Nasvet

9.882 Responses to Nasvet

1. Hvala says:

   6. decembra, 2025 at 8:50

   JEZUS S SVOJIM SVETIM DUHOM NAROČA ČLOVEKU, KAJ NAJ DELA, KAKO NAJ MOLI, ZA KAJ NAJ PROSI itd…
   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

   IN KO MOLIMO ROŽNI VENEC BOŽJEGA USMILJENJA IN OSTALE MOLITVE, KAJ S TEM DELAMO?
   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   KO MOLIMO IN DELAMO, KAR NAM NAROČA GOSPOD, “POSTAVLJAMO VRČE”, TAKO KOT JE JEZUS V KANI GALILEJSKI NAROČIL SLUŽABNIKOM:

   SVATBA V GALILEJSKI KANI, Janez 2,1-11

   1 Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. 2 Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. 3 Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« 4 In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.«

   5 Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.«
   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

   6 Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. 7 Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. 8 Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. 9 Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina 10 in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« 11 Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.Janez 2,1-11
   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   TAKO JE NAROČILA SVETA MATI: “KARKOLI VAM POREČE, STORITE”..
   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
   Ko molitmo in delamo kar naroča GOSPOD, postavljamo VRČE ZA BLAGOSLOVE!
   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   Odgovori
2. Hvala says:

   6. decembra, 2025 at 8:21

   KRST V SVETEM DUHU

   NORMALEN POTEK DOGODKOV V KRISTANOVEM ŽIVLJENJU JE: VERA V JEZUSA, SPREOBRNJENJE (obrat-proč od greha), KRST V VODI, PREJEM DUHA.

   V Apostolskih delih v SVETEM PISMU GOVORI BOŽJA BESEDA:

   Apostolska dela 9,10-17

   10 V Damasku je bil neki učenec z imenom Hananija. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod rekel: »Hananija!« »Glej, tu sem, Gospod!« je odgovoril. 11 Gospod mu je rekel: »Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna!

   V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel! Glej, ta človek moli 12 in v prikazni je videl moža z imenom Hananija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.« 13 Hananija je odgovoril: »Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. 14 Tudi tu ima od vélikih duhovnikov pooblastilo, da lahko vklene vse, ki kličejo tvoje ime.« 15 Gospod pa mu je rekel:

   »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. 16 Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.« 17 Hananija je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: »Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.«

   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   GOSPOD JE POSLAL HANANIJA , DA POLOŽI ROKE NA SAVLA, DA SPREGLEDA IN POSTANE POLN SVETEGA DUHA!
   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   Odgovori
   • Hvala says:

     6. decembra, 2025 at 8:26

     Vedno ponavljam,

     DA V SVETEM PISMU SO BOŽJA NAVODILA, KAKO NAJ ŽIVIMO, KAJ NAJ POČNEMO, KAKO SE IZOGIBATI PASTEM HUDOBCA, POT SPREOBRNJENJA – LEPO JE OPISANA , KO JE BOG PELJAL IZRAELCE IZ SUŽNOSTI GREHA (iz Egipta);

     NAVODILA SO, KAJ NE SMEMO DELATI NA POTI IZHODA IZ SUŽNOSTI GREHA……………itd…, KAKŠNA JE POT SPREOBRNJENJA , KAJ SO NAROBE DELALI IZRAELCI NA POTI SPREOBRNJENJA itd…

     Vse to velja za nas danes, KAJTI KRISTJAN NAJ PRELOMI Z GREHOM S SVETIM DUHOM IN ODIDE NA POT POKORE IN V NOVO ŽIVLJENJE, GOSPOD ŽELI ČLOVEKA ODPELJATI IZ “JEČE” GREHOV V BLAGOSLOVE.

     Odgovori
3. Hvala says:

   6. decembra, 2025 at 8:07

   JEZUS JE REKEL, VI PA BOSTE KRŠČENI V SVETEM DUHU……………….. Apostolska dela 1,5.8
   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   5 zakaj Janez je krščeval v vodi, vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu«.
   8 Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.« Apostolska dela 1,5.8
   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

   JEZUS JE REKEL: Apostolska dela 1,8.9

   8 Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.«

   9 Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom.
   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

   Glejte, JEZUS JE GOVORIL O KRSTU V SVETEM DUHU,

   TUDI JE POVEDAL SVOJIM UČENCEM, DA BODO PREJELI MOČ SVETEGA DUHA Z VIŠAV IN BODO NJEGOVE PRIČE DO SKRAJNIH MEJA SVETA!
   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   KDO DAJE MOČ V ČLOVEKU, DA PLAVA PROTI TOKU V DANAŠNJEM ČASU?

   TO MOČ DAJE SVETI DUH!
   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

   KRISTJAN MORA BITI ŽIV, “NE MRTEV” V DUHU.

   KRISTJAN OBDAN IN NAPOLNJEN Z MOČJO SVETEGA DUHA , BO LAGHKO ŽIVA PRIČA ZA JEZUSA DANES, TUKAJ V SVETU!

   MRTVE RIBE V VODI NE PLAVAJO PROTI TOKU, TAKO TUDI “MRTEV ČLOVEK ” V NOTRANJOSTI NE MORE PLAVATI PROTI TOKU DANAŠNJEGA ČASA.
   ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

   SVETI DUH OŽIVLJA VSE KAR JE MRTVO V ČLOVEKU, DA BO KRISTJAN LAHKO PLAVAL PROTI TOKU.

   SVETI DUH DAJE MOČ, POGUM, DA ČLOVEK PRENESE STISKE, ZANIČEVANJA, NAPORE, NASPROTOVANJA, BOLEZNI itd..
   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
   KRISTJAN MORA PRIČATI ZA JEZUSA, MORA IZRAZITI POGUMNO SVOJO VERO IN KO PRIDE MORDA “NAPAD” OD ČLOVEKA, SE NE BO USTRAŠIL.

   Glejte, kako moč daje SVETI DUH.

   POGLEJMO PRI SVETNIKIH.

   GOD SVETE BARBARE JE BIL 4. decembra!

   Poglejmo, KAKO VELIKO MOČ Z VIŠAV JE PREJELA SVETA BARBARA, KO JI JE LASTNI OČE ODSEKAL GLAVO ZARADI VERE. BIL JE NASPROTNIK KRISTJANOV:

   KATOLIŠKA CERKEV PIŠE TAKOLE:

   Zgodba o sveti Barbari govori o lepem in pametnem poganskem dekletu, doma iz grške Nikomedije, ki pa je imelo to nesrečo, da je bil njen oče Dioskur izjemno posesiven. Da bi nadziral njene socialne stike in vplive nanjo, je sezidal stolp in Barbaro zaprl vanj. Kljub temu je prek Origenovih spisov in služinčadi prišla v stik s krščansko vero.

   Ko očeta ni bilo doma, se je dala krstiti, služabnike pa je prosila, naj na stolpu poleg dveh že obstoječih okenc naredijo tretje, da jo bodo tako trije snopi svetlobe spominjali na sv. Trojico. Ko je prišel oče in izvedel, kaj se je zgodilo, je pobesnel. Hčer je izročil sodnikom (bilo je leto 306, čas krutih Dioklecijanovih preganjanj kristjanov). Sodniki so Barbaro obsodili na smrt z obglavljenjem, oče, od vedno zagrizen nasprotnik kristjanov, pa se je ponudil, da bo sodbo izvršil sam. Kar se je tudi zgodilo: oče Dioskur je v imenu države obglavil lastno hčer Barbaro.

   Barbaro so v srednjem veku prišteli k štirinajstim pomočnikom v sili. Najdemo jo v ‘ženski trojici’, kjer se je pridružila sv. Katarini in sv. Marjeti. Upodabljajo jo s stolpom, ki je simbol vsakega jetništva, vrata, ki se čudežno odpro, pomenijo rešitev iz vsake stiske, kelih, ki ga sv. Barbara drži v rokah, pomeni okrepčilo, ki ga ji je dajala njena trdna vera. Zaradi keliha velja tudi za zavetnico za srečno smrt.
   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

   Odgovori
4. Hvala says:

   6. decembra, 2025 at 7:43

   KRST V SVETEM DUHU, Matjaž Černivec

   Krst v Svetem Duhu tako predstavlja začetek HOJE V DUHU, začetek krščanske rasti v ljubezni in posvečenju ter tudi začetek rasti v Božji moči in različnih darovih in službah Svetega Duha.

   Kako torej prejmemo Svetega Duha? Kako dobimo dar, ki ga je obljubil Oče in poslal križani in vstali Mesija?

   Krst v Duhu lahko razumemo kot Božji odgovor na človekovo vero in spreobrnjenje, izraženo s krstom v vodi. Zato ga lahko pravilno razumemo le v neposredni povezavi s tem trojim. Pomeni Božjo potrditev, zagotovilo, da je človek sprejet; je Božji pečat (Ef 1,13).

   »Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: ›Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.‹« (Lk 3,21–22 – spomnimo se, da je bil Janezov krst »krst spreobrnjenja« – Mr 1,4) »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar: Svetega Duha.« (Apd 2,38 – dvopičje na koncu stavka je nujno, ker grški izvirnik na tem mestu ne govori o »duhovnih darovih« oziroma »karizmah«, ampak o Božjem daru, ki je sam Sveti Duh.)

   Sveto pismo nam tukaj in na mnogih drugih mestih jasno kaže, da je normalen potek dogodkov v kristjanovem življenju sledeč: vera v Jezusa, spreobrnjenje (obrat proč od greha in k Jezusu), krst v vodi, prejem Duha. K temu naj bi tudi težili v praksi. Obenem pa je iz vsega zgoraj povedanega jasno, da moramo vse te štiri vidike vedno razumeti v povezavi, kot eno celoto, pravzaprav kot en sam dogodek »novega rojstva«. Kot združene jih moramo razumeti celo v primerih, ko se iz različnih razlogov ne zgodijo naenkrat (najpogosteje zaradi različnih zamejenih cerkvenih praks in izročil). V nasprotnem primeru lahko zaidemo v težave, ki lahko povzročijo nepotrebno zmedo in delitve med kristjani.

   Kakor krst v vodi je tudi krst v Duhu enkraten in konkreten dogodek, ki ga po pričevanju Svetega pisma vedno spremljajo zunanje manifestacije: govorjenje v jezikih, preroštvo, navdihnjeno slavljenje Boga ipd. (glej spodaj). Čeprav je krst v Duhu bistveno povezan z vero, spreobrnjenjem in krstom v vodi, ni z njimi identičen oziroma se ne zgodi avtomatično ob krstu oziroma zgolj ob spreobrnjenju in veri v Jezusa. Prejem Svetega Duha je v Svetem pismu vedno konkreten, razločen dogodek; dogaja se v molitvi (Lk 3,21–22; Apd 1,14; 2,1; 8,15 itn.), najpogosteje takoj po krstu v vodi, ob polaganju rok (Apd 8,14-17; 9,17–18; 19,6), v enem primeru pa pred krstom, ob poslušanju evangelija (Apd 10,44–48). V prvih stoletjih krščanstva so novokrščenca v znamenje tega tudi mazilili z oljem (Tertulijan, O krstu 7–8).

   Krst v Svetem Duhu tako predstavlja začetek »hoje v Duhu«, začetek krščanske rasti v ljubezni in posvečenju ter tudi začetek rasti v Božji moči in različnih darovih in službah Svetega Duha.

   Znamenja krsta v Svetem Duhu

   Luka v Apostolskih delih nazorno opiše štiri primere, ko različne skupine ljudi prejmejo Svetega Duha. V treh od njih (2,4; 10,44–46; 19,6) je izrecno omenjeno, da so prejemniki »govorili v jezikih«, včasih tudi z dodatkom »in poveličevali Boga« ali »in prerokovali«. Način, kako je to izraženo, na vseh treh mestih kaže, da so bili »jeziki« zunanje, vidno znamenje, ki je drugim in tudi njim samim potrdilo, da so zares prejeli Svetega Duha.

   Četrto mesto (8,17–18) ne omenja daru jezikov, omenja pa, da je bilo prejemanje Duha »vidno«. Mnogi razlagalci tudi tukaj predpostavljajo, da je šlo za govorjenje v jezikih, vendar moramo dopustiti tudi možnost, da je šlo za »prerokovanje« oziroma »navdihnjeno slavljenje«, kot v Apd 19,6 in 10,46.

   Obstaja še peto mesto (9,17–18), ki prejema Svetega Duha ne opisuje tako nazorno. Tudi tukaj jeziki niso omenjeni, se pa ob tem zgodi čudežno ozdravljenje. Vendar vemo, da je Pavel, ki je tako prejel Svetega Duha, sicer »bolj kakor vsi« govoril z darom jezikov (1 Kor 14,18). Torej je zelo verjetno ta dar dobil že pri krstu v Svetem Duhu.

   Glede na Lukovo razumevanje, ki je razvidno iz Apd 2, je pravzaprav temeljno znamenje krsta v Svetem Duhu prerokovanje (2,17), se pravi govorjenje po navdihu Svetega Duha. Starozavezno besedilo, ki ga navaja Peter iz preroka Joela (Jl 3,1–5), namreč govori zgolj o prerokovanju v različnih pojavnih oblikah (poleg navdihnjenega govora tudi videnja in preroške sanje). Da gre pri vsem tem za prerokovanje, poudari ponovna omemba »prerokovanja« na koncu vrstice 18, ki tvori t.i. inclusio, se pravi zaključek teme, ki se je začela v vrstici 17. In tudi sicer najdemo v Stari zavezi mesta, kjer »prerokovanje« ne pomeni samo izključno govorjenja po Božjem navdihu, ampak raznovrstno »preroško obnašanje«, ki ga nekateri prevodi izrecno prevajajo kot »preroško zamaknjenje«, »ekstaza« ipd.; prim. 4 Mz 11,25–27; 1 Sam 10,5–13; 19,20–24; 1 Krn 25,1–3; v negativnem smislu tudi 1 Sam 18,10; 1 Kr 18,29. Na tej osnovi širše razumljenega prerokovanja je Peter lahko dojel navdihnjeno govorjenje v jezikih kot jasno izpolnitev obljube, da bodo vsi prejeli Svetega Duha in bodo vsi »prerokovali«.

   Govorjenje v jezikih je torej nekakšna začetna, osnovna, preprostejša oblika ali vrsta prerokovanja, s katero večina ljudi očitno lažje začne (po Lukovem pričevanju 60%–100% krščenih v Svetem Duhu). Podobno razumevanje daru jezikov kot osnovne oblike prerokovanja najdemo v Prvem Pismu Korinčanom 14,12–13.27, kjer Pavel razlaga, da je govorjenje v jezikih mogoče prevesti v razumljivo govorico, ki je enaka preroštvu. To po eni strani pojasni Pavlovo trditev, da vsi ne govorijo z darom jezika (1 Kor 12,30) – očitno nekateri ob krstu v Duhu lahko tudi prerokujejo v razumljivi govorici ipd. –, po drugi strani pa njegovo željo, da bi vsi govorili z darom jezika (1 Kor 14,5a), in da lahko vsi prerokujejo (14,31). S tem se potrjuje temeljna obljuba, da je Sveti Duh, vključno z njegovimi zunanjimi znamenji, obljubljen res prav vsem, brez izjeme.

   Koristi molitve z darom jezikov
   Čeprav je govorjenje v jezikih le začetna oblika prerokovanja in čeprav nas Pavel spodbuja, naj molimo za prerokovanje v razumljivem jeziku, Sveto pismo na več mestih jasno govori tudi o potrebnosti in koristnosti molitve z darom jezika.

   »Kdor govori z darom jezika, izgrajuje sam sebe« (1 Kor 14,4).
   – Z darom jezikom se torej »izgrajujemo«. Izvirna prispodoba morda namiguje na gradnjo novega Božjega svetišča, ki je v Novi zavezi telo vsakega kristjana (1 Kor 6,19–20). Vsekakor pa kaže na krščansko rast. Če smo v stiski, če smo zmedeni, če ne vemo, kaj bi, ali sploh, če bi radi napredovali kot Kristusovi učenci, lahko preprosto molimo v jezikih in smo pri tem gotovi, da nas Sveti Duh krepi, utrjuje in izgrajuje.
   »Hvala Bogu, bolj kakor vi vsi govorim z darom jezikov« (1 Kor 14,18).
   – Pavel je hvaležen Bogu za dar jezikov in ga očitno tudi zelo intenzivno uporablja. Če v vsem drugem posnemamo apostola, zakaj ga ne bi tudi v tem? (Prim. 1 Kor 11,1!)
   Tudi naslednje tri vrstice zelo verjetno govorijo o molitvi v jezikih:

   »Vi, ljubi, pa izgrajujte sebe na temelju svoje presvete vere, tako da molite v Svetem Duhu.« (Jud 1,20)
   – To, da smo na začetku svoje poti umrli vsemu staremu in se rodili na novo po Svetem Duhu, je »temelj presvete vere«. Na njem se utrjujemo tako, da molimo v tem istem Duhu. Tudi tukaj »izgrajevanje« namiguje na gradnjo novega Božjega svetišča, ki je naše telo.
   »Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami.« (Ef 6,18)
   – Tukaj je molitev v Svetem Duhu povezana z duhovnim bojem (Ef 6,10-17) in po drugi strani omogoča stalno, neprestano molitev. Molitev v jezikih v ozadju, medtem ko delamo druge stvari (vozimo, opravljamo hišna opravila ipd.), je eden od najboljših načinov, kako prakticirati »neprenehno molitev«, ki nam jo Sveto pismo izrecno naroča (1 Tes 5,17).
   »Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.« (Rim 8,26)
   – To mesto se lepo sklada s tem, kar je bilo rečeno prej o molitvi v jezikih kot obliki krščanske rasti. Duh je nenazadnje Tolažnik in Pomočnik. Molitev v Duhu nam pomaga v naši slabotnosti in je pravzaprav njen izraz. Nasprotno od tega, da bi bila molitev v jezikih znak nekakšne elitne duhovnosti, je paradoksen izraz naše človeške nemoči, ker le na takšen čuden, nerazumljiv način, kakor z nekakšnim otroškim čebljanjem lahko izlivamo svoje srce in svojo stisko Bogu. Je odraz tega, da živimo v krhkem, minljivem svetu in telesu. Je izraz naše stiske in hkrati velika tolažba, da naše šibke, obupne vzdihe in prošnje Duh sam nosi pred Boga, kjer je Jezus, na njegovi desnici.
   Dejstvo, da je govorjenje v jezikih vendarle mogoče tudi prevesti, nas po drugi strani spodbuja k zavedanju, da so ta na zunaj šibka čebljanja vendarle resnična sporočila, ki v duhovnem svetu pred Bogom resnično tudi nekaj veljajo in dosežejo.
   Odgovori na nekatere pomisleke

   Predstavljeni razumevanji krsta v Svetem Duhu in še posebej daru molitve v jezikih sta v nekaterih krščanskih okoljih sporni. Zato so v nadaljevanju predstavljeni nekateri najpogostejši ugovori in podrobnejše utemeljitve, ki odgovarjajo nanje.

   Ali so opisi v Apostolskih delih res normativni?
   Luka na začetku Apostolskih del zapiše programatične Jezusove besede, ki napovedujejo vsebino celotne knjige: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.« (Apd 1,8) Knjiga potem opisuje, kako se je evangelij širil najprej med Judi, potem med Samarijani in nato med pogani, vse do Rima, središča tedanjega sveta.

   Pomenljivo je, da vse te tri etape spremljajo opisi, kako nova »ciljna publika« prejme Svetega Duha:

   V Apd 2,1–21 Svetega Duha prejmejo Judje – z zunanjim znakom govora v jezikih, ki je glede na navedeno obljubo iz Joela 3 očitno nekakšna oblika prerokovanja.

   V Apd 8,5–25 Svetega Duha prejmejo Samarijani – z neznanim zunanjim znakom, ki pa je bil najverjetneje govorjenje v jezikih ali nekaj podobnega (glej npr. Piperjev članek, omenjen spodaj).
   V Apd 10 Svetega Duha prejmejo pogani – z zunanjim znakom govora v jezikih in (navdihnjenega) slavljenja.
   V Apd 19,1–7 potem Svetega Duha prejmejo tudi učenci Janeza Krstnika – z zunanjim znakom govorjenja v jezikih in prerokovanja.
   Apostolska dela torej opisujejo, kako so vse tri ključne skupine prejele Svetega Duha. Glede na literarno zasnovo Lukovega evangelija in Apostolskih del to ni naključje in ne more pomeniti drugega, kot da Luka sporoča, da je takšno izkustvo vsaj normalno, če ne že »normativno«, v smislu, da ga Bog namenja vsem kristjanom.

   Četrta skupina, učenci Janeza Krstnika, so za Luka verjetno pomembni, ker je že v Lk 1–2 z jasno poudarjenimi vzporednicami dokazoval, da je Jezus večji od Janeza Krstnika. Janezovi učenci so bili svojevrstna verska skupina, ki se ni takoj v celoti samoumevno zlila z Jezusovimi učenci, čeprav so si bili blizu. Lahko da so v Lukovem okolju obstajali Janezovi učenci, ki niso bili povsem prepričani, ali naj se pridružijo Jezusovem gibanju ali pa naj rajši ostanejo zvesti svojemu učitelju Janezu. Vemo namreč, da je skozi vso zgodovino na Bližnjem Vzhodu obstajala takšna skupina »nespreobrnjenih« Janezovih učencev. Imenujejo se mandejci in obstajajo še danes.[1] Verjetno je bil eden od Lukovih namenov pri pisanju Evangelija in Apostolskih del tudi ta, da to skupino pozove k hoji za Kristusom.

   To samo še potrdi zgornjo shemo, ki izhaja iz literarne analize obeh Lukovih knjig: za Luka je bistveno, da so vse ključne skupine ljudi prejele Svetega Duha in to tako, da so govorile v jezikih. Evidenca je tukaj 75%–100% v prid jezikom.

   To pa se tudi lepo sklada z razmerami, ki jih lahko razberemo iz 1 Kor 12–14, kjer je večina očitno govorila v jezikih, celo do te mere, da je to predstavljalo problem, saj si niso prizadevali za druge, večje in koristnejše darove. Toda tudi njim Pavel ni prepovedal uporabljati ali (glede na kontekst 14,1) moliti za dar jezikov. Slednje torej ni in ne more biti greh, treba pa se je zavedati, da je to šele tisto prvo, začetno; Bog ima za nas več.

   Obstaja pa še drugi vidik, ki to potrjuje. Pazljivo branje Apd 2 namreč pokaže, kaj je temeljna obljuba, katere izpolnitev spremlja Luka skozi vso knjigo. Namreč da bo »Bog razlil Duha na vse meso … in bodo prerokovali« (Apd 2,17, moj poudarek). »Vse meso« je poudarjena oblika: vsi, prav vsi, res čisto vsi. Zato je potem to ponazorjeno tudi s pari: mladi – stari, moški – ženske. Nihče, prav nihče, čisto zares nihče ne bo izvzet. V nadaljevanju knjige se to uresniči na vseh skupinah ljudi.

   Za Luka je torej temeljni zunanji znak krsta v Svetem Duhu, da »bodo prerokovali«, in zgoraj smo pokazali, da je govorjenje v jezikih nekakšna podvrsta tega. Luku je pomembno, da opozori: ko je Sveti Duh prišel na novo skupino ljudi, se je to vedno potrdilo tudi navzven. Največkrat z govorjenjem v jezikih, lahko pa tudi s pravim preroštvom (Apd 19,6). Zato ni treba, da vsi govorijo v jezikih (1 Kor 12,30). Po drugi strani pa zaradi tega lahko Pavel drugje vztraja, da lahko vsi prerokujemo (1 Kor 14,31).

   Najmanj, kar lahko rečemo, je tole: glede na 1 Kor 14,1 in 5a praksa, da se moli za dar jezikov, gotovo ni napačna in prav tako ni napačno pričakovanje, da ta dar lahko prejmejo vsi.

   Ali ima Svetega Duha tudi nekdo, ki ni izkusil krsta v Svetem Duhu?

   Glede tega, ali nekdo »ima« Svetega Duha, je v krščanskih krogih zmeda, ker pogosto ni v navadi, da bi takoj ob krstu molili za krst oziroma izpolnitev s Svetim Duhom in z močjo, tako da bi se to videlo tudi navzven. Kristjan, ki na začetku svoje poti ni tako očitno prejel moči Svetega Duha (glede na to, kar smo povedali zgoraj, je to anomalija), vendar hodi za Jezusom, gotovo na neki način »ima« Svetega Duha, saj ima skupnost z Jezusom, čuti njegovo bližino, vodstvo, navdih itn. Vendar pa nima tiste polnosti oziroma moči, ki jo je Bog zanj predvidel, da bi lahko začel rasti v duhovnih darovih, kot so opisani v 1 Kor 12 in 14.

   Konkreten primer: Apolo (Apd 18,24–28) je gotovo že »imel« »nekaj« Svetega Duha (to izražanje je nerodno, vendar je težko povedati drugače), saj sicer ne bi mogel verovati in oznanjati Jezusa. Toda če beremo naprej, je takoj na začetku 19. poglavja odlomek, kjer Pavel sreča nekaj prav takšnih kristjanov, kot je bil Apolo, in jih takoj krsti v vodi ter takoj zatem moli zanje, da prejmejo Svetega Duha v polnosti in moči.

   Glede na to, da se v mnogih cerkvenih okoljih opušča molitev za izpolnitev s Svetim Duhom, naj bi po mojem tako kot Pavel ravnali tudi mi: če kdo še ni izkusil polnosti Svetega Duha, je prav, da za to molimo in vztrajamo, dokler se to vidno ne pokaže.

   Ali v Ef 1,13 ne piše, da Svetega Duha prejmemo hkrati z vero, in je torej napačno vztrajati pri kakršnem koli drugem »prejetju Svetega Duha«?
   Tu je treba paziti na to, kakšno besedilo je pred nami. V Apostolskih delih imamo pripovedno zgodbo, opis dogajanja, dogodkov, tukaj v Pismu Efežanom pa imamo pesniško in teološko nabito hvalnico, ki se ukvarja s temami in idejami, ne z dogodki, s tehničnimi detajli, kako se kaj zgodi. Iz Apd 8,5–17; 19,1–7 in tudi iz vzporednih mest pri Pavlu je jasno, da je Pavel vedno razumel, da je prejem Svetega Duha v praksi povezan z molitvijo ob krstu, torej je sestavni del novega rojstva »iz vode in Duha« (Jn 3,5); gre za »kopel prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu« (Tit 3,5).

   Dejansko na to kažejo tudi podrobnosti odlomka v Ef 1,13. Svetega Duha prejmemo »v njem«, se pravi »v Kristusu«. »V Kristusu« pa začnemo bivati s krstom »vanj« (Gal 3,27) oziroma »v njegovo ime« (Apd 8,16 CHR). Na krst namiguje tudi izraz »pečat«, ki je npr. v Rim 4,11 razumljen kot zavezna potrditev nečesa in ki je že zelo kmalu po Novi zavezi med kristjani izpričano označeval krst. Nadalje pravi Pavel: »V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.«

   (1 Kor 12,13) Če za Pavla kaj sovpada, zanj sovpadata krst v vodi in v Duhu. Matjaž Črnivec

   Odgovori
5. Hvala says:

   4. decembra, 2025 at 20:43

   Duhovnik Victor Manuel Fernandez je v knjigi Novih 5 minut s Svetim Duhom tudi naslednje:

   SVETO PISMO govori, da “SE JE BOLJE ZATEKATI H GOSPODU, KAKOR ZAUPATI V ČLOVEKA.” (Psalm 118,8)
   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   Te besede moramo vzeti resno, človeška srca so namreč OBSEDENA Z ZAUPANJEM V DRUGA ČLOVEŠKA BITJA.

   Ljudje so prepričani, da bodo dosegli gotovost, če jih bo drugo človeško bitje ljubilo, prepričani so, da bodo našli nekoga, ki jih ne bo razočaral, prepričani so, da jim bo nekdo mogel zagotoviti prihodnost.

   ZARADI TE UTVARE NEKATERI PODARIJO VSE SVOJE IMETJE DRUGI OSEBI V ZAUPANJU, DA BO SKRBELA ZANJE V STAROSTI IN BOLEZNI, PRIČAKUJEJO TUDI, DA JIM BO PODARILA SVOJ ČAS, SVOJO LJUBEZEN IN VSE SVOJE MOČI.

   PA SE VENDAR SKORAJ NIKOLI NE IZPOLNI.
   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

   LJUBEZNI IN ZVESTOBE DRUGIH ni mogoče kupiti, ni si jih mogoče zagotoviti na trden , neomajen način.

   Poleg tega so osebe, ki se zdijo dobre in normalne, a v določenem trenutku življenja utrpijo krizo, ki preseneti vse, da rečejo: “NI TO, KAR SMO MISLILI, DA JE.”

   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   Človeška bitja so tako krhka in negotova, da ne moremo položiti svojega zaupanja v NOBENO OD NJIH.

   Vedno nam bo nekaj njihovega povzročalo občutek razočaranja, izkušnjo boleče samote srca.

   LJUBI JIH, torej , deli svoje življenje z njimi, raduj in veseli se z njimi, podaj jim roko, pusti se jim ljubiti, NE POLAGAJ PA NANJE SVOJEGA UPANJA.
   .,………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

   ZAVETJA PA IŠČI SAMO V BOŽJI LJUBEZNI, ki je nezlomljiva, večna, gotova.

   Kliči SVETEGA DUHA, DA OZDRAVI TVOJO NEZMOŽNOST ZAUPANJA V NESKONČNO OČETOVO LJUBEZEN, IN GA PROSI, NAJ RAZLIJE V TEBI SLADKO IN TRDNO ZAUPANJE V LJUBEZEN KRISTUSA, TVOJEGA EDINEGA ODREŠENIKA.

   Victor Manuel Fernandez

   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Ja, res je, če ima človek POPOLNO ZAUPANJE V BOGA in GA BOG OZDRAVLJA VSAKE ZVEZANOSTI, to je tudi nepravilna navezanost na človeška bitja, KAJ BI POTEM POGREŠAL?

   ALI BOG KOGA ZAPUSTI, NA DLANEH NAS IMA ZAPISANE.

   KAKO SI POMAGAMO, ČE BOLJ ZAUPAMOI V ČLOVEŠKO KRHKOST KOT V BOGA?

   Človeka je potrebno imeti rad, mu pomagati, ga tolažiti, ne sme pa biti ZVEZANOST-NAVEZANOST NA ČLOVEŠKO BITJE, zato je potrebna BOŽJA OZDRAVITEV.

   Glejte, JEZUS JE REKEL: Matej 19,4-5, MOŽ BO ZAPUSTIL OČETA IN MATER…..

   4 Odgovoril je: »Ali niste brali, da ju je Stvarnik na začetku ustvaril kot moža in ženo 5 in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso.
   ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

   JEZUS JE TUDI REKEL: Luka 12,51-53

   51 Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. 52 Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; 53 razdelili se bodo:

   oče proti sinu
   in sin proti očetu;

   mati proti hčeri
   in hči proti materi;

   tašča proti svoji snahi
   in snaha proti tašči.« Luka 12,51-53
   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   NASPROTOVANJA IN PREGANJANJA SO V DRUŽINI TUDI ZARADI VERE. NEKDO V DRUŽINI VERUJE, DRUGI NIMA ŠE MILOSTI VERE IN ZELO TRPI, mogoče celo na skrivaj hodi v cerkev.

   TAŠČA PROTI SNAHI …………………………

   Preganjanje zaradi JEZUSA JE BILO IN BO.

   Nekateri ljudje so res navezani na človeka in ne vzdržijo, zvezanost jih drži, ZATO POTREBUJEJO OSVOBODITEV.

   Potrebno pa je MISLITI ŠE NA NEKAJ, KAR POZABLJAMO!

   BOG NAS JE VSE USTVARIL UNIKATE, VSAK ČLOVEK JE POSEBNO USTVARJENO BITJE, takšna kot sem jaz, ali vi sedaj, nikoli več na svetu ne bo nobeden človek.

   TO JE POTREBNO IMETI PRED OČMI. Ljudje pozabljamo in želimo drugega siliti v življenjski krog , KI NI ZA NJIH, NI ZA NJIH, KER SMO VSI UNIKATNI BOŽJI OTROCI.

   Zaradi tega je ogromno nasilja na sveu, naprimer nasilje nad lastnim telesom, KI JE TEMPELJ SVETEGA DUHA.

   O kakšnem nasilju govorim? Govorim, danekdo želi imeti oči kot xxxx, barvo kože kot tisti, ki mu je všeč, hoče kopirati -posnemati unikatnega človeka.

   BOG NAS NI SERIJSKO USTVARJAL, KAKO ČUDOVITO JE NAPRAVIL VSAKO ČLOVEŠKO BITJE. OB SPOČETJU BOG VDAHNE V ČLOVEKA VEST, KI ČLOVEKA OPOMINJA, DA JE POTREBNO DELATI DOBRO IN SE IZOGIBATI ZLA.

   TUDI ROŽE, RASTLINE, DRŽAVE, MESTA, VSE JE UNIKATNO.

   Mi pa hočemo delati kopije iz BOŽJE STVARITVE?!

   Odgovori