginiti psa. ‘Ubožček’, in nam je nekoliko žal. Sočutje pomeni biti vpleten v problem drugih in tam tvegati življenje. Gospod namreč gre ravno tja. Kot drugi primer je evangeljski dogodek pomnožitve kruha. Jezus pravi učencem, naj nahranijo množico, medtem ko jo oni hočejo odsloviti. Bili so previdni. A če upoštevamo Jezusov odgovor ‘Vi jim dajte jesti’, lahko verjamemo, da se je v srcu razjezil. Njegovo povabilo je, naj poskrbijo za ljudi, ne pa da razmišljajo, kako bi lahko šli v vasi in si kupili kruha. Gospodu so se zasmilili, kajti videl je tiste ljudi, ki so bili kakor ovce brez pastirja. Na eni strani imamo torej sočutje, Jezusovo gesto, na drugi pa egoistično držo učencev, ki iščejo rešitev, a brez popuščanja, ne želijo si umazati rok. In če je Božji jezik sočutje, je človeški jezik pogosto brezbrižnost. Poskrbeti samo do tukaj in ne misliti naprej. Brezbrižnost. Eden od našim fotografov z L’Osservatoreja Romana je naredil fotografijo, ki se imenuje Brezbrižnost. O tem sem že govoril. Neke zimske noči pred prestižno restavracijo gospa, ki živi na ulici, steguje roko drugi gospe, ki toplo oblečena pride iz restavracije, in ta gospa gleda na drugo stran. To je brezbrižnost. Pojdite si pogledat to fotografijo: to je brezbrižnost. Naša brezbrižnost. Koliko krat gledamo na drugo stran. In tako zapremo vrata sočutju. Lahko naredimo izpraševanje vesti: Ali jaz običajno gledam na drugo stran? Ali pa pustim Svetemu Duhu, da me povede po poti sočutja? Kar je krepost Boga.

    Sočutje nas vodi na pot pravičnosti
    Ob koncu bi izpostavil še Jezusove besede, namenjene materi: ‘Ne jokaj!’ Kar je ljubkovanje sočutja. Jezus se je dotaknil nosil in mladeniču rekel, naj vstane. Ta sede in začne govoriti. In Jezus ga da, ga vrne njegovi materi. Vrnil ga je – to je dejanje pravičnosti. Ta beseda se uporablja pri pravu: povrniti, vrniti. Sočutje nas vodi na pot dejanske pravičnosti. Vedno je treba vrniti tisto, do česar imajo drugi določeno pravico. To nas vedno rešuje pred egoizmom, brezbrižnostjo, zaprtostjo vase. Nadaljujmo današnjo evharistijo z besedami: ‘Jezusa je zajelo veliko sočutje.’ Da bi imel sočutje tudi do vsakega od nas. To potrebujemo.«
    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 17.9.2019).

    Addendum
    Gospod napolnjuje naša srca s Svojim nežnim sočutjem in ljubeznijo. Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. »Ravno tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.« (Rimljanom 8:26).

    IMETI SOČUTJE pomeni TRPETI Z DRUGIM. To je Jezus storil za nas! »Rekel je: »Saj so moje ljudstvo, sinovi, ki ne bodo lagali!« in jim je postal rešitelj v sleherni njihovi stiski: ne kak poslanec ali angel, njegovo obličje jih je rešilo, v svoji ljubezni in prizanesljivosti jih je sam odkupil, vzdignil jih je in jih nosil vse dni iz davnine.« (Izaija 63:8-9).

    »GOSPOD je dober do vsakega, njegovo usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli.« (Psalm 145:9). Gospod je voljan in ima sočutje do Svojih bolnih in trpečih otrok in jim srčno želi izkazati Svojo milost! »Toda GOSPODOVA dobrota je od vekomaj, do vekomaj za tiste, ki se ga bojijo, njegova pravičnost do otrok otrok za tiste, ki se držijo njegove zaveze in se spominjajo njegovih ukazov, da bi jih izpolnjevali. Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki, GOSPOD izkazuje usmiljenje nad tistimi, ki se ga bojijo. « (Psalm 103:17,18,13).

    MISLI O SOČUTJU (Budist Dalaj Lama)
    Posameznikova sreča lahko temeljito in učinkovito pripomore k izboljšanju celotne človeške družbe.
    Ker vsi delimo isto potrebo po ljubezni, je moč vsakogar, v kakršnihkoli okoliščinah, sprejeti kot brata in sestro. Ne glede na drugačnost obraza, vere, barve kože, oblačil ali obnašanja, ni med nami in drugimi nikakršnih bistvenih razlik, saj smo vsi otroci iz enega Izvira. Nespametno bi bilo poudarjati razlike v zunanjosti, kajti temeljna narava nam je vsem skupna. Človeštvo je eno in ta mali planet je naš edini dom. Če naj ga ohranimo, mora vsak od nas izkusiti občutek splošne odgovornosti in nesebične ljubezni. Edino ta občutek lahko odpravi našo sebično naravnanost, zaradi katere zavajamo in zlorabljamo drug drugega. Kdor ima iskreno in odprto srce, naravno občuti zaupanje vase in se zna ceniti, obenem pa zanj ni razloga, da bi do drugih čutil strah. Verjamem, da je na vseh ravneh družbe, naj bo to družina, pleme, narod ali mednarodna skupnost, več sočutja ključ do lepšega in boljšega sveta. Ni nam treba sprejeti kakršnekoli religije ali slediti kakršnikoli ideologiji. Potrebno je le, da razvijemo svoje dobre človeške lastnosti. Kogarkoli srečam, ga poskušam obravnavati kot starega prijatelja. To me navda z iskrenimi občutki sreče. To je praksa sočutja.
    (Dalaj Lama)
    »Lepe besede, ki dejanja jim sledijo, pa so kot čudovite rože lepih barv in najprijetnejših vonjav – saj so smiselne in plodovite.«
    »Dober človek je povsod srečen, na tem svetu in na onem – ko spozna sadove svojih dobrih del, je vesel in radosten.«
    »Kdor je sam spoznal resnico in v skladu z njo živi, tak modrec naj svetuje drugim, saj je vzor za vse ljudi.«

    Prijazne besede so lahko kratke in lahkotne, a njihov odmev je neskončen. Mati Tereza
    Skrivnost življenja moramo najti v življenju samem, ne v naukih o njem. Anthony de Mello
    Kadar se tvoj strah dotakne bolečine drugega, postane pomilovanje. Kadar se tvoja ljubezen dotakne bolečine drugega, postane sočutje. Stephen Levine
    Ne vem, kakšne bodo vaše usode, nekaj pa le vem: zares srečni bodo le tisti med vami, ki bodo hoteli in znali odkriti, kako naj bodo koristni. Zdravnik in duhovnik v Afriki Albert Schweitzer.
    Samo ljubezen lahko združi ljudi na tak način, da jih izpolni in naredi popolne, saj jih le ona lahko popelje in združi v tistem, kar je najgloblje v njih. Jezuit in raziskovalec ter naravoslovec Pierre Theilard de Chardin.
    Skrivnost sreče je v tem, da zmoreš najti radost v veselju drugega. Georges Bernanos.
    Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu. Gandhi

    Naši odnosi prazni in nerodovitni, če v njih ni prostora za resnico, sočutje in mir. Spoznavati moramo, da nas vse Bog kliče k darovanju in Ljubezni do bližnjega. To je naše poslanstvo, ki ga mora podpirati zaupanje v Božjo previdnost in odpuščanje ter vera v spreobrnjenje. Odkrivajmo v Kristusu hrepenenja, ki jih je v nas položil Gospod ter vrednost molitve v hoji za Kristusom.
    Vincencij Pavelski

    Op. Družba je bila in je tudi danes v krizi na več ravneh. Razmere so klicale po odgovoru. In v tak svet je Bog poklical med drugimni v Gospodov Vinograd na delo svetega Vincencija Pavelskega, da bi odgovoril na stisko ljudi.

Dodaj odgovor za Hvala Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja