Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

12.030 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    APOSTOLI POROČAJO O VSEM, KAR SO STORILI IN UČILI – NI DOVOLJ LE OZNANJATI IN PASTORALNO DELOVATI, BITI MORAM TUDI Z JEZUSOM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 6,30-34)

    Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+6%2C30-34&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Učenci se vrnejo in navdušeno govorijo o Božjih delih, ki so se zgodila po njih. Jezus jim reče, naj se umaknejo od množice in se odpočijejo v njegovi bližini, sam pa še sprejema druge ljudi, ki prihajajo. Zavedal se bom, da ni dovolj le oznanjati in pastoralno delovati, biti moram tudi z Jezusom. Gospod, naj bom tesno v tvoji družbi, da bom odprto sprejemal ljudi. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  2. Miro says:

    MEDNARODNI DAN ČLOVEŠKEGA BRATSTVA

    4. FEBRUARJA OBHAJAMO MEDNARODNI DAN ČLOVEŠKEGA BRATSTVA. SPODBUDA TEGA DNEVA JE, DA NAJ DELAMO VSAK DAN SKUPAJ, DA BO TA DAN ČLOVEŠKEGA BRATSTVA RES PRIŠEL.

    Morda bo prišel dan…, ko ne bomo več škartirali tistih, od katerih ni veliko koristi, ko za iti naprej ne bo potrebno več izbirati in ko bo politika utemeljena na dialogu. Ko bodo verstva vzpostavljala poti miru ter sožitja med brati in sestrami, ko bosta vsesplošno bratstvo in družbeni mir slavila zmago in ko bosta prizadevanji papeža Frančiška ter velikega imama Ahmada Al-Tayyeba postali resničnost, kot to pravi sveti oče v okrožnici Fratelli tutti.

    Ko bo prišel ta dan, se bomo bolj odprli drugim kulturam, gledali bomo obraze tistih, ki jih sedaj ignoriramo in namesto, da jih bomo sodili, bomo spodbujali njihovo dostojanstvo. Delajmo vsak dan skupaj, da bo ta dan prišel.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/mednarodni-dan-cloveskega-bratstva

  3. Miro says:

    SMRT JANEZA KRSTNIKA – GOSPOD, OKREPI ME S POGUMOM IN ZVESTOBO JANEZA KRSTNIKA, DA BOM VZTRAJAL V PREIZKUŠNJAH IN PRIČEVAL ZA RESNICO EVANGELIJA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 6,14-29)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+6%2C14-29&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Gledam na Herodovo gostijo in Janeza, ki je v ječi zaradi resnice. Janezov konec napoveduje tudi Jezusovo mučeništvo. Svet ljubi, kar je njegovo. Odločno se bom postavil za resnico in vztrajal kljub nasprotovanju ljudi in javnega mnenja. Gospod, okrepi me s pogumom in zvestobo Janeza Krstnika, da bom vztrajal v preizkušnjah in pričeval za resnico evangelija. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Blaž, prosi za nas!

  4. Miro says:

    PO IZGORELOSTI: “ŽIVIM VELIKO BOLJ ENOSTAVNO, TODA VES ČAS SEM Z JEZUSOM IN TO MI JE POSTALO DOVOLJ”

    “VSAKA STVAR, KI SEM JO LAHKO SLIŠALA, DOŽIVELA Z OTROKI, JE BILA ZAME ČUDEŽ. SPOZNAŠ, DA SI SAM OMEJEN, BOG PA NI”

    Katarina Bordner je močno vero izkusila že pri 11 letih. Pri 22 letih se je poročila z Davidom, ki je Američan in je v Slovenijo prišel kot misijonar. Svojim trem otrokom Jezusa približujeta skozi osebno vero. Ta se ni omajala niti sredi njunih najtežjih preizkušenj.

    V najbolj ustvarjalnem obdobju je imela Katarina s svojim glasbenim talentom in znanjem priložnost ustvarjati glasbene in dramske predstave, vodila je zbore, organizirala slavljenja, pela spremljevalne vokale na slovenski glasbeni sceni, sinhronizirala risanke, animirane filme in TV-oglase.

    Ko je pred šestimi leti mož zaradi bolezni popolnoma obležal, je večinoma sama skrbela za družino in bila vpeta v številne projekte. To je pustilo posledice tudi na njenem telesu – izgorela je. “Jezus mi je moral vzeti delo, glasbo, zdravje, kariero, da bi mi dal najlepši dar nazaj, intimno vez z njim,” je trdno prepričana.

    O tem več v pogovoru na: https://si.aleteia.org/2023/01/22/po-izgorelosti-zivim-veliko-bolj-enostavno-toda-ves-cas-sem-z-jezusom-in-to-mi-je-postalo-dovolj/

    • Hvala says:

      Jas, res je; BOG VČASIH VZAME ČLOVEKU ZDRAVJE, SLUŽBO, DENAR, PRIJATELJSTVO, RAZUMEVANJE LJUDI, KARIERO itd.. DA ČLOVEKU POKAŽE DA SE JE POTREBNO SAMO NA NJEGA OBRAĆATI, GRADITI TEMELJE SAMO NA NJEM, POSTAVITI GA NA PRVO MESTO IN DELATI VSE Z NJIM , TO JE EDINO PRAVO ŽIVLJENJE NA ZEMLJI.
      VSE OSTALO JE ŽIVOTARJENJE.

      Vendar človek težko razume, noče videti, ne slišati opominjanja Boga in ljudi. POTREBNO JE PREŽIVETI ” VIHAR NA MORJU”, LE TAKO ČLOVEK DUHOVNO RASTE IN ZNA CENITI VSE BOŽJE DAROVE NA ZEMLJI.

  5. Miro says:

    GOD ŠKOFA IN MUČENCA SV. BLAŽA

    3. FEBRUARJA PRAZNUJEMO GOD ŠKOFA IN MUČENCA SV. BLAŽA.

    Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, namreč opisuje, da je bil sv. Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v mestu Sebaste v Armeniji. Živel je med 3. in 4. stoletjem, mučeniške smrti pa naj bi najverjetneje umrl leta 316. Ko je začel cesar Licinij kristjane preganjati, so prijeli tudi Blaža. Peljali so ga pred sodnika. Nasproti mu je prihitela vdova s svojim edinim sinom ter jokaje prosila svetnika, naj ji reši dragega edinca gotove smrti, saj je požrl ribjo kost in se je skoraj zadušil. Sv. Blaž je pomolil, mladeniča blagoslovil in ozdravljenega vrnil srečni materi. Sam je šel naprej v trpljenje in mučeniško smrt. V povezavi s tem čudežem Cerkev vsako leto podeljuje Blažev blagoslov. Škof, duhovnik ali diakon slovesno blagoslovi sveči za blagoslov, ju med seboj poveže v obliki križa ter ju približa grlu vsakega vernika, ki želi prejeti blagoslov.

    BLAGOSLOV

    Blažev blagoslov je eden od mnogih blagoslovov, ki jih deli Cerkev ob različnih priložnostih za različne namene. Blagoslov je zakramental, to je sveto znamenje, ki posnema zakrament in označuje predvsem duhovne učinke, ki jih verniki prejmejo po priprošnji Cerkve (prim. B 60).[1] Pri podeljevanju blagoslovov Cerkev navadno uporablja blagoslovljeno vodo, ki nas spominja na krst, zakrament očiščenja in prerojenja v moči Kristusove smrti in poveličanja. Tudi sveče, ki jih duhovnik uporablja pri Blaževem blagoslovu, simbolizirajo luč in zmago svetlobe nad temo, dobrega nad hudim.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/god-skofa-in-mucenca-sv-blaza

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Blaž, prosi za nas!

  6. Hvala says:

    LAŽNI ZDRAVILCI (karizmatik Dražen Bušić)

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    V formalno ali neformalno mrežo prepleteni, pogosto kot volkovi samotarji lovijo nepoučene in obupane ljudi, ki v iskanju smisla življenja in zdravja postanejo njihov lahek plen.

    Da so resnično lažni, nam govori že njihova legitimacija -“zdravilci”. Nekateri se predstavljajo kot terapevti ali ljudski zdravilci, vse pogosteje in vse večkrat pa samo kot -“zdravilci”. To je precej bahavo on oholo, ker se celo krščanski zdravilci ne predstavljajo tako, KER JE SAMO EN ZDRAVILEC-JEZUS KRISTUS .

    VSI, KI DELUJEJO V NJEGOVEM IMENU, SO SAMO SLUŽABNIKI OZDRAVLJANJA.

    Tisti, ki Jezusa niti ne poznajo, Mu ne verjamejo, Mu ne želijo služiti, pa sebe imenujejo “zdravilci”?!

    OSNOVA VSEM ENERGIJSKEM IN INICIACIJSKIM TEHNIKAM “OZDRAVLJANJA” STA MAGIJA IN SPIRITIZEM. Kljub temu ali pa prav zaradi tega se njihovi promotorji spogledujejo z znanstveno skupnostjo, ki je sprejela “ugotovitev, da je ravno sedaj prvič na Zemlji prisotna nova, največja raven, ozdravljenja?!

    NOVA, NAJVEČJA RAVEN OZDRAVLJENJA JE BILA PRVIČ PRISOTNA NA ZEMLJI S PRIHODOM JEZUSA KRISTUSA IN S PRIHODOM V SVETEGA DUHA NA BINKOŠTI, vse drugo so plagiati-slabe kopije in ponaredki.

    Kadar gre za omenjene tehnike, sploh ne moremo govoriti o OZDRAVLJANJU, KER TE TEHNIKE NE MOREJO POVEZATI ČLOVEKA Z BOGOM.

    Ozdravijo lahko le bolezen, ki jo je na človeka spustil hudič. SPOMNIMO SE, VZROK BOLEZNI JE POGOSTO-duh bolezni, hudič.

    Njegovi služabniki, izmed katerih se jih nekaj globoko zaveda, da služijo njemu, drugi samo delno, nekateri pa so samo zavedeni in se ne zavedajo, lahko kot taki odstranijo bolezen, ki jo je na bolezen vrgel njihov šef, ali pa spodbudijo placebo učinek-avtosugestivno samoozdravljenje.

    TE IGRE NEPOUČENI NE RAZUMEJO. Njihov edini cilj je _OZDRAVETI in za to bi dali vse, VČASIH DOBESEDNO PRODALI DUŠO HUDIČO.

    Po vsem svetu narašča število registriranih alternativnih zdravilcev. Pojav postaja že nočna mora tudi politikom, pa ne zato, ker narod slepo drvi v PREKLETSTVO, temveč zaradi ogromnega dobička, od katerega država nima nikakršne koristi. Zaradi tega so nekateri parlamentarci predlagali, da bi bilo dobro uvesti davek za dejavnost zdravilcev, čarovnikov in čarovnic!

    TO PA BI POMENILO, DA BI SE Z UMAZANIM IN PREKLETIM DENARJEM SERVISIRALA DRŽAVA.

    ALI SI LAHKO PREDSTAVLJATE, DA BI SE DENAR , PRIDOBLJEN NA TA NAČIN, UPORABIL ZA GRADNJO VRTCA, ŠOLE ALI BOLNIŠNICE… …. STRAHOTA!

    Ko je Juda spoznal svojo zmoto , je vrnil velikim duhovnikom srebrnike, ki jih je dobil od njih. SEVEDA JIH NISO HOTELI VZETI, KER JE BIL TO KRVAV DENAR.

    TA DENAR SO NAMENILI ZA NAKUP NJIVE, KI JE SLUŽILA ZA POKOPALIŠČE ZA TUJCE.

    DENAR, KI JE PRIDOBLJEN S PREKLETSTVOM, LAHKO PRINESE NOVO PREKLETSTVO. TO SO VELIKI DUHOVNIKI VEDELI, ZATO GA NISO HOTELI VZETI.

    POMISLITE, KAKŠEN DUHOVNI VPLIV BI IMEL NA VRTCE, ŠOLE, BOLNICE DENAR, PRIDOBLJEN KOT DAVEK OD ČAROVNIŠKE DEJAVNOSTI IN ALTERNATIVNIH ZDRAVILCEV.

    Pod vplivom materializma SO DUHOVNE VREDNOTE ŠELE NA DRUGEM, TRETJEM ALI NIKAKRŠNEM MESTU.

    FIZIČNO ZDRAVJE JE POSTALO NEKAKŠNO ZLATO TELE, ČE PA GA NA NOBEN NAČIN NI MOGOČE POVRNITI, ŽIVLJENJE NIMA VEČ SMISLA.

    ŽE SAMO POVRŠNO POZNAVANJE SVETEGA PISMA NAM LAHKO POVE, KAKO VELIKE LAŽI SO TO:
    (Iz knjige _Celostno ozdravljenje -DRAŽEN BUŠIĆ)

    2 Timoteju 4,3-4

    3 Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. 4 Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke.

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ja, res je, fizično zdravje je postalo kot ZLATO TELE.

    Pater Robert DEGRANDIS JE NAPISAL SVETOVNO USPEŠNICO -NOTRANJE OZDRAVLJENJE OB MEDITACIJAH KRIŽEVEGA POTA;

    PRI 14. POSTAJI KRIŽEVEGA POTA -JEZUSA POLOŽIJO V GROB JE p. ROBERT NAPISAL:

    Pomislite na lastno smrt, če to zmorete. Morebiti se bojite umiranja, ali pa se bojite načina , kako boste umrli: avtomobilske nesreče, raka, srčnega napada, nesreče pri delu, utopitve ….

    Pomislite tudi na smrt tistih, ki jih ljubite, IN PROSITE JEZUSA ZA MILOST, DA VAS POPOLNOMA OSVOBODI VEZI BRIDKOSTI.

    KO BOSTE OZDRAVLJENI STRAHU PRED SMRTJO, BOSTE HODILI V SVOBODI IN MIRU. IŠČITE TO POMEMBNO MILOST
    PRI JEZUSU (pater Robert).

    Ja, vse je milost. KO ČLOVEK IZROČI BOGU ŽIVLJENJE, TUDI GOSPOD ČLOVEKA OBVARUJE GREHA, GA OSVOBAJA VSAKE ZVEZANOSTI. IN ZVEZANOST JE STRAH-STRAH PRED ŽIVLJENJEM, PRED SMRTJO, PRED BOLEZNIJO ….

    TOLIKOKRAT SMO ŽE GOVORILI O IZPOLNJEVANJU BOŽJE VOLJE IN GOVORIMO KAR NAPREJ.

    VPRAŠAJMO SE, ALI JE BOŽJA VOLJA DA ČLOVEK ČEPI DNEVE, MESECE IN LETA V STRAHU IN DRGETU, DA NE BO ZBOLEL, DA NE BO UMRL ?

    NI BOŽJA VOLJA, TO JE ZVEZANOST, TO NI SVOBODA. BOG LAHKO ČLOVEKA OSVOBODI VSAKEGA STRAHU, TUDI STRAHU PRED BOLEZNIJO IN SMRTJO.

    GOSPOD VE KDAJ IN KAKO, S KAKŠNO SMRTJO BO ŠEL NEKDO NA ONI SVET, KO PRIDE GOSPODOV ČAS-KO BOG POKLIČE ČLOVEKA.

    TEŽKO JE ŽIVETI NEPRESTANO V STRAHU PRED BOLEZNIMI IN SMRTJO. GOSPODU JE POTREBNO IZROČITI TO ZVEZANOST, DA OSVOBODI ČLOVEKA, DA SE NE BO BAL BOLEZNI IN SMRTI, DA BO ŽIVEL Z MIROM V SRCU.

    DOBRA SPOVED JE OZDRAVLJENJE NAJPREJ DUŠE. S SVOJO ČLOVEŠKO MISELNOSTJO ČLOVEK NE MORE IZPOLNJEVATI BOŽJE VOLJE BREZ IZROČITVE ŽIVLJENJA BOGU . VČASIH NIMA POJMA KAKŠNE GREHE JE NAPRAVIL. BOG PA VSE VE IN TISTIM, KI SO MU IZROČILI POT, TUDI ODKRIVA GREHE, IN JIH OBVARUJE PRED GREHI.

    • Hvala says:

      SVETO PISMO JE KNJIGA ZA ŽIVLJENJE. KATERO BRANJE JE BOLJ POMEMBNO OD SVETEGA PISMA?

      ALI NI BOŽJA BESEDA NA PRVEM MESTU? V SVETEM PISMU SO NAVODILA ZA CELOTNO ŽIVLJENJE NA ZEMLJI! IN KAJ JE POTEM POMEMBNEJŠE OD BOŽJE BESEDE?

      KAJ REČE BOG O ZDRAVNIKU IN BOLEZNI

      ZDRAVNIK IN BOLEZEN

      1 Izkazuj zdravniku zaradi njegovih uslug spoštovanje, ki mu gre,
      tudi njega je namreč ustvaril Gospod.
      2 Zdravilstvo je namreč od Najvišjega,
      zdravnik od kralja prejema darila.
      3 Znanje zdravniku daje, da lahko nosi glavo pokonci,
      pred velikaši je deležen občudovanja.
      4 Gospod je naredil, da zemlja daje zdravila,
      razumen mož jih ne bo zavračal.
      5 Mar ni Gospod po lesu osladil vode,
      da je dal spoznati svojo moč?
      6 On je podaril ljudem znanje,
      da bi ga mogli proslavljati v njegovih čudovitih delih.
      7 Z njimi zdravi in lajša bolečino,
      iz njih lahko lekarnar napravi mazilo.
      8 Tako se Božja dejavnost ne bo nehala;
      mir prihaja na obličje zemlje od njega.

      9 Otrok, ne bodi zanikrn, kadar zboliš,
      ampak prosi Gospoda in on te bo ozdravil.
      10 Odreci se zablodam, skrbi za svetost rok,
      očisti srce vsega greha.
      11 Daruj kadilo in spominsko daritev pšenične moke
      in tolsto daritev, kakor da ti ne bi obstajal.
      12 Daj prostor zdravniku, ker je tudi njega ustvaril Gospod;
      naj te ne zapušča, saj je tudi on potreben.
      13 Zakaj je trenutek, ko je okrevanje v njegovih rokah;
      14 tudi on bo namreč prosil Gospoda,
      da bi mu naklonil počitek
      in uspešno zdravljenje, da ti reši življenje.
      15 Kdor greši zoper svojega Stvarnika,
      naj pade zdravniku v roke (Sir 38,1-15)

      https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Sir+38%2C+1-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

      • Hvala says:

        ZDRAVNIK IN BOLEZEN

        Sirah 38, 14-15

        14 tudi on bo namreč prosil Gospoda,
        da bi mu naklonil počitek
        in uspešno zdravljenje, da ti reši življenje.
        15 Kdor greši zoper svojega Stvarnika,
        naj pade zdravniku v roke.

        OBRAZLOŽITEV:

        14
        Sirah zaupa v znanost. Bog namreč ne posega v človekovo bolezen predvsem s čudeži, ampak po zdravniški vedi.
        15b
        naj pade …: na bolezen so Izraelci gledali kot na posledico greha; prim. 5 Mz 28,21–22.27.35.59–61; Jn 9,2.

        https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=sir+38%2C+14-15&id13=1&id1=1&pos=0&set=2&l=sl

        • Hvala says:

          ZDRAVNIK IN BOLEZEN

          BOG JE REKEL: OČISTI SRCE VSEGA GREHA!

          10 Odreci se zablodam, skrbi za svetost rok,
          očisti srce vsega greha. (Sir 38,10)

          • Hvala says:

            KDOR SE NI ODPOVEDAL SVOJI VOLJI IN SAMOVOLJI, ŽIVI PO ČLOVEŠKI MISELNOSTI IN IZPOLNJUJE SVOJO VOLJO IN VOLJO DRUGIH LJUDI, TOREJ NE MORE IZPOLNJEVATI BOŽJE VOLJE, KER NI PREPUSTIL POTI SVETEMU DUHU!

            PREPUSTITI POT BOGU PA ZAHTEVA POPOLNO ODPOVED SVOJIM POTEM!

            Favstina Kowalska je zelo podrobno opisala -IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE, KAJ TO POMENI, KAKO JE POTREBNO TRPETI, DA SE ČLOVEK ODPOVE SVOJIM ZAHTEVAM IN EGOIZMU itd….

            JEZUSU NI VŠEČ NOBENA SAMOVOLJA IN ŽELI DA SMO POPOLNOMA ODVISN ODVISNI OD NJEGA…. to je povedal sestri Favstini:

            659 Pri sveti maši, ki jo je daroval oče Andrasz, sem zagledala malo Dete Jezusa, ki mi je
            dejalo, da moram biti v vsem odvisna od njega. Nobeno samovoljno dejanje mi ni všeč,
            čeprav bi (113) vanj vložila veliko truda. Razumela sem to odvisnost. (Dn 659).

            ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

            Res je , ČLOVEK MORA BITI ODVISEN OD BOGA. KER PA JE TO SILA TEŽKO IN ZAHTEVA POPOLNO ODPOVED SVOJI ČLOVEŠKI VOLJI IN ŽIVLJENJU PO MESU, JIH VELIKO, TUDI KRISTJANOV NE VZDRŽI NA TEJ POTI , KI JO KAŽE JEZUS!

            LJUDJE HOČEJO BITI ODVISNI SAMI OD SEBE! TO JE ČLOVEŠKA MISELNOST!

  7. Miro says:

    JEZUSA DARUJEJO V TEMPLJU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 2,22-40)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+2%2C22-40&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    MISLI PAPEŽA FRANČIŠKA

    Simeon – piše sv. Luka – je »pričakoval Izraelovo tolažbo« (Lk 2,25). Po tem, ko je vstopil v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa, v naročje sprejme Mesija. Tisti, ki v Detetu prepozna luč, ki je prišla, da bi razsvetlila pogane, je ostareli mož, ki je s potrpežljivostjo pričakoval izpolnitev Gospodovih obljub.

    Simeonova potrpežljivost. Poglejmo pobliže Simeonovo potrpežljivost. Vse življenje je bil v pričakovanju in je udejanjal potrpežljivost srca. V molitvi se je naučil, da Bog ne prihaja v izrednih dogodkih, ampak dopolnjuje svoje delo v navidezni enoličnosti naših dni, v včasih utrujajočem ritmu dejavnosti, v majhnih stvareh, s katerimi vztrajno in ponižno nadaljujemo v prizadevanju, da bi izpolnili Njegovo voljo. Simeon je hodil potrpežljivo in ni dopustil, da bi ga čas, ki je mineval, izčrpal. Je mož, obtežen z leti, vendar kljub temu plamen v njegovem srcu še vedno gori; v svojem dolgem življenju je bil včasih ranjen in razočaran, a ni izgubil upanja; s potrpežljivostjo ohranja obljubo, ne da bi dopustil, da bi ga izčrpala zagrenjenost zaradi časa, ki je minil, ali zaradi sprijaznjene malodušnosti, ki se pojavi ob zatonu življenja. Upanje pričakovanja se je v njem spremenilo v vsakdanjo potrpežljivost tistega, ki je kljub vsemu ostal čuječ, vse dokler njegove oči niso končno videle zveličanja (prim. Lk 2,30).

    Kje se je Simeon naučil te potrpežljivosti? Prejel jo je preko molitve in življenja svojega ljudstva, ki je v Gospodu vedno prepoznalo Boga, ki je usmiljen in milostljiv, »počasen v jezi in velik v dobroti in zvestobi.« (2 Mz 34,6); Očeta, ki se ne naveliča niti pred zavračanjem in nezvestobo, »ampak ima potrpljenje mnoga leta« (prim. Neh 9,30), da bi dal vsakič priložnost za spreobrnjenje.

    Simeonova potrpežljivost je torej ogledalo potrpežljivosti Boga. Iz molitve in zgodovine svojega ljudstva se je Simeon naučil, da je Bog potrpežljiv. Sveti Pavel trdi, da nas s svojo potrpežljivostjo »navaja k spreobrnjenju« (Rim 2,4). Rad se spomnim Romana Guardinija, ki je dejal: potrpežljivost je način, s katerim Bog odgovarja na našo šibkost, da bi nam podaril čas, da bi se spremenili (prim. Glaubenserkenntnis, Würzburg 1949, 28). In predvsem Mesija, Jezus, ki ga Simeon vzame v naročje, nam razodeva potrpežljivost Boga; Očeta, ki je usmiljen z nami in nas kliče vse do zadnje ure, ki ne zahteva popolnosti, ampak polet srca, ki odpre nove možnosti tam, kjer se vse zdi izgubljeno, ki skuša znotraj nas narediti špranjo tudi takrat, kadar je naše srce zaprto; ki pusti rasti dobro seme, ne da bi iztrgal ljuljko. To je razlog našega upanja: Bog nas čaka, ne da bi se kadarkoli naveličal. Ko se oddaljimo, nas pride iskat, ko pademo na tla, nas ponovno dvigne; ko se vrnemo k njemu po tem, ko smo se izgubili, nas čaka z odprtimi rokami. Njegova ljubezen se ne meri na tehtnici naših človeških preračunavanj, ampak nam vedno vliva upanje, da bi ponovno začeli.

    Naša potrpežljivost. Poglejmo na potrpežljivost Boga in Simeona za naše posvečeno življenje. In se vprašajmo: kaj je potrpežljivost? Ni preprosto toleriranje težav ali sprijaznjeno prenašanje nasprotovanj. Potrpežljivost ni znamenje šibkosti: je moč duha, ki nas usposablja, da nosimo težo osebnih težav in težav skupnosti; zaradi nje moremo sprejeti različnost drugega, pomaga nam, da ostajamo na poti tudi tedaj, ko nas napadata naveličanost in lenobna otopelost. Želim nakazati tri »področja«, kjer se udejanja potrpežljivost.

    Prvo je naše osebno življenje. Nekega dne smo odgovorili na Gospodov klic in smo se Mu podarili z zanosom in velikodušnostjo. Na poti smo skupaj s tolažbami prejeli tudi razočaranja in nezadovoljstva. Včasih želeni rezultat ne ustreza našemu navdušenemu delu, zdi se, da naša setev ne obrodi primernih sadov, molitvena gorečnost oslabi in nismo več odporni na duhovno sušo. V našem življenju posvečenih oseb se lahko zgodi, da se upanje razblini zaradi razočaranih pričakovanj. Biti moramo potrpežljivi s samimi seboj in zaupno čakati Božje čase in načine: On je zvest svojim obljubam. Če se tega spominjamo, moremo ponovno premisliti o poteh in okrepiti svoje sanje, ne da bi zapadli v notranjo žalost in nezaupanje.

    Drugo področje, kjer se udejanja potrpežljivost, je življenje v skupnosti. Človeški odnosi, posebej kadar gre za podelitev življenjskega načrta in apostolskih dejavnosti, niso vedno mirni. Včasih nastanejo spori in se ne more zahtevati takojšnje rešitve niti se ne sme prenagljeno soditi oseb ali situacij: potrebno je znati vzeti primerno razdaljo, si prizadevati, da ne bi izgubili miru, počakati na boljši čas za razjasnitev v dejavni ljubezni in resnici. V naših skupnostih je potrebna ta vzajemna potrpežljivost: prenašati, to je nositi na lastnih ramah življenje brata ali sestre, tudi njegove slabosti in napake. Zapomnimo si tole: Gospod nas ne kliče, da bi bili solisti, ampak da bi bili del zbora, ki je včasih neuglašen, vendar pa mora vedno poskušati peti skupaj.

    Nazadnje, tretje »področje«, potrpežljivost v odnosu do sveta. Simeon in Ana v srcu gojita upanje, ki so ga napovedovali preroki, čeprav odlaša z uresničenjem in počasi raste znotraj nezvestob in razvalin sveta. Ne pritožujeta se nad stvarmi, ki ne gredo, ampak potrpežljivo pričakujeta luč v temi zgodovine. Potrebujemo to potrpežljivost, da ne bi ostali sužnji pritoževanja: »Svet nas ne posluša več,« »nimamo več poklicev,« »živimo v težkih časih« … včasih se zgodi, da se mi potrpežljivosti, s katero Bog obdeluje zemljo zgodovine in našega srca, zoperstavljamo z nepotrpežljivostjo tistega, ki vse takoj sodi. In tako izgubimo upanje.

    Potrpežljivost nam pomaga gledati sebe, naše skupnosti in svet z usmiljenjem. Lahko se vprašamo: ali sprejemamo potrpežljivost Duha v našem življenju? Ali v naših skupnostih nosimo izmenjaje drug drugega na ramenih in kažemo veselje bratskega življenja? In v odnosu do sveta, ali nadaljujemo s svojim služenjem v potrpežljivosti ali ostro sodimo? To so izzivi za naše posvečeno življenje: ne moremo ostati nepremični v nostalgiji po preteklosti ali se omejiti na to, da ponavljamo stvari, ki smo jih vedno delali. Potrebujemo pogumno potrpežljivost, da bi hodili, odkrivali nove poti, da bi iskali, kaj nam predlaga Sveti Duh.

    Zrimo potrpežljivost Boga in prosimo za Simeonovo zaupljivo potrpežljivost, da bi tudi naše oči mogle videti luč zveličanja in jo ponesti vsemu svetu.

    (iz homilije papeža Frančiška, torek, 2. februar 2021)

    Še več misli papeža Frančiška na: hozana.si

  8. Miro says:

    PAPEŽ MLADIM KONGOVCEM: HUDO PREMAGAJTE Z DOBRIM. PRIHODNOST JE V VAŠIH ROKAH

    Sveti oče se je danes dopoldne na Stadionu mučencev v Kinšasi srečal z mladimi in katehisti. Pozval jih je k skupnemu in poštenemu prizadevanju za boljšo prihodnost njihove države ter jih spodbudil, naj hudo premagajo z dobrim, sovraštvo spremenijo v ljubezen in vojno v mir. Varujejo se naj korupcije in se zavedajo, da je prihodnost v njihovih rokah.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/papez-mladim-kongovcem-hudo-premagajte-z-dobrim-prihodnost-je.html

    • Miro says:

      Sveti oče nas večkrat spodbuja, naj bomo vedno mladi po srcu,
      za kar s svojim evangeljskim zgledom sam zvesto pričuje!
      Iz njegovega tokratnega nagovora mladim, si velja zapomniti:

      Palec: MOLITEV
      Kazalec: SKUPNOST
      Sredinec: POŠTENOST
      Prstanec: ODPUŠČANJE
      Mezinec: SLUŽENJE

      Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

  9. Miro says:

    JEZUSOVO DAROVANJE (SVEČNICA)

    Pvotno ime današnjega praznika je bilo Marijino očiščevanje. Po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako ‘očistiti’. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ne bi obvezoval. Vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi tukaj pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila je Božjo postavo.

    Evangelist Luka v poročilu o njenem obisku v jeruzalemskem templju omenja srečanje s starčkom Simeonom. Ta je v videnju spoznal, kdo je Dete, ki ga pestuje ta mlada žena. Pristopil je, ga vzel v naročje in spregovoril sloviti preroški spev: »Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov; luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.«

    Spomin na ta dogodek je prva Cerkev v Jeruzalemu obhajala že ob koncu 4. stoletja. Praznovanje je bilo zelo slovesno: obsegalo je procesijo, pridigo in mašo, sprva pa še ni imelo posebnega imena. Ko se je praznovanje širilo, je dobilo ime ‘srečanje’ – po srečanju s starčkom Simeonom in Ano v jeruzalemskem templju. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon v svojem hvalospevu imenoval “luč v razsvetljenje poganov”. Na te besede starčka Simeona se naslanja starodavni bogoslužni obred blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča že znamenita romarica Silvija v svojem znanem spisu s konca 4. stoletja, ki se nanaša na Jeruzalem. Za Rim imamo poročilo o tem obredu in o procesiji iz ene cerkve v drugo iz časa papeža Sergija L, ki je vodil Cerkev v letih od 687 do 692.

    Pomen tega obreda je jedrnato izražen v tretji prošnji blagoslova sveč: »Gospod Jezus Kristus, prava luč, ki razsvetljuješ vsakega človeka, ki pride na ta svet – kakor te luči, z vidnim ognjem prižgane, preganjajo nočne temine, tako naj bodo tudi naša srca razsvetljena z nevidnim ognjem, to je, z lučjo Sv. Duha, in brez sleherne grešne slepote, da bomo mogli gledati z očiščenim duhovnim očesom, kar ti je všeč in našemu zveličanju v korist, ter da bomo tako po temnih nevarnostih tega sveta zaslužili priti k neminljivi svetlobi.«

    Po tem obredu blagoslavljanja sveč nam “je praznik znan kot svečnica, praznik sveč, praznik luči. Hrepenenje po svetlobi je med prvobitnimi značilnostmi človeške narave,” piše slovenski etnograf dr. Niko Kuret. Cerkev, ki je uvedla na ta dan blagoslov sveč in obhod z gorečimi svečami, je upoštevala človeško naravo in starodavno izročilo; šego je povzdignila v svet nadnarave, v cerkven obred: v njem je ‘luč’ prispodoba Mesija, ki ‘razsvetljuje človeštvo’, mu razodeva smisel sveta in življenja.

    Povzeto po: https://revija.ognjisce.si/svetnik-za-vsak-dan/156-jezusovo-darovanje-svecnica

  10. janez says:

    MEDSEBOJNI ODNOSI MED LJUDMI
    Dostikrat je dobro v službi, v družini ali v odnosih z ljudmi potrpeti, v družbi drugih ljudi pa imaš možnost, da ne vztrajaš, ampak se umakneš. Res je danes veliko kritiziranja in negativne energije ter šimfanja in obrekovanja, pa ne povsod. Sprašujem se ali je tam Božja Ljubezen in razumevanje? Tudi odnos v službah do zaposlenih se je zelo spremenil na slabše, kar sem do upokojitve letos sam doživljal, pa vseeno zdržal in molil ter prosil Boga in obenem tudi sam delal na sebi. Dr. Šuštar Alojzij je dejal ponavadi: “takoj vse pozabiti in vse odpustiti”, ko je imel opravka z raznimi kritikami in hudobijo. Dr. Anton Trstenjak nas je na TF Ljubljana učil, da moramo biti preprosto kot kristjani boljši kot tisti, ki kritizirajo in so hudobni in dajati tihi zgled. Dr. Janez Janež (zdravnik kirurg iz Dolskega pri Ljubljani) je odpustil svojim nasprotnikom v domovini, ko je moral po vojni moral bežati na Tajvan in 38 let neumorno zdraviti Kitajce. Pa Mati Terezija v Indiji, o kateri nismo slišali, da bi na hudobijo odgovarjala s hudobijo in maščevanjem, temveč je odgovorila z Dobroto in Ljubeznijo, ker je imela Božji Blagoslov in veliko Srce za neumorno delo z revnimi. Ljubila in pomagala je vsem ubogim v Kalkuti, ne glede na vse bolezni in zaradim velike Ljubezni do Boga in Ljudi ni nikoli zbolela. Prav tako Pedro Opeka in številni drugi misionarji kot Friderik Baraga med Indijanci, Albert Schweitzer in Ignacij Knoblehar v Afriki itd., itd. Zgledov je še veliko pa bodi dovolj. Bog daj nam milost, da bomo vztrajali v dobroti in premagovali vse težave s Tvojo pomočjo. Vsakdo se odloči po svoje. Vprašani pa bomo nekoč, koliko smo Ljubili in dajali zastonj Dobroto drugim, ki smo jo zastonj prejeli od Boga. In tu ni prostora za dilemo ali biti dober ali ne. NE MOREMO BITI DOBRI KRISTJANI, ČE NISMO TUDI DOBRI LJUDJE! Possumus, si non bonum Ecclesiae fideles, boni!

    Poklican sem k popolni Ljubezni
    Odpri mi oči, Gospod, da bom spoznaval Tebe v vseh svojih bratih in sestrah.
    Odpri mi ušesa, da bom slišal klice vseh tistih,ki potrebujejo mojo pomoč.
    Odpri mi srce, Gospod,da se bom naučil ljubiti svoje bližnje,kakor nas ljubiš ti.
    Daj mi svojega Svetega Duha,da ti bom zmogel vsak dan znova podariti svoje srce.
    Pomagaj mi da bom povsod razširjal Tvojo ljubezen, kjerkoli sem in kamorkoli grem.
    Nauči me tiste ljubezni,ki je vedno potrpežljiva, vedno prijazen.
    Nauči me tiste ljubezni, ki ni nikoli nevoščljiva,napuhnjena, sebična ali zamerljiva.
    Tiste ljubezni, ki okuša srečo v resniciin je vedno pripravljena odpuščati.
    Danes ti dajem svoje srce.
    Dajem ti svoje roke, noge, svoj glas,da boš lahko ti po meni v ta svet prinašal svojo Ljubezen.
    Daj, da bom mogel biti slaboten, a vztrajen odsev tvoje popolne Ljubezni. Amen

    Molitve Svete Matere Terezije

  11. janez says:

    SVEČNICA

    Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *
    kakor si obljubil s svojo besedo.
    Na svoje oči sem videl Zveličarja, *
    ki si ga poslal vsem ljudstvom:
    luč v razsvetljenje vseh narodov *
    in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. (Lk 2,29–32)

    Drugega februarja bomo v koledarjih našli označen praznik: svečnica. Beseda sama nam hitro razkrije pomen praznika, pa vendar je blagoslov sveč, ki se na ta dan opravlja v Rimskokatoliški cerkvi, le en košček vsebine. Svečnica je v cerkvenem letu praznik Jezusovega darovanja v templju; prvotno ime praznika pa je bilo Marijino očiščevanje. Korenine praznika pa so še daljše, in sicer so v dneh okrog svečnice v starem Rimu praznovali luperkalije. Množice so se z gorečimi plamenicami valile po ulicah, številni med njimi so se oblekli v kože ipd. Dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, podrobneje predstavi ta čas kot tudi obred ženskega očiščevanja. Prvotno ime praznika je bilo namreč Marijino očiščevanje, v preteklosti so verjeli, da je ženska po porodu nečista in tako je morala počakati vsaj 40 dni, preden se je vrnila v družbo. Svečnica nastopi točno 40 dni po Božiču, to pa označuje tudi Marijino očiščevanje in darovanje: z Jožefom sta dojenčka Jezusa prinesla v tempelj, kjer sta ga posvetila Bogu, kot je bila navada za vsakega prvorojenca, odkupila pa sta ga z dvema goloboma oziroma grlicama. To je bil dar, ki so ga premogli reveži. Bogatejši so darovali večje živali.

    https://prvi.rtvslo.si/podkast/slovenska-zemlja-v-pesmi-in-besedi/123333322/174932802

    Tako je svečnica praznik in naš spomin na Jezusovo darovanje v templju, srečanje s prerokinjo Ano in pobožnim starčkom Simonom, ki je razglasil, da je Jezus »luč sveta«, in k čemur smo pozvani tudi mi kristjani. Jezus, ki je luč sveta, lahko razsvetli mojo temo … da postanem tudi jaz Luč, ki sveti vsem ljudem in postanem prinašalec Kristusove Luči. Simeon pa ni napovedal le rešitve Izraelskega ljudstva, ampak je napovedal tudi Marijine bolečine in skrbi rekoč: »Tvojo lastno dušo bo presunil meč.« S temi besedami ji je napovedal zlom srca, da bo kot mati žalostna (lat. mater dolorosa) prestala križanje. Prerokba o luči in beseda o križu spadata skupaj. Pot Odrešenikove (Mesijeve) zmage bo zahtevala hojo po poti bolečine. Za vse nas grešnike, da bi nas Bog Odrešil, ker nas Ljubi in je Usmiljen.

    Molimo
    Večni Bog, tvoj edinorojeni Sin je bil na današnji dan
    darovan v templju kot človeški otrok.
    Izpolnil si pričakovanje Simeonu,
    da ni umrl, dokler ni srečal Kristusa.
    Naj se tudi mi srečujemo z Jezusom,
    dokler ne bomo večno živeli z njim,
    ki s teboj živi in kraljuje vekomaj. Amen.

    https://portal.pridi.com/dogodek/jezusovo-darovanje-svecnica/

  12. Miro says:

    2. FEBRUAR – SVEČNICA IN DAN BOGU POSVEČENEGA ŽIVLJENJA

    V KATOLIŠKI CERKVI 2. FEBRUARJA PRAZNUJEMO JEZUSOVO DAROVANJE V TEMPLJU ALI SVEČNICO.

    V Katoliški Cerkvi 2. februarja praznujemo Jezusovo darovanje v templju ali svečnico. Prvotno ime praznika je bilo Marijino očiščevanje, kajti po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako »očistiti«. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ni obvezoval, vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi v tem pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila Božjo postavo. Zapis o tem dogodku se v Svetem pismu nahaja v Lukovem evangeliju.

    Več o tem prazniku na: https://katoliska-cerkev.si/2-februar-svecnica-in-dan-bogu-posvecenega-zivljenja-2019

  13. janez says:

    Papež Frančišek: Ali res ljubim svojega brata? Boga ljubimo v konkretnosti

    Ali res ljubim svojega brata? Boga ljubimo v konkretnosti!
    »Da bi Boga ljubili konkretno, je treba ljubiti brate in sestre, kar pomeni, da zanje molimo, pa če so nam simpatični ali ne. Moliti je treba tudi za sovražnike in ne puščati prostora za zavist in ljubosumnost ali za obrekovanje, ki osebe uničuje. Moč, da lahko ljubimo na ta način, pa nam daje vera, ki premaga duha sveta, lažnivca, ki ločuje.

    Duh sveta je lažnivec
    V odlomku iz Prvega Janezovega pisma (1 Jn 4,19-5,4) apostol Janez govori o posvetnosti. Ko pravi ’tisti, ki so rojeni iz Boga, lahko premagajo svet’, govori o vsakodnevnem boju proti duhu sveta, ki je lažnivec, je duh navideznosti, brez obstojnosti. Medtem pa je Božji Duh resničen. Duh sveta je duh nečimrnosti, duh stvari, ki nimajo moči, ki nimajo temelja, ki padejo. Duh sveta je napolnjen z zrakom in je prevarant, saj je sin očeta laži.

    Ljubiš Boga? Ljubiš brata?
    Apostol Janez nam v svojem pismu ponuja pot konkretnosti Božjega Duha, ki pa se ne poslužuje fantazij. Reči in storiti sta ena in ista stvar. Če imaš Božjega Duha, boš delal dobre stvari. Apostol Janez nam pravi nekaj vsakdanjega: ‘kdor ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, ne more ljubiti Boga, ki ga ne vidi’. Če nisi zmožen ljubiti nekaj, kar vidiš, kako boš potem ljubil nekaj, kar ne vidiš? To je fantazija. Ljubimo to, kar vidimo, česar se lahko dotaknemo, kar je realnost, ne pa fantazij, ki jih ne vidimo.

    Če nisi zmožen ljubiti Boga v konkretnem, ni res, da ljubiš Boga. Duh sveta je duh ločitve. Ko se vplete v družino, v skupnost, v družbo, vedno ustvarja ločitve, vedno. Ločitve rastejo in prideta sovraštvo in vojna. Janez gre še dalje in zapiše: ‘Če kdo pravi: ”Ljubim Boga”, a sovraži svojega brata, je lažnivec.’ To pomeni otrok duha sveta, ki je čista laž, čista navideznost. In to je nekaj, o čemer je dobro premisliti: Ali ljubim Boga? A pojdimo k preizkusnemu kamnu in poglejmo, kako ljubiš svojega brata, poglejmo, kako ga ti ljubiš.

    Molim? Želim slabo? Opravljam?
    Tri znamenja kažejo, če kdo ljubi svojega brata. Smejimo se lahko na različne načine. V cirkusu se smejijo klovni, a v srcu velikokrat jočejo. Najprej smo povabljeni k molitvi za bližnjega, tudi za tiste, ki mi niso všeč in za katere vem, da me ne marajo; tudi za tistega, ki me sovraži, tudi za sovražnika, kakor je rekel Jezus. Če ne molim, je to znamenje, da ne ljubim. Prvo znamenje. Vprašanje, ki si ga vsi moramo zastaviti: Ali molim za druge? Za vse, konkretne, za tiste, ki so mi simpatični in tiste ki so antipatični, tiste, ki so mi prijatelji in tiste, ki niso prijatelji. To je prvo. Druga znamenje. Ko v sebi čutim čustva ljubosumnosti, zavisti in me prime, da bi jim želel slabo … To je znamenje, da ne ljubiš. Zaustavi se. Ne dopusti, da bi ta čustva rasla, saj so nevarna. Ne dovoli jim rasti. Bolj vsakdanje znamenje, da ne ljubim bližnjega in zatorej ne morem reči, da ljubim Boga, pa je opravljanje. Dobro si vtisnimo v srce in v glavo: če opravljam, ne ljubim Boga, kajti z opravljanjem uničujem tisto osebo. Opravljanja so kakor medeni bomboni, ki so sicer dobri, pojem enega za drugim, a želodec se z mnogimi bomboni uniči. Lepo je, sladko je opravljati, zdi se lepa stvar. Vendar uničuje. In to je znamenje, da ti ne ljubiš.

    Vera nam daje moč
    Če oseba preneha opravljati, je zelo blizu Bogu. Ne opravljati namreč pomeni, da varujemo drugega, varujemo Boga v drugem. Duh sveta se premaga s tem duhom vere: verovati, da je Bog v mojem bratu, v moji sestri. Zmaga, ki je premagala svet, je naša vera. Samo z veliko vere se lahko hodi dalje po tej poti. Ne s človeškimi mislimi ‘zdrave pameti’ … ne, te ne služijo ničemur. Pomagajo, a ne služijo ničemur v tem boju. Samo vera nam bo dala moč, da ne bomo opravljali, da bomo molili za vse, tudi za sovražnike, in da ne bomo pustili bohotiti se čustvom zavisti in ljubosumja. Gospod nas s tem odlomkom iz Prvega pisma apostola Janeza prosi za konkretnost v ljubezni. Ljubiti Boga. A če ne ljubiš brata, ne moreš ljubiti Boga. In če praviš, da ljubiš svojega brata, a ga v resnici ne ljubiš, ampak sovražiš, si lažnivec.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 10.1.2019)

  14. Miro says:

    Slavi, moja duša, Gospoda,
    in vse, kar je v meni, njegovo sveto ime!
    Slavi, moja duša, Gospoda,
    ne pozabljaj nobene njegovih dobrot!
    (iz psalma 103)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  15. Miro says:

    “SKUPNOST MI JE POKAZALA, KAKO JE BOG RESNIČNO PRISOTEN V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU” (Aleteia)

    ŽENSKA ŽENSKI – ŽENA, MAMA, PEVKA, UČITELJICA IN PSIHOLOGINJA MAJA KREVS

    Želja, da bi se ukvarjala z glasbo, je v Maji rasla že od otroštva, solo je prvič zapela ob prejemu prvega svetega obhajila. V nadaljnjih letih je bila aktivna v otroškem in nato župnijskem zboru v domači župniji, v srednji šoli pa je začela s solo petjem na glasbeni šoli. Po končani gimnaziji se je odločila za študij psihologije, nadaljevala pa še s študijem petja na Akademiji za glasbo, kjer je za svoje zaključno delo prejela študentsko Prešernovo nagrado za izjemne dosežke na koncertnih in opernih odrih.

    Pri 14 letih se je pridružila skupnosti Mladi odrasli za Kristusa, kjer je pred nekaj leti spoznala tudi svojega moža. Kot mama majhnega otroka ima trenutno bolj malo prostega časa, tako da ga pogosto porabi za spanje, molitev ali kakšne druge nujne opravke. “Sicer pa rada vrtnarim, berem, pojem, preživljam čas z družino, kaj ustvarjam ali pa se dobim na kakšni kavi,” še dodaja.

    Več o pogledih zanimive sogovornice na:
    https://si.aleteia.org/2023/02/01/skupnost-mi-je-pokazala-kako-je-bog-resnicno-prisoten-v-vsakdanjem-zivljenju/

  16. janez says:

    Papež Frančišek: Bog odpušča pod pogojem, da tudi mi odpustimo
    Bog je velik. Žal sem jaz grešil
    »Odlomek iz Knjige preroka Daniela (glej Dan 3,25.34-43) nam pripoveduje o Azariju, ki je bil vržen v ogenj, ker ni hotel zatajiti Gospoda. A Azarija se ne pritožuje pred Bogom zaradi prejete kazni, ne graja ga in se ne sklicuje na njegovo zvestobo. Nadaljuje z izpovedovanjem Božje veličine in gre do izvora zla ter pravi: ‘Ti si nas vedno rešil, a žal smo grešili.’ Azarija obtoži sebe in svoje ljudstvo. Obtožba nas samih je prvi korak k odpuščanju: Obtožiti sami sebe je del krščanske modrosti. Ne obtožiti drugih. Sami sebe. Jaz sem grešil. In ko pristopimo k zakramentu pokore, imejmo v mislih tole: ‘Veliki Bog nam je dal mnogo stvari. A žal sem jaz grešil, jaz sem užalil Gospoda in prosim odrešenja.’

    Gospodu je všeč skrušeno srce
    Neka gospa je pri spovedi na dolgo govorila o grehih tašče, da bi na ta način opravičila samo sebe, dokler ji duhovnik ni rekel, da je dovolj in naj sedaj prizna še svoje grehe. To je Gospodu všeč, kajti Gospod sprejme skrušeno srce, kajti – kakor pri Azariju – ‘ni razočaranja za tiste, ki zaupajo vate’. Skrušeno srce, ki Gospodu pove resnico: ‘To sem storil, Gospod. Grešil sem zoper tebe.’ Gospod mu zapre usta, kakor oče svojemu izgubljenemu sinu, ne pusti mu govoriti. Njegova ljubezen ga prekrije. Vse odpusti.

    Bog odpušča pod pogojem, da odpustimo
    Naj nas ne bo sram povedati svojih grehov, kajti Gospod nas opravičuje, ne samo enkrat, ampak vselej. A obstaja pogoj. Božje odpuščanje pride v nas z vso močjo pod pogojem, da mi odpustimo drugim. In to ni lahko. Zamera si namreč naredi gnezdo v našem srcu in tako vedno ostaja grenkoba. Velikokrat nosimo s sabo seznam stvari, ki so nam bile storjene: ‘Ta mi je naredil to, storil mi je tisto, storil mi je tole …’

    Ne pustimo se vkleniti hudemu duhu sovraštva
    Ne pustimo se vkleniti hudemu duhu sovraštva, kajti sovraštvo zasužnjuje. To sta dve stvari, ki nam bosta pomagali razumeti pot odpuščanja: ‘Ti si velik Gospod, a žal sem grešil’ in ‘Ja, odpuščam ti, sedemdesetkrat sedemkrat, pod pogojem, da ti odpustiš drugim’.

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 6.3.2018)

    Papež Frančišek: Potrpežljivost ni sprijaznjenost, je dialog z lastnimi mejami
    Potrpežljivost ni sprijaznjenost ali poraženost
    »Gospoda prosimo za krepost potrpežljivosti, značilne za tistega, ki je na poti in nosi na lastnih ramenih težave in preizkušnje, kakor številni preganjani bratje kristjani na Bližnjem vzhodu. V odlomku iz Jakobovega pisma smo brali: ‘Saj veste, da preizkušenost vaše vere rojeva stanovitnost’ (Jak 1,3). Toda, kaj pomeni biti potrpežljivi v življenju in med preizkušnjami? Gotovo, to ni lahko razumeti, zato je dobro ločiti med krščansko potrpežljivostjo in sprijaznjenostjo ter držo poraženosti, saj gre za krepost tistega, ki je na poti in ne tistega, ki je pri miru in zaprt. In ko smo na poti, se zgodijo različne stvari, ki niso vedno dobre. To mi spregovori o potrpežljivosti kot kreposti na poti. Takšna je drža staršev, ko se rodi bolan ali prizadet otrok: ‘Bogu hvala, da je živ!’ Ti so potrpežljivi, saj vse življenje z ljubeznijo prenašajo takšnega otroka, vse do konca. Ni lahko leta in leta prenašati prizadetega ali bolnega otroka… Toda veselje, da imajo tega sina, jim da moč, da ga še naprej prenašajo. To je potrpežljivost, to ni sprijaznjenost, saj gre za krepost, ki se porodi med potjo.

    Nepotrpežljiv človek zavrača ali se ne meni za lastne meje
    Kaj se še lahko naučimo iz etimologije besede ‘potrpežljivost’. Pomen vsebuje v sebi tudi smisel za odgovornost, saj potrpežljivi ne zavrača bolečine, ampak jo prenaša in to z radostjo, z veseljem, popolnim veseljem, kot to pravi apostol. Potrpežljivost pomeni prenašati na sebi in ne preložiti, da bi drugi prenašal problem, prenašal težave. Jaz jo prenašam, saj je moja težava, je moj problem. Zaradi tega trpim? Seveda! Toda prenašam. Prenašam. Potrpežljivost pa je tudi modrost, da smo v dialogu s svojimi mejami. Toliko skrajnih meja je v življenju, toda nepotrpežljivež jih noče, se za njih ne meni, saj ni v dialogu s svojimi mejami. Ali gre za vsemogočno domišljavost ali za lenobo, tega ne vemo. Tega ne ve.

    Božja potrpežljivost spremlja in čaka
    Toda potrpežljivost o kateri govori sv. Jakob, ni nasvet za kristjane. Če gledamo zgodovino zveličanja, lahko opazimo potrpežljivost Boga, našega Očeta, ki je vodil ter prenašal svoje trdovratno ljudstvo in sicer vsakič, ko si je naredilo malika in prešlo z ene na drugo stran. Prav tako je potrpežljiv Oče z vsakim od nas, ko nas spremlja in čaka na ‘naš čas’. Bog je tudi poslal svojega Sina, da bi vstopil v potrpežljivost in sprejel svoje poslanstvo ter se z vso odločnostjo daroval v trpljenju. Pri tem mislim na naše preganjane brate na Bližjem vzhodu, ki so jih pregnali zato, ker so kristjani. In oni so ponosni, da so kristjani. Vstopili so v potrpežljivost, kakor je Gospod vstopil v potrpežljivost. S temi mislimi morda lahko danes molimo, molimo za naše ljudstvo: ‘Gospod, daj svojemu ljudstvu potrpežljivost za prenašanje preizkušenj.’ Molimo pa tudi zase. Tolikokrat smo nepotrpežljivi, ko kaj ne gre, že kričimo. Umiri se malo, pomisli na potrpežljivost Boga Očeta, vstopi v potrpežljivost kot Jezus. Lepa krepost je ta potrpežljivost. Prosimo zanjo Gospoda.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 12.2.2018)

    Nakloni nam prosim Gospod dobroto, ponižnost in strpnost, da bomo prinašali Božji Mir in Razumevanje med ljudi. Naj nas spremlja Veselje in Upanje, ko bomo prinašali Svetlo Luč in z zgledom Oznanjevali Jezusove Nauke.

  17. janez says:

    Papež Frančišek: Pred tistim, ki išče pohujšanje, tišina in molitev
    »Današnji evangeljski odlomek (Lk 4,16-30) predstavi Jezusa v nazareški shodnici ter nasprotovanje njegovih rojakov. Resnica je krotka in tiha in je edina pot, ki jo je potrebno prehoditi z osebami, ki iščejo le pohujšanje. Pot tišine in molitve.

    Nazarečani so Jezusa sprejeli z veliko sumničavostjo. Gospodova beseda v tej pripovedi nam pomaga premišljevati o načinu reagiranja v vsakdanjem življenju, kadar pride do napačnih razumevanj. Prav tako pa nam pomaga razumeti, kako oče laži, tožnik, hudič deluje, da bi uničil enost v družini, v ljudstvu.

    Jezus s tišino premaga hudiča, ki je v srce zasejal laž
    Ko je Jezus prišel v sinagogo, so ga ljudje sprejeli z veliko radovednostjo: vsi so želeli na lastne oči videti mogočna dela, ki jih je storil v drugih deželah. Vendar pa Sin Očeta uporabi samo Božjo Besedo, tako kot takrat, ko je želel premagati hudiča. Prav ta drža ponižnosti je tista, ki daje prostor besedi, ki zaseje dvom, ki vodi k spremembi ozračja – od miru k vojni, od čudenja k besnenju. S svojo tišino Jezus premaga ‘divje pse’, premaga hudiča, ki je v srce zasejal laž.

    Kadar drugi ne vidi resnice, ostaja tišina
    Niso bile osebe, trop divjih psov je bil tisti, ki ga je vrgel iz mesta. Niso razmišljali, vpili so. Jezus je molčal. Odvedli so ga na previs hriba, da bi ga pahnili v prepad. Ta evangeljski odlomek se konča z naslednjimi besedami: “On pa je šel sredi med njimi in je odhajal.” Tukaj vidimo Jezusovo dostojanstvo: s tišino premaga tisti divji trop in odide. Ker njegova ura še ni prišla. Isto se bo zgodilo na veliki petek: ljudje, ki so na cvetno nedeljo pripravili Jezusu praznovanje in mu vzklikali “Blagoslovljen, Ti, Sin Davidov”, so vpili “križaj ga!”; spremenili so se. Hudič je zasadil laž v srce in Jezus je molčal. To nas uči, da pri takšnem načinu reagiranja, kadar drugi ne vidi resnice, ostaja tišina.

    Tišina zmaga, vendar preko križa
    Tišina, ki zmaga, vendar pa preko križa. Jezusova tišina. Kolikokrat v družinah začnemo razpravljati o politiki, športu, denarju in velikokrat so te družine na koncu uničene; vidi se, da gre za pogovore, v katerih je hudič, ki želi uničiti. … Tišina. Povedati svoje in potem molčati. Resnica je krotka, resnica je tiha, resnica ni glasna. To, kar je storil Jezus, ni lahko; vendar pa obstaja dostojanstvo kristjana, ki je zasidrano v Božji moči. Z osebami, ki iščejo le pohujšanje, razdeljenost ter uničenje, tudi v družinah: tišina. In molitev. Kesanje in spoved ter spreobrnitev, da bomo dali vsem tihi zgled s pravičnim in bogaboječim življenjem. Da bomo Slavili in Častili Boga in se mu za vse Zahvaljevali, ga prosili Usmiljenja in Pomoči.

    Prošnja, da bi mogli razločevati, kdaj moramo govoriti in kdaj molčati
    Naj nam Gospod da milost, da bi mogli razločevati, kdaj moramo govoriti in kdaj moramo molčati. In to povsod: na delu, doma, v družbi … skozi vse življenje. Tako bomo bolj posnemali Jezusa.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 3.9.2018)

    Je Čas, ko je prav da molčimo in molimo ter prosimo Boga Odpuščanja za grehe; je Čas, ko prisluhnemo Bogu, kaj nam naroča in kaj hoče od nas. Je čas, ko vemo kaj hoče Gospod od nas in to izvršimo: vedno, takoj in z veseljem. Vse v Večjo Božjo Čast in Slavo. Z Božjim Blagoslovom gre vse v klas.

  18. Miro says:

    SVETA MAŠA ZA BOLNIKE Z RAKOM TER ZA NJIHOVE SVOJCE IN PRIJATELJE

    V SOBOTO, 4. FEBRUARJA 2023, BO OB 16. URI V BAZILIKI MARIJE POMAGAJ NA BREZJAH LJUBLJANSKI NADŠKOF METROPOLIT STANISLAV ZORE DAROVAL SVETO MAŠO ZA BOLNIKE Z RAKOM TER ZA NJIHOVE SVOJCE IN PRIJATELJE. PO MAŠI BO ZBRANE BLAGOSLOVIL Z RELIKVIJAMI SV. LEOPOLDA MANDIĆA.

    Sveti pater Leopold Mandić je bil leta 2020, na svetovni dan bolnikov, ki ga obeležujemo na god Lurške Matere Božje 11. februarja, proglašen za zavetnika in priprošnjika bolnikov z rakom.

    Sv. Leopold Mandić je bil znan predvsem kot neutruden in sočuten spovednik. Pred njegovo spovedno celico se je vedno vila dolga vrsta ljudi, ki jih je pritegnila dobrota in ponižna modrost glasnika Božje ljubezni. Za vsakogar je našel pravo besedo, nasvet in tolažbo.

    16. oktobra 1983 ga je papež Janez Pavel II. kot izrednega spovednika in junaškega služabnika sprave grešnikov z Bogom razglasil za svetnika.

    Pater Leopold Mandić je bil vse življenje bolehen. V zadnjih letih življenja se je številnim bremenom bolezni pridružil tudi rak na požiralniku. Kmalu po smrti patra Mandića so se na njegovem grobu začela dogajati čudežna ozdravljenja. Kongregacija za bogoslužje in zakramente ga je v letu 2020 razglasila za zavetnika bolnikov z rakom.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/sveta-masa-za-bolnike-z-rakom-ter-za-njihove-svojce-in-prijatelje

    Jezus, Božji Zdravnik, usmili se nas!
    Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas!
    Sv. Leopold Mandić, prosi za nas!

  19. Miro says:

    JEZUS OBUDI MRTVO DEKLICO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 5,21-43)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+5%2C21-43&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    TALITA KUM – VSTANI

    Današnji evangelij nam predstavlja pripoved o vstajenju dvanajstletne deklice, hčerke enega od predstojnikov shodnice, ki se je vrgel pred Jezusove noge ter ga prosil: »Moja hčerka umira. Pridi in položi roke nanjo, da bo rešena in bo živela!«. V tej prošnji slišimo zaskrbljenost vsakega očeta za življenje in dobro svojih otrok. Slišimo pa tudi veliko vero, ki jo ima ta mož v Jezusa. Ko je prišla novica, da je hčerka umrla, mu je Jezus rekel: »Ne boj se, samó veruj!«. Ta beseda opogumi. Ko je Gospod vstopil v hišo, je odslovil vse tiste, ki so jokali in vpili ter nagovoril mrtvo deklico: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in začela hoditi. Ob tem vidimo Jezusovo popolno oblast nad smrtjo.

    Znotraj te pripovedi pa evangelist opiše še en dogodek in sicer ozdravitev žene, ki je dvanajst let trpela zaradi krvavitve. Zaradi te bolezni, saj je bila v kulturi tistega časa nečista, se je morala izogibati vsakemu človeškemu stiku. Potreba po tem, da bo rešena, jo je silila k dotiku Jezusa, da si je upala in je njena vera, če tako rečemo, iztrgala Gospodu ozdravitev. Kdor veruje, ‘se dotakne’ Jezusa in doseže od Njega milost, ki ga reši. Vera je to, dotakniti se Jezusa in doseči od njega življenje.

    Dotik je nekaj posebnega. Bog lahko sicer ozdravlja samo z besedo, a se želi človeka dotakniti. Telo, ki ga imamo, ki sicer tudi zboli, ki boli in ki umre, je v resnici prvenstveno inštrument ljubezni. Dotik je božji izum. Ko to verujem, dotika več ne zlorabljam, banaliziram, se ga ne sramujem in se ga tudi ne izogibam. Postane orodje ozdravljenja. Rokovanje ob pozdravu, objem prijatelja, roka na glavi otroka, dotik zakoncev, so samo predpodoba božjega dotika.

    Človeški dotik, če je iz prave ljubezni, povzroči boljše počutje in zdravi razbolelo dušo, božji dotik pa ozdravlja celotnega človeka. Zato se Jezus dotakne deklice. Zato se žena dotakne Jezusa. Kjer je zaupanje, ljubezen, vera, tam dotik gradi, zdravi, razveseljuje. Je eden najbolj genialnih božjih izumov. Greh je zavrniti ta veliki božji dar, greh pa je tudi zlorabiti ta veliki božji dar. Uporablja se namreč samo v kompletu z ljubeznijo.

    V središču teh dveh dogodkov ozdravljenja in vstajenja je vera. Sporočilo je jasno in ga lahko povzamemo v vprašanju, namenjenemu nam: ‘Verujemo, da nas Jezus lahko ozdravi in obudi od mrtvih?

    Jezus je Gospod in ima oblast nad zlom in nad smrtjo ter nas hoče pripeljati v Očetovo hišo, kjer kraljuje življenje. Vsakdo, ki je na smrt obupan ali utrujen, bo lahko, če bo zaupal Jezusu in njegovi ljubezni, ponovno zaživel, celo začel z novim življenjem. Vera je ena od moči življenja, ki daje polnost našemu življenju. In vsak, ki veruje v Kristusa, mora biti prepoznaven, da vsaki situaciji spodbuja življenje ter omogoča okušati drugim, še posebej najbolj slabotnim Božjo ljubezen, ki osvobaja in rešuje.

    Prosimo Gospoda za dar močne in pogumne vere, ki nas bo gnala k temu, da bomo širili upanje in življenje.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

  20. Miro says:

    JEZUS OBUDI MRTVO DEKLICO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 5,21-43)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+5%2C21-43&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    TALITA KUM – VSTANI

    Današnji evangelij nam predstavlja pripoved o vstajenju dvanajstletne deklice, hčerke enega od predstojnikov shodnice, ki se je vrgel pred Jezusove noge ter ga prosil: »Moja hčerka umira. Pridi in položi roke nanjo, da bo rešena in bo živela!«. V tej prošnji slišimo zaskrbljenost vsakega očeta za življenje in dobro svojih otrok. Slišimo pa tudi veliko vero, ki jo ima ta mož v Jezusa. Ko je prišla novica, da je hčerka umrla, mu je Jezus rekel: »Ne boj se, samó veruj!«. Ta beseda opogumi. Ko je Gospod vstopil v hišo, je odslovil vse tiste, ki so jokali in vpili ter nagovoril mrtvo deklico: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in začela hoditi. Ob tem vidimo Jezusovo popolno oblast nad smrtjo.

    Znotraj te pripovedi pa evangelist opiše še en dogodek in sicer ozdravitev žene, ki je dvanajst let trpela zaradi krvavitve. Zaradi te bolezni, saj je bila v kulturi tistega časa nečista, se je morala izogibati vsakemu človeškemu stiku. Potreba po tem, da bo rešena, jo je silila k dotiku Jezusa, da si je upala in je njena vera, če tako rečemo, iztrgala Gospodu ozdravitev. Kdor veruje, ‘se dotakne’ Jezusa in doseže od Njega milost, ki ga reši. Vera je to, dotakniti se Jezusa in doseči od njega življenje.

    Dotik je nekaj posebnega. Bog lahko sicer ozdravlja samo z besedo, a se želi človeka dotakniti. Telo, ki ga imamo, ki sicer tudi zboli, ki boli in ki umre, je v resnici prvenstveno inštrument ljubezni. Dotik je božji izum. Ko to verujem, dotika več ne zlorabljam, banaliziram, se ga ne sramujem in se ga tudi ne izogibam. Postane orodje ozdravljenja. Rokovanje ob pozdravu, objem prijatelja, roka na glavi otroka, dotik zakoncev, so samo predpodoba božjega dotika.

    Človeški dotik, če je iz prave ljubezni, povzroči boljše počutje in zdravi razbolelo dušo, božji dotik pa ozdravlja celotnega človeka. Zato se Jezus dotakne deklice. Zato se žena dotakne Jezusa. Kjer je zaupanje, ljubezen, vera, tam dotik gradi, zdravi, razveseljuje. Je eden najbolj genialnih božjih izumov. Greh je zavrniti ta veliki božji dar, greh pa je tudi zlorabiti ta veliki božji dar. Uporablja se namreč samo v kompletu z ljubeznijo.

    V središču teh dveh dogodkov ozdravljenja in vstajenja je vera. Sporočilo je jasno in ga lahko povzamemo v vprašanju, namenjenemu nam: ‘Verujemo, da nas Jezus lahko ozdravi in obudi od mrtvih?

    Jezus je Gospod in ima oblast nad zlom in nad smrtjo ter nas hoče pripeljati v Očetovo hišo, kjer kraljuje življenje. Vsakdo, ki je na smrt obupan ali utrujen, bo lahko, če bo zaupal Jezusu in njegovi ljubezni, ponovno zaživel, celo začel z novim življenjem. Vera je ena od moči življenja, ki daje polnost našemu življenju. In vsak, ki veruje v Kristusa, mora biti prepoznaven, da vsaki situaciji spodbuja življenje ter omogoča okušati drugim, še posebej najbolj slabotnim Božjo ljubezen, ki osvobaja in rešuje.

    Prosimo Gospoda za dar močne in pogumne vere, ki nas bo gnala k temu, da bomo širili upanje in življenje.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/01/25/31-januar-talita-kum-vstani/

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

  21. Miro says:

    In ti si Sveti,
    prestoluješ nad hvalnicami Izraela.
    Vate so zaupali naši očetje,
    zaupali so, in si jih osvobodil.
    K tebi so klicali, in so bili rešeni,
    vate so zaupali, in niso bili osramočeni.
    (iz psalma 22)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  22. Miro says:

    SVETI JANEZ BOSKO: USTANOVITELJ SALEZIJANCEV (31. januar)

    SV. JANEZ BOSKO, USTANOVITELJ SALEZIJANCEV, SE JE V ZGODOVINO CERKVE NEIZBRISNO ZAPISAL KOT APOSTOL MLADINE IN VELIKI ČASTILEC MARIJE POMOČNICE.

    Njegovo celotno življenje je bilo posvečeno Bogu in mladini. Sad njegove vzgoje je več vzornih fantov. Med njimi je najbolj znan sv. Dominik Savio.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Janez Bosko se je rodil 16. avgusta leta 1815 v vasici Becchi pri Turinu v Italiji v revni kmečki družini. Pri komaj dveh letih mu je umrl oče, in vse breme vzgoje sinov je padlo na mater. Janez je šele pri devetih letih začel hoditi v sosednjo župnijsko šolo, kjer se je učil brati in pisati. V tem času je imel neke noči »preroške« sanje. Videl je teči in preklinjati fante in želel posredovati s pestmi. Neki glas mu je rekel: »Ne s pretepanjem, ampak s krotkostjo in ljubeznivostjo boš iz teh svojih vrstnikov naredil prijatelje«. Janez ni povsem razumel, kaj pomenijo sanje. Glas mu je še obljubil: »Dal ti bom učiteljico« – mišljena je bila Božja mati Marija.

    Pri petnajstih letih je končno lahko obiskoval gimnazijo, a kruh si je moral služiti sam. Pri dvajsetih letih je stopil v semenišče in po šestih letih postal duhovnik. Za geslo si je izbral: »Daj mi duše, drugo vzemi«.

    Svojo prvo službo je začel v Torinu. V tem mestu, ki ga je uničila industrializacija, ga je vznemirjalo predvsem slabo stanje mladih, ki so sem prišli s trebuhom za kruhom, pogosto pa postali prestopniki. Don Bosko jih je začel zbirati okrog sebe; jih učil branja, pisanja in katekizma. Ko so mu dali na razpolago prostore, je ustanovil t. i. »oratorije«, v katerih so se mladi lahko zadrževali in se izučili kakšnega poklica, obenem pa jih je tudi versko vzgajal; mnogi so ga podpirali pri njegovem delu. Njegova mati je vodila gospodinjstvo majhne skupnosti.

    Don Bosko je bil tudi nadarjen pisatelj: osnoval mesečnik Salezijanski vestnik, napisal je okoli sto knjig in knjižic. Veliko je potoval, pridigal, spovedoval, vse v nekem zanesenem optimizmu in radosti. Za službo revni mladini, predvsem fantom, je leta 1859 ustanovil redovno družbo sv. Frančiška Saleškega, salezijance Don Boska. Malo kasneje je s sodelovanjem sv. Marije Mazzarello (1872) osnoval še žensko vejo salezijanske družbe Hčere Marije Pomočnice. Sestre so skrbele in to delajo še danes, predvsem za vzgojo revne in zapuščene ženske mladine. »Nebesa niso ustvarjena za ljudi v naslanjaču,« je govoril neumorni don Bosko. Umrl je 31. januarja 1888 v Torinu v Italiji, v 73. letu življenja.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-janez-bosko-oce-mladih/

    Marija, Pomočnica kristjanov, prosi za nas!
    Sv. Janez Bosko, prosi za nas!

  23. Miro says:

    JEZUS OZDRAVI OBSEDENCA V GÉRAŠKI DEŽELI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 5,1-20)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+5%2C1-20&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    GERAŠKI OBSEDENEC

    Marko nam opisuje grozno odtujitev z demonom obsedenega od sebe, bližnjih in ljudi ter pokaže na osvobajajočo ozdravitev s strani Kristusa.

    Se lahko poistovetim z obsedencem? Živim včasih v grobnicah samouničenja, negativnosti in samokriticizma? Katere verige zasvojenosti me oklepajo? Stečem k Jezusu. Prosim ga, naj me osvobodi, tako da bo lahko zasijal moj pravi jaz. Jaz sem namreč ljubljenec Boga! Naj tega nikoli ne pozabim.

    Ta eksorcizem je dramatičen. Demona izžene Jezusov mir. Demon prepozna Jezusovo moč in avtoriteto in uboga njegov ukaz, naj odide iz moža.

    Ozdravljeni mož je prosil Jezusa, če bi lahko hodil za njim, a je na Jezusovo željo ostal v domačem kraju in tam oznanjal evangelij. V življenju smo poklicani oznanjat evangelij med ljudmi, ki so del našega vsakdanjega življenja. Med soljudmi naj bi oznanjali, kako je Jezusov nauk aktiven v nas.

    Ali se kdaj čutite mučene od krivde iz preteklosti ali od občutka nemoči da bi storili kar si želite ali od strahu pred prihodnostjo? Ali se kdaj počutite kakor da živite v grobu, v razmerah brez življenja? Če je tako, se lahko poistovetite z nesrečnim obsedencem. Lahko čutite kakor da je Jezus daleč, vendar stecite k njemu in ga prosite, da vas osvobodi. On hoče, da ste svobodni in vas bo ozdravil. Potem boste tudi vi lahko šli na svoj dom in prijateljem povedali kako velike stvari je naredil Gospod za vas.

    Imeti sočutje, biti usmiljen pomeni eno in isto. Pomeni: nežno ljubiti, imeti usmiljenje, pokazati sočutje, biti prepoln željnega hrepenenja.

    Gospod je veliko vsega, predvsem pa je ljubezen. Ne gre za to, kaj On lahko stori (saj je vsega mogočen), temveč po čem On hrepeni, da bi storil.

    KO SPOZNAMO NJEGOVO HREPENENJE PO TEM, DA POKAŽE DO NAS SVOJE SOČUTJE, USMILJENJE, se naša vera okrepi. Jezus je vselej pokazal Svoje hrepenenje za ozdravljenje ljudi. Množice so hodile k Njemu po pomoč.

    Satan se seveda na vse pretege še vedno trudi z zastarelimi trditvami, da je Božje ozdravljenje stvar preteklosti. Marsikje je skoraj uspel zabrisati Božje usmiljenje iz človeškega dojemanja Gospoda. V Svetem Pismu najdemo, da je Bog ljubezen! »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo.«

    Satan ve, da je Gospod zmožen, močan. Vendar nam želi zamegliti prav to zadnje dejstvo. Zakaj? Ker sama vera v Božjo moč NI zadostna osnova za vero, ki prejme ozdravljenje. Verjeti moramo, da Gospod ŽELI izkazati usmiljenjem prav nam!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

  24. Miro says:

    JEZUS OZDRAVI OBSEDENCA V GÉRAŠKI DEŽELI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 5,1-20)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+5%2C1-20&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    GERAŠKI OBSEDENEC

    Marko nam opisuje grozno odtujitev z demonom obsedenega od sebe, bližnjih in ljudi ter pokaže na osvobajajočo ozdravitev s strani Kristusa.

    Se lahko poistovetim z obsedencem? Živim včasih v grobnicah samouničenja, negativnosti in samokriticizma? Katere verige zasvojenosti me oklepajo? Stečem k Jezusu. Prosim ga, naj me osvobodi, tako da bo lahko zasijal moj pravi jaz. Jaz sem namreč ljubljenec Boga! Naj tega nikoli ne pozabim.

    Ta eksorcizem je dramatičen. Demona izžene Jezusov mir. Demon prepozna Jezusovo moč in avtoriteto in uboga njegov ukaz, naj odide iz moža.

    Ozdravljeni mož je prosil Jezusa, če bi lahko hodil za njim, a je na Jezusovo željo ostal v domačem kraju in tam oznanjal evangelij. V življenju smo poklicani oznanjat evangelij med ljudmi, ki so del našega vsakdanjega življenja. Med soljudmi naj bi oznanjali, kako je Jezusov nauk aktiven v nas.

    Ali se kdaj čutite mučene od krivde iz preteklosti ali od občutka nemoči da bi storili kar si želite ali od strahu pred prihodnostjo? Ali se kdaj počutite kakor da živite v grobu, v razmerah brez življenja? Če je tako, se lahko poistovetite z nesrečnim obsedencem. Lahko čutite kakor da je Jezus daleč, vendar stecite k njemu in ga prosite, da vas osvobodi. On hoče, da ste svobodni in vas bo ozdravil. Potem boste tudi vi lahko šli na svoj dom in prijateljem povedali kako velike stvari je naredil Gospod za vas.

    Imeti sočutje, biti usmiljen pomeni eno in isto. Pomeni: nežno ljubiti, imeti usmiljenje, pokazati sočutje, biti prepoln željnega hrepenenja.

    Gospod je veliko vsega, predvsem pa je ljubezen. Ne gre za to, kaj On lahko stori (saj je vsega mogočen), temveč po čem On hrepeni, da bi storil.

    KO SPOZNAMO NJEGOVO HREPENENJE PO TEM, DA POKAŽE DO NAS SVOJE SOČUTJE, USMILJENJE, se naša vera okrepi. Jezus je vselej pokazal Svoje hrepenenje za ozdravljenje ljudi. Množice so hodile k Njemu po pomoč.

    Satan se seveda na vse pretege še vedno trudi z zastarelimi trditvami, da je Božje ozdravljenje stvar preteklosti. Marsikje je skoraj uspel zabrisati Božje usmiljenje iz človeškega dojemanja Gospoda. V Svetem Pismu najdemo, da je Bog ljubezen! »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo.«

    Satan ve, da je Gospod zmožen, močan. Vendar nam želi zamegliti prav to zadnje dejstvo. Zakaj? Ker sama vera v Božjo moč NI zadostna osnova za vero, ki prejme ozdravljenje. Verjeti moramo, da Gospod ŽELI izkazati usmiljenjem prav nam!

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2023/01/24/30-januar-geraski-obsedenec/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

  25. Miro says:

    SVETA MARTINA: DIAKONISA, ZAVETNICA MESTA RIMA (30. januar 2023)

    Legenda pravi, da je bila Martina hči uglednega Rimljana, a je že v mladih letih izgubila starše.
    Iz ljubezni do Kristusa je svojo dediščino razdelila revnim in postala diakonisa, to pomeni, da je
    skrbela za bolne in pomoči potrebne.

    O njenem življenju več na:
    https://portal.pridi.com/dogodek/sv-martina-diakonisa/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Martina, prosi za nas!

    • Miro says:

      V MOLITVI PROSIMO ZA BOŽJO POMOČ, DA BOMO
      TUDI MI SKRBELI ZA BOLNE IN POMOČI POTREBNE,
      VSAK PO SVOJIH ZMOŽNOSTIH:

      OČE NAŠ, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime,
      pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja
      kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš
      vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor
      tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji
      nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
      Amen.

      ZDRAVA, MARIJA, milosti polna, Gospod je s teboj,
      blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je
      sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati božja,
      prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.
      Amen.

      Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo
      v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  26. Miro says:

    Kako velika je tvoja dobrota, Gospod,
    ki si jo prihranil njim, ki se te boje,
    ki jo skazuješ njim, ki se k tebi zatekajo,
    vpričo vsega ljudstva!
    (iz psalma 31)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  27. Miro says:

    PAPEŽ MED OPOLDANSKO MOLITVIJO: NE ZAPRAVLJATI SI ŽIVLJENJA, NE ODMETAVATI DOBRIN IN LJUDI (nedelja, 29. januar 2023)

    »Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem bogoslužju so oznanjeni Blagri, kot so v Matejevem evangeliju (prim. Mt 5,1-12).« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na 4. nedeljo med letom. (po zapisu p. Ivana Hercega)

    Prvi in temeljni takole pravi: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (v. 3). Kdo so ubogi v duhu? To so tisti, ki vedo, da niso sami sebi dovolj, da niso samozadostni in živijo kot »Božji berači«. Potrebujejo Boga in priznavajo, da vse dobro prihaja od Njega kot dar, kot milost. Kdor je ubog v duhu, zbira v zaklad tisto, kar prejme. Zaradi tega si želi, da noben dar ne bi bil zapravljen. Danes bi se rad zaustavil pri tem značilnem vidiku ubogih v duhu, ki je »ne zapravljati«. Ubogi v duhu skušajo ne zapraviti nič. Jezus nam pokaže pomembnost »ne zapravljanja« na primer pri pomnožitvi kruha in rib, ko prosi naj poberejo ostalo hrano, da se ne bi nič izgubilo (prim. Jn 6,12). Ne zapravljanje nam omogoča, da cenimo vrednost nas samih, drugih ljudi in stvari. Žal pa je to načelo pogosto napačno razumljeno še zlasti v družbah z večjo blaginjo, v katerih prevladuje kultura zapravljanja in odmetavanja. Obe sta kuga. Hotel bi vam torej predlagati tri izzive proti miselnosti zapravljanja in odmetavanja.

    Prvi izziv je, da ne zapravljamo daru nas samih. Vsak od nas je dobrina neglede na darove, ki jih ima. Vsaka ženska, vsak moški je bogat ne samo s talenti, ampak z dostojanstvom, saj ga Bog ljubi, je zanj zelo vreden in dragocen. Jezus nas spominja, da smo blaženi, ne zaradi tega kar imamo, ampak zaradi tega kar smo. Ko se neka oseba začne zanemarjati in se zavrže, tako zapravlja samo sebe. Z Božjo pomočjo se bojujmo proti skušnjavi, da se bomo imeli za neprimerne, zgrešene in bi se jokali zaradi tega.

    Zatem je drugi izziv: ne zapravljati darov, ki jih imamo. Prvi je bil, da ne zapravljamo nas samih, sedaj je, da ne zapravljamo darov, ki jih imamo. Znano je, da se vsako leto na svetu zavrže okoli tretjino celotne proizvodnje hrane. In to medtem, ko mnogi umirajo zaradi lakote. Ne smemo tako uporabljati vire stvarstva, temveč jih moramo varovati in podeljevati na način, da nikomur ne bo primanjkovalo potrebno. Ne zapravljajmo tega, kar imamo, temveč širimo ekologijo pravičnosti, dejavne ljubezni in podeljevanja.

    In nenazadnje še tretji izziv, ne odmetavati oseb. Ne odmetavati nas samih, ne odmetavati dobrin, ki jih imamo, ne odmetavati oseb. Kultura odmetavanja pravi: uporabljal te bom, dokler mi prideš prav; ko zame nisi več zanimiv ali pa me oviraš, te vržem vstran. Tako ravnajo še zlasti z najbolj ranljivimi, kot so še nerojeni otroci, ostareli, pomoči potrebni in handikapirani. Toda oseb ni moč odvreči, handikapiranih se ne sme vreči stran! Vsakdo je svet in edinstven dar, ne glede na starost in na stanje. Vedno spoštujmo in pospešujmo življenje in ga nikoli ne odvrzimo. Nikoli ga ne zavrzimo.

    Dragi bratje in sestre, zastavimo si kakšno vprašanje. Najprej, vsak od nas, kako živim uboštvo v duhu? Znam napraviti prostor Bogu, verujem, da je on moja dobrina, moje resnično in veliko bogastvo? Verujem, da me ljubi, ali pa se z žalostjo zavržem, pozabljajoč pri tem, da sem dar? In še, pazim na to, da ne zapravljam, odgovorno uporabljam stvari, dobrine? Sem pripravljen jih podeliti z drugimi ali pa sem sebičnež? In končno, imam najbolj krhke za dragocen dar, za katerega me Bog prosi, da ga varujem? Se spomnim revežev, torej tistih, ki nimajo nujno potrebnih stvari?

    Naj nam pomaga Marija, žena blagrov, pričevati za veselje, da je življenje dar in da je lepo postajati dar.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-01/papez-med-opoldansko-molitvijo-ne-zapravljati-si-zivljenja.html

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  28. janez says:

    4. navadna nedelja: Sof 2,3; 3,12−13; 1 Kor 1,26−31; Mt 5,1−12a
    GOVOR NA GORI: 5,1 Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. 2
    Odprl je usta in jih učil:

    Blagri
    3 »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
    4 Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.
    5 Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.
    6 Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.
    7 Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.
    8 Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.
    9 Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.
    10 Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
    11 Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili.
    12 Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«

    Ubogi v duhu so v prednosti
    Jezus nas danes uči prav tistega, čemur bi se mi radi po svoji naravi izognili. Uči nas skromnosti, ponižnosti, zmernosti, obvladovanja svojih nagonov, zadovoljnosti v majhnih materialnih stvareh … Hkrati pa nas bodri, če smo žalostni, če doživljamo neuspehe, ko si prizadevamo za boljši svet, za mir, pravico in Resnico. Malo se ustavimo kar pri prvem blagru, ki je tudi tematika prvega in drugega berila. »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.«

    Poznamo veliko pregovorov o napuhu: Prazen sod bolj bobni in poskakuje kot poln. Poln žitni klas bolj sklanja glavo kot prazna slamnata bilka. Prazna glava se nosi višje … Novo imenovani škof se je potožil papežu Janezu 23., da zaradi novih odgovornosti sploh ne more spati. Papež mu je odgovoril: »V prvih dneh papeževanja sem se počutil prav tako kot vi. Nekega dne sem pa z odprtimi očmi sanjal, da se je moj angel varuh sklonil k meni in mi rekel: »Janez ne imej se za tako pomembnega.« »Od takrat spet dobro spim.«

    Lahko se smejemo tistim, ki se na vse pretege trudijo, da bi nekaj veljali ali imeli nekaj več kot drugi, s čimer bi se lahko postavljali. Ali pa mogoče samemu sebi, ko kasneje premišljujemo zakaj smo potrošili večino svojega življenja. Zato je potrebno hoditi na pogrebe in se učiti misliti na minljivost našega življenja. Opazovati naravo, ptice in svoje življenje kot nam tudi svetuje Jezus. Učiti se moramo, da nimamo nič od tega, kar smo zbrali. Vse to ni naše, saj bomo kmalu zapustili drugim. Kdor postavlja svoje zaupanje sam vase ali v svoje bogastvo, bo vedno v strahu in nemiru, saj dobro ve, da lahko tudi odpove, da se lahko vedno kaj zalomi in vse izgubi. Nasprotno pa bo tisti, ki zaupa v Boga, lahko upal celo proti upanju. Bog namreč lahko vse obrne na dobro.

    Današnja božja beseda govori o naših zadržanjih in navadah v našem življenju. Za ponižne in majhne je to beseda upanja in veselja, za samozadostne in uspešne pa je čudna in težka. Če imamo velike težave pri sprejemanju blagrov verjetno spadamo v to drugo skupino. Nasproti Bogu je na mestu samo ponižnost. Napuh je ovira tudi za naše med-osebne odnose. Napuhnjeni presojajo druge s svojo lažno mero, ki jo imajo o sebi, zato si niso sposobni ustvariti prave podobe tudi ne o svojih bližnjih. Še manj pa se znajo bližnjemu prilagajati, potrpeti z njim in mu odpuščati, zato niso sposobni ne pravega prijateljstva ne prave ljubezni. K temu jih ne morejo prisiliti niti zapovedi.
    Zapovedi in predpisov se naučimo. Starši zahtevajo, da jih otroci izpolnjujejo. Država zahteva, da se spolnjujejo državni predpisi. Človek jih največkrat izpolnjuje iz zahteve, dolžnosti, ne pa iz ljubezni. Zanima ga samo kako malo lahko naredi, da bo še zadostil predpisom in da ne bo kaznovan, ali do kje lahko še naredim kaj narobe, da ne bom grešil. Blagre pa izpolnjujemo iz ljubezni. Blagri ne zahtevajo, ampak priporočajo. Kdor ima ljubezen jih bo izpolnjeval brez ukaza. Celo tudi, če jih ne bi poznal, saj ga ljubezen sama pripelje na njihovo pot.

    Bogati mladenič se je naučil deset božjih zapovedi in jih je tudi izpolnjeval. Spolnjeval pa jih je le po črki. Vseeno so mu pomagale, da se je lahko srečal z Jezusom. Jezus mu je pokazal pravi pomen zapovedi – ljubiti Boga nad vse. Poklical ga je na pot blagrov, kot kliče ženin svojo nevesto, da pusti vse in gre za Njim. Bogati mladenič pa tega ni sprejel, ker je bolj ljubil bogastvo. Dokler bolj ljubimo ta svet kot Boga, nas bo Bog samo oviral na naši poti in v naši svobodi. Skupaj s Sartom bomo vzklikali: »Boga ne sme biti, umorimo ga, da bomo lahko svobodni, da nam ne bo potrebno nikomur služiti.« Če ljubimo ta svet bolj, kot Boga, nas bodo zapovedi vedno samo mučile, mi pa se bomo imeli za zaslužne mučenike. Taki so bili farizeji.
    Zapovedi lahko spolnjujemo tudi samo zaradi plačila, blagre pa le lahko zaradi ljubezni. Ko gre za plačilo so naši odnosi hladni preračunljivi, tekmovalni ali partnerski, samo za ljubezen ni prostora v ekonomiji. Ljubezni se ne da kupiti, ampak nam je podarjena. Razumevanje blagrov in življenje po njih nam je tudi podarjeno. To je dar Svetega Duha. Komur je dano razumeti bo razumel. Za ta dar je potrebno pozabiti na svojo računsko knjigo in dati svoje srce.
    Zapovedi spadajo v staro zavezo, blagri pa v novo. Z blagri je Jezus pokazal novo pravičnost, novo mnogo odličnejšo pot. Obenem pa je to preprostejša pot, ki poenostavi naše življenje. V svet, ki je zahteven, v svet, kjer divja neizprosna konkurenca, kdo bo koga, katero podjetje bo preživelo, v svet, kjer so ljudje živčni in razdražljivi, v ta svet, ki je še bolj zahteven in zapleten, kot je bil v Jezusovem času, v ta svet prihajajo blagri kot pomirjevalno zdravilo na razbolelo rano. Ne skrbite za ta svet, ker ni tako pomemben. Boljše je, da te ta svet zavrže in da te lahko sprejme Jezus. Boljše je, da izgubiš ta svet in najdeš srečo in blagor v Bogu. Vsak izmed nas vsaj kdaj živi blagre. Ne ustrašimo se, če smo taki: ubogi v duhu, žalostni, krotki, lačni in žejni pravice, usmiljeni, čisti, miroljubni, preganjani, ampak se razveselimo, saj nas Jezus blagoslavlja in osrečuje. Amen.

    Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

  29. janez says:

    Papež Frančišek: Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine

    Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine
    »Kaj je človek, da se ga spominjaš?«
    »’Kaj je človek, da se ga spominjaš?’, smo molili v Psalmu (8,5). Ko sem mislil na vas, so mi prišle na misel te besede. Ob tem, kar ste videli in trpeli, ob podrtih hišah in zgradbah, ki so se spremenile v ruševine, pride to vprašanje: kaj je človek? Kaj je, če se lahko to, kar postavi, v trenutku zruši? Kaj je, če lahko njegovo upanje konča v prahu? Kaj je človek? Zdi se, da je odgovor v nadaljevanju stavka: kaj je človek, da se ga spominjaš? Nas, takšnih, kot smo, s svojimi šibkostmi, se Bog spominja. V negotovosti, ki jo zaznamo zunaj in znotraj, nam Gospod daje gotovost: On se nas spominja. Spominja se, to je, ponovno se s srcem vrača k nam, saj smo mu pri srcu. In medtem ko se na zemlji mnoge stvari hitro pozabijo, nas Bog ne pusti v pozabi. Nihče ni nepomemben v njegovih očeh, vsakdo ima Zanj neizmerno vrednost: majhni smo pod nebom in nemočni, ko se trese zemlja, vendar pa smo za Boga dragoceni bolj kot katerakoli stvar.

    Da ne bi pozabili, da se nas Bog spominja
    Spomin je ključna beseda za življenje. Prosimo za milost, da bi se vsak dan spominjali, da nas Bog ne pozabi; da smo njegovi ljubljeni otroci, enkratni in nenadomestljivi: če se tega spominjamo, dobimo moč za to, da se ne vdamo pred nasprotji življenja. Spomnimo se, koliko smo vredni, pred skušnjavo, da bi bili žalostni in še naprej pogrevali tisto najslabše, za katero se zdi, da se ne bo nikoli končalo. Slabi spomini pridejo, tudi kadar ne mislimo nanje; vendar pa se ne izplačajo: pustijo le malodušnost in nostalgijo. Kako težko se je osvoboditi slabih spominov! Drži pregovor, ki pravi, da Bog lažje izpelje Izraelce iz Egipta kot Egipt iz srca Izraelcev.

    Gospod ne odvzame bremen, ampak da Svetega Duha
    Da bi osvobodili srce preteklosti, ki se vrača, negativnih spominov, ki zasužnjujejo, objokovanj, ki hromijo, potrebujemo nekoga, ki bi nam pomagal nositi bremena, ki jih imamo v notranjosti. Danes Jezus prav reče, da veliko stvari ‘ne moremo nositi’ (prim. Jn 16,12). In kaj stori pred našo šibkostjo? Ne odvzame nam bremen, kakor bi si želeli mi, ki vedno iščemo hitre in površinske rešitve; ne, Gospod nam da Svetega Duha. Njega potrebujemo, saj je Tolažnik, to je Tisti, ki nas ne pusti samih pod težo življenja. Je Tisti, ki preoblikuje naš suženjski spomin v svoboden spomin, rane preteklosti v spomine rešenja. V nas dopolnjuje to, kar je storil za Jezusa: njegove rane, tiste grde rane, ki jih je izdolblo zlo, so po moči Svetega Duha postale kanali usmiljenja, svetle rane, v katerih se blesti Božja ljubezen, ljubezen, ki ponovno dviguje, ki oživlja. To stori Sveti Duh, kadar Ga povabimo v svoje rane. Slabe spomine mazili z balzamom upanja, saj je Sveti Duh obnovitelj upanja.

    Upanju Svetega Duha ne poteče rok trajanja
    Upanje. Za kakšno upanje gre? Ne gre za prehodno upanje. Zemeljska upanja so kratkotrajna, vedno imajo rok trajanja: narejena so iz zemeljskih sestavin, ki se prej ali slej pokvarijo. Upanje Svetega Duha pa je dolgotrajno. Ne poteče, saj je utemeljeno na Božji zvestobi. Upanje Svetega Duha prav tako ni optimizem. Rodi se bolj v notranjosti, na dnu srca ponovno prižge gotovost, da smo dragoceni, ker smo ljubljeni. Vlije zaupanje, da nismo sami. Gre za upanje, ki v notranjosti pušča mir in veselje, ne glede na to, kaj se dogaja zunaj. Gre za upanje, ki ima močne korenine, ki ga ne more izruvati noben vihar življenja. Gre za upanje, pravi danes sv. Pavel, ki ‘ne osramoti’ (Rim 5,5) – upanje ne osramoti! –, ki daje moč za premagovanje vseh stisk (prim. v. 2-3). Ko smo v stiski ali ranjeni – in vi dobro veste, kaj pomeni biti v stiski ali ranjeni –, smo nagnjeni k temu, da bi okoli svojih žalosti in strahov ‘naredili gnezdo’. Sveti Duh pa nas osvobaja naših gnezd, nam pomaga vzleteti, razkriva nam čudovito usodo, za katero smo rojeni. Duh v nas goji živo upanje. Povabimo ga. Prosimo ga, naj pride v nas in nam bo blizu. Pridi, Duh Tolažnik! Pridi in nam podari malo luči, osmisli to tragedijo, daj nam upanje, ki ne osramoti. Pridi, Sveti Duh!

    Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine
    Bližina je tretja in zadnja beseda, ki bi jo želel podeliti z vami. Danes obhajamo Sveto Trojico. Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine. Trojica nam pravi, da tam gori v nebesih nimamo samotarskega Boga, ki bi bil oddaljen in ravnodušen; ne, On je Oče, ki nam je dal svojega Sina, ki je postal človek kot mi, in ki nam zato, da bi nam bil še bližje, da bi nam pomagal nositi bremena življenja, pošilja svojega Duha. On, ki je Duh, prihaja v našega duha in nas tako tolaži od znotraj, v notranjost nam prinaša nežnost Boga. Z Bogom bremena življenja ne ostajajo na naših ramenih: Duh, ki ga imenujemo vsakokrat, ko naredimo znamenje križa, prav medtem, ko se dotaknemo ramen, pride, da bi nam dal moč, da bi nas spodbudil, da bi pomagal nositi bremena. On je namreč strokovnjak pri oživljanju, pri opogumljanju, pri obnavljanju. Potrebno je več moči za popravljanje kot za gradnjo, za ponovni začetek kot za začetek, za to, da bi se spravili, kot pa da bi se strinjali. To je moč, ki nam jo da Bog. Zato tisti, ki se približa Bogu, ne izgubi poguma, gre naprej: ponovno začne, ponovno poskusi, ponovno gradi. Tudi trpi, vendar pa uspe ponovno začeti, ponovno poskusiti, ponovno zgraditi.

    Prišel sem, da bi vam bil blizu
    Dragi bratje in sestre, danes sem prišel preprosto zato, da bi vam bil blizu; tukaj sem, da bi z vami prosil Boga, naj se nas spomni, da nihče ne bi pozabil na tiste, ki so v težavah. Prosim Boga upanja, da to, kar je nestalno na zemlji, ne bi zamajalo gotovosti, ki jo imamo znotraj. Prosim Boga, ki je blizu, da bi spodbudil konkretna dejanja bližine. Minila so skoraj tri leta in tveganje je, da bi po prvem čustvenem in medijskem odzivu, pozornost upadla in bi obljube končale v pozabi; da bi povečale razočaranje tistih, ki vidijo, da se vedno več ljudi odseljuje s tega področja. Gospod pa spodbuja, da bi se spominjali, popravljali, ponovno gradili, ter da bi to storili skupaj, ne da bi kadarkoli pozabili na tistega, ki trpi.

    Da bi se spominjali, da smo na svetu zato, da bi dali upanje
    Kaj je človek, da se ga spominjaš? Bog, ki se nas spominja, Bog, ki ozdravlja naše ranjene spomine tako, da jih mazili z upanjem, Bog, ki nam je blizu, da bi nas ponovno dvignil od znotraj, ta Bog naj nam pomaga biti graditelji dobrega, tolažniki src. Vsakdo lahko stori nekaj dobrega, ne da bi pričakoval, da bi drugi začeli. ‘Jaz bom začel, jaz bom začel, jaz bom začel’: vsakdo mora to reči. Vsakdo lahko koga potolaži, ne da bi pričakoval, da bodo razrešeni njegovi problemi. Tudi ko nosim svoj križ, se skušam približati, da bi tolažil druge. Kaj je človek? Je tvoj veliki sen, Gospod, katerega se vedno spominjaš. Daj, da bi se tudi mi spominjali, da smo na svetu zato, da bi dali upanje in bližino.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo na Trgu Cavour v Camerinu, 16.6.2019)

  30. Miro says:

    KO JE ZAGLEDAL MNOŽICE, SE JE POVZPEL NA GORO. SÉDEL JE IN NJEGOVI UČENCI SO PRIŠLI K NJEMU. ODPRL JE USTA IN JIH UČIL …

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,1-12)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+5%2C1-12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    BLAGOR UBOGIM V DUHU, KAJTI NJIHOVO JE NEBEŠKO KRALJESTVO

    Jezus začne oznanjati svojo pot do sreče s skorajda nesmiselnim naznanilom: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo«. Gre za presenetljivo pot. Vprašati se moramo, kaj je tukaj mišljeno z »ubogi«? Če bi Matej uporabil samo to besedo, bi pomen bil predvsem ekonomski, pokazal bi na ljudi, ki imajo malo sredstev za preživljanje ali pa jih nimajo ter potrebujejo pomoč drugih.

    A evangelij govori o »ubogih v duhu«. Kaj to pomeni? »Ubogi v duhu« so »tisti, ki so in se v globini svoje biti čutijo ubogi, berači«. Jezus jih razglasi za blagrovane [blažene], kajti njim pripada nebeško kraljestvo

    Kolikokrat nam je bilo povedano ravno nasprotno? V življenju je treba biti nekaj, biti nekdo … Treba si je ustvariti ime … Iz tega nastaneta osamljenost in nesreča: če moram biti »nekdo«, potem tekmujem z drugimi in živim v zaskrbljenosti za svoj ego. Če ne sprejmem, da sem ubog, s sovraštvom sprejmem vse, kar me spominja na mojo krhkost. Ta krhkost mi namreč preprečuje, da bi postal pomembnež, bogat z denarjem in častjo.

    Vsak pred sabo dobro ve, da ne glede na to, koliko se trudi, ostaja korenito nepopoln in ranljiv. Ni maske, ki bi lahko prekrila to ranljivost. Vsak med nami je v sebi ranljiv in mora sam videti, kje. A kako slabo se živi, če se zavračajo lastne omejenosti!

    Skrivanje svojih pomanjkljivosti je naporno in mučno. Jezus nam pravi, da je biti ubogi priložnost za milost; in nam pokaže pot izhoda in tega napora. Dal nam je pravico, da smo ubogi v duhu, kajti to je pot Božjega kraljestva. Ni se nam treba spremeniti, da bi postali ubogi v duhu, kajti to že smo! Potrebujemo vse. Vsi smo ubogi v duhu, berači smo. To je človeško stanje.

    Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. Obstajajo tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti.

    A to so kraljestva, ki se končajo. Moč ljudi, tudi največji imperiji, minejo in izginejo. V dnevnikih ali v časopisih velikokrat vidimo, da neka močna vlada, ki je včeraj bila, je danes več ni, padla je. Bogastva tega sveta minejo, tudi denar. Nikoli nisem videl, da bi se za pogrebnim sprevodom peljal selitveni kamion. Nihče ničesar ne nese s sabo. Ta bogastva ostanejo tu. Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. So tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti. A vemo, kako končajo. Zares kraljuje, kdor zna bolj od sebe ljubiti resnično dobrino. In to je Božja moč.

    V čem se je Kristus pokazal močan? Ker je znal storiti tisto, kar kralji zemlje ne počnejo: dati življenje za ljudi. In to je resnična moč. Moč bratstva, moč ljubezni, moč ponižnosti. V tem je prava svoboda. Kdor ima to moč ponižnosti, služenja, bratstva, ta je svoboden. V službi te svobode pa je uboštvo, ki ga hvalijo blagri. Obstaja namreč uboštvo, ki ga moramo sprejeti, to je uboštvo naše biti, in uboštvo, ki pa ga moramo iskati, to je konkretno uboštvo od stvari tega sveta, da bi tako bili svobodni in bi lahko ljubili. Vedno moramo iskati svobodo srca, ki ima svoje korenine v našem uboštvu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  31. Miro says:

    PAPEŽ MED VEČERNICAMI V BAZILIKI SV. PAVLA O SVARILU IN SPREMEMBI

    V SREDO, 25. JANUARJA 2023, NA PRAZNIK SPREOBRNITVE SV. PAVLA IN OB ZAKLJUČKU TEDNA MOLITVE ZA EDINOST KRISTJANOV, JE PAPEŽ FRANČIŠEK V BAZILIKI SV. PAVLA ZUNAJ OBZIDJA VODIL VEČERNICE. MED HOMILIJO JE SPOMNIL, DA GOSPOD TRPI ZARADI »RAVNODUŠNEGA NERAZUMEVANJA« IN »BOGOSKRUNSKEGA NASILJA« MED KRISTJANI, TER VSE POVABIL K SPREMEMBI IN RASTI »V SKUPNEM DELU ZA TISTO POPOLNO ENOST, KI JO ŽELI KRISTUS«.

    »Pravkar smo prisluhnili Božji Besedi, ki je zaznamovala ta teden molitve za edinost kristjanov. Gre za močne besede, tako močne, da bi se lahko zdele neprimerne, medtem ko se veselimo, da smo se zbrali kot bratje in sestre v Kristusu ter skupaj obhajamo slovesno bogoslužje v njegovo hvalo. Danes namreč ne manjka žalostnih in zaskrbljujočih novic, tako da bi se z veseljem odrekli »družbenim očitkom« v Svetem pismu! In vendar, če prisluhnemo nemirom časa, v katerem živimo, nas mora še toliko bolj zanimati tisto, zaradi česar trpi Gospod, za katerega živimo; in če smo se zbrali v njegovem imenu, ne moremo drugega kot postaviti njegovo Besedo v središče. Je preroška: Bog nas namreč prek Izaijevega glasu opominja in vabi k spremembi. Svarilo in sprememba sta besedi, iz katerih bi rad nocoj predlagal nekaj točk,« je uvodoma dejal papež Frančišek.

    Več o nagovoru svetega očeta na:
    https://katoliska-cerkev.si/papez-med-vecernicami-v-baziliki-sv-pavla-o-svarilu-in-spremembi

  32. Miro says:

    Gospodova postava je popolna,
    poživlja dušo;
    Gospodova beseda je zanesljiva,
    uči nevednega.
    (iz psalma 18)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  33. Miro says:

    PAPEŽ RIMSKI ROTI: PONOVNO ODKRITI SMISEL IN VREDNOST ZAKONSKE ZVEZE

    PAPEŽ FRANČIŠEK SE JE OB ZAČETKU NOVEGA SODNEGA LETA SREČAL S ČLANI APOSTOLSKEGA SODIŠČA RIMSKE ROTE. GOVORIL JE O ZAKONSKI ZVEZI, KAJTI »V CERKVI IN SVETU – KOT JE DEJAL – OBSTAJA VELIKA POTREBA, DA SE PONOVNO ODKRIJETA SMISEL IN VREDNOST ZAKONSKE ZVEZE MED MOŠKIM IN ŽENSKO, NA KATERI TEMELJI DRUŽINA«. (po zapisu Andreje Červek)

    Cerkev je od svojega Gospoda prejela poslanstvo oznanjevanja vesele novice, poleg tega pa razsvetljuje in podpira to ‘veliko skrivnost’, ki je zakonska in družinska ljubezen. Za celotno Cerkev lahko rečemo, da je ena sama velika družina, ki na poseben način prek življenja tistih, ki tvorijo domačo Cerkev, sprejema in prenaša Kristusovo luč in njegov evangelij na družinsko področje. »Zakonska zveza po krščanskem razodetju ni nek obred ali družabni dogodek, ni neka formalnost in niti ni abstrakten ideal: je resničnost s svojo natančno konsistenco in ne zgolj oblika čustvene zadovoljitve, ki jo je mogoče poljubno osnovati in spremeniti v skladu z občutkom posameznika« (Evangelii gaudium, 66).

    Sveti oče je dejal, da se je pred stvarnostjo zakonske zveze treba prepustiti čudenju, pri tem pa povabil k vprašanju: Kako je mogoče, da pride do tako tesne zveze med moškim in žensko, zveste zveze, ki je za vedno in iz katere nastane nova družina? Kako je to mogoče, če upoštevamo omejitve in krhkost človeških bitij?

    VSAKA ZAKONSKA ZVEZA JE BOŽJI DAR

    Preprost in globok odgovor je dal Jezus: »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje« (Mt 19,6). Drugi vatikanski koncil pa je poudaril, da je Bog avtor zakonske zveze, kar velja za vsako posamezno zakonsko zvezo. »Zakonca s svobodno privolitvijo data življenje svoji zvezi, toda le Sveti Duh ima moč, da iz moškega in ženske naredi eno. Poleg tega Odrešenik ljudi in ženin Cerkve prihaja h krščanskim zakoncem po zakramentu zakona. Vse to nas vodi k spoznanju, da je vsak pravi zakon, tudi nezakramentalni, Božji dar zakoncema. Zakonska zveza je vedno dar! Zakonska zvestoba temelji na božji zvestobi, zakonska rodovitnost pa na božji rodovitnosti. Moški in ženska sta poklicana, da sprejmeta ta dar in mu svobodno odgovorita z vzajemnim darovanjem sebe.«

    ZAKONSKA LJUBEZEN NELOČLJIVA OD ZAKONSKE ZVEZE

    Kot je nadaljeval papež, se takšen pogled lahko zdi utopičen, kot da ne upošteva človeške krhkosti in nestalnosti človeške ljubezni. Nerazvezljivost je pogosto razumljena kot ideal in teži k prevladi nad miselnostjo, po kateri zakon traja, dokler obstaja ljubezen. A za katero ljubezen gre? Pogosto prihaja do nezavedanja resnične zakonske ljubezni, pogosto omejene na čustveno raven ali na egoistična zadovoljstva. »Zakonska ljubezen pa je v resnici neločljiva od same zakonske zveze, v kateri se človeška, krhka in omejena ljubezen sreča z božjo ljubeznijo, vedno zvesto in usmiljeno,« je zatrdil Frančišek in zastavil še eno vprašanje: Ali lahko obstaja ljubezen »po dolžnosti«?

    Odgovor daje Jezus z zapovedjo ljubezni: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! (Jn 13,34). Po papeževih besedah lahko to zapoved prenesemo na zakonsko ljubezen, ki je tudi Božji dar. Zapoved je torej mogoče izpolnjevati, ker On sam podpira zakonca s svojo milostjo: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite.« »Gre za dar, ki je zaupan njuni svobodi, skupaj z omejitvami in padci, zaradi česar potrebuje ljubezen med možem in ženo nenehno očiščevanje in zorenje, medsebojno razumevanje in odpuščanje.«

    DUHOVNOST ZAKONSKE LJUBEZNI JE REALNA IN KONKRETNA

    »Zakonske zveze ne smemo idealizirati, kot da bi obstaja samo tam, kjer ni problemov. Božji načrt, ki je položen v naše roke, se vedno uresničuje na nepopoln način. Pa vendar – pri tem se je papež skliceval na posinodalno apostolsko spodbudo Amoris laetitia – Gospodova navzočnost prebiva v resnični in konkretni družini, z vsem njenim trpljenjem, boji, veseljem in vsakodnevnimi nameni. Ko živimo v družini, se težko pretvarjamo in lažemo, ne moremo si nadevati maske. Če ljubezen poživlja to pristnost, potem tam vlada Gospod s svojim veseljem in mirom. Duhovnost družinske ljubezni je sestavljena iz tisočerih realnih in konkretnih dejanj. V tej raznolikosti darov in srečanj, po katerih zori občestvo, ima Bog svoje bivališče. Ta predanost združuje človeške in božje vrednote, saj je napolnjena z Božjo ljubeznijo. Navsezadnje je zakonska duhovnost duhovnost vezi, v kateri biva božja ljubezen«.

    ZAKONSKA ZVEZA KOT TRAJNA VEZ

    Kot je nadaljeval papež, je treba ponovno odkriti »trajno stvarnost zakona kot vezi«, ter dodal, da se na to besedo včasih gleda s sumničavostjo, kot da bi šlo za nek zunanji ukaz, neko breme ali zanko, ki je v nasprotju s pristnostjo in svobodo ljubezni. »A če vez razumemo kot odnos ljubezni, se pokaže kot jedro zakonske zveze, kot Božji dar, ki je vir resnične svobode in ki varuje zakonsko življenje. V tem smislu predzakonska in zakonska pastorala morata biti predvsem pastorala vezi, kjer se predlagajo elementi, ki ljubezni pomagajo tako zoreti kot premagovati težke trenutke. Ti predlogi niso samo doktrinalna prepričanja in se ne morejo omejiti zgolj na dragocene duhovne vire, ki jih Cerkev vedno ponuja, ampak morajo biti tudi praktični napotki, prizemljeni nasveti, strategije, ki izvirajo iz izkušnje, in psihološke smernice.«

    ZAKONSKA ZVEZA KOT POT SVETOSTI

    Ob koncu je sveti oče želel še poudariti, da je zakonska zveza dobrina: »Je dobrina izjemne vrednosti za vse: za zakonca, za njune otroke, za vse družine, s katerimi so v odnosu, za celotno Cerkev, za vse človeštvo. Dobrina, ki se širi, ki mlade privablja k radostnemu odgovoru na zakonski poklic, ki zakonce nenehno tolaži in poživlja, ki v cerkvenem občestvu in civilni družbi daje mnoge in različne sadove.«

    »V krščanski ekonomiji odrešenja je zakonska zveza predvsem glavna pot k svetosti zakoncev, svetosti, ki se živi v vsakdanjem življenju: to je bistveni vidik evangelija družine.« Po papeževih besedah je pomembno, da Cerkev danes predlaga nekatere zakonske pare kot zglede svetosti, pa tudi številne zakonce, ki se posvečujejo in gradijo Cerkev s tisto svetostjo, ki jo imenuje »svetost izza sosednjih vrat«.

    Med mnogimi izzivi družinske pastorale je sveti oče izpostavil tudi zakonce, ki se nahajajo v krizi. »Cerkev, tako pastirji kot ostali verniki, jih spremljajo z ljubeznijo in upanjem ter jih podpirajo. Pastoralni odgovor Cerkve želi posredovati evangelij družine. V tem smislu je temeljni vir, da se zakonca soočita in premagata krizo, ponovno zavedanje daru, ki sta ga prejela z zakramentom zakona, nepreklicni dar, izvir milosti, na katerega lahko vedno računata. V kompleksnosti konkretnih situacij, ki včasih zahtevajo sodelovanje človeških znanosti, je ta luč na zakonsko zvezo bistveni del poti sprave. Tako krhkost, ki vedno ostaja in spremlja zakonsko življenje, ne bo pripeljala do poloma, zahvaljujoč moči Svetega Duha.«

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-01/papez-rimski-roti-ponovno-odkriti-smisel-in-vrednost-zakonsk-e-z.html

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

  34. janez says:

    Papež Frančišek: Ljubezen do sovražnikov je sprožila kulturo usmiljenja

    Ljubezen do sovražnikov v središču krščanstva Evangelij (glej Lk 6,27-38) zadeva točko, ki je v središču krščanskega življenja in ga opredeljuje: ljubezen do sovražnikov. Jezusove besede so jasne: ‘Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami’ (v. 27-28). Ne gre za nekaj, izbirnega, ampak za zapoved. Ni za vse, ampak za učence, ki jim Jezus pravi ‘vi, ki poslušate’. On zelo dobro ve, da je ljubezen do sovražnikov onkraj naših zmožnosti, vendar pa je zato postal človek: ne zato, da bi nas pustil takšne, kakršni smo, ampak da bi nas preoblikoval v može in žene, ki so sposobni večje ljubezni, ljubezni njegovega in našega Očeta. To je ljubezen, ki jo Jezus podari tistemu, ki ‘ga posluša’. In tako postane mogoče! Z Njim, zahvaljujoč njegovi ljubezni, njegovemu Duhu, moremo tudi mi ljubiti tistega, ki nas ne ljubi, tudi tistega, ki nam dela hudo.

    Usmiljenje premaga človeško logiko
    Na ta način Jezus želi, da v vsakem srcu Božja ljubezen zmaga nad sovraštvom in zamero. Logika ljubezni, ki doseže najvišjo točko v Kristusovem križu, je to, kar je značilno za kristjana in nas spodbuja, da bi šli naproti vsem z bratskim srcem. Vendar pa kako je mogoče premagati človeško nagnjenje in posvetni zakon povračila? Odgovor poda Jezus v istem evangeljskem odlomku: ‘Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!’ (v. 36). Kdor posluša Jezusa, kdor se trudi, da bi mu sledil, tudi če ga to stane, postane Božji sin in začenja biti resnično podoben Očetu, ki je v nebesih. Postanemo zmožni stvari, za katere nikoli ne bi mislili, da bi jih lahko rekli ali storili, oziroma bi se jih prej sramovali, ki pa nam zdaj dajo veselje in mir. Ni nam potrebno biti več nasilni, z besedami in dejanji; odkrijemo, da smo sposobni nežnosti in dobrote; in čutimo, da vse to ne prihaja od nas, ampak od Njega! – in se torej s tem ne ponašamo, ampak smo za to samo hvaležni.

    Ljubezen podeli osebi dostojanstvo, sovraštvo jo razvrednoti
    Ne obstaja nič večjega in rodovitnejšega od ljubezni: ta podeli osebi vse njeno dostojanstvo, medtem ko jo, nasprotno, sovraštvo in maščevanje razvrednotita, s tem ko iznakazita lepoto bitja, ki je ustvarjeno po Božji podobi.

    Kultura usmiljenja sproži revolucijo ljubezni
    Ta zapoved, naj odgovorimo na žalitev in krivico z ljubeznijo, je v svetu ustvarila novo kulturo: ‘kulturo usmiljenja – moramo se je dobro naučiti in uresničevati, to kulturo usmiljenja, ki sproži pravo revolucijo’ (Apostolsko pismo Usmiljenje in usmiljenja potrebna, 20). To je revolucija ljubezni, katere protagonisti so mučenci vseh časov. In Jezus nam zagotavlja, da naše vedenje, v katero bo vtisnjena ljubezen do tistih, ki nam delajo hudo, ne bo zaman. Jezus pravi takole: ‘Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo’ (v. 37-38).

    Moramo odpuščati, saj nam je Bog odpustil
    Moramo odpuščati, saj nam je Bog odpustil in nam vedno odpušča. Če ne odpustimo vsega, tudi ne moremo zahtevati, da bo nam vse odpuščano. Če pa se naša srca odprejo usmiljenju, če se odpuščanje potrdi z bratskim objemom in se sklenejo vezi občestva, pred svetom potrjujemo, da je mogoče zlo premagati z dobrim. Včasih se lažje spominjamo krivic in slabega, ki so nam ga storili in ne dobrih stvari. Nekateri ljudje imajo to navado in postane bolezen. To so ‘zbiralci krivic’: spominjajo se le slabih stvari, ki so jim jih storili. To ni pot. Jezus nam pravi, da moramo storiti nasprotno. Spominjati se dobrih stvari in ko pride kdo, ki obrekuje, ki govori slabo o drugem, reči: ‘Ja, morda, vendar pa ima to dobro lastnost…’ Obrniti na glavo besede. To je revolucija usmiljenja.

    Naj nam Devica Marija pomaga, da bi dopustili, da bi se ta sveta Jezusova beseda, žgoča kot ogenj, dotaknila našega srca, nas preoblikovala in naredi zmožne, da bi delali dobro brez povračila ter povsod pričevali zmago ljubezni.«

    (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 24.2.2019).

  35. Miro says:

    NA RAZPOTJU PRI 23 LETIH: “SVET ME JE ZAPUSTIL, TODA JEZUS JE BIL OB MENI” (Aleteia)

    STAR JE BIL 23 LET, PREGLEDALI SO GA PSIHIATRI IN PSIHOLOGI. A PREOBRAT JE BODOČEMU MISIJONARJU PRINESLO SREČANJE Z GOSPODOM

    Pri 23 letih se je bodoči brat Biagio Conte, ki je pred kratkim pri 59 letih umrl za rakom na črevesju, počutil kot “zguba”: imel je motnje hranjenja, obiskoval je psihiatre in psihologe, da bi pozdravil nemir, ki ga je preganjal.

    Izgubljenega se je čutil tako na študijskem področju, saj ni končal študija, kot tudi na poslovnem področju, saj ni nasledil očeta v podjetniški karieri. Bil je v najtemnejšem obdobju svojega življenja.

    ŽELJA, DA BI SREČAL KRISTUSA

    O tem pripoveduje v svoji knjigi Mesto ubogih. V tistem obdobju se je preselil iz Palerma v Firence, potem pa se je že čez nekaj tednov vrnil v prestolnico Sicilije. Nikjer se ni počutil dobro.

    “Ure sem preživljal v tišini in zrenju vase. To doživljanje nikoli ni bilo tako intenzivno. To je bila potreba, da se izgubljam v mislih pod usmiljenim Kristusovim pogledom. V neki drugi dimenziji sem pričenjal iskati odgovore, ki mi jih družba ni dala. Jezus bi mi lahko pomagal, a nisem vedel, kako naj ga prosim za to pomoč.”

    Več o njegovi pretresljivi zgodbi na:
    https://si.aleteia.org/2023/01/25/na-razpotju-pri-23-letih-svet-me-je-zapustil-toda-jezus-je-bil-ob-meni/

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  36. Hvala says:

    O KNJIGI NEALA LOZANA-OSVOBOJEN JE TAKOLE ZAPISANO:

    NAMEN KNJIGE JE TUDI OREDSTAVITI NAČRT VKLAPLJANJA V MOGOČNO MOČ EVANGELIJA.

    NUDI POMOČ DUHOVNIKOM, SVETOVALCEM IN LAIKOM PRI MOLITVI ZA LJUDI, KI SO ŠE VEDNO POD VPLIVOM ZLIH DUHOV IN JIM POMAGA NA POTI K ZMAGI NAD NJIMI.

    RAZKRIVA SATANOVE STRATEGIJE IN NJEGOVE “POTUHNJENE ” VSTOPNE TOČKE, SKOZI KATERE SE VTIHOTAPI V ČLOVEKOVE ŽIVLJENJE.

    BRALCEM POMAGA PREPOZNATI VRATA, KI JIH JE NEVEDE ODPRL VPLIVU ZLA, IN GA UČI, KAKO JIH ZAPRETI IN POTEM ŽIVETI V BOŽJI SVOBODI IN IZOBILJU.

    AVTOR USMERJA POZORNOST NA BOGA IN NJEGOVO DELO V ČLOVEKOVEM ŽIVLJENJU, NE NA STRAH, KI BI GA VZBUJALI DUHOVI.

    S TEM ŽELI DATI KNJIGI URAVNOTEŽENOST IN BRALCEM VZBUDITI UPANJE.

    V knjigi -Upiranje hudiču je Neal Lozano tudi povedal, KAKO MU JE BOG DAL SIGNAL ZA PISANJE KNJIGE.

    Svetovni karizmatiki so priznali DA BREZ BOGA SAMI NE MOREJO NIČESAR, VSE DELO VODI SVET DUH, KI PREKO ČLOVEKA, KI JE NJEGOVO ORODJE PODAJA NASVETE IN DELUJE IN BOG TAKO PIŠE ZGODOVINO LJUDSTVA, POMAGA LJUDEM.

    TO JE PONIŽNOST. Vsak terapevt, svetovalec itd..bi moral to najprej zapisati.

    POGLEJMO V SVETO PISMO, KAJ JE BOG POVEDAL JOBU, KO JE JOKAL IN STOKAL IN SE PRITOŽEVAL IN BOGU RAZLAGAL KAJ JE VSE NAREDIL IN POMAGAL DRUGIM :

    PRVI GOSPODOV GOVOR: BOG RAZODEVA JOBU SVOJE ZNANJE
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    DRUGI GOSPODOV GOVOR: BOG RAZODEVA JOBU SVOJO MOČ

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Job+38-42&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    • Hvala says:

      Premalo, zdaleč premalo POUDARJAMO DANES MOČ JEZUSOVIH BESED-MOČ EVANGELIJA. TAKO RADI TO POZABLJAMO!

      ČE ČLOVEK NE VERJAME V MOČ JEZUSOVIH BESED, POTEM TUDI O TEM NE PIŠE.

  37. Miro says:

    BOŽJE KRALJESTVO JE KAKOR SEME VRŽENO V ZEMLJO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 4,26-34)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+4%2C26-34&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Dve preprosti oznaki božjega kraljestva lahko najdemo v današnjih prilikah. Ko Jezus govori o božjem kraljestvu, ga najprej primerja s človekom, ki vrže seme v zemljo. Ne glede na to, ali spi ali vstaja, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne ve kako. Dozori ob svojem času, ne da bi pri tem mogel kaj dosti vplivati nanj. Druga prispodoba govori o gorčičnem zrnu, ki je tako drobno, da se zdi praktično neuporabno, da ne služi ničemur, nazadnje pa zraste iz njega veliko drevo, v katerem lahko gnezdijo ptice neba.

    Kakšno je torej božje kraljestvo? Lahko bi rekli nepredvidljivo in za vse. In prav ti dve oznaki nam največkrat nista prav nič ljubi. Življenje imamo radi pod nadzorom. Radi vemo, kaj bo jutri. Radi bi vedeli, kaj še moramo storiti, da bo vse prav.

    Vera ni v preračunljivosti, vera je v zaupanju. Zaupanje pa raste prav v nepredvidljivosti, kjer kljub popolni negotovosti rečemo: Bog ti veš, ti vse vodiš, hočem te ljubiti, hočem ti služiti. Radi bi vedeli, koliko naj vložimo, da bo zraslo to in ono. Jezus pa nas vabi, da zastavimo vse svoje življenje, naj ga izročimo njemu, on ga bo vodil. Naše vprašanje naj ne bo, koliko naj vložimo – vedno vse, ne kaj bo zraslo – to vodi Bog! Narediti vse, kar je mogoče, prizadevati si za dobro, do svojih meja – rezultat prepuščati Bogu! Naš cilj torej ni rezultat, naš cilj je pot. Pot, ki je v izpolnjevanju božje volje.

    Kmet, ki v gredi seje seme, se zaveda, koliko je truda in skrbi, koliko dela in načrtovanja, ki ga vloži v kmetovanje. Ve pa tudi, da je odločilnih mnogo drugih stvari, na katere sploh nima vpliva, kot sta vreme in okolje , ki pa sta za dobro letino nujno potrebna. Ljudje, ki so zelo povezani z naravo in so neposredno odvisni od tega, kar jim rodi zemlja, imajo izostren čut za to, da si najboljšega, najlepšega in najžlahtnejšega ne morejo pridelati sami, da si tega ne morejo pridobiti zgolj z lastnim trudom in delom, ampak da jim je to podarjeno. Človek si sicer lahko izbere najboljši in najprimernejši čas za setev, kontrolira lahko kvaliteto semena, zorje njivo, pognoji in pripravi zemljo, a seme mora rasti samo, ali pa v najslabšem primeru sploh ne raste. Niti velikost semena ni odločilna za bogastvo in obilno žetev.

    To je prispodoba božjega kraljestva. Povabljeni smo, da vsak doprinese svoj delež za rast božjega kraljestva, v semenu pa skrivnostno biva že vsa rast, podarjena od Boga. On je tudi tisti, ki v svoji dobroti vse dopolni. Kakšno zaupanje ima Bog do nas. In hkrati kakšna razbremenitev za nas, v zavesti, da ni treba vsega storiti nam samim. Trudimo se po svojih močeh, v trdnem zaupanju v Boga, da On dopolni, česar mi ne zmoremo.

    Tako Jezus pokaže, da božje kraljestvo, ni za tiste, ki hočejo predvsem mirno in udobno spanje. Božje kraljestvo zahteva od nas pogum, tveganje, napor. Bog hoče, da se v naporu prekalimo, rastemo v zaupanju in hodimo za njim. On sam bo dajal sadove.

    Božje kraljestvo ni za tiste, ki bi radi koristi zase. Božje kraljestvo je za tiste, ki bi radi ustvarjali dom za vse, prostor sprejetosti za vsakega. Kjer je v ospredju lastna korist, ni prostora ne za Boga ne za bližnjega, tam božje kraljestvo ne more uspevati.

    Božje kraljestvo je nepredvidljivo in za vse, ga hočemo graditi?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  38. Hvala says:

    BOG SE NE SPREMINJA; BOG JE ENAK OD VEKOMAJ

    SVETO PISMO JE KNJIGA ŽIVLJENJA ZA VSE LJUDI IN ZA VSE VEČNE ČASE. BOG SVETUJE KAKO NAJ ČLOVEK ŽIVI NA ZEMLJI, NAJ UBOGA NJEGOVE NASVETE, PRIČAKUJE OBLJUBE itd..

    BOG JE HOTEL IZPELJATI IZRAELCE IZ SUŽNOSTI. Na poti k svobodi jim je delal čudeže, da bodo verovali. Razdelil je celo morje , da so šli po njem kot po kopnem. DELAL JIM JE ČUDEŽE VSAK DAN. VENDAR TO LJUDSTVO JE IMELO ZAKRKNJENA SRCA. HOTELI SO, DA BI JIH BOG IZPELJAL V OBLJUBLJENO DEŽELO PO NJIHOVI VOLJI, VSE SO HOTELI IMETI, NISO IMELI POTRPLJENJA…..

    2 Mz 14, 10-22)

    Ko se je faraon bližal, so Izraelovi sinovi vzdignili oči in zagledali Egipčane, ki so šli za njimi. Izraelovi sinovi so se silno prestrašili in so vpili h Gospodu. 11 Rekli so Mojzesu: »Ali mar ni bilo grobov v Egiptu, da si nas odpeljal, da umremo v puščavi? Kaj si nam storil, da si nas izpeljal iz Egipta? 12 Ali ti nismo že v Egiptu govorili in rekli: ›Pusti nas, da služimo Egipčanom!‹ Saj bi bilo boljše za nas, da bi služili Egipčanom, kakor da umremo v puščavi.« 13 Mojzes je rekel ljudstvu: »Nikar se ne bojte! Vztrajajte in videli boste rešitev, ki vam jo danes nakloni Gospod. Kajti kakor danes vidite Egipčane, jih ne boste videli nikdar več. 14 Gospod se bo bojeval za vas, vi pa ostanite mirni!«
    15 Gospod je rekel Mojzesu: »Kaj vpiješ k meni? Ukaži Izraelovim sinovom, naj se odpravijo! 16 Ti pa povzdigni palico in iztegni roko nad morje in ga razdeli, da bodo šli Izraelovi sinovi po suhem sredi morja! 17 In jaz bom zakrknil srce Egipčanom, da pojdejo za njimi. Potem bom pokazal svoje veličastvo nad faraonom in vso njegovo vojsko, nad njegovimi vozovi in konjeniki. 18 Egipčani bodo spoznali, da sem jaz Gospod, ko pokažem svoje veličastvo nad faraonom, nad njegovimi vozovi in konjeniki.«
    19 Tedaj se je premaknil Božji angel, ki je hodil pred Izraelovo vojsko, in se postavil za njimi. In premaknil se je oblačni steber, ki je bil pred njimi, in se postavil za njimi. 20 Tako je prišel med egiptovsko in izraelsko vojsko. Bil je oblak in tema, vendar se je svetlikalo v noči, in vso noč se niso približali drug drugemu.
    21 Tedaj je Mojzes iztegnil roko nad morje in Gospod je gnal morje z močnim vzhodnim vetrom vso noč nazaj. Iz morja je naredil suho zemljo. In vode so se razdelile. 22 Izraelovi sinovi so šli sredi morja po suhem in vode so jim bile kakor zid na desni in levi.
    2 Mz 14, 10-22).

    IZRAELCI SO NA POTI IZ SUŽNJOSTI V SVOBODO NEPRESTANO GODRNJALI, ZAHTEVALI SO OD BOGA KAR JE BILO PO NJIHOVI VOLJI, SE JEZILI itd.. NAREDILI SO CELO ZLATO TELE IN S TEM MALIKOVALI.

    BOG SE JE SILNO RAZJEZIL IN JE HOTEL TO LJUDSTVO TAKOJ POKONČATI.

    Hoteli so nazaj v SUŽNOST SAMO ZATO, DA BI IMELI POLNE LONCE MESA itd..

    BOG SE JE RAZJEZIL IN NISO PRIŠLI V OBLJUBLENO DEŽELO, ŠELE NJIHOVI POTOMCI SO PRIŠLI.

    Kaj je danes drugače, KAKŠNO JE DANES OBNAŠANJE LJUDI DRUGAČNO OD IZRAELCEV. VELIKO GODRNJANJA, NEZADOVOLJSTVA, NEPOTRPLJENJA KLJUB TEMU DA BOG DELA ČUDEŽE.

    BOG JE REKEL DA SE JE POTREBNO BOJEVATI PREDEN BODO ZAGLEDALI DEŽELO, V KATERI SE CEDITA MED IN MLEKO.

    TUDI MI SE MORAMO BOJEVATI DANES, ČE ŽELIMO DA NAS BOG IZPELJE IZ NAŠE SUŽNOSTI- SUŽNOSTI GREHA.

    VENOMER PONAVLJAM DA JE GOSPODU POTREBNO PUSTITI DA ON VODI NAS LJUDI IZ SUŽNOSTI V SVOBODO, KOT JE NEKOČ IZRAELCE, PO SVOJI POTI, SVOJEM NAČRTU IN OB SVOJEM ČASU!

    Treba se je odpovedati grehu, bojevati bitke vsak dan in GOSPODU DOVOLITI DA IZBERE ON POT IN NAČIN IN ČAS, KDAJ BO KDO OSVOBOJEN, OZDRAVLJEN, KDAJ BO PREJEL BLAGOSLOVE, NASVETE, BOŽJE OBLJUBE …

    NE SMEMO RAZMIŠLJATI PO ČLOVEŠKO IN NE SMEMO ISKATI REŠITEV SAMI, KER NA TAK NAČIN SE NE PRIDE V OBLJUBLJENO DEŽELO.

    BOG JE VEDNO ISTI, SE NE SPREMINJA, LJUDSTVO PA JE TRDOVRATNO IN ZAHTEVA DANES OD BOGA PO SVOJI VOLJI VSE TAKO KOT JE NEKOČ.

    To življenjsko zgodbo iz Svetega pisma JE POTREBNO RES VSAK DAN BRATI, RAZMIŠLJATI IN GOSPODA PROSITI ODPUŠČANJA, KER IMAMO SVOJE ZAMISLI O ODHODU IZ “EGIPTOVSKE DEŽELE” TO JE IZ SVOJE GREŠNOSTI.

    Potrebno je dopustiti, DA BOG ČISTI DUŠO IN DELA NOVEGA ČLOVEKA, KI MU BO VDAHNIL SVOJEGA SVETEGA DUHA.

    TA POT JE DOLGA!

    BOG JE IZRAELA VZGAJAL V PUŠČAVI 40 LET

    Vestno izpolnjujte vso zapoved, ki ti jo danes dajem, da boste živeli, se namnožili in prišli in vzeli v last deželo, za katero je Gospod prisegel vašim očetom. 2 Spominjaj se vse poti, po kateri te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preizkusil in tako spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš izpolnjeval njegove zapovedi ali ne. 3 Poniževal te je in te stradal, pa te hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje; pokazati ti je hotel, da človek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust. 4 V teh štiridesetih letih tvoj plašč ni razpadel na tebi in noga ti ni otekla. 5 Spoznaj v svojem srcu, da te Gospod, tvoj Bog, vzgaja, kakor mož vzgaja svojega sina! (5 Mz 8,1-5).

    ZAKAJ TAKO MALO KRISTJANOV PRIDE V OBLJUBLJENO DEŽELO ZA ČASA SVOJEGA ŽIVLJENJA? VSI NASVETI SO V SVETEM PISMU, NAPISANI V TEJ ZGODBI IN V DRUGIH.

    NEPOSLUŠNOST BOGU, TO JE OSNOVNI TEMELJ TEMELJ ZA PRIHOD V OBLJUBLJENO DEŽELO. ZAKAJ JE DANES TOLIKO ZVEZANIH LJUDI ( od skrbi, odvisnosti, jeze, sovraštva, napuha in ostalih grehov itd), MALO PA OSVOBOJENIH?

    NISMO POSLUŠNI BOGU, BOLJ POSLUŠAMO ČLOVEKA, NE VERJAMEMO V MOČ JEZUSOVIH ŽIVIH BESED IN V MOČ NJEGOVEGA TELESA-TO JE SVETE EVHARISTIJE, potemtakem se res ne more premakniti v DEŽELO OBILJA, V BLAGOSLOVE. ČE NI OSEBNEGA ODNOSA Z JEZUSOM, ČE NI SODELOVANJA Z NJIM NA POTI IZ GREŠNOSTI (“IZ EGIPTA) NE GRE. EGIPT PREDSTAVLJA GREŠNOST.

  39. Miro says:

    Upaj v Gospoda in delaj dobro
    pa boš prebival v deželi in užival varnost!
    Imej veselje v Gospodu
    in dal ti bo, česar si želi tvoje srce.
    (iz psalma 37)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  40. Miro says:

    OBSTOJ BOGA

    RELIGIOZNA RAZSEŽNOST ČLOVEŠKEGA BITJA

    Religiozna razsežnost zaznamuje človeško bitje vse od njegovega začetka. Po očiščenju od vraževerja, ki je konec koncev posledica nevednosti in greha, kažejo izrazi človekove religioznosti prepričanje, da obstaja Bog stvarnik, od katerega je odvisen svet in naš osebni obstoj. Če je res, da je politeizem spremljal mnogo obdobij človeške zgodovine, je prav tako res, da je najgloblja razsežnost človekove religioznosti in filozofske modrosti utemeljitev sveta in človeškega življenja poiskala v enem in edinem Bogu, ki je temelj stvarnosti in izpolnitev našega hrepenenja po sreči (prim. Katekizem, 28).

    Kljub njegovi različnosti je umetniškemu, filozofskemu, književnemu izražanju, ki je navzoče v kulturah ljudstev, v vseh primerih skupno razmišljanje o Bogu in o središčnih temah človeškega obstoja: življenje, smrt, dobro, zlo, končna usoda in smisel vseh stvari.

    Kot je videti po teh izrazih človeškega duha v teku zgodovine, lahko rečemo, da
    referenca Boga pripada človeški kulturi in predstavlja bistveno razsežnost družbe in človeka. Verska svoboda zato predstavlja prvo izmed pravic in iskanje Boga prvo izmed dolžnosti: vsi ljudje so po svoji naravi »pa tudi nravno dolžni iskati resnico, zlasti tisto, ki zadeva religijo. Dolžni so tudi držati se spoznane resnice.« Zanikanje Boga in poskus, da se ga izključi iz kulture ter družbenega in civilnega življenja, so razmeroma nedavni pojavi, omejeni na nekatera območja zahodnega sveta. Dejstvo, da velika religiozna in eksistencialna vprašanja ostajajo nespremenjena v toku časa, ovrže idejo, da bi bila religija omejena na nekakšno “otroško” fazo človeške zgodovine in bi bila ob napredku spoznavanja obsojena na izginotje.

    Krščanstvo prevzema to, kar je dobrega v raziskovanju in čaščenju Boga, ki se zgodovinsko kaže v človeški religioznosti, ob tem pa razkriva njen resnični pomen, to je pot do edinega in resničnega Boga, ki se je razodel v zgodovini odrešenja, izročeni izraelskemu ljudstvu, in ki nam je prišel naproti s tem, da je postal človek v Jezusu Kristusu, utelešeni Besedi.

    Povzeto po: https://odnmedia.s3.amazonaws.com/files/Povzetki%20kr%C5%A1%C4%8Danske%20vere20170630-085641.pdf

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  41. janez says:

    Kateheza papeža Frančiška: Zgodi se Tvoja volja – pogumna molitev, polna gorečega zaupanja

    Božja volja
    »Pred skrbjo za svet s strani človeka, imamo neutrudno skrb Boga do človeka in sveta. Ves evangelij odseva ta preobrat perspektive. Grešnik Zahej spleza na drevo, ker hoče videti Jezusa, a ne ve, da je že mnogo prej Bog začel iskati njega. Ko prispe Jezus, mu pravi: ‘Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši’ (Lk 19,5). In na koncu pove: ‘Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno’ (Lk 19,10). To je Božja volja, za katero prosimo, naj se zgodi, in je utelešena v Jezusu – iskati in reševati, kar je izgubljeno. In mi v molitvi prosimo, da bi se Božje iskanje dobro končalo, da bi se njegov univerzalni načrt zveličanja izpolnil. Najprej v vsakem med nami in zatem v svetu. Ste kdaj pomislili, kaj pomeni, da vas Bog išče. Res je, Bog išče mene, išče tebe; vsakega osebno. Velik je Bog! Koliko ljubezni je v tem!

    Zveličanje človeka
    Bog ni dvoumen. Ne skriva se za ugankami. Prihodnosti sveta ni načrtoval na nerazvozljiv način. Bog je zelo jasen. Če tega ne razumemo, tvegamo, da ne bomo dojeli smisla tretje prošnje Očenaša. Sveto pismo je namreč polno izrazov, ki nam pripovedujejo o pozitivni Božji volji v odnosu do sveta. V Katekizmu katoliške Cerkve imamo zbirko navedb, ki pričujejo o tej zvesti in potrpežljivi božanski volji (glej KKC 2821-2827). Sv. Pavel v Prvem pismu Timoteju piše: ‘Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice’ (1 Tim 2,4). Brez sence dvoma je to Božja volja: zveličanje človeka, ljudi, vsakega med nami. Bog s svojo ljubeznijo trka na vrata našega srca, da bi nas pritegnil k sebi in nas za roko povedel k zveličanju. Koliko ljubezni je v tem!

    Pogumna in bojevita molitev
    Ko torej molimo ‘zgodi se tvoja volja’, nismo pozvani, naj hlapčevsko sklonimo glavo, saj nismo sužnji. Bog nas želi svobodne; njegova ljubezen nas osvobaja. Očenaš je namreč molitev otrok in ne sužnjev, otrok, ki poznajo srce svojega Očeta in so prepričani, da je njegov načrt načrt ljubezni. Gorje nam, če bi izgovarjali te besede in skomignili z rameni kot znamenje vdaje pred usodo, ki se nam upira in ki je ne uspemo spremeniti. Nasprotno, gre za molitev, ki je polna gorečega zaupanja v Boga, ki za nas hoče dobro, življenje, zveličanje. Je pogumna molitev in tudi bojevita, kajti v svetu je veliko, preveč stvarnosti, ki niso v skladu z Božjim načrtom. Če parafraziramo preroka Izaijo, lahko rečemo: Oče, tukaj je vojna, goljufija, izkoriščanje. A vemo, da nam Ti želiš dobro, zato te prosimo: naj se zgodi tvoja volja! Gospod, spremeni načrte sveta, sablje preoblikuj v pluge, sulice v kose, da se nihče več ne bo uril v veščini vojne. Bog želi mir.

    Bog lahko in hoče spremeniti stvarnost
    Očenaš je molitev, ki v skladu z Očetovo voljo v nas prižge Jezusovo ljubezen, plamen, ki vodi v spreminjanje sveta z ljubeznijo. Kristjan ne veruje v neizogibno usodo. V kristjanovi veri ni ničesar negotovega; je pa zveličanje, ki čaka, da se razodene v življenju vsakega moškega in ženske ter se dopolni v večnosti. Če molimo, je to zato, ker verjamemo, da Bog lahko in hoče spremeniti stvarnost z zmago dobrega nad zlom. In zato ima smisel poslušati Boga in se mu izročiti, tudi v največji uri preizkušnje.

    Bog nikoli ne zapušča
    Tako je bilo za Jezusa v vrtu Getsemani, ko je živel tesnobo in molil: ‘Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi’ (Lk 22,42). Na Jezusa pritiska zlo sveta, a se v zaupanju izroči oceanu ljubezni Božje volje. Tudi mučenci v svoji preizkušnji niso iskali smrti, ampak vstajenje. Bog nas iz ljubezni lahko popelje po težkih poteh, da doživljamo rane in boleče trne, a zapustil nas ne bo nikoli. Vedno bo z nami, ob nas, v nas. Za vernika je to prej gotovost kot upanje: Bog je z mano. Je ista gotovost, ki jo najdemo v priliki iz Lukovega evangelija, ki vabi k neprestani molitve. Jezus pravi: ‘Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice’ (Lk 18,7-8).

    Takšen je Gospod, tako nas ljubi, tako nas ima rad. Vse povabim, da skupaj, vsak v svojem jeziku, zmolimo Očenaš…«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 20.3.2019)

  42. Miro says:

    Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje,
    zemeljski krog in njegovi prebivalci.
    On ga je utemeljil na morjih
    in ga ustalil na tekočih vodah.
    (iz psalma 24)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  43. Miro says:

    KATEHEZA O JEZUSU KOT UČITELJU OZNANJEVANJA: VESELJE, OSVOBODITEV, LUČ, OZDRAVITEV, ČUDENJE

    V SREDIŠČU KATEHEZE MED SPLOŠNO AVDIENCO V SREDO, 25. JANUARJA, JE BIL JEZUS KOT UČITELJ OZNANJEVANJA. PAPEŽ FRANČIŠEK JE SPREGOVORIL O ELEMENTIH, KI SO BISTVENI DEL VESELEGA OZNANILA: VESELJE, OSVOBODITEV, LUČ, OZDRAVITEV IN ČUDENJE.

    Jezus ni samo vzor za oznanjevanje, ampak tudi učitelj oznanjevanja. Papež je izpostavil pet elementov, ki vidni v Jezusovem načinu oznanjevanja in o katerih poučuje tudi nas kot oznanjevalce evangelija. To so veselje, osvoboditev, luč, ozdravitev in čudenje, ki jih je sveti oče pojasnil na podlagi odlomka iz Lukovega evangelija, ki pripoveduje, kako je Jezus prišel v shodnico v Nazaretu in bral z zvitka preroka Izaija.

    O katehezi svetega očeta več na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-01/kateheza-o-jezusu-kot-ucitelju-oznanjevanja-veselje-osvobodite.html

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  44. janez says:

    Papež Frančišek: Homilija: Božja Beseda nam daje veselje. Veselje je moja moč
    Božja beseda nam daje veselje. Veselje je moja moč
    »Spodbujeni smo, da odpremo srce za srečanje z Božjo besedo, ki nas naredi radostne. Pozorno poslušajmo Božjo besedo in ne dopustimo, da bi na eno uho prišla notri, na drugo pa šla ven. Današnje berilo je iz Nehemijeve knjige (glej Neh 8,1-4.5-6.7-12). Gre za zgodbo o srečanju Božjega ljudstva z Božjo besedo. To je zgodba o obnavljanju.

    Dan za srečanje z Gospodom
    Povezana je s širšim okvirjem, v katerem se odvija pripoved, in sicer z obnovo templja in vrnitvijo iz izgnanstva. Nehemija, namestnik, govori z duhovnikom in pismoukom Ezdro, da bi »ustoličil« Božjo besedo. Vse ljudstvo se je zbralo na trgu pred Vodnimi vrati. In duhovnik Ezdra je bral. »Odprl je knjigo pred očmi vsega ljudstva, ker je stal višje kakor vse ljudstvo; ko jo je odprl, je vse ljudstvo vstalo.« Leviti so razlagali postavo. Lepa stva! Mi smo navajeni imeti to knjigo, kar je Božja beseda, ampak smo, rekel bi, slabo navajeni, medtem ko je ljudstvo pogrešalo Besedo, bilo je lačno Božje besede, in zato, ko je videlo knjigo, je vstalo. Pomislite samo, da se stoletja kaj takega ni dogajalo. To je srečanje ljudstva z njegovim Bogom, srečanje ljudstva z Božjo Besedo.
    »Nehemija, ki je bil namestnik, Ezdra, duhovnik in pismouk, ter leviti, ki so učili ljudstvo, so rekli vsemu ljudstvu: ‘Ta dan je posvečen Gospodu.’ Za nas je to nedelja. Nedelja je dan za srečanje ljudstva z Gospodom, dan srečanja moje družine z Gospodom. Dan mojega srečanja z Gospodom. Je dan srečanja. ‘Ta dan je posvečen Gospodu.’

    Kaj se zgodi v srcu, ko slišim Božjo besedo?
    Zato so Nehemija, Ezdra in leviti pozivali ljudstvo, naj ne žaluje in ne joče. Berilo danes namreč govori o tem, kako je vse ljudstvo jokalo, medtem ko je poslušalo Božjo besedo. Jokalo je zaradi ganjenosti, jokalo iz veselja.
    Ko mi slišimo Božjo besedo, kaj se zgodi v mojem srcu? Ali je pozorno na Božjo besedo? Dopustim, da se dotakne mojega srca ali pa stojim tam in gledam v strop ter razmišljam o drugih stvareh, Božja beseda pa pride na eno uho notri, na drugo pa gre ven in ne prispe do srca? Kaj jaz storim za pripravo, da bi Beseda prispela v srce? In ko Beseda pride v srce, sta v njem jok veselja in praznovanje. Ne razume se praznovanja nedelje brez Božje besede, ne razume se. Potem jim je Nehemija dejal: ‘Pojdite in praznujte.’ In jim da lepe napotke za praznovanje. ‘Jejte tolste jedi in pijte sladke pijače in pošljite deleže tem, ki nimajo nič’, torej revnim. Revni so vedno ministranti na krščanskih praznovanjih, reveži! ‘Zakaj ta dan je svet našemu Gospodu. Ne bodite žalostni! Zakaj veselje v Gospodu je vaša moč.’.

    Božja beseda daje veselje. To je naša moč
    V žalosti torej ni naše moči: Božja beseda nas dela radostne, srečanje z Božjo besedo nas napolnjuje z veseljem in to veselje je moja moč, je naša moč. Kristjani so veseli, saj so sprejeli, prejeli so Božjo besedo v srce in neprestano srečujejo Besedo, iščejo jo. To je današnje sporočilo za vse nas. Kratko izpraševanje vesti: Kako poslušam Božjo besedo? Ali pa je enostavno ne poslušam? Kako se jaz srečujem z njegovo Besedo, kar je Sveto pismo? In zatem: Sem prepričan, da je veselje v Gospodu moja moč? Žalost ni naša moč. Žalostna srca hudič takoj potolče, medtem ko nas Gospodovo veselje dviguje, da pojemo in jokamo od veselja. Eden od psalmov pravi, da je v trenutku osvoboditve Babilona, judovsko ljudstvo mislilo, da sanja: ni moglo verjeti. Isto doživetje se zgodi, ko srečamo Gospoda v njegovi Besedi, ko mislimo: ‘Pa saj to so sanje.’ In: ‘Ne morem verjeti vsej tej lepoti.’Naj nam Gospod vsem podeli milost, da bi odprli srce za to srečanje z njegovo Besedo in se ne bi bali veselja, da se ne bi bali praznovati od veselja. To je veselje, ki izvira ravno iz tega srečanja z Božjo besedo.«
    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 3.10.2019)

    Povzetek sporočila papeža Frančiška: Kako poslušam Božjo besedo? Žalost ni naša moč. Žalostna srca hudič takoj potolče, medtem ko nas Gospodovo veselje dviguje, da pojemo in jokamo od veselja. ‘Naj nam Gospod vsem podeli milost, da bi odprli srce za to srečanje z njegovo Besedo. Naj nas napolni Upanje in Veselje, saj smo Odrešeni in nas Bog Ljubi.

  45. Miro says:

    DEVETA IN DESETA BOŽJA ZAPOVED

    TI DVE ZAPOVEDI NAM POMAGATA ŽIVETI SVETO ČISTOST (DEVETA) IN NENAVEZANOST NA MATERIALNE DOBRINE (DESETA) V MISLIH IN ŽELJAH.

    Piše: Pablo Requena

    »Ne žêli žene svojega bližnjega! Ne bodi pohlepen po hiši svojega bližnjega, po njegovem polju, hlapcu, dekli, volu, oslu ali čemer koli, kar pripada tvojemu bližnjemu« (5 Mz 5,21).

    »Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo« (Mt 5,28).

    Ti dve zapovedi se nanašata na notranja dejanja, povezana z grehi proti šesti in sedmi zapovedi, ki jih moralno izročilo uvršča med t. i. notranje grehe. Na pozitiven način urejata življenje čistosti (deveta) in nenavezanosti na materialne dobrine (deseta) v mislih in željah, skladno z Gospodovimi besedami: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« in »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3.8).

    Prvo vprašanje, na katero velja odgovoriti, je, ali je smiselno govoriti o notranjih grehih; oz. rečeno še drugače: zakaj se negativno vrednoti udejanjanje uma in volje, ki se ne izrazi z zunanjim, graje vrednim dejanjem?

    Vprašanje ni sámo po sebi umevno, kajti na seznamu grehov, ki jih navaja Nova zaveza, najdemo predvsem zunanje grehe (prešuštvo, nečistovanje, umor, malikovanje, čaranje, prepirljivost, jeza itd.). Vendar pa isti seznami kot grehe naštevajo tudi nekatera notranja dejanja (nevoščljivost, častihlepnost, lakomnost).[1]

    Jezus sam pravi, da je človekovo srce tisto, iz česar prihajajo »hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve« (Mt 15,19). Posebej na področju čistosti uči, da »Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo« (Mt 5,28). Iz teh dveh odlomkov izhaja pomembna ugotovitev za moralo, saj govorita o tem, da se vir človeških dejanj, in zato tudi človekove dobrosti ali zlobe, nahaja v željah srca, v tem, kar človeška oseba “hoče” in izbere. Zlo umora, prešuštva, tatvine ni predvsem v fizičnosti dejanja ali v njegovih posledicah (ki imajo pomembno vlogo), temveč v volji (v srcu) morilca, prešuštnika, roparja, ki ob izbiri tega določenega dejanja, le-to hoče: odloča se za smer, ki je nasprotna ljubezni do bližnjega in zato tudi ljubezni do Boga.

    Volja vedno teži k neki dobrini, toda včasih gre za navidezno dobrino, za nekaj, česar tukaj in zdaj ni mogoče racionalno usmeriti v dobrobit osebe v njeni celovitosti. Tat hoče nekaj, kar šteje kot dobro, vendar dejstvo, da ta predmet pripada drugi osebi, onemogoča možnost, da bi odločitev, da to obdrži, mogla biti usmerjena v dobro njega kot človeške osebe, oz. v cilj njegovega življenja. V tem smislu za opredelitev volje kot pozitivno ali negativno ni potrebno zunanje dejanje. Kdor se odloči nekaj ukrasti, pa četudi potem tega zaradi nepredvidenih okoliščin ne more storiti, je ravnal slabo. Izvršil je prostovoljno notranje dejanje zoper krepost pravičnosti.

    Dobrost in zloba osebe se nahajata v volji, zato bi bilo strogo rečeno treba te kategorije uporabljati v zvezi z željami (hotenimi, sprejetimi), ne pa v zvezi z mislimi. Ko govorimo o razumu, uporabljamo druge kategorije, kot npr. resnično in neresnično. Ko deveta zapoved prepoveduje “nečiste misli”, ne govori o podobah ali o mišljenju kot takem, temveč o gibanju volje, ki sprejme neurejeno naslado, ki jo določena (notranja ali zunanja) podoba vzbuja.[2]

    ZA NOTRANJE GREHE LAHKO UPORABIMO NASLEDNJO RAZDELITEV:

    — slabe misli: so domišljijsko predstavljanje grešnega dejanja brez namena izvršitve. Do smrtnega greha pride, če gre za tehtno vsebino in če jo človek išče oz. privoli v to, da se ob tem naslaja;

    — slaba želja (desiderium): notranja in splošna želja po grešnem dejanju, ob kateri človek uživa. Ne sovpada z namenom, da to stori (kar vedno pomeni učinkovito hotenje), čeprav bi bilo marsikdaj storjeno, če ne bi bilo določenih razlogov, ki osebo zaustavijo (npr. posledice dejanja, težavnost izvršitve itd.);

    — grešno zadovoljstvo: je namerna naslada zaradi že izvršenega slabega dejanja, ki ga je storil človek sam ali kdo drug. Povzroči obnovitev greha v duši.

    Notranji grehi sami po sebi imajo navadno manjšo težo od pripadajočih zunanjih grehov, kajti zunanje dejanje v splošnem pokaže močnejšo silo volje. Kljub temu pa so dejansko zelo nevarni, še zlasti za človeka, ki si prizadeva za stik in prijateljstvo z Bogom, kajti:

    — te grehe je lažje storiti, ker zadostuje že pritrditev volje, in so skušnjave lahko bolj pogoste;

    — posveča se jim manj pozornosti, ker jih včasih zaradi nevednosti, drugič pa zaradi določene sokrivde s strastmi, človek noče priznati kot grehe, vsaj kot male grehe, če je bila privolitev nepopolna.

    Notranji grehi lahko deformirajo vest, na primer, kadar človek običajno ali z določeno pogostostjo dopušča mali notranji greh, čeprav se hoče izogibati smrtnega greha. Ta deformacija lahko privede do jezljivosti, do prekrškov zoper ljubezen, do kritičnega duha, do sprijaznjenja s pogosto prisotnostjo skušnjav, brez vztrajnega boja proti njim itd.[3]; v nekaterih primerih lahko pride celo do nepriznavanja notranjih grehov in do njihovega prikrivanja z osmišljenimi nesmisli, ki naposled povzročajo vedno večjo zmedenost vesti; kot posledica raste samoljubje, poraja se nemir, človeku je težko biti ponižen in se iskreno kesati, in lahko konča v stanju mlačnosti. V boju proti notranjim grehom je zelo pomembno, da ne dopuščamo pretirane tankovestnosti (skrupuloznosti).[4]

    ZA BOJ PROTI NOTRANJIM GREHOM NAM JE V POMOČ:

    — pogosto prejemanje zakramentov, ki nam dajejo oz. povečujejo milost in nas ozdravljajo naših vsakodnevnih šibkosti;

    — molitev, mrtvičenje in delo ob iskrenem iskanju Boga;

    — ponižnost — ki nam omogoča, da priznamo svoje šibkosti, brez da bi obupali zaradi svojih napak —, in zaupanje v Boga, vedoč, da nam je vselej pripravljen odpustiti;

    — vaja v iskrenosti do Boga, do samega sebe in v duhovnem vodstvu, pri čemer čim bolj skrbno opravljamo spraševanje vesti.

    OČIŠČENJE SRCA

    Deveta in deseta zapoved upoštevata notranje mehanizme, v katerih koreninijo grehi proti čistosti in pravičnosti, v širšem smislu pa vsak greh.[5] V pozitivnem smislu ti dve zapovedi vabita k ravnanju s pravilnim namenom, s čistim srcem. Zato sta zelo pomembni, saj se ne zaustavita ob zunanjem presojanju dejanj, temveč gresta do vira, iz katerega ta dejanja izhajajo.

    Ti notranji dinamizmi so temeljnega pomena v krščanskem moralnem življenju, kjer imajo v zvezi z darovi Svetega Duha in vlitimi krepostmi velik vpliv človekove dispozicije. V tem smislu so posebej pomembne moralne kreposti, ki so pravzaprav dispozicije volje in drugih teženj v smeri dobrega ravnanja. Ob upoštevanju teh elementov je mogoče zavreči nekakšno karikaturo moralnega življenja, ki ga prikazuje zgolj kot boj za izogibanje greha, pri čemer odkrijemo obširno pozitivno obzorje prizadevanja za rast v krepostih (za očiščenje srca), kar je del človekovega, in še posebej kristjanovega življenja.

    Bolj specifično se ti dve zapovedi nanašata na notranje grehe proti kreposti čistosti in pravičnosti, ki so dobro povzeti v odlomku iz Svetega pisma, ki navaja »tri vrste poželenja ali poželjivosti: poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja (prim. 1 Jn 2,16)« (Katekizem, 2514). Deveta zapoved govori o obvladovanju poželenja mesa, deseta pa o poželenju po tujem imetju. Se pravi, da prepovedujeta, da bi se na zavéden in hoten način prepuščali tem poželenjem.

    Te neurejene težnje ali poželenja niso nič drugega kot upor »“mesa” zoper “duha”. Poželenje prihaja iz nepokorščine prvega greha« (Katekizem, 2515). Po izvirnem grehu ni iz poželenja izvzet nihče razen našega Gospoda Jezusa Kristusa in Device Marije.

    Četudi poželenje sámo po sebi ni greh, pa nagiba h grehu in ga povzroči, kadar ni s pomočjo milosti podvrženo razumu, ki ga razsvetljuje vera. Če pozabimo na obstoj poželenja, zlahka pridemo do mišljenja, da so vse težnje, ki jih izkusimo, “naravne”, in da ni nič slabega, če se jim prepustimo. Da je to zmota, se mnogi zavejo ob razmisleku o težnjah po nasilju: priznajo, da se tem težnjam ne smemo prepustiti, ampak jih obvladati, ker niso naravne. Kljub temu pa, ko gre za čistost, nočejo priznati istega stališča in pravijo, da ni nič slabega, če se predajamo tem “naravnim” vzgibom. Deveta zapoved nam pomaga razumeti, da temu ni tako, ker je poželenje naravo popačilo, in je tisto, kar izkušamo kot naravno, pogostokrat posledica greha, ki ga je treba krotiti. Enako bi lahko rekli o nezmernem hlepenju po bogastvu oz. o lakomnosti, na kar se nanaša deseta zapoved.

    Pomembno je poznati ta nered, ki so ga v nas povzročili izvirni greh in naši osebni grehi, kajti to spoznanje:

    — nas spodbuja k molitvi: samo Bog nam odpusti izvirni greh, ki je izvor poželenja; in ravno tako bomo samo z njegovo pomočjo zmogli premagati to neurejeno težnjo; božja milost ozdravlja našo naravo ran greha (poleg tega, da jo povzdigne v nadnaravni red);

    — nas uči ljubiti vse stvarstvo, saj je iz božjih rok prišlo kot dobro; naše neurejene želje so tisto, zaradi česar je mogoče ustvarjene dobrine zlorabiti.

    BITKA ZA ČISTOST

    Čistost srca pomeni imeti svet način čutenja. Z božjo pomočjo in osebnim prizadevanjem postanemo vedno bolj “čisti v srcu” — to pomeni čistost v mislih in željah.

    Kar zadeva deveto zapoved, doseže kristjan to čistost z božjo milostjo ter s krepostjo in z darom čistosti, s čistimi nameni, s čistostjo svojega pogleda in z molitvijo.[6]

    Čistost pogleda ni omejena samo na odvračanje pogleda od očitno neprimernih podob, temveč zahteva, da se raba naših zunanjih čutov prečisti in bomo tako mogli na svet in na druge ljudi gledati z nadnaravnim pogledom. Gre za pozitiven boj, ki človeku omogoča odkriti resnično lepoto v vsem, kar je ustvarjeno, in še posebej lepoto tistih, ki so bili ustvarjeni po božji podobi in sličnosti.[7]

    »Čistost postavlja zahtevo po sramežljivosti. Sramežljivost je sestavni del zmernosti. Sramežljivost varuje intimnost osebe in v ta namen zavrača razkrivanje tega, kar mora ostati skrito. Naravnana je na čistost in izpričuje njeno tenkočutnost. Sramežljivost vodi poglede in kretnje tako, da se skladajo z dostojanstvom oseb in njihove povezanosti« (Katekizem, 2521).

    UBOŠTVO SRCA

    »Hrepenenje po resnični sreči rešuje človeka pretirane navezanosti na dobrine tega sveta, da bi se dovršilo v gledanju in blaženosti Boga« (Katekizem, 2548). »Obljuba o gledanju Boga presega vsako srečo. V Svetem pismu gledati pomeni posedovati. Kdor gleda Boga, prejme vse dobrine, ki si jih je mogoče zamisliti.«[8]

    Gmotne dobrine so dobre kot sredstvo, niso pa cilj. Ne morejo potešiti človeškega srca, ki je ustvarjeno za Boga in ga materialno blagostanje ne zadovolji.

    »Deseta zapoved zametuje lakomnost in težnjo, da bi si brez mere prilaščali zemeljske dobrine; ta zapoved prepoveduje neurejeno pohlepnost, ki se rodi iz čezmernega hlepenja po bogastvu in njegovi moči. Prepoveduje tudi težnjo, da bi prizadejali krivico, s katero bi bližnjemu škodovali v njegovem časnem imetju« (Katekizem, 2536).

    Greh je odvračanje proč od Boga in obračanje k ustvarjeninam; navezanost na gmotne dobrine radikalno spodbuja to obračanje in vodi v slepoto uma, v zakrknjenost srca: »Kako more božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?« (1 Jn 3,17). Neurejeno hlepenje po materialnih dobrinah je v nasprotju s krščanskim življenjem: ni mogoče služiti Bogu in bogastvu (prim. Mt 6,24; Lk 16,13).

    Pretiran pomen, ki se danes pripisuje gmotnemu blagostanju nad mnogimi drugimi vrednotami, ni znamenje človeškega napredka; predstavlja izgubo in znižanje ravní človeka, čigar dostojanstvo temelji na tem, da je duhovno bitje, poklicano k večnemu življenju kot božji otrok (prim. Lk 12,19-20).

    »Deseta zapoved zahteva, da iz človeškega srca izženemo nevoščljivost« (Katekizem, 2538). Nevoščljivost je eden izmed glavnih grehov. »To je žalost zaradi dobrine, ki pripada bližnjemu« (Katekizem, 2539). Iz nevoščljivosti lahko izhajajo še mnogi drugi grehi: sovraštvo, opravljanje, obrekovanje, nepokorščina itd.

    Nevoščljivost predstavlja zavračanje ljubezni. V boju proti njej moramo živeti krepost dobrohotnosti, ki nam pomaga, da drugim želimo dobro kot izraz naše ljubezni do njih. Pri tem prizadevanju nam pomaga tudi krepost ponižnosti, kajti ne gre pozabiti, da nevoščljivost pogosto izhaja iz napuha (prim. Katekizem, 2540).

    Povzeto po: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-38-deveta-in-deseta-bozja-zapoved/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  46. Miro says:

    PRAZNIK: SPREOBRNITEV APOSTOLA PAVLA

    MESEC DNI PO BOŽIČU SE OD 7. STOLETJA SPOMINJAMO SPREOBRNJENJA FARIZEJA SAVLA V POZNEJŠEGA APOSTOLA PAVLA.

    “Med potjo, ko se je bližal Damasku … je padel na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: ‘Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?’ Rekel je: ‘Kdo si, Gospod?’ Glas pa je odgovoril: ‘Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš’.” (Apd 9, 3–6)

    O SPREOBRNITVI …

    Apostol Pavel iz Tarza je sprva vneto preganjal privržence Jezusa Kristusa in poskušal uničiti nastajajočo krščansko Cerkev. Dogodek v Damasku pa je radikalno spremenil njegovo življenjsko pot.

    Po videnju pred Damaskom je iz preganjalca Kristusa postal apostol. Iz Savla je postal Pavel.

    O njegovi spreobrnitvi poročajo Apostolska dela (Apd 9,1–19; 22,1–21) in Pismo Galačanom (Gal 1,11–24). Kaj je razvidno iz njih?

    Razvidno je, da je Bog dal pobudo in se Savlu prikazal na poti Damask. Preko luči in glasu, ki je značilna za Božja razodetja, se je Vstali Gospod prikazal Savlu in ga vprašal za razlog njegovega početja: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« (Apd 9,4). Jezus ni rekel, zakaj preganjaš moje učence. Jezus in njegovo telo Cerkev sta eno. Pavel je padel na tla. Ko se je postali na noge, ni videl ničesar, postal je slep. Kristusova luč ga je zaslepila in postal je slep. Iz močnega, vplivnega in neodvisnega moža je postal slaboten, potreben pomoči in odvisen od drugih, saj ni videl.

    Pavel je po spreobrnjenju in daljši notranji in zunanji pripravi na svoje poslanstvo evangelij neustrašno ponesel poganskim ljudstvom. Zavedal se je, da ga je Kristus poklical za apostola. Odtlej ga pri širjenju Božjega kraljestva ni moglo nič ustaviti.

    »Živeti je zame Kristus in umreti dobiček.« (sv. Pavel)

    V RAZMISLEK …

    KAJ SE LAHKO NAUČIMO IZ SPREOBRNITVE APOSTOLA PAVLA?

    Morda to, da krščanstvo ni neka nova filozofija ali nova morala. Kristjani smo le, če se srečamo z Jezusom Kristusom. Jezus se nam verjetno ne razodene na tako veličasten način, kot se je sv. Pavlu, ki ga je naredil za apostola vseh narodov. Toda tudi mi ga lahko srečamo. Na kakšen način? Morda pri branju Svetega pisma, v molitvi, v liturgičnem življenju Cerkve, v dobrodelnosti …

    Pavel je rekel: »Ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar nočem.« (Rim 7,15)

    MOLIMO

    Bog, oče vseh ljudi,
    napolni nas s tisto gorečo vero,
    ki je razvnemala apostola Pavla
    pri širjenju tvoje slave. Amen.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/spreobrnitev-apostola-pavla/

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

  47. Miro says:

    Hvalite Gospoda, vsi narodi,
    slavite ga, vsa ljudstva.
    Močna je do nas njegova ljubezen,
    Gospodova zvestoba traja vekomaj.
    (iz psalma 117)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  48. janez says:

    Papež Frančišek: Ko imamo raje nezadovoljstvo kot pa upanje

    Ko imamo raje nezadovoljstvo kot pa upanje
    »Včasih imajo kristjani raje polom in neuspeh, ki daje prostor pritoževanju in nezadovoljstvu, kar pa je popolna njiva za hudičevo setev. V današnjem berilu iz 4. Mojzesove knjige (4 Mz 21,4-9) beremo o utrujenosti.

    Duh utrujenosti vodi v nezadovoljstvo
    Ljudstvo se je naveličalo potovanja. Navdušenje in upanje sta na poti iz egiptovskega suženjstva počasi bledela, najprej na obrežju morja, zatem pa v puščavi, tako da so ljudje začeli govoriti proti Mojzesu. Duh utrujenosti nam jemlje upanje. Utrujenost je selektivna. Najprej nam pokaže slabe trenutke, ki jih živimo, pri tem pa pozabimo dobre stvari, ki smo jih prejeli. Ko smo v potrtosti, ne prenesemo potovanja in iščemo zatočišče pri malikih ali obrekovanju ali drugih stvareh. To je za nas model. Ta duh utrujenosti v nas kristjanih nas vodi v nezadovoljno življenje – to je duh nezadovoljstva. Nič nam ni všeč, vse gre narobe. Sam Jezus nas je poučil o tem, ko je govoril o tem duhu nezadovoljstva, da smo namreč kot otroci, ki se igrajo.

    Navezanost na potrtost
    Nekateri kristjani se predajo občutku poloma, ne da bi se zavedali, da je to popolna njiva za hudičevo setev. Včasih se bojijo tolažbe, strah jih je upanja, strah jih je Gospodovega ljubkovanja, in tako živijo v objokovanju manjkajočega. To je življenje mnogih kristjanov. Živijo, da se pritožujejo, živijo, da kritizirajo, živijo iz opravljanja, živijo nezadovoljni. Ljudstvo ne prenese potovanja. Mi kristjani pogosto ne prenesemo potovanja. Raje imamo navezanost na neuspeh, torej na potrtost. Potrtost pa je od kače, stare kače iz zemeljskega raja. Gre za simbol: to je ista kača, ki je zapeljala Evo, sedaj pa ves čas grize v potrtosti.

    Strah pred upanjem
    Življenje preživeti v pritoževanju – takšno je življenje tistih, ki imajo raje neuspeh, ki ne prenesejo upanja, ki ne prenesejo Jezusovega vstajenja. Bratje in sestre, zapomnimo si ta stavek: Ljudstvo se je naveličalo potovanja. Kristjani se naveličajo potovanja. Kristjani se naveličajo ozdravljenja. Kristjani ne prenesejo tolažbe. Smo bolj navezani na nezadovoljstvo, utrujenost, neuspeh. Naj nas Gospod osvobodi od te bolezni.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 9.4.2019)

    Preložite svoje breme na Gospoda, On bo skrbel zate, nikoli ne bo dopustil, da bi Pravični omahnil. Psalm 55,23.

    PREMISLEKI O NAŠEM ŽIVLJENJ ali Cogitationes de nostrae Vitae
    Ne preživi, kar ni bilo spočeto z ljubeznijo, kajti tisto,
    ki nikoli ne premine, ampak izžareva svojo Večno luč,
    je ljubezen našega Boga in ljudi, kajti Bog je Ljubite se med seboj.
    Pomirja spore, blaži sovraštva plamen, mir povrne svetu in združi razdvojene.
    Popravlja krivice, je vsakomur v pomoč in nikomur ne zada rane.
    Bati se mu ni gorja prihodnjih dni, kdor jo na pomoč pokliče,
    živel bo varno in v miru večen.
    Ponavadi ni srečen tisti, ki sprejema, ampak tisti,
    ki predvsem moli, pomaga, živi pravično, Spolnjuje Božjo Voljo, ki daje in razdaja bližnjim.
    Človek ki živi v miru, bogaboječe in pravično, prinaša Luč, Dobroto in Mir med ljudi.
    Človek pri tem preprosto daruje drugim košček sebe in pomaga sebi in drugim z Dobroto.
    Prijazno dejanje, uporabno domislico, besedo priznanja,
    roko čez jarek razumevanja, dober predlog, nasvet ob pravem času.
    Vzameš malo iz razuma in malo iz srca,
    vse skupaj dobro zabeliš s prijaznostjo in položiš komu drugemu v premislek in srce.
    Razdana ljubezen je dobljena ljubezen.
    Če hočeš, da ti bodo odpuščali bližnji, odpuščaj tudi sam ljudem,
    kajti veliko mu bo odpuščeno, kateri veliko odpušča.
    Hvaležnost blagoslavlja in gre od enega človeka do drugega.
    Ne najdeš je med neomikanimi ljudmi.

    In pet lastnosti odlikujejo dobrega človeka:
    poštenje ga odreši tesnobe; modrost ga odreši dvomov; hrabrost ga odreši strahov in ljubezen ter dobrota pa ga odrešita egoizma ter mu pomagata najti smisel življenja, ki je v služenju bližnjim. In kadar molimo Njega, nam bo dano tisto, kar prosimo in kar On ve, da res potrebujemo. Lep je Božji Svet, Slavimo Boga in se mu Nenehno Zahvaljujmo za vse, kar pride. Saj je taka Božja Volja! Amen

    Božja Ljubezen, Dobrota in Usmiljenje Vate Zaupamo! Božja Pomoč naj bo vedno z nami vsemi.

  49. Hvala says:

    MNOGO KRISTJANOV DANES UMRE V PUŠČAVI SVOJE ŽALOSTI, SVOJEGA GODRNJANJA IN ZAVRAČANJA BOŽJEGA NAČINA. POGLEJMO KAČO, STRUP, TAM V KRISTUSOVEM TELESU, STRUP VSEH GREHOV SVETA IN PROSIMO MILOST, DA BI SPREJELI TEŽKE TRENUTKE

    http://arhiv.mirenski-grad.si/strup-godrnjanja-nad-bozjim-nacinom-odresenja
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Godrnjanje je res strup. Dejansko se človek niti ne zaveda da godrnja proti Bogu. SAM SEBI KOPLJE JAMO SVOJEGA PROPADA.

  50. janez says:

    Papež Frančišek: Jezusov mir je kot mir v globini morja
    Jezusov mir je kot mir v globini morja
    »Kako lahko gredo skupaj stiske in preganjanja, ki jih je doživel sv. Pavel, kakor pripoveduje današnji odlomek iz Apostolskih del in mir, ki ga Jezus pušča svojim učencem s poslovilnimi besedami med zadnjo večerjo: ‘Mir vam zapustim, svoj mir vam dam’, kakor jih prinaša današnji odlomek iz Janezovega evangelija?

    ‘Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali…’
    Življenje sredi preganjanj in stisk se zdi, da je življenje brez miru, a je živeto po zadnjem blagru: ‘Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili’. Jezusov mir gre skupaj s tem življenjem sredi preganjanja in stisk. To je mir, ki je zelo spodaj, zelo spodaj, zelo globoko ob vseh teh stvareh. Mir, ki ga ne more nihče vzeti. Mir, ki je dar. Kakor morje, ki je v globini mirno, čeprav so na površini valovi. Živeti mir z Jezusom, je imeti to izkušnjo v sebi, ki ostane tudi sredi preizkušenj, vseh težav, vseh stisk.

    Kristjan nosi na svojih ramenih življenje, ne da bi izgubil mir
    Samo tako se lahko razume, kako so živeli svojo zadnjo uro številni svetniki, ki niso izgubili miru, ampak so navzočim rekli, da gredo v mučeništvo kot povabljeni na svatbo. To je dar Jezusovega miru, tistega, ki ga ne moremo imeti preko človeških sredstev tako, da bi šli k zdravniku ali vzeli pomirjevalo. Nekaj drugačnega je, ker pride od Svetega Duha v nas in prinaša s seboj trdnost. Kakor jo ima človek, navajen trdo delati, ki je nepričakovano, ker ga je doletela bolezen, moral opustiti vse svoje projekte, a je kljub temu uspel ostati v miru. To je pravi kristjan.

    Prenašati
    Mir nas uči, ta Jezusov mir nas uči, da gremo v življenju naprej. Uči nas vse to prenašati. Prenašati. To je beseda, ki je mi ne razumemo dobro kaj pomeni, a je zelo krščanska beseda. Pomeni nositi na ramenih. Prenašati, pomeni nositi na ramenih življenje, težave, delo, vse, a da pri tem ne izgubimo miru. Še več, nositi na ramenih ter imeti pogum iti naprej. To se razume samo, ko je v nas Sveti Duh, ki nam daje Jezusov mir. Če pa živimo tako, da se pustimo zajeti vneti živčnosti in izgubimo mir, pa pomeni, da nekaj ni v redu.

    Mir kot božanski dar prinese nasmeh v srce
    Ko imamo v srcu od Jezusa obljubljeni dar in ne tistega, ki prihaja od sveta ali zaradi denarja na banki, se lahko soočimo tudi z najbolj krutimi težavami ter gremo naprej. To storimo s še eno sposobnostjo, ki ‘nasmeji srce’. Oseba, ki živi ta mir, nikoli ne izgubi smisla za humor. Zna se nasmehniti samemu sebi, drugim, svoji senci…, se zna nasmehniti vsemu. Ta smisel za humor je tako zelo blizu Božji milosti. Z Jezusovim mirom v vsakdanjem življenju, z Jezusovim mirom v stiskah in z vsaj malo tega smisla za humor, lahko zelo dobro ‘dihamo’. Naj nam Gospod da ta mir, ki prihaja od Svetega Duha, ta mir, ki je od njega in ki nam pomaga prenašati, nositi številne težave v življenju.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 21.5.2019)

  51. Miro says:

    OSMA BOŽJA ZAPOVED

    S POMOČJO KRISTUSOVE MILOSTI KRISTJAN LAHKO DOSEŽE, DA NJEGOVO ŽIVLJENJE VODI RESNICA.

    Piše: Juan Ramón Areitio

    »Osma zapoved prepoveduje v odnosih z bližnjim pačiti resnico. (…) Kršitve resnice z besedami ali dejanji izražajo odklanjanje, da bi sprejemali nase prizadevanje za to, kar je pravilno« (Katekizem, 2464).

    1. ŽIVETI V RESNICI

    »Ker vsem ljudem pripada dostojanstvo osebe (…), jih že njihova narava sama priganja, so pa tudi nravno dolžni, iskati resnico, zlasti tisto, ki se tiče religije. Dolžni so tudi držati se spoznane resnice in vse svoje življenje uravnavati po njenih zahtevah.«[1]

    Človekova nagnjenost k spoznanju resnice in izražanju resnice v besedah in dejanjih je zabrisana zaradi greha, ki je v človeški naravi pustil rano, in sicer kot nevednost v umu in kot zlobo v volji. Zaradi posledic greha je oslabela ljubezen do resnice in ljudje drug drugega goljufajo, pogosto iz sebičnosti in koristoljubja. S pomočjo Kristusove milosti pa kristjan lahko doseže, da njegovo življenje vodi resnica.

    Krepost, ki nagiba, da vedno govorimo resnico, se imenuje resnicoljubnost, iskrenost ali odkritost (prim. Katekizem, 2468). Ta krepost ima tri temeljne značilnosti:

    — iskrenost do samega sebe: pomeni priznati resnico o lastnem zunanjem in notranjem ravnanju: nameni, misli, čustva itd.; brez strahu pred tem, da bi prišli resnici do dna, brez zatiskanja oči pred stvarnostjo;[2]

    — iskrenost do drugih: človeško sožitje bi bilo nemogoče, če med ljudmi ne bi bilo vzajemnega zaupanja, se pravi, če ne bi govorili po resnici ali če se ne bi držali npr. pogodb, ali bolj na splošno, dogovorov, dane besede (prim. Katekizem, 2469);

    — iskrenost do Boga: Bog ve vse, toda ker smo njegovi otroci, želi, da mu to povemo. »Božji otrok se obrača h Gospodu kot k Očetu. Njegov odnos ni hlapčevski, ni formalen priklon, zgolj vljudnost, ampak je poln odkritosrčnosti in zaupanja. Bog se ne zgraža nad ljudmi. Bog se ne naveliča naše nezvestobe. Naš nebeški Oče odpusti vsako žalitev, ko se sin povrne k Njemu, ko se pokesa in prosi odpuščanja. Naš Gospod je tako očetovski, da prehiti našo željo po odpuščanju in nam z odprtimi rokami pride milostno naproti.«[3]

    Iskrenost pri zakramentu spovedi in v duhovnem vodstvu sta izredno učinkovita načina za rast v notranjem življenju: v preprostosti, v ponižnosti in v drugih krepostih.[4] Iskrenost je bistvena za vztrajanje v hoji za Kristusom, kajti Kristus je Resnica (prim. Jn 14,6).[5]

    2. RESNICA IN LJUBEZEN

    Sveto pismo uči, da je treba povedati resnico z ljubeznijo (Ef 4,15). Iskrenost je tako kot vsako krepost treba živeti zaradi ljubezni in z ljubeznijo (do Boga in do ljudi): obzirno in razumevajoče.

    Bratski opomin: je evangeljska praksa (prim. Mt 18,15), s katero se bližnjega opozori na kakšen prekršek ali pomanjkljivost, da bi se lahko popravil. To je velik izraz ljubezni do resnice in dobrote. V določenih primerih je to lahko resna dolžnost.

    Preprostost v odnosih do drugih. Preprostost je navzoča takrat, ko se namen povsem naravno kaže v dejanjih. Preprostost izhaja iz ljubezni do resnice in iz želje, da bi se le-ta nepopačeno izražala v dejanjih z vso naravnostjo, brez prisiljenega obnašanja: temu pravimo tudi iskrenost življenja. Tako kot ostale moralne kreposti mora preprostost in iskrenost urejati razumnost, da bi bili resnični kreposti.

    Iskrenost in ponižnost. Iskrenost je pot za rast v ponižnosti (»hoja v resnici« je govorila sv. Terezija Avilska). Napuh, ki tako zlahka vidi napake drugih — in jih napihuje ali si jih celo izmišlja —, se ne zaveda lastnih. Neurejena ljubezen do osebne odličnosti skuša vedno onemogočiti, da bi se videli takšne, kakršni smo, v vsej naši bedi.

    3. PRIČEVANJE O RESNICI

    »Pričevanje je dejanje pravičnosti, ki ugotavlja resnico ali jo daje spoznati« (Katekizem, 2472). Kristjani imajo dolžnost pričevati o Resnici, ki je Kristus. Zato morajo biti na jasen način in dosledno priče evangelija, brez da bi svojo vero skrivali. Nasprotno ravnanje — pretvarjanje — bi pomenilo sramovati se Kristusa, ki je rekel: »Kdor bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih« (Mt 10,33).

    »Mučeništvo je najvišje pričevanje za resničnost vere; mučeništvo pomeni pričevanje, ki gre prav do smrti. Mučenec pričuje za umrlega in vstalega Kristusa, s katerim je zedinjen po ljubezni« (Katekizem, 2473). Pred izbiro med zanikanjem vere (z besedo ali dejanjem) in med izgubo zemeljskega življenja mora biti kristjan pripravljen dati življenje: »Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mr 8,36). Kristus je bil obsojen na smrt, ker je pričeval o resnici (prim. Mt 26,63-66). Mnogi kristjani so bili mučenci, ker so ostali zvesti Kristusu, in »kri mučencev je postala seme novih kristjanov.«[6]

    »Če mučeništvo sestavlja vrhunec pričevanja za nravno resnico, vrhunec, h kateremu je razmeroma malo poklicanih, pa vendarle obstaja konkretno pričevanje, z ozirom na katerega morajo vsi kristjani biti pripravljeni, da ga vsak dan dajejo, tudi za ceno trpljenja in težkih žrtev. Kajti spričo mnogovrstnih težav, ki jih more zvestoba do brezpogojnosti nravnega reda terjati tudi v najbolj navadnih okoliščinah, je kristjan ob pomoči božje milosti, izprošene v molitvi, poklican k včasih heroičnemu prizadevanju, pri čemer ga podpira krepost srčnosti, s pomočjo katere more — kakor uči sv. Gregor Veliki — “z ozirom na večno nagrado težave tega sveta celo ljubiti” (Moralia in Job, 7,21,24).«[7]

    4. KRŠITVE RESNICE

    »“Laž je v tem, da kdo reče kaj napačnega z namenom, da bi drugega varal” (Sv. Avguštin, De mendacio, 4,5). Gospod ožigosa v laži delo hudobnega duha: “Hudiča imate za očeta … v njem ni resnice. Kadar laže, jemlje iz svojega, ker je lažnik in oče laži” (Jn 8,44)« (Katekizem, 2482).

    »Teža laži se meri v skladu z naravo resnice, ki jo laž popači, v skladu z okoliščinami, nameni tistega, ki jo zagreši, v skladu s škodo, ki jo utrpijo tisti, ki so njene žrtve« (Katekizem, 2484). Lahko je predmet smrtnega greha, »kadar hudo prizadene kreposti pravičnosti in ljubezni« (prav tam). Lahkomiselno ali prazno govorjenje (prim. Mt 12,36) zlahka pripelje do laži (nenatančno ali krivično presojanje, pretiravanje, obrekovanje).

    Krivo pričevanje in kriva prisega: »Kadar je resnici nasprotujoče govorjenje izrečeno pred javnostjo, dobi posebno težo. Pred sodiščem postane krivo pričevanje. Če je podano pod prisego, gre za krivo prisego« (Katekizem, 2476). Storilec je obvezan škodo popraviti.

    »Spoštovanje do dobrega imena vseh prepoveduje vsako ravnanje in vsako besedo, ki bi jim mogla povzročiti neupravičeno škodo« (Katekizem, 2477). Pravica do časti in do dobrega imena — tako lastnega kot tujega — je dobrina, ki je dragocenejša od bogastva, je velikega pomena za osebno, družinsko in družbeno življenje. Grehi zoper dobro ime bližnjega so:

    — predrzna sodba: kadar kdo brez zadostne utemeljitve domnevno moralno krivdo bližnjega priznava kot resnično (npr. če sodi, da je nekdo ravnal s slabim namenom, četudi to ni ugotovljeno). »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni« (Lk 6,37) (prim. Katekizem, 2477);

    — blatenje: je vsaka krivična pregrešitev zoper dobro ime bližnjega. Lahko je dveh vrst: opravljanje, kadar kdo brez sorazmerno tehtnega razloga razkriva resnično obstoječe grehe ali napake bližnjega; in obrekovanje, kar pomeni pripisovati bližnjemu neresnične grehe ali pomanjkljivosti. Obrekovanje vsebuje dvojno zlo: zoper resnicoljubnost in zoper pravičnost (ki je tem hujše, čim večje in čim bolj razširjeno je obrekovanje).

    Dandanes so takšne kršitve zoper resnico ali dobro ime pogoste v sredstvih obveščanja. Tudi zaradi tega je potrebno imeti nekaj zdravega kritičnega duha pri branju novic v časopisih, revijah, na televiziji itd. Naivno ali slepo jemanje vsega kot resnično vodi k oblikovanju napačne sodbe.[8]

    Vedno, kadar je bil nekdo očrnjen (bodisi z opravljanjem ali z obrekovanjem), je povzročitelj obvezan storiti, kar more, da bi bližnjemu povrnil dobro ime, ki ga je po krivici oškodoval.

    Treba se je izogibati sodelovanju pri teh grehih. Pri oškodovanju dobrega imena bližnjega so v različni meri soudeleženi: kdor uživa v poslušanju obrekovalca in se veseli tega, kar govori; nadrejeni, ki ne prepreči opravljanja na račun podrejenega, in kdorkoli, ki — kljub neodobravanju tega greha — iz strahu, iz brezbrižnosti ali iz sramežljivosti ne opomni oz. ne zavrne obrekljivca ali opravljivca, ter kdor lahkomiselno širi namigovanja drugih v škodo ugleda tretje osebe.[9]

    Kršitev resnice je tudi vsaka beseda ali ravnanje, »ki z laskanjem, prilizovanjem ali dobrikanjem bližnjega opogumlja ali potrjuje v hudobiji njegovih dejanj in izprijenosti njegovega vedenja. Prilizovanje je velik greh, če postane sokrivo za pregrehe in velike grehe. Želja, da bi izkazali uslugo ali prijateljstvo, ne opravičuje dvoličnosti govorjenja. Prilizovanje je mali greh, kadar želi biti samo prijetno, izogniti se kakšnemu zlu, odpomoči kakšni potrebi, doseči zakonite ugodnosti« (Katekizem, 2480).

    5. SPOŠTOVANJE ZASEBNOSTI

    »Blagor in varnost drugega, spoštovanje do zasebnega življenja, skupni blagor, to so zadostni razlogi za molk o tem, kar ni potrebno, da bi bilo znano, ali pa za uporabo diskretne (zadržane) govorice. Dolžnost izogibati se pohujšanju pogosto narekuje strogo diskretnost. Nihče ni dolžan razkriti resnico tistemu, ki nima pravice, da bi jo poznal« (Katekizem, 2489). »Pravica do priobčevanja resnice ni brezpogojna« (Katekizem, 2488).

    »Tajnost zakramenta sprave je sveta in ne sme biti izdana pod nobeno pretvezo. “Spovedna tajnost je nedotakljiva; zato je prepovedano, da bi spovednik z besedo ali na kakršenkoli način in iz kateregakoli razloga kakorkoli izdal spovedanca” (ZCP, kan. 983, §1)« (Katekizem, 2490).

    O poklicnih tajnostih in na splošno o vsaki naravni tajnosti je treba molčati. Razkrivanje teh tajnosti pomeni kršitev spoštovanja do človekove zasebnosti in lahko predstavlja greh zoper pravičnost.

    Potrebno je ohranjati pravilno zadržanost v zvezi s privatnim življenjem oseb. Vmešavanje v zasebno življenje ljudi, ki jih veže političen ali javni položaj, in objavljanje teh informacij v medijih je vredno obsojanja, kolikor to krši njihovo zasebnost in svobodo (prim. Katekizem, 2492).

    Sredstva družbenega obveščanja imajo odločilen vpliv na javno mnenje. So nadvse pomembno področje za apostolat v obrambo resnice in krščanstva.

    Povzeto po: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-37-osma-bozja-zapoved/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  52. janez says:

    Papež Frančišek: Cerkev, ki vedno sprejema (kateheza v Vatikanu)
    »Ko pa smo prišli v Rim, je Pavel dobil dovoljenje, da lahko stanuje zasebno, z vojakom, ki ga je stražil. […] Celi dve leti je Pavel ostal v stanovanju, ki si ga je bil najel, in sprejemal vse, ki so prihajali k njemu. Oznanjal je Božje kraljestvo in o Gospodu Jezusu Kristusu učil z vso svobodo in brez ovir« (Apd 28,16.30-31).

    Beseda, ki spreminja in odpira nove poti
    »Pavlovo potovanje, ki je bilo potovanje evangelija, je dokaz, da lahko človeške poti, če so živete v veri, postanejo prostori prehoda za Božje odrešenje, in sicer preko Besede vere, ki je v zgodovini dejavni kvas, zmožna spremeniti situacije in odpreti vedno nove poti. S Pavlovim prihodom v središče rimskega imperija, se konča pripoved Apostolskih del, ki pa se ne zaključi s Pavlovim mučeništvom, ampak z obilno setvijo Besede. Konec Lukove pripovedi, ki je zasnovana na potovanju evangelija po svetu, vsebuje in povzema ves dinamizem Božje besede, neustavljive Besede, ki hoče hiteti, da bi vsem sporočila odrešenje.

    Pavel oznanja Kristusa
    Pavel v Rimu sreča predvsem svoje brate v Kristusu, ki ga sprejmejo in mu vlijejo pogum (glej Apd 28,15), ob njihovi topli gostoljubnosti pa lahko pomislimo, kako zelo je bil njegov prihod pričakovan in zaželen. Zatem mu je dovoljeno stanovati zasebno pod custodia militaris, torej z vojakom, ki ga je stražil; bil je v hišnem priporu. Kljub svojemu položaju jetnika, Pavel lahko srečuje judovske prvake ter jim pojasni, kako je bil prisiljen pritožiti se cesarju, in jim govori o Božjem kraljestvu. Prepričati jih želi v zvezi z Jezusom, pri tem pa začne s Pismi in jim pokaže sosledje med Kristusovo novostjo in ‘Izraelovim upanjem’ (Apd 28,20). Pavel se v celoti prepoznava kot jud in v evangeliju, torej v oznanilu Kristusa, umrlega in vstalega, vidi izpolnitev obljub, ki so bile dane izvoljenemu ljudstvu. Temu prvemu, neformalnem srečanju, ko so mu Judje precej naklonjeni, sledi bolj uradno, med katerim Pavel ves dan oznanja Božje kraljestvo in poskuša svoje sogovornike odpreti za vero v Jezusa, začenši ‘z Mojzesovo postavo in preroki’ (Apd 28,23). Ker vsi niso prepričani, poudari otrdelost srca Božjega ljudstva zaradi njegove obsodbe (glej Is 6,9-10) in z gorečnostjo hvali odrešenje narodov, ki se pokažejo občutljivi za Boga in sposobni poslušati besedo evangelija življenja (glej Apd 28,28).

    Cerkev, ki se nikoli ne utrudi sprejemati
    Luka na tem mestu pripovedi zaključi svoje delo in ne pokaže Pavlove smrti, ampak dinamizem njegovega oznanjevanja, Besede, ki ‘ni vklenjena’ (2 Tim 2,9). Pavel nima svobode gibanja, vendar pa svobodno govori, kajti Beseda ni vklenjena. Beseda je pripravljena, da se pusti posejati apostolovim polnim rokam. Pavel to počne ‘z vso svobodo in brez ovir’ (Apd 28,31), v hiši, kjer sprejema tiste, ki želijo prejeti oznanilo o Božjem kraljestvu in spoznati Kristusa. Ta hiša, ki je odprta za vsa iščoča srca, je podoba Cerkve, ki se, čeprav je preganjanja, nerazumljena in vklenjena, nikoli ne utrudi z materinskim srcem sprejemati vsakega moškega in vsako žensko, da bi jima oznanila ljubezen Očeta, ki je postal viden v Jezusu.

    Dragi bratje in sestre, na koncu te poti, ki smo jo živeli skupaj, medtem ko smo sledili poti evangelija v svet, naj Duh v vsakem izmed nas poživi klic k biti pogumni in veseli evangelizatorji. Kakor Pavla tako naj tudi nas naredi zmožne, da bomo prepojili naše domove z evangelijem in jih naredili za kraje bratstva, kjer se sprejema živi Kristus, ki nam prihaja naproti po vsakem človeku in v vsakem času.«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 15.1.2020)

    Bogu hvala za vse Nauke in Vodstvo nas vernikov.

  53. Miro says:

    GODUJE SV. FRANČIŠEK SALEŠKI, KI VELJA ZA UTEMELJITELJA MODERNE
    KATOLIŠKE DUHOVNOSTI. INTELEKTUALNO JE VPLIVAL NA NEKATERE
    NAJVIDNEJŠE OSEBNOSTI 17. STOLETJA V FRANCIJI. JE CERKVENI UČITELJ.

    O njegovem življenju več na:
    https://portal.pridi.com/dogodek/sv-francisek-saleski-zavetnik-novinarjev/

    Sv. Frančišek Saleški, prosi za nas!

  54. Miro says:

    KDO JE MOJA MATI?

    Boga je potrebno vsak dan znova prositi za milost, da bi razumeli njegovo voljo, za milost, da bi ji sledili, in za milost, da bi jo izpolnili vse do konca. Postava je bila nekoč sestavljena iz predpisov in prepovedi, krvi volov in kozlov, starodavnih daritev, ki niso imele ne moči, da bi odvzemale grehe, ne moči, da bi prinašale pravico. Potem je na svet prišel Kristus. Ko je šel na križ, nas je s tem dejanjem enkrat za vselej opravičil. Pokazal nam je, katera žrtev je Bogu najbolj prijetna: ne žrtvovanje živali, ampak darovanje lastne volje, da bi izpolnili Očetovo voljo. O vsem tem nam govorijo svetopisemski odlomki današnjega dne.

    Poslušnost Božji volji je eno izmed jeder vere. Za kristjana pomeni pot svetosti. Preko tega se uresničuje Božji načrt, Božje zveličanje. A nasprotovanje se je začelo že z Adamovo neposlušnostjo v raju: Tista neposlušnost je prinesla zlo celemu človeštvu. Tudi grehi so dejanja neposlušnosti Bogu, neizpolnjevanja Božje volje. A Gospod nas uči, da je to pot in da ni druge. Ta pot se začenja z Jezusom, v nebesih. Na zemlji pa se začenja z Marijo, ki je angelu odgovorila, naj se zgodi Božja volja: In s tistim ‘da’ Gospodu je Gospod začel svojo pot med nami.

    Ni lahko izpolnjevati Božje volje. Ni bilo lahko za Jezusa, ki je bil skušan v puščavi in tudi na vrtu Getsemani, kjer je z mukami v srcu sprejel trpljenje, ki ga je čakalo. Ni bilo lahko za nekatere učence, ki so ga zapustili, ker niso razumeli, kaj pomeni izpolnjevati Očetovo voljo. In ni lahko za nas, glede na to, da so nam vsak dan na pladnju ponujene številne možnosti. Takrat se lahko vprašamo, kako naj izpolnimo Božjo voljo, in prosimo za milost, da bi to tudi želeli storiti.

    To, kar dela človeka velikega pred Bogom, ni poklic, stan, položaj ali bogastvo, ampak ponižna zvestoba pred Njim. Lahko je duhovnik, mož, žena ali samski, največji revež ali mogočni kralj. Svetniki rastejo iz vseh družbenih slojev. Pred Bogom nas dela velike skladnost naše volje z Božjo voljo. Tako. Program imamo. Marija nas podpira in prosi za nas. Pogumno naprej, naš cilj je živi Bog.

    Zato se kar vprašajmo: Molim, da bi mi Gospod dal željo, da bi izpolnil njegovo voljo, ali iščem kompromise, ker se Božje volje bojim? Pomembno je moliti, da bi spoznali Božjo voljo glede sebe in svojega življenja, glede odločitev, ki so pred nami, glede tega, kako ravnati. To sta molitev za to, da bi si želeli izpolnjevati Božjo voljo, in molitev, da bi jo spoznali. Ko pa enkrat spoznam Božjo voljo, mora slediti še molitev, da bi jo tudi zares izpolnil: Da bi izpolnil tisto voljo, ki ni moja, ki je Njegova. To ni lahko.

    Moliti, da bi si želeli slediti Božji volji; moliti, da bi spoznali Božjo voljo; in – ko jo enkrat poznamo – moliti, da bi šli naprej z Božjo voljo. Gospod naj nam vsem da milost, da bi nekega dne o sebi lahko slišali tisto, kar je dejal o množici, ki je hodila za njim, ki je sedela okoli njega, kot smo slišali v današnjem evangeljskem odlomku: ‘Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat in sestra in mati.‘ Z izpolnjevanjem Božje volje postanemo člani Jezusove družine, postanemo mati, oče, sestra, brat.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    O presveta Božja volja, ljubim te nadvse! (sv. Angela Merici)

  55. janez says:

    DUHOVNA OPOROKA EKSORCISTA GABRIELA AMORTHA
    Knjiga z naslovom BOG, LEPŠI OD HUDIČA je napisana v obliki intervjuja, ki opisuje dolgo pot življenja eksorcista, patra Gabriela Amortha. Knjigo je iz italijanskega jezika prevedel Franček Bertolini, izdala pa sta jo Ognjišče in Slomškova založba v Mariboru, leta 2016.

    Tukaj je nekaj citatov iz knjige:
    »Ne želim biti kritičen, toda dejstvo je, da kljub vsem dobrim željam glede Boga udarjamo mimo. Nekaterim prav gotovo uspe. Toda glede na to, kako svet živi, očitno še nismo dovolj srečali ljubečega Boga, kar ne pomeni, da ne obstaja.«
    Str. 30

    »Sveto pismo ne govori samo o življenju in o dobrih stvareh, temveč tudi o zlu, nasilju in hudiču, ki je njihov izvir in vzrok. Tako predstavlja celotno življensko izkušnjo, ki ni vedno samo plovba po mirnem toku. Svetopisemske podobe nasilja opozarjajo na iznakaženo zgodovino, ki je daleč od Boga in njegove dobrote. Tako človek še bolj zahrepeni po najvišjem Dobrem.«
    Str. 36

    »Resnično krščanstvo ni samo zdravilo, temveč tudi zaščita proti zlu. V krščanstvu imajo posebno mesto vrednote, ki varujejo osebo, dobro in življenje. V krščanstvu se uresničuje notranje življenje, dialog med znanostjo in vero, odprtost za presežno, ne kot beg, temveč kot možnost resničnega srečanja z Bogom.«
    Str. 90

    »Sam znani teolog Karl Rahner je v svoji razumskosti znal poudarjati, da glede hudiča ni nevarnosti, da bi pretiravali, kajti »pred resnostjo zgodovine odrešenja bi bilo neresno videti v hudiču neke vrste duhca, ki izgubljeno tava po svetu. Prav je videti v hudiču oblast, ki z vojnami in nasiljem gospoduje svetu, se upira Bogu in skuša človeka.« V bistvu se moramo bolj strinjati glede tega, kako se izogniti zlu in pospešiti dobro, brez lažnih predstav.«
    Str. 95-96

    »Najprej se je treba zavedati ranjenosti, ki je v nas. Izrazi se lahko skozi žalost, jezo, uporništvo, celo preklinjanje. Ne glejmo nase kot na hudobneže, temveč kot ranjence, ki potrebujemo in imamo pravico do zdravila.«
    Str. 107

    »Ni čudno, če se zlo trudi naseliti ravno v Cerkvi in v cerkvah, kjer je Jezus v evharistiji. Hudič želi ustvariti zmedo prav tam, kjer je izvir dobrega. Tam, kjer je naš Gospod in njegov namestnik na zemlji. Ne motijo ga niti papeževi sodelavci niti pokvarjeni kleriki niti mlačni kristjani. Teh je najbolj vesel. Satanova poguba so Kristusova telo in kri, evharistija in vsi, ki Jezusa častijo.«
    Str. 130

    »Obstajata dve enaki in nasprotni si napaki, ki ju lahko človek naredi glede hudiča. Prva je, da ne verjame v njegov obstoj. Druga je, da tako verjame, da se s tem preveč ukvarja in mu to škoduje. Hudič je obeh napak vesel ter podpira bodisi materialista, bodisi čarovnika.« Kdor se želi izogniti tema napakama, naj se izobražuje, naj spozna hudičeve nakane, skrite tistim, ki se za te stvari ne zanimajo in se s tem nočejo seznaniti.«
    Str. 130-131

    »Najboljši način, da se nas hudič naveliča, je, da se z vsem srcem oklenemo Božje lepote in dobrote. Božja lepota nas tako privlači, da nas odtrga od vezi, ki smo jih vzpostavili s hudičem, ko smo se pustili prevarati njegovi lepi preobleki. Odprimo srca za vrednote življenja, spoštovanja osebe, prijaznosti ter bežimo pred jezo, nasiljem in sebičnostjo, ki povzročajo toliko trpljenja.«
    Str. 108

    http://prenova.rkc.si/index.php/publikacije/duhovno-branje-2/35-duhovno-branje

    Molitev k nadangelu Mihaelu
    Sveti nadangel Mihael, zmagovalec peklenskega zmaja!
    Od Boga si prejel veliko moč, da s ponižnostjo uničiš napuh temnih sil.
    Rotim(o) te, pomagaj nam pridobiti ponižnost srca, neomajno zvestobo,
    da bi vedno izpolnjevali Božjo voljo in da bi vztrajali v trpljenju in skušnjavah.
    Pomagaj nam, da obstanemo pred Prestolom Božje sodbe.
    Amen.

    Sveti Mihael, danes se izročam pod tvoje skrbno varstvo in te prosim:
    varuj mene, moje domače in moje prijatelje, moje delo in vse kar imam.
    Izprosi nam milost,
    da bomo spoznali in priznali svoje grehe ter se jih pokesali.
    Pomagaj nam, da bomo lahko z vsem srcem ljubili Boga:
    Očeta, Sina in Svetega Duha, Devico Marijo,
    svetega Jožefa, angele, svetnike in vse ljudi na svetu.
    Sveti Mihael, brani nas pred sovražniki duše.
    V zadnji uri življenja nam stoj ob strani.
    Popelji nas v nebeško kraljestvo, pred Božji prestol,
    da bomo s teboj in z vsemi angeli ter svetniki prepevali hvalo,
    čast in slavo Gospodu Jezusu Kristusu, ki živi in kraljuje vekomaj.
    Amen.

    • janez says:

      Addendum
      Papež Frančišek: 7 korakov do zmage nad princem zla (Aleteia)
      Prvi papež, Peter, je krščansko življenje povzel z naslednjimi besedami: “Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveči lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri.” Trenutni papež Frančišek navaja njegove besede in v svojem zadnjem dokumentu z naslovom Veselite in radujte se (Gaudete et Exsultate) Petrov nasvet še razširi. Predmet njegove apostolske spodbude je svetost – če vam ta beseda zveni hladno in neprivlačno, preberite dokument in videli boste, kako resnična in privlačna je lahko. In če vam zveni preprosto, no, potem je “krščansko življenje stalen boj”, piše Frančišek. “Potrebujemo moč in pogum, da se upremo skušnjavam hudiča in oznanjamo evangelij.” In kako naj se borimo proti hudiču? Papež Frančišek ima načrt.

      Prvič: Hudiča vzemite resno.
      Hudič je resničen in brez njega Sveto pismo sploh ne bi imelo smisla, pravi Frančišek. “Navzoč je na prvih straneh Svetega pisma,” piše v apostolski spodbudi in zgodba se konča “z Božjo zmago nad hudičem”. Duhovne bitke ne moremo “omejiti na boj proti svojim človeškim šibkostim in nagnjenjem – pa naj gre za lenobo, poželenje, zavist, ljubosumje ali karkoli drugega”, pojasnjuje papež. “Je tudi nenehen boj proti hudiču, princu zla.” Frančišek poziva k “nadnaravnemu razumevanju”, ki hudičeve napade vidi kot osebne, ne psihološke – toda o hudiču raje ne razmišljajmo na hollywoodski način: “Ni nujno, da nas hudič obsede. Zastruplja nas s sovraštvom, obupom, zavistjo in nemoralnim vedenjem. Ko nismo pozorni, to izkoristi in uniči naša življenja, naše družine in naša občestva.”

      Drugič: Oborožite se.
      Akcijski filmi pravijo: “Ne vzemi noža v strelski dvoboj.” Frančišek pravi enako za naš boj s hudičem: “V tem duhovnem boju lahko računamo na vsa močna orožja, ki nam jih je namenil Bog: vere polno molitev, premišljevanje o Božji besedi, obhajanje svete maše, evharistično češčenje, zakramentalno spravo.” Okrepili se bomo le, če bomo živeli v Kristusu preko zakramentov, ki nam jih je dal. “Če postanemo brezskrbni, nas lažne obljube zla zlahka zapeljejo,” opozarja papež.

      Tretjič: Pomnožite dobra dela – svoja in vseh drugih.
      Med druga orožja v vaši duhovni orožarni sodijo tudi dela usmiljenja in misijonarsko delovanje, dodaja sveti oče, obenem pa opozarja pred prevzetno in hvalisavo dobrodelnostjo. “Veselite se dobrote drugih, kot bi bila vaša, in si želite, da bi imeli v vsem prednost pred vami,” piše papež Frančišek in navaja besede sv. Janeza od Križa. “To počnite z vsem srcem. Tako boste zlo premagali z dobroto, pregnali hudiča in imeli srečno srce,”.

      Četrtič: Poiščite prijatelje med verniki.
      V vojno ne morete brez bataljona in tudi v duhovni bitki se ne morete boriti sami, pravi papež Frančišek. “Če živimo oddaljeni od drugih, se je zelo težko boriti proti pohoti, pastem in skušnjavam hudiča ter sebičnosti sveta,” piše Frančišek. Sami “zlahka podležemo”. Za to imamo cerkve: da se v njih zbirajo ljudje, ki se želijo skupaj boriti v isti bitki. “Rast v svetosti je potovanje v občestvo, drug ob drugem.”

      Petič: Ne verjemite Satanovim obljubam.
      Frančišek spominja, da nas Sveto pismo opozarja pred hudičevimi triki. Tudi papež nas svari: “Prepričan sem, da se s Satanom ne smemo zaplesti v pogovor,” je dejal lani decembra. “Če to storimo, smo izgubljeni. Bistrejši je od nas in povsem nas bo zavrtel; v glavi se nam bo čisto zmešalo.” V apostolski spodbudi Veselite in radujte se sveti oče navaja “kavbojskega svetnika” Joseja Brochera, ki pravi: “Kaj vam koristi, če vam Lucifer obljublja svobodo in vas obdarja z vsemi svojimi prednostmi, če so te lažne, varljive in škodljive?” Zato se papež v dokumentu vedno znova vrača k Božjim obljubam, na katere se lahko zanesemo.

      Šestič: Bodite pripravljeni na ponižanje.
      Ves čas svojega pontifikata Frančišek opozarja pred “duhovno korupcijo”, ki jo v dokumentu pojasnjuje kot “udobno in samozadovoljno obliko slepote. Nenadoma vse postane sprejemljivo: prevare, klevetanje, egoizem in druge prefinjene oblike osrediščenosti vase.” “Korupcija se lahko zgodi komurkoli, trdi sveti oče in navaja Salomona, Davida ter človeka, ki ga omenja Jezus, “osvobojenega od nečistega duha in prepričanega, da je njegovo življenje zdaj urejeno, na koncu pa si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe”. Kako torej nadzirati svoj duhovni ponos? “Ponižnost se lahko v srcu zakorenini le s ponižanji,” piše papež, vključno “z vsakdanjimi ponižanji tistih, ki molčijo, da bi rešili svoje družine, tistih, ki raje hvalijo druge namesto samih sebe, ali tistih, ki izberejo manj prijetno nalogo, včasih celo prenašajo krivico, da bi jo darovali Gospodu”.

      Sedmič: Ljubite velikodušno in molite rožni venec.
      Nazadnje papež Frančišek še zapiše, da bomo v življenju do pravega ravnotežja zlu prišli le s popolno predanostjo: “Tisti, ki se odločijo za nevtralno držo, ki se zadovoljijo z majhnim, ki se odrečejo idealu velikodušnega darovanja Gospodu, ne bodo nikoli zdržali.” Toda ne bojte se, dodaja: “Ta boj je sladek, kajti dopušča nam veselje vsakokrat, ko Gospod zmaga v našem življenju.”
      Priporoča pa se predvsem redno udeleževanje pri maši, redno spoved, molitve in molitev rožnega venca, krščansko življenje, pri čemer se poudarja: “Rožni venec ima veliko moč. Ko ga nekdo moli, se zlo razburi!”

      Papež Frančišek

  56. Miro says:

    Trdno sem upal v Gospoda;
    sklonil se je k meni, uslišal moje vpitje.
    V usta mi je položil novo pesem,
    hvalno pesem našemu Bogu.
    (iz psalma 40)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  57. Miro says:

    SEDMA BOŽJA ZAPOVED

    SEDMA ZAPOVED PREPOVEDUJE, DA BI KRIVIČNO JEMALI ALI ZADRŽEVALI DOBRINO BLIŽNJEGA IN KAKORKOLI DELALI KRIVICO BLIŽNJEMU V NJEGOVIH DOBRINAH.

    Piše: Pau Agulles

    »Sedma zapoved prepoveduje, da bi krivično jemali ali zadrževali dobrino bližnjega in kakorkoli delali krivico bližnjemu v njegovih dobrinah. Predpisuje pravičnost in ljubezen pri ravnanju z zemeljskimi dobrinami in s sadovi človeškega dela. Z ozirom na skupni blagor zahteva, da spoštujemo vesoljno namenitev dobrin in pravico do zasebne lastnine. Krščansko življenje si prizadeva dobrine tega sveta naravnati na Boga in na bratovsko ljubezen« (Katekizem, 2401).

    1. VESOLJNA NAMENITEV DOBRIN IN ZASEBNA LASTNINA

    »V začetku je Bog zemljo in njena bogastva zaupal skupnemu upravljanju človeštva, da bi skrbelo zanjo, ji s svojim delom gospodovalo in uživalo njene sadove (Prim. 1 Mz 1,26-29). Dobrine stvarstva so namenjene vsemu človeškemu rodu« (Katekizem, 2402).

    Kljub temu pa je »prilastitev dobrin zakonita zato, da ljudem zagotovi svobodo in dostojanstvo oseb, da pomaga vsakomur poskrbeti za njegove osnovne potrebe in za potrebe tistih, za katere je dolžan skrbeti« (prav tam).

    »Pravica do zasebne lastnine, pridobljene z delom ali prejete od drugega z dedovanjem ali z darom, ne odpravlja prvotne podarjenosti zemlje celoti človeštva. Vesoljna namenitev dobrin ostaja prvenstvena[1], četudi je res, da se za pospeševanje skupne blaginje zahteva spoštovanje zasebne lastnine, njene pravice in njenega izvrševanja« (Katekizem, 2403). Spoštovanje pravice do zasebne lastnine je pomembno za urejen razvoj družbenega življenja.

    »“Pri uporabljanju zemeljskih dobrin mora človek na zunanje reči, ki jih ima zakonito v lasti, gledati ne tako, kakor da so samo njegove, temveč mora gledati nanje tudi kot na skupne: v tem pomenu namreč, da morejo koristiti ne le njemu, ampak tudi drugim” (II. vatikanski koncil, Konst. Gaudium et spes, 69, 1). Posest neke dobrine postavi njenega lastnika za oskrbnika božje previdnosti, da bi to dobrino napravljal rodovitno in bi od tega priobčeval dobrote drugemu, in sicer najprej tistim, ki so mu blizu« (Katekizem, 2404).

    Marksistični socializem in še zlasti komunizem, ki med drugim zahteva absolutno podrejenost posameznika družbi, zanika pravico osebe do zasebnega lastništva proizvodnih dobrin (tistih, ki omogočajo pridobivanje drugih dobrin, kot so zemlja, proizvodni obrati itd.) in trdi, da ima te dobrine lahko v lasti samo država, kot pogoj za vzpostavitev brezrazredne družbe.[2]

    »Cerkev je zavrgla totalitarne in ateistične ideologije, pridružene v modernih časih komunizmu ali socializmu. Na drugi strani je Cerkev v praksi kapitalizma odklonila individualizem in absolutni primat tržne ekonomije nad človeškim delom« (Katekizem, 2425).[3]

    2. UPORABA DOBRIN: ZMERNOST, PRAVIČNOST IN SOLIDARNOST

    »Spoštovanje človeškega dostojanstva zahteva, da v gospodarskih stvareh izvršujemo naslednje kreposti: krepost zmernosti, da bi brzdali navezanost na dobrine tega sveta; krepost pravičnosti, da bi varovali pravice bližnjega in mu dali, kar mu gre, in krepost solidarnosti« (Katekizem, 2407).

    Del zmernosti je tudi krepost uboštva, ki ne pomeni ne imeti, ampak biti nenavezan na gmotne dobrine, zadovoljiti se s tem, kar zadošča za trezno in zmerno[4] življenje, ter upravljati dobrine za služenje drugim. Naš Gospod nam je dajal zgled uboštva in nenavezanosti od svojega prihoda na svet do svoje smrti (prim. 2 Kor 8,9). Učil je tudi o škodi, ki jo lahko povzroči navezanost na bogastvo: »Bogataš bo težko prišel v nebeško kraljestvo« (Mt 19,23).

    Pravičnost kot moralna krepost je trdna drža, po kateri se s stalno in močno voljo vsakomur daje tisto, kar mu pripada. Pravičnost med posameznimi osebami imenujemo menjalno (komutativno) pravičnost (npr. odplačilo dolga); razdelilna (distributivna) pravičnost »ureja to, kar je skupnost dolžna državljanom sorazmerno z njihovimi prispevki (dajatvami) in njihovimi potrebami« (Katekizem, 2411)[5]; legalna pravičnost pa se tiče tistega, kar državljan dolguje skupnosti (npr. plačevanje pravičnih davkov).

    Krepost solidarnosti je »trdna in nepreklicna odločitev, da bomo delali za občo blaginjo; se pravi za blagor vseh in vsakega, zakaj v resnici smo vsi odgovorni za vse.«[6] Solidarnost je »delitev duhovnih dobrin še bolj kakor delitev gmotnih« (Katekizem, 1948).

    3. SPOŠTOVANJE TUJE LASTNINE

    Sedma zapoved prepoveduje po krivici jemati ali obdržati to, kar je tujega, ali povzročati bližnjemu kakršnokoli krivično škodo na njegovih gmotnih dobrinah. Kraja ali tatvina je zagrešena, kadar so na skrivaj odvzete dobrine bližnjega. Rop pomeni nasilno prilaščanje tujih stvari. Goljufija je oškodovanje bližnjega s pomočjo prevare, lažnih dokumentov ipd., ali pa neizplačevanje pravične plače. Oderuštvo pomeni zahtevati višje obresti od dopustnih za posojeno vsoto (običajno ob izkoriščanju gmotnega položaja bližnjega v potrebi).

    »Nravno nedovoljeni načini so tudi: špekulacija, s katero kdo skuša umetno spreminjati cenitev dobrin, da bi v škodo drugega iz tega izvlekel dobiček; korupcija, s katero kdo preobrača sodbo tistih, ki morajo odločati v skladu s pravom [npr. podkupovanje javnih ali zasebnih uslužbencev]; prilaščanje in zasebno uporabljanje družbenega imetja kakega podjetja; slabo izvršena dela, davčna prevara, ponarejanje čekov in faktur, pretirani izdatki, razsipnost. Prostovoljno povzročati škodo pri zasebni ali javni lastnini nasprotuje nravni postavi in zahteva povrnitev škode« (Katekizem, 2409).

    »Pogodba je podvržena menjalni (komutativni) pravičnosti, ki ureja zamenjave med osebami ob natančnem spoštovanju njihovih pravic. Menjalna pravičnost strogo obvezuje; menjalna pravičnost zahteva zaščito lastninskih pravic, plačevanje dolgov in izpolnjevanje svobodno prevzetih obveznosti« (Katekizem, 2411). »Pogodbe [je treba] strogo izpolnjevati, kolikor je sprejeta obveznost nravno upravičena« (Katekizem, 2410).

    Obveznost povračila: kdor je storil krivico, mora popraviti povzročeno škodo, kolikor je to mogoče. Vračilo ukradene dobrine — ali vsaj želja in sklep po vračilu — je potrebno za prejem zakramentalne odveze. Dolžnost povrnitve obvezuje k dejanju brez odlašanja: krivična zakasnitev poveča škodo upnika in krivdo dolžnika. Fizična ali moralna nezmožnost, dokler traja, opravičuje od obveznosti povračila. Obveznost lahko preneha, na primer, če je dolg odpuščen s strani upnika.[7]

    4. DRUŽBENI NAUK CERKVE

    Ko Cerkev izpolnjuje svoje poslanstvo oznanjevanja evangelija, »v Kristusovem imenu izpričuje človeku njegovo lastno dostojanstvo in njegovo poklicanost k občestvu oseb; Cerkev človeka uči glede zahtev pravičnosti in miru tako, kakor se skladajo z božjo modrostjo« (Katekizem, 2419). Celoto teh naukov o načelih, ki morajo urejati družbeno življenje, imenujemo družbeni nauk in je del katoliškega moralnega nauka.[8]

    Nekatera temeljna načela družbenega nauka Cerkve so: 1) presežno dostojanstvo človeške osebe in nedotakljivost njenih pravic; 2) priznavanje družine kot osnovne celice družbe, osnovane na resničnem nerazvezljivem zakonu, ter potreba po tem, da jo ščitijo in spodbujajo zakonodaja o zakonski skupnosti, vzgoja in javna morala; 3) nauki o skupnem blagru in vlogi države.

    Poslanstvo cerkvene hierarhije je drugačne narave kot poslanstvo politične oblasti. Cilj Cerkve je nadnaraven in njeno poslanstvo je voditi ljudi k zveličanju. Kadar torej cerkveno učiteljstvo govori o časnih zadevah glede skupnega dobrega, to počne z vidika, da se morajo usmeriti k najvišjemu Dobremu, k našemu skupnemu cilju. Cerkev o ekonomskih in družbenih zadevah izreka moralno sodbo, »kadar to zahtevajo osnovne osebne pravice ali zveličanje duš.«[9]

    Pomembno je poudariti, da »ni naloga pastirjev Cerkve, da bi neposredno posegali v politično zgradbo in v organizacijo družbenega življenja. Ta naloga spada k poklicanosti vernih laikov, ki iz svoje lastne pobude sodelujejo s svojimi sodržavljani« (Katekizem, 2442).[10]

    5. GOSPODARSKE DEJAVNOSTI IN DRUŽBENA PRAVIČNOST

    »Človeško delo izhaja neposredno od oseb, ustvarjenih po božji podobi in poklicanih, da drug skupaj z drugim in drug za drugega nadaljujejo delo stvarjenja, gospodujoč zemlji (prim. 1 Mz 1,28; II. vatikanski koncil, Konst. Gaudium et spes, 34; Sv. Janez Pavel II., Okr. Centesimus annus, 31). Delo je torej dolžnost: “Kdor noče delati, naj tudi ne jé” (1 Tes 3,10; prim. 1 Tes 4,11). Delo časti Stvarnikove darove in prejete talente. Biti mora tudi odrešujoče« (Katekizem, 2427). Ko vrši delo v zedinjenosti s Kristusom, postane človek sodelavec Božjega Sina pri njegovem delu odrešenja. Delo je sredstvo za posvečevanje ljudi in zemeljskih stvarnosti, ki jih oblikuje s Kristusovim Duhom (prim. prav tam).[11]

    Pri opravljanju svojega dela ima vsakdo »pravico do gospodarske iniciative; vsakdo naj zakonito uporablja svoje talente, da bi prispeval k izobilju, ki je koristno za vse, in da bi prejel pravične sadove svojih naporov. Skrbno bo pazil, da se bo ravnal po uredbah, ki jih določajo zakonite oblasti z ozirom na skupno blaginjo (prim. Sv. Janez Pavel II., Okr. Centesimus annus, 1. 5. 1991, 32; 34)« (Katekizem, 2429).[12]

    Odgovornost države: »Gospodarstvo, posebej tržno gospodarstvo, se ne more razvijati v institucionalni, pravni in politični praznini. Nasprotno, predpostavlja zagotovilo osebne svobode, lastnine kakor tudi stabilno valuto in učinkovite javne službe. Glavna naloga države je, da to varnost zagotavlja. Tako moreta delavec in proizvajalec uživati sadove svojega dela in se čutita spodbujena, da svoje delo opravljata uspešno in pošteno.«[13]

    Podjetniki so dolžni upoštevati »blagor oseb in ne le povečevanje dobičkov. Ti so seveda potrebni. Dobički omogočajo realiziranje investicij, ki zagotavljajo prihodnost podjetij. Tako jamčijo zaposlitev« (Katekizem, 2432). Oni »nosijo pred družbo gospodarsko in ekološko odgovornost za svoje posle.«[14]

    »Dostop do dela in do poklica mora biti brez krivične diskriminacije odprt vsem, moškim in ženskam, zdravim in prizadetim, domačinom in priseljencem (prim. Sv. Janez Pavel II., Okr. Laborem exercens, 14. 9. 1981, 19; 22-23.). Z ozirom na okoliščine mora družba s svoje strani državljanom pomagati, da si priskrbijo delo in zaposlitev (prim. Sv. Janez Pavel II., Okr. Centesimus annus, 48)« (Katekizem, 2433). »Pravična plača je zakonit sad dela. Odklanjati jo ali zadrževati more pomeniti veliko krivico« (Katekizem, 2434).[15]

    Socialna pravičnost. Ta izraz se je začel uporabljati v 20. stoletju v povezavi s svetovno razsežnostjo, ki so jo pridobili problemi pravičnosti. »Družba zagotavlja socialno pravičnost, kadar uresničuje razmere, ki omogočajo združenjem in vsakemu posamezniku dosegati to, kar jim gre po njihovi naravi in njihovi poklicanosti« (Katekizem, 1928).

    Pravičnost in solidarnost med narodi. »Bogati narodi imajo veliko nravno odgovornost glede tistih, ki si sami ne morejo zagotoviti sredstev za svoj razvoj ali so jim to preprečili tragični zgodovinski dogodki. To je dolžnost solidarnosti in ljubezni; to je tudi obveznost pravičnosti, če blaginja bogatih narodov izhaja iz sredstev, ki niso bila plačana, kakor bi bilo pravilno« (Katekizem, 2439).

    »Direktna pomoč je primeren odgovor na neposredne, izredne potrebe, ki so jih povzročile na primer naravne nesreče, epidemije itd. A taka pomoč ne zadostuje, da bi popravila hudo škodo, ki izhaja iz položajev pomanjkanja, pa tudi ne, da bi za trajno krila potrebe« (Katekizem, 2440).

    Potrebno je tudi reformirati mednarodne ekonomske in finančne institucije, da bi spodbujale in širile ustrezne odnose z manj razvitimi državami (prim. prav tam; Sv. Janez Pavel II., Okr. Sollicitudo rei socialis, 30. 12. 1987, 16).

    6. PRAVIČNOST IN LJUBEZEN

    Ljubezen — forma virtutum, oblika (forma) vseh kreposti —, ki je na višji ravni od pravičnosti, se ne izraža samo ali predvsem z dajanjem več od tega, kar je potrebno strogo po pravici. Je predvsem v razdajanju samega sebe — to je namreč ljubezen — in mora vedno spremljati pravičnost ter jo poživljati od znotraj. Ta vez med pravičnostjo in ljubeznijo se pokaže, na primer, tako, da to, kar moramo dati, damo z veseljem, da skrbimo ne le za pravice druge osebe, marveč tudi za njene potrebe, in da na splošno izvajamo pravičnost z obzirnostjo in razumevanjem.[16]

    Pravičnost mora vedno oblikovati ljubezen. Ni mogoče reševati problemov človeškega sožitja zgolj s pravičnostjo, razumljeno kot nekakšno ustrezno delovanje družbenih struktur, ki se zahteva in je anonimno: »Pri reševanju zadev si prizadevaj, da ne bi nikdar pretiraval v pravičnosti in pri tem celo pozabil na ljubezen« (Sv. Jožefmarija, Brazda, 973).

    Za pravičnost in ljubezen si je treba posebej prizadevati pri oskrbi pomoči potrebnih (revnih, bolnikov itd.). Nikoli ne bo mogoče doseči takšnih družbenih okoliščin, v katerih bi bila osebna skrb za gmotne in duhovne potrebe bližnjega odveč. Opravljanje telesnih in duhovnih del usmiljenja bo vedno potrebno (prim. Katekizem, 2447).

    »Ljubezen — karitas — bo vedno potrebna, tudi v najbolj pravični družbi. Nobene pravične državne ureditve ni, ki bi mogla napraviti odvečno služenje ljubezni. Kdor hoče odpraviti ljubezen, je na tem, da zanemari človeka kot človeka. Vedno bo obstajalo trpljenje, ki potrebuje tolažbo in pomoč. Vedno bo obstajala osamljenost. Vedno bodo tudi primeri gmotnega pomanjkanja, v katerih je potrebna pomoč v smislu dejavne ljubezni do bližnjega. Država, ki hoče za vse poskrbeti in si vse prilašča, postane končno birokratska ustanova, ki ne more dati bistvenega, kar potrebuje trpeči človek, to je vsak človek: ljubečo osebno pozornost.«[17]

    Človeška beda pritegne sočutje Kristusa Odrešenika, ki jo je hotel prevzeti nase in se poistovetiti s svojimi »najmanjšimi brati« (prim. Mt 25, 40). Tudi zato so tisti, ki trpijo bedo, predmet prednostne ljubezni s strani Cerkve, ki od začetkov naprej nikdar ni prenehala z delom, da bi jih razbremenila in jih varovala (prim. Katekizem, 2448).

    Povzeto po: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-36-sedma-bozja-zapoved/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  58. Miro says:

    GREH, KI NE BO ODPUŠČEN

    Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Boga. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da Bog ne more odpustiti človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi človeka, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega srca, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti.

    Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. Kdor je torej tako zakrknjen, da Bogu niti ne prizna, da je Bog, in se sam postavi na njegovo mesto ali postavi tja kakšno drugo stvar, ta greši proti Svetemu Duhu.

    Kako torej povezati Svetega Duha in greh, ki se ga »vekomaj« ne bo odpustilo? Najprej ponovimo, kaj je Jezus rekel o Svetem Duhu: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika.« Poimenoval ga je kot Tolažnika, kar pomeni zagovornik, branitelj, priča, posrednik, prijatelj. Sveti Duh nam bo omogočal spoznati, kar je pomembno in večno, ker je »duh resnice, ki vas bo uvedel v vso resnico.

    Kot »zagovornik« in »duh resnice« Sveti Duh razsvetljuje našo vest, da lahko razsoja, kaj je prav in kaj ni. Prav tako krepi našo voljo, da se držimo dobrega in ogibamo slabega. Pomaga nam pri izpraševanju vesti, da iskreno in pravilno presojamo pretekle dogodke. S tem ugotavljamo, kje smo se obrnili stran od Gospoda. Skozi ves ta proces nas nagiba k spreobrnjenju, da bi se vrnili s spokorjenim in ponižnim srcem. Po delovanju Svetega Duha prejemamo odpuščanje grehov, prav tako pa je naši duši povrnjena lepota Božjih otrok. Papež Janez Pavel II. Je dejal: »Kletev zoper Svetega Duha se ne izraža predvsem v besedah, ki bi žalile Svetega Duha; izraža se v zavrnitvi odrešenja, ki ga Bog ponuja človeku skozi delovanje Svetega Duha.« Zavrnitev Svetega Duha pomeni zavrniti priložnost, da bi spoznali greh in bi se posledično spreobrnili. Blokiramo ozdravljenje in odpuščanje, ki ga ponuja Bog. Ta zakrknjenost srca nas počasi vodi k vedno večji in dokončni zavrnitvi ljubezni in usmiljenja Boga.

    Slišali smo svarilo. Ne preslišimo tudi obljube: »Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli,« dokler se bomo vračali k usmiljenemu Očetu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  59. Miro says:

    Pojte Gospodu novo pesem,
    ker je storil čudovita dela!
    Zmago mu je pridobila njegova desnica,
    njegova sveta rama.
    (iz psalma 98)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  60. Hvala says:

    NAJHUJŠI JE GREH ZOPER PRVO BOŽJO ZAPOVED. PROTI BOGU JE UPERJEN VSAK OKULTIZEM, KI JE NAJHUJŠA OBLIKA ZASUŽNJENOSTI …….

    Najhujši je greh zoper prvo Božjo zapoved “Veruj v enega Boga”. Prav proti osebnemu Bogu je uperjen vsak okultizem, ki je najhujša oblika zasužnjenosti, saj ljudje, ki so obsedeni od demonov, lahko poškodujejo sebe ali druge … Na tem področju je pot za osvoboditev dolga in zelo boleča.

    https://si.aleteia.org/2018/06/13/eksorcist-tudi-slovenija-ni-imuna-na-satanizem/

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.