Dnevnik Faustina Kowalska

Dnevnik sv. Favstine Kowalski – citati iz knjige, številka ob citatu pomeni številka citata v knjigi.

Več o Božjem usmiljenju in s. Favstini Kovalski
Molitev rožnega venca Božjega usmiljenja
Note Božjega usmiljenja 1 del
Note Božjega usmiljenja 2 del
Poslušaj pesem Božje usmiljenje
Velika slika Usmiljenega Jezusa za tisk

“Milosti iz mojega usmiljenja se zajemajo samo z eno posodo – to je zaupanje. Čim bolj oseba zaupa, tem več prejme. Osebe z brezmejnim zaupanjem so mi v veliko tolažbo, saj vanje pretakam vse zaklade milosti …” (1578)

“Kako velike milosti bom delil tistim, ki bodo molili rožni venec Božjega usmiljenja; za molivce tega rožnega venca se zgane notranjost mojega usmiljenja …” Jezus, Tisočkrat Ti hvala za te čudovite besede življenja! (848)

“KO BI SE LJUDJE POPOLNOMA MENI ZAUPALI, BI JIH SAM POSVEČEVAL IN JIH OBSIPAL S ŠE VEČJIMI MILOSTMI. NEKATERI ZANIČUJEJO MOJA PRIZADEVANJA, TODA TO MI NE JEMLJE POGUMA; KADAR KOLI SE OBRNEJO NAME, JIM HITIM POMAGAT, USMILJENO JIH PODPIRAM IN JIM DAJEM PRVO MESTO V SVOJEM USMILJENEM SRCU.”(1682)

“TA DVA PRAMENA ŽARKOV POMENITA KRI IN VODO. BLEDI PRAMEN POMENI VODO, KI OPRAVIČUJE DUŠE; RDEČI PA POMENI KRI, KI JE ŽIVLJENJE DUŠ. TA DVA PRAMENA ŽARKOV STA PRIVRELA IZ GLOBIN MOJEGA USMILJENJA TAKRAT, KO JE SULICA PREBODLA MOJE UMIRAJOČE SRCE NA KRIŽU. TA DVA PRAMENA VARUJETA DUŠE PRED JEZO MOJEGA OČETA. SREČEN, KDOR BO ŽIVEL V NJUNI SENCI, KER GA NE BO DOSEGLA PRAVIČNA ROKA BOGA.”(299)

“LJUDEM IZROČAM POSODO, S KATERO NAJ PRIHAJAJO PO MILOSTI K IZVIRU MOJEGA USMILJENJA. POSODA JE TA PODOBA Z NAPISOM: JEZUS, VATE ZAUPAM.”(327)

“GLASNICA MOJEGA USMILJENJA SI, IZBRAL SEM TE ZA TO SLUŽBO V TEM IN PRIHODNJEM ŽIVLJENJU.” (1605)

(1487): “Povej mi vendar, moj otrok, kdo si je drznil raniti tvoje srce. Povej, povej mi vse, bodi iskren v odnosu do mene. Odkrij mi vse rane svojega srca. Ozdravil jih bom, tvoje trpljenje pa bo postalo studenec za tvoje posvečenje.”

(1485): “GLEJ ČLOVEK, ZATE SEM NA ZEMLJI POSTAVIL PRESTOL USMILJENJA. TA PRESTOL JE TABERNAKELJ IN S TEGA PRESTOLA USMILJENJA ŽELIM VSTOPITI V TVOJE SRCE. GLEJ, NISEM SE OBDAL NE S SPREMSTVOM NE S STRAŽO. VSAK TRENUTEK IMAŠ DOSTOP DO MENE. OB VSAKEM DNEVNEM ČASU SE ŽELIM POGOVARJATI S TEBOJ IN TE OBSIPATI Z MILOSTMI.”

(1486) “PRAV TI (OBUPANI ČLOVEK), MOJ OTROK, IMAŠ IZKLJUČNO PRAVICO DO MOJEGA USMILJENJA. DOVOLI MOJEMU USMILJENJU, DA DELUJE V TEBI, V TVOJI UBOGI DUŠI. DOVOLI ŽARKOM USMILJENJA, DA VSTOPIJO V DUŠO. TI ŽARKI PRINAŠAJO SVETLOBO, TOPLOTO IN ŽIVLJENJE.”

(215): “KDOR PROSI PONIŽNO, TEMU SE NE MOREM UPIRATI. KDOR PROSI VZTRAJNO, MU NAZADNJE VEDNO UGODIM. ČE SE KDO OBRAČA NAME Z LJUBEZNIJO, TO JE Z NEOMEJENIM ZAUPANJEM, NE MOREM DRUGAČE, KOT DA MU DAM ŠE VEČ, VELIKO VEČ, KOT JE PROSIL.”

(294): “KAKO ZELO LJUBIM TISTE, KI MI POPOLNOMA ZAUPAJO – ZANJE STORIM VSE!”

(699): “VSEMU SVETU OZNANJAJ MOJE NEPOJMLJIVO USMILJENJE. ŽELIM, DA BI BIL PRAZNIK USMILJENJA PRIBEŽALIŠČE IN ZAVETJE VSEM, POSEBEJ UBOGIM GREŠNIKOM. NA TA DAN SO ODPRTE GLOBINE MOJEGA USMILJENJA; NA LJUDI, KI SE PRIBLIŽAJO IZVIRU MOJEGA USMILJENJA, IZLIVAM CELO MORJE MILOSTI. KDOR PRISTOPI K SPOVEDI IN SVETEMU OBHAJILU, PREJME POPOLNO ODPUŠČANJE KRIVDE IN KAZNI. TA DAN SO ODPRTE VSE BOŽJE PRETOČNICE, PO KATERIH TEČEJO MILOSTI; NAJ SE NIHČE NE BOJI PRIBLIŽATI SE MI, ČEPRAV BI BILI NJEGOVI GREHI RDEČI KOT ŠKRLAT. MOJE USMILJENJE JE TAKO VELIKO, DA GA V VSEJ VEČNOSTI NE MORE DOUMETI NOBEN RAZUM, NE ČLOVEŠKI NE ANGELSKI. VSE, KAR OBSTAJA JE IZŠLO IZ NOTRANJOSTI MOJEGA USMILJENJA. VSAKA DUŠA BO V ODNOSU DO MENE VSO VEČNOST PREMIŠLJEVALA O MOJI LJUBEZNI IN MOJEM USMILJENJU. PRAZNIK USMILJENJA JE IZŠEL IZ MOJE NOTRANJOSTI; ŽELIM, DA BI BILO SLOVESNO PRAZNOVANJE PRVO NEDELJO PO VELIKI NOČI. ČLOVEŠTVO NE BO OKUSILO MIRU, DOKLER SE NE OBRNE K IZVIRU MOJEGA USMILJENJA.”

“V TEH TREH STOPNJAH JE ZAJETA POLNOST USMILJENJA IN JE NEIZPODBITNI DOKAZ LJUBEZNI DO MENE.” ( 742).

(379) “MOJE SRCE TRPI, KER CELO IZVOLJENI NE RAZUMEJO, KAKO VELIKO JE MOJE USMILJENJE. KAKO ZELO TO RANI MOJE SRCE! SPOMNITE SE MOJEGA GRENKEGA TRPLJENJA IN, ČE NE VERUJETE MOJIM BESEDAM, VERUJTE VSAJ MOJIM RANAM.”

(453) “ZAKAJ SE BOJIŠ IN DRHTIŠ, SAJ SI Z MENOJ POVEZANA? NI MI VŠEČ TISTI, KI SE PREPUŠČA PRAZNIM STRAHOVOM. KDO SE TE SME DOTAKNITI, ČE SI Z MENOJ? NAJLJUBŠI MI JE TISTI, KI TRDNO VERUJE V MOJO DOBROTO IN MI POPOLNOMA ZAUPA. PODARJAM MU SVOJE ZAUPANJE IN MU DAJEM VSE, ZA KAR ME PROSI.”

(379): “MOJE SRCE TRPI, KER CELO IZVOLJENI NE RAZUMEJO, KAKO VELIKO JE MOJE USMILJENJE. KAKO ZELO TO RANI MOJE SRCE! SPOMNITE SE MOJEGA GRENKEGA TRPLJENJA IN, ČE NE VERUJETE MOJIM BESEDAM, VERUJTE VSAJ MOJIM RANAM.”

“O KAKO ME BOLI, DA SE KRISTJANI TAKO MALO ZDRUŽUJEJO Z MENOJ V SVETEM OBHAJILU. ČAKAM NANJE, ONI PA SO DO MENE TAKO BREZBRIŽNI. LJUBIM JIH TAKO NEŽNO IN ISKRENO, ONI PA MI NE ZAUPAJO. ŽELIM JIH OBSIPATI Z MILOSTMI – ONI PA JIH NOČEJO SPREJETI. DO MENE SE VEDEJO KAKOR DO NEČESA MRTVEGA, MOJE SRCE PA JE POLNO LJUBEZNI IN USMILJENJA. DA BI VSAJ MALO SPOZNALA MOJO BOLEČINO, SI PREDSTAVLJAJ NAJNEŽNEJŠO MATER, KI ZELO LJUBI SVOJE OTROKE, TI OTROCI PA ZANIČUJEJO NJENO LJUBEZEN. PREMISLI NJENO BOLEČINO, NIHČE JE NE POTOLAŽI. TO JE MEDLA PRISPODOBA IN PODOBNOST MOJI LJUBEZNI.”
(Dnevnik, 1447)

(1570): “Neskončno usmiljeni Bog, ti neskončna dobrota! Glej, danes vse človeštvo iz brezna svoje bede kliče k tvojemu usmiljenju, k tvoji dobrosrčnosti, kliče z močnim glasom svoje stiske. Milostljivi Bog, ne zavrzi molitve izgnancev te zemlje. Gospod, nepojmljiva dobrota, ti popolnoma poznaš našo bedo in veš, da se z lastnimi močmi nismo sposobni dvigniti k tebi. Zato te milo prosimo, prehitevaj nas s svojo milostjo in neprestano v nas večaj svoje usmiljenje, da bi zvesto izpolnjevali tvojo sveto voljo v vsem življenju in ob smrtni uri …”

(1728) “Sem trikrat sveti in upira se mi tudi najmanjši greh. Ne morem ljubiti duše, ki jo
omadežuje greh. Ko pa se skesa, ni meja moji radodarnosti do nje. Moje usmiljenje
jo objema in jo opraviči. S svojim usmiljenjem zasledujem grešnike na vseh poteh in
moje Srce se veseli, ko se vrnejo k meni. Pozabljam bridkosti, s katerimi so napajali
moje Srce, in veselim se njihove vrnitve. Povej grešnikom, da nihče ne uide moji
roki. Če bežijo pred mojim usmiljenim Srcem, bodo prišli v moje pravične roke.
Povej grešnikom, da vedno čakam nanje in poslušam bitje njihovega srca, kadar utripa
zame. Napiši, da jih nagovarjam z očitki vesti, z neuspehi in trpljenjem, z viharji,
bliskom in gromom, nagovarjam jih z glasom Cerkve; če pa onemogočijo vse moje milosti,
se začnem nanje jeziti, jih prepuščam njim samim in jim dajem, kar želijo.”

(20): “Zagledala sem angela varuha, ki mi je naročil, naj mu sledim. Nenadoma sem se znašla na zamegljenem kraju, polnem ognja, v njem pa je bila množica trpečih duš. Te duše zelo goreče molijo, a zase zaman, samo mi jim moremo pomagati. Plameni, ki so jih žgali, se me niso dotaknili. Moj angel varuh me niti za trenutek ni zapustil. Te duše sem vprašala, v čem je njihovo največje trpljenje. Soglasno so mi odgovorile, da je njihovo največje trpljenje hrepenenje po Bogu. Videla sem božjo Mater, ki je obiskovala duše v vicah. Duše naslavljajo Marijo z MORSKA ZVEZDA. Ona jim prinaša olajšanje. Želela sem se z njimi pogovoriti še več, a angel varuh mi je dal znamenje za odhod. Za vrati te ječe, polne trpljenja, sem zaslišala notranji glas, ki je rekel: MOJE USMILJENJE TEGA NOČE, A PRAVIČNOST TO ZAHTEVA. Od takrat sem s trpečimi dušami v vicah tesno povezana.”

“da satan najbolj sovraži usmiljenje, to je zanj največje trpljenje …” (764).

“Čeprav bi bili grehi duš črni kakor noč, če se grešnik zateče k mojemu usmiljenju, mi izkaže največjo čast in proslavi moje bridko trpljenje. Kadar človek slavi mojo dobroto, satan trepeta pred njim in beži na dno pekla” (378).

. “Vsakršna beda se utaplja v mojem usmiljenju in vsaka odrešilna in posvečujoča milost izvira iz tega studenca” (1777)

molitev sv. Favstine Kowalske (1744) :
Bodi slavljen, naš usmiljeni Bog,
naš vsemogočni Stvarnik in Gospod.
Častimo te v najgloblji ponižnosti,
potapljamo se v ocean tvojega božanstva.
Toda človek ni zdržal v uri preizkušnje,
ob prišepetavanju hudobca ti je postal nezvest.
Izgubil je milosti in darove, ostala mu je le beda,
solze, trpljenje, bolečine, grenkoba – dokler ni pokopan.
Toda ti, usmiljeni Bog, nisi dopustil, da bi človeštvo propadlo,
zato si mu obljubil Odrešenika.
Ne dovoljuješ, da obupujemo, čeprav so naše krivde velike,
zato si Izraelu pošiljal svoje preroke.
Toda dan in noč človeštvo kliče k tebi
iz brezna bede, grehov in vsakovrstnih bolečin.
Usliši stok in solze, ti, ki kraljuješ v nebesih,
Bog velikega usmiljenja, sočutni Bog.
Človek se je pregrešil in ni sposoben prositi za odpuščanje,
ker se je med človekom in Bogom odprl neskončen prepad.
Človek kliče z glasom svoje bede: Pošlji nam usmiljenje.
Toda Jahve molči in mineva stoletje za stoletjem.
Hrepenenje človeštva po Stvarniku se stopnjuje,
po njem, ki jim je obljubljen.
Pridi, Jagnje božje, odvzemi naše grehe,
pridi, razsvetli našo temo – kot žarek svetlobni.
Človeštvo neprenehoma kliče k tebi, Gospod nad gospodi,
k tvojemu nepojmljivemu usmiljenju, k tvojemu sočutju.
O veliki Jahve, daj se nam preprositi,
spomni se svoje dobrote in odpusti nam naše hudobije.

“Če bi trpeča oseba vedela, kako jo Bog ljubi, bi umrla od veselja in preobilice sreče; nekoč bomo spoznali, kaj je trpljenje, toda takrat ne bomo mogli več trpeti. Sedanji trenutek je naš” ( 963)

Besede Gospoda Jezusa sestri Favstini o spovedi (1602): “Hči, ko prihajaš k sveti spovedi, k izviru mojega usmiljenja, tedaj na tvojo dušo vedno priteče kri in voda, ki je privrela iz mojega Srca, in jo oplemeniti. Vsakokrat, ko prihajaš k sveti spovedi, se vsa potopi z velikim zaupanjem v moje usmiljenje, da bom lahko na tvojo dušo izlil vse obilje milosti. Ko prihajaš k spovedi, vedi, da jaz sam čakam nate v spovednici. Samo skrivam se za duhovnikom, vendar v duši sam delujem. Tu se beda duše srečuje z božjim usmiljenjem. Povej ljudem, da iz tega izvira usmiljenja lahko zajemajo milosti samo s posodo zaupanja. Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki moje milosti preplavljajo ponižne duše. Ošabni so vedno v uboštvu in bedi, ker se moja milost od njih obrača k ponižnim” .

(699): “Vsemu svetu oznanjaj moje nepojmljivo usmiljenje. Želim, da bi bil praznik usmiljenja pribežališče in zavetje vsem, posebej ubogim grešnikom. Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam celo morje milosti. Kdor pristopi k spovedi in svetemu obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. Ta dan so odprte vse Božje pretočnice, po katerih tečejo milosti; naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kot škrlat. Moje usmiljenje je tako veliko, da ga v vsej večnosti ne more doumeti noben razum, ne človeški ne angelski. Vse, kar obstaja, je izšlo iz notranjosti mojega usmiljenja. Vsaka duša bo v odnosu do mene vso večnost premišljevala o moji ljubezni in mojem usmiljenju. Praznik usmiljenja je izšel iz moje notranjosti; želim, da bi bilo slovesno praznovanje prvo nedeljo po Veliki noči. Človeštvo ne bo okusilo miru, dokler se ne obrne ki izviru mojega usmiljenja.”

“SPREJMEM TE, V MOJEM SRCU SI (14)

“Obljubljam, da se človek, ki bo častil to podobo, ne bo pogubil. Obljubljam mu že tu na zemlji zmago nad sovražniki, zlasti pa ob smrtni uri. Sam ga bom branil kakor svojo čast (48).”

“Ta dva pramena žarkov pomenita kri in vodo. Bledi pramen pomeni vodo, ki opravičuje duše; rdeči pa pomeni kri, ki je življenje duš. Ta dva pramena žarkov sta privrela iz globin mojega usmiljenja takrat, ko je sulica prebodla moje umirajoče Srce na križu. Ta dva pramena varujeta duše pred jezo mojega Očeta. Srečen, kdor bo živel v njuni senci, ker ga ne bo dosegla pravična roka Boga (299).”

“Veličina te podobe ni v lepoti barv ali v potezah čopiča, marveč v moji milosti (313).

“Moj pogled na tej podobi je tak kakor moj pogled s križa (326)

“Ljudem izročam posodo, s katero naj prihajajo po milosti k izviru usmiljenja. Posoda je ta podoba z napisom: Jezus, vate zaupam (327)

“Naročam češčenje mojega usmiljenja (…) s češčenjem naslikane podobe. Po tej podobi bom dušam delil mnoge milosti … (742)

“Iz vseh mojih ran kakor iz potokov priteka usmiljenje za ljudi, toda rana mojega Srca je vrelec nepojmljivega usmiljenja; iz tega vrelca kipijo vse milosti za duše. Žgeta me pramena usmiljenja, želim ju izliti na človeške duše. Govori vsemu svetu o mojem usmiljenju (1190)

(1488): “Moj otrok, življenje na zemlji je boj, in to velik boj za moje kraljestvo. Toda ne boj se, ker nisi sam. Vedno te podpiram, zato se opri na mojo roko in se bojuj, ne boj se ničesar. Vzemi posodo zaupanja in zajemaj iz vrelca življenja ne samo zase, ampak pomisli tudi na druge, posebej na tiste, ki ne zaupajo v mojo dobroto.”

(279): “Bog mi je dal spoznati, na čem temelji resnična ljubezen, in me razsvetlil, kako naj jo izkazujem Bogu v vsakdanjiku. Prava ljubezen do Boga je odvisna od izpolnjevanja božje volje. Da bi Bogu ljubezen izkazali z deli, morajo vsa, tudi najmanjša dela, izvirati iz ljubezni do njega …”

Vidim te, človek, kako zelo trpiš in
nimaš več moči za pogovor z menoj.
Glej, jaz sam ti bom govoril.
Čeprav bi bilo tvoje trpljenje največje,
ne izgubljaj dušnega miru,
niti se ne predajaj malodušju.
Povej mi vendar, moj otrok,
kdo si je drznil raniti tvoje srce.
Povej, povej mi vse,
bodi iskren v odnosu do mene.
Odkrij mi vse rane svojega srca.
Ozdravil jih bom,
tvoje trpljenje pa bo postalo
studenec za tvoje posvečenje. (1487)

“Sem trikrat sveti in upira se mi tudi najmanjši greh. Ne morem ljubiti duše, ki jo omadežuje
greh. Ko pa se skesa, ni meja moji radodarnosti do nje. Moje usmiljenje jo objema in opraviči.
S svojim usmiljenjem zasledujem grešnike na vseh poteh in moje Srce se veseli, ko se vrnejo
k meni. Pozabljam bridkosti, s katerimi so napajali moje Srce, in veselim se njihove vrnitve.
Povej grešnikom, da nihče ne uide moji roki. Če bežijo pred mojim usmiljenim Srcem, bodo
prišli v moje pravične roke. Povej grešnikom, da vedno čakam nanje in poslušam bitje njihovega
srca, kadar utripa zame. Napiši, da jih nagovarjam z očitki vesti, z neuspehi in trpljenjem, z
viharji, bliskom in gromom, nagovarjam jih z glasom Cerkve; če pa onemogočajo vse moje
milosti, se začnem nanje jeziti, jih prepuščam njim samim in jim dajem, kar želijo” (1728).

“Odprl sem svoje Srce kot živi izvir usmiljenja. Naj vsi iz njega zajemajo življenje, naj se približujejo z velikim zaupanjem temu morja usmiljenja. Grešniki bodo dosegli opravičenje, opravičeni pa potrditev v dobrem. Kdor je zaupal v moje usmiljenje, tistemu bom ob smrtni uri dušo napolnil s svojim Božjim mirom” (1520).

“Ko prihajaš k spovedi, vedi, da jaz sam čakam nate v spovednici. Samo skrivam se za
duhovnikom, vendar v duši sam delujem. Tu se beda duše srečuje z Božjim usmiljenjem.
Povej ljudem, da iz tega izvira usmiljenja lahko zajemajo milosti samo s posodo zaupanja.
Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki moje milosti
preplavljajo ponižne duše” (1602).

URA USMILJENJA (vsak dan ob 15.00) Ob tretji uri milo prosi moje usmiljenje, posebno za grešnike, in vsaj za kratek čas se poglobi v moje trpljenje, predvsem v mojo zapuščenost v trenutku umiranja. To je ura velikega usmiljenja za ves svet. Dovolim ti, da prodreš v mojo smrtno žalost; ob tej uri ničesar ne odrečem osebi, ki me prosi v imenu mojega trpljenja (1320).

Kadarkoli boš slišala, da ura bije tri, se vsa potopi v moje usmiljenje, slavi in poveličuj to usmiljenje; kliči njegovo vsemogočnost na pomoč za ves svet, posebej za uboge grešnike, kajti v tem trenutku stoji na stežaj odprto za vsakega človeka. Ob tej uri zase in za druge izprosiš vse, ob tej uri se je rodila milost za ves svet – usmiljenje je zmagalo nad pravičnostjo. Moja hči, ob tej uri se potrudi, da zmoliš križev pot, kolikor ti obveznosti to dopuščajo; če ne moreš moliti križevega pota, vsaj za trenutek stopi v kapelo in počasti moje Srce, ki je v najsvetejšem zakramentu polno usmiljenja; ako pa ne moreš stopiti v kapelo, se vsaj za trenutek poglobi v molitev tam, kjer si. Želim, da časti moje usmiljenje vsako ustvarjeno bitje, najprej pa ti, ker sem ti dal to skrivnost najgloblje spoznati (1572)

“DUŠAM, KI ZAUPAJO V MOJE USMILJENJE, ŽELIM PODELITI NEPOJMLJIVE MILOSTI.” (687)

“Jaz podeljujem posebne milosti dušam, za katere se ti zavzemaš pri meni,”( 599)

“Največji grešniki naj imajo zaupanje v moje usmiljenje. Oni imajo pred drugimi pravico zaupati v globine mojega usmiljenja. Moja hči, piši o mojem usmiljenju do izmučenih ljudi. Radost mi pripravljajo tisti, ki se priporočajo mojemu usmiljenju. Njim podarjam večje milosti, kakor si želijo. Čeprav bi bil človek največji grešnik, ga ne morem kaznovati, če se sklicuje na moje usmiljenje, marveč mu v svojem nepojmljivem in brezdanjem usmiljenju odpuščam. Piši: Preden pridem kot pravični sodnik, na široko odpiram vrata svojega usmiljenja. Kdor noče priti skozi vrata usmiljenja, ta mora skozi vrata moje pravičnosti …” (1146).

“Milosti iz mojega usmiljenja se zajemajo samo z eno posodo, ta je – zaupanje. Čim bolj oseba zaupa, temveč prejme. Osebe z brezmejnim zaupanjem so mi v veliko tolažbo, saj vanje pretakam vse zaklade milosti. Veseli me to, ker želijo veliko, saj je moja želja dajati veliko, in to zelo veliko. Žalosti pa me, če ljudje želijo malo in zakrknejo svoje srce” (1578)

(1512): “Pogosto premišljuj moje trpljenje, ki sem ga prestal zate, in nič se ti ne bo zdelo veliko,
kar ti trpiš zame. Najbolj mi ugajaš, ko premišljuješ moje bridko trpljenje; združuj
svoje majhno trpljenje z mojim bridkim trpljenjem, da bi pred mojim veličastvom
imelo neskončno vrednost.”
“Veličina te podobe ni v lepoti barv ali v potezah čopiča, marveč v moji milosti” (313)

“Ljudem izročam posodo, s katero naj prihajajo po milosti k izviru usmiljenja. Posoda je ta podoba z napisom: Jezus, vate zaupam” (327).

“Ta podoba bo veliko ljudi pritegnila k moji ljubezni. Moje usmiljenje deluje v dušah po tem delu” (1379)

“Moje Srce trpi, ker celo izvoljeni ne razumejo, kako veliko je moje usmiljenje. Kako
zelo to rani moje Srce! Spomnite se mojega grenkega trpljenja in, če ne verujete mojim
besedam, verujte vsaj mojim ranam” (379).

(1512): “Pogosto premišljuj moje trpljenje, ki sem ga prestal zate, in nič se ti ne bo zdelo veliko,
kar ti trpiš zame. Najbolj mi ugajaš, ko premišljuješ moje bridko trpljenje; združuj
svoje majhno trpljenje z mojim bridkim trpljenjem, da bi pred mojim veličastvom
imelo neskončno vrednost.”

“Oznanjaj svetu moje usmiljenje, naj vse človeštvo spozna moje brezmejno usmiljenje. To je znamenje za poslednje čase, za njimi pride dan pravičnosti. Dokler je čas, naj se zatekajo k izviru mojega usmiljenja, naj se okoriščajo s krvjo in vodo, ki je privrela zanje” ( 848).

“Milosti iz mojega usmiljenja se zajemajo samo z eno posodo, ta je – zaupanje. Čim bolj oseba zaupa, tem več prejme. Osebe z brezmejnim zaupanjem so mi v veliko tolažbo, saj vanje pretakam vse zaklade milosti. Veseli me to, ker želijo veliko, saj je moja želja dajati veliko, in to zelo veliko. Žalosti pa me, če ljudje želijo malo in zakrknejo svoje srce.” (1578).

“Želim se združiti s človeškimi dušami. Moja radost je zediniti se z dušami. Vedi, moja hči, kadar pri obhajilu pridem v srca ljudi, imam roke polne vsakršnih milosti in jih želim izročiti dušam. Ljudje pa se name ne ozirajo, celo puščajo me samega in se ukvarjajo s čim drugim. O kako žalosten sem, ker ljudje niso spoznali Ljubezni! Do mene se obnašajo kot do nečesa mrtvega” (1385).

“Zate sem se spustil iz nebes na zemljo; zate sem se dal pribiti na križ; zate sem
dovolil s sulico odpreti svoje presveto Srce in sem ti odprl studenec usmiljenja.
Pridi in črpaj s posodo zaupanja milosti iz tega izvira. Ponižnega srca nikoli ne
zavračam …” (1485).

“Želim, da bi devet dni vodila duše k izviru mojega usmiljenja, da bi zajemale moč in olajšanje ter vse milosti, ki jih potrebujejo v naporih življenja, posebej ob smrtni uri. Vsak dan privedi v moje Srce drugačno skupino duš ter jo potopi v morje mojega usmiljenja. Jaz pa bom vse te duše pripeljal v hišo mojega Očeta. To boš delala v tem in v prihodnjem življenju. Ničesar ne bom odklonil duši, ki jo pripelješ k izviru mojega usmiljenja. Vsak dan boš prosila mojega Očeta po mojem prebridkem trpljenju milosti za te duše” (1209).

“Ta dva pramena žarkov pomenita kri in vodo. Bledi pramen pomeni vodo, ki opravičuje duše; rdeči pa pomeni kri, ki je življenje duš. Ta dva pramena žarkov sta privrela iz globin mojega usmiljenja takrat, ko je sulica prebodla moje umirajoče Srce na križu. Ta dva pramena varujeta duše pred jezo mojega Očeta. Srečen, kdor bo živel v njuni senci, ker ga ne bo dosegla pravična roka Boga” (299).

“Ljudem izročam posodo, s katero naj prihajajo po milosti k izviru usmiljenja. Posoda je ta podoba z napisom: Jezus, vate zaupam” (327)

“Ko prihajaš k sveti spovedi, k izviru mojega usmiljenja, tedaj na tvojo dušo vedno priteče kri in voda, ki je privrela iz mojega Srca, in jo oplemeniti. Vsakokrat, ko prihajaš k sveti spovedi, se vsa potopi z velikim zaupanjem v moje usmiljenje, da bom lahko na tvojo dušo izlil obilje milosti. Ko prihajaš k spovedi, vedi, da jaz sam čakam nate v spovednici. Samo skrivam se za duhovnikom, vendar v duši sam delujem. Tu se beda duša srečuje z Božjim usmiljenjem. Povej ljudem, da
iz tega izvira usmiljenja lahko zajemajo milosti samo s posodo zaupanja. Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki moji milosti preplavljajo ponižne duše. Ošabni so vedno v uboštvu in bedi, ker se moja milost od njih obrača k ponižnim” (1602).

»Želim, da je prva nedelja po Veliki noči praznik usmiljenja (299)

Kdor na ta dan pristopi k viru življenja, bo deležen popolnega odpuščanja svoje krivde in kazni (300)

Praznik Božjega usmiljenja izvira iz notranjosti mojega usmiljenja in je zasidran v globinah mojega sočutja. Vsak vernik, ki zaupa mojemu usmiljenju, bo usmiljenje dosegel (420)

Nihče ne prejme odpuščanja, dokler se z zaupanjem ne zateče k mojemu usmiljenju, in zato naj bo prva nedelja po Veliki noči praznik usmiljenja. Duhovniki naj na ta dan vernikom pridigajo o mojem velikem in neizčrpnem usmiljenju (570)

Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam celo morje milosti. Kdor pristopi k spovedi in svetemu obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. Ta dan so odprte vse Božje pretočnice, po katerih tečejo milosti; naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kot škrlat. Moje usmiljenje je tako veliko, da ga v vsej večnosti ne more doumeti noben razum, ne človeški ne angelski. Vse,
kar obstaja, je izšlo iz notranjosti mojega usmiljenja. Vsaka duša bo v odnosu do mene vso večnost premišljevala o moji ljubezni in mojem usmiljenju … (699)

Duše propadajo kljub mojemu bridkemu trpljenju. Dajem jim poslednjo možnost rešitve, to je praznik usmiljenja. Če ne bodo slavile mojega usmiljenja, bodo pogubljene vekomaj. Glasnica mojega usmiljenja, piši, oznanjaj ljudem to moje veliko usmiljenje, ker je blizu strašni dan moje pravičnosti« (965)

»Ne oziraj se toliko na samo posodo milosti, ampak bolj na milost, ki ti jo dajem. Kajti posoda ti vedno ne ugaja, tedaj pa tudi milosti pešajo. Tega te hočem obvarovati in želim, da bi se nikoli ne ozirala na posodo, v kakršni ti pošiljam svoje milosti. Naj bo vsa pozornost tvoje duše usmerjena k
temu, da bi čimbolj zvesto odgovorila moji milosti« (1599).

“NE BOJ SE, MOJA HČI, JAZ SEM S TEBOJ” (103).

“O kako me boli, da se kristjani tako malo združujejo z menoj v svetem obhajilu. Čakam nanje, oni pa so do mene tako brezbrižni. Ljubim jih tako nežno in iskreno, oni pa mi ne zaupajo. Želim jih obsipati z milostmi – oni pa jih nočejo sprejeti. Do mene se vedejo kakor do nečesa mrtvega, moje Srce pa je vendar polno ljubezni in usmiljenja. Da bi vsaj malo spoznala mojo bolečino, si predstavljaj najnežnejšo mater, ki zelo ljubi svoje otroke, ti otroci pa zaničujejo njeno ljubezen. Premisli njeno bolečino, nihče je ne potolaži. To je medla prispodoba in podobnost moji ljubezni” (1447)

“Želim, da bi devet dni vodila duše k izviru mojega usmiljenja, da bi zajemale moč in olajšanje ter vse milosti, ki jih potrebujejo v naporih življenja, posebej ob smrtni uri. Vsak dan privedi v moje Srce drugačno skupino duš ter jo potopi v morje mojega usmiljenja. Jaz pa bom vse te duše pripeljal v hišo mojega Očeta. To boš delala v tem in v prihodnjem življenju. Ničesar ne bom odklonil duši, ki jo pripelješ k izviru mojega usmiljenja. Vsak dan boš prosila mojega Očeta po mojem bridkem trpljenju milosti za te duše” (1209).

“Malo je ljudi, ki s pristnimi čustvi premišljujejo moje trpljenje. Največ milosti podeljujem tistim, ki pobožno premišljujejo moje trpljenje” (737)

“Izvoljene duše so luči v mojih rokah, ki jih pošiljam v temino sveta in ga razsvetljujem. Kakor
zvezde osvetljujejo noč, tako izvoljene duše osvetljujejo zemljo, in čim bolj popolna je duša, tem
večjo svetlobo razširja okrog sebe in tem dlje sega. Lahko je skrita in neopazna celo najbližjim,
vendar njena svetloba odseva v dušah na najbolj oddaljenih koncih sveta.” (1601)

“O neskončna Ljubezen, naročaš mi naslikati tvojo sveto podobo, odkrivaš nam nepojmljivi izvir
usmiljenja. Blagoslovljen, kdor se približa tvojima pramenoma žarkov; črna duša se v sneg spremeni. Dobri Jezus tu (opomba: v podobi božjega usmiljenja) si postavil prestol svojega usmiljenja, da bi pomagal grešnemu človeku in ga razveselil. Iz odprtega Srca priteka kot iz čistega izvira tolažba duši in potrtemu srcu. Pred to podobo naj iz človeške duše nikoli ne preneha vreti čast in slava. Iz vsakega srca naj se razlega čast božjemu usmiljenju; zdaj in vekomaj ter ob vsakem času” (1).

“Ta dva pramena žarkov pomenita kri in vodo. Bledi pramen pomeni vodo, ki opravičuje duše; rdeči pa pomeni kri, ki je življenje duš. Ta dva pramena žarkov sta privrela iz globin mojega usmiljenja takrat, ko je sulica prebodla moje umirajoče Srce na križu. Ta dva pramena varujeta duše pred jezo mojega Očeta. Srečen, kdor bo živel v njuni senci, ker ga ne bo dosegla roka pravičnega Boga … (299).
Ljudem izročam posodo, s katero naj prihajajo po milosti k izviru usmiljenja. Posoda je ta podoba z napisom: JEZUS, VATE ZAUPAM …” (327).

“Ničesar ne bom odklonil duši, ki jo pripelješ k izviru mojega usmiljenja. Vsak dan boš prosila mojega Očeta po mojem prebridkem trpljenju milosti za te duše” (1209).

“Ponižnemu človeku radodarno dajem več, kakor on sam prosi” (1361).

“Eno dejanje čiste ljubezni do mene mi je dražje kakor na tisoče hvalnic nepopolnih duš” (1489).

“Kri in voda, ki izviraš iz Jezusovega Srca kot studenec usmiljenja za nas – vate zaupam” (187).

“Za molivce rožnega venca Božjega usmiljenja se zgane notranjost mojega usmiljenja” (848).

“Odprl sem svoje Srce kot živi izvir usmiljenja. Naj vsi iz njega zajemajo življenje, naj se približujejo z velikim zaupanjem temu morju usmiljenja. Grešniki bodo dosegli opravičenje, opravičeni pa potrditev v dobrem. Kdor je zaupal v moje usmiljenje, tistemu bom ob smrtni uri dušo napolnil s svojim Božjim mirom” (1520).

“Moje Srce gori v ognju usmiljenja do grešnikov” (1521).

“Dušam, ki zaupajo v moje usmiljenje, želim podeliti nepojmljive milosti” (687).

“Še noben, kdor je klical moje usmiljenje, ni bil razočaran ali osramočen. Kdor je zaupal v mojo dobroto, mi posebej ugaja” (1541).

“Milosti iz mojega usmiljenja se zajemajo samo z eno posodo, ta je – zaupanje. Čim bolj oseba zaupa, tem več prejme. Osebe z brezmejnim zaupanjem so mi v veliko tolažbo, saj vanje pretakam vse zaklade milosti. Veseli me to, ker želijo veliko, saj je moja želja dajati veliko, in to zelo veliko. Žalosti pa me, če ljudje želijo malo in zakrknejo svoje srce” (1578).

“Ko prihajaš k spovedi, vedi, da jaz sam čakam nate v spovednici. Samo skrivam se za duhovnikom, vendar v duši sam delujem. Tu se beda duše srečuje z Božjim usmiljenjem. Povej ljudem, da iz tega izvira usmiljenja lahko zajemajo milosti samo s posodo zaupanja. Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki milosti preplavljajo ponižne duše” (1602).

“Vedi, moja hči, da mi je žar tvojega srca prijeten, in kot se ti goreče želiš z menoj družiti v svetem obhajilu, tako se ti tudi jaz želim popolnoma izročiti; za nagrado za tvojo gorečnost si odpočij v mojem Srcu” (826).

“O kako me boli, da se kristjani tako malo združujejo z menoj v svetem obhajilu. Čakam nanje, oni pa so do mene tako brezbrižni. Ljubim jih tako nežno in iskreno, oni pa mi ne zaupajo. Želim jih obsipati z milostmi, oni pa jih nočejo sprejeti. Do mene se vedejo kakor do nečesa mrtvega, moje Srce pa je vendar polno božje ljubezni in usmiljenja” (1447).

“Za moč, ki jo imaš v sebi za prenašanje trpljenja, se moraš zahvaliti pogostnemu prejemanju svetega obhajila. Zato prihajaj pogosto k temu izviru usmiljenja in zajemaj s posodo zaupanja, kar koli potrebuješ” (1487).

“V najsvetejšem zakramentu sem ves zate, z dušo, telesom in božanstvom kot tvoj Ženin. Ti veš, kaj zahteva ljubezen – eno samo stvar – to je vzajemnost” (1770).

“MOLITEV PONIŽNE IN LJUBEČE DUŠE POMIRI JEZO MOJEGA OČETA IN PRIKLIČE MORJE BLAGOSLOVOV” (320).

“NIČ SE NE BOJ, VSE TEŽAVE BODO SLUŽILE TEMU, DA BI SE URESNIČILA MOJA
VOLJA!” (634).

“Glej zaklade milosti, ki pritekajo v duše, toda vsi ne znajo uporabiti moje radodarnosti.”
(1687).

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

4 Responses to Dnevnik Faustina Kowalska

  1. slavica says:

    prosim za molitev za mir in zdravje mojih vnukic,

  2. Magdalena says:

    Nekoč mi je Jezus dal spoznati, da je vedno pripravljen podeliti milosti, kadar ga poprosim za namene, za katere se mi priporočajo. Toda duše jih niso vedno pripravljene sprejeti.
    MOJE SRCE JE PRENAPOLNJENO Z VELIKIM USMILJENJEM DO DUŠ, POSEBEJ DO UBOGIH GREŠNIKOV. O DA BI MOGLE SPOZNATI, DA SEM JIM NAJBOLJŠI OČE, DA JE ZANJE IZ MOJEGA SRCA PRIVRELA KRI IN VODA KOT IZ STUDENCA , PRENAPOLNJENEGA Z USMILJENJEM. ZANJE PREBIVAM V TABERNAKLJU IN KOT KRALJ USMILJENJA ŽELIM DUŠE OBSIPATI Z USMILJENJEM, A GA NOČEJO SPREJETI. VSAJ TI PRIHAJAJ K MENI, KOLIKOR POGOSTO MOREŠ IN SPREJEMAJ MILSOTI, KI JIH DRUGI NOČEJO SPREJETI IN TAKO BOŠ POTOLAŽILA MOJE SRCE. KAKO VELIKA JE BREZBRIŽNOST LJUDI ZA TAKO DOBROTO, ZA TOLIKO DOKAZOV LJUBEZNI! MOJE SRCE SE NAPAJA S SAMO NEHVALEŽNOSTJO IN POZABLJIVOSTJO LJUDI, KI ŽIVIJO NA SVETU. ZA VSE IMAJO ČAS, NIMAJO PA ČASA ZA TO, DA BI PRIŠLI K MENI PO MILOSTI.
    ZATO SE OBRAČAM NA VAS, IZVOLJENE OSEBE – MAR TUDI VE NE DOUMETE LJUBEZNI MOJEGA SRCA? TUDI TU JE MOJE SRCE RAZOČARANO: NE NAJDEM POPOLNE PREDANOSTI MOJI LJUBEZNI. TOLIKO ZADRŽANOSTI, TOLIKO NEZAUPANJA, TOLIKO PREVIDNOSTI. V TVOJO TOLAŽBO TI POVEM, DA SO NA SVETU LJUDJE, KI ME ISKRENO LJUBIJO IN Z VESELJEM PREBIVAM V NJIHOVIH SRCIH, TODA NI JIH VELIKO. TUDI PO SAMOSTANIH SO TAKI, KI Z VESELJEM NAPOLNJUJEJO MOJE SRCE; VANJE SO VTISNJENE MOJE POTEZE IN ZATO SE NANJE NEBEŠKI OČE OZIRA S POSEBNO NAKLONJENOSTJO. OBČUDOVALI JIH BODO ANGELI IN LJUDJE, NJIHOVO ŠTEVILO PA JE MAJHNO. SO OBRAMBA PRED PRAVIČNOSTJO NEBEŠKEGA OČETA IN PRIPROŠNJA ZA USMILJENJE DO SVETA. LJUBEZEN TEH LJUDI IN NJIHOVA ŽRTEV PODPIRATA OBSTOJ SVETA. NAJBOLJ RANI MOJE SRCE NEZVESTOBA TISTEGA, KI SEM GA POSEBEJ IZVOLIL. TA NEZVESTOBA JE KAKOR MEČ, KI PREBADA MOJE SRCE.

  3. Administrator says:

    Če želite, da se zgodi čudež, ne potrebujete nekega napornega in dolgotrajnega romanja, niti ne potrebujete neke zunanje priprave, pač pa je dovolj, da z vero pristopite k nogam Mojega namestnika na zemlji (duhovnika) in pred njim izgovorite svojo bedo. Tedaj se zgodi največji čudež Usmiljenja v popolni obliki. Celo če bi vaša duša izgledala kot mrtvo telo in bi bilo po človeških merilih »oživljanje« popolnoma nemogoče in bi bila po človeško »izgubljena«, Bogu ni nič nemogoče. Čudež Božjega Usmiljenja popolnoma oživi dušo. Vi, ubogi grešniki, ki niti zase ne hrepenite po čudežu Božjega Usmiljenja, ga boste klicali zaman, ker bo tedaj že prepozno.« ( 1448).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja