Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

6.049 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK: BOLNIKA POSTAVITI PRED BOLEZEN IN SPOZNATI NJEGOVO ŽIVLJENJE

    Papež Frančišek je sprejel v avdienco člane fundacije univerzitetne poliklinike Campus Bio-Medico. Izpostavil je, da je bolnika treba postaviti pred bolezen. Katoliške zdravstvene ustanove pa morajo z dejanji pričevati, da ne obstajajo nevredna življenja ali življenja, ki se jih lahko odvrže, ker ne ustrezajo načelu koristi ali zahtevam dobička.

    Sveti oče je med drugim poudaril tudi naslednje: »Vsaka zdravstvena struktura, še posebej krščanskega izvora, bi morala biti kraj, kjer se prakticira skrb za osebe in kjer je mogoče reči: Tukaj ne vidiš samo zdravnikov in bolnikov, ampak osebe, ki se sprejemajo in si pomagajo, tukaj se z roko dotakneš terapije človeškega dostojanstva.«

    Več o tem na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-10/papez-francisek-campus-bio-medico-srecanje-bolnik-pred-boleznijo.html

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim zaupamo vate!

  2. Miro says:

    SVETI PAVEL OD KRIŽA: USTANOVITELJ PASIJONISTOV – SAM SE JE ZELO POKORIL, OD DRUGIH PA TAKO STROGEGA ŽIVLJENJA NI ZAHTEVAL

    Rodil se je leta 1694 v družini trgovca Danei v Piemontu v Italiji kot drugi izmed šestnajstih otrok. Pri krstu so mu dali ime Pavel Frančišek. Že kot najstnik je kazal veliko zanimanje za molitev in cerkveno življenje. Dolgo je opazoval Kristusovo trpljenje (pasijon), veliko časa je preživel v češčenju Najsvetejšega in leta 1713 doživel »milostni poseg«, zaradi katerega se je odrekel ugodni poroki in ponujeni dediščini.

    Pri šestindvajsetih letih je imel navdih za ustanovitev bodoče misijonske skupnosti pasijonistov in v videnju dobil jasne predstave o svoji redovni obleki (dolg črn plašč, na njem pa na prsih izvezeno belo srce s križem in napisom »trpljenje Jezusa Kristusa«). Umaknil se je v samoto. Kasneje se mu je pridružil njegov rodni brat.

    Ustanovil je red Jezusovih ubožcev, ki se je kasneje preimenoval v red pasijonistov, in ki je bil s strani papeža potrjen leta 1741. Pavel si je tedaj izbral redovno ime Pavel od Križa. Pasijonisti poleg običajnih redovniških zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine naredijo še četrto; to je da bodo premišljevali predvsem Kristusovo trpljenje in oznanjali njegov pomen.

    Sv. Pavel od Križa je postal eden najboljših pridigarjev svojega časa; že samo njegovo življenje je bilo najprepričljivejša pridiga. Sam se je zelo pokoril, od drugih pa tako strogega življenja ni zahteval. Samozatajevanja se je učil od sv. Janeza od Križa in sv. Terezije Avilske. Leta 1771 je nastala ženska redovna veja. Umrl je 18. oktobra 1775 v samostanu sv. Janeza in Pavla v Rimu.

    Od sv. Pavla od Križa je ohranjenih več kot 200 pisem, pa tudi številni duhovni spisi in njegova redovna pravila. Red je danes razširjen zlasti v Severni Ameriki.

    Umetniki ga najpogosteje upodabljajo v črnem habitu njegove redovne skupnosti pasijonistov s knjigo, križem, rožnim vencem, lobanjo ali orodji Kristusovega trpljenja.

    Povzeto po portalu: Pridi in poglej

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Pavel od Križa, prosi za nas!

  3. Miro says:

    MARSIKDO VIDI V KRŠČANSTVU IN UČENJU CERKVE ZGOLJ KOPICO ZAPOVEDI IN PREPOVEDI … VEDNO SAMO ZAHTEVE, KAJ MORAŠ, ČESA NE SMEŠ! – JEZUS POSTAVLJA PRED NAS ČISTO DRUGAČNO PODOBO. GOVORI O MIRU, SPROŠČENOSTI, NEVEZANOSTI, SVOBODI – BOGA NE SMEMO LJUDEM VSILJEVATI. BOŽJA LJUBEZEN IN SKRB STA POVABILO VSAKEMU IZMED NAS, DA PUSTIMO BOGU, DA JE DEL NAŠEGA ŽIVLJENJA!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 10,1-9)

    Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recite najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+10%2C1-9&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Marsikdo vidi v krščanstvu in učenju Cerkve zgolj kopico zapovedi in prepovedi, ki neprijetno posegajo v sproščeno vsakdanjost, človeka utesnjujejo. Vedno samo zahteve, kaj moraš, česa ne smeš!

    Jezus postavlja pred nas čisto drugačno podobo. Govori o miru, sproščenosti, nevezanosti, svobodi.

    Poglejmo, kako Gospod pošilja na delo svoje učence: Ničesar ne jemljite na pot, ne palice, ne torbe ne kruha ne denarja, tudi ne imejte dveh oblek.

    Razločno poudarja: ne zanašajte se na svoje pripomočke, na svoje reči, nikakor ne gradite na oblastnosti! Zakaj take zahteve? – ker sicer ne bodo mogli biti pričevalci, nosilci resničnega miru – ker ne bodo mogli sesti skupaj s preprostimi ljudmi za preprosto mizo – ker beseda približalo se je vam je božje kraljestvo ne bo verodostojna.

    Kolikor se kot posamezniki ali kot skupnost, Cerkev, pustimo omrežiti z materialnimi dobrinami ali z oblastjo, toliko bolj smo v skušnjavi, da bi sklepali kompromise, da bi bili preračunljivi, da bi vedno popuščali. Oznanjali bi besedo, ki nikogar tudi v njegovih slabih namenih in dejanjih ne bi vznemirjala.

    Gospod ve, kaj bodo z njim storili jeruzalemski mogočniki, kljub temu se ne odpove svobodi svoje besede in delovanja, še več, to priporoči tudi učencem. Jezus pa svoje apostole očitno pošilja na pot praktično brez vsega. Ker jih hoče naučiti, da je on tisti, ki je “šef projekta”. Da bo on poskrbel še za večje stvari, kot je recimo, da bo prevladalo njegovo Kraljestvo – in kaj potem ne bi poskrbel za svoje poslance?

    To je zelo zgovorna spodbuda za Cerkev danes, ki se hoče odpravljati na isto pot apostolov.

    Boga ne smemo ljudem vsiljevati. Božja ljubezen in skrb sta povabilo vsakemu izmed nas, da pustimo Bogu, da je del našega življenja. Jezusovi učenci naj gredo naprej, če niso sprejeti. Sovražnost se lahko nalepi nate kot prah na noge in zatre nadaljno rast. V molitvi lahko opustimo zamero, bolečino, antipatijo. Kadar molimo, vedno obstaja bodočnost, upanje in svoboda.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  4. Hvala says:

    USMILJENJA NE MOREMO PREJETI, ČE SAMI NISMO USMILJENI

    SAMO KO SE PREPOZNAMO UBOGE IN GREŠNE PRED BOGOM TER SE PREDEN POSTAVIMO KOT UBOGI, SMO SPOSOBNI OD BOGA SPREJETI USMILJENO LJUBEZEN, S KATERO LAHKO NATO LJUBIM SVOJE BRATE
    ———————————————————————————————————————————————————

    Najhuje ni grešiti, najhuje je dvomiti o usmiljenju. Da bi se o tem prepričali, je dovolj, če primerjamo Judežev obup s Petrovimi solzami potem, ko sta Jezusa oba izdala. Prvi se je obesil, drugi je postal velik svetnik, ki ga vsi dobro poznamo.

    Ne moremo sprejeti usmiljenja, če sami nismo usmiljeni. “Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo,” rečemo v očenašu. “Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!” (Lk 6,36), poudarja Jezus v priliki o neusmiljenem dolžniku (Mt 18,23-35), ki je trdega srca, kakršni smo mi vsi, ko nočemo odpustiti svojim bratom, medtem ko Bog nam odpušča.

    USMILJENJE JE ZVESTA DOBROTA IN SOČUTJE

    Usmiljenje nas razoroži. Namesto, da bi v nas vzbudilo obsodbo ali da bi v naša usta položilo besedo zavračanja, odpre naše srce, da začutimo stisko svojih bratov. “Bogu lahko darujemo le skozi veličastvo”, je rekla Martha Robin. Usmiljenje lahko izrazimo le tako, da ga vsakodnevno živimo tam, kjer smo.

    Usmiljenje ni le odpuščanje, je tudi zvesta dobrota, sočutje, ki človeka gleda v globini njegove biti, v vsakršni stiski: greha, lakote, žeje, osamljenosti, obupa, odvzema prostosti, telesne bolečine, družbenega propada.

    Usmiljenje živimo le takrat, kadar se z drugim združimo v njegovi bedi
    Dela usmiljenja niso “dobra dela” v strogem pomenu besede. Vsi smo nagnjeni k temu, da bližnjemu pomagamo z vidika naše kreposti, predanosti, družbenega položaja, našega gmotnega stanja. Vendar v tem primeru ne gre za usmiljenje. Usmiljenje živimo le, če se bližnjemu pridružimo v njegovi bedi, kar za slehernega izmed nas pomeni, da sprejmemo lastno bedo.

    Samo ko se prepoznamo uboge in grešne pred Bogom ter se predenj postavimo kot ubogi, smo sposobni od Boga sprejeti usmiljeno ljubezen, s katero lahko nato ljubim svoje brate. Ne gre za neko “duhovno uboštvo”, pri katerem bi zanikali lastne sposobnosti in bogastvo: gre za to, da se zavedam, da si nisem ničesar zaslužil, da mi je bilo vse darovano zastonj ter da sem v svojem bistvu “malček”, ki vse dolguje svojemu Očetu.

    https://si.aleteia.org/2021/04/11/kako-naj-bomo-v-vsakdanjem-zivljenju-zares-usmiljeni/
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    Če se zares prepoznamo, da smo ubogi grešniki, lahko sprejmemo od Boga usmiljeno ljubezen, s katero imamo sočutje do sočloveka.

    Koliko nerazumevanja, nasprotovanja, obsojanja, obtoževanja itd…vidimo danes povsod po svetu. Nestrpnosti do drugače mislečih, do tujcev itd….Kako si človek lasti pravico do obtoževanja kdo je opravičen pomoči in kdo ne?

    Vidimo lahko polno obložene hladilnike in mize, tople sobe in pitna voda, topla voda, ne vem koliko raznih kuhinjskih pripomočkov, kozmetičnih dodatkov in popravkov itd…..sedenje v lepih foteljih, nekdo pa nima skorje kruha. Če nekdo ne vidi človeka in nima sočutja do drugih, ampak zgražanje naj se globoko zamisli, da ne vemo kaj bo jutri, kako bo z nami. Kako bi se počutili, če bi od polnih hladilnikov in toplih postelj ostali čez noč na cesti, pa ne bi dobili pomoči od nikogar? KAKO BI SE POČUTILI SEDAJ SPRAŠUJEM?!

  5. Hvala says:

    UPRIMO SE PRIŠEPETAVANJU HUDOBCA-SKUŠNJAVAM!
    —————————————————————————-
    Ravno danes sem prejela misli- tako kot napisal g. Miro-NE IŠČIMO MRZLIČNO REŠITVE SVOJIH TEŽAV PO NAŠIH PRIČAKOVANJIH IN NE BRSKAJMO PRETIRANO O TEŽAVAH IN PROBLEMIH. TEŽAVE IN PROBLEMO SO BILI, SO IN BODO. TO JE REALNO ŽIVLJENJE!

    Sedaj bom nekaj malega opisala iz svojih lastnih izkušenj in trpljenja.

    Jezus je prišel na svet, da je služil ljudem in nam pokazal, kako moramo služiti mi drugim. Egoizem, napuh, nezaupanje v Boga, nevero, strahove je potrebno izročati Jezusu pri Sveti daritvi. Sami se ne bomo znebili egoizma, strahu itd…vse je Gospodova milost. Zato ves čas govorim, da je potrebno imeti z JEZUSOM OSEBNI ODNOS, SODELOVATI Z NJIM , SE POGOVARJATI, PROSITI ITD..SKRATKA VSAK DAN ŽIVETI-RES ŽIVETI Z NJIM.

    Če ima nekdo nekoga rad, želiš biti z njim neprestano.

    Hotela sem povedati še nekaj drugega. Za izhode iz svojih problemov in stisk ljudje velikokrat iščemo REŠITVE PO NAŠEM ČLOVEŠKEM RAZMIŠLJANJU, PO PONUDBI SVETA, PO RAZNIH NASVETIH. VENDAR JE POTREBNO ZELO PAZITI PRI TEM, DA VIDIMO IN POČAKAMO NA GOSPODOVO REŠITEV, DA DEJANSKO DOPUSTIMO, DA NAS ON S SVOJO ROKO PRIPELJE IN ODPELJE DO REŠITVE.

    Moram povedati, da je to zelo težko na začetku hoje z Gospodom.

    Ker sami ne moremo ničesar je potrebno prositi Nebeškega Očeta, da nam pomaga po JEZUSU: recimo: Izročam Ti vse, Oče , verjamem, da boš poskrbel v prihodnosti za vse, kar potrebujem za dušo in telo.

    Če kdo ne more verovati da BOG OBSTAJA, na prosi, da SE MU RAZODENE, itd….

    Če s svojimi mislimi in dejanji neprestano skrbimo in sami iščemo rešitve je to zato, ker NAS JE STRAH TEGA, KAR NAM POVZROČA TRPLJENJE, ZATO NIMAMO STRAHU PRED LEPIMI IN VESELIMI DOGODKI , NITI NE PRED TISTIM, KAR Z LAHKOTO OBVLADAMO.

    Duh zaskrbljenosti je nasproten zaupanju v Boga. Duh zaskrbljenosti se poveže z nevero in ga je potrebno premagovati. Ta duh nam tudi preprečuje, da bi prejeli blagoslove. TOREJ JE KORENINA PROBLEMA STRAH.

    Skrbi je potrebno odložiti Jezusu, tako je On naročil, On skrbi za nas, On ve KAJ POTREBUJEMO IN KDAJ. PROBLEM JE SAMO V NAS, KER NAS JE STRAH TRPLJENJA IN IŠČEMO LAGODNE, LAHKE TAKOJŠNE REŠITVE STISK. GOSPOD PA ŽELI, DA SE POPOLNOMA OPREMO NA NJEGA. TO NAM TUDI KAŽE, SAMO MI V TEM STRAHU TEGA NE VIDIMO.

    VČASIH JE POTREBNO SKUPAJ Z JEZUSOM V MOLITVI DOLGA LETA VZTRAJATI V UPORU PROTI ZALEZOVANJU HUDOVCA, KI KAŽE REŠITVE PO ČLOVEŠKO IN TAKOJ.

    Moram povedati, da tudi sama še sedaj včasih doživim take skušnjave , da bi sama po svojih mislih reševala problem ali stisko, če se mi dozdeva, da Gospod miruje, da ničesar ne ukrene. VENDAR SE MOĆNO UPREM TEMU IN PROSIM JEZUSA, DA BOVA SKUPAJ PREMAGOVALA VSE IN DA MI BO ON KAZAL REŠITVE PO NJEGOVO NA MOJI POTI.

    To je resnično, čez določeno obdobje boste opazili, KAKO BOG REŠUJE PROBLEME IN STISKE, ČE MU DOVOLITE, ČE GA NE IZSILJUJETE IN TEKATE SAMI ZA REŠITVAMI, KER SE BOJITE TRPLJENJA . ALI MISLITE, DA GOSPOD NE VE, KDAJ IN KAJ MI NAJBOLJ POTREBUJEMO, KAJ JE ZA NAS DOBRO, KDAJ BO POSLAL REŠITEV itd.? SAJ JE VENDAR BOG.

    Želim vam vsem, da v svoji hoji z Jezusom pustite, da vas pelje On do rešitve, četudi bo težko vzdržati, želim da resnično že na tem svetu doživite KAKO IZGLEDA KO JEZUS PELJE ČLOVEKA DO REŠITEV IZ STISK.

    RESNIČNO TEGA JEZUSOVEGA DELOVANJA SE NE DA OPISATI S ČLOVEŠKIMI BESEDAMI!
    KAJ ČLOVEK DOŽIVLJA, KI MU ZAUPA?

    • Miro says:

      Ga. Hvala, najlepša hvala za te in druge opogumljajoče besede na tej spletni strani. Vaše duhovne spodbude k življenju v Gospodovi moči so večkrat predstavljene s kakšnega novega vidika, v luči Svetega Duha, ki se je razodel in se še razodeva, tudi v vašem življenju. Naj vaše duhovne izkušnje, ki jih velikodušno delite z nami, obrodijo sadove v srcih tistih ljudi, ki so pripravljeni sprejemati čudovito resnico o življenju in trpljenju našega Gospoda Jezusa in tudi živeti v Njegovi moči. Ni pa ta Resnica samo prijetna, za udobno “čehljanje ušes”, ampak nas na življenski poti, prej ali slej, tudi močno zaboli, saj se mora vsak človek nekoč soočiti s trpljenjem, z Golgoto, z resnico o Gospodovem Križu, ki nosi vse naše križe. Na srečo pa končne besede nima trpljenje, ampak Gospodovo vstajenje od mrtvih. ALELUJA je globoko veselje v človekovem srcu, ker je naš Gospod resnično vstal od mrtvih in nas odrešil za večno srečo v Bogu!

      Slava tebi, Jezus, zdaj in vekomaj. Amen.

  6. Miro says:

    »BOŽJA BESEDA JE NAMREČ ŽIVA IN DEJAVNA, OSTREJŠA KAKOR VSAK DVOREZEN MEČ IN ZAREŽE DO LOČITVE DUŠE IN DUHA, SKLEPOV IN MOZGA TER PRESOJA VZGIBE IN MISLI SRCA.« (Heb 4,12)

    Namesto, da pretirano razpravljamo o življenjskih težavah in mrzlično iščemo rešitve po meri naših pričakovanj, po nasvetu svete Cerkve in svetnikov poživimo predvsem vero in zaupanje v živo Božjo besedo, katera nam prinaša odrešenje in večno življenje – vse v moči Svetega Duha! Odrešenik Jezus Kristus, Preblažena Devica Marija in mnogi svetniki nas po Materi Cerkvi nenehno vabijo k odrešenjskim studencem svetih zakramentov, katerih nenehno utripajoče Srce (v vsakem trenutku, povsod po svetu!) je obhajanje svete Evharistije. Prosimo Gospoda Jezusa za veliko milost, da bi od Boga prejeto usmiljenje mogli podarjati bližnjim v stiski.

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja