Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.548 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    GOSPOD JEZUS, POMAGAJ NAM, DA SE BOMO V ŽIVLJENJU ZNALI OKLEPATI »IZREČNE« IN »TIHE« BOŽJE VOLJE!

    Razlikovanje med »izrečno« in »tiho« božjo voljo je dobro prestavljeno tudi v knjigi z naslovom Človekov »da« Bogu (Chiara Lubich). Prva je tista, ki jo poznamo in jo izražajo Jezusove besede, zapovedi, dolžnosti stanu itd., druga pa tista, ki se razodeva po okoliščinah in pride torej nepričakovano. Omenimo nekaj pomembnejših duhovnih poudarkov.

    Veliki svetnik in cerkveni učitelj Frančišek Saleški razlikuje v osmi knjigi svojega dela Teotim med izrečno in tiho božjo voljo. Prvo razlaga takole: da se res oklepamo izrečne božje volje, kažemo s tem, da smo zvesti zapovedim, da radi spolnjujemo evangeljske svete in božje navdihe, da smo pokorni Cerkvi in predstojnikom.

    V deveti knjigi pa govori o drugi, tihi božji volji. Da hočemo biti zedinjeni s to voljo, kažemo tako, da sprejemamo preizkušnje, ki jih dovoljuje Bog, še bolj pa tako, da smo »sveto ravnodušni«, to je, da smo popolnoma pripravljeni sprejeti katero koli božjo voljo.

    Sveta Terezija Avilska je napisala pesem (več njenih kitic je objavljenih tudi v naši rubriki Dodaj molitve), v kateri se ponavlja odpev: »Povej mi, kaj hočeš od mene, povej mi Gospod!« To je izraz te »ravnodušnosti«, ali bolje, popolne prepuščenosti božji volji.

    Priporočimo se sv. Tereziji Avilski in sv. Frančišku Saleškemu, da nam pri Bogu izprosita potrebno luč in moč za sprejemanje in spolnjevanje božje volje. Sami nič ne zmoremo, potrebno je namreč sodelovanje z božjo milostjo.

    Sv. Terezija Avilska, prosi za nas!
    Sv. Frančišek Saleški, prosi za nas!

  2. Hvala says:

    Favstina Kowalska je rekla:

    MED PREMIŠLJEVANJEM O PONIŽNOSTI ME JE OBŠEL STARI DVOM, ČEŠ SAJ TAKO UBOGA DUŠA, KOT JE MOJA, PAČ NE BO URESNIČILA NALOGE, KI JO NAROČA GOSPOD. MOJE RAZMIŠLJANJE O TEM DVOMU, JE TISTI TRENUTEK PREKINIL DUHOVNIK, KI JE GOVORIL NA TEH DUHOVNIH VAJAH O TEJ TEMI, DA NAMREČ BOG VEČKRAT IZBERE NAJŠIBKEJŠE IN NAJPREPROSTEJŠE KOT ORODJE ZA URESNIČEVANJE SVOJIH NAJVEČJIH DEL. TO JE NEIZPODBITNA RESNICA. KAR POGLEJMO, KOGA JE IZBRAL ZA APOSTOLE, ALI SE OZRIMO NA ZGODOVINO CERKVE, PA BOMO VIDELI, KAKO VELIKA DELA SO IZPELJALI TISTI, KI SO BILI ZA TO NAJMANJ SPOSOBNI, IN PRAV PO TEM SE IZPRIČUJEJO BOŽJA DELA, DA SO OD BOGA. KO SO SE MOJI DVOMI POPOLNOMA RAZBLINILI , SE JE DUHOVNIK VRNIL K TEMI O PONIŽNOSTI (Dn 464).

    Favstina Kowalska je rekla:

    “VERA OSTAJA V OGNJU. ODVIJA SE VELIKI BOJ. ČLOVEK SE TRUDI, Z MOČJO VOLJE VZTRAJA PRI BOGU . SATAN SE Z BOŽJO PRIVOLITVIJO VSE BOLJ PRIBLIŽUJE. UPANJE IN LJUBEZEN STA NA PREIZKUŠNJI. SKUŠNJAVE SO OBUPNE, A BOG NEKAKO SKRIVNOSTNO PODPIRA ČLOVEKA. ON SE TEGA NE ZAVEDA, A SE DRUGAČE NE BI MOGEL UPRETI. BOG VE, KAJ LAHKO DOPUSTI.
    VSE TE PREIZKUŠNJE SO HUDE IN MUČNE. BOG JIH NE DOPUŠČA TISTEMU, KI NI ŽE PREJ DOŽIVEL GLOBLJEGA SREČANJA Z NJIM IN NI OKUSIL BOŽJE BLAŽENOSTI. BOG IMA S TEM NAM NERAZUMLJIVE NAMENE.

    POGOSTO NA PODOBEN NAČIN PRIPRAVLJA ČLOVEKA NA PRIHODNJE NAMENE, NAČRTE IN VELIKA DELA; HOČE GA PREIZKUSITI KOT ČISTO ZLATO, A TO ŠE NI KONEC PREIZKUŠENJ.

    BOŽJE PREIZKUŠNJE V DUŠI, KI JO BOG POSEBEJ LJUBI. SKUŠNJAVE IN TEMA, SATAN (Dn 96)
    .
    OBSTAJA ŠE PREIZKUŠNJA NAD PREIZKUŠNJAMI – TO JE OBČUTEK POPOLNE ZAVRŽENOSTI OD BOGA – OBUP (Dn 97,)
    ——————————————————————————————————————————————————-
    DUŠA PRIDE ZMAGOVITO IZ PREDHODNIH PREIZKUŠENJ S POGUMNIM BOJEM, ČEPRAV NE BREZ PADCEV, IN Z GLOBOKO PONIŽNOSTJO KLIČE H GOSPODU: REŠI ME, KER PROPADAM. VENDAR JE ŠE SPOSOBNA ZA BOJ.

    ZDAJ ČLOVEKA ZAJEMA STRAHOTNA TEMA, V SEBI VIDI LE GREHE. STRAŠNI SO NJEGOVI OBČUTKI. POČUTI SE, DA JE ZAPUŠČEN OD BOGA, KOT DA BI BIL PREDMET NJEGOVEGA SOVRAŠTVA, IN JE SAMO ŠE KORAK DO OBUPA .
    ——————————————————————————————————————————————————
    BRANI SE, KOLIKOR SE MORE, POSKUŠA OBUDITI ZAUPANJE, A MOLITEV JE ZANJ ŠE VEČJA MUKA. DOZDEVA SE MU, DA IZZIVA BOGA K VEČJI JEZI.
    POSTAVLJEN JE NA NEBEŠKI VRH, KI JE NAD PREPADOM.
    ——————————————————————————————————————————————————

    ČLOVEK HREPENI PO BOGU, A DOŽIVLJA , DA JE ZAVRŽEN. VSE TRPLJENJE IN STISKE TEGA SVETA NISO NIČ V PRIMERJAVI S TEM OBČUTKOM, V KATEREGA JE POTOPLJEN- OBČUTEK ZAVRŽENOSTI OD BOGA. NIHČE GA NE MORE POTOLAŽITI. ČUTI SE OSAMLJENEGA. NIKOGAR NIMA, KI BI GA BRANIL. SVOJ POGLED DVIGA K NEBU, A VE, DA ZAMAN- ZANJ JE VSE IZGUBLJENO. IZ TEME PADA V ŠE VEČJO TEMO. DOZDEVA SE MU, DA JE BOGA ZA VEČNO IZGUBIL, TISTEGA BOGA, KI GA JE TAKO LJUBIL. TA MISEL MU POVZROČA NEPOPISNO BOLEČINO (Dn 98).
    ——————————————————————————————————————————————————

    NIHČE NE MORE RAZSVETLITI TAKŠNE DUŠE, ČE JO BOG ŽELI OBDRŽATI V TEMI. ŽIVO IN GROZLJIVO ČUTI
    —————————————————————————————————————————————————-

    ZAVRŽENOST OD BOGA. POLEG TEGA ČLOVEK OBČUTI ŠE TRPLJENJE OD HUDOBNEGA DUHA . SATAN SE ROGA: “VIDIŠ , ALI BOŠ ŠE NAPREJ ZVEST?ZDAJ IMAŠ SVOJE PLAČILO, V NAŠI OBLASTI SI.” SATAN IMA LE TOLIKO OBLASTI NAD ČLOVEKOM, KOLIKOR MU BOG DOPUSTI; BOG VE KOLIKO LAHKO ZDRŽIMO.

    TEMU SLEDI VRHUNEC PREIZKUŠNJE . ČLOVEK NIČ VEČ NE IŠČE POMOČI, ZAPIRA SE VASE IN VSE IZGUBLJA IZPRED OČI, KAKOR DA BI SE VDAL V TRPLJENJE ZAVRŽENOSTI.

    TO JE STANJE, ZA KATERO NE NAJDEM BESED. TO JE UMIRANJE DUŠE.
    ——————————————————————————————————————————————————–

    KO SE MI JE TO STANJE PRVIČ PRVIČ PRIBLIŽALO, ME JE MOČ SVETE POKORŠČINE IZTRGALA IZ NJEGA (Dn 99).

    JEZUS, TI VEŠ, KAKO ČLOVEK JEČI, KO JE V STISKAH ZAVIT V TEMO, A VENDAR HREPENI, KOPRNI PO BOGU KAKOR IZSUŠENA USTA PO VODU . UMIRA IN VENE. UMIRA IN NE UMRE, TO JE -NE MORE UMRETI.

    ZDAJ PRIHAJA POD OBLAST PRAVIČNEGA. VSI ZUNANJI NAPORI ODPOVEDO.

    KAKOR UMIRAJOČI IZGUBLJA VSE ZUNANJE- TAKO JE ČLOVEK OSREDINJEN POD OBLAST PRAVIČNEGA, TRIKRAT SVETEGA BOGA. KAKOR DA BI BI BIL VEKOMAJ PREKLET.

    TO JE NAJVEČJI TRENUTEK IN SAMO BOG LAHKO ČLOVEKA TAKO PREIZKUŠA, KER SAMO ON VE , DA ČLOVEK MORE TO PRESTATI. KO JE DUŠA PREŠINJENA S TAKIM PEKLENSKIM OGNJEM, JO PREVZEMA OBUP. MOJA DUŠA JE IZKUSILA TAK TRENUTEK, KO SEM BILA V CELICI SAMA. KO SE JE ZAČELA POGREZATI V OBUP, SEM ČUTILA, DA UMIRAM; VZELA SEM KRIŽ IN GA V ROKAH KRČEVITO STISKALA. TAKRAT SEM ZAČUTILA, DA SE MI DUŠA LOČUJE OD TELESA; KLJUB TEMU, DA SEM HOTELA ODITI K PREDSTOJNIKOM, MI JE ZMANJKALO MOČI. IZREKLA SEM ZADNJE BESEDE:” ZAUPAM V TVOJE USMILJENJE. .”
    DUŠA V SMRTNEM BOJU-MISLILA SEM, MISLILA SEM, DA BOM OSTALA V TEM STANJU, KER SE Z LASTNIMI MOČMI NE BI MOGLA REŠITI (Dn 101).

    TO STANJE JE TRAJALO PRECEJ ČASA, DOKLER NI ENA OD SESTER PRIŠLA V MOJO CELICO IN ME NAŠLA NA POL MRTVO. USTRAŠILA SE JE IN ŠLA K UČITELJICI NOVINK, KI MI JE V IMENU SVETE POKORŠČINE UKAZALA, NAJ SE DVIGNEM S TAL. TAKOJ SEM ZAČUTILA TELESNO MOČ, VSTALA SEM, TODA VSA SEM DRHTELA. UČITELJICA NOVINK JE HITRO PREPOZNALA STANJE MOJE DUŠE TER MI SPREGOVORILA O NEPOJMLJIVEM BOŽJEM USMILJENJU IN REKLA: “BODITE BREZ SKRBI, UKAZUJEM VAM Z MOČJO POKORŠČINE.” NAKAR JE DEJALA: “ZDAJ VIDIM, DA VAS JE BOG POKLICAL K VELIKI SVETOSTI. ŽELI VAS IMETI PRI SEBI, KO DOPUŠČA TAKŠNE STVARI IN TAKO ZGODAJ. OSTANITE ZVESTI BOGU, KAJTI TO JE ZNAMENJE, DA VAS ŽELI IMETI VISOKO V NEBESIH. TODA TEH BESED NISEM RAZUMELA (Dn 102).

    KO SEM PRIŠLA V KAPELO, SEM IMELA OBČUTEK, DA JE OD MOJE DUŠE VSE ODPADLO, KAKOR DA BI PRAVKAR PRIŠLA IZ BOŽJIH ROK. TEDAJ SEM V SVOJI NOTRANJOSTI ZAGLEDALA GOSPODA, KI MI JE DEJAL: NE BOJ SE, MOJA HČI , JAZ SEM S TEBOJ. V TEM TRENUTKU SE JE RAZBLINILA VSA TEMA IN IZGINILO JE TRPLJENJE (Dn 103).

    Veliko je napisanega o trpljenju, tudi na tej spletni strani je bilo že kar nekaj podanega. Sveta Favstina Kowalska je opisala zelo doživeto svoje trpljenje, ko se ji je, kot je rekla DUŠA LOČEVALA OD TELESA. Kako doživeto je podala ta OBUP, čeprav ni imela izobrazbe. Iz te zavrženosti, obupa, jo je rešila POKORŠČINA.

    V nadaljevanju opisuje, da je v duši doživljala peklenske muke, in za to stanje ni našla besed.
    Takrat še ni vedela oz. ni razumela, da jo Gospod usposablja za posebno nalogo_GLASNICO USMILJENJA.
    V nadaljevanju opisovanja tega trpljenja je povedala tudi, da so se na njenem telesu še dva dni poznala znamenja preživetega trpljenja.
    Obraz je imela smrtno bled in oči podplute s krvjo. Napisala je, da samo Jezus ve koliko je trpela, in da je v primerjavi z resničnostjo to kar je zapisala , le medel prikaz, in da ne zna tega izraziti in se ji zdi kakor, da bi se vrnila z drugega sveta.

    Rekla je, da je to RESNIČNO POPOLNOMA DUHOVNO TRPLJENJE. Povedala je tudi, da ji je učiteljica novink dejala, da so njene preizkušnje tako hitro minile zato, KER JE BILA POKORNA. Iz tega trpljenja jo je izpeljal sam Gospod, KER MU JE BILA VŠEČ NJENA ZVESTOBA POKORŠČINI.

    V tem njenem opisovanje-duhovnega trpljenja, vidim jaz odgovor na tisti ZAKAJ? ki ga ljudje kar naprej postavljamo. Postavljamo ga , ker človek ne more doumeti Božjih del. Vendar je Favstina pozneje doumela, zakaj je bilo to trpljenje. Bližala se ji velika naloga, za katero je je Gospod pripravil in usposobil. Spoznala je tudi, da ni bila od tega sveta.

    Rekla je:”ČEPRAV SO TO STRAŠNE STVARI, SE JIH NOBENEMU NI TREBA PREVEČ BATI, KER NAM BOG NE NALAGA VEČ, KAKOR MOREMO ZDRŽATI. SICER NAM PA BOG MORDA NIKOLI NE BO DAL OKUSITI TAKŠNEGA TRPLJENJA. ” (Dn 105).

    V teh odlomkih in v nadaljevanjih je opisala DUHOVNO TRPLJENJE, v svojih Dnevnikih pa opisuje tudi TELESNO TRPLJENJE.

  3. Hvala says:

    NAJLEPŠE MISLI SVETEGA FRANČIŠKA

    RESNIČNA LJUBEZEN DO SOVRAŽNIKA

    TISTI RESNIČNO LJUBI SVOJEGA SOVRAŽNIKA, KDOR SE NE ŽALOSTI ZARADI KRIVICE, KI MU JO TA STORI, MARVEČ GA IZ LJUBEZNI DO BOGA ŽGE BOLEČINA ZARADI GREHA NJEGOVE DUŠE IN Z DEJANJI NAJ MU IZKAZUJE LJUBEZEN.

    SVET NAJ TREPEČE

    VSAK ČLOVEK NAJ BO V STRAHU, VES SVET NAJ TREPEČE IN NEBO NAJ SE RADUJE, KADAR JE NA OLTARJU V DUHOVNIKOVIH ROKAH KRISTUS, SIN ŽIVEGA BOGA….O PONIŽNA VZVIŠENOST, DA SE GOSPOD VESOLJSTVA , BOG IN BOŽJI SIN TAKO PONIŽA, DA SE ZARADI NAŠEGA ZVELIČANJA SKRIJE POD NEZNATNIM KOŠČKOM KRUHA.

    SVETA UBOŽNOST, PONIŽNOST, LJUBEZEN

    SVETA UBOŽNOST STRE VSAK POHLEP IN SKOPOST, PA TUDI SKRBI TEGA SVETA. SVETA PONIŽNOST ZLOMI NAPUH IN VSE LJUDI TEGA SVETA IN VSE, KAR JE NA SVETU . SVETA LJUBEZEN PREŽENE VSE HUDIČEVE SKUŠNJAVE IN VSE ČUTNE STRAHOVE.

    PO VZORU EVANGELIJA

    KO MI JE GOSPOD DAL BRATE, MI NI NIHČE POKAZAL, KAJ MORAM STORITI. TODA SAM NAJVIŠJI MI JE RAZODEL, DA MORAM ŽIVETI PO VZORU SVETEGA EVANGELIJA. IN JAZ SEM SEM DAL NA KRATKO IN PREPROSTO ZAPISATI IN GOSPOD PAPEŽ MI JE POTRDIL ( (Aleteia).

    V tej misli je Sveti Frančišek Asiški čudovito povedal in razodel, da Gospod vodi vse ljudi in skrbi za nje. Ko mu je Gospod dal brate, mu ni nihče povedal kaj je potrebno narediti in kako. Potem pa čudovito pove, da mu je sam Najvišji razodel, da mora živeti po vzoru Svetega Evangelija. Zato tudi jaz vedno poudarjam, da vse kar delamo, mislimo; skratka živimo, za vse je potrebno pogledati kaj nam Jezus govori v Božji Besed. Vprašajmo Ga, kaj bi On naredil na našem mestu za to in to…potrebno je pogledati, kaj je zapovedal in kako je On živel. Naše oči morajo biti vedno uprte na Njega. On je središče , center in vse v našem življenju, zato je tudi nam za vzor.

  4. Miro says:

    SV. JOŽEF COTTOLENGO JE RAD POMAGAL S PRISRČNO DOBROTO, KJER KOLI JE VIDEL KAKŠNO STISKO!

    Danes goduje sv. Jožef Cottolengo, ki se je rodil leta 1786 v mestecu blizu Torina v družini z dvanajstimi otroki. Po zapisu hagiografov ga je usmiljenja in dobrotljivosti naučila že mati. Rad je priskočil ljudem na pomoč, kjerkoli je videl kakšno stisko. Znane so njegove besede: »Če Bog vidi vsako človeško slabost, ne sme biti njegov služabnik zanjo slep.« Umrl je leta 1842, za svetnika pa ga je leta 1934 razglasil papež Pij XI.

    Priporočimo se sv. Jožefu Cottolengu, naj nam pri Bogu izprosi potrebnih moči za opravljanje duhovnih in telesnih del usmiljenja.

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Sv. Jožef Cottolengo, prosi za nas!

    http://svetniki.org/sveti-jozef-benedikt-cottolengo-duhovnik-in-redovnik

  5. Miro says:

    EVHARISTIJA JE NAJVEČJI DOKAZ JEZUSOVE LJUBEZNI
    DO LJUDI!

    Ko gledamo evharistijo,
    vemo, kako nas Bog ljubi:
    postal je kruh življenja, da bi zadovoljil
    našo lakoto po svoji ljubezni.
    In kakor da bi to ne zadostovalo,
    je on sam postal lačen človek,
    človek, ki je gol, brez hiše,
    tako da nam nudi možnost,
    da zadovoljimo njegovo lakoto
    po naši ljubezni.
    (Mati Terezija iz Kalkute)

    Evharistija daje,
    da utripa eno samo življenje,
    daje, da kroži en sam Duh –
    in pri tem ozdravlja
    vse tiste centrifugalne težnje,
    ki lahko vzniknejo v človekovem srcu
    zaradi sebičnosti.
    (Anastasio Ballestrero)

    Evharistija je največji dokaz
    Jezusove ljubezni do ljudi.
    (Peter Julijan Eymard)

    (iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs)

    Sicer pa poleg uvodoma že omenjene evharistične misli sv. Matere Terezije omenimo še naslednjo: »Sveta maša je molitev našega dneva, ko darujemo sami sebe skupaj s Kristusom, da bi bili razlomljeni in dani najubožnejšim. Evharistija je naša slava in veselje ter skrivnost naše edinosti s Kristusom.«

    Če koga morda zanimajo še nekatere druge pomembne misli sv. Matere Terezije, si jih lahko prebere na:
    http://www.mirenski-grad.si/taxonomy/term/44/0&page=20

    Misli sv. Matere Terezije si še kako zaslužijo, da jih pogostokrat premišljujemo, ob njih molimo in tudi živimo po njenem zgledu, to je v moči sv. evharistije. Tako tudi mi v svojih razmerah skušajmo čim bolj pomagati ljudem v stiski – z duhovnimi in telesnimi deli usmiljenja, oprti na Božjo milost, kajti sami ne zmoremo nič, kar bi imelo odrešenjsko vrednost. Sam Jezus nam govori: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5).

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
    Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

  6. Janez says:

    Niti noč niti ničesar drugega naj ne zaustavi tvojega usmiljenja in dobrote!

    Ne reci sočloveku: Pojdi in zopet pridi, jutri ti bom dal. Naj ne bo premora med nagibom in dobrim delom. Ljubezen do človeka edina ne pozna odlašanja. Lačnemu lomi svoj kruh in pripelji bedne brezdomce v svojo hišo, in to z dobro voljo. Kdor usmiljenje skazuje, naj ga z veseljem. Dobro delo storjeno s pripravljenostjo, se ti bo dvakratno obrestovalo. Kar pa je izvršeno z nevoljo in prisiljenostjo, je zoprno in ni vredno hvale. Ko opravljamo dobra dela, ne tarnajmo, ampak se veselimo. Z veseljem darujmo in pomagajmo in poplačajmo bomo! Ako jarma vezi odpneš, pravi preprok, torej, če se odpoveš skopuštvu, pomišljanju, godrnjanju in preverjanju, kdo je dober in kdo ni, brez razmisleka, kaj boš imel od tega da si pomagal, kaj se bo zgodilo? Nekaj velikega in občudovanja vrednega. Prejel boš izredno plačilo: Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in zdajci zacvete tvoje ozdravljenje. Kdo si ne bi želel luči in ozdravljenja? Če torej Kristusovi služabniki, bratje in sodediči, sprejmete moje besede, poslušajte: Dokler imamo še čas, obiskujmo Kristusa, negujmo Kristusa, hranimo Kristusa, oblačimo Kristusa, sprejemajmo gostoljubno Kristusa, častimo Kristusa. To pa ne le pri mizi, kot so storili nekateri, ali s pokopom kakor Jožef iz Arimateje ali s pripravo na pokop kakor Nikodem ali kakor so ga pred vsemi temi počastili modri z vzhoda z zlatom, miro in kadilom. Gospod hoče usmiljenja in ne daritve in več kot množica tolščih janjcev je vredno usmiljeno srce. Usmiljenje mu danes izkažimo po siromakih, ki se trudoma premikajo po zemlji, da nas sprejmejo v večna bivališča, ko bomo zapustili svet, v Kristusu našem Gospodu. Njemu slava vekomaj. Amen.

    (sv. Gregor Nazianški)

    »Ne bodo prišli k Meni tisti, ki mi pravijo Gospod, Gospod, ampak tisti, ki spolnjujejo Božjo Voljo«, pravi Jezus. Vztrajati moramo v dobroti in usmiljenju ter služiti z veseljem ubogim, kot Mati Terezija in številni drugi misijonarji in svetniki, ne glede na vse težave in ovire! Poplačani bomo, saj Bog vse vidi in vse ve. Pustimo farizeje in dvoličneže, da delajo kakor delajo, vsi bomo dobili svoje plačilo! Vsakdo bo odgovarjal Bogu, kako je izkoristil prejete Božje Talente in koliko je Ljubil, pomagal, odpustil, koliko dobrega je naredil iz vere v Jezusa in Evangelija. Vprašani bomo ne samo koliko smo molili in prejemali Evharistijo, temveč tudi, koliko smo Ljubili in dobrega storili ter tako spolnjevali Božjo Voljo in služili ubogim in bolnim. Amen.

    Božje Usmiljenje vate zaupamo.
    Božja Dobrota vate zaupamo.
    Božja Ljubezen in Božja Milost vate zaupamo.

    Janez

  7. Miro says:

    ROŽNI VENEC JE MOČNO DUHOVNO OROŽJE TUDI V PREIZKUŠNJI PANDEMIJE – TA MOLITEV JE V BISTVU POVZETEK CELOTNEGA EVANGELIJA IN ŠOLA EVANGELJSKEGA ŽIVLJENJA!

    Spomnimo, da je papež Frančišek že pred dnevi s posebnim pismom povabil katoličane, da bi v mesecu maju, ki je na poseben način Marijin mesec, molili rožni venec s prošnjo, da bi nam Božja Mati Marija pomagala v preizkušnji pandemije.

    Med dolgoletnimi pobudniki molitve rožnega venca je tudi stiški pater dr. Anton Nadrah. Preberimo si nekatere pomembnejše poudarke iz njegove knjižice »Nauči nas moliti 4«. Njegovi sicer že starejši zapisi o rožnem vencu nas še vedno nagovarjajo in spodbujajo, naj se v življenju oklenemo te močne molitve. To je še toliko bolj pomembno v sedanjih razmerah hude pandemije.

    Pater Anton Nadrah med drugim omenja tudi italijanskega duhovnika in pisatelja verskih knjig Alessandra Pronzata. Ta je v svoji knjigi »Rad bi molil« v zvezi s svojo novo mašo zapisal: »Dobro sem se zavedal, da je moje duhovništvo povezano z nekaj kilometri oglodanih jagod rožnega venca, ki je tolikokrat drsel skozi prste moje stare matere.«

    Isti pisatelj je tudi zapisal, da moli rožni venec vsak večer. »Tudi v avtomobilu ga molim, zlasti po avtocesti, ko položim nogo na plin in vozim po cestišču, kjer me more vsakdo prehiteti… Nekateri pri rožnem vencu zadremajo, drugi zehajo, tretji se dolgočasijo, so slabe volje, zdi se jim blebetanje in zapravljanje časa – zame pa pomeni rožni venec vedno nekaj novega, ob njem razmišljam in dobim novih spodbud.«

    Papež Janez XXIII. je kljub obilnemu delu vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Za to se je odločil kot beneški patriarh. Obiskovalcem je priznal: »Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati.« Ob drugi priliki je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta veliki papež znal povezovati molitev in življenje: »Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v božji luči vse, kar se dogaja na svetu.«

    Michelangelo je v sikstinski kapeli na sliki vesoljne sodbe upodobil dva človeka, ki sta po jagodah rožnega venca prišla v nebesa.

    Rožni venec je povzetek celotnega evangelija, šola evangeljskega življenja. V tej molitvi nastopata Jezus in Marija, a tudi nebeški Oče in Sveti Duh. V rožnem vencu premišljujemo o Jezusovem in Marijinem življenju od Jezusovega spočetja do kronanja Device Marije v nebesih.

    Spominjanje njunega življenja je za našo duhovno rast nujno potrebno. Pri rožnem vencu pridejo na vrsto glavne skrivnosti naše vere. To so življenjske skrivnosti, ki oblikujejo našo vero in življenje. Premišljevanje teh skrivnosti je odlično sredstvo zoper posvetnost, grešnost in nevero. Zato velja: »Je človek star že ali mlad, naj rožni venec moli rad!«, je zapisano v knjižici Nauči nas moliti 4.

    Vzemimo torej v roke rožni venec in prosimo Gospoda Jezusa in Preblaženo Devico Marijo, naj nam pomagata v hudi preizkušnji pandemije!

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

  8. Janez says:

    Papež Frančišek dne 21.2.2014: »Vera, ki ne obrodi sadov v življenju, v delih, ni vera.«

    Na svetu je polno kristjanov, ki pogosto molijo z besedami naše veroizpovedi, a le-te zelo redko udejanjajo. Mnogo je učenjakov, ki teologijo katalogizirajo v zaporedno vrsto možnosti, ne da bi ta modrost nato imela konkretne odseve v njihovih življenjih. To je tveganje, pred katerim je sveti Jakob opozarjal že pred dva tisoč leti.

    Glede tega se pogosto motimo tudi mi. Marsikoga slišimo reči, da ima veliko vere ali da verjame vse. A oseba, ki to reče, morda živi mlačno. Njena vera je kot neka verska teorija in ni živa v njenem življenju. To je vera brez učinkov (Usmiljenje, Dobrota, Ljubezen, Odpuščanje….) v življenjski praksi. Ko apostol Jakob govori o veri, govori prav o nauku, o vsebini vere. Toda mogoče je poznati vse zapovedi, vse prerokbe, vse verske resnice, a če vse to ni udejanjeno, če se ne pretvori v dela, ne služi ničemur. Veroizpoved lahko molimo tudi teoretično, celo brez vere; mnogi so, ki delajo tako. Imeti vero, ne pomeni poznati, temveč pomeni sprejeti in udejaniti v življenju Božje sporočilo, ki ga je prinesel Kristus z Evangelijem. Bog je Ljubezen, ki je najvišja zapoved. In vse darovane talente moramo darovati v dobro drugih, ne jih pa zadržati zase tako, da jih ne uporabimo za ljudi..

    V evangeliju najdemo dve znamenji, ki razkrivata, kdo ve za tisto, kar je treba verovati, pa nima vere. Prvo znamenje je ‘kazuistika. To predstavljajo tisti, ki so Jezusa spraševali, ali je dovoljeno plačati davek in kateri od sedmih bratov moža bi se moral poročiti z njegovo ženo, ko je ostala vdova. Drugo znamenje pa je ‘ideologija’. To so kristjani, ki vero razumejo kot sistem idej. Ti so obstajali že v Jezusovem času. Apostol Janez o njih pravi, da so antikristi, da so ideologi vere. Tako so ti, ki padejo v kazuistiko in tisti, ki padejo v ideologijo, kristjani, ki poznajo nauk, vendar brez prave vere, kot demoni. S to razliko, da demoni trepečejo, le-ti pa ne. Živijo mirno.

    So pa tudi taki, ki ne poznajo nauka, a imajo veliko vero. Tudi zanje najdemo zglede v evangeliju. Med njimi je Kanaanka, ki s svojo vero doseže ozdravitev hčerke, ki je bila žrtev obsedenosti. Samarijanka, ki odpre srce, ker ni srečala abstraktnih resnic, temveč Jezusa Kristusa. In slepi, ki ga je Jezus ozdravil in so ga farizeji ter pismouki nato zasliševali, on pa preprosto poklekne in časti tistega, ki ga je ozdravil. Ti trije kažejo, kako sta vera in pričevanje neločljiva. Vera je srečanje z Jezusom Kristusom, z Bogom. Tu se rodi in te nato pripelje v pričevanje. Apostol želi reči to: vera brez del, vera, ki te ne zajame, ki te ne pripelje v pričevanje, ni vera. So besede in nič več kot besede.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 21.2.2014)

    Papež Frančišek nas opozarja v prispevku pred teoretično Vero brez dobrih del. Vera brez del so le besede. Vera je srečanje s Kristusom in udejanjanje Evangelija v Življenju. Lahko vse predpise in spise ter prerokbe znamo na pamet, pa če nismo to prelili v dela in Ljubezen za uboge v življenjski praksi nismo sledili Božji Volji. Vsak mora premisliti in preveriti ali dela prav. Vsak bo pred Bogom odgovarjal ali je dovolj Ljubil in služil drugim in spolnjeval Božjo Voljo in Evangelij v Življenju in delih. Nimam pravice ničesar več dodati. Če smatrate, da delate prav sem zadovoljen in miren v srcu. Jaz bom v molitvi Svetemu Duhu in Bogu prosil za Vodstvo in Usmeritev. Bog je Ljubezen.

    Vera brez del je mrtva: Berilo iz Jakobovega pisma (Jak 2,14-24.26)

  9. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: »NE OPUŠČAJ SVETEGA OBHAJILA, RAZEN TAKRAT, KO SI PREPRIČANA, DA SI ZELO GREŠILA.«

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, govori pa jih tudi nam, ljudem sedanjega časa (Dnevnik sv. Favstine Kowalske):

    »Ne opuščaj svetega obhajila, razen takrat, ko si prepričana, da si zelo grešila. Sicer pa naj te ne zadržuje noben dvom pred združitvijo z menoj v moji skrivnosti ljubezni. Tvoji mali prestopki izginejo v moji ljubezni kakor slama, vržena v velik ogenj. Vedi, da me zelo žalostiš, če me ne prejemaš pri svetem obhajilu« (št. 156).

    Za zdaj v teh kriznih razmerah svetega obhajila še ne moremo prejeti na zakramentalni način, lahko pa prejmemo duhovno obhajilo.

    https://katoliska-cerkev.si/kako-prejemamo-duhovno-obhajilo

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

  10. Janez says:

    KDAJ, ZAKAJ IN KAKO NAS BOG VZGAJA, KADAR GREŠIMO?
    Božja vzgoja je življenjsko dejstvo, za katerega se kristjani pogosto ne menijo. Pogosto se pritožujemo nad okoliščinami svojega življenja, ne da bi spoznali, da so to posledice našega lastnega greha in so del Gospodove ljubeče, milostne vzgoje, ki smo je zaradi tega greha deležni. Ta vase zaverovana nevednost lahko prispeva k temu, da se v življenju verujočega utrdi ponavljajoč se greh, ki za seboj potegne še več Božje vzgoje svojih Otrok z raznimi podučnimi lekcijami, da bi nehali grešiti in da bi se poboljšali. Bog nam hoče dobro, vendar ne dopusti greha, s katerim žalimo Njegovo Ljubezern in Usmiljenje do nas, saj nam je vse dal in daroval.

    Božje vzgoje ne smemo zamenjevati z brezčutnim kaznovanjem. Božja vzgoja je izraz Božje ljubezni do verujočih in njegovega posvečujočega dela, s katerim Bog vse nas pripelje k svetosti tako, da se poboljšamo in spreobrnemo in živimo po Božji Volji. »Ne zametuj, sin moj, GOSPODOVE vzgoje, njegov opomin naj ti ne bo nadležen. Kajti kogar GOSPOD ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu.« (Pregovori 3,11–12; glej tudi Pismo Hebrejcem 12,5–11.) Bog uporablja preizkuse, preizkušnje in različne druge težavne okoliščine, da bi svojega samovoljnega otroka skesanega pripeljal nazaj k sebi. Cilj Božje vzgoje je zoreča vera in poglabljajoč se odnos (Jakobovo pismo 1,2–4), s tem ko Bog uničuje oblast posameznih grehov nad nami. Gospodova vzgoja v našem življenju deluje v naše dobro in v njegovo slavo. Bog želi, da živimo v svetosti in v svojem življenju odražamo novo naravo, ki nam jo je dal: »Kot otroci poslušnosti se ne prilagajajte prejšnjim željam, ki ste jih imeli v svoji nevednosti, marveč bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical, saj je pisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet.« (Prvo Petrovo pismo 1,14–16)

    Ali je Bog ustvaril zlo? Zakaj se nekatere preizkušnje in hudobija dogajajo dobrim ljudem?
    Sprva se morda zdi, da če je Bog ustvaril vse, kar obstaja, potemtakem je moralo tudi zlo biti ustvarjeno od Boga. Zlo samo zase pa ni “reč” kot recimo kamen ali elektrika. Ne moreš imeti skodelice zla. Zlo samo zase ne obstaja, ker je v bistvu odsotnost dobrega. Luknje, na primer, so resnične, obstajajo, ampak le v nečem drugem. Odsotnosti zemlje lahko rečemo luknja, ampak ker le ta ne more biti ločena od zemlje same, le ta v bistvu ne obstaja. Ko je Bog vse ustvaril, je bilo torej vse stvarstvo dobro. Ena izmed dobrih stvari, ki jih je Bog ustvaril, so bila bitja, ki so imela svobodo, da si izberejo dobro. Za to, da bi lahko imela ta bitja resnično možnost izbire, je Bog moral dovoliti, da je obstajala tudi odsotnost dobrega. Bog je torej ustvaril svobodne ljudi in angele, ki so imeli svobodo, da so se odločili za dobro ali pa so dobro zavrnili (kar bi lahko imenovali slabo ali zlo). Ko obstaja slaba vez med dvemi dobrimi rečmi, mi to okličemo kot slabo ali zlo, a na koncu koncev ta zla vez ne postane “reč”, ki jo je Bog po nujnosti ustvaril.

    Morda bo pomagala slednja ilustracija. Če oseba reče: “Ali mraz obstaja?” bi lahko bil odgovor pritrdilen. Odgovor bi bil sicer napačen. Mraz namreč ne obstaja. Mraz je odsotnost toplote. Na podoben način tema ne obstaja, je namreč odsotnost luči. Zlo je zatorej odsotnost dobrega, ali morda drugače, zlo je odsotnost od Boga. Bog ni ustvaril zlega, pač pa je dovolil, da obstaja odsotnost dobrega. Bog ni ustvaril zlega, ampak ga dovoljuje. Če bi bil Bog ne dovolil možnosti zla (kot odsotnosti dobrega), potem bi oboji, človeštvo in angeli, služili Bogu iz obveznosti, prisile, ne pa izbire iz Ljubezni do Boga. Bog ni želel “robotov”, ki preprosto delajo tisto, kar on želi, ker jih je tako “programiral.” Bog je dovolil možnost zla zato, da bi imeli resnično svobodno voljo, da se svobodno odločimo, če mu želimo služiti ali pač ne. To je naša prosta odločitev, za kar obstajajo posledice.

    Kot omejena človeška ustvarjena bitja nikoli ne moremo v resnici razumeti neomejenega večnega Boga (Rimljanom 11,33–34). Časoma mislimo, da razumemo zakaj Bog nekaj dela, nakar kasneje ugotovimo, da je v bistvu delal nekaj povsem drugega, kot smo najprej menili. Bog gleda na stvari iz svete, večne perspektive. Bog ima za vse Božji Načrt. Mi, kot ljudje, pa na stvari gledamo iz tuzemeljske, človeške, grešne in časovno omejene perspektive in pameti. Zakaj je Bog postavil človeka na zemljo, ko je vedel, da bosta Adam in Eva gotovo grešila, in zatorej prinesla zlo, smrt in trpljenje za vse človeštvo? Zakaj nas preprosto ni ustvaril in nas pustil v Nebesih, kjer bi gotovo bili popolni in bi ne trpeli? Ta vprašanja ne morejo biti ustrezno odgovorjena na tej strani stvarnosti. Lahko pa vemo, da karkoli Bog naredi, je sveto in popolno in bo na koncu Njemu v Čast in Slavo. Bog je dovolil možnost zlega za to, da bi nam lahko dal resnično svobodno izbiro, če si želimo biti ob njem in ga slaviti ali ne. Bog ni ustvaril zla, ampak ga je dovolil. Ko bi ga ne bil dovolil, bi ga mi slavili in častili pod prisilo zaradi obveznosti in obligacije, ne pa zaradi naše lastne izbire. Bog nas Ljubi in nam odpušča, ko se skesamo in ga prosimo Odpuščanja pod pogojem, da verujemo v Kristusa. Veseli se in dovoli nam, da se vrnemo kot izgubljeni Sin/Božji Otroci nazaj k Očetu, ko se pokesamo in ko nam odpusti.

    Zakaj je Bog satanu in demonom dovolil grešiti in delati hudobijo?
    Bog je tako angelom kot človeku suvereno naložil odgovornost, da so mu poslušni. V Svetem pismu je o uporu satana in padlih angelov le malo jasnih in konkretnih podrobnosti. Videti pa je, da se je satan – najverjetneje najpomembnejši izmed vseh angelov (Ezekiel 28,12–18) – Bogu uprl v prizadevanju, da bi bog postal on sam. Satan (Lucifer) ni hotel častiti ali ubogati Boga; hotel je biti Bog (Izaija 14,12–14). Razodetje 12,4 je mogoče razumeti kot prispodobo: ko se je satan uprl, se je tretjina angelov postavila na njegovo stran; s tem so postali padli angeli – demoni. Satan in angeli so bili, enako kot Adam in Eva, dolžni ubogati Boga. Angeli so morali izbrati med eno in drugo stranjo. Bog namreč nobenega izmed njih ni silil ali spodbujal h grehu. Satan in padli angeli so torej grešili namerno, po lastni volji. Zato so si upravičeno prislužili večno Božjo jezo v ognjenem jezeru. Odločitev angelov, da bodo sledili satanu, namesto da bi ostali zvesti Bogu, je nepreklicna (v tem se njihova situacija razlikuje od človekove). Satan in padli angeli so Boga poznali v vsem njegovem Veličastvu. A kljub temu popolnemu spoznanju so se Bogu uprli; to je bilo dejanje skrajnega zla in hudobije. Bog zato satanu in drugim padlim angelom ne naklanja milosti spreobrnjenja. V Svetem pismu ni nobenega namiga, da bi imeli padli angeli kakršnokoli priložnost za spreobrnitev in prejem odpuščanja. Nič tudi ne nakazuje, da bi bili preostali zvesti angeli zmožni grešiti. Angeli, ki ostanejo zvesti Bogu, so imenovani »izvoljeni angeli« (Prvo pismo Timoteju 5,21). Bog jih v svoji suvereni modrosti ohranja v tem stanju zvestega, poslušnega služenja. Zakaj je torej Bog angelom že na samem začetku sploh omogočil izbiro, ko pa je vnaprej poznal izid? Bog je vedel, da se bo tretjina sprva dobrih, potem pa hudobnih angelov uprla in bodo obsojeni na prekletstvo večnega ognja. Bog je vedel tudi, da bo satan upor nadaljeval in začel h grehu napeljevati človeka. Zakaj je torej Bog tako odredil? Na to vprašanje Sveto pismo ne odgovarja izrecno in tega ne vemo. Enako bi se lahko vprašali skoraj o vseh zlih dejanjih: zakaj Bog dopušča to ali ono da se zgodi na svetu npr. potres, poplave ali epidemija? In tako smo se spet znašli pri vprašanju Božje suverene oblasti nad stvarstvom, pri čemer samo s človeško pametjo, brez Božjerga Vodstva, nič ne razumemo. Celo če česa ne razumemo povsem – karkoli Bog odredi, je vse popolno, ker je v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Voljo, ki je mi ljudje ne razumemo. V popolnem načrtu popolnega Boga je bila torej predvidena pojavitev greha. Naše misli namreč niso Božje misli in naše poti niso Božje poti, kot nas Bog spominja v Izaiju 55,8–9. Navsezadnje niti ni potrebno – niti možno – da bi povsem razumeli vse, kar odloči Bog v svoji popolni modrosti in čistosti. Pač pa je povsem razumljiva naša nuja, da se spreobrnemo od greha in upora proti Bogu ter da verujemo v evangelij Jezusa Kristusa, saj lahko le tako prejmemo Božje odpuščanje in se z Bogom spravimo. Človek marsikaj, kar se mu dogaja ne zna razložiti/razumeti, saj razmišlja po človeško in ne po Božje. Zato molimo in prosimo Boga za Vodstvo in Poduk, da vemo kaj je prav in kaj ne, ko delamo, molimo, živimo in se odločamo. Brez Boga ne moremo nič, z Bogom pa zmoremo vse.

    Medmrežje Gotquestions et altro

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja