Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.605 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
  1. Miro says:
    16. aprila, 2024 at 9:13

    SV. BERNARDKA LURŠKA

    16. APRILA PRAZNUJEMO GOD SV. BERNARDKE LURŠKE.

    Sv. Bernardka se je 7. januarja 1844 rodila zglednima krščanskima staršema, očetu Francu Soubirousu in materi Luizi Casterot, v skromni družini v mlinu Moulin de Boly v Lurdu v Franciji. 9. januarja 1844 je bila v farni cerkvi krščena na ime Marija Bernarda. Po nekaj mesecih so jo dali v rejo neki gospe Mariji v Bartres blizu Lurda, mati je namreč pričakovala že naslednjega otroka, in po šestnajstih mesecih so jo sprejeli nazaj.

    V šestem letu je zbolela za astmo in jetiko, od katerih ni več ozdravela. Pri desetih letih jo je botra vzela k sebi in tako pomagala obubožani družini, ki so jo izgnali iz mlina in mlin prodali. Družina se je leta 1856 preselila v celico opuščenega zapora, Bernardka pa je šla zopet v Bartres in se je v Lurd vrnila šele na začetku leta 1858, da se je pri sestrah v zavetišču pripravila na prvo sveto obhajilo.

    11. februarja 1858 se je štirinajstletni Bernardki v Massabiell ski votlini prvič prikazala lepa Gospa – Božja Mati Marija. 14. februarja 1858 je šla k votlini skupaj s prijateljicami, a je lepo Gospo videla le ona. K votlini je šla ponovno 18. februarja 1858 in Gospa jo je povabila, naj prihaja k votlini petnajst dni ter ji obljubila, da jo bo osrečila na drugem – ne na tem – svetu. Bernardka je nato prihajala k votlini od 19. do 21., od 23. do 25. ter 27. in 28. februarja, od 1. do 4. marca, nato pa še 25. marca, 7. aprila in 16. julija 1858.

    K votlini jo je vsakokrat gnala notranja moč. Ob votlini je Bernardka pokleknila, pričela moliti rožni venec, nato pa v zamaknjenju gledala Gospo in se z njo pogovarjala. Opazovalcev je bilo vsakokrat več, a Gospo je videla le Bernardka. Gospa jo je ob prikazovanjih učila moliti (še posebej za grešnike), ji razodela tri skrivnosti (namenjene so bile samo Bernardki in jih nikoli ni razodela), naročila ji je, naj z rokami izkoplje studenec, iz njega pije ter se umije v njem (tako je začel izvirati studenec), potem naj jé travo, ki raste okrog votline, naj gre k duhovnikom ter jim naroči, naj v Massabiellu sezidajo kapelo in naj poljubi zemljo za grešnike, k čemur je potem Bernardka povabila tudi ostale zbrane ljudi ob votlini.

    4. marca 1858 je Bernardka po zamaknjenju izjavila: »Ko je odšla, se mi je nasmehnila. Toda ni se poslovila.« Na prigovarjanje župnika je Bernardka 25. marca 1858 Gospo vprašala, kdo je; in ona ji je na četrto vprašanje v vsej lepoti in z gesto rok odgovorila: »Jaz sem Brezmadežno spočetje.«

    Ob zadnjem prikazovanju 16. julija 1858 je bila pot k votlini na ukaz župana zaprta, zato je Bernardka Marijo gledala z druge strani reke. Marija je prišla po slovo. Po prikazovanju je Bernardka izjavila: »Nikdar je nisem videla tako lepe.«

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/sv-bernardka-in-sveti-kraji-v-lurdu-2015

    Sv. Bernardka Lurška, prosi za nas!

    Odgovori
  2. Miro says:
    15. aprila, 2024 at 13:17

    KAKO NAJ SE USPEŠNO LOTIM BRANJA SVETEGA PISMA (Aleteia, Klaus Einspieler, 06/02/24

    KAKŠNE NAČINE BRANJA SVETEGA PISMA POZNAMO IN KAKO SE GA LOTITI

    Če bi samo naštel metode branja Svetega pisma, bi verjetno potreboval več strani. Ker so ljudje tako različni, je tudi veliko pristopov do Svetega pisma.

    V bistvu pa ga lahko beremo v skupnosti ali sami. Prednost ima skupno branje Svetega pisma, saj je v prvi vrsti namenjeno verski skupnosti: Izraelu in Cerkvi, šele potem tudi posamezniku. V skupini lahko vsak pove svoj dostop do nekega besedila.

    Tako drug drugega dopolnjujemo. Poleg tega je skupnost tudi pomoč, da ne zgrešimo prave poti pri razlagi besedil. Pri tem nam lahko pomagajo metode, ki so bolj meditativne, in tiste, ki skušajo dojeti smisel nekega besedila ter ga prevesti v naš čas bolj na razumski ravni.

    Toda tudi osebno branje Svetega pisma je zelo koristno, saj nam v Božji besedi govori Bog sam in nas vodi na naši življenjski poti. V izročilu Cerkve se je razvila metoda, ki jo imenujemo lectio divina. Obsega štiri korake: lectio (branje) – meditatio (premišljevanje) – oratio (molitev) ter contemplatio (kontemplacijo, prebivanje pri Bogu).

    Ta metoda dobro ponazarja, da je branje Svetega pisma pogovor med Bogom in človekom (Bog nas nagovarja, v molitvi mu dajemo odgovor) in da je slednjič Božji dar, da smemo prebivati v njegovi bližini.

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2024/02/06/kako-naj-se-uspesno-lotim-branja-svetega-pisma/

    Odgovori
  3. Miro says:
    15. aprila, 2024 at 13:04

    GODUJE SVETI NIDGAR IZ AUGSBURGA, PRILJUBLJEN ŠKOF MED LJUDMI

    Po vsej verjetnosti je bil sv. Nidgar opat benediktinskega samostana Ottobeuren v Allgäu, preden je bil
    leta 816 imenovan za trinajstega augsburškega škofa; a njegovo ime ni prikazano v samostanski kroniki.
    Položil je temeljni kamen za gradnjo Magnus-cerkve v Füssenu in leta 829 sodeloval na sinodi v Mainzu.

    Sv. škof Nidgar je bil v svoji škofiji izjemno priljubljen in spoštovan in je že v času svojega življenja užival
    sloves svetnika. Umrl je 15. aprila leta 831 v Augsburgu. Umetniki ga upodabljajo kot meniha z dodano
    mitro.

    https://portal.pridi.com/dogodek/sv-nidgar-iz-augsburga-priljubljen-skof-med-ljudmi/2024-04-15/

    Sv. Nidgar, prosi za nas!

    Odgovori
  4. Miro says:
    15. aprila, 2024 at 13:02

    NE DELAJTE ZA JED, KI MINE, TEMVEČ ZA JED, KI OSTANE ZA VEČNO ŽIVLJENJE IN KI VAM JO BO DAL SIN ČLOVEKOV

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,22-29)

    Drugi dan se je množica, ki je stala onkraj morja, zavedela, da je bil tam en sam čoln, da pa Jezus s svojimi učenci ni bil stopil v čoln, ampak da so se bili njegovi učenci sami odpeljali. Pripluli pa so drugi čolni iz Tiberije v bližino kraja, kjer so bili jedli kruh po Gospodovi zahvali. Ko je množica videla, da tam ni Jezusa in ne njegovih učencev, so stopili sami v čolne, šli v Kafarnáum in Jezusa iskali. Našli so ga onkraj morja in so mu rekli: »Učenik, kdaj si semkaj prišel?«

    Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli čudeže, ampak ker ste jedli od hlebov in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov; njega je namreč s svojim pečatom zaznamoval Oče, Bog.« Rekli so mu torej: »Kaj naj delamo, da bomo izvrševali Božja dela?« Jezus jim je odgovoril: »To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

    NE DELAJTE ZA JED, KI MINE, AMPAK ZA JED, KI OSTANE

    Ljudje so očitno zadovoljni, da so Jezusa našli. A Jezus razkriva ozadje tega zadovoljstva in jim pove, da niso navdušeni nad njim, ampak nad koristjo, ki jo imajo ob njem – kruh, ki ga jedo zastonj. Jezus jih povabi, naj živijo za kaj boljšega, oni pa pravijo: In kaj naj storimo, da bomo delali kaj boljšega? Jezus jim reče, naj v to boljše najprej verjamejo, naj verjamejo, da obstaja nekaj več kot trenuten užitek – in pokaže nase. Ker se zdi ljudem to prezahtevno – raje bi jedli kruh brez napora razmišljanja in prizadevanja – povedo, da nimajo razloga, da bi mu verjeli. Ko jim Jezus spet pove, da je on tisto več, mu rečejo isto kot na začetku – daj nam kruha, da ne bomo več lačni. Skratka, ljudstvo hoče kruha, ne zanima ga od kod in zakaj.

    Jezus nam nakazuje problem naših odnosov. Zelo jasno vztraja pri RESNICI! Ne nasede fasadi navdušenja, s katerim ga ljudje iščejo. Hoče vedeti, kaj se za tem navdušenjem skriva. Hoče iskrenost, ne zanima ga lep videz.

    Drugo, kar ga vznemirja, je ZAUPANJE. Odnos brez zaupanja je zanj prazen. Čeprav se zdi na začetku, da ga ljudje iščejo, ker mu zaupajo, pa se ob Jezusovem vztrajanju v resnici odnosa razkrije, da pravzaprav ni nobenega zaupanja do njega. Namesto zaupanja se izkaže gola korist.

    A Jezus ne popusti. Življenje je več vredno kot korist in ugodje. Zato ljudi spodbuja, naj živijo za VEČNOST. A ljudje so zazrti v trenutno zadovoljstvo.

    Jezusov preprost pogovor z množico nam tako nakaže pot do sprejemanja njega kot hrane za večno življenje in nas opozarja na možne ovire na tej poti. S svojim izredno doslednim odnosom do resnice nas opozarja, na večplastnost našega življenja. Obstaja jed za ta svet in jed za večno življenje. Če se ne zavedamo, da nas v odnos dejansko vodita obe lakoti, bomo počasi popolnoma ‘povozili’ potrebo po duhovni hrani in pristali na čisto materialni ravni. Tako je ozaveščanje, kaj nas vodi in resnicoljubnost pri tem, pravzaprav temelj našega duhovnega življenja. Zvestoba resnici nam omogoča rast v odnosih. Šele iz resnice se lahko razvije zaupanje, zaupanje pa je temelj vsakega odnosa, v katerem šele lahko govorimo o višjih vrednotah in večnem življenju.

    Poskušajmo si slediti in posnemati Jezusa v njegovi drži do resnice, zaupanja in trajnih vrednot. Prepričan sem, da to iščemo vsi. Naj nam napor ne bo odveč.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/04/14/ponedeljek-15-april-ne-delajte-za-jed-ki-mine-ampak-za-jed-ki-ostane/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
← Older Comments

Dodaj odgovor za Hvala Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja