Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.549 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    KAZALO JE, DA BO V JERUZALEMU TISTI PRVI DAN V TEDNU TAKO, KOT JE BILO SKLEPATI IZ DOGODKOV PREJŠNJIH DNI – IN VENDAR JE BILO VSE DRUGAČE!

    BOŽJA BESEDA: Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Oni dve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli« (Mt 28,8-10).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+28%2C8-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Razlaga p. Franca Cerarja (iz knjige Beseda da besedo): Jezus že drugo noč leži mrtev v grobu. Stražniki se vprašujejo, čemu morajo varovati truplo umorjenega kaznjenca. Žene ga gredo mazilit in so zaskrbljene, kako od vhoda odvaliti skalo. Apostoli za zaklenjenimi vrati strahoma prisluškujejo, kdaj se bo z ulice zaslišalo kaj nenavadnega. Dva Jezusova učenca, do dna užaljena in razočarana, odhajata v bližnji zaselek, da v miru razmislita, kaj in kako naprej. Veliki duhovniki se veselijo, da jim je uspelo znebiti se nadležnega, celo nevarnega preroka. Pilat si zadovoljno mane roke, da je srečno izpeljal mučno zadevo.

    In vendar je bilo vse drugače. Grob je bil najden prazen, skala odvaljena; Jezus sreča žene, jih pozdravlja in jim naroča, kaj naj storijo; begunca se zasopla vračata iz Emavsa in učencem vsa iz sebe dopovedujeta, kaj sta na poti doživela; Jezus pride med svoje pri zaprtih vratih ter jim vrača vero in pogum; veliki duhovniki mirijo sebe in prestrašene vojake ter jim plačujejo laž.

    Novica o vstajenju je – kljub plačanim lažnivcem – v nekaj dneh preplavila Jeruzalem, v nekaj desetletjih Judejo, v nekaj stoletjih obsežno cesarstvo, danes ve zanjo ves svet. Tudi do nas je prišla in govori, da Bog tudi nam pripravlja dan, ko bo vse drugače in lepše, kot je kazalo in kot smo si mogli predstavljati.

    Aleluja! Kristus je vstal, res je vstal. Veselimo in radujmo se! Aleluja!

  2. Janez says:

    Papež: “Ne mislimo samo na to, kar nam manjka, ampak kaj lahko kot kristjani dobrega storimo”
    “Jezus pravi vsakomur: ‘Pogumno: odpri srce moji ljubezni. Občutil boš Božjo tolažbo, ki ti daje oporo’,” je dejal papež Frančišek. “Drama, ki jo prestajamo, nas sili v to, da resno jemljemo stvari, ki so resne, in da se ne izgubljamo v nepomembnih stvareh. Da odkrijemo, da življenje ni smiselno, če ne služimo,” je še poudaril. Papež je pri maši, ki so jo prenašali prek spleta, pozval vse, naj vzpostavijo stik s tistimi, ki so sami in potrebujejo pomoč. “Ne mislimo samo na to, kar nam manjka, ampak kaj dobrega lahko storimo,” je dejal in dodal, da se “življenje meri v ljubezni”.

    Pater Knavs: “V razmerah, podobnih vojni, prihaja na dan najboljše in najslabše v ljudeh”
    “Mogoče je res v tem času sijajna priložnost, da se otresemo potrošniških navad in se razveselimo najprej drug drugega,” je dejal gvardijan samostana na Sveti gori pater frančiškan Bogdan Knavs. Na velikonočni ponedeljek se kristjani spominjajo Jezusovega prikazovanja svojima učencema na poti v Emavs, ki sta ga prepoznala po značilnem lomljenju kruha. V Jezusovo vstajenje od mrtvih na veliko noč, dan prej, namreč verjamejo na podlagi pričevanja oseb, ki se jim je prikazal in z očitnimi znaki dokazal svojo istovetnost. V večini evropskih držav je velikonočni ponedeljek dela prost dan, ki ga kristjani v spomin na Jezusovo vstajenje izkoristijo za obisk svojih bližnjih in veselje. A letos obiskovanja ne bo, saj je kriza zaradi epidemije novega koronavirusa zamrznila družbeno življenje in za hip ustavila svet. Cerkve so bile letos prazne.

    “Prav ta kriza, ki nam preprečuje, da bi se širše srečevali in se družili, je pomemben opomin za našo zavest, da tudi skupno bogoslužje nima globljega pomena, če se ga ne udeležimo z osebno zavzetostjo, vero in ljubeznijo. Osebno sem presenečen, ko ugotavljam, kako malo v bistvu potrebujemo, da bi bili srečni in zadovoljni,” je dejal pater Bogdan Knavs. To bi po njegovih besedah lahko bila odlična priložnost, da bi se otresli pretirane obsedenosti z nepotrebnimi materialnimi dobrinami, v katero nas je pahnila potrošniška družba. Osebno sem presenečen, ko ugotavljam, kako malo v bistvu potrebujemo, da bi bili srečni in zadovoljni. Mogoče je res v tem času sijajna priložnost, da se otresemo potrošniških navad in se razveselimo najprej drug drugega. Razmišljam, kako bi bil tudi sam čim bolj solidaren s pomoči potrebnimi. Verjamem, da bo vsak zase našel primeren način za novo solidarnost v tem kriznem času, kar so nekatere patrove misli o sreči, potrošništvu in solidarnosti.

    Velikonočno sporočilo patra Knavsa tako vernikom kot vsem drugim
    Osebno sem prepričan, da smo vsi ljudje bolj ali manj verniki in neverniki, saj vsak veruje v kakšno globoko vrednoto, kot so prijateljstvo, ljubezen, lepota, strpnost, sočutje … itd. Zato bi vsem zaželel najprej pomladnega razpoloženja, da bi se ozrli okrog sebe in videli, kako se rojeva novo življenje, ter verovali, da se ljubezen na novo rojeva tudi v vašem življenju in da to ljubezen lahko podarite še komu. Kristjanom pa bi posebej zaželel, da bi živeli svoje poslanstvo na tem svetu. Podobno kakor učenca na poti v Emavs, ki sta Jezusa izgubila izpred oči, tako tudi mi ne bomo nikoli posedovali vse resnice, dobrote in lepote. Toda podobno kot učenca smo nekaj velikonočnega veselja in radosti v teh dneh zagotovo doživeli tudi mi. Če nam je dobri Bog naklonil to srečo, tega ni storil samo za nas, temveč zato, da z Velikonočnim veseljem obogatimo tudi druge.

  3. Janez says:

    Dne 11. 4. 2020 je umrl nekdanji ljubljanski nadškof Alojz Uran

    Monsinjor in metropolit nadškof Alojzij Uran je novembra 2009 nepričakovano odstopil, uradno iz zdravstvenih razlogov, kasneje pa se je izvedelo, da je iz Vatikana dobil ukaz, naj se umakne iz javnega življenja; prav tako nadškof dr. Kramberger iz mariborske mnadškofije.

    16. decembra 1992 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, 6. januarja 1993 je bil v Rimu posvečen v škofa. Leta 1996 je pripravljal in koordiniral prvi papežev obisk v Sloveniji. Od leta 2000 do 2006 je bil delegat Slovenske škofovske konference (SŠK) za pastoralo Slovencev po svetu. 25. oktobra 2004 je bil imenovan za ljubljanskega nadškofa metropolita. To je bilo precejšnje presenečenje, saj ni sodil v krog favoritov. Že ob njegovem imenovanju so izpostavljali, da je povsem drugačen od svojega predhodnika Franca Rodeta, saj je bil predstavnik tako imenovane pastoralne linije, ki se je bolj ukvarjala s cerkvenimi temami, evangelizacijo in manj z aktualno politiko.

    Med verniki je bil že v prejšnjih službah znan kot pevec in tudi kot škof je bil priljubljen. Predvsem je želel Cerkev približati ljudem. V času njegovega službovanja na čelu ljubljanske nadškofije so bile v Sloveniji ustanovljene tri nove škofije, in sicer novomeška, ki sodi v ljubljansko metropolijo, ter celjska in murskosoboška v mariborski metropoliji. Kot ljubljanski nadškof je bil veliki kancler Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Januarja 2005 je bil imenovan za člana 7. razreda za svetovne religije pri Evropski akademiji znanosti in umetnosti. Marca 2007 so ga slovenski škofje izvolili za predsednika Slovenske škofovske konference.

    Papež Benedikt XVI. je 28. novembra 2009 sprejel odpoved službi ljubljanskega nadškofa. Uradno je iz službe odstopil iz zdravstvenih razlogov, kasneje pa se je izvedelo, da je od Svetega sedeža dobil navodilo, naj se umakne iz javnega življenja. Pozneje je moral Slovenijo tudi zapustiti ter je živel in deloval v Trstu. Apostolska nunciatura je leta 2012 potrdila odločitev o umiku Urana iz Slovenije, razlogov pa ni pojasnila. So pa zato takrat na Slovenski škofovski konferenci potrdili, da je vzrok za umik domnevno očetovstvo. Uran je večkrat zatrdil, da nima nobenega potomca, med drugim tudi v pismu slovenskim škofom leta 2012. V njem je med drugim navedel, da so ga v cerkvenih uradih obsodili, nihče pa ga ni obvestil o vsebini obsodbe, zato tudi ni imel nobenih možnosti, da bi se lahko zagovarjal. Uranovi podporniki so bili med drugim prepričani, da je nekdanji nadškof žrtveno jagnje in da gre za konstrukt nekaterih v vrhu Cerkve, ki jih moti Uranova priljubljenost.

    Uran je imel sicer že dlje časa zdravstvene težave, tudi med bivanjem v tujini je prihajal na zdravljenje v Slovenijo. Sicer pa je v Trstu oziroma njegovi okolici vodil različna srečanja in romanja. Leta 2015 je Uran od Svetega sedeža prejel dovoljenje, da se po bivanju v tujini vrne v Slovenijo, kjer je opravljal različne pastoralne dejavnosti in pomagal pri življenju lokalne Cerkve.
    Kot so zapisali na Slovenski škofovski konferenci, se je Uran po uradni upokojitvi z velikim veseljem in gorečnostjo posvetil duhovnemu spremljanju različnih skupin na številnih romanjih. Poletne mesece je običajno preživljal na božjepotnih Svetih Višarjah, kjer je s posebno domačnostjo sprejemal Marijine častilce, maševal in spovedoval. V ljubljanski nadškofiji je bil rad v pomoč pri birmovanju in drugih župnijskih slovesnostih.

    Na Velikonočno Soboto 11. 4. 2020 je zjutraj umrl in odšel v Nebeško Domovino upokojeni ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran, ki je bil zelo priljubljen med verniki in med drugimi ljudmi zaradi umirjenega, prijaznega in dobrosrčnega značaja ter neumornega evangeljskega poslanstva med ljudmi, ki je rad bil med ljudmi in zelo lepo pridigal in rad pel in s tem nosil radost Odrešenja med ljudi. Uran, ki je letos 22. januarja dopolnil 75 let, je s funkcije odstopil novembra 2009, nato pa po dekretu iz Rima nekaj časa živel v tujini. V Slovenijo se je vrnil leta 2015. Zaradi epidemije bo pogreb v družinskem krogu v ljubljanski stolnici. V župniji Šmartno pod Šmarno Goro rojen Uran je bil vrsto let ljubljanski pomožni škof. Na mesto ljubljanskega nadškofa metropolita, na katerem je nasledil Franca Rodeta, ga je papež Janez Pavel II. imenoval oktobra 2004.

    Uran je novembra 2009 nepričakovano odstopil, uradno iz zdravstvenih razlogov, kasneje pa se je izvedelo, da je od Svetega sedeža dobil navodilo, naj se umakne iz javnega življenja. Po dekretu Kongregacije za škofe v Rimu je moral kasneje zapustiti Slovenijo ter je živel in deloval v Trstu. Leta 2015 je Uran od Svetega sedeža prejel dovoljenje, da se po bivanju v tujini lahko vrne v Slovenijo, kjer je opravljal različne pastoralne dejavnosti in pomagal pri življenju lokalne Cerkve. Zadnja leta pa je njegovo zdravje vedno bolj pešalo in omejevalo njegove dejavnosti. Ko bo nevarnost virusa minila, bo zanj opravljena slovesna maša zadušnica v ljubljanski stolnici.

    Nadškof Uran je leta 2012 slovenskim škofom poslal osebno pismo o tem, kaj se dogajalo v ozadju, ko so ga odstavljali s položaja metropolita in ljubljanskega nadškofa. Uranovo pismo je poobjavljeno spodaj v nadaljevanju in je prav, da ga danes verniki poznamo. Bil je pošten in priljubljen nadškof med verniki in ljudmi, zato je prav da se seznanimo, kaj se je z njim takrat dogajalo.

    Spoštovani brat v škofovstvu
    Podpisani Alojz Uran, upokojeni ljubljanski nadškof, globoko prizadet in pretresen zaradi dogodkov zadnjih dni v zvezi z mojo osebo in z mojo škofovsko službo, Ti želim posredovati nekaj svojih misli. Podobno pismo sem poslal tudi prefektu Kongregacije za škofe Marcu Kardinalu Ouelletu in apostolskemu nunciju v Sloveniji Mons. Juliuszu Januszu. Doslej še nisem prejel nobenega odgovora. Škofovsko posvečenje sem prejel 6. januarja 1993 v baziliki sv. Petra v Rimu, na slovesni praznik Gospodovega razglašenja, po rokah takratnega rimskega škofa Janeza Pavla II., blaženega Karla Wojtyle. On sam je 25. oktobra 2004 podpisal tudi moje imenovanje za ljubljanskega nadškofa. Teža in breme škofovske službe v ljubljanski nadškofiji in Slovenski škofovski konferenci, ki sem ji predsedoval, ter moje kritično zdravstveno stanje so me navedli k odločitvi, da sem 7. oktobra 2009 prosil svetega očeta Benedikta XVI. za imenovanje škofa koadjutorja v ljubljanski nadškofiji. Moje zdravstveno stanje se je poslabšalo jeseni istega leta, tako da sem moral po zdravstveno pomoč v ljubljanski Klinični center. Med svojim vljudnostnim obiskom mi je takratni apostolski nuncij v Sloveniji Msgr. Santos Abril y Castello prav tam, na intenzivnem oddelku, ko sem bil še v kritičnem stanju, predlagal, naj se odpovem vodstvu ljubljanske nadškofije. Spraševal sem se, zakaj taka naglica.

    Kmalu po teh dogodkih sem bil še šibek v svoji telesni moči, dne 13. novembra 2009 povabljen na urad apostolske nunciature v Ljubljani, kjer mi je gospod Nuncij izročil prazen list papirja s tiskano glavo NUNTIATURA APOSTOLICA IN SLOVENIA, ter mi naročil, naj vpričo njega napišem prošnjo za razrešitev vodenja ljubljanske nadškofije. Besedilo odpovedi je bilo že napisano in jaz sem ga samo ročno prepisal. Vzrok odpovedi je bilo moje šibko zdravstveno stanje. V tem pismu svetemu očetu Benediktu XVI., ki sem ga pisal v naglici, sem med drugim zapisal: »Moje zdravstveno stanje se je poslabšalo zaradi srčne kapi, ki me je prisilila v bolnišnico, najprej v sobo za intenzivno nego Kliničnega centra v Ljubljani, nato na kardiološki oddelek. Ko sem premostil kritično stanje, so mi zdravniki svetovali, naj se izogibam prevelikemu stresu in težkim bremenom. Glede na nastali položaj in ker nočem, da bi zaradi mene trpela nadškofija, prosim Njegovo svetost za razrešitev in imenovanje naslednika na sedežu ljubljanske nadškofije.« Že sredi septembra istega leta sem se v Rimu pogovarjal s kardinalom GianBattista Rejem, prefektom Kongregacije za škofe, o možnem koadjutorju in možnosti svoje odpovedi nadškofiji. Takrat sem ga vprašal, kaj bom lahko delal kot nadškof »emeritus«. Odgovoril mi je v smislu: »Delali boste kar vam bo dopuščalo zdravje in kar bo želel novi nadškof.« Ko sem nasledniku dr. Antonu Stresu predal vodenje ljubljanske nadškofije, sem mu vpričo takratnega apostolskega nuncija ponudil svojo polno pomoč in nadškof jo je z veseljem sprejel. Nihče od naju takrat ni bil seznanjen s kakršnokoli cerkveno kaznijo, ki naj bi me bremenila, niti s kakršnimikoli omejitvami glede mojega delovanja. Glede mojega bivanja po upokojitvi moram poudariti, da mi je sam apostolski nuncij Msgr. Santos Abril Y Castello svetoval, naj se naselim v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, torej v Sloveniji. Potem, ko sem izročil vodstvo nadškofije novemu nadškofu Msgr. Antonu Stresu, sem odšel v Domus Galilae v Izraelu, kjer sem tri leta zapored preživel po tri mesece. Tam sem prejel pismo apostolskega nuncija v Sloveniji z dne 18. novembra 2010, v katerem mi je bilo naročeno, naj v primeru, da se iz zdravstvenih razlogov vrnem v Slovenijo, »živim tako, da v prihodnosti ne bom povzročil težke nevarnosti za velik škandal.« Apostolski nuncij je še dodal, naj za prihodnost razmislim o stalnem bivanju izven Slovenije. Nihče mi ni pojasnil, kakšen je bil razlog za takšno priporočilo. Nuncij je namignil, da je bila v zadnjem trenutku preprečena objava delikatnih novic v časopisu. Kakšne naj bi bile te delikatne novice, od njega nisem nikoli izvedel.

    Nekateri mediji so v zadnjem času na osnovi informacij iz »neuradnih cerkvenih krogov« zatrjevali, da sem se sprl s Svetim sedežem, ker sem zavrnil »zahtevo po ugotavljanju očetovstva« (glej Dnevnik, 8. 5. 2012). Sklepam, da je bila to tista »težka nevarnost za velik škandal«, ki jo je omenjal Nuncij. Informacija v članku pa je bila lažniva, saj zavrnitve zahteve po ugotavljanju očetovstva ni moglo biti, ker tega nikoli nihče ni zahteval od mene. Sam sem pripravljen sodelovati v kakršnikoli DNK ali drugi metodi za ugotavljanje očetovstva, če bi kdorkoli to od mene zahteval.

    Pred Bogom izjavljam, da niti v času svoje duhovniške niti škofovske službe v ljubljanski nadškofiji nisem prejel nikakršne prošnje ali zahteve po ugotavljanju očetovstva. Zato se zelo čudim, kako je mogoče, da bi bila lahko lažna navajanja v časopisu razlog za izredno ostre sankcije. Dne 10. aprila 2012 mi je namreč apostolski nuncij Msgr. Juliusz Janusz izročil naslednja navodila (inštrukcije), ki nimajo nobene oznake »riservata«:

    1. Rinunciare a tutti gli incarichi finora ricoperti in seno alla Conferenza Episcopale Slovena. Astenersi dalle cerimonie religose pubbliche e solenni.
    2.Lasciare quam primum la Slovenia, come già deciso dalla Congregazione e non rientrare senza previo consenso della medesima Congregazione per i Vescovi.
    3. La Congregazione per i Vescovi, intanto, assicura a Mons. Uran una vicinanza fraterna, specialmente nel trovare la sistemazione che sarà giudicata più adeguata.

    V dobesednem prevodu iz Italjanskega jezika v slovenski jezik je to bilo:
    1.Odpovedati se vsem doslej izvrševanim nalogam v okviru Slovenske škofovske konference. Odpovedati se javnim in slovesnim verskim obredom.
    2. Zapustiti Slovenijo čim prej mogoče, kakor je že prej določila Kongregacija in se ne vrniti brez predhodnega dovoljenja iste Kongregacije za škofe.
    3. Kongregacija za škofe istočasno zagotavlja msgr. Uranu svojo bratsko bližino, posebno pri iskanju najbolj primerne rešitve glede bivanja.

    Apostolskega nuncija sem prosil, naj mi pojasni, katere obsodbe me bremenijo, da prejemam tako stroge kazni, a mi je odgovoril, da se on ne poglablja v vsebino, ampak zgolj posreduje navodila (inštrukcije) Kongregacije. Dne 31. maja 2012 me je v Rimu vljudno sprejel prefekt Kongregacije za škofe Marc Kardinal Ouellet. V pogovoru z njim sem šele prvič jasno izvedel za vsebino temeljne obsodbe: domnevno očetovstvo. O obtožbi sem bil seznanjen samo ustno, nobenega pisnega dokumenta mi ni uspelo videti. Torej so me v cerkvenih uradih obsodili, nihče pa me ni obvestil o vsebini obsodbe. Tako nisem imel niti možnosti, da bi se zagovarjal.

    Sedaj, ko sem končno seznanjen z vzroki sankcij, kljub temu, da ne poznam prvotnih inštrukcij, ostajam globoko začuden nad postopki in bi rad izpovedal, kar čutim v svojem srcu:
    – Izgon iz domovine, v kateri sem zvesto in z ljubeznijo služil sveti Cerkvi in svojemu narodu 42 let v duhovništvu in zadnjih 20 let kot škof, je zelo huda kazen, ki je globoko zaznamovala moje življenje. Sedaj, postaran in bolan, potreben pomoči in nesposoben samostojnega življenja, mi je ukazano, naj zapustim svojo domovino! Izgnan sem iz svoje krajevne Cerkve, ki sem ji vedno služil s popolno predanostjo. Ostajam globoko prizadet in začuden tudi nad samim načinom izgona: naložena mi je bila cerkvena kazen, ne da bi bila poprej dokazana in predstavljena moja krivda. Zato menim, da je ta kazen krivična.
    – Če obstaja pisna obsodba ali potek sodnega procesa, naj mi bo dovoljeno, kar je tudi moja pravica, videti uradni dokument.
    – Ker nisem vedel niti za obsodbo niti za prvotna navodila (inštrukcije), menim, da se nisem pregrešil proti ničemur, ko sem zavzeto izvrševal dolžnosti, ki mi jih je zaupal moj naslednik. Če pa sem nehote povzročil kakšno pohujšanje ali škodo krajevni cerkvi, prosim Tebe in Boga odpuščanja.
    – Glede domnevnega očetovstva sem osebno prepričan, da nimam nobenega potomca. To želim tudi dokazati z DNK ali katerokoli drugo metodo.
    – Ker ne želim povzročiti razdora v Cerkvi na Slovenskem, v duhu pokorščine sprejemam navodila prefekta Kongregacije za škofe, ki mi je med najinim srečanjem 31. maja letos predlagal, naj se umaknem iz slovenskega javnega življenja ter zapustim domovino do konca prihodnjega leta (to je do 31.12.2013). Po tem datumu mi je zagotovil vrnitev v Zavod Sv. Stanislava v Šentvid.
    – Med bivanjem v tujini prosim za dovoljenje za svobodno gibanje glede na potrebe mojega zdravstvenega stanja in drugih pomembnih obveznosti.
    – V izogib novim nesporazumom iz nevednosti in nehotenim »prekrškom« proti pokorščini Svetemu sedežu, prosim za pisna navodila za čas prestajanja kazni v tujini: kaj bom lahko delal, na kakšen način, v kakšnem obsegu in katera liturgična dejanja lahko opravljam.
    – Zadnji dogodki (zaničevanje in poniževanje moje osebe in mojega dela) z vsemi posledicami so močno načeli moje psihofizično stanje in bili že najtežja pokora. Zato prosim, naj se upošteva moje zdravstveno stanje, in naj se mi naložena kazen omili v možnost čimprejšnjega stalnega bivanja v Zavodu Svetega Stanislava, kjer bom, če bo sprejeta moja prošnja, živel v zasebnosti, se posvetil molitvi in daroval svoje življenje za dobro Cerkve in vseh ljudi.
    Ljubim Cerkev, v kateri sem prejel toliko milosti, posebno škofovsko posvečenje po rokah blaženega Janeza Pavla II. V molitvi se obračam nanj in ga prosim, naj posreduje pri Bogu, da bomo vsi udje Cerkve vedno izpolnjevali Božjo voljo.

    Bratsko Te pozdravljam v Kristusu,
    upokojeni ljubljanski nadškof
    Alojz Uran

    Ostra kazen za upokojenega nadškofa leta 2012: Upokojeni nadškof Uran mora iz Slovenije
    Upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran je moral, kot so poročali mediji npr. Dnevnik, po dekretu Kongregacije za škofe v Rimu čim prej zapustiti Slovenijo. Novico je v nedeljskih Oznanilih župnije sv. Jakob ob Savi objavil tudi župnik te župnije Vlado Bizant, ki je tudi Uranov sorodnik. Župnik Bizant je menil, da imajo ljudje pravico, da so o odhodu Urana iz Slovenije obveščeni. Ni pa želel govoriti o tem, zakaj je Rim nadškofa Urana tako ostro kaznoval in kam nadškof odhaja. V Oznanilih je Bizant med drugim zapisal, da kdorkoli pozna življenje nadškofa, “ve, da je garal za evangelij, kolikor je le mogel, tudi na škodo svojega zdravja” in da “je izgnanstvo iz domovine zanj res huda preizkušnja”. Zapisal je tudi, da “to odločitev Kongregacije za škofe sprejema v duhu svojega škofovskega gesla: ‘Da, Oče!’, v upanju, da se bo lahko čim prej vrnil v domovino”. Poudaril je tudi, da se Uran zahvaljuje za vse molitve in izraze duhovne podpore ter da zavrača vse govorice o njegovem domnevnem očetovstvu.

    Na Nadškofiji Ljubljana so ponovili, da gre v primeru nekdanjega ljubljanskega nadškofa Urana za dogovore, ki so potekali med njim in ustreznimi organi Apostolskega sedeža. Nadškofija Ljubljana kakor tudi Slovenska škofovska konferenca nista seznanjeni z vsebino teh dogovorov in nista pristojni, da bi zadevo komentirali, so še zapisali. V začetku maja so sicer na Slovenski škofovski konferenci (SŠK) zanikali navedbe časnikov Dnevnik in Delo, da je Sveti sedež konec aprila SŠK poslal dekret, s katerim je upokojenima škofoma Alojzu Uranu in Francu Krambergerju naložil, naj se umakneta iz javnega življenja. Na SŠK so takrat pojasnili, da sta se nadškofa Alojz Uran in Franc Kramberger umaknila v zasebno življenje že ob upokojitvi novembra 2009 oziroma februarja 2011. “Slovenska škofovska konferenca v zvezi z imenovanima nadškofoma ni prejela nobenega dekreta glede umika ali sankcij,” so poudarili.

    Razloge za napotitev Urana v tujino pa so nekateri že povezali s posledicami finančnega zloma Nadškofije Maribor. O tej temi je apostolski nuncij Juliusz Janusz sicer spregovoril že pred časom. Glede finančne krize v Nadškofiji Maribor, kjer je zaradi velike finančne luknje veliko vernikov izgubilo denar in o priporočilih, ki so bila dana cerkvenim oblastem s strani Svetega sedeža, je v začetku julija 2012 v pogovoru za Radio Ognjišče nuncij dejal, da so priporočila “dobili škofje, zato vedo, kaj bi morali storiti”. “Bila je apostolska vizitacija iz Rima, kjer so vse videli in preučili. Ljudje pa se čudijo temu, zakaj se tisti, ki so bili odgovorni za to situacijo, ne čutijo odgovorne. To pa morajo rešiti škofje in ne nuncij,” je povedal nuncij v pogovoru za radio. A odgovornosti ni prevzel nihče. Breme zelo velike večstomilijonov evrov finančne luknje mariborske nadškofije pa bo zelo verjetno padla na davkoplačevalce in državo.

    Po namigovanjih, da nadškof Uran zapušča Slovenijo, pa so na nadškofiji Maribor danes potrdili, da je nadškofijo že zapustil upokojeni nadškof Kramberger. Kot so pojasnili, se je upokojeni nadškof Kramberger po pogovoru z apostolskim nuncijem v Sloveniji odločil, “da je v konkretni situaciji, v kateri se je znašla mariborska nadškofija, bolje za upokojenega nadškofa, da se umakne v zasebno življenje”. Upokojeni nadškof je sedaj v domu sv. Lenarta v Slovenskih goricah. Tja je odšel sredi junija. Da so za njegov umik posebni razlogi, nakazuje tudi to, da na nadškofiji ostaja denimo prav tako upokojeni nadškof Jožef Smej. Zanj namreč “ni razlogov, da bi se moral umakniti v zasebno življenje”, so navedli na Nadškofiji Maribor.

    V podporo Uranu se je leta 2012 krepila tudi skupina vernikov in drugih na spletnem omrežju Facebook. Večina vključenih vernikov se je spraševala, zakaj je bil nadškof umaknjen, zaslediti pa je bilo tudi vprašanja, zakaj tudi katoliški mediji in drugi pristojni v Cerkvi o tem molčijo. Pred Bogom smo vsi enaki in pred Njim bomo vsi odgovarjali za to ali smo govorili Resnico, ki Osvobaja in ali so pristojni v Cerkvi in drugi dopuščali krivico s tem, da je upokojeni nadškof Uran moral tako krivično trpeti in oditi v pregnanstvo na tržaško in bil tam v bolezni osamljen. Dobro, da so mu pomagali po svojih močeh tržaški Slovenci in verniki in mu pomagali po svojih močeh. Ko se je vrnil domov iz tržaškega je upokojeni nadškof Uran zaradi bolezni po svojih močeh dejavno pomagal Cerkvi in ji ostal zvest do smrti pri oznanjevanju Božjega Nauka in Veselje Evangelija z besedo in pesmijo ter osebnim zgledom svoje škofovske službe. Molimo za gospoda Urana in radi se ga spominjajmo v molitvah.

    Vsemogočni Večni in Usmiljeni Bog podeli gospodu nadškofu Uranu Večni Mir in Večni Pokoj v Nebeški Domovini. Amen.

    • Janez says:

      Dr. Andrej Saje: Široko evangeljsko srce za vsakega človeka

      Eden tesnejših sodelavcev nadškofa Urana je bil tudi dr. Andrej Saje. »Bogu sem hvaležen za nadškofa Urana, za njegov zgled vere in predanosti duhovniški službi. Kot tajnik na nadškofiji v Ljubljani in kasneje pri Škofovski konferenci sem ga v njegovem pastirskem služenju spremljal od blizu več let. Nadškofove vrline, kot so srčnost in plemenitost ter široko evangeljsko srce za vsakega človeka, mi bodo ostala v spominu za vedno. Še posebej so mu bili blizu mali, nemočnim bolni in trpeči. Naj počiva v miru, Gospod naj mu bo bogat plačnik.«

    • Janez says:

      Radio Ognjišče o pokojnemu nadškofu Uranu: Pogrešali bomo njegovo dobro voljo 14.04.2020, 16:09

      Da, Oče. To je bilo škofovsko geslo pokojnega nadškofa Alojza Urana, ki ga je Gospod poklical k sebi v jutru letošnje velike sobote. Njegovi sobratje v škofovski službi poudarjajo, da ga je uresničeval v vsej polnosti. Bogu so hvaležni za njegov zgled, pogrešali bodo njegovo dobro voljo.
      Vse je nosil v veliki vdanosti v Božjo voljo

      »Že dobre tri mesece ga je bolezen pridruževala Gospodovemu trpljenju. Prestal je več operacij. Vse je nosil v veliki vdanosti v Božjo voljo,« je povedal predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. »V zadnjem času je bil Jezusu pridružen tudi v njegovi osamljenosti, saj ga zaradi razmer nismo mogli obiskovati. Tudi to je sprejel kot del svoje daritve.« Nadškof Zore je Bogu je hvaležen za dar življenja nadškofa Urana, za dar njegovega duhovništva in škofovstva ter za dar njegovega dobrega in veselega srca.
      Bil je pastir z vonjem po ovcah

      V kakšnem spominu bo nadškof Uran ostal mariborskemu nadškofu metropolitu Alojziju Cviklu? »Ko sem bil kaplan in pozneje župnik v župniji Ljubljana – Dravlje, on pa župnik v župniji Ljubljana – Šentvid, sva bila soseda. Sproščeno in konstruktivno sva sodelovala, si pomagala in skupaj iskala, kako zastaviti pastoralno delo, da bo obrodilo čim več sadov. Ko je postal ljubljanski pomožni škof in pozneje nadškof ter tudi potem, ko je bil upokojen, sva ohranila prijateljske stike in spodbujala drug drugega.« Tudi nadškof Cvikl je omenil veselo naravo nadškofa Urana. »Vedno je nagovarjal s svojo sproščenostjo in optimizmom, a tudi s svojo globoko vero in predanostjo Bogu. V prvi vrsti je bil pastir. Pastir z vonjem po ovcah, o katerem večkrat govori papež Frančišek. Rad je bil sredi med ljudmi. Te ljudi je želel popeljati na pot vere in lepšega življenja. Tudi ko je postal škof, je ostal blizu ljudem. Še posebej blizu so mu bili bolni, starejši, zapuščeni, tisti, ki so jih zadele težave, krivice.« Globoka vera nadškofa Urana se je po besedah nadškofa Cvikla kazala tudi ob številnih preizkušnjah. »Vse je prenašal z zaupanjem in predanostjo.«
      Molil je v veselju in Boga slavil v pesmi

      Njegov nasmeh je pričeval razodetje velikonočnega veselja, njegova pesem pa blagodejno prijaznost, s katero nam je njegov mir vedno pobožal dušo, je ob slovesu nadškofa Urana dejal murskosoboški škof Peter Štumpf. Ob tem je dodal, da nas njegovo življenje tudi v času zdajšnje stiske spodbuja, naj ne molimo zgolj Bog, reši nas, pomagaj nam, usliši nas, u se nas. Dodajati moramo še bistvene prošnje, kot so: Razsvetli nas, spreobrni nas, prenovi nas, preusmeri nas. »Nadškof Uran je molil v veselju, Boga slavil v pesmi, medtem ko je njega bolezen preskušala s trpljenjem. To je vzgled. Še več kot vzgled. To je nam vsem v pomoč, kako tudi mi lahko iz svoje stiske skujemo svoj ključ za nebeška vrata.«
      Stvarnikova roka je iz pokojnega nadškofa Urana izklesala svetlo podobo

      Nadškof Uran bo ostal v lepem spominu tudi novomeški škofiji. Tamkajšnji ordinarij Andrej Glavan je prepričan, da bo deležen molitev mnogih, ki so ga spoznali in spoštovali. »Osebno sva bila povezana že od semenišča, bil sem ceremonijer na njegovi novi maši, pozneje sva več let skupaj sodelovala pri pripravi romanja bolnikov na Brezje. On je vsa leta vodil petje, jaz sem bil odgovoren za potek bogoslužja. Vodil je več slovesnosti na župniji, kjer sem deloval, blagoslovil obnovitvena dela župnijske cerkve v Stari Loki in bil tudi moj pridigar pri srebrni maši. Blagoslovil je tudi na novo pozidano podružno cerkev na Planici. Ko sva bila skupaj ljubljanska pomožna škofa, sva se redno izmenjavala na kosilu drug pri drugem, nato sva lepo sodelovala tudi, ko je bil on ljubljanski nadškof in jaz njegov generalni vikar. Pred 14 leti me je umestil za prvega novomeškega škofa. Iskreno se je že veselil svoje zlate maše, prosil me je, da bi bil njegov zlatomašni govornik v njegovi rojstni župniji v Šmartnem pod Šmarno goro.« Udarci preizkušenj so bili težki, je poudaril škof Glavan, še posebej v zadnji bolezni. »Stvarnikova roka je iz pokojnega nadškofa Alojza izklesala svetlo podobo, v spominu nam bo ostal kot svetel zgled trpečega Joba, ki je tudi potem, ko mu je bilo odvzeto vse, tudi zdravje, junaško nosil svoj križ.«
      Prinašal je zgled preprostega in vdanega služenja

      Nadškof Uran je zadnja leta bival Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu v Ljubljani. Nekdanji direktor Roman Globokar ga je videl kot pristno pobožnega in srčno dobrega človeka. »Hvaležen sem mu, da me je imenoval za direktorja Zavoda svetega Stanislava in za vso njegovo podporo našim skupnim prizadevanjem na področju katoliškega šolstva. Hvaležen sem mu za pogum, da je ustanovil Osnovno šolo Alojzija Šuštarja in sprejel odločitev, da bo nadškofija gradila nove prostore za osnovno šolo in vrtec. Predvsem pa sem mu hvaležen za čas skupnega bivanja v Zavodu svetega Stanislava, za njegovo pomoč, prijateljsko povezanost in zaupanje. Med otroke in zaposlene v Zavodu je nadškof Uran vsak dan prinašal veselje, nasmeh, pesem, prijazno besedo, predvsem pa zgled preprostega in vdanega služenja.«
      V spominu bodo ostali njegova srčnost in plemenitost ter široko evangeljsko srce

      Eden tesnejših sodelavcev nadškofa Urana je bil tudi Andrej Saje. »Bogu sem hvaležen za nadškofa Urana, za njegov zgled vere in predanosti duhovniški službi. Kot tajnik na nadškofiji v Ljubljani in pozneje pri škofovski konferenci sem ga v njegovem pastirskem služenju spremljal od blizu več let. Nadškofove vrline, kot so srčnost in plemenitost ter široko evangeljsko srce za vsakega človeka, mi bodo ostala v spominu za vedno. Še posebej so mu bili blizu mali, nemočnim bolni in trpeči.«
      Bil je pravi velikonočni kristjan

      Nadškof Uran je bil izjemna osebnost, pravi velikonočni kristjan, je o njem dejal pater Edvard Kovač. Posebno simboliko vidi v v tem, da je nadškof Uran h Gospodu odšel na veliko soboto. Kot bi želel povedati, da je za sabo uspel pustiti vse trpljenje v bolezni in krivice, ki so se mu dogajale, ter da je pred njim Kristusovo vstajenje, ljubezen. Pater Kovač je nadškofa Urana dojemal kot radostnega kristjana, ki je vse počel z velikim veseljem. Zelo rade so ga imele družine, nadškof Uran pa je vedno znal prisluhniti tudi duhovnikom in bogoslovcem. »Vedno je kazal zaupanje v prihodnost, da bo dobri Bog vse uredil. Blizu nam je bil tudi kot častilec Matere Marije. Tudi Mati Marija je veliko trpela, pa vendar je verjela, da bo njen Sin končno vse uredil. Prepričan sem, da je medse sprejel tudi našega dragega nadškofa Urana.« Pater Kovač se je ob tem na Gospoda obrnil s prošnjo, naj tudi vsem duhovnikom in ostalim podari veselje, da bomo lahko pokazali, da smo velikonočni kristjani.

  4. Hvala says:

    HVALEŽNOST REŠUJE
    ——————————-
    VEREN ČLOVEK JE HVALEŽEN ČLOVEK

    VSEH DESET GOBAVCEV IZ EVANGELIJA JE BILO OČIŠČENIH, VSEH DESET.

    ČEPRAV JIH NI BILO NAZAJ, DA BI SE KOT KULTURNI LJUDJE ZAHVALILI, DA BI SE- KOT SO NAS ŽE MAJHNE UČILI STARŠI- ZNALI ZAVEDAT OBDAROVANOSTI OZIROMA DOBROTE. IN LJUBEZNI DRUGIH LJUDI DO NAS , SE ZARADI TEGA NJIHOVA GOBAVOST ŠE NI POVRNILA .

    BOG NI KAKOR LJUDJE, KI SE MAŠČUJEMO, , ČE NE DOBIMO TEGA, KAR PRIČAKUJEMO OD DRUGIH.

    VENDAR JE PRI TEJ ZGODBI SREČANJE JEZUSA IN GOBAVCEV RES POGLAVITNO DEJSTVO ZAPISANO ŠELE NA SAMEM KONCU EVANGELIJSKEGA POROČILA.

    RES JE , VSEH DESET BOLNIKOV JE BILO OZDRAVLJENIH, OČIŠČENIH, A SAMO EDEN OD NJIH JE BIL TUDI REŠEN: TISTI, KI SE JE VRNIL, TISTI, KI JE RAZUMEL, TISTI, KI JE V SVOJI OZDRAVITVI SREČAL BOGA. TISTI, KI JE BIL SPOSOBEN HVALEŽNOSTI.
    ——————————————————————————————————————————————————-

    HVALEŽNOST POTREBUJEMO
    ——————————————————————————————————————————————————-
    PRAV ZARADI POTEKA ZGODBE, PRAV ZATO, KER SO BILI NEODVISNO OD SVOJEGA POZNEJŠEGA OBNAŠANJA VENDARLE VSI GOBAVCI OZDRAVLJENI , MORAMO IZ TEGA IZLUŠČITI NEKAJ ZELO POMEMBNEGA: DA NE POTREBUJE ZAHVALE BOG, KER ON NE DAJE DAROV ZATO, DA BI KAJ DOBIL V ZAMENO, AMPAK DA HVALEŽNOST
    OČITNO POTREBUJEMO LJUDJE, IN SICER ŠE VELIKO BOLJ OD DAROV, KI JIH PREJEMAMO.
    ——————————————————————————————————————————————————
    KER JE NEKAJ OČITNO: DA REŠITEV NI TOLIKO ODVISNA OD BOGA, TEMVEČ VELIKO BOLJ OD NAŠEGA ODGOVORA NA NJEGOVE DAROVE, OD NAŠE HVALEŽNOSTI ALI PA VERE, ČE POVEMO DRUGAČE.
    ——————————————————————————————————————————————————–

    NE GRE SAMO ZA BONTON. HVALEŽNOST JE ZA ČLOVEKA NEKAJ TAKO ZELO POMEMBNEGA, KER NEKAJ NAREDI IZ ČLOVEKA, OČITNO HVALEŽNOST V NJEM NEKAJ SPREMENI, NEKAJ, KAR JE KLJUČNO ZA TO, KDO OZ. KAKŠEN POSTANE.

    HVALEŽNOST NAS SPREMINJA
    —————————————————————————————————————————————————–
    HVALEŽNOST NAMREČ ODPIRA OČI ZA LEPO IN DOBRO V TEM TEŽKEM , OSAMLJENEM IN KRUTEM ŽIVLJENJU. RES JE, DA GA ZATO ŠE NE OMEHČA, GA NE SPREMENI.
    TODA HVALEŽNOST ODKRIJE LEPOTO TRDOTE, SVETLOST TEME.
    KER HVALEŽNOST VSE STVARI SPREMENI V DRAGOCENE IN POMEMBNE, ČEPRAV LEŽIJO NA SMETIŠČU ČLOVEŠKEGA SRCA.

    SAJ SO VENDAR VSE STVARI DAR BOGA. TUDI TISTE, KI NAM NISO VŠEČ. TUDI TISTE, ZA KATERE NE MOREMO IN NITI NOČEMO BITI HVALEŽNI.
    ———————————————————————————————————————————————————
    PRAV HVALEŽNOST NAM JIH DAJE TAKO TUDI DOJETI . KOT DAR. HVALEŽNOST NAM DAJE RAZUMETI, DA TUDI TEŽKE STVARI POTREBUJEMO. DA SO DOBRE, ČEPRAV NISO PRIJETNE.
    ——————————————————————————————————————————————————

    ZATO JE TAKO POMEMBNA- HVALEŽNOST . DA SE POČUTIM OBDARJEN, IN SICER S VSAKO STVARJO, KI MI JO DAJE BOG.
    —————————————————————————————————————————————————–
    DA SE RAZUMEM KOT NEKDO, ZA KATEREGA JE NEKOMU MAR.
    DA SE POČUTIM LJUBLJEN VEDNO, TUDI V TEMI IN PREIZKUŠNJI. SAMO TAKO LAHKO ŽIVIM V TEM SVETU IN V TEM ŽIVLJENJU, KAKRŠNOKOLI ŽE JE , NE DA BI SI ŽELEL BEŽATI KAM DRUGAM, V NEKE DRUGE NERESNIČNOSTI IN ILUZIJE.

    ZATO JE VEREN ČLOVEK NAJPREJ HVALEŽEN ČLOVEK.
    KDOR NI HVALEŽEN, TUDI VEREN NE MORE BITI, KER JE ŠELE HVALEŽNOST TISTA, KI BOGA DELA BOGA: PRIZNAVA NAMREČ NJEGOVO DOBROTO IN MENE KOT TISTEGA, KI GA BOG LJUBI VEDNO.
    ——————————————————————————————————————————————————–
    TO JE K AR REŠUJE ČLOVEKA (Aleteia-prispevek objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 41).
    ——————————————————————————————————————————————————-

    Vedno se zahvaljujmo Gospodu svojemu Bogu za vse; tudi za ljudi okoli sebe, ki nam morda niso najbolj povšeči, za svoje stiske, zahvaljujmo se Gospodu za vse nevidne darove in stvari, za katere mi sploh ne vemo, danes se pa še posebej zahvalimo, da smo lahko spremljali preko medijev Sveto daritev, za Božji blagoslov.., itd…………………………………

  5. Miro says:

    TRETJI DAN DEVETDNEVNICE K BOŽJEMU USMILJENJU

    JEZUS: »Danes pripelji k meni vse zveste in pobožne duše: potopi jih v ocean mojega usmiljenja. Te duše so me krepile na potu mojega trpljenja; bile so kapljice tolažbe v morju bridkosti« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske).

    Kot odgovor temu Jezusovemu vabilu molimo najprej: Oče naš …, Zdrava, Marija …, Slava Očetu …, potem Rožni venec Božjega usmiljenja. Na koncu pa naj bi zmolili še Vzklike Božjemu usmiljenju.

    O devetdnevnici k Božjemu usmiljenju več na:
    http://www.molitev.net/molitev/bozje-usmiljenje

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

  6. Miro says:

    VELIKA NOČ JE ON, GOSPOD JEZUS KRISTUS, KI VSTOPI V MOJE ŽIVLJENJE!

    »Praznik Jezusovega vstajenja se začne takrat, ko ga srečamo; ko nas osebno nagovori in mi spoznamo njegov glas; ko nam podari svoj mir in mi z njegovim mirom v srcu gledamo v prihodnost in srečujemo ljudi – in ne v prihodnosti in ne v ljudeh ni več strahu. Obredi so lepi, vendar niso sami na sebi velika noč. Velika noč je On, je Gospod Jezus Kristus, ki vstopi v moje življenje, ki vstopi v življenje moje družine, in je živ in sem v njem živ tudi jaz, smo v njem živi tudi mi,« je v nagovoru danes na Veliko noč med drugim poudaril nadškof Stanislav Zore.

    Pri razlagi o pomenu Velike noči na spletni strani Svetniki in blaženi krstni zavetniki pa je uvodoma poudarjeno, da skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. O tem in drugih vidikih praznika Velike noči več v daljšem besedilu na:

    http://svetniki.org/velika-noc-gospodovo-vstajenje

    Aleluja! Kristus je vstal, res je vstal. Veselimo in radujmo se! Aleluja!

  7. Janez says:

    Deus ego te amo ali Gospod rad Te imam.

    Aleluja.! Jezus Kristus je vstal od mrtvih! Božji sin živi! Smrt in zlo sta premagana. Premagamo ju lahko tudi mi, če hodimo po poti Vere, Upanja in Ljubezni. Odrešenje je neizmeren Božji dar človeku, ki ga prejemamo po trpljenju in vstajenju Božjega sina Jezusa Kristusa. Bodimo veseli ljudje in veseli kristjani. Oznanjajmo to veselje Jezusovega Vstajenja od Smrti naprej Ljudem in vsemu Svetu! Veselje naj izraža našo Vero v Jezusa in nas spodbudi, da bomo Ljubili Boga in Ljudi in živeli tako kot Jezus in Spolnjevali Božjo Voljo. Preženimo Satana, saj je bilo Jezusovo Vstajenje od Smrti njegov poraz in naša Rešitev in Odrešitev, ker nas je Jezus na Križu odkupil za vse grehe.

    Živi Jezus mi lahko da tisto Življenje, tisto živo Vodo Življenja, ki ga nimam nikoli dovolj, lahko mi pomaga, da znova začnem verjeti v Boga, vase, v svoje življenje in v druge ljudi, da se pokesam in spreobrnem. V življenju velikokrat težko verjamem, dokler ne vidim na lastne oči, ker sem Nejeveren Tomaž. V noči velikega petka težko ohranjam upanje. Privezanemu na križ trenutka mi ne uspe zaznati trohice življenja in upanja na smisel in upanje na mojo rešitev. Vendar Vera v Jezusa razbije kalupe in stereotipe malodušja in odpre nova obzorja. Žejen sem Boga in Njegove Ljubezni. Žeja me po neskončnem Božjem Usmiljenju. Tudi Jezus je bil žejen in mi kriči s križa. Žejen je moje ljubezni, mojega življenja, da se mu izročim in hodim za Njim po Poti Evangelija. Jaz pa težko verjamem v zdravilno navzočnost Boga v mojem življenju, ker sem ubog nestanoviten in grešen človek. Ne verjamem tudi v Njegovo Ljubezen, ki me za zmeraj Odžeja. On lahko zaseje luč sredi noči in me oživi ter premaga mojo smrt. Zaradi njega lahko obstanem pred praznim grobom in verujem tako kot Marija Magdalena. Prazen sem, a me Bog napolni. Potrebno je le, da On odvali kamen z groba, da dvigne nagrobno ploščo, ki me pokriva, mene in moj Ego.

    Na sebi nosim žive rane. Globoke rane, ki me spominjajo na moje uboštvo in greh. Iz teh ran lahko na sveto noč vzcveti življenje Odrešenja zaradi Božje Ljubezni in Usmiljenja. Zdi se, da ni res, pa je res. Moja noč brez življenja se lahko napolni z življenjem, če le Verujem v Jezusa. Večne besede Učenika in Gospoda lahko napolnijo mojo najglobljo tišino in temo, ko zjutraj v Zarji Odrešenja Vstane Jezus in se spolni Sveto pismo. Živi Jezus mi lahko da življenje, ki ga nimam več. Lahko mi pomaga, da začnem verjeti vase, v svoje življenje, v ljudi. Da začnem verjeti v suho praznino, ki poseljuje mojo notranjost. Vem, manjka ter udejani Božji Načrt Odrešitve grešnih Ljudi. Ne vidim onkraj svojega uboštva in ne tečem gledat praznega groba, ker gledam s človeškimi očmi.

    Zato molim k Bogu, da mi razodene in razsvetli mojo pamet, da vidim onkraj človeškega in Verujem. Svetniki so vedno razumeli, da so Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje ključ do poglobljenega življenja v molitvi. Pogosto so premišljevali o Jezusovem trpljenju in to jih je privedlo do še polnejše povezanosti z Bogom. Sveti Bonaventura je med drugim povedal: ”Kdor si želi napredovati od vrline do vrline, od milosti do milosti, bi moral neprestano premišljevati o Jezusovem trpljenju … Nobena vaja za popolno posvetitev duše ni učinkovitejša od pogostega premišljevanja o trpljenju Jezusa Kristusa, je globoka misel, ki veliko pove o smislu.”

    Danes Boga prosim za Vero in Božjo Ljubezen. Globoko Vero, ki veruje kljub navideznim neuspehom tako, da se preliva v dobra dela in služenje drugim, da spolnjujemo Božjo Voljo in ne svoje človeške volje in smo v vsem podobni Jezusu. Naj objamem Jezusovo odsotno telo in poljubim njegove rane. Naj se ne sprijaznim s samoto praznega groba, ker je Jerzus Vstal za vse nas. Naj ohranim upanje sredi teme in dvomov, ker razmišljam človeško. Naj bom sposoben ljubiti tako, da bi daroval svoje življenje in hodil po Poti za Jezusom. V prihodnjih dneh se bo Jezus prikazal svojim bližnjim in učencem. Pustil bo, da se ga Nejeverni Tomaž dotakne, da lahko potem Nejeverni Tomaž Veruje. Blagor Tistim, ki so vseeno Verovali v Jezusa in Vstajenje. Sam se bo Jezus ljubeče prikazal in v srcu dotikal drugih. To bodo dnevi slavja, vstajenja, Velike noči, zmage Odrešenja. Dnevi, ko moja duša ne bo več nejeverna ampak globoka Verna. Jezus bo popolnoma napolnil mojo dušo in srce. Oživil bo vse moje temačne kotičke. Želim in hočem verovati. Želim biti eden od tistih, ki tako zelo ljubijo Jezusa. Želim biti eden tistih dobrih kristjanov in dobrih ljudi, ki jim Vera v Boga pomaga, da živijo po Jezusovih Naukih in Evangeliju in spolnjujejo Božjo Voljo tako, da smo Bogu v Čast in Veselje, ker živimo podobno kot Odrešenik Jezus. Amen.

  8. Janez says:

    Molitev zahvale Jezusu: Deus ego te amo ali Gospod rad Te imam.

    “ Gospod je Vstal in nas Odrešil vseh grehov, Aleluja.
    Gospod, ni pomembno, da delam vse odlično, temveč, da si upam živeti.
    Učiš me, da v življenju ne gre za to, da ne delam napak.
    Učiš me, naj ne skrivam svojih napak, temveč se na njih in iz njih učim!
    Ni hudo, če padem. Vendar me v Jezusu in svetnikih učiš, naj ne obležim!
    Hvala ti, ker mi vedno znova praviš. »Vstani, če si padel!«
    Ko se borim, sem vedno znova tudi ranjen, vendar vztrajam in sem stanoviten v Veri.
    Tudi Jezus je trpel za nas na Križu za Odpuščanje naših Grehov in imel rane.
    Zaradi tvoje zvestobe in vstajenja, se ne bojim ran in preizkušenj, ker me bodo prekalile!
    Kakor so bile Jezus na tvoji Poti potrebne Rane, tako so potrebne tudi na moji Poti, ko grem k tebi Jezus.
    Usposabljajo me za ljubezen. Kajti ni ljubezni brez ran in trpljenja ter preizkušenj, kjer se prekalim in prenovim.
    Hvala ti, ker me učiš vzpostavljati in nadzirati stik s svojo človeško močjo, s svojo agresijo, spolnostjo, disciplino, pa tudi s svojimi strastmi! Varujejo me pred tem, da bi postalo moje življenje dolgočasno in brez smisla, brez duhovnosti in molitve.
    Hvala ti Jezus, ker si se ti prvi boril z vsem hudobnim, kar bi ti hotelo preprečiti življenje in Božji Načrt Odrešenja za nas grešnike.
    Hvala ti, ker to omogočaš in učiš tudi mene, da grem stanovitno naprej po Poti Odrešenja k Tebi Jezus.
    Učiš me in mi daješ moč, da se borim za ljudi in njihovo življenje tako, da Ljubim, sem Usmiljen Samaritan in Dober.
    Hvala ti, ker za to lahko uporabim vse svoje moči.
    Hvala ti, ker sem zaradi tega lahko z veseljem dober in pravičen kristjan in človek.
    Hvala ti, ker sem kot človek in kristjan sposoben ljubezni, ki prebuja življenje,
    ljubezni, ki je polna strasti in očara tebe, mene in ljubljenega človeka.
    Hvala ti, ker ob Tebi spoznavam, da se je vredno podati na pot, kako postati in ostati dober in veren človek,
    in na tej poti uresničiti en vidik Boga, ki lahko le prek mene zasije na tem svetu: Ljubezen, Dobroto in Usmiljenje.
    To pot si ti pokazal in odprl dragi Jezus, hvala ti.
    Hvala ti, da sem človek in kristjan in lahko postajam po tvoji podobi, tak kot ti, do sebe, soljudi in do Boga Očeta.
    Veselim se svoje Vere v Tebe, svoje človečnosti in moči, ki si jo položil vame, da bi preko mene prebujal Ljubezen in Upanje.
    Gospod prosim pomagaj mi, da bom spolnjeval Božjo Voljo in živel tako kot nas uči Jezus«.

    Pater Anselm Gruen, dopolnjena in razširjenja molitev.

    »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16). Deus ego te amo ali Gospod rad Te imam. Amen. Janez

  9. Janez says:

    Vse bo dobro kristjani, Veselimo se, Gospod je na Veliko Noč Vstal in nas Odrešil

    Velika noč je izhod – prehod od enega pogleda na Jezusove rane k drugemu, prehod od »Ecce homo!« (Glejte človek) k »Ecce Deus!« (Glejte Bog). Jezusove rane, videne iz dveh perspektiv, vzbudijo dve reakciji, odeti v dve besedi — »človek« in »Bog«. In ti besedi, označujoči nekaj tako radikalno drugačnega (a vendar globoko povezanega), se lahko nanašata na isto osebo. Kristus je križani in vstali. Na to opozarjajo Kristusove rane. Iz vseh poročil o srečanju z Vstalim je očitno, da ga je njegova pot skozi »dolino sence smrti« radikalno spremenila. Niti učenca, ki sta potovala v Emavs, niti Marija Magdalena, ki mu je bila tako blizu, ga sprva sploh niso prepoznali. Evangeliji očitno želijo poudariti, daje misterij vstajenja od mrtvih radikalna sprememba, in ne zgolj oživetje mrliča (resuscitacija) ter vrnitev nazaj v ta svet in v to življenje. Marija Magdalena ga prepozna po glasu, učenca na poti v Emavs po kretnji, s katero je razlomil kruh, Tomaž po ranah. To, s čimer se Jezus legitimira najprej svojim učencem, zbranim za zaklenjenimi vrati, in potem najbolj jasno in najbolj silovito Tomažu, so njegove rane, anamnesis (spomin, spominjanje) križa. Jezus »vstopa skozi zaprta vrata«- presega prestrašeno zaklenjenost apostolov ter jim »kaže roke in stran«.

    Tomaž pa pri pogledu na Jezusove rane lahko doživi uresničitev njegovih besed: »Kdor je videl mene, je videl Očeta.« Videl je Boga v Jezusu – in videl ga je skozi globel njegovih ran. Morda pa je ne samo enovitost križanega in od mrtvih vstalega, ampak tudi tisto skrivnostno enovitost božanskosti in človeškosti – izraženo v kalcedonski dogmi (o Kristusovi božanskosti, o Jezusu kot pravem človeku in pravem Bogu), ki je za mnoge kamen spotike – mogoče zagledati skozi Jezusove rane. Kdo tvori Jezusov »jaz«, kdo in kje je Jezus, ta edini Srednik med nami in Očetom. Tudi tebe in mene sprašuje: Kdo sem jaz? Na to vprašanje Jezus vendar odgovarja ravno s tisto izjavo »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili«. Ti najmanjši, ljudje na obrobju (tudi na obrobju cerkva), v stiski (ne samo socialni), ranjeni (ne samo fizično) so tista zanesljiva in enkratna pot k Očetu, ki je ni mogoče relativizirati, ki je ni mogoče zaobiti. Z njimi in v njih je tu Jezus sam kot pot, resnica in življenje. Teh je danes nešteto povsod – ločeni, zlorabljeni, bolni, ostareli, osamljeni, preganjani, begunci, lačni in žejni, osamljeni, ubogi, revni.

    Vstali Kristus je povsod tam, kjer so ljudje v stiski – in povsod tam so (in On v njih) tu za nas kot »priložnost«, kot odprta vrata k Očetu. In kje Jezusa ni? Ni ga samo na enem mestu: namreč v tistih in s tistimi, ki imajo sami sebe za pravične, videče, ki izločajo druge in delajo iz Jezusovih besed zaporo na vratih, ki jih skrbno stražijo, sami skoznje ne vstopajo in drugim branijo vstopiti. Tako Vstalega Kristusa lahko sprejemamo v njegovi polnosti (z vsemi, skozi katere se nam razodeva in razdaja). Emavška učenca nas zato vabita v veselje, humor in smeh, sad naše vere v vstajenje, zmago življenja nad smrtjo in zmago ljubezni nad sovraštvom. Jezusovi učenci so bili po njegovem vstajenju veseli. Doživljali so to kar je zapisala mistikinja blaženja Julijana iz Norwicha: »Vse bo dobro in vse se bo obrnilo v dobro.« S humorjem izražajmo zaupanje v Boga, ki bo nazadnje vse obrnil v dobro. Veselje naj izraža našo Vero in nas spodbudi, da bomo Ljubili Boga in Ljudi in živeli tako kot Jezus in Spolnjevali Božjo Voljo. Preženimo Satana, saj je bilo Jezusovo Vstajenje od Smrti njegov poraz in naša Rešitev in Odrešitev.

    Deus ego te amo ali Gospod rad Te imam.

    Pater dr. Viljem Lovše, DJ

  10. Miro says:

    VSTAL JE KRISTUS IN ZASIJAL SVOJEMU LJUDSTVU, KI GA JE ODREŠIL Z LASTNO KRVJO, ALELUJA!

    Na velikonočno jutro začenjamo hvalnice z odpevom: Vstal je Kristus in zasijal svojemu ljudstvu, ki ga je odrešil z lastno krvjo, aleluja! Tu je izražena misel, h kateri nas vodi bogoslužje skozi celo leto, od začetka, od spomina na učlovečenje: kot je Kristus vodil apostole postopno od prvih napovedi, od tiste, ko so se med seboj menili, kaj pomeni vstati od mrtvih, pa do zanesljive ugotovitve, videl je in veroval. Kaj se skriva v izrazih: Velika noč, Pasqua, Voskresenije, Easter, Ostern; kot magična beseda, ki vzbuja spoštovanje, ki je nam temeljna vsebina vere: življenje, ki nima konca, sreča, ki je ne skali nobena grenkoba, ki ni le pobožna želja, ampak je v Kristusu dejstvo, resničnost! (iz knjige Gospodov dan z Besedo, p. Metod Benedik).

    Celotno besedilo: Velika noč – A (2020) – Vstal je Kristus:
    https://www.kapucini.si/poslanstvo/brat-metod-benedik

    Aleluja! Kristus je vstal, res je vstal. Veselimo in radujmo se! Aleluja!

Dodaj odgovor za Hvala Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja