Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…
Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.
| Cookie | Duration | Description |
|---|---|---|
| cookielawinfo-checkbox-analytics | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Analytics". |
| cookielawinfo-checkbox-functional | 11 months | The cookie is set by GDPR cookie consent to record the user consent for the cookies in the category "Functional". |
| cookielawinfo-checkbox-necessary | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookies is used to store the user consent for the cookies in the category "Necessary". |
| cookielawinfo-checkbox-others | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Other. |
| cookielawinfo-checkbox-performance | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Performance". |
| viewed_cookie_policy | 11 months | The cookie is set by the GDPR Cookie Consent plugin and is used to store whether or not user has consented to the use of cookies. It does not store any personal data. |
ČUDEŽ V FATIMI. “GOSPA ME JE VZELA V NAROČJE IN MI DALA MILOST OZDRAVLJENJA” (Aleteia)
“MED POSVETITVIJO SEM ZAČUTILA NEZNOSNO BOLEČINO. SKORAJ SEM OMEDLELA IN BILA SEM PREPRIČANA, DA UMIRAM. VSE, KAR SEM LAHKO STORILA, JE BIL VZKLIK: ‘BOG, V TVOJIH ROKAH SEM’,” SE SPOMINJA 88-LETNA SESTRA MARIA FABIOLA VILLA
Italijanka Maria Fabiola Villa je pri 18 letih vstopila v kongregacijo Presvetega Srca Jezusovega. Kmalu zatem se je spopadla z zelo močnimi trebušnimi krči in visoko vročino. Odstranili so ji slepič, vendar se je njeno stanje še poslabšalo.
Zaradi bolečin je popolnoma obležala in uživala zgolj suh kruh. Nazadnje je dobila nespodbudno diagnozo: neozdravljivo kronično vnetje trebušne slinavke.
“ZAUPALA SEM DEVICI”
V 14 letih težke bolezni sestra Maria nikoli ni izgubila vere v Gospoda. Še naprej se je priporočala Jezusu in nebeški Materi:
“Krutost tega zla ni nikoli premagala mojega upanja, nikoli nisem izgubila stika z Materjo Božjo. Še vedno sem zaupala Devici. Medtem ko sem strašno trpela, sem se v srcu počutila svobodno, veselo, polno vere.”
To je bila prva milost, ki jo je prejela: mir v srcu. Svojega položaja ni preklinjala, temveč ga je darovala in z mirom v duši molila.
ROMANJE V FATIMO
Začutila je klic Božje Matere in se odločila, da se kljub strašnim bolečinam in nasvetom zdravnikov, naj v takem stanju ne potuje, odpravi na romanje v Fatimo.
“Nekdo iz skupine romarjev, namenjene v Fatimo, je rekel, da jim bo prisotnost tako hudo bolnega človeka preprečila doseči cilj. Odvrnila sem mu, da bom umrla pred Marijinimi nogami,” se spominja.
Letalo je zamujalo dve uri in sestra Maria je ta čas izkoristila za molitev v kapeli na letališču:
“Videla sem križ s Kristusom, ki je name naredil poseben vtis. Spontano sem se obrnila k Jezusu in rekla: Jezus, tudi jaz sem na tem križu … Grem k tvoji Materi, vendar ne poslušaj mene, poslušaj svojo Mater.”
DAN, KI JE SPREMENIL NJENO ŽIVLJENJE
Ko je prispela v Fatimo, je želela obiskati svetišče, vendar se je preveč slabo počutila. Namesto tega se je odločila, da bo v hotelu zapela pesem v čast Gospe.
Povabila je preostale romarje, naj se ji pridružijo, in v kratkem času je nastal zbor, ki je z navdušenjem in vero hvalil Božjo Mater. “V zraku je bila posebna energija. Dobro se je spominjam,” pravi sestra Maria.
Naslednjega dne, 26. aprila 1988, ji je končno uspelo obiskati svetišče fatimske Marije. Ravno tam se je zgodil njen čudež. Z besedami, polnimi začudenja, čustvenosti in hvaležnosti, sestra Maria pripoveduje:
“Med posvetitvijo sem začutila neznosno bolečino. Skoraj sem omedlela in bila sem prepričana, da umiram. Vse, kar sem lahko storila, je bil vzklik: ‘Bog, v tvojih rokah sem …’ Ko pa je duhovnik povzdignil hostijo, je bolečina nenadoma izginila, kot bi nekdo pritisnil na stikalo. Nisem pomislila na čudež. Vesela sem bila, da sem se počutila dobro.”
“FATIMSKA GOSPA ME JE VZELA V NAROČJE”
Sestra Maria sprva nikomur ni zaupala te izkušnje. V blaženi tišini je uživala svoje nenadno okrevanje. “Fatimska Gospa me je vzela v naročje in mi dala milost ozdravljenja,” pravi.
Lahko je jedla brez bolečin, prenehala je jemati zdravila. Ko se je vrnila domov, ji je zdravnik povedal, da je popolnoma zdrava in da gre za pravi čudež.
“Vrnila sem se v Fatimo, da bi se zahvalila Mariji, da bi povedala ljudem, kaj se mi je zgodilo, da bi govorila o tem, kako Gospod pričuje prek takšnih, kot sem jaz, kako Bog zdravi telo, predvsem pa srce, ko nam kaže pot do veselja. Čudež je namreč predvsem vera Vanj, v Njegovo ljubezen,“ dodaja sestra Maria.
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/06/04/cudez-v-fatimi-gospa-me-je-vzela-v-narocje-in-mi-dala-milost-ozdravljenja/
Fatimska Mati Božja, prosi za nas!
BOŽJE USMILJENJE, KI SI NAM DALO PRESVETO DEVICO MARIJO
ZA MATER USMILJENJA, ZAUPAMO VATE!
FAVSTINA KOWALSKA JE OPISALA SVOJ PRIMER TEŽKEGA DUHOVNEGA TRPLJENJA, BILA JE NA POL MRTVA
POVEDALA JE, ČE GA SAMA NE BI DOŽIVLJALA, NE BI VERJELA, DA JE MOGOČE TOLIKO TRPETI
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
101 Jezus, ti veš, kako človek ječi, ko je v stiskah, zavit v temo, a vendar hrepeni, koprni po Bogu kakor izsušena usta po vodi. Umira in vene. Umira in ne umre, to je – ne more umreti. Njegovi napori so nični, saj je v oblasti močne roke. (48) Zdaj prehaja pod oblast Pravičnega. Vsi zunanji napori odpovedo. Vse, kar ga obkroža, molči. Kakor umirajoči izgublja vse zunanje – tako je človek osredotočen pod oblast pravičnega, trikrat svetega Boga.
Kakor da bi bil vekomaj preklet. To je največji trenutek in samo Bog lahko človeka tako preizkuša, ker samo on ve, da človek more to prestati. Ko je duša prešinjena s takšnim peklenskim ognjem, jo prevzema obup. Moja duša je izkusila tak trenutek, ko sem bila v celici sama. Ko se je začela pogrezati v obup, sem čutila, da umiram; vzela sem križ in ga v rokah krčevito stiskala. Takrat sem čutila, da se mi duša ločuje od telesa; kljub temu, da sem hotela oditi k predstojnikom, mi je zmanjkalo moči. Izrekla sem zadnje besede: »Zaupam v tvoje usmiljenje.« Zdelo se mi je, kakor da bi s tem Boga spodbudila k večji jezi.
Zapadla sem v obup in samo od časa do časa se mi je iz duše izvilo bolestno, neutolažljivo ječanje. Duša v smrtnem boju – mislila sem, da bom ostala v tem stanju, ker se z lastnimi močmi ne bi mogla rešiti. Vsaka misel na Boga je povzročala nepopisno morje trpljenja. Kljub temu je v duši nekaj, kar koprni k Bogu. A njej se zdi, da je to le zaradi tega, da bi še bolj trpela. Spomin na nekdanjo ljubezen, s katero jo je obdajal Bog, je zanjo le nova oblika trpljenja. Njegov pogled prodira skozi dušo in vse v njej zgoreva pod tem pogledom.
102 To stanje je trajalo precej časa, dokler ni ena od sester prišla v mojo celico in me našla napol mrtvo. Ustrašila se je in šla k učiteljici novink, ki mi je v imenu svete pokorščine ukazala, naj se dvignem s tal. Takoj sem začutila telesno moč, vstala sem, toda vsa sem drhtela. Učiteljica novink je hitro prepoznala stanje moje duše ter mi spregovorila o nepojmljivem Božjem usmiljenju in rekla: »Bodite brez skrbi, ukazujem vam z močjo pokorščine.« – Nakar je dejala: »Zdaj vidim, da vas je Bog poklical k veliki svetosti. Želi vas imeti pri sebi, ko dopušča takšne stvari in tako zgodaj. Ostanite zvesti Bogu, ker to je znamenje, da vas želi imeti visoko v nebesih.« Toda teh besed nisem razumela.
103 (49) Ko sem prišla v kapelo, sem imela občutek, da je od moje duše vse odpadlo, kakor da bi pravkar prišla iz Božjih rok. Čutila sem nedotakljivost svoje duše in se počutila kot majhen otrok. Tedaj sem v svoji notranjosti zagledala Gospoda, ki mi je dejal: Ne boj se, moja hči, jaz sem s teboj. V tem trenutku se je razblinila vsa tema in izginilo je trpljenje. Nepojmljiva radost je preplavila čute in s svetlobo napolnila moči duše.
104 Hočem pripomniti, da so se na mojem telesu še dva dni poznala znamenja preživetega trpljenja, čeprav je moja duša že bila pod žarki Božje ljubezni.
Obraz je bil smrtno bled in oči podplute s krvjo. Samo Jezus ve, koliko sem trpela. V primerjavi z resničnostjo je to, kar sem zapisala, le medel prikaz. Ne znam tega izraziti; zdi se mi, kot da bi se vrnila iz drugega sveta. Čutim odpor do vsega, kar je ustvarjeno. Privijam se na Božje Srce kakor dojenček na materine prsi. Vse gledam z drugačnimi očmi. Zavedam se, kaj je Bog z eno samo besedo naredil v moji duši, kajti iz tega živim. Zona me spreletava, ko se spomnim trpljenja. Če ga sama ne bi doživljala, ne bi verjela, da je mogoče toliko trpeti. To je resnično popolnoma duhovno trpljenje.
VSAKO TRPLJENJE IMA NAMEN, BOG TOČNO VE, KAJ ŽELI S TRPLJENJEM.
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
FAVSTINA JE ZELO TRPELA IN JE POTOŽILA JEZUSU.
JEZUS JI JE REKEL : NE ŽIVIŠ ZASE, AMPAK ZA DUŠE. TVOJE TRPLJENJE BO KORISTILO DRUGIM DUŠAM. TVOJE DOLGOTRAJNO TRPLJENJE JIM BO DALO SVETLOBO IN MOČ, DA BODO IZPOLNJEVALE MOJO VOLJO
67 Kmalu po prvih zaobljubah sem zbolela61 in moje stanje se kljub prisrčni in skrbni negi moje prednice in zdravniškim posegom ni niti izboljševalo niti poslabševalo. Do mene so prišle govorice, da se pretvarjam. S tem se je začelo moje trpljenje; podvojilo se je. To je precej dolgo trajalo. Nekega dne sem potožila Jezusu, da sem sestram v breme. Jezus mi je odgovoril: Ne živiš zase, ampak za duše. Tvoje trpljenje bo koristilo drugim dušam. Tvoje dolgotrajno trpljenje jim bo dalo svetlobo in moč, da bodo izpolnjevale mojo voljo.
JEZUS JE REKEL FAVSTINI KOWALSKI, DA BO KAZNOVAL NAJLEPŠE MESTO V NJENI DOMOVINI S KAZNIJO, S KAKRŠNO JE KAZNOVAL SODOMO IN GOMORO , VENDAR JE ZARADI FAVSTINE BLAGOSLOVIL VSO DOMOVINO
39 + Nekega dne mi je Jezus povedal, da bo najlepše mesto v naši domovini kaznoval s kaznijo, s kakršno je kaznoval Sodomo in Gomoro. Videla sem veliko Božjo jezo in groza je presunila in napolnila moje srce. Molče sem molila. Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: Moj otrok, najbolj se združuj z menoj v času svete daritve in v zadoščenje za grehe tega mesta nebeškemu Očetu daruj mojo kri in moje rane. Med sveto mašo to nenehno ponavljaj. To delaj vseh sedem dni. Sedmi dan sem na svetlem oblaku uzrla Jezusa in ga začela prositi, naj se ozre na ono mesto in vso našo domovino. Jezus se je milostno ozrl. Ko sem opazila Jezusovo naklonjenost, sem ga začela goreče prositi za blagoslov. Tedaj je dejal: Zaradi tebe blagoslavljam vso domovino. Z roko je nad našo domovino napravil veliko znamenje križa. Veliko veselje je napolnilo mojo dušo, ko sem videla Božjo dobroto.
Z MATERINSKO LJUBEZNIJO VAS PROSIM, DARUJTE MI SVOJA SRCA,
DA BI JIH MOGLA DAROVATI SVOJEMU SINU IN VAS OSVOBODITI
Dragi otroci! Z materinsko ljubeznijo vas prosim, darujte mi svoja srca, da bi jih mogla
darovati svojemu Sinu in vas osvoboditi, osvoboditi vas od vsega tistega zla, ki vas vse bolj
zasužnjuje in oddaljuje od edinega Dobrega – mojega Sina, vsega, kar vas vodi na napačno
pot in vam jemlje mir.
Jaz vas želim povesti k svobodi obljube mojega Sina, ker želim, da se tukaj v popolnosti izpolni
Božja volja, da se po spravi z Nebeškim Očetom, postu in molitvi rodijo apostoli Božje ljubezni,
apostoli, ki bodo svobodno in z ljubeznijo širili Božjo ljubezen vsem mojim otrokom, apostoli,
ki bodo širili ljubezen zaupanja v Nebeškega Očeta in odpirali vrata raja.
Dragi otroci, svojim pastirjem nudite radost ljubezni in podpore, tako kakor je tudi moj Sin želel
od njih, da to nudijo vam. Hvala vam!
Sporočilo Kraljice miru po vidkinji Mirjani Dragičević, julij 2013
https://www.mladifest.com/medjugorje/obvestila/spor2.htm
Marija, Kraljica miru, prosi za nas!
ODPRIMO SRCA PRESVETI DEVICI MARIJI, KI NAS
VODI K NAŠEMU ODREŠENIKU JEZUSU!
MOJA DUŠA POVELIČUJE GOSPODA (MAGNIFICAT)
Moja duša poveličuje Gospoda,
moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.
Ozrl se je na nizkost svoje dekle,
glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.
Velike reči mi je storil Vsemogočni,
njegovo ime je sveto.
Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje vsem,
ki mu zvesto služijo.
Dvignil je svojo močno roko,
razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.
Mogočne je vrgel s prestola
in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo,
kakor je obljubil našim očetom.
Spomnil se je svoje dobrote
do Abrahama in vseh njegovih potomcev.
Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu,
kakor je bilo v začetku,
tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen. (prim. Lk 1,46-55)
Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja,
zaupamo vate!
VELIKO PIŠEMO O TRPLJENJU
Človek bi se rad izognil trpljenju.
BOG JE EDINI, KI VE ZAKAJ NEKOMU DOPUŠČA DOLGO TRPLJENJE, NEKATERIM KRAJŠE itd..
SVETO PISMO PRAVI:
I Korinčanom 2,6-13
6 Vendar pa modrost govorimo med popolnimi, a ne modrosti tega sveta niti poglavarjev tega sveta, kateri ginejo; 7 marveč govorimo modrost Božjo v skrivnosti, tisto skrito modrost, ki jo je naprej odločil Bog pred veki za našo slavo, 8 ki je ni nihče izmed poglavarjev tega sveta spoznal; ker ko bi jo bili spoznali, ne bi bili Gospoda slave razpeli na križ; 9 temveč kakor je pisano:
»Česar oko ni videlo in uho ni slišalo
in kar v srce človeku ni prišlo,
to je pripravil Bog tem, kateri ga ljubijo.«
10 Nam pa je to Bog razodel po Duhu svojem; kajti Duh vse preiskuje, tudi globočine Božje. 11 Kajti kdo ve izmed ljudi, kaj je v človeku, razen človekovega duha, ki je v njem? Tako tudi ne ve nihče, kaj je v Bogu, razen le Božji Duh. 12 Mi pa nismo prejeli duha tega sveta, ampak Duha, ki je iz Boga, da vemo, kaj nam je milostno daroval Bog; 13 to tudi govorimo, ne v besedah, ki jih uči človeška modrost, temveč v teh, ki jih uči Duh, in duhovne stvari skladamo z duhovnimi.
ŽE SVETNIKI SO TUDI VELIKO NAPISALI O TRPLJENJU. FAVSTINA KOWALSKA JE ZAPISALA DOBESEDNO, KAR JI JE SAM JEZUS POVEDAL O TRPLJENJU.
Vendar človeška padla narava hoče več, zato se človek ŽELI POSTAVLJATI NA MESTO BOGA.
DUH POSVETNOSTI ZAVAJA ČLOVEKA. ČLOVEK NE MISLI S KRISTUSOVIM UMOM.
Poglejmo članek o posvetnem duhu:
Papež pri jutranji maši: GOSPOD NAJ NAS REŠI PRED POSVETNIM DUHOM, KI SE POGAJA GLEDE VSEGA
VATIKAN (ponedeljek, 18. november 2013, RV) – Gospod naj nas reši pred posvetnim duhom, ki se pogaja glede vsega. Ne le glede vrednot, temveč tudi glede same vere. Tako je papež Frančišek dejal danes zjutraj med mašo v kapeli Doma svete Marte. Opozoril je, da se je potrebno čuvati pred »globalizacijo hegemonistične uniformnosti«, ki je sad posvetnosti.
Papež se je med pridigo sicer oprl na današnje prvo berilo, v katerem se Božje ljudstvo zaradi ponudbe posvetnosti oddalji od Gospoda. Ob tem svetopisemskem odlomku je spregovoril o pokvarjenih koreninah posvetnosti. Voditelji ljudstva, je poudaril papež, ne želijo več, da bi bil Izrael ločen od drugih narodov. Zato zapustijo svoje izročilo, da bi se o tem pogovorili s kraljem. Grejo se pogajati in nad tem so navdušeni. To je tako kot da bi se razglasili za napredne in bi šli, kamor gredo vsi. Po papeževih besedah gre za »duha mladostniške naprednosti«. Ta meni, da je iti dalje v katerikoli izbiri bolje kot pa ostati pri navadah zvestobe. Tako se ti ljudje pogajajo s kraljem glede zvestobe Boga, ki je vedno zvest. In kot je dejal papež Frančišek, se to imenuje apostazija, odpad od vere, prešuštvo. Ne pogajajo se namreč le glede nekaterih vrednot, temveč glede bistvenega v svojem bivanju: zvestobe Gospodu.
»To je protislovje: ne pogajamo se glede vrednot, ampak glede zvestobe. In prav to je sad hudiča, vladarja tega sveta, ki nas vodi naprej z duhom posvetnosti. Potem se zgodijo posledice.« Kot je nadaljeval papež Frančišek, so ljudje v svetopisemskem odlomku najprej prevzeli poganske navade. Sledil je še korak dalje. Kralj je zapovedal, da bi v njegovem kraljestvu vsi oblikovali en narod in da bi tako sleherni zapustil lastne običaje. To ni »lepa globalizacija edinosti vseh narodov, vsak s svojimi običaji, pa vendar združeni, ampak je globalizacija hegemonistične uniformnosti«. Le-ta pa je »sad posvetnosti«, je še dodal papež.
Nato je spomnil, da so se vsa ljudstva prilagodila kraljevim ukazom. Sprejela so njegovo bogočastje, darovala malikom in skrunila soboto. Korak za korakom so šli dalje po tej poti. Na koncu je kralj »na oltar povzdignil gnusobo opustošenja«. Vse to se dogaja tudi danes, je zatem zatrdil papež: »Kajti duh posvetnosti je tu tudi danes.« Ko so takrat pri kom našli Knjigo zaveze ali če je bil nekdo poslušen postavi, je bil po kraljevi sodbi obtožen na smrt. O isti stvari beremo v časopisih v teh mesecih, je dejal papež Frančišek: »Ti ljudje so zastavili zvestobo svojemu Gospodu; ti ljudje, ki jih je gnal duh sveta, so zastavili lastno identiteto, zastavili so pripadnost nekemu ljudstvu, ljudstvu, ki ga Bog močno ljubi, ki ga Bog želi za svoje ljudstvo.«
Danes se misli, da »moramo biti kot vsi, biti moramo bolj normalni, kot delajo vsi s to mladostniško naprednostjo«. Papež Frančišek je pri tem z grenkobo dodal, da temu sledijo obsodbe na smrt in žrtvovanje človeka. Tudi danes. »A tolaži nas, da pred to potjo, ki jo ponuja duh sveta, vladar tega sveta, potjo nezvestobe, vedno ostaja Gospod, ki ne more zatajiti samega sebe, Zvestega: On nas vedno pričakuje, On nas močno ljubi in On nam odpusti, kadar mi, skesani zaradi kakšnega koraka, kakšnega majhnega koraka v tem duhu posvetnosti, pridemo k Njemu, zvestemu Bogu pred svojim nezvestim ljudstvom.«
»Z duhom otrok Cerkve prosimo Gospoda, da bi nas s svojo dobroto, s svojo zvestobo rešil tega posvetnega duha, ki se pogaja glede vsega.« S to molitvijo je papež Frančišek sklenil svojo današnjo homilijo: »Da bi nas obvaroval in nam pomagal iti dalje, tako kot je pomagal iti dalje svojemu ljudstvu v puščavi, ko ga je vodil za roko tako kot oče vodi svojega otroka. Ob Gospodovi roki bomo varni.«
http://www.archivioradiovaticana.va/storico/2013/11/18/pape%C5%BE_pri_jutranji_ma%C5%A1i_gospod_naj_nas_re%C5%A1i_pred_posvetnim_duhom,_ki/slv-747685
EVTANIZIJA JE ZLOČIN PROTI ŽIVLJENJU-PISMO KONGREGACIJE ZA NAUK VERE Z NASLOVOM USMILJENI SAMARIJAN
https://katoliska-cerkev.si/evtanazija-je-zlocin-proti-zivljenju-pismo-kongregacije-za-nauk-vere-z-naslovom-usmiljeni-samarijan
KAJ PRAVI SVETO PISMO O EVTANIZIJI/SAMOMORU S POMOČJO?
Včasih Bog dovoli, da človek dolgo časa trpi pred smrtjo; drugič je človekovo trpljenje relativno kratko.
Pogosto se Božji nameni razodenejo skozi trpljenje. »Ob dnevu sreče bodi dobre volje, ob hudem dnevu pa pomisli: tudi to, kakor ono, je naredil Bog, tako da človek nikakor ne more dognati, kaj ga čaka« (Pridigar 7,14). Pismo Rimljanom 5,3 nas uči, da kristjanom stiske prinašajo potrpljenje. Bog skrbi za tiste, ki kličejo smrt, ker si želijo končati svoje trpljenje. Bog daje namen v življenju vse do konca. Samo Bog ve, kaj je najboljše, in njegov čas, celo v primeru smrti, je popoln.
https://www.gotquestions.org/Slovenscina/evtanazija.html
EVTANIZIJA IN POMOČ PRI SAMOMORU STA ČLOVEKOVA POSKUSA, DA BI SE POLASTIL BOŽJE OBLASTI
Najpomembnejša resnica, da je Bog suveren, nas pripelje do sklepa, da sta evtanazija in samomor s pomočjo napačna.
Vemo, da je telesna smrt neizogibna za nas smrtnike (Psalm 89,49; Pismo Hebrejcem 9,27). Vendar je samo Bog suveren nad tem, kdaj in kako bo človek umrl. Job pričuje v vrstici Job 30,23: »Saj vem, da me poganjaš v smrt, v zbirno hišo vseh živih.« Pridigar 8,8 pravi: »Noben človek nima oblasti nad dihom, da bi mogel zadržati dih življenja, in nihče nima oblasti nad dnevom smrti.« Bog ima zadnjo besedo nad smrtjo (glej Prvo pismo Korinčanom 15,26.54–56; Pismo Hebrejcem 2,9.14–15; Razodetje 21,4). Evtanazija in pomoč pri samomoru sta človekova poskusa, da bi se polastil Božje oblasti.
https://www.gotquestions.org/Slovenscina/evtanazija.html
GOVORILI SMO O ŽALOSTI:
BOŽJA BESEDA REČE TAKOLE: SVETNA ŽALOST POVZROČI SMRT
2 Korinčanom 7,10
Kajti žalost, ki je v skladu z Bogom, povzroči spreobrnitev, ki je ne bomo obžalovali in ki pelje v rešitev, svetna žalost pa povzroči smrt.
KAJ POMENI BITI ENO MESO V ZAKONU?
Izraz »eno meso« prihaja iz Prve Mojzesove knjige, iz zapisa o stvarjenju Eve. Prva Mojzesova knjiga 2,21–24 opisuje proces, v katerem je Bog ustvaril Evo iz rebra, ki ga je vzel Adamu, potem ko je nadenj leglo trdno spanje in je zaspal. Ko je Bog pripeljal Evo k Adamu, jo je Adam prepoznal, da je prišla iz njega. Dejansko sta bila eno meso. To organsko resničnost primerno ponazori človeško telo. Zdravo človeško telo, sestavljeno iz veliko delov, je celota in se ga ne da razdeliti na dele, da je obenem še vedno celota. Ko moškega in žensko združi sveti zakon, postaneta ena nova nedeljiva celota. Nič več nista dve ločeni in neodvisni bitji (dva avtonomna posameznika), ampak sta zdaj eno bitje (združen poročen par). Ta nova zveza ima številne pomembne vidike.
Kar se tiče vseh čustvenih navezanosti in zvestobe, ima nova zakonska zveza zdaj in za vedno prednost pred vsemi prejšnjimi in prihodnjimi odnosi (Prva Mojzesova knjiga 2,24). V neposlušnosti nekateri zakonski partnerji še vedno dajejo večjo težo vezmi s starši ali drugimi izven zakona, namesto z zakoncem. To je recept za katastrofo v zakonu in izkrivljanje Božjega izvirnega namena, naj zapustijo očeta in mater in se pridružijo zakoncu. Podobno pride do kršenja narave enega mesa v zakonu, ko eden ali oba zakonca povzdigneta svoje odnose z otroki nad odnosom s svojim zakoncem.
Čustveno, duhovno, intelektualno, finančno, družbeno in na vse druge načine sta dva posameznika postala eno kot poročen par. Tako kot vsi deli zdravega človeškega telesa delujejo skupaj kot integrirana celota za dobro posameznih delov in hkrati za dobro vseh (želodec prebavlja hrano za telo, možgani usmerjajo telo v dobro celote, roke delajo za telo itd.), tako mora vsak zakonec v zakonu skrbeti za drugega. Na primer, vsak partner ne sme več gledati na zasluženi denar kot na »moj« denar, ampak kot »najin« denar. Pismo Efežanom 5,22–33 in Pregovori 31,10–31 opisujejo nekaj praktičnih primerov te enosti v odnosih med možem in ženo.
Telesno dva postaneta eno meso, kar se kaže v otrocih, ki jih prinese njuna zveza. Ti otroci imajo zdaj posebno genetsko sestavo, specifično za zvezo enega mesa njihovih staršev. Celo v spolnem vidiku njunega odnosa mož in žena ne smeta gledati na svoje telo kot na svoje, ampak da pripada partnerju (Prvo pismo Korinčanom 7,3–5). Prav tako naj se ne osredotočata na svoj užitek, ampak na dajanje užitka zakoncu.
Ta enost in želja, da bi koristili drugemu, ni vedno avtomatična, še posebno po padcu človeštva v greh. Možu je v Prvi Mojzesovi knjigi 2,24 naročeno, naj se »pridruži« svoji ženi. Ta beseda vsebuje dvoje. Eno je, naj bo prilepljen na ženo, podoba tega, kako tesna naj bo zakonska zveza. Drugi vidik je, naj se močno trudi za ženo. To prizadevanje naj se podaljša prek dni snubljenja, ki so vodili v zakon, in naj se nadaljuje v celem zakonu. Meseno nagnjenje je, »da delamo, kar se nam zdi dobro«, namesto da bi razmišljali, kaj bo koristilo zakoncu. Ta osredotočenost nase je rutina, v katero pogosto zapadejo zakonci, ko je »medenih tednov konec«. Namesto da bi premišljevala, kako njune lastne potrebe niso zadovoljene, morata oba ostati osredotočena na zadovoljevanje potreb svojega zakonca.
Najsi je še tako lepo, da dva živita skupaj in zadovoljujeta potrebe drug drugega, ima Bog še višji klic za zakon. Tako kot morajo posamezniki služiti Kristusu s svojim življenjem pred zakonom, morajo zdaj služiti Kristusu skupaj kot enota in vzgajati otroke, da bodo služili Bogu (Malahija 2,15; Prvo pismo Korinčanom 7,29–34; Pismo Efežanom 6,4). Priskila in Akvila v Apostolskih delih 18 sta dober zgled tega. Ko par skupaj služi Kristusu, bo veselje v Duhu značilno za njun zakon. To je ključ do veselja v zakonski zvezi enega mesa: enost s Kristusom posamezno in enost drug z drugim v Kristusu skupaj.
https://www.gotquestions.org/Slovenscina/eno-meso-zakon.html
BOŽJA BESEDA NAS ODREŠUJE
POTRTEMU SO VSI DNEVI ŽALOSTNI, VESELO SRCE PA IMA STALNO GOSTIJO.
(Prg 15,15)
Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=669&t=5#%8Eivljenjska+radost
Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
OJ, KAKO HITRO ZGINE POSVETNA SLAVA!
O, ko bi tako marljivo trebil pregrehe in zasajali kreposti, kakor obravnavajo učena vprašanja, ne bi bilo toliko zla in pohujšanja med ljudmi ne toliko nereda po samostanih. Ko se približa sodni dan, nas prav gotovo ne bodo vprašali, kaj smo brali, temveč kaj smo delali; ne kako učeno smo govorili, temveč kako pobožno smo živeli. Povej mi, kje so zdaj vsi tisti učeni gospodje, ki si jih dobro poznal, ko so še živeli in cveteli v svoji učenosti? Na njih mestih sede že drugi in ne vem, če kaj mislijo nanje. Dokler so živeli, se je zdelo, da so nekaj, a sedaj vse o njih molči. Oj, kako hitro zgine posvetna slava!
Tomaž Kempčan, Hoja za Kristusom
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
KAKO PRENAŠATI NAPAKE DRUGIH (Aleteia)
KRATKI NAPOTKI, KAKO (DOSTOJANSTVENO) PRENAŠATI SLABOSTI BLIŽNJIH
Za Svetim pismom je HOJA ZA KRISTUSOM po besedah založnikov ”brez pretiravanja eno izmed najbolj branih religijskih del, kar jih je bilo kdajkoli napisanih”. Knjigo je v 15. stoletju napisal nemški duhovnik Tomaž Kempčan in od prvega izida naprej ”je bila knjiga na voljo v skoraj dva tisoč izdajah in prevodih”.
Delo je močno vplivalo na življenje številnih svetnikov, kot so sv. Ignacij Lojolski, sv. Terezija Deteta Jezusa in sv. Tomaž More.
TEH ŠEST NAVEDKOV IZ HOJE ZA KRISTUSOM NAJ VAM POMAGA, DA BOSTE LAŽJE PRENAŠALI NAPAKE BLIŽNJIH.
1. Prizadevaj si, da boš potrpežljivo prenašal napake in razne slabosti drugih; saj imaš tudi ti mnogo tega, kar morajo drugi prenašati.
2. Ako sam ne moreš vedno tak biti, kakor bi rad, kako hočeš, da bi bili drugi vedno tebi pogodu? Radi bi, da bi bili drugi popolni, sami pa ne poboljšamo svojih napak. Hočemo, da druge strogo svare; da bi pa nas svarili, tega nočemo … Jasno je torej, kako redko bližnjega tako sodimo kakor sami sebe.
3. Česar človek na sebi ali na drugih ne more zboljšati, mora voljno prenašati, dokler Bog drugače ne uredi. Misli si, da je tako morda bolje zate, ker se preskušaš in vadiš v potrpežljivosti, ki brez nje naše zasluženje ni veliko vredno.
4. Zavoljo takih ovir moraš prositi Boga, da ti pomaga in jih moreš voljno nositi.
5. Če si koga enkrat ali dvakrat opomnil, pa te ne posluša, se nikar več z njim ne pregovarjaj, marveč vse izroči Bogu; zgodi naj se njegova volja in bodi njemu čast v vseh njegovih služabnikih, saj zna tudi hudo v dobro spremeniti.
6. Drug z drugim moramo potrpeti, med seboj se tolažiti, med seboj se podpirati, poučevati in opominjati. Koliko pa je vredna naša krepost, se najbolje pokaže v nadlogah. Nadloga namreč ne store človeka slabega, temveč le pokažejo, kakšen je.
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2018/03/28/kako-prenasati-napake-drugih/
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
KADAR ČLOVEK PRISTOPA K MOLITVI, PROSI BOGA ZA POMOČ, MORA ODPUSTITI VSEM, KI SO GA PRIZADELI, ŽALOSTILI, JEZILI, GRDO RAVNALI itd…TAKO MOLIMO V OČENAŠU. NE IZGOVARJAJMO —-KAKOR TUDI MI ODPUŠČAMO SVOJIM DOLŽNIKOV, POTEM PA SE JEZIMO NA DRUŽINSKEGA ČLANA ALI KATEREGA DRUGEGA ČLOVEKA. To ne gre skupaj.
Človek se mora ODLOČITI V SEBI IN GOSPODU POVEDATI, DA ŽELI VSEM ODPUSTITI. Potem je potrebno bojevanje, bojevati se vsak dan, da SE PREMAGA ZLO.
JEZUS PO DOLOČENEM ČASU PODELI ČUDOVITO MILOST-ODPUŠČANJA DRUGIM.
Prosite Jezusa tudi za OZDRAVLJENJE RAN ZARADI GREHOV-NEODPUŠČANJA, SKRBI, TESNOBE, SOVRAŠTVA, OBTOŽEVANJA, SAMOPOMILOVANJA, JEZE, NAPUHA itd…Vse to so ovire za uslišanje prošenj.
Zato je potrebno zelo pogosto hoditi na očiščevanje duše-k spovedi. KORAK ZA KORAKOM SE PRIDE DO CILJA.
NAJPREJ JE POTREBNO JEZUSU DOVOLITI, DA OČISTI NOTRANJOST GREHOV. Grehi , rdeči kot škrlat bodo postali beli, pravi Jezus.
Najprej iščimo Božje kraljestvo in Bog nam bo vse drugo navrgel.
ČISTIMO IN ČISTIMO NOTRANJOST PRI JEZUSU V SPOVEDNICI. JEZUS JE REKEL: “KDOR ME LJUBI , BO IZPOLNJEVAL MOJE ZAPOVEDI. ”
Zato pa vsak dan berimo Njegove zapovedi v Svetem pismu.
ČLOVEK SE NE MORE SAM SPOVEDATI SVOJIH GREHOV, KER JIH NE POZNA.
PROSIMO SVETEGA DUHA, DA NAM PODELI SPOZNANJE O VSEH NAŠIH GREHIH IN DA NAM PODELI PRAVO KESANJE oz. OBŽALOVANJE GREHOV.
S človeško močjo ne moremo obžalovati grehov. Milost podeli JEZUS S SVETIM DUHOM.
Pri spovedi ne pride vedno do ozdravljenja, vzrok PREMALO KESANJA IN OBŽALOVANJA GREHOV. SAMO BOG LAHKO PODELI PRAVO KESANJE ZA VSE STORJENE GREHE.
Carla Acutisa je globoko nagovarjala njegova preprostost, dobrosrčnost in predanost evharistiji
OBHAJILO – AVTOCESTA V NEBESA (Aleteia)
CARLO ACUTIS, ČASTITLJIVI BOŽJI SLUŽABNIK, JE BIL NAJSTNIK NAŠEGA ČASA, KI JE VSE SVOJE MOČI ZASTAVIL ZA EN SAM CILJ: NEBESA. DOSEGEL JIH JE PO HUDI BOLEZNI PO ZGOLJ 15 LETIH ŽIVLJENJA
Carlo Acutis je bil izjemen deček že od rojstva. Rodil se je v Londonu, kjer je družina bivala zaradi dela njegovih staršev. Pozneje so se preselil v Milano. Že od majhnega je izkazoval poseben odnos do Jezusa tako, da mu je, ko so šli mimo kakšne cerkve, poslal poljubček. Kmalu pa je začel svoji mami Antoniji postavljati vse bolj resna teološka vprašanja …
Več o tem na: https://si.aleteia.org/2019/10/27/obhajilo-avtocesta-v-nebesa/
Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
Oprostite, posredujem POPRAVEK pomotoma zapisanih uvodnih besed
pred naslovom. Ta del besedila se pravilno glasi:
Duhovnika, pri katerem se je Carlo redno tedensko spovedoval, je globoko
nagovarjala njegova preprostost, dobrosrčnost in predanost evharistiji.
12 MISLI O LEPOTI IN POMENU EVHARISTIJE (Aleteia)
“V OLTARNEM ZAKRAMENTU JE ZAOBJETA VSA SKRIVNOST NAŠEGA ODREŠENJA” (SVETI TOMAŽ AKVINSKI)
EVHARISTIJA JE OSREDNJI IN NAJPOMEMBNEJŠI DEL SVETE MAŠE, SREDIŠČE IN TEMELJ KRŠČANSKE VERE IN PO MNENJU MNOGIH NAJPOMEMBNEJŠI KRŠČANSKI ZAKRAMENT, SAJ SE V TEM SVETEM TRENUTKU KRUH IN VINO SPREMENITA V JEZUSOVO TELO IN KRI.
Kot “dan evharistije” označujemo veliki četrtek, ko se spominjamo trenutkov, ko je Jezus s svojimi učenci obhajal zadnjo večerjo. V Cerkvi obhajamo tudi praznik svetega Rešnjega Telesa in Krvi ali telovo, dan, ko obhajamo Jezusovo navzočnost v zakramentu evharistije.
Za mnoge svetnike in blažene je bila evharistija bistvo življenja. Blaženi najstnik Carlo Acutis jo je imenoval kar avtocesta v nebesa, naš blaženi Alojzij Grozde pa “sonce mojega življenja”. V spodnji galeriji smo zbrali še nekaj misli o evharistiji.
Več misli o lepoti in pomenu evharistije v fotogaleriji na:
https://si.aleteia.org/2023/06/08/12-misli-o-lepoti-in-pomenu-evharistije/
BOŽJE USMILJENJE, NEIZMERNO V ZAKRAMENTU EVHARISTIJE IN DUHOVNIŠTVA,
ZAUPAMO VATE!
DOVOLITI PRENOVO NOTRANJO PRENOVO
BOG JE REKEL:
Ezekiel 36,26-27
26 Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. 27 Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali.
JEZUS ODSTRANJUJE KAMNITO SRCE IN DA SVOJEGA DUHA V ČLOVEKA, PREOBRAZI ČLOVEŠKI UM, DA BO ČLOVEK PREJEL KRISTUSOV UM.
Zato molimo in Gospoda prosimo: PO MOČI TVOJE KRVI JEZUS, SE UPIRAM DUHOVOM , KI OVIRAJO MOJ UM.
Ko je človek popolnoma na “NOVO USTVARJEN”, je vse staro minilo, LAHKO Z BOŽJO MOČJO, KI JO PREJME “PREMIKA GORE”.
Ni več težko, KAJTI Z NJIM ČLOVEK ZMORE VSE.
Tomaš Špidlik je napisal takole: KRISTJAN MORA SOVRAŽITI ZLO IN GREH. ODREŠUJOČA ŽALOST SE IMENUJE KESANJE.
NASPROTNO, ČE NAS PREVZEMA ŽALOST NAD ŽIVLJENJEM KOT TAKIM, ZARADI BLJIŽNJIH ALI ZARADI OSAMLJENOSTI, SE V KAŽE POMANJKLJIVA VERA V BOŽJO PREVIDNOST, DOBROTO IN DELOVANJE.
NIKDAR NE BI SMELI POPOLNOMA PRIVOLITI V ŽALOST, TUDI TAKRAT NE, KO SE NAM ZDI UPRAVIČENA- (Iz knjige osnove krščanske duhovnosti).
Ja, res je, nekateri ljudje se zanesejo na človeka. PREMALO SE NASLANJAMO NA SKALO ŽIVLJENJA, KI JE KRISTUS.
GOSPOD JE TISTI, KI DELI MILOSTI.
Z BOŽJO MOČJO IN MODROSTJO JE VSE MOGOČE.
Ljudje, ki pravijo, da so kristjani, so LAHKO VESELI Z GOSPODOVIM VESELJEM.
Pismo Rimljanom 15,13 govori:
BOG UPANJA PA NAJ VAS NAPOLNI Z VSEM VESELJEM IN MIROM, DA BI BILI V MOČI SVETEGA DUHA POLNI UPANJA.
Človeško veselje je popolnoma drugačno OD BOŽJEGA VESELJA. KDO NAM BO PODELIL PRAVO VESELJE? OD KATEREGA ČLOVEKA NA SVETU BOMO PREJELI POPOLNO VESELJE? OD JEZUSA PREJMEMO NJEGOVO VESELJE, DA LAHKO ŽIVIMO.
BOG DAJE BOŽANSKO MOČ, MODROST, VESELJE, ZATO ČLOVEK ZMORE KVALITETNO ŽIVETI S PRENOVLJENO NOTRANJOSTJO.
JEZUSA LJUBI TISTI, KI IZPOLNJUJE NJEGOVE ZAPOVEDI:
Janez 15,10
10 Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni.
TARNATI ZARADI OKOLIŠČIN, KI SO SE NAM ZGODILE JE ZELO NEVARNA POT, KI PELJE TAKOJ V SAMOPOMILOVANJE, KI PA JE NAJVEČJI STRUP.
Z Marijino pomočjo se na praznik svetega Rešnjega Telesa in Krvi skušajmo poglobiti v pričujoče razmišljanje.
BREZ SVETEGA DUHA IN NAŠE LJUBEZNI JE MAŠA LE FORMALEN OBRED ALI DRUŽABEN DOGODEK (Aleteia)
40 DNI POSTNEGA ČASA DO VELIKE NOČI, 50 DNI VELIKONOČNEGA ČASA DO BINKOŠTI IN 11 DNI PO BINKOŠTIH. TAKO DOBIMO DATUM PRAZNIKA SVETEGA REŠNJEGA TELESA IN KRVI
Če postno, velikonočno in binkoštno število dni temelji na Svetem pismu, pa današnji praznik praznujemo zaradi belgijske svetnice sv. Julije iz 13. stoletja, ki ji je v videnjih Gospod razodel, naj ustanovi ta praznik.
Katekizem naše Cerkve razlaga, da je evharistija “daritev Kristusovega telesa in krvi. Evharistija je znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočna gostija, sveta maša, Gospodova večerja, lomljenje kruha, evharistično obhajanje, spomin Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja, sveta daritev, sveta in Božja liturgija, svete skrivnosti, najsvetejši oltarni zakrament, sveto obhajilo”. Vse to nas pelje v dvorano zadnje večerje.
OD ŠTEVILK IN NAUKA SE NI ŠE NIHČE NASITIL
Jezus se nam na veliki četrtek ni dal v lepi ideji ali v nauku, temveč v hrani, v kruhu in vinu. Ni nam naročil, naj molimo, študiramo, gledamo, poslušamo, … ampak jemo. Vsako živo bitje jé zato, da preživi. Enako je z našim duhom. Brez hrane duh omaga, zato je evharistija hrana za pot duhovnega življenja. Obhajilo ni nagrada, ki bi si jo morali zaslužiti z našo pobožnostjo, popolnostjo ali pridnostjo, ampak popotni kruh, ki se nam daje, da ne omagamo, in v katerem je Jezus z nami vse dni do konca sveta.
TELO IN KRI
V svetopisemski govorici telo označuje celotnega človeka, kri pa v Svetem pismu pomeni smrt. Praznik svetega Rešnjega Telesa in Krvi je torej praznik Gospodovega življenja in smrti in nas spomni na to, da se nam je dal popolnoma v vsem, v svojem življenju in v svoji smrti.
Pri vsaki sveti maši smo kakor učenci z Jezusom za mizo, le da smo mu še veliko bližje. Oni so z njim skupaj jedli hrano, mi pa uživamo Njega samega. Tega brez Svetega Duha ne moremo razumeti: “Kako nam more ta dati svoje meso jesti?” (Jn 6,52)
Ker je Bog ljubezen, se nam ne vsiljuje in ne išče svojega, potrebuje pa srce, ki je v svobodi odprto in razpoložljivo zanj. Brez Svetega Duha in naše ljubezni je maša le formalen obred ali družaben dogodek. Če nismo lačni, hrane ne moremo sprejeti. Prepoznati, da smo lačni Boga, je zato predpogoj našega odnosa z Bogom.
PUSTITI SE POJESTI
“To delajte v moj spomin.” Kaj naj delamo? Naj vsi postanemo mašniki? Evharistična skrivnost je več kot samo obred, nekje za zaprtimi vrati cerkve na oltarju. Kristjani smo poklicani, da tudi sami postajamo evharistija – dar za druge. Spreminjamo se v Tistega, s katerim se hranimo.
Ko pridemo nahranjeni od maše, lahko v tej ljubezni tudi mi naredimo iz svojega življenja dar ljubezni. Evharistije tako kot ljubezni ne moremo živeti sami zase, ločeno od vsakdanjega življenja nekje nad oblaki. Kristusovo telo namreč ni le posvečena hostija, ampak smo tudi vsi mi, ki smo Cerkev, ki je Njegovo telo. “Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha,” (1 Kor 10,17). Zato Gospoda prepoznavamo tako pri maši v kruhu in vinu kakor v ljudeh okoli nas.
“Bog je tako ljubil svet, da mu je dal Jezusa. Danes tako ljubi svet, da mu daje vas in mene, da bi bili njegova ljubezen,” je rekla svetnica, ki se je vsak dan pri maši obhajala s svetim Rešnjim Telesom in Krvjo, v telesih revežev na ulicah Kalkute pa vsak dan prepoznavala Njegovo telo in kri.
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/06/08/brez-svetega-duha-in-nase-ljubezni-je-masa-le-formalen-obred-ali-druzaben-dogodek/
KAKO VAM MARIJA LAHKO POMAGA PRESTAJATI VSAKO TRPLJENJE (Aleteia)
DEVICA MARIJA IZ PRVE ROKE POZNA BOLEČINE IN TRPLJENJE, KI JIH IZKUŠAJO MNOGI LJUDJE
Težko je prestajati bolečine, trpljenje in preizkušnje, če je človek sam in osamljen. Kot človeška bitja potrebujemo bližnje, da nam pomagajo nositi težka življenjska bremena.
Oseba, ki nam vedno stoji ob strani, je Devica Marija. Morda ni ravno navzoča s telesom, toda nudi nam duhovno navzočnost, ki nas tolaži v obdobju stiske.
SV. ALFONZ LIGUORI v svoji knjigi Marijina slava piše, kako naj se v času največjih preizkušenj po pomoč obrnemo k Devici Mariji.
»Ko nas življenjski križi resnično težijo, se zatecimo k Mariji, ki jo Cerkev imenuje Tolažnica žalostnih, sv. Janez Damaščan pa Zdravilo za vse srčne bolečine.«
Veliko je pretrpela v svojem kratkem zemeljskem življenju, prestajala je neznosne bolečine. Prerok Simeon ji je napovedal: “Tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src” (Lk 2,35).
TOLAŽI VSE, KI SE ZATEKAJO K NJEJ
Njeno srce je bilo odprto ves čas, ko je prestajala najhujše bolečine, zdaj pa posreduje za nas in tolaži vse, ki se zatekajo k njej.
Sv. Alfonz svoje premišljevanje sklene z naslednjo kratko molitvijo k Mariji, v kateri jo prosi za pomoč v vsakem trpljenju:
O moja presladka Gospa, ki si nedolžna tako potrpežljivo trpela. Mati moja, zdaj te prosim za pomoč: pa ne, da me odrešiš mojih križev, temveč da bi jih znal potrpežljivo nositi. V imenu Jezusove ljubezni te prosim, da zame pri Bogu izprosiš vsaj to milost.
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2020/09/16/kako-vam-marija-lahko-pomaga-prestajati-vsako-trpljenje/
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
Presveta Devica Marija, prosi za nas!
Sv. Alfonz, prosi za nas!
»LJUDJE POVPRAŠUJEJO, KOLIKO JE KDO STORIL; A ZAKAJ IN IZ KAKEGA NAMENA JE STORIL,
TO LE MALO TEHTAJO.«
(Tomaž Kempčan, Hoja za Kristusom)
Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!
GOSPODA NE OMEJUJMO S SVOJIM ČLOVEŠKIM RAZMIŠLJANJEM
Berimo vsak dan Sveto pismo in premišljujmo o BOŽJI BESEDI, KI NAM JE BILA PODANA. BOŽJA BESEDA NI NAPISANA SAMO ZA NEKATERE LJUDI NA SVETU.
Tudi ne skrbimo, kdo bo razumel kdo ne bo. BOG JE ZA TO PRISTOJEN, ON VODI VSAKEGA ČLOVEKA PO POTI, MU KAŽE, GA UČI, MU RAZLAGA IN MU DAJE RAZUMEVANJE.
Poglejmo v kateri zgodbi v Svetem pismu se mi sedaj nahajamo! KAJ NAM BOG SPOROČA?!
MOLITEV ZA DRUGE
Naj dodam: v molitveni skupini je potrebno moliti vedno za vse ljudi, ne glede na to, kdaj so prosili za molitev. Molimo vedno tudi za ostale ljudi. Ko se nekdo priporoča danes in mu se potem stanje izboljša, je potrebno moliti. Sveta Marija in Jezus naročata da molimo za cel svet, za vse grešnike tega sveta. Molitev potrebuje vsak človek, tudi tisti, ki trenutno nima stiske.
BOŽJA BESEDA NAM ODPIRA DUHOVNE OČI
»SAMI SE PREVERITE, ALI STE VERNI, IN PREIZKUSITE SE. ALI NE SPOZNAVATE,
DA JE JEZUS KRISTUS V VAS? MORDA PA PREIZKUŠNJE NISTE PRESTALI!«
(2 Kor 13,5)
Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1269&t=5#Vera+v+Jezusa
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!
LJUBEZEN – RAZPOZNAVNI ZNAK KRISTJANOV 1
https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/442-nekdanje-rubrike/korak-v-globino/13492-ljubezen-razpoznavni-znak-kristjanov-1
LJUBEZEN – RAZPOZNAVNI ZNAK KRISTJANOV 2
https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/442-nekdanje-rubrike/korak-v-globino/13502-ljubezen-razpoznavni-znak-kristjanov-2
ZA DUHOVNO POMOČ IN ŽIVLJENJE PO BOŽJI VOLJI SE VSAK DAN
PRIPOROČAJMO SVETEMU DUHU. MOLIMO:
PRIDI, SVETI DUH
Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
prenovil boš obličje zemlje.
Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
vselej radi sprejemali njegove spodbude.
Po Kristusu našem Gospodu. Amen.
»DRŽI NAJPOPREJ V MIRU SAM SEBE, POTEM BOŠ MOGEL DRUGE MIRITI.
MIROLJUBEN ČLOVEK VEČ KORISTI KAKOR ZELO UČEN.«
(Tomaž Kempčan, Hoja za Kristusom)
Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!
TRI STOPNJE DUHOVNE POTI: POT POBOLJŠANJA, POT RAZSVETLJENJA IN POT V BOŽJEM DUHU (ZEDINJENJE)
Sv. Frančišek je prepričan, da je Božja volja zbrana v hoji za njegovim sinom Jezusom Kristusom. Jezus sam je o sebi rekel: “Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal …” Kristjanom se Božja volja konkretizira v hoji za Kristusom. V Pismu vsem kristjanom Frančišek nakaže, da nam je Jezusova vdanost zgled, ki ga moramo posnemati.
Frančišek ima pred očmi Jezusa, ki pušča za seboj sledi, po katerih lahko stopamo. Hoja za Kristusom se odvija v treh stopnjah: pot poboljšanja, pot razsvetljenja in pot v Božjem Duhu (zedinjenje). Frančišek uporabi klasične poti. Gre za patristično-liturgično pobožnost.
Prvi korak je notranje očiščenje, ki pomeni služenje Bogu z nedeljenim srcem. On je pot preprostosti in spreobrnjenja. Naslednji korak je razsvetljenje. Če je človek prazen in pripravljen sprejemati, ga Bog lahko doseže s svojimi žarki in preobrazi. Za to luč je Frančišek molil že pri sv. Damijanu: “Razsvetli temine mojega srca”. Bog je luč; ljudje pa ji lahko pri sebi pripravimo pot.
Tretja stopnja je pot zedinjenja v Svetem Duhu. Po svoji izkušnji pri sv. Damijanu se je Frančišek pod vodstvom Svetega Duha spremenil. Stigme, ki jih je prejel na La Verni, so delo Svetega Duha. Ta stopnja poenotenja z Bogom se večini ljudi uresniči šele v večnosti, ko pogledamo Boga iz oči v oči. To je Božji dar. Stopnji očiščevanja in razsvetljenja, pa sta za nas vadbeno polje.
O treh stopnjah duhovne poti več na: http://minoriti.rkc.si/duhovnost/franciskove-molitve?start=8
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
Sv. Frančišek Asiški, prosi za nas!
POT OČIŠČEVANJA
H. SPAEMANN NAVAJA SEDEM SMERNIC, KI NAM POMAGAJO NA POTI OČIŠČEVANJA. TAKO SE IZOGNEMO NAPAČNEMU OBNAŠANJU, KI BI POVZROČILO VELIKO ŠKODE:
1. Pomembnih stvari nikoli ne postavljajte na drugo mesto. Najpomembnejši je Bog, zato ničesar ne postavljajte pred služenje Bogu. Dan naj bo od jutra do večera prežet z molitvijo, z njo ga začnite in končajte.
2. Ne pozabite na ljubezen do Boga in do bližnjega. To pomeni, da vsakodnevne drobnarije ne smejo prevladati. Izbirajte! Samo ljudje, ki nimajo preveč prtljage, samo otroci in ubogi bodo prišli skozi ozka vrata.
3. Ne zapadajte v nepotrebno kritiziranje, ki je brez ljubezni. Božji Duh gleda samo na tisto kar je dobro. Slabe stvari je z Jezusovo smrtjo izbrisal in jih briše vedno znova.
4. Ne poskušajte ugajati ljudem. Ne iščite pomembnih vlog. Kar izvira iz samovoljnega iskanja ciljev bo zgorelo na dan, ko pride Kristus, zgorelo bo v luči resnice.
5. Ne bojte se, ne iščite človeške gotovosti. Obstajajo tri znamenja ponižnosti v Svetem Duhu: takoj, veselo, popolnoma.
6. Ne zapravljajte časa.
7. Zavedajte se, da je križ vaša največja obveza. K temu spada: ne jezite se in ne razburjajte, če vas včasih spregledajo ali vam ne dajo priznanja, ki vam gre.
POT RAZSVETLJENJA
1. Začenjajte vedno znova. Varujte se pred malodušjem. Pomembno je, da se nikoli ne poskušamo izogniti poti, na kateri nas spremlja Bog, ampak jo vedno znova začnemo v veseli svobodi.
2. Iščite tišino, ljubite in uresničujte jo ter jo omogočajte tudi drugim.
3. Skrbite za mirno vest. Vest je seizmograf, ki bedi nad našim izpolnjevanjem ljubezni. Če je ne upoštevate in poskušate nemir prikriti pred drugimi in seboj, bo vest postala groba.
4. Ogledujte se v ogledalu, ki vam ga drži Sveto pismo. Ogledalo resnice so za nas evangeliji ter bratje in sestre v Kristusu. “Kristus, ki je v srcu sobrata, vidi več, kot Kristus, ki je navzoč v mojem srcu” (Bonhoeffer).
5. Vaše življenje naj bo duhovno poglobljeno.
6. Vaša ljubezen naj bo iznajdljiva. Vera je odprtost Svetemu Duhu. Bodite odprti za ljubezenske domislice, ki jih navdihuje Bog.
7. Ljubite in gradite skupnost.
http://minoriti.rkc.si/duhovnost/franciskove-molitve?start=8
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
Sv. Frančišek Asiški, prosi za nas!
GREH JE EDINO RESNIČNO ZLO
EDINO RESNIČNO ZLO JE GREH, KER NAS LOČI OD BOGA IN ZVEŽE S HUDIM DUHOM.
KADAR GREŠIMO, KLIČEMO NASE BOŽJO KAZEN.
Če se duša loči, se telo razkroji, segnije. SVETI DUH je kakor duša našega večnega življenja.
LOČITVI OD SVETEGA DUHA SLEDI PROPADANJE NAŠIH DUHOVNIH ZMOŽNOSTI. IZGUBIMO ENOTNOST SPOZNANJA, VOLJE IN SRCA.
Po Psevdo-Makariju koklja, ki zbira piščeta (primer Mt 23,37), predstavlja Kristusa, ki ima sočutje z nami zaradi naših raztresenih misli in čustev. On je prišel, da bi iz nas spet naredil enovite ljudi.
NIKDAR NE BI SMELI POZABITI, DA IMA VSE, KAR JE SLABEGA NA SVETU SVOJ VZROK V GREHU (sv. Bazilij).
VENDAR POSLEDICE GREHA SAME PO SEBI NISO TAKŠNO ZLO, KAKOR JE GREH SAM.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
POSLEDICE GREHA NAS MORAJO SPET PRIVESTI K DOBREMU.
BOŽJE KAZNI NA ZEMLJI SO, kot pravijo teologi, “ZDRAVILNE”, SLUŽIJO OZDRAVLJENJU.
NI PA ZDRAVO KLICATI NASE BOŽJO KAZEN. PRAV TO PA DELAMO, KADAR GREŠIMO.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
V Svetem pismu in v življenju svetnikov beremo o tem, KAKO STROGO BOG KAZNUJE CELO GREHE, KI SE NAM ZDIJO MAJHNI PREKRŠKI.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
“NA SVETU JE DOBRO IN ZLO IN TUDI KAJ MORALNO NEVTRALNEGA -piše Kasijan-TODA EDINO RESNIČNO ZLO JE GREH, KER NAS LOČI OD BOGA IN ZVEŽE S HUDIM DUHOM. (Iz knjige -osnove krščanske duhovnosti).
MILOST
BOG MORE GREŠNIKA SPREMENITI V SVETNIKA; milost v trenutku preobrazi Pavla, preganjalca Cerkve in ga naredi za apostola;
slabotni in plašni otroci pretrpijo mučeniško smrt za Kristusa. Gledano s tega vidika, milost presega vsakršno naravno psihologijo. KAKOR DA GRE MILOST V TAKŠNIH PRIMERIH POVSEM MIMO PSIHOLOGIJE ZATO, DA TEMBOLJ PRIČUJE O BOŽJI MOČI.
Milost da človekovim dejanjem BOŽJO MOČ. Najbolje se to vidi v molitvi. KAJ MORE NAREDITI ČLOVEK? Dvigniti roke, gibati z ustnicami, prositi, klicati, hrepeneti. Vse to ne spreminja toka našega življenja.
VSE PA POSTANE DRUGAČE, KO SE NAŠI MOLITVI PRIDRUŽI GLAS SVETEGA DUHA, primer Rimljanom 8,26, TER KRISTUSOVA MOČ, S KATERO MOREMO IN SMEMO REČI:”OČE NAŠ.”
Isto se dogaja pri vsakem dobrem dejanju, ki je enakovredno molitvi in ki z Božjo močjo poseže v tok dogajanja na svetu.
GREH POVZROČI IZGUBO ALI ZMANJŠANJE BOŽJE MILOSTI. (Tomaš Špidlik) .
JEZUS JE REKEL: Janez 16,33
TO SEM VAM POVEDAL, DA BI IMELI MIR V MENI. NA SVETU IMATE STISKO, TODA BODITE POGUMNI: JAZ SEM SVET PREMAGAL.
Če bi resnično verovali tem Jezusovim besedam, BI NA SVOJE OKOLIŠČINE GLEDALI KOT NA DOKAZ BOŽJE NAVZOČNOSTI V NAS, BOGU PA SE ZAHVALJEVALI IN GA SLAVILI, NAMESTO DA BI SE PRITOŽEVALI IN GODRNJALI.
Jezus je svojim učencem povedal, NAJ PRIČAKUJEJO VOJNE, POTRESE, LAKOTO, UPORE, EPIDEMIJE in tako naprej po vrsti-popolna podoba sveta, v katerem živimo, in obljuba, da bo še slabše.
JEZUS JE DEJAL: Luka 21,28
KO SE BO TO ZAČELO DOGAJATI, SE VZRAVNAJTE IN VZDIGNITE GLAVE, KAJTI VAŠA ODKUPITEV SE PRIBLIŽUJE.
Kadar se stvari na tem svetu slabšajo, to ne pomeni, da Boga ni ali da je brezbrižen. Prav nasprotno. VSA TA ZNAMENJA SO DOKAZ, DA JE BOG ZELO BLIZU, DA SE VSAK DELČEK NJEGOVEGA NAČRTA IN NAMENA URESNIČUJE NATANČNO TAKO, KOT NAM JE OBLJUBIL.
JEZUS JE SVOJIM UČENCEM DEJAL NAJ SE VESELIJO NJEGOVEGA KRIŽANJA. Če bi zaupali njegovi besedi, bi namesto žalosti lahko okusili veselje. BOŽJA BESEDA NAS UČI, NAJ SE V PREIZKUŠNJAH VESELIMO.
Sveti Peter je zapisal: 1 Pt 1,8
NJEGA LJUBITE, ČEPRAV GA NISTE VIDELI. VERUJTE VANJ, ČEPRAV GA ZDAJ NE VIDITE, VESELITE SE V NEIZREKLJIVEM IN POVELIČANEM VESELJU. (Merlin R. Caroters, Iz ječe v slavljenje).
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Ja, res je, JEZUS JE REKEL NAJ SE V PREIZKUŠNJAH VESELIMO. Kot vidimo in občutimo je težko IZPOLNJEVATI JEZUSOVA NAROČILA-ZAPOVEDI.
Sami ne zmoremo ničesar, Z JEZUSOM PA ZMOREMO VSE, Z NJEGOVO MILOSTJO-POMOČJO. Če bi se lahko s svojo močjo v hudih stiskah veselili, ker je Jezus tako zapovedal, ne bi tako jokali in stokali in se na vsak način želeli izogniti vsaki stiski.
Jezus je rekel, da bodo epidemije. Spomnimo se nazaj godrnjanja, obtoževanja itd.. in kako smo se obnašali v času naše epidemije.
Izraelci so neprestano godrnjali in se pritoževali in NISO PRIŠLI V OBLJUBLJENO DEŽELO, ŠELE NJIHOVI POTOMCI SO PRIŠLI, KO JIH JE BOG OČISTIL, GREŠNOSTI.
SMO POSLUŠALI JEZUSOVO NAVODILO GLEDE EPIDEMIJE itd..?
O IZPOLNJEVANJU BOŽJE VOLJE SMO VELIKO ŽE GOVORILI.
Vendar ne vem, če vsi razumejo DA S SAMO SVOJO VOLJO NE MOREMO NIČESAR, PA NAJ SE ČLOVEK ŠE TAKO TRUDI.
Mislim, da nekdo, ki še išče Gospoda, mogoče ne bo vedel in bo s svojo močjo hotel vse premagati in se šele potem bližati Gospodu.
Vem, da je veliko ljudi po svetu, ki tega še ne vedo. Zato je potrebno to zmeraj poudarjati.
Sveto pismo pravi: VSE ZMOREM V NJEM, KI MI DAJE MOČ. SAMO Z JEZUSOVO MOČJO LAHKO ŽIVIMO PRAVO ŽIVLJENJE. KO SE ČLOVEK PREPUSTI, DA BOG NAREDI POPOLNO PRENOVO NJEGOVE NOTRANJOSTI. POTEM SE BO TUDI BAL NAJMANJŠEGA GREHA DELATI.
Tomaš Špidik je napisal takole: Evagrij svetuje: “MOLI BOGA NAJ TE OČISTI STRASTI, OPROSTI NEVEDNOSTI, OSVOBODI SKUŠNJAV IN ZAPUŠČENOSTI OD NJEGA SAMEGA.”
Potem ko razum enkrat osredotoči vso svojo pozornost na Božje kraljestvo, “NA VELIKE STVARI”, SE NE SPLAČA UKVARJATI ŠE S ČIM DRUGIM.
Med temi “VELIKIMI STVARMI “, ZA KATERE MORAMO VEDNO MOLITI, VZHODNI ASKETI NAŠTEVAJO ZLASTI TRI: SPOZNANJE BOGA, SPOLNITEV BOŽJE VOLJE IN ODPUŠČANJE GREHOV.