1 ZADELA ME JE STRELA

Kolumbijska zobozdravnica, gospa dr. Gloria Polo Ortiz,

je bila v družbi uspešna in priznana.

Potem je morala spoznati,

da je življenje več kot denar, oblast in zabava.

Zadela jo je strela, pa se je vrnila v življenje.

Ta knjižica je prevod različnih delov originalnih predavanj, ki jih je imela gospa dr. Gloria POLO ORTIZ, zobozdravnica iz Kolumbije, ki še zdaj živi v Bogoti in se preživlja s svojim delom kot zobozdravnica; predavala je v španskem jeziku ob različnih prilikah (pri duhovnih vajah v župnijah in v drugih skupinah ter v svojih intervjujih pri katoliških radijskih in televizijskih postajah). Slovenski prevod je povzet po nemškem prevodu.

Gospa dr. POLO je rojena 30. novembra 1958 in je bila leta 1995, ko jo je zadela strela, stara šestintrideset (36) let.

Gospa dr. POLO izrecno poudarja, da ne dobiva nikakršnega plačila ali siceršnjih prejemkov od razširjanja pisnih pričevanj ali od DVDjev, CDjev in ostalih medijev, ki so v obtoku. Preživlja se s svojimi prejemki, ki jih dobiva kot medicinsko izobražena zobozdravnica. Za njeno predavateljsko dejavnost ne zahteva in ne prejema nikakršnih plačil in honorarjev. Zato jo povabijo mnoge župnije in molitvene skupine rimokatoliške Cerkve v domovini in tujini.

Ima duhovnega voditelja, ki skrbi zanjo kot posebni dušni pastir in spovednik. To je častiti gospod župnik Wilson Alexander Mora Gonzalez, ki je istočasno župnik župnije »Pri svetem križu« (Parroquia »La Santa Cruz«) v Bogoti/Kolumbija. (Glej njegovo mnenje o dr. Glorii POLO v dodatku te knjižice.)

Njeno prizadevanje za rešitev duš si lahko razlagamo edino iz njenega doživljanja lastnega sojenja v večnosti, ko ji je bilo izrecno naročeno, naj ne pričuje samo 1.000krat, temveč 1.000 x 1.000. Ta izkušnja jo je pripeljala do tega, da je popolnoma spremenila svoje življenje in se zavzela z vso močjo in z vsemi možnostmi za rešitev duš in za novo evangelizacijo ljudi današnjega časa, ki jo je tako pogosto in tako vroče zagovarjal pokojni papež Janez Pavel II.

Velika opora pri tem misijonskem delu je bil zanjo njen mož Luis Fernando RICO RAMIREZ (rojen 25. maja 1957), ki je umrl povsem nepričakovano 7. oktobra 2006, ko mu je odpovedalo srce. (Preberi v dodatku te knjižice, kako gospa dr. Polo pripoveduje O tem dogodku.)

Neverjetna zgodba iz življenja gospe dr. Glorie POLO

Od iluzije k resnici

To pričevanje je bilo prevedeno v nemški jezik po izvirnih predavanjih v španščini. Tekst se lahko svobodno širi, kopira in uporablja za poročila, časopise in revije, TV in radio kot tudi po internetu, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. Tekst, ki je pred vami, se ne sme krajšati in spreminjati  ne sme se iztrgati posameznih stavkov iz konteksta. Teksta ali dele teksta, slike, avdio  oz. videoposnetke se brez izjeme ne sme prodajati ali dajati na posodo ali z njimi na kak drug način trgovati. Nadalje mora biti razločno zabeležen izvor teksta z internetnim naslovom: www.gloriapolo.net

2. Te strani in njihove kopije oz. ponatise se sme uporabljati in razširjati le brezplačno in ne v želji po zaslužku.

Na spletnem naslovu: www.gloriapolo.net lahko obiščete spletne strani, ki poročajo o primeru gospe Glorie Polo v več jezikih.

Obstajajo različne poklicanosti in službe. Tudi financiranje medijskega apostolata, kot je tiskanje in širjenje knjig z versko vsebino, je tudi ena od njih. Če lahko kaj prispevate za financiranje izdajanja in širjenja knjig nove evangelizacije, ki je bila tako pri srcu pokojnemu papežu Janezu Pavlu II. in za katero se zelo zavzema tudi sedanji papež Benedikt XVI., potem finančno podprite pripravo, izdajo, tisk in razpošiljanje knjige ZADELA ME JE STRELA. Svoj prispevek nakažite na konto APOSTOLAT NOVE EVANGELIZACIJE (ANE) in kot namen napišete »STRELA«.

Namreč knjigo lahko dobite na naročila:

Salve d.o.o. Ljubljana

Rakovniška ulica 6

1000 Ljubljana

Telefon: +386 (0)l 427 73 10

Faks: +386 (0)l 427 30 40

Epošta: ane@salve.si

lBAN SI56 0205 8003 4503 002

Sklic 00 778899

namen nakazila: STRELA

SWIFT: LJBASI2X

2

UVOD

Če kdo od vas dvomi ali misli, da BOGA ni, in da je onostranstvo snov za snemalce filmov, ali če je kdo mnenja, da je s smrtjo vsega konec, naj vzame v roke tole knjižico. Toda preberite jo od začetka do konca. Gotovo se bo vaše mnenje spremenilo, četudi je še tako skeptično.

Gre za dejstvo, za dogodek, ki je dobro dokumentiran in se je zgodil leta 1995. Gospa dr. Gloria Polo je Kolumbijka. Zobozdravnica, ki je pri nesreči »umrla«  bila je tako težko poškodovana, da je nekaj dni ležala v »komi« in so jo ohranjali pri življenju le medicinski aparati. Če bi aparate izključili, bi takoj umrla. Zdravniki so že popolnoma obupali nad njo in so že hoteli odklopiti aparate. Le njena sestra. ki je prav tako zdravnica, je vztrajala, naj jih še pustijo delovati.

Med svojo komo je stala na drugi strani resničnosti, v onostranstvu, in se je smela spet vrniti. da bi bila pričevalka tistim, ki ne morejo verovati. Torej nam je od tam prinesla sporočilo. Ampak preberite ga v naslednjih straneh rajši sami in to neposredno iz njenih ust ...

Gospa Gloria je smela v tem sodobnem času, v mističnem doživetju, ki ga tako razločno opisuje, za trenutek pogledati v svojo »Knjigo življenja«. In to doživetje jo je tako pretreslo, da je po naročilu GOSPODA postala pričevalka v »PUŠČA VI VERE« današnjega časa. Pri tem sta bistvo njenega sporočila in njeno doživetje le pogled na neskončno ljubezen BOGA do človeka in na NJEGOVO veliko usmiljenje. Govori o isti temi kot sedanji papež Benedikt XVI. v prvi encikliki »DEUS CARITAS EST« (BOG je LJUBEZEN).

BOG nam vedno znova daje dokaze, pa vseeno zanikamo NJEGOV OBSTOJ.

PRIČEVANJE O VERI

ga. dr. Glorie POLO ORTIZ

NESREČA OB UDARCU STRELE

100 Dobro jutro, pozdravljeni bratje in sestre v GOSPODU!

101 Zelo sem vesela in lepo je, da smem biti tu, da bi z vami delila velik dar, ki mi ga je GOSPOD poklonil.

102 To, o čemer vam bom pripovedovala, se je zgodilo 5. maja 1995 pri Narodni univerzi v Bogoti, glavnem mestu Kolumbije, okoli 16.30.

103 Po poklicu sem zobozdravnica. S svojim 23letnim nečakom, ki je bil po poklicu prav tako zobozdravnik, sva ravno delala na najini disertaciji. Tistega dne, bil je deževen petek, sva šla skupaj z mojim možem v smeri proti fakulteti za zobozdravstvo, da bi si vzela nekaj knjig, ki sva jih potrebovala.

104 Nečak in jaz sva hodila skupaj pod majhnim dežnikom. Moj mož je imel nepremočljiv dežni plašč in je šel tik ob zidu Glavne knjižnice, da bi se zaščitil pred dežjem, medtem ko sva midva hodila izmenoma z ene strani na drugo, da bi se izogibala lužam.

105 Tako sva se, ne da bi to opazila, počasi bližala drevoredu, in medtem ko sva preskočila veliko lužo, naju je iz višine zadela strela, ki je bila tako močna, da sva zoglenela. Nečak je bil takoj na mestu mrtev.

106 Strela gaje zadela od zadaj in zažgala njegovo notranjost. Na zunaj je ostal nepoškodovan. Čeprav je bil mlad, je bil človek, popolnoma predan BOGU. Posebno je častil Jezuščka. Okoli vratu je nosil svetinjico z njegovo podobo iz kremenčevega stekla. Strokovnjaki na sodni medicini so rekli, da je bil kremen tisti, ki je pritegnil strelo.

107 Strela je prodrla neposredno v njegovo srce. Takoj je nastopil zastoj srca. Zgoreli so vsi njegovi notranji organi, potem pa je močni tok strele preko nog zapustil njegovo telo. Poskusi oživljanja so bili zaman. Ampak na zunaj ni imel opeklin.

108 Pri meni je strela prodrla preko roke in ožgala celo telo, znotraj in zunaj, in to na grozljiv način. To ponovno ozdravljeno telo, ki ga zdaj lahko tukaj pred seboj vidite, dolgujem edino Božjemu usmiljenju  je odraz usmiljenja tega našega dobrotnega in nad vse ljubečega BOGA.

109 Vse moje meso je bilo po tem silnem udarcu strele zoglenelo. Mojih prsi ni bilo več. Predvsem na levi strani sem imela tam, kjer je bila prej dojka, veliko luknjo. Na meni ni bilo več mesa, rebra, trebuh kot tudi moje noge in moja jetra so bili popolnoma zogleneli.

3

110 Strela je zapustila moje telo preko desne noge. Moje ledvice so utrpele močne opekline, prav tako pljuča in jajčniki.

111 Kot kontracepcijsko zaščito sem uporabljala špiralo. Ta je bila iz bakra in baker je dober prevodnik elektrike. Zato sta bila pač tudi moja jajčnika tako močno opečena. Bila sta tako majhna kot dve vejici suhe vinske trte, povezani v grozdu s suhimi grozdnimi jagodami.

112 Srce mi je zastalo in bila sem praktično brez življenja. Moje telo je drhtelo in vibriralo zaradi električnega udarca, ki ga je povzročila strela. Celo mokra tla so bila še pod električno napetostjo. Zato mi v prvem trenutku tudi ni mogel nihče pomagati, ker se me nekaj časa ni smelo dotakniti.

ČUDEŽI, KI JIH JE GOSPOD NAREDIL NA MENI

113 Ravno te težke poškodbe in opekline, prav tako pa tudi zastoj srca, ki sem ga utrpela, in ki je bil – saj se me v prvih trenutkih zaradi električne napetosti mojega telesa in mokrih tal okoli mene nihče ni mogel dotakniti  smrtno nevaren, dokazujejo na izreden način veliko dobroto, neskončno usmiljenje našega GOSPODA in BOGA, ki nas je vse sprejel v SVOJE srce in ki vedno znova vabi vsakega izmed nas, naj se vrnemo k NJEMU.

114 S pomočjo treh dejstev, o katerih priča moje telo, bi vam rada pokazala ta čudežna BOŽJA dela. Tu je najprej zastoj srca, ki sam po sebi povzroči, da možgani ne dobijo dovolj potrebnega kisika in ki ima za posledico trajno poškodbo možganov.

115 Zdravniki takole komentirajo prenehanje bitja srca: »Le če takoj začnemo z oživljanjem, lahko rešimo življenje, ker lahko že tri minute srčnega zastoja in pomanjkanja kisika v možganih povzroči nepopravljivo okvaro...« ali »Do sedaj so pacienti z akutnim prenehanjem bitja srca imeli le zelo majhne možnosti, da bi ostali živi brez večje duševne prizadetosti …«

116 Čeprav so me šele po preveč dolgotrajnem prenehanju bitja srca lahko priključili na aparat za umetno srce in pljuča, sem prestala dolgotrajno komo brez poškodb možganov, kot lahko ugotovite, ko me vidite pred seboj.

117 Več zdravnikov bolnišnice v Bogoti je moji sestri, ki je bila sama tam zdravnica, kazalo na brezupnost in nesmiselnost nadaljnjega priključka mojega organizma na aparat za umetno srce in pljuča in jo hotelo prepričati, da je treba končati ta ukrep. Vsem tem dobronamernim nasvetom navkljub je moji sestri s trmoglavostjo in s svojim velikim vplivom v tej bolnišnici uspelo uveljaviti svojo voljo, da je moje telo še naprej ostalo priključeno na aparate. Kakšen veličasten čudež, ki ga medicina ne more razložiti!

118 Prav tako je čudež, da so moje zoglenele ledvice in pljuča spet prevzele svojo funkcijo. Zdravniki pri meni niso čistili krvi (opravili dializo), ker so bili gotovi, da moje ledvice ne bodo več mogle delovati. Bili so pač mnenja, da pri meni ni potrebno umetno nadomestiti funkcijo ledvic, ker tako ali tako nisem imela možnosti preživetja. Medicinski oceni navkljub so moje zoglenele ledvice spet prevzele svoje delo.

119 Tudi obnovo moje kože lahko ocenimo kot velik čudež. Vse moje telo je bilo, potem ko so odstranili opečeno kožo in jo pošteno postrgali, ena sama živa rana. Videti je bilo le mišičevje. Bolečine so bila neznosne. Peklo je, kot bi se cvrl v ognju. Peklo je zunaj in tudi znotraj ob vsakem vdihu.

120 Vse me je bolelo, le od nog navzdol nisem ničesar čutila. Ko so mi čistili odprte rane, na nogah nisem popolnoma ničesar čutila, medtem ko je ččenje ostalih telesnih delov povzročalo nepopisne bolečine. Moje noge so bile podobne zoglenelim lesenim podpornikom. Bile so čisto črne.

121 Po enem mesecu so prišli zdravniki k meni in rekli: »Glejte, draga Gloria, čudež, ki ga je BOG naredil na vas, je ogromen in neverjeten. Obnovila se vam je že skoraj vsa koža. Je sicer tanka kožica, ki je tu in tam šele nastala, in vmes je še nekaj odprtih mest. Ampak ta mesta, na katerih se je naredila nežna koža, nam dajejo upanje, da bo kmalu vse telo spet pokrito z varovalnim slojem kože. Vaše noge pa nas skrbijo. Tu ne moremo ničesar več narediti. Žal jih bomo morali amputirati.«

122 Pred tem sem bila zelo športen tip, navdušena za aerobiko. Ko so mi tedaj rekli, da morajo odrezati moje noge, sem mislila edino na to: Čim prej moram pobegniti iz te bolnišnice. Proč moram, moram od tod, da rešim svoje noge. Zdravniki so torej odšli iz sobe in vstala sem iz svoje bolniške postelje, da bi zbežala. Toda že pri prvem koraku me noge niso držale in padla sem na trebuh kot žaba ali krastača, ki prvikrat poskoči in pristane s trebuhom na tleh.

123 Morali so me torej pobrati s tal in nesli so me iz 5. nadstropja v 7. nadstropje bolnišnice. In veste, koga sem tam srečala? Srečala sem ženo, ki so ji že odrezali noge pod kolenom in je zdaj čakala na to, da ji bodo noge amputirali še višje pod kolki. Ko sem videla to ženo, sem pomislila na to, koliko vsega denarja na svetu bi potrebovali, da bi si lahko kupili nove noge.

4

124 Vse zlato sveta ti ne more preskrbeti novih nog. Kakšen čudež so noge. Ko so mi hoteli odrezati noge, me je prevzela nepopisna žalost in prvič sem pomislila na to, da se GOSPODU nikoli nisem zahvalila za čudež svojih nog. Prav nasprotno, mučila sem svoje noge in svoje telo, da bi se zoperstavila nagnjenosti k debelosti in se ne bi zredila.

125 Stradala sem kot neumna, na veliko sem zapravljala denar za diete in ostale kure, da bi bila videti vitka in bi imela tudi vitke noge. To me ni stalo samo enega celega premoženja, temveč sem za to potrošila več takih premoženj.

126 Zdaj pa nenadoma vidim svoje noge brez mišic, suhe kot trska, čisto črne, posejane na vseh straneh z luknjami. Zahvaljujem se GOSPODU BOGU za te iznakažene noge. Zame so nenadoma postale tako dragocene. Zame ni bil važen njihov izgled, temveč njihova funkcija. Zame je bilo enostavno pomembno le to, da bi jih imela. Za to sem se zahvaljevala GOSPODU. Tako sem rekla dragemu BOGU: »Gospod, zahvaljujem se ti za to drugo priložnost, ki si mi jo dal! Hvala, najlepša hvala zanjo, za to priložnost, ki je res nisem zaslužila. Ampak, dragi BOG, najponižneje TE prosim za uslugo, za čisto majčkeno uslugo. Ohrani vsaj te moje iznakažene noge! Pusti mi jih, da se bom vsaj za silo lahko premikala, da se bom vsaj malo lahko vzravnala. Ohrani mi jih, prosim, ohrani jih vsaj take, kot so. Za to TI bom vedno hvaležna.«

127 In nenadoma sem začutila svoje noge. Bilo je v petek. Od petka do ponedeljka so postajala moja črna vretena, ki so bila brez življenja, ki so bila videti kot kozarec temne limonade z mehurčki, polagoma rdečkasta in svetla. Razločno sem čutila, kako krvni obtok vedno bolj prevzema oblast nad mojimi nogami. Vedno bolj sem občutila svoje lastne noge.

128 Ko so v ponedeljek prišli zdravniki k moji bolniški postelji na vizito, da bi opravili zadnji pregled pred amputacijo, so strmeli, ko sem vstala s svoje postelje in se postavila na noge, ki so me tudi držale. Nisem padla. Pregledali so me, vedno znova so me prijemali za noge in tega preprosto niso mogli verjeti in niso verjeli svojim lastnim očem.

129 Pokazala sem jim gibe, ki sem jih z nogami lahko izvedla. Sicer sem imela v nogah hude bolečine. Mislim pa, da se še nikoli nisem tako razveselila velikih bolečin, ki sem jih občutila v nogah, kot v tem trenutku. Moje noge so bile spet del mojega telesa. Vse to se je zgodilo tako in na tak način, ki se ga medicinsko ne da razložiti in so nad tem zdravniki lahko le strmeli.

130 Primarij 7. nadstropja bolnišnice mi je takoj rekel: »Veste, Gloria, v 38 letih zdravniške službe še nikoli nisem videl in doživel tako velikega čudeža kot pri vaših nogah.«

131 In poglejte sem, moji dragi bratje in sestre v GOSPODU, tukaj so moje ozdravljene noge. Ne hodim vsa ponosna gor in dol pred vami in vam kažem svoje noge iz ošabnosti ali nečimrnosti, temveč da bi slavila BOGA in dokazala veličino GOSPODOVIH del, del našega živega BOGA, NJEGOVE neskončne LJUBEZNI do nas in da bi dokazala NJEGOVO VSEMOGOČNOST. (Opomba: Gloria se sprehodi po govorniškem odru sem in tja in gledalci zaploskajo ob pogledu na ta BOŽJI čudež.)

132 Drugi velik čudež, ki ga je Bog naredil na meni, je naslednji. Nisem imela več prsi. Zamislite si: bila sem zelo ponosna, nečimrna žena. Moj moto je bil: »Ženska mora pokazati in izkoristiti svoje čare, ki jih je dobila v dar od matere narave«

133 Govorila sem si: ker so najboljše, kar imam, moje prsi, moje noge in sploh moja postava, moje žensko telo, bom to razkazovala. Vedno sem zelo očitno kazala svoje ženske čare. Poudarjala sem obline svoje postave in se krepko pozibavala v bokih. Na ta način sem vedno vzbujala veliko pozornost. Nosila sem obleko z velikim izrezom, da bi poudarila in pokazala svoje lepe prsi. In domišljala sem si, da imam lepe noge.

134 In glejte zdaj, moji dragi bratje in sestre v GOSPODU, ravno vsi ti ljubljenci moje nečimrnosti so bili najbolj opečeni. Ravno vse to je zoglenelo in je bilo na pogled grdo.

135 Naj nadaljujem s temi čudežnimi BOŽJIMI deli, ki jih je izvršil na meni. Šla sem k zdravniku, ki je prej vedno skrbel za moje športne aktivnosti in dosežke. Predstavljajte si, ta zdravnik, ki je bil navajen zagledati samozavestno in v svoje telo zaverovano žensko, ki je za svojo postavo stradala kot neumna, požirala zdravila in droge in sprejemala vase vse to kot jašek za smeti  ta moj zdravnik za športne dejavnosti je nenadoma videl moje telo na pol ožgano in deformirano. Ni mogel verjeti svojim očem. Opravil je vse mogoče preiskave s CRT in z najmodernejšimi, tudi nuklearnimi medicinskimi napravami.

136 Potem mi je rekel: »Veste, gospa Gloria, s tem majhnim koščkom jeter, ki vam je ostal, boste lahko preživeli. Toda vaša jajčnika, moja draga gospa, sta se enostavno skrajno skrčila, zoglenela in posušila in sta podobna šopku posušenega grozdja. Zato v življenju ne boste nikoli več mogli imeti otrok« Sama pri sebi sem mislila: Hvala, GOSPOD, da si mi na ta način odvzel vsakršno skrb

5

glede načrtovanja družine. PO naravni poti sem neplodna. BOG, hvala TI za to, bodi slavljen za to, o BOG.

138 Toda poldrugo leto kasneje sem tam, kjer so bile prsi in je sedaj le koža pokrivala rebra, nenadoma začutila, da se je koža napela in vzbočila. Začelo me je boleti. Kmalu zatem je bilo mogoče spet opaziti dojke in spet sem dobila prsi. Zame je bilo neverjetno in nenavadno, hkrati pa tudi nerazumljivo, da sem nenadoma spet imela prsi.

139 Veste, kaj je bilo temu vzrok? Ugotovila sem, da sem noseča. Noseča kljub posušenim jajčnikom. Tako mi je BOG spet podaril prsi. S temi dojkami sem bila sposobna s svojim lastnim materinim mlekom dojiti čudovito, zelo zdravo deklico, ki sem jo rodila.

140 Ta moja hčerka se imenuje Maria Jose. Kot posledica tega se je normalizirala tudi moja menstruacija in vsi moji ženski hormoni so bili spet uravnovešeni. Moja jajčnika sta spet normalno proizvajala jajčeca.

141 To so vsa tista ČUDEŽNA BOŽJA DELA, ki jih je naredil na meni, na mojem telesu in za katera pričujem.

DRUGA STRAN DOGAJANJA

142 Zdaj pa dobro poslušajte! To je bil telesni, materialni, fizični del moje nesreče. Drugi del tega dogajanja pa je bil dosti lepši, bil je nepredstavljiv in čudovito lep doživljaj. Morate namreč vedeti, da je bilo najlepše, nepopisno čudovito pri vsej tej nesreči to, kar bom poskusila pripovedovati s človeškimi besedami, čeprav za to ni človeških besed.

143 Ko je moje telo zoglenelo ležalo, sem se jaz (moja duša) nahajala v čudovitem belem predoru. Okoli mene je bila bela svetloba, nepopisna svetloba, ki je v meni izzvala tako radost, tak mir, tako srečo. Občutje, ki se ga preprosto ne da opisati s človeškimi besedami. To je bila nenavadna prekrasna zamaknjenost, neopisljiv višek sreče. Ne vem, zakaj nam smrt prikazujejo kot neke vrste kazen. Jaz sem bila izven časa in prostora.

144 V tej svetlobi sem se premikala naprej, neverjetno srečna in vsa vesela, v tem predoru me ni nič težilo. Ko sem pogledala kvišku, sem na koncu predora videla nekaj, kar je bilo kot sonce, belo svetlobo, pravim »belo«, da pač imenujem neko barvo, saj bi bilo barvo svetlobe in osvetljenost nemogoče opisati; tega se ni dalo primerjati z barvami, kakršne poznamo na zemlji. Skratka svetloba je bila čudovito lepa. Ta svetloba je bila zame kot vir te velike notranje ljubezni in notranjega miru, ki ga na svetu nisem poznala ...

145 Medtem ko sem se pomikala po predoru naprej, sem sama pri sebi rekla: »Joj, umrla sem ...« in v tem trenutku sem pomislila na svoje otroke in zastokala: »O moj BOG, moji otročički! Kaj bodo rekli moji otroci?«

146 Bila sem mati, vedno zaposlena in vedno pod stresom, ki ni nikoli imela časa za svoje otroke. Zgodaj zjutraj sem odhajala zdoma, da bi osvojila svet, in se vračala pozno zvečer spet domov. Pri tem sem bila nesposobna, da bi prav poskrbela za družino in otroke. Tedaj sem videla vso revščino svojega življenja v polni resničnosti in brez olepšav in prevzela me je velika žalost.

147 V tem trenutku notranje praznine zaradi odsotnosti otrok se nisem zavedala niti svojega telesa niti dimenzije časa in prostora. Spet sem pogledala kvišku in videla nekaj lepega. V enem samem trenutku sem videla vse ljudi svojega življenja istočasno, in sicer žive in mrtve. Objela sem svojega pradeda in svojo prababico, svoje stare starše, svoje starše, ki so že umrli, skratka vse! To je bil trenutek popolne sreče, bilo je čudovito.

148 Dojela sem, da so me z zgodbo o reinkarnaciji prevarali. S to sem si dala tako rekoč avtogol, saj sem vedno fanatično in silovito zagovarjala reinkarnacijo. Rekli so mi, da se je moja stara mati utelesila v nekom drugem, ampak niso mi povedali, v kom, in ker se mi je zdelo vedeževanje predrago, sem stvar pozabila in nisem več raziskovala, v koga se je reinkarnirala.

149 Sama sem vedno znova srečevala ljudi, o katerih sem domnevala, da so se v njih reinkarnirali moj praded in moj ded. In zdaj sem pravkar objela svojega deda in pradeda. Prav zares in čisto gotovo smo se zdaj objeli in v enem samem trenutku sem vse srečala. Tako je bilo z vsemi ljudmi, ki sem jih kdaj poznala, in sicer z živimi in mrtvimi  in vse to v trenutku.

150 Samo moja hčerka je reagirala prestrašeno, ko sem jo objela. Takrat je ravno dopolnila devet let in je moj objem v istem trenutku občutila v svojem resničnem življenju na tem svetu. Začutila je torej moj objem v teh urah, ko so ona in vsa družina trepetali za moje življenje, saj je moje telo še ležalo v komi v bolnici.

151 Običajno ne čutimo takih objemov iz onostranstva. V tem čudežnem stanju se je čas ustavil. Bilo je enostavno čudovito, brez teže mesa, brez telesa.

152 Ljudi nisem več gledala tako kot prej. V življenju pred tem sem gledala samo na to, ali je kdo debel, suh, grd, temnopolt ali dobro oblečen ali ne. Ljudi sem na tak način razvrščala in sem bila zato polna predsodkov in cinične kritike. Kadar koli sem govorila o drugih, sem kritizirala.

6

153 Tukaj je bilo zdaj vse čisto drugače. Vse je bilo brez snovnega telesa. Videla sem tudi človekovo notranjost in kako lepo je bilo videti notranjost ljudi, njihove misli in čustva, medtem ko sem jih objemala. Medtem ko sem jih tako držala v objemu, sem se istočasno premikala vedno bolj kvišku.

154 Na ta način sem šla dalje, polna veselja, polna miru in sreče. Čim bolj sem se vzpenjala, tem bolj sem se zavedala, da sem deležna čudovite vizije. Na koncu te poti sem videla jezero, čudovito jezero, obdano s prekrasnimi drevesi, tako lepo je bilo, tako lepo, da ne bi moglo biti lepše.

155 Tu so bile tudi cvetlice vseh barv, z vonjem, ki je bil tako blagodejen. Vse je bilo tako drugačno, vse na tem krasnem kraju, v tem čudovitem vrtu tako izredno lepo. Nimam besed, da bi to opisala. Vse je bilo ljubezen.

156 Tu sta bili dve drevesi, ki sta nekaj oklepali. Videti je bilo kot vhodna vrata. Bilo pa je vse drugače, kot poznamo. Celo barve se razlikujejo od naših barv. Tam je vse nepopisno lepo.

157 V tem trenutku sem tam zagledala svojega nečaka, ki se je z menoj ponesrečil, kako je vstopil v ta čudovit vrt. Vedela sem, čutila sem, da ne smem vstopiti in da tudi ne morem. Moja največja želja je bila, da bi šla tja.

PRVA VRNITEV

158 Ta trenutek sem zaslišala glas svojega moža. Kričal je, jokal s strtim srcem in zaklical globoko pretresen: »Gloria!!! Kaj se je zgodilo! Prosim, ne puščaj me samega. Glej, tvoji otroci te potrebujejo. Gloria, vrni se! Ne bodi strahopetna in ne zapusti nas!«

159 V tem trenutku sem videla vse  z enim samim pogledom, imela sem pregled nad vsem  in nisem zagledala samo svojega moža, ki je tako bridko jokal. Bil je ves krvav, ker je bil tudi on ranjen. Sicer ga ni zadela strela, toda valovi visoke napetosti električne energije strele so tudi njega tresli po zraku in ga metali sem in tja. Naša telesa so poskakovala kot gumijaste žoge gor in dol, kot na trampolinu. Pri tem se je moj mož ranil in krvavel iz teh ran.

160 V tem trenutku mi je GOSPOD dovolil, da sem se vrnila. Pa nisem hotela nazaj. Ta mir in radost, ki sta me tu obdajala, sta me očarala. Ne morete si predstavljati, kako žalostna sem bila, da sem se morala vrniti. Polagoma sem se začela vedno bolj spuščati navzdol v smeri svojega telesa, ki je ležalo pred menoj brez življenja.

161 Vse osebe  razen tistih, ki si vzamejo življenje  izkusijo objem BOGA Očeta. Zato tudi vsi vidijo to SVETLOBO in začutijo neskončno LJUBEZEN, ki tam napolnjuje vse. BOG OČE nas vse objame, ker nas ljubi s popolno ljubeznijo.

162 Tako nam pokaže, kako velika je NJEGOV A ljubezen. Toda BOG nikogar ne sili, in zato se dogaja, da se na zemlji prostovoljno odločimo, da bomo živeli brez BOGA. Mi sami smo tisti, ki izberemo očeta za svoje življenje. Lahko izberemo BOGA za očeta in se ravnamo po NJEM in NJEGOVI zapovedi LJUBEZNI ali pa se odločimo za satana, »očeta laži«, izvor greha in pogubljenja, ki pozna samo sovraštvo ter zaničevanje in to širi po tem svetu.

163 PO tem objemu BOGA OČETA ON izroči vsako dušo »očetu«, ki si ga je vsak od nas na zemlji v življenju izbral za »očka«. Če smo se namreč na zemlji odločili, da bomo živeli brez BOGA OČETA, nas ne sili, da bi preživeli vso večnost pri NJEM.

164 Videla sem svoje telo brez znakov življenja, kako leži na nosilih v oddelku medicinske fakultete v Bogoti. Videla sem zdravnike, ki so se trudili okoli mene in so mi z nekim aparatom dajali elektrošoke, da bi spodbudili srčni utrip.

165 Pred tem sva moj nečak in jaz več kot dve uri ležala na tleh, ker se naju zaradi električnih udarcev, ki so izhajali iz najinih teles, ki sta bili po streli nabiti z električno energijo, niso upali dotakniti. Šele zdaj so lahko poskrbeli za naju in šele zdaj so se začeli poskusi, da bi me oživili.

166 In poglejte sem. Jaz oziroma moja duša pride k mojemu telesu in se s stopali dotakne tega dela glave. (Gospa Gloria ob tem pokaže na mesto na svoji glavi.) Duša je namreč zvesta podoba našega človeškega telesa.

167 V tem trenutku preskoči z veliko silo name iskra. Tako se spet prisilim k vrnitvi v svoje telo. Ta vstop v telo je bil neskončno boleč, kot da bi me stisnili v nekaj zelo majhnega, tesnega.

168 Toda to je bilo moje telo. Bilo je, kot bi me z mojo normalno postavo stlačili v perilo kakega dojenčka. Bilo je kot iz žice. Strašansko je bolelo. Od tedaj dalje sem tudi spet občutila bolečine svojega povsem opečenega telesa. To zgorelo telo je tako bolelo, tako neznansko bolelo. Vse me je grozno peklo, se kadilo in parilo.

169 Slišala sem, kako so zdravniki rekli: »Prišla je k zavesti! Zavedla se je!!!

7

170 Bili so vsi iz sebe od veselja, moje bolečine pa so bile neznosne. Moje noge so bile popolnoma črne in zoglenele. Vse moje telo je bilo odprta rana, če je sploh še bilo na njem meso.

NEČIMRNOST

171 Največja, neznosna bolečina pa je bila moja nečimrnost. V meni je bila neke druge vrste bolečina. To je bila nečimrnost posvetne ženske, emancipirane svetovljanke, samostojne, samozavestne izvršilne strokovnjakinje, profesionalke, akademičarke, intelektualke, izobraženke, gospodarstvenice, osebe, ki je hotela v družbi igrati neko vlogo.

172 Obenem sem bila tudi sužnja svojega telesa, sužnja lepote, mode. Vsak dan sem porabila štiri ure za aerobiko, masaže, diete in injekcije ter vse, kar si lahko na tem področju predstavljate.

173 Najpomembnejša stvar, moj malik, je bila lepota mojega telesa. Za to sem se bila pripravljena precej žrtvovati. Takšno je bilo moje življenje. Vsebina celega mojega življenja je bila samo malikovalsko služenje svoji zunanji lepoti; pravi kult telesa!

174 Večkrat sem rekla, da so lepe prsi zato, da jih pokažemo. Zakaj bi jih skrivali? Isto sem rekla za svoje noge. Vedela sem, da imam božanske noge in da sem zaradi vsega tega videti kar čedna.

175 Kar naenkrat pa sem z grozo spoznala, da sem ves čas svojega življenja negovala le svoje telo. To je bilo središče mojega življenja in vse moje zanimanje: ljubezen do lastnega telesa.

176 Zdaj pa skoraj nisem več imela telesa. Tam, kjer so bile prsi, so bile opazne luknje. Posebno na levi strani je vse izginilo. Noge so bile videti strašne, samo še goli ostanki kosti, zogleneli, popolnoma črni kot na žaru zažgani kotleti. Ja, vsi deli mojega telesa, na katere sem bila najbolj navezana in sem jih najbolj negovala, so bili zogleneli in uničeni.

V BOLNIŠNICI

177 Za tem so me odnesli v bolnišnico socialnega zavarovanja. Takoj so me peljali v operacijsko dvorano. Tam so me hitro začeli operirati in odstranjevati opečeno kožo.

178 Med narkozo se mi je srčni utrip drugič ustavil. Ko je srce prenehalo biti, sem drugič zapustila svoje telo in gledala, kaj so zdravniki delali z mano. Videla sem, kako zaskrbljeni so za moje življenje in kako so si vneto in z vsemi sredstvi prizadevali, da bi me oživili. Tudi sama sem bila zaskrbljena za svoje življenje.

179 Bala sem se predvsem za svoje noge. Še vedno sem bila ponosna, da sem lastnica svojega telesa in svojih nog, in da je v moji moči, da jih lahko s športom in vajami treniram, da jih bodo vsi občudovali. Ko se je nenadoma  kako grozno in strašno – zgodilo nekaj zastrašujočega ...

180 Preden nadaljujem, vam moram, moji dragi bratje in sestre v GOSPODU, nekaj priznati, da boste bolje razumeli: tudi v verskem pogledu sem bila  kot sicer v vsem svojem življenju  »na dieti«. V odnosu do GOSPODA BOGA sem bila »katoličanka na verski dieti«. Pomembno je, da se tega zavedate! Bila sem slaba katoličanka.

181 Ves moj stik z BOGOM je bil v tem, da sem ob nedeljah hodila k maši, ki je trajala samo 25 minut. Vedno sem si izbirala maše, kjer je duhovnik najmanj govoril, ker me je njegovo pridiganje dolgočasilo. Kakšna muka so bili zame duhovniki, ki so imeli dolge pridige.

182 To so bili moji stiki z BOGOM! Bili so zelo revni. Zato pa so imeli vsi posvetni tokovi in modni trendi tako velik vpliv name. Bila sem prava vetrnjakinja. Kar je takrat veljalo kot najnovejše in najmodernejše v racionalizmu in svobodomiselnosti, za to sem se takoj navdušila.

183 Nisem bila pod varstvom molitve, nisem imela dovolj vere. Nisem verjela v moč milosti in v moč svete mašne daritve. Ravno ko sem se dodatno izobraževala v svojem poklicu in se specializirala, se je ta moja površnost najbolj razbohotila.

184 V tistem času sem nekega dne na univerzi slišala, da je katoliški duhovnik rekel, da »ni hudiča in tudi ne pekla.« In prav to je bilo tisto, kar sem hotela slišati! Sama pri sebi sem mislila: Če ni hudiča in pekla, bomo vsi prišli v nebesa. Kdo naj se zdaj še boji? Torej lahko delam in počnem, kar hočem.

185 Kar me še zdaj najbolj žalosti in me je sram priznati, je to, da je bila vera v pekel zadnja vez, ki me je še držala v cerkvi. Ravno eksistenčni strah pred hudičem me je še povezoval s cerkveno skupnostjo.

186 Ko so mi torej rekli, da ga ni in da tudi pekla sploh ni, sem si takoj rekla: »Zakaj naj se potem še trudim in se borim po pravilih »stare cerkve!!? Dobro, potem bomo vsi prišli v nebesa, prav vseeno je torej, kaj smo in kaj počnemo.«

187 Prav to je bil potem dokončni vzrok, zakaj sem se popolnoma oddaljila od GOSPODA. Oddaljila sem se od Cerkve, začela čez njo zabavljati in jo imenovala neumno, zastarelo itd.

188 Nisem se več bala greha in začela sem trgati svoje stike z BOGOM. Ta greh pa ni ostal le v moji notranjosti, temveč se je začel preko mene širiti navzven in je okužil tudi druge.

189 Postala sem aktivna v negativnem smislu. Da, začela sem celo sama vsem pripovedovati, da hudiča ni, da je le izmišljotina duhovnikov  in

8

nekoč sem začela kolegom na univerzi pripovedovati, da tudi Boga ni ter da smo proizvod evolucije ...

190 Tako mi je uspelo vplivati na mnoge ljudi. To naj vam povem vnaprej, da boste lažje razumeli to, kar sledi.

HUDIČ RES OBSTAJA

191 Ko sem se znašla v tem groznem položaju, sem nenadoma videla, da resnično obstajajo demoni. In zdaj so prišli, da bi me vzeli s seboj.

192 Pred seboj sem videla te hudiče v vsej njihovi grozljivosti. Nobena od predstav, ki sem jih do tedaj videla na zemlji, ne more niti najmanj pokazati, kako strašni so ti hudiči.

193 Nenadoma sem zagledala, da prihaja iz sten operacijske dvorane mnogo temnih postav. Zdelo se je, da so čisto normalni in običajni ljudje, vsi pa so imeli strašen, grozljiv pogled.

194 Iz njihovih oči je sijalo pravo sovraštvo. Takoj sem vedela, da imam pri njih dolgove. Prišli so, da bi poračunali, ker sem sprejela njihovo ponudbo za greh. Zdaj sem morala za to plačati ceno in ta cena n sem bila jaz sama. Svojo dušo sem prodala hudiču. Z njim sem bila sklenila kupčijo.

195 Moji grehi so namreč imeli posledice. Grehi so satanova last, niso njegovo zastonjsko darilo, treba jih je plačati. Cena smo mi sami. Če torej tako rekoč kupujemo v satanovi prodajalni, bomo morali plačati blago. Tega se moramo zavedati.

196 In zdaj sem nenadoma videla, kako so oživeli vsi moji grehi, ki sem jih zagrešila od zadnje zakramentalne spovedi, to se pravi od zadnje spovedi pri katoliškem duhovniku in njegove odveze dalje.

197 Plačati moramo za vse svoje grehe, gre na račun naše mirne vesti, notranjega miru, zdravja ...

198 Če smo zelo zveste stranke v satanovem supermarketu in zmeraj kupujemo pri njem, bo na koncu terjal nas same. Postali bomo njegova lastnina. Prodali smo mu svojo dušo. Največje zavajanje in glavna laž je velika hudičeva zvijača, da širi pravljico, da njega samega sploh ni.

199 Te grozljive, temne pošasti so me obkrožile in povsem jasno je bilo, da so prišle z enim samim ciljem, da me vzamejo s seboj.

200 Verjetno si ne morete predstavljati, kakšno grozo in kakšen pošasten strah sem doživela, ko mi ves moj razum, moja velika modrost, moja znanstvenost, moji akademski naslovi in moja zaključena izobrazba v tem položaju sploh niso pomagali. Bili so brez vsake vrednosti.

201 Ti grehi nas torej vlečejo v globino, navzdol, k »očetu laži«. Če pa svoje napake in grehe (ki jih moramo plačati) prinesemo v zakramentu sprave k BOGU, potem BOG plača ceno zanje.

202 On je to ceno plačal z lastno krvjo na križu in ON to poplača vsakokrat, ko grešimo. ON je za nas pretrpel peklenske muke, ki smo si jih mi prislužili in ki so nas zavezali lastniku grehov (satanu).

203 Odrešil nas je JEZUS KRISTUS. Zdaj imamo pravico do NJEGOVEGA kraljestva, NJEGOVEGA življenja, saj nas je ON naredil za »Božje Otroke«.

204 Zdaj so prišli ti temni pomočniki, da bi vzeli svojo lastnino  MENE.

205 Tedaj sem jih videla stopati iz stene in prihajati v operacijsko dvorano. Bilo jih je veliko, ki so nenadoma stali okoli MENE.

206 Na zunaj so bili najprej videti popolnoma normalno, pogled vsakega od njih pa je bil poln sovraštva, satanskega sovraštva. Bili so brez duše, kot bi njihova notranjost zgorela. Moja duša se je upirala in drgetala in takoj sem razumela, da so to demoni.

207 Vedela sem, da so zaradi mene tukaj, ker sem jim nekaj dolžna. Kajti greh ni brezplačen. Hudičeva največja podlost in laž je, da ljudi prepriča, da ga ni. To je njegova strategija, potem lahko ta lažnivec z nami počne, kar hoče.

208 Zdaj sem z grozo videla: O ja, oni so! Že so se začeli zbirati okoli mene. Hoteli so me odpeljati. Si lahko predstavljate mojo grozo, moj strah, to strahoto?! Bilo je pravo ustrahovanje!

209 Vsa moja znanost, pamet in družbeni položaj mi zdaj niso prav nič pomagali. Začela sem se valjati po tleh, se metati na svoje telo, ker sem hotela pobegniti v svoje telo, ampak moje telo me ni več sprejelo. Obšla me je črna groza.

210 Začela sem teči in bežati. Ne vem kako, ampak predrla sem steno operacijske dvorane. Nič drugega nisem hotela kot iti proč, toda ko sem prišla skozi steno  hop , sem skočila v praznino. Bila sem poslana v enega teh predorov, ki so se nenadoma pojavili in so vodili navzdol.

211 V začetku je bilo še malo svetlobe in tam so bile svetilke kot satovje. Mrgolelo je kot v panju. Toliko ljudi je bilo tu. Odrasli, stari, možje, žene ... Bili so glasni, grobi in vsi razmršeni so škrtali z zobmi.

j 212 Vleklo me je vedno niže v zemljo in neprenehoma sem se premikala navzdol, čeprav sem si zelo prizadevala oditi od tam. Bilo je čedalje manj svetlobe in postajalo je vedno temneje. Pomikala sem se po tem predoru naprej, dokler ni postalo nenavadno temno. Nemočno sem se

9

potapljala v ta mrak, ki se ga na zemlji ne da opisati s človeškimi besedami.

213 Zgoraj je bilo vse svetlo, spodaj pa je bilo vedno temneje. Si lahko predstavljate, kakšno veselje me je prevzelo, ko sem zagledala v svetlobi svojo mater. Bila je čisto svetla. Umrla je namreč že pred mnogimi leti.

214 Takoj sem dojela, da so ta bela oblačila, s katerimi je bila moja mati odeta kot sonce, vse tiste svete mašne daritve, ki jih je v življenju sodarovala.

215 Nisem imela možnosti, da bi prišla k svoji materi in ostala pri njej.

216 Nemočna sem se potopila v ta mrak, za katerega ni primerjave. Najtemnejša tema tega sveta je v primerjavi z njim svetel dan. Ta mrak tam povzroča grozne bolečine, grozo in sram  in neznansko smrdi. Pojavljalo se je vedno več grozljivih postav in bitij, ki so bila tako zelo deformirana, da si tega ne morete predstavljati.

217 Greh, dragi bratje in sestre v GOSPODU, pušča v naših dušah sledi. Sledi zaznamujejo naše duše kot brazgotine, mehurji opeklin in brezoblične luknjice.

218 Najstrašnejša izkušnja zame je bila, ko sem opazila, da prihaja najhujši smrad prav od mene same. Koliko denarja sem v življenju porabila za kolonjske vodice in dezodorante, ker ničesar nisem bolj sovražila kot neprijeten vonj. Zdaj sem opazila, da moji grdi grehi niso nekje izven moje duše, temveč v moji notranjosti, od koder širijo neznosen smrad.

219 Bila sem podobna demonu, strašni pošasti, saj so me iznakazila moja lastna sramotna dejanja. Tako kot je mater GOSPOD oblekel s svetlimi oblačili, je mene oblekel sam hudič, ta pošast, in bila sem podobna vreči za smeti.

220 V tem stanju sem prišla spodaj v nekakšno močvirno pokrajino, kjer so bile mnoge osebe do vratu v močvirju in so stokale. Videla sem, da to močvirje sestavlja izliv semen vseh grešnih spolnih odnosov in seksualnih perverzij, za katere smo krivi ljudje na tej zemlji. Milijoni sperm se izlivajo pri vsakem izlivu semena.

221 Samo tisti spolni akt, ki se izvrši v zakramentalnem zakonu, blagoslavlja BOG. Kajti BOG sam je pričujoč pri tem dejanju in je TRETJI v tej zvezi za ŽIVLJENJE, ON je LJUBEZEN, po kateri je vsak zakonski spolni odnos posvečen in oplemeniten.

222 Spolnost brez zakramentalne podlage je samo zabava, zadovoljevanje, čisti egoizem. Ravno zato ti ljudje trpijo v tem močvirju, ki so ga sami ustvarili na tem svetu z nebrzdanimi strastmi. Vsaka oseba, ki je bila udeležena pri takih neblagoslovljenih, grešnih in izvenzakonskih spolnih aktih, tiči tam v tem neizmernem in smrdečem močvirju ter nepopisno trpi. Sramuje se svojih pregreh.

223 Nenadoma sem v tem močvirju odkrila svojega očeta. Videla sem ga do vratu v tej smrdeči brozgi in prevzela me je bolečina in glasno sem zavpila: »Oči, kaj pa počneš tukaj?« In moj oče je odgovoril z jokajočim glasom: »Moja hčerka, o hčerka moja, prešuštvo, nezvestoba!«

224 Nekega dne boste to sami doživeli in se tedaj spomnili mojih besed. Lahko vam samo rečem, da najbolj boli, ko vidiš tega BOGA, zaljubljenega v človeka, ki spremlja vse naše življenje in nas išče. Kako trpi ta ljubeči BOG zaradi našega greha.

225 Pokazano mi je bilo, koliko ljudi je zame molilo, koliko duhovnikov in redovnic si je prizadevalo, da bi me spravili na pravo pot. Jaz pa sem te ljudi le zaničevala. Bila sem zelo prostaška v oznakah, ki sem jih dajala tem, večkrat svetniškim osebam. Pri oznakah za redovnice so bili izrazi "nebeške kure", "nezadovoljene stare škatle" in "svetohlinske babnice v meni, ki GO5PODU BOGU ližejo noge in nimajo pojma o človeških problemih na zemlji". To so samo nekatere nedolžne oznake, ki sem jih uporabljala.

226 Veste, tam preko vidiš vse svoje življenje, kot bi bilo zabeleženo v "Knjigi življenja", vsako podrobnost. Pri tem ne nastopajo samo besede, ki jih govorimo, ampak jih spremljajo tudi misli, ki smo jih ob tem imeli. Vse je razkrito in odprto vsakomur. Pogosto se zgroziš zaradi velike razlike med besedami in mislimi.

227 Ti grehi nimajo posledic samo za nas, temveč tudi za našo okolico. So kot gnili sadeži, ki okužijo vse zdrave sadeže v bližini in povzročijo njihovo gnitje. To je velika bolečina v tem drugem svetu, ko vidiš, kako zelo greh povzroči škodo ne samo tebi samemu, temveč kako se tvoj greh razširi okoli tebe in vse pokvari.

228 Če se torej prepustim grehu, kaj je tisto, kar mi je najbližje? To so moji otroci. Tako škodujem s svojimi grehi najprej svojim otrokom in svoji družini.

229 Zdaj pa dobro poslušajte in si ne zatiskajte ušes:kadar človek naredi težek greh, ga ima hudič v oblasti in ga prisili kot izterjevalec denarja, naj mu podpiše menico, ki ga takoj naredi za njegovo lastnino.

230 Najbolj žalostno je, da se glasi prvo satanovo naročilo, ki nam ga da: »Tako, zdaj pojdi in mi pripelji vse, ki so v tvoji bližini in s katerimi imaš opravka!«

231 Mati na primer, ki koga sovraži ali neprestano širi o soljudeh laži, ali oče, ki je nasilen ali nagnjen k alkoholizmu, ki vedno prihaja domov

10

pijan ali ki se rad polašča tuje lastnine, vsi ti ljudje imajo v najbližji okolici ravno svoje lastne otroke.

232 Zato je zloraba starševskega daru, če skrbijo za svoje otroke, pa so jim s svojimi slabimi vedenjskimi navadami slabi vzorniki.

233 Samo življenje s prejemanjem cerkvenih zakramentov lahko prelomi takšen »hudičev krog« v tej verigi, ki povezuje različne generacije. Le milost zakramentov in moč molitve lahko preženeta greh in ga izključita.

234 Naj nadaljujem z opisovanjem mraka. Bil je živahen mrak. Tam ni bilo nič mrtvo ali negibno. Potem ko sem nemočna drsela po teh predorih, sem nepričakovano prišla na ravnino. Bila sem popolnoma obupana, toda obsedena z železno voljo, da se od tam rešim.

235 To je bila ista volja, ki mi je v življenju pomagala, da sem kaj dosegla. Toda tu in zdaj mi ta močna želja ni prav nič pomagala. Kajti bila sem ujeta in se nisem mogla osvoboditi. Nič ni ostalo od velikih predstav in sanj iz preteklosti. Naenkrat sem postala čisto majhna, čisto majčkena in nepomembna.

236 Potem sem videla, kako so se tla odprla. Videti so bila kot velika usta, kot gromozansko velika usta, žrelo. Tla so bila živa, tresla so se!!!

237 Počutila sem se strašansko prazna in pod menoj je bilo grozljivo brezno, ki ga ne morem opisati s človeškimi besedami. Najhuje je bilo, da tam nisi več občutil popolnoma nič BOŽJE bližine in ljubezni. O njej ni bilo niti sledu in niti kančka upanja.

238 Ta luknja je imela neko moč, ki me je neustavljivo vsesavala navzdol. Kričala sem kot zmešana. Na smrt sem se prestrašila, ko sem opazila, da ne morem preprečiti tega padca, ampak me neprestano vleče navzdol.

239 Instinktivno sem vedela, da se ne bom nikoli vrnila, če padem enkrat tja noter. Brez konca se bom spuščala nižje in nižje. To bi bila smrt moje duše, duhovna smrt. Nepreklicno bi bila za vedno pogubljena.

240 Med to strašno grozo, ko sem bila na robu tega brezna, sem nenadoma začutila, da me za noge drži sveti nadangel Mihael. Moje telo je padlo v to luknjo, ampak držal me je za noge.

241 To je bil trenutek strašne bolečine in groznega strahu. Ampak ko sem takole visela ob breznu, je demone jezilo tisto malo svetlobe, ki sem jo še imela v svoji duši, in zato so se vse te pošasti vrgle name.

242 Ti grozljivi stvori so bili kot ličinke, kot krvosesi in so hoteli dokončno ugasniti to svetlobo. Predstavljajte si, kako se mi je gnusilo in mi vzbujalo grozo, ko sem videla, da sem pokrita s temi ostudnimi stvori.

243 Kričala sem, kričala kot zmešana. Te stvarce so pekle. O moje sestre in bratje v GOSPODU, gre za živi mrak. Sovraštvo je tisto, ki nas peče, nas požira, izkorišča in izžema. Ni besed, da bi opisala to grozo.

ZAKRAMENT ZAKONA

244 Tukaj bi na kratko rada spregovorila O zakramentu ~ zakona. Rada bi vam pripovedovala o veliki milosti zakramenta svetega zakona. Kadar človek v cerkvi prejme zakrament zakona in izgovori svoj da, se s tem zaveže zvestobi, da bo zvest v dobrem in slabem, potem obljubi to BOGU OČETU samemu. ON je edina priča, kadar to obljubimo.

245 Ko bomo umrli, bomo še isti trenutek to našli zabeleženo v knjigi našega življenja. Videla sem, da je zakonski par v tem trenutku obdan z nepopisno lepim zlatim sijem. BOG OČE zapiše te besede z zlatimi črkami v našo knjigo življenja.

246 Ko prejemamo GOSPODOVO TELO in KRI, sklenemo zvezo z BOGOM in z osebo, ki smo si jo izbrali za zakonskega druga, s katerim hočemo deliti vse življenje. Kadar izrečemo svoje privoljenje, ne veljajo te besede samo partnerju, temveč tudi Sveti Trojici.

247 GOSPOD mi je pokazal, kako sva na poročni dan moj soprog in jaz prejela sveto evharistijo in nisva bila več samo midva, ampak trije. Midva in JEZUS.

248 Kajti v trenutku, ko prejemamo obhajilo, nas GOSPOD združi, da smo celota. ON nas vzame s seboj v svoje srce in v njegovem srcu postaneva oba eno. Skupaj z JEZUSOM tvorimo Sveto trojico. Človek naj ne loči, kar je BOG združil. In zdaj vas vprašam: Kdo ima moč ločiti nekaj takega? Nihče! Nihče, bratje in sestre v GOSPODU, ne zmore ločiti to zvezo. Res nihče, potem ko je BOG blagoslovil to zvezo. Če oba stopita deviško v zakon, o kakšen blagoslov ima potem tak par.

249 Videla sem tudi zakon svojih staršev: Ko je oče materi nataknil na prst prstan in ju je duhovnik razglasil za moža in ženo, je izročil GOSPOD mojemu očetu pastirsko palico, zgoraj upognjeno palico, polno svetlobe; to je bila milost, ki jo GOSPOD daje možu.

250 To je darilo oblasti od BOGA OČETA, da bo ta mož mogel skrbeti za malo čredo svoje družine, torej za svoje otroke, ki mu bodo podarjeni iz tega zakona, da bo branil zakon in obvaroval otroke mnogih težav in nevarnosti, ki so jim družine izpostavljene.

11

251 Moji materi je dal BOG OČE nekaj podobnega žareči krogli in to je položil v njeno srce. To pomeni ljubezen SVETEGA DUHA: Videla sem, da je bila moja mati zelo čista žena. BOG se je tega zelo razveselil.

252 Ne morete si predstavljati, koliko nečistih duhov je v tem trenutku poskušalo napasti mojega očeta. Bili so kot ličinke, kot krvosesi.

253 Vedeti morate: kadar ima kdo spolne odnose izven zakona, se ti duhovi takoj obesijo nanj, povsod se nalepijo, začnejo s spolnimi organi, se polastijo mišic, hormonov, se nastanijo v možganih, osvojijo hipofizo, žleze sluznice in vse nevrološke dele organizma ter začno proizvajati ogromno hormonov, ki vzbujajo nizkotne instinkte.

254 Božjega otroka spremenijo v sužnja uživanja, instinktov in njegovih seksualnih želja. Iz njega naredijo človeka, o katerem navadno rečemo: Ta uživa življenje.

255 Ljudje tako lahkomiselno rečemo: enkrat ni nobenkrat  in ta »samo enkrat« ima tako bridke posledice ...

256 Če sta zakonca deviška, to BOGA posebno počasti. BOG z njima sklene sveto zvezo in blagoslovi spolnost. (Tak blagoslov dobi tudi par, ki ni stopil v zakon čist.) Kajti spolnost ni greh. BOG jo je dal kot blagoslov. Kjer se pred BOGOM sklene zakon, je BOG navzoč tudi v zakonski postelji.

257 V zakramentalno sklenjenem zakonu partnerja drug drugemu pri intimnem stiku podelita milosti iz BOGA, pri neblagoslovljeni zvezi pa se medsebojno umažeta s svojim grehom.

258 BOG se veseli, kadar ju sme spremljati skozi njuno novo življenje. BOG in ta zakonski par tvorijo celoto. Škoda, da mnogi pari tega ne vedo in ne mislijo na to. Če se poročiš v cerkvi samo iz tradicije, ne iz vere v ta zakrament, blagoslov izostane.

259 Mnogi med slovesnostjo mislijo, da bi le bilo že kmalu končano, da bi končno lahko proslavljali, jedli, pili, se zabavali. Pozabijo GOSPODA. Tako kot sem naredila jaz in pustila GOSPODA na cesti.

260 Nisem niti pomislila, da bi Gospoda povabila v svoj novi dom, v svoje novo življenje. ON rad vidi, da GA povabimo, da je z nami v vseh življenjskih prilikah. Hoče, da občutimo NJEGOVO navzočnost. Je sicer GOSPODAR in je kljub temu navzoč zaradi zakramenta zakona, ampak rad ima, če GA posebej in prostovoljno za to prosimo in povabimo.

261 Tudi jaz GA nisem povabila, da bi po poroki prišel v moj dom. Pustila sem GA v cerkvi, nato lepo preživela medene tedne, sploh nisem pomislila NANJ. Vrnila sem se domov v našo hišo in ON je ostal zunaj na cesti. Sploh GA nisem več opazila in povabila k sebi.

262 Kako dobro bi bilo za zakonce, če bi se zavedali NJEGOVE navzočnosti in ne bi zagrešili enake napake kot takrat jaz. Ob sklenitvi zakona mojih staršev je bilo najlepše to, da je BOG mojemu očetu povrnil vse milosti, ki jih je izgubil zaradi svojega razuzdanega življenja. BOG je to storil iz ljubezni do moje matere, njegove žene, ki je deviška stopila v zakon.

263 BOG je zato ozdravil umazano spolnost mojega očeta in ves hormonski nered v zvezi s tem. Ker pa je bil zelo »moški«  tako imenovani »mačo«  so ga njegovi prijatelji spet začeli zastrupljati in zapeljevati rekoč, naj se ne da privezati svoji ženi. Tako so ga zelo hitro pregovorili, da je spet živel kot prej.

264 Že štirinajst dni po poroki je bil nezvest svoji zakonski ženi in se je pustil zvleči v bordel, samo da bi svojim prijateljem dokazal, da je še vedno isti in da zaradi žene ni postal copata.

265 In kaj je nastalo iz pastirske palice, ki jo je dobil od GOSPODA? Demon mu jo je vzel. Vsi hudobni umazani duhovi so se spet pojavili in se prilepili nanj. Oče se je spremenil iz pastirja svoje družine v volka, ki ni več ščitil svoje družine, temveč je na stežaj odprl demonom vrata svoje hiše in tako postal strah vse hiše.

266 Tam preko je oče v solzah rekel: »Samo svoji čudoviti ženi, tvoji materi, ki je 38 let molila za moje spreobrnjenje in je zgledno živela kot požrtvovalna mati, se imam zahvaliti, da sem rešen pekla.«

267 Moja mati je 38 let svojega življenja molila za tega mojega očeta, ki je po krivdi mojega starega očeta zašel v tak pokvarjen in zakonolomski življenjski stil; moj stari oče ga je namreč že z dvanajstimi leti vzel s seboj v javno hišo, da bi postal »mož«.

268 In veste, kako je moja mati zmeraj molila pred Najsvetejšim? »Vem, MOJ GOSPOD, in trdno verujem, da ne boš pustil umreti SVOJE SLUŽABNICE, ne da bi doživela spreobrnitve svojega soproga. Prosim ne samo za svojega moža; pomagaj vsem ubogim ženam, ki so v takem položaju kot jaz. Še prav posebno te prosim za vse tiste žene, ki se izročajo v moč vedeževalcev, čarovnikov in drugih orodij magičnega in demonskega. Vse te na ta način prodajajo svoje duše in duše svojih otrok demonu, namesto da bi bile pred Najsvetejšim  pri Tebi  in bi tukaj molile, TE častile. Prosim TE tudi zanje. Stoj jim torej ob strani in jih osvobodi vezi hudega!«

12

269 Tako je mati molila. In veste, zakaj sem očeta vedno ljubila in ga spoštovala? Ker je bila mati tako zelo dobra žena, da nas ni nikoli  res nikoli  niti najmanj navajala, da bi koga sovražili, našega očeta pa še sploh ne, čeprav bi ji za to vsekakor dajal povod.

270 Mati mi je v svojih izmišljenih zgodbah večkrat rekla, da je imela prikazen in ve, da se po vsakem težkem grehu odpre zemlja in pogoltne tisto dušo. Rada sem se norčevala iz teh materinih izjav in jo zato označevala za naivno in neumno. Tako sem ji pogosto rekla: »Ja, veš, BOG mi je ravno pokazal, da so se odprla tla in požrla mojega očeta« To sem rekla v namigovanju na težek greh.

271 V drugem svetu pa sem zvedela, da je mati zares imela vizijo. Takole mi je odgovarjala: »Ja, moja hčerka, videla sem tvojega očeta. Hudič ga je vklenil in ga je hotel potegniti v brezno. Pa moraš vedeti, da sem ga takoj oklenila s svojim rožnim vencem in ga privlekla pred Najsvetejše v našo cerkev. To je bila dolgotrajna bitka. Satan ga je hotel s svojimi okovi potegniti navzdol, jaz pa sem ga z rožnim vencem povlekla spet kvišku. In ko sem ga končno pripeljala v cerkev, sem rekla GOSPODU: »Tukaj sem TI ga pripeljala in trdno verjamem, da ga boš TI rešil.«

272 Osem let pred smrtjo se je moj oče spreobrnil. V globokem kesanju je prosil BOGA OČETA za odpuščanje. Usmiljeni BOG mu je odpustil. Vendar oče ni zadostil za časne kazni. Je sicer vse obžaloval, se spovedal in tudi dobil odvezo, ni pa dobil priložnosti, da bi opravil pokoro. Zato je bil v vicah do vratu v tem smrdečem močvirju, ki sem ga že opisala.

273 Zadostiti za storjene grehe in jih spet popraviti, je nekaj, kar tako zlahka pozabimo. Pravzaprav zelo malo mislimo na to. Je pa tudi tako, da sami lahko popravimo le malo vsega tega.

274 JEZUS v Najsvetejšem zakramentu nam lahko nakloni milost, da se spokorimo in se smemo spokoriti. Če GA obiščemo v Najsvetejšem in GA molimo, pogosto dobimo to milostno darilo, da zadostimo za posledice svojih grehov.

275 Na drugem svetu nam BOG pokaže, kakšne posledice imajo pogosto naši grehi za druge. On včasih trpi bolj zaradi teh posledic, ki so jih naši grehi povzročili pri drugih, kot zaradi greha samega, ker so te posledice večinoma neposreden napad na LJUBEZEN. In BOG je pravzaprav sama LJUBEZEN.

276 Evharistija in ččenje Najsvetejšega zakramenta je edina pot, ki nas pelje naravnost v nebesa. Zapomnite si to! To je za nas vse zelo, zelo pomembno.

277 Če postane kdo nezvest svojemu zakonskemu partnerju, postane nezvest GOSPODU BOGU. Prelomi obljubo, ki jo je dal na poročni dan BOGU in svojemu partnerju. Če kdo načrtuje, da ne bo zvest svojemu zakonskemu partnerju, naj se rajši ne poroči. Gospod nam govori: »Če si nezvest, sam sebe pogubiš. Če nisi zvest, potem se ne poroči.«

278 GOSPOD govori: »Otročiči, prosite Me, da boste lahko zvesti svojemu zakonskemu partnerju, da boste lahko zvesti svojemu BOGU.«

279 Koliko težav in trpljenja pride nad zakon samo zaradi nezvestobe! Če gre npr. mož v javno hišo ali pa začne razmerje s svojo tajnico, si kljub zaščiti nakoplje virus. Tu ne pomaga niti kopel. Ta virus ne umre in kasneje, ko pride k svoji ženi, prenese virus na ženo; ugnezdi se v vagini ali v maternici in nekoč pozneje se iz tega razvije rak. Ja, rak!

280 Kdo bo potem še trdil, da prešuštvo ne ubija?! In koliko žena, ki so zagrešile prešuštvo, je potem iz strahu pred odkritjem zakonolomnega razmerja odpravilo otroka s pomočjo splava?! Ubijejo nedolžnega človeka, ki še ne zna govoriti in se ne more braniti. Tu je nekaj primerov o nepredvidljivih posledicah greha, kratkega trenutka užitka.

281 Prešuštvo ubija na razne načine. Mi pa se potem v svoji nesramnosti še prepiramo z BOGOM, se branimo z napadom in našemu ljubečemu BOGU pripišemo krivdo za naše tegobe, če stvari ne potekajo tako, kot bi mi hoteli, če imamo težave ali nas obiščejo bolezni.

282 Mi smo tisti, ki prikličemo nesrečo in jo pritegnemo s svojimi grehi. Za grehom stoji vedno nasprotnik (satan). Kadar se težko pregrešimo, mu odpremo vrata. Ko nas potem zadene nesreča, pripišemo odgovornost za to BOGU.

283 Gorje tistemu, ki skuša uničiti zakon. Če kdo uniči zakon, udari po skali in ta skala je JEZUS. BOG zagovarja zakon, ne dvomite o tem!

284 Rada bi vam še povedala, da moramo biti previdni, če gre za take tašče, ki se rade vmešavajo v življenje svojih otrok, da bi pokvarile njihov zakon, da bi skalile medsebojne odnose, s tem da sejejo nezaupanje ali kako drugače poudarjajo svojo pomembnost.

285 Tudi če vaše snahe ali zeta ne marate, upravičeno ali neupravičeno, se prosim ne vmešavajte v njihov odnos. Rajši molite za ta zakon. Oba sta že poročena in tu ni več kaj narediti.

286 Edino, kar lahko zanju naredite, je, da molite. Molite za ta zakon in molčite. Darujte ta molk, ki se vam zdi morda ze19težak, GOSPODU. Mnoge žene so se same pogubile, ker so se vmešale v zakon svojih

13

otrok. To je težak greh. Če opazite, da nekaj ni v redu, da eden od obeh greši zoper zakonsko obljubo, bodite tiho in molite.

287 Prosite BOGA zanju, prosite BOGA za pomoč. Lahko se pogovorite z obema skupaj in ju prosite, naj rešita zakon, naj mislita na otroke, da je zakon za to, da se ljubimo, se obdarujemo in si nenehno medsebojno odpuščamo. Za svoj zakon se je treba boriti. Nikoli pa ne posegajte vmes kako drugače, sploh pa ne zagovarjajte samo enega od obeh.

HUDIČEVA ZAHRBTNOST

288 Kdor je videl film Kristusov pasijon, se bo spomnil, da je bilo med Gospodovim bičanjem mogoče videti satana kot majhnega otroka, ki je JEZUSA pogledal in se MU nasmejal.

289 Veste, danes satan ni več otrok, je pošast, začetnik in povzročitelj vsega zla, perverzna grdoba, ki je zasužnjila mnogo ljudi z mesenimi užitki ter s čarovnijo in krivimi nauki, kot je npr. ta, da hudiča sploh ni.

290 Predstavljajte si, kako zvit je, da se da zanikati. Dela se, kot da ga ni, da bi lahko mirno počel z nami, kar hoče.

291 Celo vernikom se laže na vse mogoče načine. Ljudstvo zmede na tisoč in en način ter izkorišča pri vsakem posamezniku njegove šibke točke. Tako poznamo mnogo praktičnih katoličanov, ki hodijo k sveti maši in prav tako tudi k vedeževalcu.

292 Kajti hudobec jih prepriča, da to ni nič slabega in da bomo kljub temu lahko prišli v nebesa, saj ne delamo s tem nikomur nič slabega. Demon izpelje, uporablja in usmerja vse to z natančno zamišljeno zvijačo, z zahrbtnostjo.

293 Jaz pa vam pravim, da če greste k vedeževalki, je vseeno, kaj tam počnete ali ne počnete, zverina vam bo vsekakor vtisnila svoj pečat. Če se posvetite čarovništvu ali prerokovanju iz kart, če zaklinjate duhove, če ste prisotni pri »premikanju mize« pri seansi, se vdajate spiritizmu ali astrologiji  vseh teh »hudobij«, ki dandanes velika moda, vam hudobec vtisne svoj pečat.

294 Prvič sem bila na takem kraju s svojo prijateljico, ki me je vzela s seboj k neki čarovnici na posvet, da bi izvedela prihodnost. Tam me je zverina zaznamovala. Ja, tam mi je hudobec vtisnil svoj pečat. ti Od tistega trenutka naprej so se zame začeli zlo, notranji nemiri, zmedenost, razburjenje, nočne more, bojazni, muke, strah in groza.

295 Lotila se me je celo globoka želja, da bi se ubila. Nikoli nisem mogla dojeti, čemu taka želja. Jokala sem, se počutila nesrečno in nikoli več nisem našla notranjega miru. Molila sem sicer, ampak čutila sem, da je GOSPOD zelo daleč od mene, nikoli več nisem čutila BOŽJE bližine, ki sem jo izkušala kot otrok. Vedno težje sem molila. Seveda, odprla sem hudiču vrata, z vso močjo je vstopil v moje življenje.

VERNE DUŠE

296 Vrnimo se k strašnemu kraju, na katerem sem se nahajala, na robu grozljivega žrela. Vedeti morate, da sem bila brezbožnica, praktično ateistka. Nisem več verjela v obstoj hudiča in kasneje tudi ne v obstoj BOGA.

297 Ampak tu  v teh okoliščinah  sem začela vpiti: »Uboge duše v vicah, prosim vas, odpeljite me proč od tod, prosim, pomagajte mi ven. Prosim,pomagajte mi!«

298 Ko sem tako vpila, me je prevzela žgoča bolečina. Tedaj sem opazila, kako milijoni in milijoni ljudi jočejo in tulijo. Nenadoma sem videla, da je tu velika množica ljudi, tu so predvsem mladi ljudje, vsi v nepopisnih bolečinah. Spoznala sem, da na tem strašnem kraju, v tem močvirju in blatu, polnem sovraštva in bolečine, škripajo z zobmi in slišati je bilo njihovo tuljenje in jadikovanje, ki me je spravilo v drget. Tega ne bom nikoli pozabila.

299 Razumete? To je oddaljenost od Boga, to je greh, to so posledice greha. Zdaj razumete, kaj je greh? Greh je popolno nasprotje BOGA, ki je neskončna ljubezen.

300 Nekaj tako strašnega je greh, da ima blazno težke posledice. Mi pa se iz tega norčujemo. Poznamo šale o grehu, peklu in demonih. Ob tem ne vemo, kaj počnemo.

301 Že več let je minilo, odkar sem to doživela, ampak vedno ko na to pomislim, začnem jokati zaradi bolečin teh mnogih, premnogih ljudi. (Gospo Polo oblijejo solze!)

302 Tam so bili samomorilci, ki so si v trenutku obupa vzeli življenje, in zdaj so bili v teh mukah, v tej stiski, v tem trpljenju; obdani od teh grozljivih stvari, okrog njih demoni, ki so jih trpinčili. Najstrašnejše pri vsem tem je bila odsotnost BOGA, popolna odsotnost BOGA, kajti tam ne čutiš BOGA.

303 Razumela sem, da morajo tisti, ki si vzamejo življenje, ostati tam tako dolgo, toliko let, kot bi še morali živeti na zemlji. Kajti s samomorom so izpadli iz BOŽJEGA reda, zato so imeli demoni dostop do njih.

304 V vicah so sicer »verne duše« varne pred vsakim slabim vplivom; so že BOŽJI svetniki in nimajo z demoni nič več skupnega. Moj BOG, toliko ubogih ljudi, večinoma mladih, toliko, toliko jih je, ki jokajo, trpijo, neznosno trpijo.

14

305 Če bi vedeli, kaj jih čaka po samomoru, bi gotovo rajši izbrali zaporno kazen ali kaj podobnega kot pa kaj takega.

306 Veste, kakšno posebno trpljenje morajo še prestajati poleg vsega drugega?

307 Morajo gledati, kako zaradi njih njihovi starši ali svojci, ki še živijo, trpijo sramoto in imajo občutek krivde:

308 »O da bi ga strožje vzgajal« ... »O da bi ga kaznoval« ali »O da ga ne bi kaznoval« ... »če bi mu le rekel« ... »ko bi to ali ono naredil« ali »da tega ne bi naredil« ... Ti očitki vesti so zelo težki in obremenjujoči. So pekel na zemlji.

309 Da morajo gledati to trpljenje svojcev na zemlji, pomeni zanje trpljenje. Največja muka zanje je in tega se veselijo demoni ter jim kažejo vse te prizore: 'Vidiš, kako joka tvoja mati. Glej, kako tvoj oče trpi, kako sta obupana, preplašena, kako se obtožujeta, kako razpravljata in drug drugemu pripisujeta krivdo. Poglej trpljenje, ki si jima ga povzročil. Vidiš, kako se zdaj obračata proč od BOGA. Le glej svojo družino  vse to je po tvoji krivdi!'

310 Tem »vernim dušam« koristi le, če še živeči svojci spremenijo svoje življenje, če so v življenju boljši in izvršujejo dela ljubezni, da obiskujejo bolnike, da dajo za svete maše za umrle in da so sami navzoči pri njih.

311 Te duše bi črpale iz tega zelo veliko pomoč in tolažbo. Duše, ki so v vicah, zase ne morejo storiti prav nič. Nič, popolnoma nič. BOG pa lahko po daritvi svetih maš nakloni ogromne milosti. Na ta način jim lahko pomagamo in zanje dajemo za maše, pri teh sodelujemo in naše iskreno sodelovanje pri teh mašnih daritvah po Mariji prinesemo kot dar nebeškemu Očetu.

312 Zdaj sem sama s strahom dojela, da mi te duše ne morejo pomagati. V tem strahu in tej strašni paniki sem spet začela kričati: »Kdo se je tu zmotil?« To mora biti napaka! Poglejte sem, jaz sem sveta, vsi v življenju so me imeli za sveto. Nikoli nisem kradla in nikogar nisem umorila. Nikomur nisem prizadejala trpljenja. Preden sem doživela finančni polom, sem zastonj zdravila zobe, in večkrat nisem računala, če niso mogli plačati. Za revne sem nakupovala ... »Le kaj počnem tukaj?«

313 Sklicevala sem se na svojo 'pravico'! Jaz, ki sem bila tako dobra, bi morala priti naravnost v nebesa. »Kaj počnem tukaj?! Vsako nedeljo sem hodila k sveti maši, čeprav sem se izdajala za ateistko in nisem dala nič na to, kar je gospod župnik govoril. Nikoli nisem zamudila svete mašne daritve. Če sem mogoče v vsem svojem življenju zamudila 5krat mašo, je to veliko. Kaj torej počnem tukaj?? Osvobodite me! Rešite me od tod!«

314 Še naprej sem kričala in besnela, pokrita s temi ostudnimi ličinkami in črvi, ki so bili nalepljeni name: »Rimokatoliške vere sem, praktična katoličanka, prosim, rešite me od tod!«

VIDELA SEM SVOJEGA OČETA IN SVOJO MATER

315 Ko je moje telo na zemlji ležalo v globoki komi, ko sem tako vpila, da sem katoliške vere, zagledam majčkeno lučko – majhno svetlobo v tem neprodornem mraku, to je nekaj veličastnega, če prej doživiš nepopisen, absoluten mrak.

316 To je najboljše, kar se ti lahko zgodi v tem položaju. Je največje darilo, o katerem lahko le sanjaš in na katerega si skoraj ne drzneš upati, da ga boš res prejel.

317 Nad to strašno, temno luknjo vidim nekaj stopnic, pogledam navzgor in tam zgoraj opazim, da nad tem groznim breznom stoji moj oče. Tedaj je minilo pet let, odkar je umrl. Stal je tik ob robu te luknje, samo nekaj stopnic višje kot jaz. Imel je nekaj več svetlobe kot jaz spodaj.

318 In štiri stopnice višje sem videla svojo mater z dosti več svetlobe. Bila je kot zatopljena v molitev, prav v molitveni drži. Ko sem videla oba, me je prevzelo veliko veselje, tako veliko veselje, da sem vsa razburjena začela klicati: »Oče! Mati! Kako vesela sem, da vaju vidim. Prosim, pomagajta mi priti od tod! Iz vsega srca vaju prosim, pomagajta mi od tod! Pomagajta mi od tod!«

319 Ko sta potem pogledala proti meni in me je oče videl v tem žalostnem položaju, bi morali videti, kako veliko bolečino sem lahko razbrala z njunih obrazov.

320 Tam preko to nehote vidiš, ker vidiš vsakemu prav v notranjost. Pogledala sem ju in takoj začutila velikansko žalost in bolečino, ki sta jo starša trpela, ko sta me tako videla.

321 Moj papa je začel bridko jokati, si držal roke pred očmi in je s tresočim glasom stokal: »O moja hči, o moja hčerkica!«

322 Moja mati je še vedno molila in spoznala sem, da me moja starša ne moreta spraviti od tod. Zelo me je bolelo, da sem s svojim položajem še prispevala k temu, da sta morala tam, kjer sta bila, z menoj trpeti in prenašati mojo bolečino.

323 Moja bolečina je bila večja, ko sem videla, kako jo prenašata z menoj in ne moreta nič narediti zame. Ugotovila sem, da sta zato tu, ker ju je Gospod poklical na zagovor glede vzgoje, ki sem je bila od njiju deležna.

15

324 Naročeno jima je bilo, naj bosta varuha mojih darov, ki mi jih je BOG dal. S svojim življenjem in zgledom bi me morala obvarovati pred satanovimi udarci. Morala bi spodbujati milosti, ki mi jih je dal BOG. Vsi starši so varuhi talentov, ki jih BOG daje njihovim otrokom. Ko sem videla bolečino svojih staršev, predvsem očeta, sem zopet obupana kričala: »Pomagajte mi priti od tod, pomagajte mi od tod!«

EVTANAZIJA  DOPUSTITEV SMRTI IZ USMILJENJA

325 Znova sem torej na vso moč kričala: »Pomagajte mi od tod! Vse to mora biti napaka. Kdo je odgovoren za to napako? Pomagajte mi od tod!«

326 V trenutku, ko sem tako kričala, je ležalo moje telo na zemlji v globoki komi. Priključena sem bila na mnoge aparate. Bila sem v agoniji. V smrtnem boju. Moja pljuča so bila brez zraka, ledvice niso delovale, »živela« sem, ker sem bila priključena na aparate, in ker je moja sestra, ki je bila tudi zdravnica, preprosto vztrajala, da so me še pustili priključeno.

327 Zdravnikom in medicinskim sestram, ki so jo hoteli pregovoriti, da bi končali intenzivno zdravljenje in odklopili aparate, je rekla: »Vi niste BOG!«

328 Zdravniki so mislili, da se ne splača več nadaljevati z intenzivnim zdravljenjem. Govorili so že z mojimi svojci in jih pripravljali na to, da bom pač umrla, in naj me pustijo v miru umreti, saj sem v globoki agoniji.

329 Moja sestra pa ni popustila. Ali opazite tu nasprotje? V življenju sem vedno zagovarjala evtanazijo, tako imenovano pravico »dostojno umreti«.

330 Sestra je smela biti le zato pri meni, ker je bila sama zdravnica. Ves čas je ostala ob meni.

331 Predstavljajte si: v trenutku, ko je bila moja duša tam preko in sem videla svoje starše in jih na vso moč klicala, je moja sestra na tem svetu, v resničnosti takratnega trenutka, slišala, kako kličem najine starše vsa vesela, da jih vidim ...

332 Sestra pa je napačno razumela te klice. Ko je zaslišala moj krik, ki ga je ob moji bolniški postelji tudi v resnici razločno zaznala, bi skoraj umrla od groze. Zanjo je krik pomenil, da hočem in tudi bom dokončno odšla od tod. Razlagala si je moj krik, kot da me bodo moji starši vzeli s seboj v večnost. Zakričala je: »Moja sestra je zdaj res umrla! Izgubila je bitko. Moj oče in moja mati sta prišla ponjo. Proč pojdita, oče in mati, izginita vendar! Ne jemljite je s seboj. Ima otroke, ki so še majhni. Ne vzemita nam jo. Ne vzemita moje  sestre Glorie s seboj. Pustita jo tu!«

333 Zdravniki so jo morali peljati proč, ker so mislili, da je v šoku. To ne bi bilo nič čudnega, saj je kar precej prestala, smrt svojega nečaka, po katerega je morala v krematorij, smrt svoje sestre  ali pa to stanje sestre, ki ni umrla, pa današnjega dne najbrž ne bo preživela, kot so menili zdravniki. Že tri dni je bila obtežena s temi skrbmi in tesnobo in ni mogla spati. Ni čudno, če so njeni kolegi mislili, da se ji bo vsak čas zmešalo.

PREVERJANJE ZNANJA

334 Spet sem začela vpiti: »Ali ne razumete? Pomagajte mi od tod, saj sem katoličanka! Vse to mora biti pomota! Kdo neki se je zmotil! Prosim, pomagajte mi stran od tod!«

335 Ko sem ponovno tako obupno kričala, sem nenadoma zaslišala glas, tako mil in prijeten glas, bil je prav nebeški glas. Ko sem ga zaslišala, se je moja duša zdrznila od veselega razburjenja.

336 Moja duša se je napolnila z globokim mirom in neverjetnim občutkom ljubezni. Vse tiste temne postave in mrčes okoli mene so se zelo hitro in osuplo umaknili, saj se niso mogli upirati tej ljubezni. In tudi ne morejo prenašati ta mir. Nemočno so padli na tla in tam obležali, kot da bi tudi oni molili GOSPODA. Ta dogodek me je neverjetno prevzel.

337 Okoli mene je bil nepopisni mir, ta očarljivi glas pa mi je rekel: »No, dobro, če si res katoličanka, mi gotovo lahko poveš, kako se glasi deset BOŽJIH zapovedi!«

338 Kakšen nepredvidljiv izziv. Osramotila se bom. Sama sem si nastavila zanko s svojim vpitjem in izpovedjo vere. Vsi bodo zdaj slišali moje jecljanje, mojo lažno izpoved. Predstavljala sem si nekaj strašnega.

339 Si lahko predstavljate? Vedela sem ravno še toliko, da imamo deset zapovedi. To pa je bilo tudi vse. »Tabula rasa« (nobenega znanja). Joj, kako bom to prestala? Kaj naj storim? Samo vdati se ne smem, bo že kako šlo! LJUBI SVOJEGA BOGA Z VSEM SRCEM ...

340 Mama mi je vedno govorila o prvi ZAPOVEDI LJUBEZNI. Končno so imele njene besede zame praktično vrednost. Njeni neprestani opomini in nauki vendarle niso bili zaman. Zdaj je prišla ura, da se izkažem za pridno, ubogljivo hčerkico.

341 Tega se bo moja mati gotovo razveselila. Poglejmo, če bo to minimalno znanje zadostovalo in se ne bo pokazalo, kako malo drugega znam.

16

342 Mislila sem, da bom vsemu kos, kot je bilo ponavadi v življenju. Vedno sem imela najboljše izgovore in od tedaj sem se v svojem življenju vedno rešila s svojim »nalaganjem«.

343 Vedno sem se znašla in zagovarjala na tak način, da enostavno nihče ni opazil, česa vse ne znam in ne vem. Tako sem si tudi zdaj predstavljala in sem preprosto začela z besedami: »Prva zapoved se glasi: 'Ljubi svojega BOGA iz vsega srca in svojega bližnjega kot samega sebe!'

344 Že zaslišim odgovor: »Odlično!« Kmalu nato pa ta prijetni glas pravi: »In ti? Si ljubila svoje bližnje?« Odvrnem: »Ja, seveda, ljubila sem jih; res sem jih imela rada; rada sem jih imela!« In z druge strani zaslišim oster: »Ne!« Kratek, kristalno čist oster NE!

345 In zdaj me dobro poslušajte! Ko sem zaslišala ta NE, takrat me je to zadelo kot strela z neba, tedaj sem pravzaprav šele prav začutila udarec strele. To je bil šok, bila sem kot ohromljena. Ne, zdaj še to.

346 Glas je nadaljeval: »Ne, ti nisi ljubila svojega BOGA iz vsega srca! In še manj si ljubila svojega bližnjega kot samo sebe. Ti si si sama izrezljala svojega BOGA in si svojega BOGA razlagala, kot ti je ravno ustrezalo. BOGU si v življenju dala pomembno vlogo le v trenutkih, ko si bila v največji stiski. Bil je tako rekoč tvoj ANGEL REŠITVE! Predenj si se vrgla na kolena, ko si bila še revna, ko je živela tvoja družina v čisto skromnih razmerah in si brezpogojno hotela imeti dobro poklicno izobrazbo in mesto v družbi. Ja, takrat si vsak dan molila in si temu posvetila mnogo časa. Več ur si ga milo prosila in rotila in si pred njim zdrsnila na kolena. Nenehno si prosila za to in pošiljala v višavo prošnjo za prošnjo, naj te reši tvoje revščine, naj ti omogoči dostojno izobrazbo, ti pomaga postati v družbi pomembna osebnost. Kadar si bila v finančnih težavah, si enostavno hotela samo denar.

'Takoj zmolim rožni venec, GOSPOD, ampak ne pozabi mi kmalu preskrbeti denar!'

Take in podobne so bile mnoge tvoje molitve! To so bili stiki z BOGOM, ki si jih imela! Tako si se pogovarjala s svojim BOGOM in mu dodelila glede na svoje predstave poljubno mesto v življenju!«

347 Res je bilo tako, tako sem ravnala v življenju z Bogom. To je bridka resnica, ki je nočem olepševati ali zanikati.

348 K temu lahko dodam še to, da je bil zame BOG neke vrste »BANKOMAT«. Noter sem vrgla rožni venec in iz njega je morala priti vsota denarja, bankovci. To je bil moj odnos do Boga.

349 To mi je bilo pokazano in je tudi meni postalo jasno. Brž ko je GOSPOD omogočil, da sem zaključila poklicno izobrazbo, ko mi je naklonil, da sem imela v družbi IME, da sem bila NEKDO, ko mi je dovolil, da sem zaslužila DENAR in sem si lahko veliko privoščila, je bil zame BOG naenkrat nepomemben  bil je na stranskem tiru v mojem življenju.

350 Začela sem si zelo domišljati, da nekaj sem  DOMIŠLJAVOST je zelo nevarna pot v življenju!

351 Moj EGO je gigantsko narasel! Nisem bila sposobna do GOSPODA niti najmanjše geste ljubezni, hvaležnosti pa sploh ne! Biti hvaležen! Nikoli in nikdar! Zakaj pa sploh! Saj sem vse sama ustvarila!

352 Postala sem »NEKDO«. JAZ sama sem dosegla vse, o čemer sem sanjala. Bila sem popolnoma slepa, nisem se več spomnila na svoje ponižne molitve! Nisem zmogla reči: »GOSPOD, hvala ti za ta dan, ki si mi ga podaril! Zahvaljujem se ti za svoje zdravje! Hvala ti za življenje in zdravje mojih otrok; zahvaljujem se ti, da imamo streho nad glavo, pomagaj pa revežem, ki so brezdomci in ne vedo, kaj bodo danes jedli! Nakloni jim vsaj nekaj hrane; ne zapusti jih; stoj jim ob strani!«

353 NIČ takega nisem mogla reči. Nisem bila tega sposobna in tudi pomislila nisem na to. Bila sem osredotočena sama NASE. In SAMA SEBI sem zadostovala.

354 Bila sem najnehvaležnejše bitje, kar si jih lahko predstavljate. In razen tega, da nisem bila sposobna hvaležnosti, sem celo zaničevala BOGA in ga smešila.

EZOTERIKA  REINKARNACIJA

355 Dosti bolj kot v BOGA sem verovala v Merkurja, Venero in druga ozvezdja. Talismani so mi bili pomembnejši od GOSPODA.

356 Astrologija in prerokovanje iz zvezd me je zaslepilo in povsod sem pripovedovala, kako so zvezde pozitivno vplivale in vodile moje življenje. Astrologija je ena teh drobnih razpok v duševnem življenju, ki jim ne pripisujemo pomena. Ko potem opazimo, kako zelo smo se zapletli v te zvijače, ki imajo svoj izvor v demonskem delovanju, je večinoma že prepozno, da bi se tega rešili.

357 Potem sem se začela ravnati po vsaki modni smeri duha časa. Vsi nauki  tudi če so izšli iz bolnih možganov  so bili zame zanimivejši kot GOSPODOVO veselo oznanilo. Vse to je bilo bolj »IN« kot Sveto pismo in stoletja star nauk katoliške Cerkve.

17

358 Začela sem verjeti, da pač preprosto umremo in potem začnemo ponovno živeti drugo življenje. Ponovno rojstvo, reinkarnacija, to je bil zame dobrodošel nauk, ki je napolnil moje brezversko in brezdušno življenje. Hvaležnost do svojega Stvarnika mi je bila tuja. Nanjo enostavno nisem mislila.

359 Besedo MILOST sem črtala iz svojega besednega zaklada  zame je postala TUJKA, katere pomen sem popolnoma pozabila in je nisem potrebovala za svoj življenjski nazor in ni imela praktičnega pomena.

360 Nisem se več zavedala, da je GOSPOD tudi zame plačal visoko ceno, da je tudi mene odkupil za ceno SVOJE dragocene krvi.

361 Vsega tega sem se zavedla pri tem izpitu o DESETIH ZAPOVEDIH ob besedah in spraševanju tega nebeškega glasu. Vse to mi je bilo zdaj kristalno jasno. Zaslepljenost je bila kot izbrisana. Spraševali so me in hoteli vedeti, kaj vem o DESETIH ZAPOVEDIH. Očitali so mi, da sem si domišljala, da častim BOGA, da ga ljubim.

362 Udarili so me z mojimi lastnimi besedami. In kaj naj bi to zdaj pomenilo ... mi bodo enostavno ukazali, naj grem k hudiču, naj grem v pekel?

363 Ko je prišla nekoč k meni prijazna žena, da bi pokadila prostore z mešanico dišav, jih poškropila s sredstvom za srečo in uprizorila obred za odvrnitev nesreče, sem ji rekla: »Ne verjamem v to neumnost. Ampak vi to kar naredite, saj človek nikoli ne ve. Če ne škodi, lahko le koristi!«

364 Tako je napolnila prostore z dimom tlečih zelišč, mrmrala uroke in brizgala svoje vodice, da bi pomagala, da sreča in dobro počutje prodreta v moje prostore.

365 Tako sem dopustila, da sta celo ta primitivna čarovnija in to praznoverje, ki je bilo v nasprotju z mojo znanostjo, imela več pomena in vpliva kot GOSPOD in NJEGOVO VESELO OZNANILO.

366 V ordinaciji sem imela  v kotu, kjer tega nihče ni mogel videti, tudi moji pacienti ne  skrit mesnat list rastline »aloe vera«, o kateri so pripovedovali, da prežene iz prostorov slabe energije.

367 Presodite torej, po kakšnih ovinkih in stranpoteh sem hodila! Ste torej ugotovili, kakšna PRAZNINA je izpolnjevala moje življenje namesto pravega NAUKA. To je sramota in še danes se tega sramujem. Žal pa je bilo v resnici takšno moje takratno življenje.

368 Tako so nadaljevali z analizo mojega življenja na podlagi 10 BOŽJIH zapovedi. Pri tem so me čisto natančno opozorili na to, kako sem se vedla tudi do svojega bližnjega.

369 Kako pogosto sem vzklikala GOSPODU, da ga ljubim in ga imam rada, preden sem se odvrnila od NJEGA, svojega BOGA. Preden sem začela bloditi po stranpoteh ateizma in slediti krivim naukom, sem GOSPODU pogosto rekla: »Moj GOSPOD in moj BOG, ljubim TE!«

JAZ IN MOJ BLIŽNJI

370 Z istim jezikom, s katerim sem tako hvalila in slavila GOSPODA, z istim jezikom in istimi usti sem udrihala po vseh ljudeh in jih opravljala.

371 Vse in vsakega sem kritizirala. Nič mi ni bilo po volji. S prstom sem kazala na ves svet in mu pripisovala krivdo. Samo nase nisem kazala, jaz sem bila izvzeta iz svojih obtožb. Jaz sem bila vendar »sveta Gloria«, »dobra«, »ljubeča« in »lepa«.

372 In kako sem se šopirila, ko sem rekla, da BOGA ljubim, obenem pa sem bila zavistna, neznosna in niti malo hvaležna!

373 Niti enkrat nisem izrazila svojim staršem in svoji družini priznanje ali hvaležnost za ves trud, žrtve in ljubezen, ki so bili potrebni, da sem dosegla dobro poklicno izobrazbo, vzpon v družbi, saj so mi oni ves čas pri tem pomagali.

374 Naj dodam še to: Brž ko je bilo moje šolanje zaključeno in sem se povzpela po družbeni lestvici navzgor, moji starši in moja družina zame niso bili več pomembni.

375 Celo oni, ki so me vedno podpirali na vse mogoče načine, so postali zame nepomembna stvar.

376 Ja, šla sem tako daleč, da sem se sramovala svoje matere. Sramovala sem se je, ker je izšla iz preprostih razmer in je životarila v tako revnih okoliščinah.

JAZ IN MOJA DRUŽINA

377 Po teh rezultatih o mojem egoističnem življenjskem slogu so mi pri tem preverjanju znanja o 10 BOŽJIH zapovedih pokazali, kako sem odpovedala tudi kot zakonska žena in se obnašala popolnoma zgrešeno. Daleč proč od pričakovanj, ki jih BOG pripisuje krščanskemu zakoncu.

378 Kakšna ZAKONSKA ŽENA sem bila? Kakšna sem bila? Ves dan sem samo godrnjala, že od trenutka, ko sem vstala iz postelje. Moj ljubi mož me je prijazno pozdravil z besedami: »Dobro jutro!«

379 Nakar sem rekla: »Kakšno dobro jutro neki? Poglej vendar skozi okno! Že spet dežuje!«

380 Vedno sem enostavno našla nekaj, da sem se pritoževala, kritizirala in bila slabe volje. Nihče mi ni mogel ustreči. Povsod sem našla kako napako in se začela nad njo razburjati.

18

381 Ne samo do moža, tudi do otrok sem se vedla na isti neznosni in nepravični način.

382 Pri tem onostranskem preverjanju so mi tudi pokazali, da nikoli, prav nikoli nisem imela do svojih soljudi, bratov in sester izven družine, iskreno čustvo LJUBEZNI ali pristnega sočutja. In GOSPOD mi je rekel: »Ti preprosto nikoli nisi mislila nanje!« Videla sem številne bolnike in osamljene in začela stokati: »O GOSPOD, kako ubogi in zapuščeni so vendar ti bolniki. Nihče ne skrbi zanje! Nakloni mi milost, da grem k njim in ostanem pri njih. To veliko število otrok, ki nimajo več matere, ti pogosto tako majhni otroci, sirote, o GOSPOD, kakšno trpljenje morajo prestajati že v rani mladosti«.

383 Čim dlje je trajal ta izpit, tem bolj razločno sem pred seboj videla svoje »okamnelo srce«. To okamnelo srce je bilo zame kot pošast, ki sem jo zdaj nenadoma morala odkriti v svoji prejšnji naravi.

384 Vse je bilo tako jasno in očitno, da se nisem mogla  kot sem bila navajena  izvleči iz te sramotne

zadeve.

385 Pri tem izpitu iz DESETIH BOŽJIH ZAPOVEDI sem pogrnila, kot sem bila dolga in široka. Na temelju svojega preteklega življenja nisem imela možnosti, da bi bila uspešna.

386 Bilo je skratka nepojmljivo strašno! V svojem preteklem življenju sem živela v velikanskem kaosu. Ni bilo več reda, kakršen je bil predviden v stvarstvu. Kaj mi je koristilo, da nisem nikogar usmrtila in da nisem ubila nobenega človeka? Povedala vam bom še en primer ...

387 Revnim osebam sem zelo pogosto podarila blago, živila, obleke in še mnogo drugega. Ampak tega jim nisem dala iz nesebične ljubezni, temveč večinoma, da bi dosegla veljavo, da bi pokazala, kako dobra sem, da bi pri njih naredila vtis, in da bi si v tej snobovski družbi zgradila dobro podobo o sebi.

388 Ker sem bila zelo bogata, sem ljudem hotela pokazati, kako dobra in velikodušna sem. Naj si brusijo jezike zaradi :oje velikodušnosti in mi zato tudi zavidajo in me občudujejo. Ker sem bila tako bogata, sem hotela s svojimi darili in s svojo velikodušnostjo izrabljati stisko in revščino ljudi in jih izkoriščati v svoje dobro.

389 Tako sem na primer rekla: »Glej, dam ti to in ono (glede na to, kar mi je ravno prišlo pod roke), ampak zato te prosim, bodi tako dober in pojdi namesto mene na roditeljski sestanek v šolo mojih otrok. Tam me zastopaj, ker nimam časa, da bi šla k tem sestankom v šoli, kjer pa vedno preverjajo osebno prisotnost.«

390 Na ta način sem v vsej okolici razdelila sicer ogromno stvari, toda vsako darilo je bilo z moje strani povezano s kakšnimi pogoji ali zahtevami.

391 Tako sem imela ljudi na povodcu. Delala sem z njimi, kar sem hotela, in bili so odvisni od mene. Poleg tega mi je bilo izredno všeč, da je trop ljudi hodil za mano in za mojim hrbtom pripovedoval drugim, kako velikodušna in sveta sem.

392 V družbi sem si tako postavila učinkovito sliko o sebi. Nihče ni vedel, da je to varljiva slika, »privid«, ki ne odgovarja resničnosti.

393 Zdaj je bilo to očitno. Pri tem izpitu je vse prišlo na dan. Rekli so mi: »Edini BOG, ki si ga častila, je bil denar. S tem malikom, bogom denarja, si se sama obsodila!! Zaradi tega tvojega BOGA denarja in zlata si padla v brezno. Tako si se sama vedno bolj oddaljevala od BOGA«.

394 Res smo nekaj časa imeli zelo veliko denarja, ampak potem smo bankrotirali. Dolgovi so nam zrasli preko glave, imeli smo neverjetno veliko dolgov. Denar je pošel, imeli nismo ničesar več ...

395 Ko so mi očitali ravno to z denarjem, sem preprosto zavpila: »o katerem denarju pa govoričite; na zemlji sem pustila cel kup problemov in dolgov« ... in več nisem mogla reči ...

NE SKRUNI BOŽJEGA IMENA

396 Ko so me potem oštevali pri drugi zapovedi, sem videla kristalno čisto, kako sem se žal že kot otrok naučila, da so laži odlično sredstvo, da ubežiš maminim kaznim, ki so bile večkrat stroge in težke.

397 Tako sem začela hoditi v družbi očeta laži, satana. On, satan, je postal moj popotni tovariš. Postala sem velika lažnivka. Napredovala sem v tej »umetnosti laganja«. Vedno boljša sem bila. In v istem razmerju, kot so se večali in postajali bolj neokusni moji grehi, so se večale moje laži in postajale še bolj predrzne.

398 Zdi se, kot bi hotela sama sebi dokazati, kakšno mojstrstvo lahko dosežem v disciplini laganja. Laži so bile vse silnejše in so zrasle čez glavo  na isti način kot dolgovi.

399 Največji greh laganja sem dosegla, ko je šlo za sveto, za Najsvetejše, za GOSPODA samega.

400 Opazila sem, da ima moja mama sveto spoštovanje pred BOGOM. Zanjo je bilo GOSPODOVO ime nekaj spoštovanja vrednega in zelo svetega. To sem » razmislila in menila, da je zame najboljše orožje. Tako sem svojo mamo imela čisto v oblasti.

40l Da bi podkrepila svoje laži, sem začela za vsako malenkost prisegati pri Bogu.

19

402 Lahkomiselno in brez potrebe sem izgovarjala Božje ime. Mami sem na primer rekla: »Mami, pri našem ljubem Kristusu ti prisegam …« ali »Mama, pri imenu BOGA Očeta ti prisegam, ti zagotavljam itd. itd. …«, in tako sem se s pomočjo takratnih laži, ki jim je mama verjela, izognila marsikateri materini kazni.

403 Si lahko predstavljate, da sem za svoje laganje, za svoje majhne svinjarije, za ta kup blata, v katerem sem se pogosto počutila kot muha na govnu, zlorabljala najsvetejše BOŽJE IME in sem GA s tem tudi potegnila v blato, ker sem tičala sama do vratu v tej grešni mlakuži in v teh človeških izmečkih.

404 In glejte, moje drage sestre in bratje v GOSPODU, usoda in ta smrtna nevarnost, o kateri tukaj ravno poročam, sta me na lastnem telesu poučili, da besed in stavkov, ki pridejo iz naših ust in ki jih pogosto tako lahkomiselno in nepremišljeno izgovarjamo, ne odnese veter in se ne razblinijo sami od sebe.

405 Ne, izgovorjene besede se ne razpršijo v zraku, temveč pogosto ohranijo resničnost trenutka, v katerem so bile izgovorjene; živa resnica, ki nas pozneje dohiti, in se kot »BUMERANG« nenadoma spet vrne nazaj k nam, mogoče celo bolje izražena, ter spet pade na nas.

406 Mogoče vas bo po hrbtu spreletela zona, če vam povem naslednje. Ne enkrat, ampak pogosto, kadar je bila moja mama trmasta in mi ni hotela verjeti, sem ji kratko in malo rekla: »Mama, naj me udari strela, če se lažem. Govorim ti čisto resnico!«

407 Te moje večkratne laži so bile pozabljene in nihče ni več mislil nanje.

408 Zdaj pa poglejte sem, tu pred vami stojim edino in samo po usmiljenju BOGA, kajti resnično je vame udarila strela, šla je praktično preko mene, me razdelila na dva dela in me popolnoma ožgala.

409 V onostranstvu so mi torej pokazali, kako jaz, ki sem se na veliko izdajala za katoličanko, nikoli nisem držala besede, vedno sem prelamljala besedo in sem vedno zlorabljala BOŽJE ime, ko sem ga izrekala pred svojimi slabimi nameni.

410 Ganilo me je, kako je GOSPOD prenašal vse te grozljive dogodke, in kako so se istočasno vsa bitja v velikem spoštovanju in ponižnem ččenju pred NJIM vrgla na tla.

411 Videla sem blaženo Devico Marijo, Božjo mater, ki je bila pri GOSPODOVIH nogah, potopljena v ččenje in molitev. Molila je zame in GA ponižno prosila. In jaz, velika in nizkotna grešnica, ki sem bila v močvirju, sem hotela nagovarjati GOSPODA brez spoštovanja kot sebi enakega.

412 Jaz, ki sem bila domnevno tako dobra in sem imela tako dober sloves, ki sem si ga pridobila s svojo manipulacijo.

413 Videla sem se, kolikokrat sem se upirala GOSPODU, bila NANJ jezna, GA psovala in preklinjala.

414 Zame ni bilo samo sramotno, ampak neznosno in boleče, ko sem se zavedla te preteklosti in dobila nanjo jasen pogled.

POSVEČUJ GOSPODOV DAN

415 Ko je pri mojem preverjanju znanja o 10 zapovedih prišla na vrsto zapoved o posvečevanju GOSPODOVEGA dne, je bil to grozljiv trenutek.

416 Prevzela me je bolečina, ki sem jo komaj mogla prenašati. Glas mi je jasno in suhoparno rekel, da sem bila s svojim telesom, z zunanjostjo, domnevno lepoto vsak dan zaposlena štiri do pet ur. Ob tem pa nisem porabila dnevno niti deset minut za to, da bi GOSPODU izkazala globoko naklonjenost in svojo hvaležnost ali da bi se z molitvijo obrnila NANJ.

417 Ja, večkrat se je zgodilo, da sem rožni venec, ki sem MU ga obljubila, zdrdrala v vsej naglici in pod stresom. Včasih je bilo tako, da sem si rekla: »Kar dobro bo šlo. Med odmori za televizijske reklame med mojimi priljubljenimi serijami bom imela gotovo čas, da zmolim rožni venec.«

418 V onostranstvu so mi zato pokazali, kako nehvaležna sem bila vedno do GOSPODA. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi se zahvalila NJEMU, našemu Stvarniku in ODREŠENIKU.

419 Pokazali so mi, kakšne izgovore sem imela, kadar je šlo za to, da iz navadne lenobe nisem hotela obiskati svete maše. »Ampak mama, če je BOG povsod pričujoč, zakaj moram potem brezpogojno iti tja in GA obiskati v cerkvi.«

420 Jasno, zame je bilo zelo preprosto in prijetno, da sem navajala take stavke in da sem tako govorila. Glas mi je ponovno očital, da sem pustila BOGA vsak dan 24 ur čakati name, jaz pa v vsem tem času nisem pomislila NANJ.

421 Nisem molila k NJEMU, GA nisem niti ob nedeljah obiskovala, da bi se MU zahvalila vsaj na Gospodov dan in mu izrazila svojo hvaležnost in ljubezen. To je bilo zame enostavno preveč. Bila sem preponosna in ošabna.

422 Najhuje pri vsem tem je bilo v tem primeru, da je bil zame ta obisk cerkve kot »restavracija za mojo dušo«. Če bi ne hodila v cerkev, bi

20

moja duša shirala, oziroma bi umrla od lakote, ker ne bi dobivala hrane.

423 Posvečala sem se samo svojemu telesu; za skrb in nego tega minljivega telesa sem imela neverjetno veliko časa. Postala sem sužnja svojega telesa. Povsem pa sem spregledala majhno, a bistveno podrobnost.

424 Imela sem tudi dušo, za katero se preprosto nisem brigala. Moja duša je bila »popolna sirota«! Nikoli je nisem hranila z Božjo besedo. Kajti tudi za to sem imela v svojem repertoarju dvomljiv izrek, ko sem na ves glas razglašala, da bo tisti, ki redno bereSveto pismo, prej ali slej zapadel v blaznost.

425 Z zakramenti se nisem ubadala. Kako bi lahko priznala grehe enemu teh »starih, skleroznih možakov«, ki so sami slabši in bolj grešni kot jaz sama.

426 Pri vseh mojih svinjarijah mi 'je prišlo prav, da nisem hodila k spovedi. Veliki lažnivec in prinašalec zmede (to je dobesedni prevod pomena »diabolos«), hudič, me je zadržal daleč od spovedi in zakramentov. Tako mu je uspelo, da je preprečeval ozdravljenje in oččevanje moje duše. Vsakokrat namreč, kadar sem storila greh, je demon vtisnil na mojo čisto vest svoj pečat, črno znamenje svojega kraljestva teme.

427 Moji grehi torej niso bili brez posledic. Niso bili zastonj in brezplačni. Imeli so težke posledice za zdravje moje duše.

428 Nikoli  razen pri svojem prvem obhajilu – nisem opravila dobre spovedi. Od takrat dalje nisem šla nikoli več k spovedi. In ne tako redko sem naletela na duhovnika, ki se je prilagodil času, ki mi je dal prav v mojem stališču do osebne spovedi in označeval ta zakrament kot nekaj, kar ne ustreza več našemu modernemu času in ni primeren za modernega človeka. Tako se je dogajalo, da sem vsakokrat, ko sem pristopala k svetemu obhajilu, sprejemala nevredno GOSPODA JEZUSA KRISTUSA v Najsvetejšem oltarnem zakramentu.

429 In moje bogokletje je šlo še dalje; ponosno in vsevedno sem povsod oznanjala: »Kaj naj bo Najsvetejše? Kako je lahko vsemogočni živi BOG sam pričujoč v koščku kruha, v hostiji. Ti duhovniki bi morali hostiji rajši dodati karamelno kremo, da bi imela vsaj dober okus in bi ne bila tako omledna.«

430 Tako zelo je torej skrenilo moje življenje s poti in v taki meri sem zapustila urejenost stvarstva, da sem bila sposobna razglašati bogokletja. Tako sem dosegla najnižjo točko, razgradnjo in uničenje svojega odnosa z BOGOM, svojim Stvarnikom.

431 Svoji duši nisem nikoli dajala ničesar, kar bi jo gradilo in hranilo.

432 Danes imata vsaka mati in vsak oče isto odgovornost, če eden ali drugi ali oba ne dasta krstiti svojega otroka. Zakrament krsta je »materino mleko za dušo«. Dandanes pogosto slišimo: »Ja, otrok naj se sam odloči, ko bo odrasel, ali hoče biti krščen ali ne.«

433 Če ne krstimo otroka, je to isto, kot da mu ne bi dali hrane za telo z razlago: »Ja, naj se pozneje sam odloči, kaj hoče jesti in piti.«

434 Pred BOGOM smo odgovorni, da damo otrokovi duši pravo hrano. Brez zakramentov smo tudi mi sami brez hrane za našo dušo. Slednja lahko potem enostavno umre od lakote.

ZAKRAMENT MAŠNIŠKEGA POSVEČENJA

435 Da bi vsemu temu postavila krono, sem začela še obrekovati in kritizirati duhovnike. Doživeti bi morali, kako me je ravno ta točka mojega ravnanja težko prizadela pri tem izpitu v onostranstvu.

436 Temu grehu je GOSPOD pripisoval veliko težo. V moji družini smo imeli od nekdaj navado, da smo kritizirali duhovnike. Odkar se spominjam, torej od otroških let, so pri nas slabo govorili o duhovnikih.

437 Začenši z mojim očetom so enostavno vsi govorili, da so ti tipi ženskarji, da se zanimajo za vsako kiklo in da imajo vsi skupaj več denarja in bogastva kot mi, preprosti ljudje.

438 Vsa ta obrekovanja smo otroci ponavljali od malih nog. GOSPOD mi je tako zdaj rekel z žalostnim, pa strogim glas? »Kaj pa si mislila, kdo da si, da lahko ravnaš, kot bi bila BOG, in presojaš moje maziljence, pri tem pa jih še opravljaš in žališ?«

439 In je nadaljeval: »So ljudje iz mesa in krvi. Kar pa se tiče svetosti duhovnika, se ta hrani predvsem s pomočjo skupnosti, s pomočjo župljanov. Skupnost pomaga Bogu posvečenemu s svojo molitvijo, priznanjem in spoštovanjem, ki mu ga izkazuje, s podporo, ki mu jo ljudje nudijo. In če duhovnik pade v greh, za vzrok ni treba toliko spraševati njega in ga obtoževati, temveč dosti bolj iskati krivdo pri skupnosti, ki mu je odklanjala spoštovanje, priznanje, podporo in molitev ali pa tega ni bilo v zadostni meri.«

440 GOSPOD mi je pokazal, kako so se vsakokrat, ko sem kakega duhovnika kritizirala, demoni vrgli name in so se hudiči stiskali k meni.

441 Poleg tega sem videla, kakšno veliko zlo sem povzročila, kadar sem kakega Bogu posvečenega predstavila in ožigosala za homoseksualca in se je ta novica bliskovito razširila po vse skupnosti verujočih. Ne morete si predstavljati, kako neskončno veliko škodo sem s tem povzročila.

21

442 Veste, moji bratje in sestre v GOSPODU, kadar duhovnik pade, potem je skupnost pred BOGOM odgovorna zanj. Skupnost je zanj odgovorna pred BOGOM. Hudič sovraži katoličane, še dosti bolj pa duhovnike. Sovraži Cerkev, saj dokler bodo na svetu duhovniki, bodo izgovarjali besede spremenjenja.

443 Mi vsi se moramo zavedati, da se duhovnikove roke dotikajo BOGA, in čeprav je človek, ima polno moč, da z neba prikliče BOGA, po njegovi besedi se izvrši v koščku navadnega kruha transsubstanciacija, spremenjenje kruha in vina v GOSPODOVO telo in kri. Duhovnik je GOSPODOV maziljenec, priznan od BOGA OČETA.

444 Veste, kadar duhovnik dvigne HOSTIJO, se začuti GOSPODOVO prisotnost in vsi padejo na kolena, celo demoni! Ko pa sem jaz šla k maši, nisem imela niti minimalnega strahospoštovanja in na to nisem bila pozorna, žvečila sem žvečilko, včasih zadremala, mislila na vse mogoče, na banalne stvari, samo ne na ta veličastni dogodek svete evharistije, ko se nebo vsakokrat dotakne zemlje.

445 Potem pa sem bila še nesramna in sem se vsa ošabna pritoževala, kadar me BOG ni uslišal v tem, za kar sem ga prosila.

446 Bilo je ganljivo, ko sem videla, kako se vsa bitja vržejo na tla, če gre GOSPOD mimo. Še zdaj vidim sveto Devico, vso ponižno, kako časti GOSPODA, s čelom sklonjena prav do GOSPODOVIH nog in moli zame, ter koliko molitev je bilo zame poslanih v nebo.

447 Jaz, grešnica, sem v svoji brezčutnosti in s svojim ledenim in okamnelim srcem, imuna za vse dobro, ravnala z GOSPODOM tako po domače: Ti tukaj in jaz tam. In potem sem še trdila, da sem dobra in sveta. Prava ruševina, ja, to sem bila, nič drugega  verski grad v oblakih, zgrajen na pesku in močvirju! Zasmehovala in sramotila sem BOGA, ki je bil pri meni vedno kot LJUBEZEN in je bil zame zaskrbljen! Predstavljajte si takšno grešnico! Pa se morajo celo demoni v vsej PONIŽNOSTI vreči pred GOSPODOM na tla, kadar gre mimo.

SMRTNA URA  NAŠA »ZADNJA URA«

447 Kako zelo sovraži demon te duhovnikove maziljene roke. Te roke, ki so dobile polno moč od neba, sovraži intenzivno in neizmerno. Hudič ne mara nas katoličanov, ker imamo evharistijo, ki je kot odprta vrata v nebo in tudi predstavlja edina vrata. »Kdor je moje telo in pije mojo kri, ta bo imel večno življenje!« Nihče ne more v večnost, ne da bi prejel sveto evharistijo, to se pravi GOSPODOVO sveto TELO in njegovo dragoceno kri.

448 GOSPOD gre k vsakemu človeku, ki umira, ne glede na to, katere vere je bil ali vere ni imel, k vsakemu posamezniku pride GOSPOD ob njegovi zadnji uri, se mu razodene in mu pravi poln ljubezni in usmiljenja: »Jaz sem TVOJ GOSPOD!«

449 Če ta človek sprejme GOSPODA in prosi za odpuščanje svojih grehov, se zgodi nekaj nezaslišanega, kar je težko razložiti: Gospod ga v tem trenutku vzame s seboj na kraj, kjer se praznuje sveta maša, in ta človek prejme viatik(um), sveto popotnico.

450 To je mistično obhajilo. Kajti samo kdor prejme Gospodovo telo in kri, lahko vstopi v nebesa. To je skrivnostna milost, ki jo je BOG dal naši Cerkvi, pa je toliko ljudi, ki samo zabavljajo čez Cerkev. Toda samo po katoliški Cerkvi prejmemo odrešenje.

451 Naši umrli lahko prejmejo odrešenje, pridejo v vice, ampak rešeni so. V vicah še naprej črpajo iz evharistične milosti. Zato hudič tako zelo sovraži duhovnike. Kajti dokler bo živel vsaj en duhovnik, se bosta kruh in vino spreminjala.

452 Zato je naša dolžnost, da veliko molimo za duhovnike, saj se demon neprestano bori z njimi. GOSPOD mi je pokazal vse to.

453 Samo po duhovniku lahko na primer sprejemamo milosten zakrament pokore. Samo po duhovniku prejmemo oproščenje svoje krivde.

454 Veste, kaj je spovednica? Čistilni bazen, kopel za dušo. Ni kopel z vodo in milom, temveč s KRISTUSOVO KRVJO.

455 Če se je človekova duša zaradi greha umazala in postala črna, jo lahko v spovedi s KRISTUSOVO KRVJO opere do čistega. Poleg tega se pretrgajo vezi, s katerimi nas je satan privezal nase.

456 Zato je logično, da hudič najbolj sovraži duhovnike in hoče, da padejo. Celo tisti duhovniki, ki so sami veliki grešniki, imajo moč, da odpuščajo grehe in podeljujejo veljavno vse zakramente. GOSPOD mi je pokazal, kako se to zgodi.

457 Zgodi se v NJEGOVI srčni rani. So reči, ki presegajo človeško pojmovanje, pa so duhovne resničnosti. Skozi to GOSPODQVO rano se duša dvigne na Božjo dimenzijo, dvigne se k BOŽJEMU USMILJENJU, k VRATOM BOŽJEGA USMILJENJA; duša se dvigne in se v srcu večnega Velikega duhovnika, kjer stoji krvaveč križ, opere s presveto krvjo križa.

458 Videla sem, kako se je po priznanju grehov očistila moja duša. Po vsakem grehu, ki sem ga iskreno obžalovala in priznala, je GOSPOD razvezal spone, ki so me držale privezano na satana.

459 Kakšna škoda, da sem se oddaljila od zakramenta pokore. Ampak vse to je mogoče le po duhovniku. Vse druge zakramente prav

22

tako prejemamo samo po duhovniku. Zato je naša dolžnost, da molimo za duhovnike, da bi jih BOG obvaroval, razsvetljeval in vodil.

460 Zdaj razumemo, da hudič sovraži Cerkev in duhovnike, saj ima svet duhovnik moč, da mu iztrga veliko duš.

SPOŠTUJ OČETA IN MATER

461 Zdaj smo prišli k četrti zapovedi: Spoštuj očeta in mater! GOSPOD mi je tudi na tem področju prikazal, kako nehvaležna sem bila v življenju do svojih staršev. Kako pogosto in hudo sem zabavljala čeznje in jih preklinjala.

462 Očitala sem jim, da mi ne morejo nuditi vsega tistega, kar so moje prijateljice že dobile. Spoznala sem, da enostavno ničesar nisem znala ceniti, in vse, kar so mi starši nudili z veliko žrtvami in mukami, je bilo zame preprosto brez vrednosti.

463 Tako daleč sem šla v svoji jezi na starše, da sem enostavno trdila, da ta ženska sploh ne more biti moja mati, ker se mi je zdela preveč primitivna in premalo pomembna, da bi lahko bila moja mati.

464 Zame je bilo strašno, ko sem videla te svoje lastne sodbe. Izkazalo se je, da sem brezbožna ženska, in da ta brezbožna ženska vse, kar je v njeni bližini, uničuje in ima na vse negativen vpliv. Najhuje od vsega pa je bilo, da sem si pri tem še domišljala, da sem nekaj posebnega, predvsem da sem dobra in sveta.

465 BOG mi je tudi osvetlil, zakaj sem si lahko domišljala, da se pri četrti zapovedi nimam česa bati. Prepričana sem bila, da lahko zlahka opravim s to oviro, ker sem v zadnjih letih življenja svojih staršev, ko sta bila bolna, financirala zdravnike in zdravila, ki sta jih potrebovala.

466 Samo zaradi tega sem si domišljala, da sem četrto zapoved izpolnila v več kot zadostni meri. To je bilo v skladu z mojo življenjsko filozofijo, pri kateri sem vsa svoja dejanja ocenjevala in urejala samo po načelu bogastva in denarja.

467 Tako je bilo tudi z mojimi starši. S pomočjo svojega denarja sem jih podredila svojim ciljem in interesom ter z njimi manipulirala.

468 Moje bogastvo me je pri njiju, pri mami in očetu, ki sta izšla iz skromnih razmer, dvignilo v neke vrste »boginjo«, ki stajo onadva sama  zaslepljena od mojega denarja  prav častila. Bila sem jima vse.

469 Ta položaj, ki sem ga dosegla z mamonom (denarjem), mi je dovoljeval, da sem s predrzno samovoljo teptala po njih. Ne morete si misliti, kako so me ta jasna spoznanja o preteklem življenju, ki sem ga smela dobiti po BOŽJI milosti, ranila in kako daleč v mojo notranjost je segala ta bolečina.

470 Deležna sem bila pogleda na svojega očeta, ki je bil zelo žalosten in je jokal nad menoj in mojim ravnanjem; kajti kljub svojim slabostim je bil dober oče.

471 Učil me je, naj bom delovna in prizadevna in naj pošteno živim. Saj lahko samo tisti, ki dobro dela in se izkaže v svojem poklicu, napreduje in v življenju nekaj doseže.

472 Žal pa je ob vseh njegovih prizadevanjih, da bi me dobro vzgojil, pozabil na nekaj prav pomembnega, in sicer da imam tudi dušo, ki bo kmalu umrla od lakote, ter da ima kot vzornik za svojo hčerko poslanstvo, da živi po evangeliju in veri.

473 Kar se tega tiče, je popolnoma odpovedal in enostavno ni opazil, kako se moje življenje zaradi izpada te podrobnosti spušča po toku navzdol in se pogreza v močvirje.

474 Bolelo me je, ko sem videla, kakšen ženskar je bil moj oče. Z veseljem in zadovoljstvom je pripovedoval moji materi in drugim ter se s tem še hvalil, kakšen »mačo« (to je južnoameriški izraz za pravega moškega, ženskarja in tistega, ki ima doma komando ali kaj takega) je, ker je imel hkrati več žensk (po njegovo več bab) in je bil sposoben, da je vse zadržal in jih zadovoljil.

475 Razen tega je moj oče prekomerno kadil in pil. Na vse te pregrehe in slabe navade je bil še ponosen in si je zaradi njih zelo domišljal; bil je zmotnega mnenja, da to niso pregrehe, ampak kreposti, ki so ga naredile za nekaj posebnega.

476 Tako sem že v rani mladosti doživela in videla, kako je moja mati sedela doma vsa v solzah, ko se je oče spet začel hvaliti z drugimi ženskami in s svojimi avanturami.

477 Čim večkrat sem to doživela, tem bolj so naraščali v meni bes, jeza in nespravljivost. Zdaj sem videla, kako so me ta neobvladljiva čustva in sovražnosti počasi pognala v »duhovno smrt« in mojo dušo popolnoma umorila. Silna jeza me je prevzela, kadar sem videla, kako moj oče ponižuje mater pred očmi vseh ljudi.

478 Začela sem se temu upirati, godrnjala sem in prigovarjala svoji materi in skušala vplivati nanjo. Govorila sem na primer takole: »Nikoli ne bom taka kot ti, svojemu možu ne bom dovolila takšnih stvari. Me ženske smo v družbi ničvredne in zato nas tako ponižujejo, ker živijo ženske, kot si ti, ki vse potrpijo. To so ženske, ki se nemočno podredijo tem »mačom«. Nimajo več dostojanstva in ponosa in so le še zlomljene osebnosti. So ženske, ki možakarjem dovoljujejo, da hodijo po njih in ravnajo z njimi kot z zadnjim drekom.«

23

479 Ko sem bila malo starejša, sem rekla očetu: »Verjemi in si zapiši za uho, papa, nikoli in nikdar ne bom pustila, da dedec ravna z mano in me ponižuje kot ti pogosto počneš z našo mamo. Če bo prišlo tako daleč, da mi bo mož nezvest in me bo varal, se mu bom maščevala, ga spravila na tla in poteptala. Pri meni bo to drugače, papa!«

480 Nakar me je oče premikastil in me nadrl: »Kaj si le domišljaš? Kaj si drzneš? Kaj pa misliš, kdo da si, da tako govoriš z mano?«

481 Ne morete si misliti, kakšen grozen »mačo« je bil moj oče. Jaz pa nisem mogla držati jezika za zobmi in sem odgovorila: »Tudi če me tepeš in celo ubiješ, ti prisegam, da si kaj takega ne bom dovolila. Če bo šlo tako daleč, da se bom poročila in potem izvedela, da mi je moj nezvest, se bom nad njim grozovito maščevala, da boste dedci končno dojeli, kaj prestaja žena, če mož ravna z njo kot z zadnjim drekom, jo ponižuje in hodi po njej kot po mokri cunji.«

482 Tako in na ta način sem ves čas požirala ves ta bes, jezo in zagrenjenosti vase ter svoje misli in pamet zasipavala z njimi. Sama sem zastrupljala svojega duha in svoj značaj.

483 Ko sem bila že samostojna in odrasla  in sem imela seveda dosti denarja  sem začela spet vplivati na svojo mater s tem, da sem ji takole govorila: »Veš kaj, mama, loči se od očeta, zaprosi za ločitev!«

484 Tako sem ravnala, čeprav sem imela očeta v časteh in tudi rada. Kljub temu sem večkrat pregovarjala mater z besedami: »Ni mogoče, da ti lahko kar trpiš tipa, kakršen je moj oče! Zavedaj se vendar svojega dostojanstva žene! Povrni si čast in mu pokaži, da si nekaj dragocenega, posebnega in ne kos krpe, v katero si lahko obriše svojo umazanijo!«

485 Take in podobne fraze sem pred materjo vedno znova ponavljala. Si lahko predstavljate? Vse sile sem napela, da bi spravila svoje starše narazen, da bi ju spodbudila k ločitvi. Večinoma mi je mama potem rekla: »Ne, moja draga hčerka, ne bom se ločila. Ne smeš misliti, da zame to ravnanje tvojega očeta ni zelo ponižujoče in boleče. Zelo trpim zaradi tega, kot si gotovo lahko predstavljaš, ampak prenašam to žrtev in vztrajam, ker ste vendar tu vi, moji otroci, mojih sedem otrok. Vas je sedem, jaz sem pa sama. Bolje je, da mora trpeti eden med nami in ni treba sedmim ljudem prenašati bolečine. In končno je tvoj oče vendar dober papa in moje srce ne dopušča, da bi odšla kar proč in bi vi odraščali brez očeta. In še nekaj bi te vprašala: Če se ločim od očeta, kdo bo potem molil zanj, da se spreobrne in tako reši svojo dušo. Bolečino in ponižanje, ki mi jih prizadeva papa združujem z neizmernimi bolečinami našega GOSPODA JEZUSA KRITUSA na križu. Vsak dan pravim našemu BOGU:

'To, kar moram prenašati in trpeti jaz, ni nič v primerjavi z bolečinami, ki si jih pretrpel na križu. Da bi postalo moje trpljenje vredno, te prosim, da mi dovoliš, da ga povežem in združim s tvojim trpljenjem, da bo tudi moje neznatno trpljenje zadobilo moč in tvojo milost, da se bodo moj mož in moji otroci spreobrnili in bodo rešeni večnega pogubljenja.'

486 Meni to ni bilo razumljivo in sem takrat nad tolikšno neumnostjo le zmajevala z glavo. Zame je bilo to previsoko. To so bile misli, ki so bile diametralno nasprotne mojemu načinu življenja in mišljenja, zato so mi bile tako daleč.

487 Ne samo da nisem zanje našla razumevanja, te materine izjave so me le še bolj razdražile in podžgale mojo jezo.

488 Pripeljale so do tega, da sem spremenila vse svoje življenje, postala sem prava upornica. Ta upor se je najprej kazal v tem, da sem se zavzemala za pravice žensk in emancipacijo, in sicer ne kot normalna zagovornica  ne, prebila sem se v prve vrste fronte v borbi za ženske pravice v Kolumbiji.

489 Začela sem zagovarjati splav, pravico ženske, da odloča sama o svojem trebuhu, samostojnost in pravico, da si organiziraš življenje kot samski ali v svobodni skupnosti  s tako imenovanimi partnerji določenega življenjskega obdobja, in propagirati ločitev kot dobrodošlo rešitev zakonskih problemov.

490 Še posebej sem zagovarjala »zakon taliona« (talion = povračilo zla z enakim zlom  zob za zob).

491 To se pravi: ženskam sem dajala vedno nasvet, naj povrnejo enako z enakim in se prav tako maščujejo vsakemu moškemu, ki je nezvest, s skokom čez plot, po možnosti z njegovim najboljšim prijateljem.

492 Čeprav osebno svojemu možu telesno nisem bila nikoli nezvesta, sem s svojimi zlobnimi nasveti pri premnogih ljudeh naredila zelo veliko škodo. Na žalost!

NE UBIJAJ  SPLAV

493 Ko smo prišli v moji »Knjigi življenja« k 5. BOŽJI zapovedi  »Ne ubijaj«  sem si mislila: Končno nekaj, kjer si nimam kaj očitati, saj nisem nikogar ubila in nisem usmrtila nobenega človeka.

494 Na mojo grozo pa me je BOG prepričal o nasprotnem. Z vso jasnostjo mi je pokazal, da sem bila strašno velika morilka. Umori, v katere sem bila jaz vpletena, so razen tega spadali v razred smrtnih zločinov, ki jih

24

je GOSPOD prišteval k najostudnejšim te vrste, to so bili namreč splavi »nerojenih otrok«.

495 Nekega dne mi je prijateljica Estela rekla: »Poslušaj vendar! Zdaj imaš trinajst let, pa si še vedno devica?« Popolnoma prepadena sem jo pogledala. Kaj mi je hotela s tem povedati?

496 Moja mati mi je vedno pripovedovala, kako pomembna je deviška čistost. Rekla je, da je to nevestino darilo z GOSPODOM. Prijateljica pa mi je odgovorila z izrazom vzvišenosti in domišljavosti: »Moja mati me je peljala h ginekologu takoj po prvi menstruaciji. Od takrat jemljem kontracepcijske tabletke (antibabypilule).«

497 Takrat še nisem niti dobro vedela, kaj to je. Razložila mi je, da so te tablete za preprečevanje spočetja, da ne pride do nosečnosti. Pripovedovala mi je, s katerimi moškimi je že spala. Bilo je kar lepo število fantov in mladih moških. Rekla je, da je to tako prijetno. Nato mi je rekla: »Vidim, da o tem nimaš pojma«. Jaz sem potrdila in rekla je, da me bo peljala na kraj, kjer se tega lahko naučim.

498 Bila sem zaskrbljena in preplašena, kajti nisem vedela, kam me bo peljala. Pred menoj se je odprl nov svet. Peljali so me v kino v centru, da bi si ogledali pornografski film. Si lahko predstavljate mojo grozo? Deklica  stara v tistem času ravno trinajst let!

499 Mi takrat doma še nismo imeli niti televizorja. Si lahko predstavljate tak film? Skoraj umrla sem od groze in studa. Zdelo se mi je, da sem v peklu. Hotela sem zbežati, pa me je bilo sram pred prijateljico in sem zadržala. Pa si nisem želela nič drugega kot proč od tam, bila sem najgloblje pretresena.

500 Tistega dne sem šla z mamo k sveti maši. Ker sem se tako slabo počutila, sem šla k spovedi. Mati je pokleknila pred oltar in molila.

501 Pri spovedi sem povedala običajne stvari, da nisem naredila domačih nalog, da sem pri šolskih nalogah goljufala, da sem bila neubogljiva  to so bili več ali manj moji grehi. K spovedi sem šla vedno k istemu spovedniku in ta je poznal več ali manj moje grehe na pamet.

502 Ampak danes sem priznala, da sem mami ušla, da bi šla v kino. Duhovnik je bil popolnoma presenečen in je skoraj zakričal: »Kdo je komu ušel? Kdo je nekam šel?«

503 Grozno sem se prestrašila te reakcije in v strahu pogledala proti materi, če je kaj slišala in ujela, toda ona je čisto mirno klečala na svojem mestu in molila.

504 Hvala BOGU, nič ni slišala, sem mislila. Misel, da bi to slišala, je bila zame neznosna. Vstala sem iz spovednice in bila besna na duhovnika. Jasno, da mu nisem povedala, kakšen film sem si ogledala, če pa je zganjal tak cirkus, ko sem priznala le, da sem bila v kinu. Kaj bi šele uprizoril, ko bi vedel vse. Mogoče bi me celo še udaril.

505 Od tega trenutka dalje je začel satan delovati v meni. Kajti od takrat dalje se nisem nikoli iskreno spovedala. Od tedaj dalje sem vedno izbirala, kaj bom povedala in česa ne. Tu so se začele moje bogoskrunske spovedi. K obhajilu sem hodila, čeprav sem vedela, da nisem opravila poštene spovedi.

506 Bogoskrunsko sem prejemala GOSPODA, ki mi je zdaj pokazal, kako strašen je bil propad mojega življenja, kako je postajal ta proces duhovne smrti vedno hujši. Propad je bil povezan s takimi posledicami, da na koncu življenja nisem več verjela v hudiča in v ničesar več. Svoje grehe sem imela celo za dobra dela.

507 Pokazal mi je, kako sem kot otrok vedno hodila ob BOŽJI roki, kako prisrčno je bilo moje prijateljstvo NJIM ter kako me je greh bolj in bolj ločeval od BOGA in njegove roke. GOSPOD mi je tudi rekel, da vsakdo, ki nevredno prejema njegovo TELO in KRI, pritegne nase pogubljenje. Jaz sem jedla in pila svoje pogubljenje. V knjigi življenja sem videla, kako je bil hudič obupan, ko sem z 12 leti še verjela v BOGA in hodila z materjo k ččenju. Hudič je bil zaradi tega besen.

508 Ko se je začelo moje grešno življenje, mi je GOSPOD pokazal, kako je izginil mir iz mojega srca. Začela se je borba z vestjo, toda kaj so rekle moje prijateljice na vse to? Rekle so: »Kaj? Da bi šla k spovedi? Zmešana si, to je popolnoma iz mode. In k tem duhovnikom, ki imajo še dosti večje grehe kot mi!«

509 Nobena od njih ni več hodila k spovedi, jaz sem bila edina. Začel se je notranji boj med tem, kar so rekle prijateljice, in tem, kar je govorila moja mati in kar mi je narekovala moja vest. Polagoma se je tehtnica prevesila in prijateljice so zmagale. Sklenila sem, da ne bom več hodila k spovedi. Nisem se namreč hotela spovedati pri teh starih in telesu sovražnih duhovnikih, še posebej pa ne pri takih, ki se norčujejo, že če greš samo v kino.

510 Tu vidite satanovo pretkanost. Ni me pustil hoditi k spovedi vse od takrat, ko sem bila stara komaj trinajst let. Bil je zelo zvit. Veste, on nam navdihuje napačne misli. S trinajstimi leti je bila Gloria Polo že živ mrlič, kar se tiče duha. Zame pa je bilo pomembno in ponosna sem bila, da spadam k tej majhni skupini prijateljic, k tem finim, pametnim dekletom, ki so si domišljale, da vedo več kot vsi njihovi starši skupaj.

25

511 Kadar smo stari 13 let, mislimo, da vemo vse in me smo bile mnenja, da je vsak, ki govori o BOGU, starokopiten in zmešan. Moderno pa je to, kar koristi in kar uživaš. Treba je znati uživati, to je moderno.

512 Veste, nisem vam še povedala, da so takrat, ko sem stala na robu brezna in nenadoma zaslišala GOSPODOV glas, vsi demoni zbežali. Pobrisali so jo, samo eden je ostal. Ta je imel GOSPODOVO dovoljenje, da lahko ostane. Ta velikanski demon je kričal s strašnim glasom: »Moja je! Meni pripada! Moja je! Za zmeraj je moja!«

513 Ta demon je lahko ostal, ker je bil vodja krdela demonov, ki so se ugnezdili pri meni in me v življenju zavajali v greh. Zelo zahrbtno so izkoriščali moje šibke točke. Ta demon je bil tisti, ki me je odvračal od spovedi. GOSPOD je tako odredil, da je zdaj lahko tam, in zato je ta hudič tako zelo vpil, ker se je bal, da bi se mu lahko plen izmuznil v zadnjem trenutku.

514 Grozno je vpil in me obtoževal. Lahko je ostal, ker sem umrla v stanju smrtnega greha. Kajti od 13. leta dalje nisem več bila pri dobri spovedi, prej pa sem se tudi sem in tja nevredno spovedala.

515 Pripadala sem temu demonu in zato je smel biti navzoč pri tem preverjanju. Si lahko predstavljate, kako sem se počutila, ko sem pred seboj zagledala vse svoje grehe in jih je bilo toliko. Povrhu vsega pa še to škodoželjno in posmehljivo obtoževanje. Skoraj neznosno je bilo njegovo rjovenje, da mu pripadam. Skratka bilo je nepopisno strašno.

516 Hudobec me ni pustil k zakramentu sprave in je tako onemogočil, da bi JEZUS ozdravil in očistil mojo dušo. Vsakokrat ko sem grešila, ta greh ni bil brezplačen. Greh je hudičeva lastnina in ga moramo plačati. Moj greh je bil tak, da je hudič vžgal v mojo dušo pečat. Duša, kakršno sem videla ob spočetju, je bila prvotno čudovito lepa, ožarjena s svetlobo, potem pa je postajala temnejša in mračnejša, brez svetlobe, bila je ena sama grozljiva tema.

517 Potem sem bogoskrunsko prejemala sveto obhajilo in sem komaj kdaj opravila dobro spoved, dokler sem še hodila k spovedi.

518 Preden gremo k zakramentu sprave, moramo vedno prositi SVETEGA DUHA in angela varuha, naj nas razsvetlita, da se zbistri tema našega duha. Kajti hudobca razveseli med drugim to, da nam pomrači duha, da bi mislili, da ni nič greh in da je vse dobro, da ni potrebno iti k duhovniku k spovedi, ker imajo ti duhovniki več grehov kot mi sami, in da spoved ni več moderna. Jasno, da je bilo zame udobnejše, da se nisem več spovedovala.

SPLAV MOJE PRIJATELJICE ESTELE

519 Ko sem bila stara trinajst let, je moja prijateljica Estela zanosila. Ko mi je pripovedovala, da je noseča, sem jo vprašala: »Pa saj si vendar vzela kontracepcijsko tableto?« Rekla je: !Ja, pa ni nič pomagalo«. Rekla sem: »In zdaj? Kaj boš naredila? Kdo pa je oče?« Rekla je: »Tega ne vem«. Ni vedela, ali se je zgodilo na tem sprehodu ali na onem, pri tem ali onem praznovanju ali pa je noseča s svojim zaročencem. Rekla je: »Rekla bom enostavno, da sem noseča z zaročencem.«

520 ]unija so se Estela in njeni starši odpeljali na dopust. Bila je v 5. mesecu nosečnosti. Ko se je vrnila, sem bila presenečena. Ni bilo več sledi nosečnosti. Ni bilo debelega trebuha, videti pa je bila kot mrlič. Bila je bleda in od tiste odprte, živahne deklice, ki se je tako rada zabavala, ni ostalo nič več. Na kratko rečeno: Ni bila več ista.

521 Veste, nobena od nas deklic ni rada hodila k sveti maši, v samostanski šoli, ki smo jo obiskovale, pa je bilo to obvezno. Morale smo z nunami hoditi k maši. Duhovnik je bil že malo starejši in vedno je trajalo malo dlje, da je končal. Nam so se zdele te maše cela večnost. Me smo se samo igrale, klepetale, smejale, ne da bi bile vsaj malo pozorne na dogajanje na oltarju. Nekega dne pa je prišel mlad duhovnik, ki je bil videti čeden.

522 Nam se je zdelo, da ga je škoda. Razmišljale smo, katera od nas bi tega mladega in čednega duhovnika lahko zapeljala. Premislite! Kakšne perverznosti lahko hudič vcepi že mlademu, nepokvarjenemu človeku.

523 V tej šoli so šle k obhajilu najprej samostanske redovnice. Šele potem smo prišle na vrsto me, čeprav nobena od nas ni bila pri spovedi. Stavile smo, kateri od nas bo uspelo zapeljati duhovnika.

524 Sklenile smo, da bomo odpele bluze, ko bomo šle k svetemu obhajilu, in pri tisti, kjer se mu bo začela tresti roka, ko ji bo dal GOSPODOVO TELO, ima najboljše prsi in je pritegnila duhovnikovo pozornost. Kakšne hudičeve misli in zablode nam je navdihnil hudi duh. V svoji naivnosti pa smo mislile, da je vse to le zabavno igračkanje. Kako zelo smo se dale ponižati ...

525 Toda ko se je moja prijateljica Estela vrnila s počitnic, ni bila več pri volji za takšne otročarije. Nič več ni bila podjetna in vesela frkljica kot nekoč. Imela je zastrt pogled. Ni mi hotela pripovedovati, kaj se je zgodilo. Nekoč pa sem bila pri njej doma in takrat mi je pokazala brazgotine te operacije, tega splava. Rekla je: »Ko je moja mama izvedela, da sem noseča, je bila tako besna, da me je še tisti trenutek prijela za roko, porinila v avto in se z menoj peljala h ginekologu. Ko

26

sva prišli tja, mu je rekla: 'Noseča je. Prosim, zahtevajte od mene, kolikor hočete, ampak nujno potrebno je, da mojo hčerko takoj operirate in ta problem spravite s sveta.«

526 Ko je to rekla, je prijateljica odprla svojo omaro in mi pokazala kozarec, v katerem je v špiritovi raztopini ležal zarodek. To je bil njen otrok.

527 Bil je čisto izoblikovan, konzerviran v tem kozarcu. Nikoli ne bom pozabila tega pogleda. Njena mati je vztrajala na tem, naj ima Estela vedno pred očmi posledice svojega napačnega ravnanja. Na pokrovčku tega kozarca je bila škatlica s kontracepcijskimi tabletami, da ne bi slučajno še kdaj pozabila vzeti tableto. Predstavljajte si to!

528 Vidite, kako greh povzroči človekovo bolezen in kako mati, ki je duhovno slepa, pelje svojega lastnega otroka k zdravniku, da bi ji dala odvzet nezaželeni sad telesa.

529 In potem še ta absurdna domislica s konzerviranim zarodkom, ki ga je imela vsak dan pred očmi samo zato, da bi ne pozabila vzeti kontracepcijske table. te; da bi vsakokrat, ko bi odprla omaro, videla tega svojega otroka in se spomnila na tableto.

530 To je res bolestno, to je naravnost demonsko Take stvari naredi hudič, kadar mu odpremo vrata z grehom in tega nikoli ne damo izbrisati zakramentu sprave, ki jo lahko podeli posvečen duhovnik rimokatoliške Cerkve. Ko sem prijateljico vprašala, če ni bilo boleče in če je ne boli, je ironično odgovorila: »Ah, zakaj naj bi bila žalostna? Saj je še vedno manjše zlo, da pretrpim teh nekaj bolečin, kot da bi se morala vse življenje ubadati s tem otrokom! Ta problem je bil tako preprosto rešen!«

531 To je bila laž, saj ni bila nikoli več taka kot prej. Kmalu za tem je dobila strašne depresije. Začela je jemati mamilo (LSD). Ker sem bila njena najboljša prijateljica, mi je ponudila, naj ga tudi jaz poskusim. Zgrožena sem se umaknila. Po eni strani bi ga rada poskusila, saj je rekla, da ti nudi droga tako prijeten občutek, počutiš se, kot bi lebdel ali kot bi bil na oblakih ...

532 Ja, rada bi poskusila, pa nisem mogla. Bala sem se in ji rekla, da to ni mogoče, saj bi potem dišala po tej stvari, in če bi moja mama to odkrila, bi me ubila. Ima namreč nadvse oster voh. Dejstvo je, da tega mamila nisem poskusila, ker sta me obvarovala moj angel varuh in molitev moje matere.

533 GOSPOD mi je zdaj pokazal v moji 'Knjigi življenja', da ni bil strah pred mojo materjo tisto, kar je preprečilo, da nisem poskusila mamila, temveč da mi je ON podaril milost, da tega nisem storila, in ker sem imela mater, ki je molila. Njen rožni venec me je obvaroval, da nisem padla v to brezno. Moje prijateljice pa s tem niso bila zadovoljne in so protestirale, razpravljale, kričale in me imenovale dolgočasno, ker nisem sodelovala. Toda jaz nisem mogla, enostavno ni šlo. To je bila ena mnogih milosti, ki sem jih prejela, ker sem imela takšno mater, ki je bila z GOSPODOM zelo povezana in je zame molila. Tako pomembna je molitev.

S 16 LETI SEM IZGUBILA NEDOLŽNOST

534 Na mojo nesrečo sem s 16 leti spoznala svojega prvega fanta. Tedaj se je ponovno začel pritisk mojih prijateljic. Bila sem črna ovca v njihovi sredi, ker sem bila še devica. Zdaj ko sem imela svojega fanta, so spet pritiskale name. Obljubila sem jim, da bom to storila, ko bom imela ženina, prej pa ne. Zdaj nisem mogla več uiti.

535 Svoji prijateljici Esteli sem rekla: »In če zanosim kot ti?« Ona pa je rekla: »Ne ne, to se ne bo zgodilo, ker so zdaj na voljo druge metode, namreč kondom.«

536 V njenem času so poznali le kontracepcijsko tabletko, zdaj pa ne bo več problemov. Rekla je, da mi bo dala s tabletk, ki naj jih zaradi večje varnosti hkrati vzamem. Rekla je še, naj poleg tega uporabiva kondom in videla bom, da se mi ne more nič zgoditi.

537 Tako slabo sem se počutila, ker sem morala izpolniti to neumno obljubo, hkrati pa me je bilo zelo strah, da se jim bom zamerila. In potem, ko se je zgodilo, sem sama na sebi spoznala, da je imela moja mati prav, da dekle, ki izgubi svojo nedolžnost, sama sebe ugasne. Čutila sem, da je nekaj v meni ugasnilo, da sem nekaj izgubila, kar se ne bo nikoli vrnilo, kar se ne da popraviti. Od tistega senzacionalnega doživetja, ki so ga moje prijateljice kovale v zvezde, je ostala le prizadetost, kesanje in velikanska žalost.

538 Ne vem, zakaj vsi pravijo, da je seks prijeten. Ne vem, zakaj mladi pravijo, da ga imajo tako zelo radi. Zdi se mi, da ni tako prijeten. V moji domovini, v Kolumbiji, vidimo na televiziji, kako v reklamah hvalijo varnost kondomov, kako ljudje izkoriščajo seksualnost le za uživanje, zadovoljevanje sebičnosti, doseganje oblasti in da to počno le iz dolgočasja. Žalostna sem, ko vidim kaj takega. Ko bi vsi ti ljudje vedeli, da dejansko, v resnici, ta površinska čustva dušo in človeka samo opijanijo, da ne misli več na zapovedi! Zanimivo je, da so nekateri izmed tistih oseb, ki so bili v mladosti pristaši gibanja 68, v zreli starosti sami priznali, kako napačna je bila tista pot, po kateri so hodili, in koliko škode so s tem prizadejali drugim ljudem tudi potomcem.

27

539 Kar se mene tiče, sem bila po tej izgubi nedolžnosti le neverjetno žalostna in sem se strašno bala iti domov, ker sem si mislila, da bo mama prav gotovo na meni kaj opazila.

540 PO tem dogodku si nisem nikoli več upala pogledati svoji materi v oči, iz samega strahu, da bi lahko na mojih očeh razbrala, kaj sem storila.

541 Besna sem bila na prijateljice, ogorčena nad njimi in besna tudi nase, da sem bila tako neumna, da sem jim popustila in storila nekaj, kar nisem hotela, in to samo iz strahopetnosti, ki bi mi jo očitale.

542 Toda kljub vsem nasvetom prijateljice Estele in vsem varnostnim ukrepom sem bila po prvem spolnem občevanju noseča.

543 Si lahko predstavljate strah šestnajstletnega dekleta  noseča!! (po teh besedah se ji glas lomi in zajoče! Gospa dr. Gloria POLO nato nadaljuje.)

544 Opazila sem veliko sprememb na svojem telesu. Pri vsem svojem strahu pa sem tudi začutila, kako se v meni poraja in krepi občutek nežnosti do tega otroka.

545 Govorila sem s svojim takratnim ženinom in vse povedala. Bil je presenečen in prestrašen. Pričakovala sem tako nekako, da bo rekel: »Pa se poročiva.« Bila sem stara 16 let, on pa 17. On pa mi je rekel, da si zaradi tega ne bova pokvarila življenja in da je treba otroka splaviti.

546 Odšla sem popolnoma pobita, zaskrbljena in žalostna  ja, neskončno žalostna. Besna sem bila tudi na prijateljico Estelo, ki mi je obljubila, da se mi ne bo nič zgodilo.

547 O splavu mi je potem prijateljica Estela rekla: »Nič ne skrbi, to ni nič. Ne pozabi, da sem morala jaz to že nekajkrat prestati. Prvič sem bila malo žalostna, drugič je bilo že malo lažje, tretjič pa se sploh nič več ne občuti.«

548 Rekla sem ji: »Ne moreš si predstavljati, kaj bo, če pridem domov in bo mama kdaj kasneje videla to brazgotino. Žalost, ki jo bom s tem prizadela, jo bo ubila.«

549 Pomirila me je z besedami: »Ne naredijo več tako velikih rezov. Rez, ki si ga videla pri meni, je bil zato tako velik, ker je bil otrok že tako velik. Saj sem bila že v 5. mesecu. Pri tebi pa je še tako majčken, ne skrbi. Tvoja mati ne bo prav nič opazila.«

550 O moje sestre in bratje v GOSPODU, kako žalostna zadeva! Kako velika bolečina. Tako nam satan napačno razlaga in omalovažuje stvari, kot da to ni nič pomembnega, kot da nima sploh nikakršne pomembnosti.

551 Kot bi bil splav najbolj normalna stvar na tem brezbožnem svetu. Če se celo tako neumen in apatičen človek, kot sem bila jaz, potem tako slabo počuti, kako strašno mora biti to za nepokvarjenega mladega človeka!

552 Hudič slika mladini utvaro, da je spolnost samo za uživanje, da zaradi tega ni treba imeti očitkov vesti, da se zaradi tega ni treba počutiti krivega. In veste, zakaj satan to počne? Zakaj zapeljuje ljudi, da to delajo? Razen mnogih drugih razlogov za to potrebuje človeške žrtve, ker se po vsakem namernem splavu poveča njegova moč na zemlji.

553 Nihče si ne more predstavljati, kako me je bilo strah in kakšne občutke krivde sem imela, ko sem šla v tisto bolnišnico, daleč proč od doma, da bi mi naredili splav.

554 Zdravnik mi je dal narkozo. Ko pa sem se spet zbudila, nisem bila več ista kot prej. Ubili so otroka in jaz sem (so)umrla z njim. (Prekine predavanje in spet začne jokati!)

555 Veste. GOSPOD mi je pokazal v »Knjigi življenja« vse te stvari, ki jih ne moremo videti s človeškimi očmi. Pokazal mi je, kaj se je zgodilo, ko je zdravnik opravljal splav.

556 Videla sem zdravnika, ki je imel nekaj takega kot kliče, z njimi prijel otroka in ga zdrobil v koščke. Ta otrok na vso moč kriči. O moj BOG, tako zelo kriči. Vsak otrok namreč dobi takoj ob spočetju dušo, popolnoma odraslo dozorelo dušo. Ta je popolna, cela in dovršena. Kajti duša ne raste tako kot telo. BOG jo ustvari dovršeno.

557 Takoj po združitvi semena in jajčeca nastane žarek svetlobe, ki je prekrasen. Ta svetloba je kot sonce in izvira iz svetlobnega sijaja BOGA OČETA in NJEGOVE neskončne ljubezni.

558 V istem trenutku je ta duša, ustvarjena od BOGA, že dozorela in odrasla. Je popolna in je slika in podoba BOGA. To mlado življenje je potopljeno v Svetega DUHA, ki prihaja iz BOŽJEGA srca.

559 Naročje žene, ki je spočela, je polno te svetlobe, tega sijaja združitve GOSPODA s to novo ustvarjeno dušo. In ko oni (morilci in pomagači ginekoloških inštitutov za splave) potem tega otroka zgrabijo s kleščami in razdrobijo, kako se to majhno, porajajoče se bitje, bori za svoje življenje.

560 Videla sem, kako je GOSPOD zadrhtel in se zgrozil, ko so MU to dušo iztrgali iz njegovih rok. Kadar takole ubijejo otroka, vpije tako močno, da se trese in drhti vse nebo. V mojem primeru, ko sem jaz dala ubiti otroka, sem tudi slišala, da je tako glasno in močno kričal, da se je trgalo srce.

561 Videla sem tudi, da JEZUS na križu za to dušo stoka in trpi, prav tako za vsako dušo, ki jo uničijo s splavom in ji odrečejo pravico do življenja. Pogled GOSPODA na križu je bil poln bolečin; ne da se opisati, kak

28

šne bolečine je moral zaradi tega prenašati!! Če bi vi to videli, ne bi nihče več imel poguma, da bi naredil splav. (Ponovno prekine predavanje in začne znova jokati!)

562 Koliko splavov se naredi na svetu? V enem dnevu? V enem mesecu? Lahko izmerite grozljivo dimenzijo našega greha? Obseg te množične morije, bolečino in trpljenje, ki jih s tem prizadevamo GOSPODU, NJEMU, ki je z nami tako usmiljen, ki nas ljubi, čeprav smo pošasti in preprosto še naprej grešimo.