Članki za dušo

15.052 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   16. oktobra, 2025 at 13:37

   Opus Dei: ALI TUDI MI SPADAMO MED TISTE OSEBE, KI HOČEJO, DA SE DRUGI UKLONIJO NAŠEMU NAČINU MIŠLJENJA? MORALO BI BITI TAKO … TREBA BI BILO STORITI TO IN TO … PRETIRANA TEŽNJA K VZTRAJANJU PRI LASTNEM STALIŠČU LAHKO KAŽE NA UMSKO RIGIDNOST.

   Podajam v razmislek in ravnanje zainteresiranim
   Nekateri trenutki so še posebej prikladni za obnavljanje želje po ponižnosti. Na primer, ko nekdo napreduje ali ko pride na položaj, ki je opazen v javnosti. Takrat je pravi čas za odločitve, ki odsevajo krščanski slog dela: sprejeti to delovno mesto kot priložnost, ki nam jo Bog daje, da bi še bolj služili; zavračanje vseh nepotrebnih osebnih privilegijev; okrepitev naše pozornosti do šibkejših brez podleganja skušnjavi, da bi nanje pozabili sedaj, ko se človek druži z ljudmi, ki so mu bili prej nedostopni. Tedaj je tudi pravi trenutek za to, da človek daje zgled nenavezanosti na zaslužek in časti, ki jih prinaša ta položaj ali služba, da ne pripisuje velikega pomena aplavzom, ki so jih deležni ljudje na vodilnih položajih, in da je namesto tega odprt za kritike, ki grejo običajno mimo manj opažene in ki vsebujejo pokazatelje resnice. To preprostost je pri delu mogoče pokazati na številne načine: tako da se nasmehnemo samemu sebi, ko se na primer zalotimo pri tem, da neučakano raziskujemo, ali smo se pojavili na kakšni objavljeni fotografiji in če nas kdo citira v kakšnem besedilu; da premagamo težnjo po tem, da bi vsepovsod hoteli dodati svoj podpis, ali po napihovanju kakšnega problema, četudi nas nihče ni prosil za nasvet pri njegovem razreševanju, kakor da bi se morali vedno vsi posvetovati z nami …

   Naučiti se odrekanja lastnemu mnenju
   V službenem, družinskem in celo razvedrilnem okolju se ljudje srečujejo na sestankih, kjer si izmenjujejo svoja stališča, ki so lahko tudi med seboj nasprotna. Ali spadamo med tiste osebe, ki hočejo, da se drugi uklonijo našemu načinu mišljenja? Moralo bi biti tako … Treba bi bilo storiti to in to … Pretirana težnja k vztrajanju pri lastnem stališču lahko kaže na umsko rigidnost. Popuščanje brez dvoma ni nekaj avtomatskega, vendar gotovo marsikdaj dokazuje, da človek na stvari gleda razumno. Izkoriščanje priložnosti, ko se odrečemo lastnemu mnenju, je nekaj všečnega v božjih očeh.[14] S to znamenito mislijo je Benedikt XVI. ob neki priložnosti razložil žalostni preobrat, ki se je zgodil Tertulijanu v zadnjih letih njegovega življenja: »Kadar človek vidi samo veličino lastnega mišljenja, se naposled izgubi ravno ta veličina.«[15]

   Včasih je potrebno poslušati mlajše, manj izkušene ljudi, ki pa morda imajo več darú umevanja in srca ali ki so na položaju, kjer imajo pomoč božje milosti. Gotovo nikomur ne bi bilo všeč, če bi vzbujal vtis, da je neumnež ali brez srca, toda če nas zelo skrbi, kaj si drugi mislijo o nas, pomeni, da nam manjka ponižnosti. Življenje Jezusa Kristusa, Božjega Sina, je neizmeren poduk za vsakega kristjana z odgovornostjo, ki ji svet pripisuje določeno težo. Ob zmagoslavnih vzklikih v Jeruzalemu Kralj vseh kraljev ni pozabil, da ga bodo križali in da je tudi trpeči Služabnik (prim. Jn 12,12-19).

   Kralj sv. Ludvik je svojemu sinu svetoval, naj, če bo nekoč postal kralj, na zasedanjih kraljevega svéta ne brani silovito svojega mnenja, ne da bi prej poslušal druge: »Člani tvojega svéta bi se lahko bali tega, da ti nasprotujejo, česar pa si ni dobro želeti.«[16] Zelo koristno se je naučiti, da ne podajamo svojega mnenja lahkomiselno, zlasti če pri tem nimamo končne odgovornosti in če ne poznamo ozadja zadeve, poleg tega, da nimamo posebne stanovske milosti in podatkov, ki jih ima tisti, ki je postavljen na oblast. Po drugi strani je prav tako kot umerjenost in premišljenost pomembna tudi pripravljenost na to, da se svojemu mnenju odrečemo plemenito in velikodušno: včasih je treba udejanjati krepost razumnosti, da bi mogli poslušati svetovalce in spremeniti lastno mnenje, in v tem se pokaže, kako ponižnost in zdrava pamet človeka naredita velikega in bolj učinkovitega. Razumnost pri presojanju stopi v ospredje, kadar delamo v skupini: ko v skupini združimo moči, razdelamo kakšen razmislek in skupaj z drugimi pridemo do odločitve – vse to je prav tako udejanjanje ponižnosti in razuma.

   Ponižnost nekoristnega služabnika
   Pri pastoralnih iniciativah, po župnijah, v dobrodelnih združenjih, pri projektih za pomoč priseljencem pogostokrat rešitve problemov niso očitne oziroma preprosto obstaja več načinov za spoprijemanje z njimi. Ponižna drža človeka vodi, da izrazi svoje mnenje, da primerno opozori, če se mu zdi kaj nejasno, in da sprejme celo drugačno usmeritev od tiste, ki si jo je zamislil, ter zaupa, da božja milost podpira tiste, ki vršijo svojo funkcijo s poštenim namenom in imajo na razpolago tudi pomoč strokovnjakov na konkretnih področjih. Malokdo govori o tem, da je Katoliška cerkev v svoji dragoceni skupni ponižnosti ustanova, ki po vsem svetu poživlja največ iniciativ v pomoč revnim in bolnikom. Ravno v božjem ljudstvu, kjer sobivata človeško in božje, je ponižnost še posebej potrebna. Kako lepo je, če človek hrepeni, da bi bil ovojnica, ki se zavrže, ko je pismo prebrano, ali šivanka, ki vdene nit ter izgine, ko je svoje poslanstvo izpolnila! Gospod nas vabi, naj rečemo: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10). Tako se bo duhovnik držal ponižnosti, s pomočjo katere se bo »naučil ne ravnati se po modi«,[17] da ne bo iskal vedno zadnjih novosti in ne bo v vsem skušal prednjačiti; da bo skoraj nagonsko zavračal držo glavnega junaka, ki zlahka s seboj prinese miselnost nekoga, ki se ima za lastnika duš. Enako tudi vernik laik, če je ponižen, spoštuje posvečene nositelje cerkvene službe zaradi tega, kar predstavljajo: ne kritizira svojega župnika oziroma duhovnikov na sploh, temveč jim na diskreten način pomaga. Noetova sinova sta pokrila nagoto svojega pijanega očeta (prim. 1 Mz 9,23). »Kot dobri Noetovi sinovi, prekrij z ogrinjalom usmiljenja napake, ki bi jih videl pri svojem očetu duhovniku.«[18] Sv. Tomaž More je to zgodbo pripisoval celo rimskemu papežu, za katerega bi moralo krščansko ljudstvo moliti …, namesto da ga je preganjalo![19]

   Čas je od Boga: vera in ponižnost
   »Pričevanje Svetega pisma je enodušno: Skrb božje previdnosti za stvarstvo je konkretna in neposredna; nanaša se na vse, od najmanjših reči do velikih dogodkov sveta in zgodovine. Svete knjige z močjo zatrjujejo absolutno suverenost Boga v potekanju dogajanj: ‘Naš Bog je vendar v nebesih, stori vse, karkoli hoče’ (Ps 115,3); in o Kristusu je rečeno: ‘Če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl’ (Raz 3,7); ‘V človekovem srcu je mnogo načrtov, a sklep Gospodov uspe’ (Prg 19,21).«[20] Da pa bi lažje vstopili v to obzorje, nam je nadvse v pomoč duhovno vodstvo. Sveti Duh potrpežljivo deluje in računa z minevanjem časa: nasvet, ki ga duša prejme, si mora v njej utreti svojo pot. Bog pričakuje ponižnost ušesa, pozornega na njegov glas; tedaj je mogoče izluščiti osebno korist iz pridig, ki jih poslušamo v svojih župnijah, ne samo da bi se kaj naučili, ampak predvsem da bi napredovali. Zato si lahko pri kakšnem izobraževalnem govoru ali premišljevalni molitvi kaj zabeležimo, da bi se pozneje o tem pogovorili z nekom, ki dobro pozna našo dušo – tudi to pomeni prepoznati glas Svetega Duha.

   Vera in ponižnost gresta z roko v roki: na našem romanju proti nebeški domovini moramo pustiti Gospodu, da nas vodi, tako da se zatekamo k Njemu in poslušamo njegovo besedo.[21] Umirjeno branje Stare in Nove zaveze skupaj s teološko-duhovnimi opombami nam pomaga razumeti, kaj nam Bog sporoča v vsakem trenutku, ko nas vabi k spreobrnjenju: »Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod« (Iz 55,8; prim. Rim 11,33). Ponižnost vere poklekne pred Kristusom, navzočim v evharistiji, in kakor betlehemski pastirji počasti učlovečeno Besedo. To je doživela sv. Terezija Benedikta od Križa, Edith Stein: nikdar ni pozabila neke ženske, ki je s svojo nakupovalno vrečko stopila v cerkev ter pokleknila, da bi v zaupnem pogovoru z Bogom opravila svojo molitev.[22]

   Ponižnost nam pomaga živeti sedanji trenutek brez obremenjenosti s prihodnostjo, kajti kristjani spadamo med tiste ljudi, ki »z ljubeznijo pričakujejo njegov prihod« (2 Tim 4,8). Če se jezimo zaradi neugodnih okoliščin, je potrebno, da zrastemo v veri in v ponižnosti. »Ko se boš zares predal Gospodu, se boš naučil biti zadovoljen s tem, kar pride, in ne boš izgubljal vedrosti, če se stvari – čeprav si jim posvetil ves svoj trud in uporabil primerna sredstva – ne iztečejo po tvojem okusu … Kajti ‘iztekle’ se bodo tako, kot Bogu ustreza, da se iztečejo.«[23] Na ta način se izognemo pretiranim razočaranjem ali težnji, da bi ponižanja ohranjali v spominu: božji otrok odpušča žalitve, ne hrani zamer, gre naprej.[24] Če pa mislim, da me je drugi užalil, se poskušam ne spominjati žalitev, ne vračam se k zameram: pogledam Jezusa in se zavem, »kako velik dolg ljubezni potem ostaja meni, saj mi je odpustil še več!«[25] Ponižni pravi s sv. Pavlom: »Pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu« (Flp 3,13-14).

   Takšna drža nam pomaga sprejeti bolezen in jo spreminjati v nekaj plodovitega: je poslanstvo, ki nam ga daje Bog. Del tega poslanstva pa je tudi to, da se naučimo dopustiti, da nam drugi lahko pomagajo ter nam olajšajo bolečino in morebitno tesnobo: ko pustimo, da nam pomagajo, nas zdravijo in spremljajo, je to dokaz izročitve v roke Jezusa, ki postane navzoč v naših bratih in sestrah. Dopolniti moramo, »kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24).

   Zavedanje, da smo šibki, nas bo vodilo k temu, da si pustimo pomagati, da smo do drugih prizanesljivi, da bomo razumeli položaj človeka in se izognili farizejski osuplosti. Naša šibkost nam odpira um in srce, da bi mogli druge razumeti: vedno lahko na primer poskusimo opravičiti posameznikov namen ali pomislimo, da se je znašel v res težkem položaju, čeprav to seveda ne pomeni zaobiti resnico in reči, da je »zlo dobro in dobro zlo« ter »grenko delati za sladko, sladko pa za grenko« (Iz 5,20). Po drugi strani pa se lahko zgodi, da se podcenjujemo. Ta nizka samopodoba, ki je marsikje pogosta, je ravno tako nezdrava, saj ne ustreza resnici in pristriže peruti nekomu, ki je poklican, da poleti v višave. Ni razloga za malodušje: ponižnost nam pomaga sprejeti, kar nam je dano, z globokim prepričanjem, da so poti, po katerih nas hoče voditi Gospod, poti usmiljenja (prim. Heb 3,10; Ps 95,10); vendar nam prav zaradi tega pomaga tudi, da sanjamo drzno: »Čutiti se kot ilovica, popravljena s sponkami, je nenehen vir veselja; pomeni prepoznati svojo majhnost pred Bogom: otrok, sin. Ali obstaja večje veselje, kakor je veselje tistega, ki ve, da je ubog in šibek, ve pa tudi, da je božji otrok?«[26]

   Odprti za Božjo previdnost
   Ponižen moški in ponižna ženska sta odprta za delovanje božje previdnosti v njuni prihodnosti. Ne poskušata in ne želita nadzorovati vsega niti ne iščeta razlage za vsako stvar. Spoštujeta skrivnost človeške osebe in zaupata v Boga, četudi se jutrišnji dan zdi negotov. Ne skušata spoznati skrivnih božjih namenov in tega, kar presega njune moči (prim. Sir 3,21). Dovolj jima je božja milost, kajti »moč se dopolnjuje v slabotnosti« (2 Kor 12,9). To milost najdemo v stiku z Jezusom Kristusom: takrat smo deležni njegovega življenja.

   Po ganljivi zahvali Bogu Očetu Jezus povabi svoje učence vseh časov, naj se mu približajo, quia mitis sum et humilis corde (Mt 11,29) – Gospod je krotak in iz srca ponižen in zato bomo v Njem našli razumevanje in notranji mir. Približajmo se Kristusu v evharistiji, njegovemu ranjenemu in vstalemu telesu, in humilitate carnis assumptae, kot se glasi prvi adventni hvalospev – ki prvikrat prihaja v ponižnosti našega mesa. Dotaknemo se neizrekljive ponižnosti Boga. »Jezusova ponižnost: v Betlehemu, v Nazaretu, na Kalvariji … – Še večje ponižanje in izničenje v presveti hostiji: večje kot v hlevu, v Nazaretu, na križu.«[27] Devica Marija nas spremlja, da bi ga sprejeli s ponižnostjo, s katero je ona sprejela svojega sina Jezusa. Salve radix, salve porta, ex qua mundo lux est orta[28] – zdrava, korenina, zdrava, vrata, iz tebe se je rodila Luč, da bi razsvetlila svet, pogreznjen v temo napuha; Jezus Kristus, Luč od Luči,[29] nam razodeva usmiljenje Boga očeta.

   Guillaume Derville, Opus Dei

   Addendum
   Pozornost do šibkejšega in ponižnost, ki je za to potrebna, sta dve značilnosti starozavezne judovske tradicije. Enega najzgodnejših pozitivnih ovrednotenj ponižnosti najdemo pri modremu Sirahu, ki je okrog l. 200 pr. Kr. zapisal: »Skrbi, da boš v shodnici priljubljen, pred velikim prikloni svojo glavo. Nastavi siromaku svoje uho, prijazno (s ponižnostjo) mu vrni pozdrav.« (Sir 4,7-8) Jeruzalemski modrec s prvim delom trditve izraža še klasičen odnos priklanjanju pred velikaši, medtem ko obenem spodbuja k ponižnosti tudi do šibkejših od sebe. To je eden prvih poskusov v zgodovini, ko je pojem ponižnosti uporabljen za opis odnosa, ki ga naj bi običajni ljudje imeli do sebi enakih oz. celo nižjih od sebe. A to je bilo še celo za judovsko okolje pogosto pohujšanje. Okrog leta 132 pr. Kr., ko je Sirahov vnuk prevajal to besedilo iz hebrejščine v grščino, je že zamenjal besedo »ponižnost (עֲנָוָה, hebr. anavah)« s pojmom »blagost (εἰρηνικός, gr. eirēnikos)«, ki je bila za Grke bolj sprejemljiva.

   Kristusov nauk pa korenini že v starozavezni tradiciji, ki je veličino človeka dojemala skozi njegovo ponižnost.

   Po Evangelistu Luku imamo primer ponižnega ponosa, ki sije kot nazoren primer tudi iz drže Gospoda Jezusa Kristusa na sobotni gostiji pri nekem farizeju, velikašu z vrha tedanje družbene lestvice v Palestini, kot je opisan v Evangeliju po Luku (Lk 14,1-14). Osupel nad komolčarstvom gostov, ki so si vsi izbirali prve sedeže, Kristus spregovori o popolnoma drugačni logiki: o izbiranju zadnjih sedežev na gostiji. Ni želel podati lekcije o bontonu ali spodobnih manirah obnašanja v družbi, marveč je razodel silovito novost o veličini ponižnosti. Evangelist Luka je namreč zapisal: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11)

   »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu.« (Sir 3,18)
   Podobe borbe veljakov in odrinjenih navadnih ljudi za prva mesta na gostiji pri farizeju si nam tudi danes ni prav težko predstavljati. Dovolj je odpreti kakšno spletno stran s političnimi (in drugimi novicami), prelistati časnik, poslušati in gledati ljudi ali se ozreti naokoli. Ponižnost je po drugi strani pogostoma veliko težje zaznati. A zato iz nje sije toliko večja veličina. Evangelist Luka je tudi zapisal: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke.« (Lk 1,52) Zadnjo Besedo in Odločitev pa ima vedno Bog, ne mi grešni ljudje, ki je Dober in Pravičen!

   In Živimo Ponižno, Pravično in razveseljujmo ljudi z Usmiljenjem in Dobroto, kakor nas Uči Bog ter dajmo Ljubeč in spodbuden zgled drug drugemu tako, da si Pomagamo in se podpiramo v dobrem in slabem. Naj nas povsod Spremlja, Vodi in Uči Sveti Duh, da bomo v vsem Spolnjevali Božjo Voljo in Hodili po Poti k Jezusu. Kjer je Bog na Prvem mestu gre vse dobro in prav! In v Bogu premorem vse, ki mi daje Moč.

   Zahvalimo se Bogu za Vse Milosti in Dobroto in ga prosimo za Vodstvo in pomoč Svetega Duha, da bo vse Dobro in Prav! In s Ponižnostjo in Pravičnostjo prinašajmo Božjo Luč med ljudi, da bomo prispevali k Prihodu Božjega kraljestva in k boljšemu svetu že tukaj na zemlji. Vse kar bomo dobrega naredili na zemlji, naj bo vse v večjoi Božjo Čast bin Slavo!

   Odgovori
2. janez says:

   12. oktobra, 2025 at 9:53

   Papež Frančišek: Homilija, nedelja, 13. oktober 2019
   »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga« (Lk 17,15)
   »Tvoja vera te je rešila« (Lk 17,19). To je cilj današnjega evangelija, ki nam kaže pot vere. Na tej poti vere vidimo tri etape, na katere spominjajo ozdravljeni gobavci, ki kličejo, hodijo in se zahvaljujejo.

   Predvsem, klicati. Gobavci so bili v strašnem stanju, ne le zaradi bolezni, ki je razširjena še danes in proti kateri se je potrebno boriti z vsemi silami, ampak zaradi izključenosti iz družbe. V Jezusovem času so veljali za nečiste in kot takšni so morali biti izolirani, odmaknjeni (prim. 3Mz 13,46). Vidimo, da se, ko gredo k Jezusu, od daleč ustavijo (prim. Lk 17,12). Vendar pa kljub temu, da so zaradi svojega stanja postavljeni na stran, »na ves glas« (v. 13) kličejo Jezusa. Ne dopustijo, da bi jih ohromila izključevanja ljudi in vpijejo k Bogu, ki ne izključuje nikogar. To je način, kako se krajšajo razdalje, kako se ponovno vstane iz samote: tako, da se ne zapira vase, v lastna objokovanja, da se ne misli na sodbe drugih, ampak kliče Gospoda, saj Gospod usliši klic tistega, ki je sam.

   Kakor tisti gobavci, tudi mi potrebujemo ozdravljenje, vsi. Ozdravljeni moramo biti nezaupanja vase, v življenje, v prihodnost; mnogih strahov; pregreh, katerih sužnji smo; mnogih zaprtosti, odvisnosti in navezanosti: na igre, na denar, na televizijo, na mobilni telefon, na sodbo drugih. Gospod osvobaja in ozdravi srce, če ga kličemo, če mu rečemo: »Gospod, verujem, da me moreš ozdraviti; ozdravi me mojih zaprtosti, osvobodi me zla in strahu, Jezus«. Gobavci so v tem evangeliju prvi, ki kličejo Jezusovo ime. To bosta kasneje storila tudi slepi človek in razbojnik na križu: ljudje, ki potrebujejo pomoč, kličejo Jezusovo ime, ki pomeni Bog rešuje. Boga kličejo po imenu, neposredno, spontano. Klicati po imenu je znamenje domačnosti in Gospodu je to všeč.

   era raste na ta način, z zaupnim klicanjem, tako, da Jezusu prinašamo to, kar smo, z odprtim srcem, ne da bi skrivali svojo bedo. Vsak dan z zaupanjem kličimo Jezusovo ime: Bog rešuje. Ponavljajmo ga: to pomeni moliti. Molitev je vrata vere, molitev je zdravilo srca.

   Hoditi je druga etapa. V današnjem kratkem evangeliju se pojavi okoli deset glagolov, ki opisujejo gibanje. Pretrese nas predvsem dejstvo, da gobavci niso ozdravljeni, ko stojijo na mestu pred Jezusom, ampak potem, medtem ko hodijo. Besedilo pravi: »In med potjo so bili očiščeni« (v. 14). Ozdravljeni so, ko grejo v Jeruzalem, to je medtem, ko soočajo pot, ki se vzpenja. Na poti življenja pride do očiščenja; na poti, ki se pogosto vzpenja, saj vodi v višavo. Za vero je potrebna pot, izhod, dela čudeže, če izstopimo iz svojih udobnih gotovosti, če pustimo svoje pomirjajoče pristane, svoja udobna gnezda. Vera se povečuje preko daru in raste s tveganjem. Vera si utira pot, ko gremo naprej opremljeni z zaupanjem v Boga. Vera si utira pot preko ponižnih in konkretnih korakov, kakor so bili ponižni in konkretni pot gobavcev in Naamánovo umivanje v reki Jordan, kot smo slišali v prvem berilu (prim. 2Kr 5,14-17). Enako velja tudi za nas: v veri napredujemo s ponižno in konkretno ljubeznijo, z vsakodnevno potrpežljivostjo, tako, da kličemo Jezusa in hodimo naprej.

   Na poti gobavcev je še en zanimiv vidik: premikajo se skupaj. Evangelij pravi, da so šli in bili očiščeni, vedno v množini: vera je hoditi skupaj, nikoli sami. Vendar pa po tem, ko so bili ozdravljeni, jih gre devet po svoje in le eden pride, da bi se zahvalil. Tedaj Jezus izrazi svojo grenkobo: »Kje pa je onih devet?« (v. 17). Skoraj se zdi, da tistega, ki se je edini vrnil, da bi se zahvalil, kliče na odgovor za ostalih devet. Res je, naša naloga je – nas, ki smo tukaj, da bi »obhajali evharistijo«, to je da bi se zahvalili – da poskrbimo za tistega, ki je nehal hoditi, ki se je izgubil na poti: smo varuhi bratov, ki so oddaljeni. Mi smo posredniki zanje, odgovorni smo zanje, to je poklicani, da odgovorimo glede njih, da si jih vzamemo k srcu. Želiš rasti v veri? Skrbi za brata ali sestro, ki je daleč.

   Klicati, hoditi in zahvalti se: to je zadnja etapa. Le tistemu, ki se zahvali, Jezus reče: »Tvoja vera te je rešila« (v. 19). Ni le zdrav, je tudi rešen. To nam pove, da cilj ni zdravje, ni dobro počutje, ampak srečanje z Jezusom. Zveličanje ni popiti kozarec vode, da bi bili v formi, ampak pomeni iti k izviru, ki je Jezus. Le On osvobaja od zla in ozdravlja srce, le srečanje z Njim rešuje, dela življenje polno in lepo. Ko se sreča Jezusa, se spontano rodi »hvala«, saj se odkrije najpomembnejšo stvar v življenju: ne prejeti določeno milost ali razrešiti težavo, ampak objeti Gospoda življenja.
   Lepo je videti, da mož, ki je bil ozdravljen, ki je bil Samarijan, izrazi svoje veselje z vsem, kar je: z močnim glasom hvali Boga, pade na obraz, se zahvaljuje (prim. v. 15-16). Vrhunec poti vere je živeti tako, da se zahvaljujemo.

   Lahko se vprašamo: ali mi, ki imamo vero, živimo dneve kot breme, ki ga moramo prenašati, ali kot hvalo, ki jo lahko podarimo? Ali ostajamo osredotočeni nase, v pričakovanju, da bomo prosili za naslednjo milost, ali najdemo svoje veselje v zahvaljevanju? Ko se zahvaljujemo, je Oče ganjen in na nas razlije Svetega Duha. Zahvaljevanje ni vprašanje vljudnosti, olike, je vprašanje vere. Srce, ki se zahvaljuje, ostaja mlado. Reči: »Hvala, Gospod,« ko se prebudimo, preko dneva, pred spanjem je protistrup za postaranje srca. Tako tudi v družini, med zakoncema: spomniti se reči hvala. Hvala je najpreprostejša in najkoristnejša beseda. Amen

   Papež Frančišek

   Odgovori
3. janez says:

   5. oktobra, 2025 at 10:52

   Nedelja, 5. oktober 2025: 27. navadna nedelja, rožnovenska nedelja

   Ko so apostoli prosili Jezusa, naj jim pomnoži vero, jim je rekel, da tudi vera, ki bi je bilo le za gorčično zrno, dela čudeže. Morda je Jezus s to primero hotel povedati še nekaj več: kakor za zrno velja tudi za vero, da ni nekaj mrtvega, negibnega in okamenelega, temveč skriva v sebi Življenjsko silo in sledi zakonom rasti in razvoja. Vedno manj je ljudi, ki bi jim bila vera položena v zibelko in bi jo sprejeli tako samoumevno kot materin jezik. Vedno več pa je takšnih, ki so se do nje dokopali po dolgem iskanju, skozi zmote in dvome in še vedno vsak dan sproti čutijo kako je ta njihova vera ogrožena.

   Mnogi kristjani imajo kdaj težave s kakšno versko resnico. Iskrenega vpraševanja in iskanja pa ne moremo že kar enačiti z verskim dvomom. Pošteno in vestno iskanje je znamenje ponižnosti in pripravljenosti poslušati, je priznanje: ne vem še vsega.Človek je popotnik in tudi njegova vera je potovanje. Že pot k veri je dogajanje, ki lahko traja leta in leta. Bog se javlja polagoma in posredno: prek Cerkve, pridig, knjig, prijateljev, doživetij. Bog prihaja kot jutranja zora. Svetloba počasi zmaguje nočno temo. Ne zasveti takoj z vso močjo.

   Nad obzorjem se pojavljajo oblaki. Marsikaj ostane dolgo nejasno. Pojavljajo se težave. Vendar, čeprav imaš tisoč težav v veri, še ne pomeni, da dvomiš, je nekoč zapisal kardinal J. H. Newman. Rast v veri je odvisna od tega, ali se obračamo na Boga in se pogovarjamo z njim v osebni in skupni molitvi. Molitev je duša in dihanje vere. Brez nje ji zmanjka hrane in kisika. Če se nam bo kdaj v veri stemnilo in bomo težko molili, ponovimo za apostoli vsaj tisto prošnjo, ki je ena najlepših in najpotrebnejših: Gospod, pomnoži nam vero!«

   Največji dokaz in izpit vere je ljubezen do Boga in bližnjega. Jezusovi učenci smo prepoznavni po sadu ljubezni. Vernik lahko govori človeške in angelske jezike, ima dar preroštva in pozna vse skrivnosti in ima vero, da bi celo gore prestavljal, a če nima ljubezni, je vse zaman in je nič. Lahko hrani lačne in izroči svoje telo v ogenj, a mu nič ne koristi. Ljubezen je največja. Ljubezen je vera v praksi. To je pot v nebesa. Le tako bomo kristjani 21. stoletja podobni kristjanom 1. stoletja in naše krščanstvo ne bo potvorjeno, ampak pristno. Dišalo bo po čudežu ljubezni.

   Vera, ki je primerljiva z gorčičnim semenom, je vera, ki ni naduta, zaverovana vase! To je vera, ki v svoji ponižnosti čuti veliko potrebo po Bogu in se mu v svoji majhnosti z zaupanjem izroči. To je vera, ki nam da sposobnost gledati z zaupanjem na menjavajoče se dogodke življenja, ki nam pomaga sprejeti tudi poraze in trpljenje v zavesti, da zlo nima in ne bo nikoli imelo zadnje besede.

   Kako lahko vemo, da imamo res vero, torej če je naša vera, čeprav majhna, pristna, čista in zdrava? To nam razloži Jezus, ko nakaže, kakšno je merilo za vero: služenje. To stori s priliko, ki se na prvi pogled zdi malo čudna, saj predstavi lik gospodovalnega in brezčutnega gospodarja. Ampak ravno ta način gospodarjevega obnašanja izpostavi to, kar je pravo središče prilike, torej razpoložljiva drža služabnika. Jezus hoče reči, da je veren človek takšen do Boga, da se torej brez računov ali zahtev popolnoma prepusti njegovi volji.

   Ta drža do Boga se vidi tudi po načinu obnašanja v skupnosti. Vidi se v veselju služenja drug drugemu in da se že v tem najde plačilo in ne v priznanjih ali zaslužkih, ki lahko iz tega pridejo. To je to, kar nas Jezus uči na koncu pripovedi: »Ko ste naredili vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti‹«.

   Nekoristni služabniki, torej brez pričakovanj zahvale ali brez skritih zahtev. »Nekoristni služabniki smo« je izraz ponižnosti in razpoložljivosti, ki tako zelo dobro dene Cerkvi in vabi k pravilni drži za delo v njej, torej ponižno služenje, o katerem nam je dal zgled sam Jezus, ko je umil noge učencem.

   Pridi in poglej: Ervin Mozetič

   Odgovori
4. janez says:

   4. oktobra, 2025 at 17:46

   KAJ JE TO BOŽJI MIR?
   Kaj je ta mir, ki ga daje Bog? To je predvsem notranji mir, mir srca. Ta mir nam omogoča, da na svet gledamo z upanjem, čeprav je dostikrat razklan zaradi nasilja in sporov. Ta mir od Boga je tudi pomoč, zaradi katere lahko sodelujemo, z vso ponižnostjo, pri ustvarjanju miru tam, kjer je ta ogrožen. Mir na svetu je tako zelo nujen, če hočemo zmanjšati trpljenje; še posebej zato, da se otrokom današnjega in jutrišnjega dne ne bo treba srečevati z bolečino in negotovostjo. Kdo je Bog, je sveti Janez v svojem evangeliju izrazil s slepečim uvidom, v treh besedah: “Bog je ljubezen.” Če bi lahko razumeli samo te tri besede, bi šli daleč, zelo daleč. Kaj je tisto, kar nas v teh besedah prevzame? Dejstvo, da prinašajo žarečo gotovost: Bog Kristusa ni poslal na svet, da bi kogarkoli sodil, temveč da bi vsako človeško bitje vedelo, kako je ljubljeno, in bi lahko našlo pot do občestva z Bogom.

   Toda zakaj nekatere ljubezen pretrese, tako da se zavedo, kako ljubljeni so, celo kako dragoceni so? In zakaj imajo drugi občutek, da ne veljajo nič? Ko bi le vsak lahko spoznal, da nam Bog ostaja ob strani celo v brezdanjih globinah naše osamljenosti. Bog vsakomur govori: “Drag si v mojih očeh, spoštujem te in te ljubim.” Da, Bog lahko daje samo svojo ljubezen, to je ves evangelij. Kar Bog hoče od nas in nam ponuja, je to, da preprosto sprejmemo njegovo neskončno usmiljenje. Da nas Bog ljubi, je resničnost, ki jo včasih težko dojamemo. Ko pa odkrijemo, da je njegova ljubezen predvsem odpuščanje, se naše srce umiri, celo spremeni. In v Bogu potem zmoremo pozabiti, kar teži srce; to je izvir, kjer najdemo svežino in nov zagon.

   Se dovolj zavedamo, da nam Bog tako zaupa, da kliče čisto vsakogar izmed nas? Kaj je ta klic? Bog nas vabi, naj ljubimo, kot nas ljubi on. In ni globlje ljubezni od te, da nekdo gre in podari samega sebe, za Boga in za druge. Kdor živi iz Boga, izbere ljubezen. In srce, odločeno ljubiti, lahko izžareva brezmejno dobroto. Tistemu, ki skuša ljubiti z zaupanjem, se življenje napolni z vedro lepoto. Kdor skuša ljubiti in povedati to s svojim življenjem, se znajde pred enim od najtežjih vprašanj: kako lahko olajšamo bolečino in stisko drugih, naj bodo blizu ali daleč stran? Toda kaj pomeni ljubiti? Pomeni to deliti trpljenje najbolj zavrženih? Da, to je to. Pomeni to brez konca vztrajati v srčni dobroti, pozabljati nase zaradi drugih, brez iskanja lastne koristi? Da, vsekakor.

   In spet: kaj pomeni ljubiti? Ljubiti, to pomeni odpuščati, živeti kot ljudje, ki so se spravili. In sprava duši vedno prinese pomlad. Sprejeti tolažbo Svetega Duha pomeni iskati, v miru in tišini, kako bi se mu prepustili. In čeprav včasih pride do bolečih dogodkov, jih je potem mogoče pustiti za seboj. Znova najti zaupanje vere in mir srca včasih pomeni biti potrpežljiv s samim sabo.

   Ervin Mozetič, Pridi in poglej, 12. 05. 2020

   Odgovori
5. janez says:

   4. oktobra, 2025 at 17:31

   Papež Frančišek: Angel Gospodov, 6. oktober 2013

   »Apostoli so rekli Gospodu: ‘Pomnôži nam vero!’« (Lk 17,5)

   Odlomek današnjega evangelija se začenja takole: »Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: ‘Pomnôži nam vero!’« (Lk 17,5-6). Mislim, da lahko mi vsi enako vzklikamo. Tudi mi, kakor apostoli recimo Gospodu Jezusu: ‘Pomnôži nam vero!’

   Odlomek današnjega evangelija se začenja takole: »Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: ‘Pomnôži nam vero!’« (Lk 17,5-6). Mislim, da lahko vsi mi enako vzklikamo. Tudi mi, kakor apostoli recimo Gospodu Jezusu: ‘Pomnôži nam vero!’ Da, Gospod, majhna je naša vera, slabotna je naša vera, krhka, a ti jo darujemo takšno, kakršna je, da bi jo ti pomnožil. Se vam zdi, da bi vsi skupaj tole ponovili: ‘Gospod, pomnôži nam vero! Vsi skupaj: ‘Gospod, pomnôži nam vero! Gospod, pomnôži nam vero! Gospod, pomnôži nam vero!’ Nam jo bo pomnožil?

   In Gospod, kaj nam odgovarja? Odgovarja nam: ‘Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna’ (v. 6). Gorčično seme je zelo majhno, a Jezus pravi, da je dovolj, če imamo tako majhno ter iskreno vero in bomo lahko delali človeško gledano nemogoče, nedoumljive stvari. In še res je! Vsi poznamo preproste, ponižne osebe, ki imajo močno vero ter resnično premikajo gore! Mislimo na gotove mame in očete, ki se soočajo z zelo težkimi situacijami, ali na bolnike, tudi težko bolne, ki prenašajo vedrino na tiste, ki jih obiščejo. Te osebe, ravno zaradi njihove vere, se ne bahajo s tem, kar delajo, nasprotno, kakor zahteva Jezus v evangeliju, pravijo: ‘Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti’ (Lk 17,10). Veliko jih je tudi med nami, ki imajo to močno, ponižno vero. In to dobro dene!

   V mesecu oktobru, ki je še posebej posvečen misijonom, pomislimo na številne misijonarje, može in žene, ki so zaradi tega, da so prinesli evangelij, premagali številne ovire ter resnično za to dali življenje, kakor tudi pravi sveti Pavel Timoteju: »Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč« (2Tim 1,8). Toda to se tika vseh. Vsak od nas v svojem vsakodnevnem življenju, lahko pričuje z Božjo močjo, z močjo vere za Kristusa. Tudi majčkena vera, ki jo imamo je močna in s to močjo je potrebno pričevati za Jezusa Kristusa. Bodimo kristjani z življenjem, z našim pričevanjem.
   In kako naj zajemamo to moč? Zajemamo jo v molitvi od Boga. Molitev je dihanje vere. Zaupljivega odnosa, odnosa ljubezni pa ni brez pogovora. Molitev je torej pogovor duše z Bogom. Oktober je tudi mesec rožnega venca. Po izročilo je na to prvo nedeljo molitev k Mariji v Pompejih, k Blaženi Devici Mariji rožnega venca. Duhovno se povežimo s tem zaupljivim dejanjem do naše Matere in sprejmimo iz njenih rok rožni venec. Rožni venec je šola molitve. Rožni venec je šola vere!«

   Papež Frančišek

   Odgovori