Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.549 Responses to Članki za dušo

  1. Janez says:

    Nova zapoved Ljubezni in Usmiljenja

    Jezus oznanja novo zapoved ljubezni zato, ker je sam uresničil Božje obljube. On sam je nova zaveza (Lk 22,20). V Jezusu ti in jaz postaneva nova stvar (2 Kor 5,17), ki je pod vodstvom novega Duha (Rim 7,6) in živi novo življenje (Rim 6,4). Zakaj je torej Jezusova zapoved ljubezni »nova zapoved«? Najprej zaradi korenin, iz katerih izvira. Jezusova ljubezen izvira iz njegove domačnosti življenja, volje in čutenja z Očetom. Novo ljubezen, ki nama jo ukazuje, lahko živiva le, če sva deležna Jezusove zaupnosti in domačnosti z Očetom. Pečat te ljubezni je umivanje nog učencem. S tem Jezus razdeli z njimi svojo skrivnost zaupnosti z Očetom. Te skrivnosti ne more dojeti nihče, razen tisti, ki jo uspejo zaslutiti v lepoti Sinovega obličja.

    Jezus si je opasal brisačo okoli ledij. To je podoba ponižnosti. Ponižnost je oblačilo Boga. Ponižnost naju vabi v skrivnost Božje naklonjenosti, ki naju doseže v najbolj skriti notranjosti, kjer se lahko vsak izmed nas nauči Božje govorice. Ponižnost kaže moč Svetega Duha, ki nama ga je Jezus izročil s križa.

    Nova ljubezen, ki jo midva lahko živiva in iz nje zajemava, je sprejemanje delovanja Svetega Duha v svojem srcu. To nama omogoča, da delava dobro in iz pravih razlogov. Le na tak način sva lahko vredna Božjih skrivnosti. Posebno poslanstvo Svetega Duha je namreč ustvarjanje bratskih in sestrskih odnosov med nami. Tretja evharistična molitev povzame prav to dejstvo, ko pravi: »in nam, ki se hranimo s Sinovim telesom in krvjo, podari polnost Svetega Duha, da postanemo v Kristusu eno samo telo in en duh«. Končno ljubezen kaže tudi na svoj cilj. Njen cilj je, da se razodene Božje kraljestvo v vsej svoji lepoti in sijaju, za vsa srca, za ves svet in vse čase. Božje kraljestvo je namreč razdelitev Božje ljubezni, da bi je bili v Kristusu vsi deležni, vsi ljudje vseh časov.
    Evangeljski odlomek postavlja novost zapovedi ljubezni v Božjo slavo, ki se kaže v Jezusu, ko samega sebe podari tebi in meni.

    Novost te ljubezni je tudi v tem, da svetu kaže, da učenci pripadajo vstalemu Gospodu. Če gledava na križ, dojameva, da je Božja slava v resnici sijaj ljubezni, ki je bila dana ljudem. V imenu te ljubezni apostoli lahko vzklikajo: potrebno je iti skozi mnoge preizkušnje, da vstopimo v Božje kraljestvo. Preizkušnje so priložnost za napor, da bi ostali zvesti ljubezni. Ljubezen se namreč pred nasprotovanji in žalostjo ne umakne. Značilna zanjo je ponižna domačnost in zaupnost z vstalim Gospodom, ki ga poznamo in nas je osvojil.

    Pred ljudmi pa je ljubezen znamenje pripadnosti, ki kaže in privlači. Kaže močno izkustvo vere v Kristusa, tako močno, da nama omogoča živeti iz njegove ljubezni in da si tudi drugi zaželijo, da bi zaživeli iz novosti njegove ljubezni. Naj Gospod tudi tebi in meni podari polnost Svetega Duha, da bova lahko z njim enega srca in enega duha, da bo sijaj Jezusove ljubezni očaral srca vseh ljudi. Tako kot pravi Izak Sirski: »Božja ljubezen se ne širi, ne da bi se mi tega zavedali. Ne more zaživeti v nas samo na podlagi poznavanja Svetega pisma, kakor nihče ne more ljubiti Boga, če si za to sam prizadeva … Boga ni mogoče ljubiti na podlagi postave ali zapovedi, čeprav je oboje sam dal, kajti postava ustvarja strah in ne ljubezni. Vse dokler ne bova v osebnem izkustvu spoznala Milosti Božje veličine, Božje Dobrote in Usmiljenja, se ne bova mogla približati čudovitemu okusu ljubezni. Kajti kdor ni pil vina, ne bo postal vinjen le z besedami in le v močineizkustvenega govorjenja o vinu, in kdor ni sprejel vase spoznanja Milosti Božje veličine, Božje Dobrote in Usmiljenja, ne more živeti iz Božje ljubezni.« Spokorimo se in ponižno molimo k Bogu in ga prosimo za odpuščanje, za Božji Mir in Ljubezen.

    p. Vili Lovše

  2. Miro says:

    SVETNIK, KI SE JE ZAVEDAL, DA JE TREBA OTROKOVI BODOČNOSTI ČIM BOLJ POMNOŽITI KORISTNE VPLIVE TER JO ČIM BOLJ ZAVAROVATI PRED ŠKODLJIVIMI IN ZLOHOTNIMI VPLIVI!

    Kar kdo seje, to bo tudi žel. Če hočemo, da bomo nekoč v večnosti pri Bogu prejeli plačilo, moramo krščansko živeti in pomagati tudi tistim, ki v mladih letih iščejo pot k Bogu in v naročje svete matere Cerkve. Za to naj nam luč in moč posreduje tudi današnji godovnjak sveti Janez Krstnik de la Salle. Ta duhovnik iz Reimsa v Franciji je bil eden najboljših krščanskih vzgojiteljev. Ustanovil je redovno družino učiteljev, šolskih bratov. Zavedal se je, da se v mladosti razcveta otrokova bodočnost, da ji je treba čim bolj pomnožiti koristne in dobrohotne vplive ter jo čim bolj zavarovati pred škodljivimi in zlohotnimi vplivi pokvarjenih ljudi. Ideal mu je bil Jezus Kristus, ki je dejal: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo« (Lk 18,16). Tudi mi se zavedajmo, da je bolje mlade krščansko vzgajati, kakor pa reševati pokvarjeno mladino (povzeto iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

    http://svetniki.org/sveti-janez-krstnik-de-la-salle-duhovnik

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!
    Sv. Janez Krstnik de la Salle, prosi za nas!

  3. Janez says:

    Jezus nam je podaril in vrnil Božjo navzočnost in svetost

    Ob dopolnitvi časov je bil Sveti Duh tisti, ki je spočel Božjega sina v Marijinem telesu. Ob Jezusovem krstu je Sveti Duh v podobi goloba oznanil, da je Jezus iz Nazareta Mesija. Ob začetku svojega javnega delovanja je Jezusa v puščavo vodil Duh, da bi bil preizkušan in nato premagal Hudega Duha. Na križu, nam pove evangelist Janez, je Jezus izročil svojega Duha v Božje roke. In sedaj je vsakomur izmed nas namenjeno, da postane tempelj Svetega Duha.

    Povsem upravičeno bi lahko rekli, da se je Jezus rodil in kot Odrešenik prišel med nas in nato umrl na križu, da bi nam podelil Svetega Duha, Božjo navzočnost, povezavo, ki je bila izgubljena, ko sta se Adam in Eva oddaljila od Boga v Edenskem vrtu. Z obiskom svojih apostolov nemudoma po vstajenju je Jezus obnovil to osebno, ljubečo, življenje porajajočo povezanost z Bogom. Vse, kar je bilo izgubljeno v Edenskem vrtu, je bilo v celoti obnovljeno v vrtu vstajenja. Kako prepoznamo to božjo navzočnost, kakšne so njene lastnosti? Vsekakor to ni neka nedejavna prisotnost, nasprotno, je zelo dinamična. Zaradi nje smo ustvarjeni za svetost, celo bolj kot Adam in Eva v Raju, saj Sveti Duh ne biva le povsod okrog nas, ampak zaradi Jezusovega darovanja zdaj tudi prav v nas.

    Teologi nam razlagajo, da je Jezus prišel s poslanstvom sprave – po vstajenju je apostolom ob prikazanju podelil pravico, da odpuščajo grehe in delajo čudeže. Sv. Pavel nam v drugem pismu Korinčanom pravi: »17 Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. 18 Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave, 19 namreč to, da je bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. 20 Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom. » (2 Kor 5,17-21).

    Svetost je sila, ki spreminja Svet in Nas
    »V svetu, ki ni nič prijazen do prebivalcev, v svetu, ko človek ni nič prijazen do zemlje, v času, ko je prihodnost negotova in polzi iz rok odločevalcev in inženirjev politike in gospodarstva, v svetu, ko lepota ni več lepa, poštenost ni več vrednota, ampak se pogovarjamo o estetiki grdega, v času, ko poštenost in pravičnost nista cenjeni vrednoti, ko je resnicoljubnost pozabljena beseda, v času, ko molitev umira, ko skoraj nihče več ne verjame v moč blagoslova, v času, ko razglašamo samouresničitev kot višek smisla življenja, v tem času je potrebno posebno znamenje. To znamenje je svetost. Svetost je Božja navzočnost med nami vsemi, je Njegova prisotnost. Svetost nam zato daje Bog. To je deleženje Božjega nam vsem Ljudem na Zemlji. Svetost ni neka popolnost, za katero bi se trudili, za katero bi se vzgajali. Svetost kličemo, s svetostjo se povezujemo. Molitev kliče svetost v naše življenje. Več kot je molitve več svetosti je v svetu«.

    Pater Silvo Šinkovec.

  4. Miro says:

    JUDA SE PRITOŽUJE NAD VREDNOSTJO DARU, JEZUS PA VIDI V TEM DAR ZA NJEGOV POKOP!

    BOŽJA BESEDA: Šest dni pred pasho je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tam so mu pripravili večerjo; Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju. Juda Iškarijot, eden izmed njegovih učencev, ki ga je pozneje izdal, je rekel: »Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim?« Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo. Jezus je rekel: »Pusti jo, naj ga prihrani za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.«

    Velika množica Judov je izvedela, da je tam, in ni prišla le zaradi Jezusa, ampak da bi videla tudi Lazarja, katerega je obudil od mrtvih. Véliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja, ker se je zaradi njega veliko Judov ločilo od njih in verovalo v Jezusa. (Jn 12, 1-11)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+12%2C1-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Šest dni pred pasho Lazarjeva sestra mazili Jezusu noge. Juda se pritožuje nad vrednostjo daru, Jezus pa vidi v tem dar za njegov pokop. Tako kot Marija bom skušal podariti Jezusu čim več ljubezni v darovanju bližnjim. Gospod, pokaži mi veličino svojega daru, da ne bom skoparil s pozornostjo do tebe in bratov (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  5. Miro says:

    GODUJE BLAŽENI MIHAEL RUA – IMENOVALI SO GA DRUGI JANEZ BOSKO!

    Blaženi Mihael Rua si je vseskozi prizadeval ohranjati zvestobo Janezu Bosku, ustanovitelju skupnosti in vrednotam, ki jih je poudarjal. Z misijoni, novimi zavodi in prazničnimi oratoriji je razširjal področje socialnega delovanja družbe in načrtno skrbel za poklicne šole, kjer so mlade usposabljali za tehnične in trgovske poklice. Njegova velika skrb je bilo tudi delo s salezijanskimi sotrudniki in sotrudnicami, posebno skupino »redovnikov« v svetu, ki so prevzemali zlasti naloge, ki jih kleriki niso mogli opravljati. Bil je človek reda, »živo pravilo«, saj je vedno in povsod poudarjal pomen redovnega pravila. Bil je duhovno izredno bogat človek, napisal je več spisov in pisem bratom salezijancem. Njegova velika zasluga je, da je v prelomnem času ob smrti ustanovitelja in svojega vzornika zmogel družbo ne samo obdržati pri življenju, pač pa ji dati silen zagon, ki ga še danes nič ne zaustavi (vir: spletna stran Družine).

    Več o življenju in delu bl. Mihaela Rua na:
    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/svetniki/BF168547FB93074CC1257656003D9303

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
    Blaženi Mihael Rua, prosi za nas!

  6. Janez says:

    Papež Frančišek: Gospod nam je služil tako, da je izkusil izdajstvo in zapuščenost, dne 6. 4. 2020

    »Kajti življenje je dar, ki ga prejmemo, ko se dajemo. In ker je največje veselje reči »da« ljubezni, in to brez »če« in »ampak«. Kakor je to storil Jezus za nas.« Tako je Papež Frančišek dejal ob koncu homilije mladim med sveto mašo na letošnjo cvetno nedeljo in na 35. svetovni dan mladih, ki jo je zaradi ukrepov proti epidemiji koronavirusa daroval na oltarju katedre v baziliki sv. Petra v Vatikanu. Jezus »se je izničil, podobo hlapca je vzel nase« (Flp 2,7). Pustimo, da nas te besede vpeljejo v svete dneve, v katerih Božja beseda kot z refrenom kaže Jezusa kot služabnika: na veliki četrtek je služabnik, ki učencem umiva noge; na veliki petek je prikazan kot trpeči in zmagoviti služabnik (prim. Iz 52,13); in že jutri Izaija prerokuje o njem: »Glej, moj služabnik, ki ga podpiram« (Iz 42,1). Bog nas je odrešil s tem, da nam služi. Navadno mislimo, da mi služimo Bogu. Ne. On je tisti, ki nam služi zastonj, ker nas je prvi ljubil. Težko je ljubiti, ne da bi bili ljubljeni. In še težje je služiti, če ne pustimo, da nam služi Bog. Toda – se pojavi vprašanje – kako pa nam je Gospod služil? Tako, da je za nas dal življenje. Dragi smo mu in drago smo ga stali. Sv. Angela Folinjska je pričevala, da je slišala od Jezusa te besede: »Nisem te ljubil za šalo.« Njegova ljubezen ga je privedla do tega, da se je žrtvoval za nas, da je nase naložil vse naše zlo. Ob tem obstanemo zaprepadeni: Bog nas je rešil tako, da je pustil, da se naše zlo razbesni nad njim. Ne da bi trenil, samo s ponižnostjo, potrpljenjem in pokorščino služabnika, izključno le z močjo ljubezni. In Oče je podprl Jezusovo služenje: ni odvrnil zla, ki se je zgrnilo nanj, ampak je podprl njegovo trpljenje, da bi bilo naše zlo premagano samo z dobrim, da bi ga do dna prežela samo ljubezen. Vse do dna. Gospod je v svojem služenju nam šel tako daleč, da je izkusil nekaj, kar je za tistega, ki ljubi, najbolj boleče: izdajstvo in zapuščenost.

    Izdajstvo. Jezus je prenesel izdajstvo učenca, ki ga je prodal, in učenca, ki ga je zatajil. Izdali so ga ljudje, ki so mu klicali »hozana«, potem pa kričali: »Križaj ga!« (Mt 27,22). Izdala ga je verska institucija, ki ga je krivično obsodila, in politična institucija, ki si je umila roke. Pomislimo na male ali velike izdaje, ki smo jih doživeli v življenju. Grozno je, ko odkrijemo, da je bilo zaupanje, na katero smo se zanesli, izigrano. V globini srca se porodi takšno razočaranje, da je videti, kakor da življenje izgubi smisel. To se nam zgodi, ker smo rojeni, da bi bili ljubljeni in da bi ljubili; in nekaj najbolj bolečega je, če nas izda tisti, ki nam je obljubil, da nam bo zvest in blizu. Niti predstavljati si ne moremo, kako je bilo to boleče za Boga, ki je ljubezen. Poglejmo v globino. Če smo iskreni sami s seboj, bomo videli svoje nezvestobe. Koliko pretvarjanja, hinavščine in dvoličnosti! Koliko izdanih dobrih namenov! Koliko neizpolnjenih obljub! Koliko izpuhtelih dobrih namenov! Gospod pozna naše srce bolje kakor mi, ve, kako šibki smo in nestanovitni, kolikokrat pademo, kako naporno nam je vstati in kako težko se nam zacelijo neke rane. In kaj je storil, da bi nam prišel naproti, da bi nam služil? To, kar je rekel po preroku: »Jaz jih bom ozdravil njihove nezvestobe, z vsem srcem jih bom ljubil« (Oz 14,5). Ozdravil nas je tako, da je nase naložil naše nezvestobe, nam odvzel naša izdajstva. Tako nam ni treba obupovati v strahu, da ne bi zmogli, ampak lahko dvignemo pogled h Križanemu, prejmemo njegov objem in rečemo: »Glej, tam je moja nezvestoba, ti, Jezus, si jo vzel. Odpri mi roke, služi mi s svojo ljubeznijo, še naprej me podpiraj … Potem grem lahko naprej!«
    Zapuščenost. V današnjem evangeliju na križu Jezus reče en stavek, samo en stavek: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46). To je močan stavek. Jezus je trpel, ker so ga zapustili njegovi, ki so zbežali. Ostal pa mu je Oče. Zdaj, v breznu samote, ga prvič kliče s splošnim imenom »Bog«. In zakriči mu »z močnim glasom« svoj srce parajoči »zakaj«. »Zakaj si me tudi ti zapustil?« V resnici so to besede enega od psalmov (prim. Ps 22,2). Povedo nam, da je Jezus v molitvi prenašal celo najbolj skrajno razočaranje. Ostaja pa dejstvo, da ga je izkusil. Izkusil je največjo zapuščenost, o kateri poročajo evangeliji, ko navajajo njegove izvirne besede. Zakaj vse to? Še enkrat: za nas, da nam služi. Kajti kadar se čutimo stisnjene v kot, ko se znajdemo v slepi ulici brez luči in izhoda, ko se zdi, da celo Bog ne odgovarja, se spomnimo, da nismo sami. Jezus je izkusil popolno zapuščenost, nekaj, kar mu je bilo povsem tuje, da bi bil v vsem solidaren z nami. To je storil zame, zate, za vse nas, to je storil, da nam pove: »Ne boj se, nisi sam. Izkusil sem vse tvoje razočaranje, da bom vedno ob tebi.« Glejte, do kod nam je služil Jezus, da je stopil v prepad našega najgrozovitejšega trpljenja, vse do izdajstva in zapuščenosti. Danes, v drami pandemije, vpričo tolikerih gotovosti, ki se razkrajajo, vpričo tolikih pričakovanj, ki se izjalovijo, v občutju zapuščenosti, ki stiska srce, Jezus govori slehernemu: »Korajža velja: odpri srce za mojo ljubezen. Občutil boš tolažbo Boga, ki te podpira.«

    Dragi bratje in sestre, kaj lahko naredimo vpričo Boga, ki nam je šel tako daleč v služenju, da je izkusil izdajstvo in zapuščenost? Lahko ne izdamo njega, za katerega smo bili ustvarjeni, lahko ne zapustimo tega, kar šteje. Na svetu smo, da bi ljubili njega in bližnje. Vse ostalo mine, to pa ostane. Drama, ki jo preživljamo v tem času, nas sili, da vzamemo zares to, kar je resno, da se ne izgubljamo v malovrednih stvareh; da ponovno odkrijemo, da nam življenje ne služi, če ne služimo. Kajti življenje se meri po ljubezni. V teh svetih dneh smo doma pred Križanim – glejte, glejte Križanega, ki je mera Božje ljubezni do nas. Pred Bogom, ki nam služi tako, da da za nas življenje, prosimo za milost, ko gledamo Križanega, da bi živeli za služenje. Skušajmo priti v stik s tistim, ki trpi, ki je sam in v pomanjkanju. Ne mislimo samo na tisto, kar nam manjka, ampak mislimo na dobro, ki ga lahko naredimo. Glej, moj služabnik, ki ga podpiram. Oče, ki je podpiral Jezusa v trpljenju, opogumlja tudi nas pri služenju. Gotovo, ljubiti, moliti, odpuščati, skrbeti za druge tako v družini kot v družbi, vse to lahko stane. Lahko je videti kot križev pot. Toda pot služenja je zmagovita pot, ki nas je rešila in ki nam rešuje življenje. To bi rad povedal posebej mladim, na ta dan, ki je že 35 let posvečen prav njim. Dragi prijatelji, poglejte na resnične junake, ki v teh dneh prihajajo na dan: niso tisti, ki imajo popularnost, denar in uspeh, ampak tisti, ki dajejo sebe, da služijo drugim. Počutite se poklicani, da zastavite življenje. Ne bojte se ga zapraviti za Boga in za bližnje, zaslužili si ga boste. Kajti življenje je dar, ki ga prejmemo, ko se dajemo. In ker je največje veselje reči »da« ljubezni, in to brez »če« in »ampak«. Kakor je to storil Jezus za nas.

    Prevod br. Miran Špelič OFM
    Vir: Vatican News, homilija papeža Frančiška 6. aprila 2020

  7. Miro says:

    SVETI DUH VSE PREOBLIKUJE IN SPREMENI: KRUH IN VINO V JEZUSOVO MESO IN V NJEGOVO KRI …

    Veliki francoski pesnik in dramaturg Paul Claudel je zapisal: »Ko boš imel Boga v srcu, boš imel v posesti gosta, ki ti ne bo dal počitka.« Priporočimo se Svetemu Duhu, da bi z Njegovo pomočjo odkrili zaklad svete Evharistije kot neizmerni vir milosti za naše življenje v Bogu. Molimo, da bi Božje usmiljenje, ki nam je v obilni meri podarjeno v Evharistiji, velikodušno posredovali bližnjim!

    – Jezus, večni orel,
    ti hočeš s svojim Božjim bistvom
    hraniti mene, ubogo bitjece,
    ki bi se povrnilo v nič,
    če mi tvoj Božji pogled
    ne bi trenutek za trenutkom
    dajal življenja.
    (Terezija iz Lisieuxa)

    – Sveti Duh vse preoblikuje
    in spremeni: kruh in vino
    v Jezusovo meso in njegovo kri,
    udeležence v »telo«, katerega »glava«
    in življenjsko počelo je Gospod.
    (Giacomo Biffi)

    – Ko duša okusi evharistijo,
    se vžge v tolikšni gorečnosti,
    da se potem, ko je uničena vsakršna
    mlačnost in mesenost, združi samo s to
    hrano, se spremeni vanjo in takrat okuša,
    da je Gospod blag, izkuša, kako je
    njegov duh slajši od medu.
    (Bonaventura iz Bagnoreggia)

    Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  8. Janez says:

    Kako najti Božje kraljestvo?
    Kaj je nebeško kraljestvo?
    Jezus se ne trudi, da bi to razložil. Oznanja ga od začetka svojega evangelija. ‘Nebeško kraljestvo je blizu.’ Tudi danes je blizu. Vendar ga nikoli naravnost ne pokaže, temveč posredno preko delovanja gospodarja, kralja, desetih devic… Preko prilik in primer nam pusti, da ga zaslutimo. Pokaže pa na učinke, da je nebeško kraljestvo sposobno spremeniti svet; kot kvas, ki je skrit v testu, kot majhno in ponižno gorčično seme, ki pa postane veliko kot drevo. Po dveh prilikah, o katerih želimo razmišljati, lahko razumemo, da je Božje kraljestvo navzoče v Jezusu osebno. On je skriti zaklad in dragoceni biser. Razumljivo je kmetovo in trgovčevo veselje: našla sta! To je veselje vsakega od nas, ko odkrijemo Jezusovo bližino in navzočnost v našem življenju. To je navzočnost, ki spreminja bivanje in nas odpira za potrebe bratov. To je navzočnost, ki nas vabi sprejeti vsako drugo navzočnost, tudi tisto od tujca in begunca. Je sprejemajoča navzočnost, vesela navzočnost, rodovitna navzočnost. Tako je kraljestvo v nas.
    Kako najti Božje kraljestvo?
    Vi bi me lahko vprašali; lahko bi me kdo vprašal: ‘Toda oče, kako najti Božje kraljestvo?’ Vsak od nas ima posebno pot. Vsakdo ima v življenju svojo pot. Za nekoga je srečanje z Jezusom dolgo pričakovano, želeno in iskano, kakor je predstavljeno v priliki o trgovcu, ki kroži po svetu, da bi našel nekaj vrednega. Drugim se zgodi nenadoma, skoraj po naključju, kakor v priliki o kmetu. To nas spominja, da se Bog vsekakor pusti srečati, saj je on tisti, ki se prvi želi srečati z nami in je prvi, ki išče, da bi nas srečal. Prišel je namreč, da bi bil ‘Bog z nami’. In Jezus je med nami, danes je tu. On je namreč rekel: ‘Kadar ste zbrani v mojem imenu, sem jaz med vami.’ Gospod je tukaj, je z nami, je med nami. On je, ki nas išče in se pusti najti tudi tistemu, ki ga ne išče. On je, ki nas išče in se pusti najti. Včasih se pusti najti na nenavadnih krajih in v nepričakovanih trenutkih. Ko pa najdemo Jezusa, smo očarani, prevzeti in z veseljem opustimo naš običajen, včasih pust in brezvoljen način življenja, da objamemo evangelij in se pustimo voditi novi logiki ljubezni ter ponižnemu in nesebičnemu služenju.
    Jezusova Beseda, evangelij
    Kristjani moramo imeti evangelij v dosegu roke, imeti evangelij na nočni omarici, imeti evangelij v torbici, imeti evangelij v žepu, ga za trenutek odpreti ter pogledati Jezusovo Besedo: in Božje kraljestvo bo prišlo. Stik z Jezusovo Besedo nas približuje Božjemu kraljestvu. Dobro premislimo! Majhen evangelij imeti vedno pri sebi, ga naključno odpreti in prebrati, kaj pravi Jezus. In Jezus je tam! In nam govori preprosto in razumljivo. Na nas je, da sledimo Jezusu in evangeliju ter živimo kot nam naroča Jezus. Lažje je govoriti o Poti k Njemu kot po tej Poti k Jezusu hoditi. Pot je strma in težka in le vztrajni in stanovitni v veri v Jezusa gredo po njej naprej v Odrešenje ter se izogibajo stranpoti. Jezusova navodila so jasna in razumljiva. Ravnajmo se po Jezusovih naukih v evangeliju!
    Kaj storiti, da bi imeli Božje kraljestvo?
    Glede tega je Jezus zelo jasen, saj ne zadostuje navdušenje, veselje nad odkritim. Potrebno je namreč bolj ceniti dragocen biser kraljestva, kakor katero koli zemeljsko dobrino, potrebno je postaviti Boga v svojem življenju na prvo mesto, ga imeti rajši od vsega. Dati prvo mesto Bogu pomeni, imeti pogum reči ‘ne’ zlu, ‘ne’ nasilju, ‘ne’ oblastnosti, da bi živeli življenje v služenju drugim, iskreno in za skupno dobro. Ko nekdo odkrije Boga, resničen zaklad, opusti sebičen način življenja in si začne prizadevati, da bi z drugimi delil karitativno ljubezen, ki prihaja od Boga. Kdor postane Božji prijatelj, ima rad brate in sestre, si prizadeva ohranjati njihovo življenje in zdravje tudi tako, da spoštuje okolje in naravo. Vem, da trpite zaradi tega. Danes, ko sem prišel, se mi je eden od vas približal ter rekel: ‘Oče, dajte nam upanje.’ Toda jaz vam ne morem dati upanja. Lahko pa vam rečem, da kjer je Jezus, tam je upanje, kjer je Jezus, se bratje imajo radi in si prizadevajo ohranjati njihova življenja, njihovo zdravje in sicer tudi tako, da varujejo okolje in naravo. In to Jezusovo upanje je tisto, ki nikoli ne razočara.To je še posebej pomembno danes, ki jo je potrebno pravičnost in resnico zaščititi in ohranjati, imeti pogum reči ‘ne’ vsakršnemu grehu in skušnjavi za nepošteno bogatenje in izkoriščanje drugih. Vsi moramo biti dobri in usmiljeni ter služabniki ljubezni, resnice in pravičnosti ter sprejeti v kateri koli okoliščini evangeljski način življenja, ki se razodeva v darovanju samega sebe ter v pozornosti do revnega in zavrženega. Posvetiti se ubogemu in zavrženemu! Sveto pismo je polno tega. Gospod namreč pravi: ‘Vi počenjate to, pa tudi to…. Zame je pomembno, da skrbite za lačno siroto, bolnega, da skrbite za vdovo, da sprejmete zavrženega ubogega, da ste dobri in usmiljeni Samaritran, da varujete stvarstvo in izkazujete Vero z Usmiljenjem in Ljubeznijo, da se med seboj ljubite, si odpuščate in se med seboj razumete in ste sočutni ter strpni. To je Božje kraljestvo.’

    Papež Frančišek med sveto mašo v Caserti: Jezus je skriti zaklad, Jezus je biser, Jezus je upanje!

  9. Miro says:

    VSAKDO NAJ V GOSPODOVEM TRPLJENJU NAJDE ZAUPANJE IN UPANJE V NJEGOVO USMILJENJE – BOG NIKOMUR NE ODREČE SVOJEGA USMILJENJA!

    SV. FAVSTINA KOWALSKA: Jezus, večna resnica, naše življenje, moledujem in prosim tvoje usmiljenje za uboge grešnike. Najljubeznivejše Srce mojega Gospoda, polno sočutja in neizmernega usmiljenja, prisrčno te prosim za uboge grešnike. O presveto Srce, izvir usmiljenja, iz katerega izvirata pramena nepojmljivih milosti za vse človeštvo, goreče te prosim za razsvetljenje ubogih grešnikov. Jezus, spomni se svojega bridkega trpljenja in ne dovoli, da bi se pogubile duše, odrešene s tvojo predragoceno presveto krvjo. Jezus, ko premišljujem o tako veliki ceni tvoje krvi, me razveseljuje njena veličina, kajti ena sama kapljica bi zadostovala za vse grešnike. Čeprav je greh brezno zlobe in nehvaležnosti, ga ne moremo primerjati s ceno, plačano za nas – zato naj vsakdo v Gospodovem trpljenju najde zaupanje in upanje v njegovo usmiljenje. Bog nikomur ne odreče svojega usmiljenja. Nebo in zemlja se lahko spremenita, Božje usmiljenje pa je neizčrpno. Kakšna radost se vnema v mojem srcu, ko gledam tvojo nepojmljivo dobroto, o moj Jezus. Vse grešnike želim privesti k tvojim nogam, da bi vekomaj slavili tvoje usmiljenje (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 72).

    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Sv. Favstina, prosi za nas!

  10. Janez says:

    Usmiljeni sodnik
    Povabljena sva, da gledava križanega Gospoda. Evangelist Luka gleda nanj skozi oči različnih ljudi. Ob križu je množica, ki je vse to spremljala, na koncu odide in se trka po prsih, ker se je zgodila velika krivica. Malo dlje od križa so tudi učenci in žene, ki doživljajo vso svojo nemoč in tesnobo. Prav pod križem pa so voditelji izraelskega ljudstva, ki so zahtevali, da se Jezusa obsodi. Sedaj ga zasmehujejo in sramotijo. Vojaki se iz Jezusa kruto norčujejo. Vedejo se kot podivjani otroci. So simbol poganov, ki križanega kralja ne morejo vzeti zares. Edina izjema med pogani je stotnik, ki v Jezusovem obnašanju na križu začuti popolno nedolžnost.

    Ob križanem Jezusu sta v središču dogajanja še dva razbojnika. Vsak izraža enega od dveh možnih pogledov na Križanega: prvi je brezbožen, drugi pa pobožen. Brezbožnež se jezi in preklinja. Pobožni razbojnik je umirjen. Prvi je obupan in žaljiv, drugi dobrohoten in zaupljiv. Pobožnega razbojnika krščanska ikonografija predstavlja kot tistega, ki v raju pričakuje, da vstopijo vsi sveti. Kaj je ta razbojnik videl v Jezusu, da ga je upal prositi: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo«? Morda ga je presunila nedolžnost, ki je žarela iz Jezusa, ki je visel tako blizu njega. Razbojnik je pred po krivici obsojenim in zelo krotkim Jezusom uspel pogledati na lastno polomljeno zgodovino. Ne da bi se izgubil v očitkih, ki so tik pred smrtjo nekoristni ali celo kruti, v miru sprejme svojo usodo. To zmore zato, ker jo lahko odpre Jezusu, ki je neskončno večji od njega. Prošnja pobožnega razbojnika in Jezusov odgovor nanjo nama pokažeta, da je Božje kraljestvo v resnici sijaj ljubezni, izlite na človeka. Božje kraljestvo je v tem, da se zaradi človekove hudobije Bog ne odreče svoji ljubezni do njega. Bog je krotak in ljubeč prav v trenutkih, ko ga človek zavrne in potepta. Čaka in pričakuje, da bi ga človek prepoznal in v njem pognal korenine svojega življenja.
    Jezus nama pokaže, kdo je Bog, in nama omogoči, da kot človeka okušava sožitje z Njim. Njegova ljubezen do vsakega izmed nas postane medsebojna sprava sredi konkretne zgodovine, ki na ta način spregovori o miru med nebom in zemljo. Sprava spregovori o dejstvu, da je zemlja našega srca postala raj, v katerem se časti, okuša in med seboj deli Boga. Njegovo ljubezen je pokazal Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem. Če jo sprejmeva, lahko gledava kralja slave. In takšnega kralja gleda Cerkev, njega oznanja in njemu služi.

    Podoba dobrega razbojnika razkrije skrivnost Boga, ki se odpre človeku in ga vabi k sebi. Sodba na križu ne govori o krivičnosti ljudi, ampak o pravičnosti Boga. Božja pravičnost naju ima za vredna sijaja svoje ljubezni. Tako močno, da lahko sodelujeva pri dinamiki Njegove ljubezni, ki se izliva na ves svet. Oba dobro veva, da sama po sebi tega nisva vredna in nimava nobenih zaslug. Na Giottovi sliki vesoljne sodbe v kapeli Scrovegni v Padovi, je ob vznožju velikega križa naslikan majhen človeški lik. Deležen je poveličanja križa, ki ga držita dva velika angela. Droben človek objema les križa in ga stiska k prsim. Majhen in krhek človek, dobri razbojnik, Simon iz Cirene, vsak izmed nas, ti in jaz. Zadel je v Jezusa in v njem prepoznal Boga. Navdušil se je nad njim in se nanj navezal. Nosi prijeten jarem in lahko breme. Srečen je, ker je sprejel veselje Božje ljubezni. Tukaj in sedaj. Poskusiva tudi midva. Vsak dan znova.

    p. Vili Lovše

Dodaj odgovor za Hvala Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja