Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.549 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    SVETI OČE MED KRIZMENO MAŠO: SKRUŠENOST JE PROTISTRUP ZA ZAKRKNJENOST SRCA

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE NA VELIKI ČETRTEK DOPOLDAN V BAZILIKI SV. PETRA OBHAJAL KRIZMENO MAŠO Z OKOLI 1500 DUHOVNIKI IN 2500 VERNIKI.

    Med homilijo je spregovoril o skrušenosti srca ter poudaril, da vsako notranje prerojenje vedno izhaja iz srečanja med našo bedo in Gospodovim usmiljenjem. Duhovnikom se je zahvalil za njihovo odprto in učljivo srce, za njihov trud in solze ter zato, da prinašajo
    »čudež Božjega usmiljenja bratom in sestram našega časa«.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-03/sveti-oce-med-krizmeno-maso-skrusenost-je-protistrup-za-zakrknj.html

  2. Miro says:

    VELIKI ČETRTEK

    VELIKI ČETRTEK JE DAN EVHARISTIJE IN POSTAVITVE DUHOVNIŠKE SLUŽBE. NA TA DAN PRAZNUJEMO OBHAJANJE JEZUSOVE ZADNJE VEČERJE Z APOSTOLI, KI JE USTANOVITEV ZAKRAMENTA EVHARISTIJE IN TUDI ZAPOVEDI LJUBEZNI TER SLUŽENJA DRUG DRUGEMU.

    PRAZNOVANJE JEZUSOVE ZADNJE VEČERJE Z UČENCI

    Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in drugi kristjani, verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Omejeni prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem. Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali mašo. Evharistija je zakrament Božje ljubezni do ljudi in zakrament edinosti Cerkve, z njo pa se uresničuje tudi edinost Božjega ljudstva. Pri evharistiji se spominjamo smrti in vstajenja Kristusa. Kristus je na veliki četrtek postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem (prim. Jn 13,1–20).

    Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo za zakrament mašniškega posvečenja.

    Več o velikem četrtku na: https://katoliska-cerkev.si/veliki-cetrtek-prazniki24

    • Miro says:

      IZKAZAL JIM JE LJUBEZEN DO KONCA

      IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 13,1-15)

      1 Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca. 2 Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda – je, 3 ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, 4 vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. 5 Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. 6 Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?« 7 Jezus mu odgovori: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« 8 Peter mu reče: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Jezus mu odgovori: »Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« 9 Simon Peter mu reče: »Gospod, ne le moje noge, ampak tudi roke in glavo!« 10 Jezus mu pravi: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kot da si umije noge, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.« 11 Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« 12 Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sédel, jim je rekel: »Veste, kaj sem vam storil: 13 Vi me kličete: ‚Učenik‘ in ‚Gospod‘, in prav pravite; saj to sem. 14 Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. 15 Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.

      VELIKI ČETRTEK

      Jezus je z umivanjem nog svojim učencem pokazal da je služenje pot, na katero naj se podajo, če hočejo živeti vero vanj in pričevati o njegovi ljubezni.

      S tem, da je apostolom umil noge, je Jezus hotel pokazati način Božjega delovanja do nas. Želel je dati zgled za svojo novo zapoved ljubezni.

      Ljubezen je torej konkretno služenje drugim. Ljubezen niso besede, so dejanja in služenje; ponižno služenje, storjeno v tišini in skritosti.

      Ko je Jezus umil noge učencem in jim rekel, naj tudi sami delajo tako, nas je povabil, naj priznamo svoje pomanjkljivosti in molimo drug za drugega, da bi znali iz srca odpustiti.

      Ljubezen in služenje, pomagati drugim, služiti drugim. Ljubezen je ravno to, da pozabiš nase in misliš na druge. Z umivanjem nog nas Gospod uči biti služabniki, kakor je tudi On bil služabnik nam, vsakemu med nami.

      Posledica ljubezni in služenja je mir. Ustavim pa se pri vprašanju, kako se je čutil mir pri tej prvi sveti maši? Ali se je sploh čutil?

      Juda Iškarijot gotovo ni mogel imeti iskrenega miru. Preganjala ga je misel na trideset srebrnikov, lahek zaslužek. Preganjal ga je nemir zaradi naklepa, da Učenika izda, mogoče ga je preganjalo tudi sovraštvo do Gospoda. Juda je preganjala slaba vest, saj je v globini vedel, da mu Gospod ni naredil nič žalega. Miru torej Juda ni imel in ga ni mogel posredovati.

      Apostol Peter je ostajal pri svojih predstavah. Ni se mogel umiriti ob podobi Odrešenika, ki je vsem služabnik. On bi še vedno imel Odrešenika po svojih predstavah in željah. Najbrž ga je Gospod s svojo držo celo jezil. Zakaj ne sliši njegovih pripomb, kakšen naj bi Odrešenik bil. Vsaj malo bi se lahko potrudil in spremenil.

      Kje so drugi učenci? Zadnja večerja daje precej žalostno podobo. Učenci se zdijo nekam odsotni. Celo izbrana trojka po večerji v vrtu Getsemani zadremlje. Najbrž so na nek način dremali tudi pri zadnji večerji, ker niso mogli dojeti, kaj jim Gospod govori. Mir? Bil je bolj dremež, kot pozdrav. Pozdrav dolgočasja in moč navade.

      Kaj naj torej podelimo mi, ubogi, po 2000 letih. Je sploh kdo imel pri prvi sveti maši mir?

      Dva smo najbrž spregledali. Jezus je ohranil globok notranji mir. Vse je šlo drugače, kot si je najbrž želel. A v popolnem zaupanju Očetu ohranja mir. Ve za izdajstvo, vidi zaspane apostole, spopada se s trmastim Petrom, vendar vse se dogaja v Očetovem naročju. Ker je eno z Očetom, ohranja mir v še tako težkem trenutku.

      Drugi pa je apostol Janez. Če se Jezus naslanja na Očeta, pa se apostol Janez naslanja na Učenika in Gospoda. Ko sloni na njegovih prsih, mu s tem izraža popolno zaupanje. Ne more dojeti vsega, ve le eno in to mu zadošča: Gospod je edini Učitelj in edini Odrešenik. On je Božji sin, ki mu prinaša odrešenje.

      Mir? Tudi danes ga moremo podeliti le, če se naslonimo na Gospodove prsi in v globini priznamo sebi, Njemu in bližnjim, da je On edini Odrešenik in Gospod. Samo v tem zaupanju je mogoč resničen mir. Prosimo za ta dar zaupanja, da bi prejeli mir, ki ga svet ne more dati.

      Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/03/25/28-marec-veliki-cetrtek/

  3. janez says:

    Papež Frančišek: Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v naših dejanjih

    Evangelij Ozka vrata Luka 13, 22-30 (Mt 7,13–14.21–23)
    22 Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. 23 Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: 24 »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. 25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ 26 Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ 27 toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ 28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. 29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. 30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«

    Lukov evangelij Ozka Vrata (prim. Lk 13,22-30) nam predstavlja Jezusa, ki gre skozi mesta in vasi ter tam uči, namenjen v Jeruzalem, kjer bo moral umreti na križu za zveličanje vseh nas. V ta okvir spada vprašanje nekoga, ki ga je namenil (Jezusu), rekoč: ‘Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?’ (v. 23). O tem vprašanju so v tistem času veliko razpravljali, koliko se jih zveliča, koliko ne in so bili zato različni načini razlage Svetega pisma glede tega. Toda Jezus obrne vprašanje, ki cilja bolj na ‘kvantiteto’: ‘je malo teh’ in namesto tega prestavi odgovor na nivo odgovornosti, s povabilom za dobro uporabo sedanjega časa. Reče namreč: ‘Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli’ (v. 24).

    Pravi prehod je za vse, a je ozek
    S temi besedami da Jezus vedeti, da ni vprašanje števila, saj ni nekega dokončnega števila v raju. Ampak gre zato, da že sedaj gremo skozi pravi prehod, ki je za vse, a je ozek. To je ta problem. Jezus nas noče slepiti, rekoč: ‘Bodite mirni, lahko je, zelo lepa avtocesta je in na koncu so velika vrata…’. Ne, Jezus ne govori o tem, pove tako, kot je res, saj je prehod ozek. V kakšnem smislu? V smislu, da je za zveličanje potrebno ljubiti Boga in bližnjega, to pa ni nekaj udobnega! So ‘ozka vrata’, ker je zahtevno, ljubezen je vedno zahtevna, zahteva zavzetost, še več, prizadevanje, torej odločno in vztrajno voljo živeti po evangeliju. Sveti Pavel to imenuje ‘dober boj vere’ (1Tim 6,12). Potrebno je vsakodnevno prizadevanje, celodnevno prizadevanje ljubiti Boga in bližnjega.

    Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih
    Da bi bolje razložil, je Jezus povedal priliko. Je hišni gospodar, ki predstavlja Gospoda. Njegova hiša predstavlja večno življenje, zveličanje. In tukaj se ponovno pojavi podoba vrat. Jezus pravi: ‘Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem za vas, od kod ste‹’ (v. 25). Te osebe se bodo tedaj skušale predstaviti hišnemu gospodarju in hišnega gospodarja spomniti: ‘saj smo jedli s tabo in pili s tabo ter poslušali tvoje nasvete, nauk v javnosti (prim. v. 26). Bil sem, ko si predaval.’ Toda Gospod bo ponovil, da jih ne pozna in jih bo imenoval za ‘delavce krivičnosti’. Tukaj je torej težava! Gospod nas bo prepoznal, ne po naših nazivih. ‘Poglej Gospod, pripadal sem temu združenju, bil sem prijatelj tega in tega monsinjorja, tega in tega kardinala, tistega duhovnika…’ Ne, nazivi nič ne veljajo, nič ne veljajo! Gospod nas bo prepoznal samo po ponižnem življenju, po dobrem življenju, po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih.

    Kristjani smo poklicani vzpostaviti občestvo z Jezusom
    Za nas kristjane to pomeni, da smo poklicani vzpostaviti pravo občestvo z Jezusom tako, da molimo, gremo v Cerkev, prejemamo zakramente ter se hranimo z njegovo Besedo. To nas ohranja v veri, hrani naše upanje, poživlja dejavno ljubezen. In tako z Božjo milostjo lahko in moramo ‘porabiti’ svoje življenje za dobro bratov ter sester in se boriti proti vsaki obliki zla ter krivičnosti.

    Devica Marija – Vrata nebeška
    Naj nam pri tem pomaga Devica Marija. Ona je šla skozi ozka vrata, ki je Jezus. Sprejela ga je z vsem srcem in hodila za njim vsak dan svojega življenja, tudi takrat, ko tega ni razumela, tudi takrat, ko je meč prebodel njeno dušo. Zato ji vzklikamo: ‘Vrata nebeška’. Marija, Vrata nebeška, vrata, ki popolnoma posnemajo Jezusa, torej vrata Božjega srca, ki so zahtevna, a odprta za vse.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 25.8.2019).

Dodaj odgovor za Hvala Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja