Članki za dušo

15.037 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   30. avgusta, 2025 at 8:01

   Pridiga za 22. navadno nedeljo dne 31. avgusta 2025

   »In blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.« (Lk 14,14)
   Dragi bratje in sestre, dober dan! Dogodek današnjega evangelija nam prestavi Jezusa v hiši enega od prvakov med farizeji, ko pozorno spremlja povabljene na kosilo, kako se trudijo izbirati prva mesta. To je prizor, ki smo ga že večkrat videli, iskanje boljših mest tudi s komolčarstvom. Medtem ko je gledal ta prizor, je povedal dve kratki priliki, s katerima je dal dve pojasnili: eno je glede mest, drugo pa glede povračila.

   Prva primera je postavljena na poročno gostijo. »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je ta lahko povabil koga, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Odstopi prostor temu!‹… Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto« (Lk 14,8-9). S tem priporočilom Jezus ni hotel dati pravil obnašanja, temveč lekcijo o vrednosti ponižnosti. Zgodovina uči, da so ošabnost, komolčarstvo, nečimrnost, bahavost vzrok za številna zla. In Jezus nam razloži potrebnost izbire zadnjega mesta, iskanja majhnosti ter neopaznosti. Ponižnost. Ko se postavimo pred Boga s to razsežnostjo ponižnosti, nas Bog poviša, se skloni k nam in nas dvigne k sebi; »kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (v. 11).

   Jezusove besede poudarijo popolnoma drugačni in nasprotni drži. Držo tistega, ki izbira svoje mesto in držo tistega, ki prepusti Bogu, da mu ga odkaže in od njega pričakuje povračilo. Ne pozabimo tega, da Bog plača veliko več kot ljudje! On nam da veliko lepše mesto, kot nam ga dajo ljudje! Mesto, ki nam ga da Bog, je blizu njegovega srca in povračilo je večno življenje. »In blagor tebi… povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih« (v.14).

   To je to, kar je opisano v drugi priliki, v kateri Jezus nakaže držo nesebičnosti, ki mora biti značilna za gostoljubnost. Tako pravi: »Kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti« (vv. 13-14). Gre za to, da izberemo zastonjskost namesto koristoljubnega preračunavanja, s katerim bi si pridobili povračilo, obresti, postali še bolj bogati. Kajti reveži, preprosti, tisti, ki nič ne veljajo, ne bodo mogli nikoli povrniti povabilo na obed. S tem je Jezus pokazal svojo prednost do revežev in izključenih, saj so privilegiranci Božjega kraljestva in s tem poda temeljno sporočilo evangelija, ki je služiti bližnjemu iz ljubezni do Boga. Danes je Jezus glas tistih, ki nimajo glasu in vsakemu med nami namenja žalosten poziv, naj odpremo srce, da postanejo naša trpljenja in tesnobe revežev, tistih, ki so lačni, obrobni, begunci, poraženci v življenju, tisti, ki jih je družba in oblastnost mogočnikov odvrgla. Ti odvrženi predstavljajo velik del prebivalstva.

   V tem trenutku z hvaležnostjo mislim na menze, kjer številni prostovoljci vršijo svoje služenje tako, da delijo hrano osamljenim, revnim, in tistim, ki so brez dela ali strehe nad glavo. Te menze in druga dela dejavne ljubezni do bolnikov, obrobnih so telovadnice dejavne ljubezni, saj širijo kulturo zastonjskosti, ker vsakega, ki tam deluje, žene Božja ljubezen in razsvetljuje modrost evangelija. Tako služenje bratom postaja pričevanje ljubezni, saj s tem postaja Kristusova ljubezen verodostojna in vidna.

   Prosimo Devico Marijo, naj nas vsak dan vodi po poti ponižnosti, saj je bila Ona ponižna vse življenje, naj nas usposablja za zastonjska dejanja gostoljubnosti in solidarnosti do obrobnih, da bomo vredni božanskega povračila.

   Papež Frančišek, Angel Gospodov 28. avgusta 2016

   Odgovori
2. janez says:

   17. avgusta, 2025 at 11:33

   Pridiga nedelja 17. 8. 2025 Misli Benedikta XVI.

   »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49)

   V evangeliju današnje nedelje je Jezusov izraz, ki vsakič pritegne našo pozornost, a je potrebno, da ga prav razumemo. Medtem ko je na poti proti Jeruzalemu, kjer ga čaka smrt na križu, Jezus zaupa svojim učencem sledeče: »Mislite, da sem prišel, da bi prinesel mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči« (Lk 12,51-53). Vsakdo, ki vsaj malo pozna Kristusov evangelij ve, da je ta najodličnejše sporočilo miru. Apostol Pavel piše, da je Jezus sam »naš mir« (Ef 2,14), ki je umrl in vstal, da bi podrl zid sovraštva in vzpostavil Božje kraljestvo ljubezni, veselja in miru. Kako torej razložiti te besede? Na kaj torej Gospod misli, ko pravi, da je prišel prinesti, kot pravi sveti Luka ‘razdeljenost’ ali kot pravi sv. Matej ‘meč’ (Mt 10,34)?

   Ta Kristusov izraz pomeni, da mir, ki ga je on prinesel, ni preprosto sinonim za odsotnost sporov. Nasprotno, Jezusov mir je sad nenehnega boja proti zlu. Spopad, ki ga Jezus odločno podpira, ni proti ljudem ali človeški oblasti, temveč proti Božjemu in človeškemu sovražniku, Satanu. Kdor se hoče upreti temu sovražniku ter ostati zvest Bogu in dobremu, se bo neizogibno moral soočiti z nerazumevanjem, včasih celo s pravim preganjanjem. Zato morajo vsi, ki nameravajo hoditi za Jezusom ter si brezkompromisno prizadevati za resnico, vedeti, da bodo naleteli na nasprotovanja in bodo zaradi tega postali znamenje razdeljenosti med ljudmi, celo znotraj lastne družine. Ljubezen do staršev je namreč sveta zapoved, toda mora biti živeta na pristen način in se ne sme nikoli postaviti nasproti Božji in Kristusovi ljubezni. Na ta način kristjani v hoji za Gospodom Jezusom postanemo ‘orodje njegovega miru’, kot se je v znanem izreku izrazil sv. Frančišek Asiški, in sicer ne nekega navideznega miru brez osnove, temveč resničnega, ki ga vztrajno in pogumno iščemo v vsakodnevnem prizadevanju tako, da z dobrim premagujemo zlo (prim. Rim 12,21) in s tem osebno plačamo ceno za to. Devica Marija, Kraljica miru, je delila Sinov boj proti Zlu vse do mučeništva svoje duše in ga bo delila z njim vse do konca časov. Prosimo za njeno materinsko priprošnjo, naj nam pomaga, da bomo vedno pričevalci Kristusovega miru in da nikoli ne popustimo zlu.

   Benedikt XVI. je homilijo, ki jo je imel med mašo v Westminsterski katedrali Predragocene Krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, zaključil z besedami: »Dragi prijatelji, v tej katedrali Predragocene Krvi vas še enkrat povabim, da glejmo na Kristusa, začetnika in dopolnitelja vere (prim. Heb 12,2). Prosim vas, da se še bolj združite z Gospodom v soudeležnosti pri njegovi žrtvi na križu in mu darujete to ‘duhovno bogoslužje’ (prim. Rim 12,1), ki objema vsak vidik našega življenja in se izraža v prizadevanju za njegovo Kraljestvo. To vas prosim zato, da bi se tako pridružili veliki množici vernikov v dolgi zgodovini te dežele, pri ustvarjanju resnično človeka vredne družbe, ki bo vredna najodličnejše tradicije vašega naroda.«

   Misli papeža Benedikta XVI.

   Dodatne misli papeža Benedikta za današnjo nedeljsko pridigo so zelo koristne za branje in premislek, kaj nam sporoča Božja Beseda danes. Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti, dodajam k temu. Odprimo se Božji Ljubezni in Ljubimo Boga z molitvijo, delom, izkazano dobroto in samaritansko pomočjo tistim ubogim, bolnim in revežem, ki jo potrebujejo. Dopustimo da pri k nam Bog v naše srce, da nas Uči, Vodi in nam Pomaga, da bomo dobri ljudje in dobri kristjani.

   Odgovori
3. janez says:

   16. avgusta, 2025 at 19:28

   Pridiga 17.8.2025 20. navadna nedelja: 38,4−6.8−10, Heb 12,1−4; Lk,12,49–53

   Zaradi Jezusa se delijo duhovi
   12,49 »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!
   50 Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni.
   51 Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost.
   52 Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem;
   53 razdelili se bodo: Oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi;
   tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.«

   Razdeljenost
   Ob koncu poletnih počitnic je maturant sklical družinske člane, da bi jim povedal nekaj pomembnega. Odlično je maturiral in oče je pričakoval, da jim bo povedal, da bo šel študirat medicino in postal zdravnik kot on. Bil je priljubljen, zanimiv, dekleta so ga obletavala; brat in sestra sta pričakovala, da jim bo povedal, s kom se bo zaročil. Vsi pa so pričakovali tako kot njegova mama, da bo v življenju dosegel nekaj lepega in da bo srečen. Z zanimanjem so pričakovali, kaj bo povedal; čeprav se je vsem zdelo, da to že vedo, so se obnašali trenutku primerno in so spoštljivo čakali.

   Ne boste verjeli, na dan je prišel z noro idejo, da hoče postati duhovnik in da bo čez nekaj dni odpotoval v semenišče. Za nekaj trenutkov je zavlada smrtna tišina. Potem je spregovoril oče: »Noben moj sin ne bo nikoli postal duhovnik. Duhovniki so paraziti, izkoriščajo družbo. Če hočeš postati duhovnik, nisi več moj sin.« Zaloputnil je z vrati in odšel. Mama je zajokala: »Uničil si našo družino, nakopal nam boš sramoto.« Brat mu je zabrusil: »Peder!« in odšel iz sobe. Sestra je dodala: »Jaz pa sem te imela za moškega, na katerega bom lahko vedno ponosna.« Ali je res potrebno vse to? Ogenj, meč in sovraštvo v družini in še celo zaradi Jezusa. Saj ga je dovolj že zaradi drugega.

   Krščansko oznanilo je od vseh religij najzahtevnejše. Ne gre za fanatičnost talibanov, šiitov in sunitov, ki v državi ne trpijo drugovercev in hočejo odstraniti vsako alternativo. Krščanstvo je osebna vera, ki razdeljuje tudi zgledne družine. Vsak družinski član se lahko odloči po svoje in Jezus je že napovedal, da bo to povzročalo spore. Nemalokrat se zgodi, da zaradi vere izgubiš vse prijatelje in ostaneš sam s svojim Jezusom. Božja milost nas kliče k popolnosti. Odločitev, da bomo sledili Jezusu in ga oznanjali, kljub naši nepopolnosti in grešnosti, kljub trpljenju, ni lahka.

   Med vsemi možnostmi, ki jih ima človek na voljo, da bi uresničil klic po smislu, kulturi in duhovnosti, je krščanstvo najzahtevnejše, ker zahteva osebno odločitev, kljub zavrženosti pri najdražjih. To je bil delež našega učenika in to je tudi naša pot. »Učenec ni večji od učitelja.«

   Kot prerokom se tudi sodobnim oznanjevalcem in našim bližnjim zdi, ne samo, da nas drugi ne razumejo in nas preganjajo, ampak da se je Jezus zmotil, ko nas je poklical, ali da se mi motimo, ko mu sledimo na tak način, da nas ljudje ne razumejo in zavračajo. V dvome pa prihajamo tudi glede vsebine oznanila. Ali je res vse tako mišljeno, ali ne bi bilo treba sporočilo malo spremeniti, malo posodobiti in prilagoditi?

   Kako radi bi imeli malo prilagojeno krščanstvo, malo zvodenelega Jezusa, kot imamo hrano brez sladkorja in z malo kalorijami, mleko brez tolšče, pivo brez alkohola in kavo brez kofeina. Po taki hrani in pijači nas ne boli glava in nimamo nobenih težav.

   Pa ali nam bi tako krščanstvo kaj pomagalo, ali bi nas odrešilo, ali bi nas kam pripeljalo? Ne, ostali bi tam, kjer smo. Sicer ne bi imeli nobenih težav in vse bi teklo samo od sebe; bili bi z večino, toda kje? Skrbeli bi za napihnjeno samozadostnost in gmotne dobrine in misli ter delali to, kar dela okolica. Postali bi izprijena sol. Za nobenega ne bi bili luč. Naredili bi si svojega boga − malika, ki od nas na bi zahteval ničesar. To je že apostol Pavel v drugem pismu Timoteju napovedal takole: »Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke« (2 Tim 4,3−4). Jezus nam svetuje, naj se takih vodnikov izogibljemo: »Pustite jih! Slepi so, vodniki slepih. Če pa slepi slepega vodi, bosta oba padla v jamo« (Mt 15,14).

   Torej, pazite, nam pravi, komu verujete. Zemeljski zakladi se hitro lahko izgubijo. »Uničujeta jih molj in rja.« Zemeljska vladarstva in resnice se hitro spreminjajo in minevajo. Če bi se prilagodili temu svetu, bi naše oznanilo skupaj z njim preminilo. Ljudem ne bi več prinašali ognja, ampak pepel. Pepel ostankov neke dobe, ki je ni več. Krščanstvo, ki je zgodovinski in tradicionalni ostanek, s katerim pa si nimamo več kaj pomagati. Ob njem se nihče ne bi mogel več ogreti ne navdušiti. Amen.

   Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

   Odgovori
4. janez says:

   12. avgusta, 2025 at 13:23

   Aleteia: Papež Frančišek: Tišina nam pomaga, da se v zbranosti odpremo Gospodu

   “Brez tišine tvegamo, da zanemarimo zbranost duše”Papež Frančišek je med splošno avdienco v vatikanski dvorani Pavla VI. nadaljeval pojasnjevanje delov svete maše, med drugim pa se je dotaknil tudi pomena tišine, ki verniku pomaga k notranji zbranosti in osebni molitvi. Duhovnike je opozoril, naj upoštevajo ta trenutek tišine in med bogoslužjem ne hitijo preveč.

   Pomemben trenutek tišine po papeževih besedah nastopi po “slavi” oziroma, kadar je ni, takoj po kesanju. Takrat molitev dobi posebno obliko prošnje, ki se imenuje “glavna prošnja”. S povabilom “Molímo!” duhovnik ljudstvo povabi, naj se skupaj z njim zaustavi v trenutku tišine ter se zaveda, da stoji pred Bogom. Vsak v svojem srcu pa se lahko spomni svojih osebnih namenov, s katerimi se udeležuje maše.

   Ko prisluhnemo glasu srca in glasu Svetega Duha
   Kot je poudaril sveti oče, tišina ne pomeni samo odsotnosti besed, ampak pomeni, da se pripravimo na poslušanje drugih glasov. Prisluhnemo glasu svojega srca, predvsem pa glasu Svetega Duha.
   Pri bogoslužju je narava svete tišine odvisna od trenutka, ki ji je namenjen. “Pri skupnem kesanju in po povabilu k molitvi pomaga k zbranosti; po branju beril ali po pridigi je poziv h kratkemu premišljevanju o tistem, kar smo slišali; po obhajilu spodbuja notranje slavljenje in molitev,” je navedel papež.

   Pred začetno molitvijo torej tišina pomaga, da se poglobimo vase in razmislimo, zakaj smo tu. Zato je tudi pomembno prisluhniti svojemu duhu, da bi ga zatem lahko odprli Gospodu.

   Kaj želimo izročiti Bogu?
   Morda so za nami dnevi napora, veselja, bolečine in to želimo povedati Gospodu. Prosimo ga za pomoč in za to, da nam je blizu. Morda imamo bolne družinske člane in prijatelje ali pa ti preživljajo težke preizkušnje, morda želimo izročiti Bogu usodo Cerkve in sveta. Ravno temu je namenjena kratka tišina, preden duhovnik sprejme namene vsakogar in v imenu vseh Bogu na glas izreče skupno molitev.

   Papež Frančišek je ob tem vsem duhovnikom priporočil, naj spoštujejo trenutek tišine in naj ne hitijo: “Brez te tišine tvegamo, da zanemarimo zbranost duše.”

   https://si.aleteia.org/2018/01/10/papez-francisek-tisina-je-pomemben-del-svete-mase/

   In to Frančiškovo sporočilo vzemimo na znanje tudi verniki, ki smo tudi Udje Cerkve. V Miru in tišini zbrano molimo in se pogovorimo z Bogom ter ga prosimo, da bomo z Božjo Pomočjo vse prav naredili.

   RADI BI SPREMENILI SVET PA ZAČNIMO PRI SEBI
   Gospod, radi bi spremenili svet,
   toda čutimo, da moramo začeti pri sebi,
   da vsak lahko spremeni samo samega sebe.
   Gospod, prenovi svet. Toda začni pri meni.
   Gospod, prebudi svojo Cerkev. Začni pri meni.
   Gospod, poživi nas, ki verujemo vate,
   da bomo živo znamenje tvoje dobrote za vse ljudi. Začni pri meni.
   Gospod, utrdi upanje v možnost novega začenjanja. Začni pri meni.
   Gospod, vžgi ljubezen. Vžgi jo v meni in v srcih vseh ljudi.
   Prosim Gospod pomagaj nam, da pride k nam Božje kraljestvo Miru, Usmiljenja in Ljubezni.
   Prosim Jezus pomagaj nam, da bomo spolnjevali Božjo Voljo in Jezusov Evangelij.
   Amen.  
   Apostolska dela 11,23: Ko je prišel tja in videl Božjo milost, se je razveselil in spodbujal vse, naj z vsem srcem ostanejo zvesti Gospodu, kakor so se namenili.

   Odgovori
5. janez says:

   9. avgusta, 2025 at 14:22

   Pridiga 19. navadna nedelja: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo.« (Lk 13,32)

   Papež Frančišek: Angel Gospodov, nedelja, 11. avgust 2019

   Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeljskem odlomku (prim. Lk 12,32-48) Jezus kliče svoje učence k nenehni budnosti. Zakaj? Da bi v svojem življenju zaznali Božji mimohod, saj Bog med življenjem prihaja nenehno mimo. (Jezus) nakaže načine, kako dobro živeti to budnost: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane« (v. 35). Predvsem »vaša ledja naj bodo opasana«, je podoba, ki prikliče držo romarja, pripravljenega podati se na pot. Gre za to, da ne poženemo korenin v udobnosti in pomirjajočem bivanju, ampak se s preprostostjo odprti in zaupanjem v Božji mimohod v našem življenju, prepustimo Božji volji, ki nas vodi do naslednjega cilja.

   Gospod vedno hodi z nami in večkrat nas spremlja z roko v roki, da nas vodi in da ne zgrešimo na tej tako težki poti. Kdor se zaupa Bogu dejansko dobro ve, da življenje vere ni nekaj statičnega, temveč dinamičnega. Življenje vere je namreč nenehna hoja z vedno novimi etapami, ki nam jih Gospod kaže iz dneva v dan, kajti On je Gospod presenečenj, Gospod novosti, tistih resničnih novosti.

   In zatem, prvo so bila »ledja opasana«, od nas zahteva, naj imamo prižgane svetilke, da bomo lahko razsvetlili nočno temo. Povabljeni smo, da živimo pristno in zrelo vero, ki je sposobna razsvetliti številne noči življenja. Mi vemo, vsi smo imeli dneve, ko so bile duhovne noči. Svetilka vere pa zahteva, da se jo nenehno polni s srečanjem srca s srcem Jezusa v molitvi in v poslušanju njegove Besede. Ponovim stvar, ki sem vam jo rekel že večkrat. S seboj nosite majhen evangelij, v žepu, v torbici, da ga berete. To je srečanje z Jezusom, z Jezusovo besedo. Ta svetilka srečanja z Jezusom v molitvi in po njegovi besedi, pa nam je zaupana v dobro vseh. Nihče se torej ne more umakniti v intimno gotovost lastnega zveličanja, ne da bi se zanimal za druge. Prava fantazija je verjeti, da nekdo lahko, da bo lahko razsvetlil svojo notranjost. Fantazija je to. Resnična vera odpira srce k bližnjemu in spodbuja k konkretnemu občestvu z brati in sestrami, še posebej s tistimi, ki živijo v stiski.

   Jezus, da bi nam razložil to držo, pove priliko o služabnikih, ki čakajo na gospodarjevo vrnitev, ko se bo vrnil s svatbe (prim. vv. 36-40) in tako predstavi še drugi vidik čuječnosti, to je, da smo pripravljeni na zadnje in dokončno srečanje z Gospodom. Vsak od nas se bo srečal, bo prišel do tistega dneva srečanja. Vsakdo od nas ima svoj datum tega dokončnega srečanja. Gospod pravi: »Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel čuječe! In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor tistim!« (vv. 37-38). S temi besedami nas Gospod spomni, da je življenje hoja proti večnosti. Zato smo poklicani pomnožiti vse talente, ne da bi pri tem pozabili, da »nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje« (Heb 13,14). S takšnega zornega kota postane vsak trenutek dragocen, zato je potrebno živeti in delovati na tej zemlji tako, da imamo nostalgijo po nebesih. Noge na zemlji, da hodimo po zemlji, delamo na zemlji, delamo dobro na zemlji in srce z nostalgijo po nebesih.

   Mi ne moremo povsem razumeti, v čem je to največje veselje, vsekakor pa nam ga da Jezus zaslutiti s primero gospodarja, ki najde ob svoji vrnitvi služabnike budne. Jezus pravi: »Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel« (v. 37). Večno veselje v raju se bo izražalo takole: situacija se bo obrnila. Ne bomo več služabniki, torej, da bi mi stregli Bogu, ampak Bog sam nam bo stregel. To sedaj počne Jezus. Jezus namreč moli za nas. Jezus nas gleda in prosi Očeta za nas. Jezus nam sedaj streže, je naš strežnik. In to bo dokončno veselje, saj nas misel na končno srečanje z Očetom, bogatim z usmiljenjem, napolnjuje z upanjem ter nas spodbuja k nenehnemu prizadevanju za posvečevanje in za izgradnjo bolj pravičnega in bratskega sveta.

   Devica Marija naj s svojo materinsko priprošnjo podpira to naše prizadevanje.

   Papež Frančišek

   Odgovori
6. janez says:

   3. avgusta, 2025 at 9:01

   Pridi in poglej, pridiga 18. navadna nedelja

   »Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.« (Lk 12,21)
   Razmišljanje bogatina je kot nalašč za te počitniške dni. Mar na dopustu ne rečemo tudi mi: Duša moja, počivaj, jej, pij in bodi dobre volje. Kaj je v tem slabega? Zakaj ne bi počivali, jedli in pili in se veselili? Zakaj Jezus pravi: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ Poleg tega smo pred štirinajstimi dnevi poslušali o Jezusovem obisku pri Marti in Mariji. Se še spomnimo? Marija je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede. Lahko bi rekli, da je počivala. Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Ko je Marta nesrečno potarnala Jezusu: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« ji je on odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.«

   Kot da bi takrat grajal Marto, ker je delala, danes pa graja bogatina, ker počiva. Na prvi pogled Jezusu nikoli ni nič prav. Enkrat je problem delo, drugič počitek. Marijo, ki počiva hvali, bogatina, ki počiva graja. V čem je dejansko problem? Zadnjič smo ob Mariji in Marti razmišljali, da ni vprašanje streči ali sedeti ob gostu, ampak vrteti se okoli sebe ali srečati drugega. Marta streže sama sebi, zgreši cilj Jezusovega obiska, tj. srečanje. Medtem ko se Marija v nežni pozornosti z gostom sreča v globini, mu v hvaležnosti prisluhne, se ga razveseli in ga sreča. Torej ni vprašanje streči ali ne, ampak ustaviti se, umiriti se in srečati. Če se vrtimo okrog sebe, ne bomo naredili nič pametnega, ne če strežemo, ne če poslušamo oz. počivamo.

   Torej če zadnjič ni bilo vprašanje, streči ali počivati, najbrž tudi tokrat ni problem v počitku. Kje pa je težava? Jezus jo poimenuje: biti ali ne biti bogat pred Bogom. V čem je resnična težava bogatinovega počitka? Kako resnično počivati? Kaj je tisto, kar resnično prinese počitek, ki nam ga Jezus zagotovo privošči, saj tudi svojim učencem pravi: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (Mr 6,31) Če povežemo z razmišljanjem o Mariji in Marti, lahko vprašanje o počitku osvetlimo z vprašanjem: Kako srečati sami sebe, da bi mogli počivati? Gre za preprosto vprašanje: Kdaj pa je mogoče srečati sebe, Boga, bližnjega? Kaj je za srečanje potrebno? V knjigi Moč tihote lahko prebermo to:
   Tihota vsakdanjega življenja je nepogrešljivi pogoj za bivanje z drugimi. Človek brez zmožnosti za tihoto ni sposoben svoje okolice slišati, ljubiti in razumeti. Ljubezen se rodi iz tihote. Izvira iz tihega srca, ki je sposobno poslušati, slišati in sprejemati. Tihota je pogoj za to, da se vživimo v drugega človeka, in nujnost za razumevanje samega sebe. Brez tihote ni ne počitka, ne vedrine in ne notranjega življenja. Tihota je prijateljstvo in ljubezen, notranja ubranost in mir. Tihota in mir utripata iz enega samega srca.

   V hrupu vsakdana je vedno gibanje, ki se zbudi v človeku. Hrup ni nikoli miren in ne vodi k razumevanju drugega. Kako prav je imel Pascal, ko je v Mislih zapisal: »Vzrok, da so ljudje nesrečni, je en sam: da ne znajo mirno sedeti v svoji sobi.«

   … Hrup je s svojim prazničnim videzom kakor vrtinec, ki onemogoča, da bi si pogledali v obraz. Dogajanje postane pomirjevalo, antidepresiv, morfij, oblika sanj, neuresničljivih predstav. Toda ta hrup je nevarno in navidezno zdravljenje, peklenska laž, ki človeku omogoča, da ne vidi svoje notranje praznine. Streznitev je lahko le brutalna.
   Prepričan sem, da Jezus vidi bogatina, ki se valja v hrupu svojega srca. V nemiru beganja in neprestanega naprezanja, da bi našel nekaj, kar ga bo potešilo. Je in pije, da bi napolnil svojo praznino. Išče užitke in si privošči marsikaj, da bi zapolnil svojo praznino. Prej je delal, tako da se je zgubljal, sedaj se zgublja v počitku. Ne zna pa v miru sedeti v svoji sobi sam ali s svojimi bližnjimi in se srečati.

   Želim vam, da bi v počitniškem času ne bežali v hrup dogajanja, ampak se ustavili v tihoti svojih src. Da bi našli sebe, srečali Boga in bližnjega. To je naše edino bogastvo, ki prinaša pravo zadovoljstvo in resničen mir.

   Pripravil: Ervin Mozetič, Pridi in poglej dne 3. 8. 2025

   Odgovori
7. janez says:

   2. avgusta, 2025 at 21:07

   Frančišek pridiga: Angel Gospodov, nedelja, 4. avgust 2019

   »Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.« (Lk 12,21)

   Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Lk 12,13-21) se začne s prizorom nekoga, ki se je vstal med množico in prosil Jezusa, da bi razrešil pravo vprašanje glede družinske dediščine. Toda On se v odgovoru ne sooči s tem vprašanjem, ampak opominja, da se je potrebno držati stran od pohlepnosti, torej od lakomnosti po posedovanju. Da bi odvrnil svoje poslušalce od zasoplega iskanja bogastva, je Jezus povedal priliko o neumnem bogatašu, ki verjame, da je srečen zato, ker je imel srečo pri izjemni letini in se počuti varnega zaradi nabranih dobrin. Lepo bi bilo, če bi jo danes vi prebrali. Je v 12 poglavju Lukovega evangelija, od 13. vrstice naprej. Lepa prilika je, ki nas veliko nauči. Pripoved pride do živega takrat, ko se pojavi nasprotje med tem, kar bogataš načrtuje zase in tem, kar mu predoči Bog.

   Bogataš postavi pred svojo dušo, torej pred sebe, tri preudarke: veliko nakopičenih dobrin; veliko let, ki jih bodo te dobrine zagotovile; in tretjega: mirnost in nepotešeno blagostanje (prim. v. 19). Toda beseda, ki mu jo je namenil Bog, izniči vse te njegove načrte. Namesto »veliko let«, mu Bog nakaže neposrednost s »to nočjo«, »nocoj boš umrl«; namesto »uživanja življenja« mu predstavi »vrnitev življenja, vrniti življenje Bogu«, s temu posledično sodbo. Kar zadeva realnost množice nabranih dobrin, na katere bi moral bogataš utemeljiti vse, je ta razgaljena v sarkazmu vprašanja: »In kar si pripravil, čigavo bo?« (v. 20). Pomislimo na boje za dediščino, tolikih bojev po družinah tolikih ljudi. Vsi vemo za kakšno takšno zgodbo, ki se začenja ob smrtni uri, ko se pojavijo nečaki, da bi videli, kaj pripada njim. »Kaj pripada meni?«, in odnesejo vse. V tem nasprotju je namreč opravičljiv naziv »neumnež«, saj misli na stvari, za katere verjame, da so konkretne, a so le fantazija, ki ga je Bog dal temu človeku. Ta je neumen zato, ker je v praksi zanikal Boga, ni namreč napravil obračuna z Njim.

   Zaključek prilike, ki ga je oblikoval evangelist, ima še poseben učinek: »Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom« (v. 21). Gre za opomin, ki razkriva obzorje, proti kateremu smo vsi mi poklicani gledati. Materialne dobrine so potrebne, a so dobrine, torej so sredstvo za pošteno življenje – le sredstvo so – in za podelitev s še bolj potrebnimi. Jezus nas danes vabi k premisleku, da bogastvo lahko srce vklene v verige in ga odvrne od resničnega zaklada, ki je v nebesih. Na to nas spomni tudi sv. Pavel v današnjem drugem berilu. Tako pravi: »Iščite to, kar je zgoraj… Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji« (Kol 3,1-2).
   To pa, se razume, ne pomeni odtegniti se resničnosti, temveč iskati stvari, ki imajo resnično vrednost: pravičnost, solidarnost, gostoljubnost, bratstvo, mir, vse tisto, kar tvori resnično dostojanstvo človeka. Gre za to, da se stegujemo po življenju, ki je uresničeno, ne po posvetnem stilu, temveč po evangeljskem stilu, ki je, ljubiti Boga z vsem svojim bitjem in ljubiti bližnjega, kot ga je ljubil Jezus, torej v služenju in podaritvi samega sebe. Pohlep po dobrinah, hotenje po imetju, ne nasiti srce, nasprotno povzroči še večjo lakoto! Pohlep je kot tisti bomboni. Vzameš enega: »O, kako je dober« in vzameš še drugega, eden pritegne še drugega. Takšen je pohlep. Nikoli se ne nasiti. Pazljivi bodite! Tako razumljena in živeta ljubezen, je vir resnične sreče, medtem ko je čezmerno iskanje materialnih dobrin in bogastva pogosto vir nemira, sovraštva, goljufanja in vojn. Veliko vojn se začne zaradi pohlepa.

   Devica Marija naj nam pomaga, da se ne bomo pustili zapeljati gotovostim, ki minejo, temveč da bomo vsak dan verodostojni pričevalci večnih vrednot evangelija.

   Papež Frančišek

   Odgovori
8. janez says:

   1. avgusta, 2025 at 12:29

   MISLI O PRIJATELJSTVU
   »Prijatelj je darilo, ki si ga podarimo, je drugi del nas, naša zrcalna slika.«
   »Prijatelj je človek, ki ga dobro poznamo in do katerega gojimo naklonjenost in pristna čustva. Ne samo, da nas prijateljstvo zavezuje, začenja se pravzaprav pri nas. Privlačna sila prijateljstva se poraja iz posameznikovih dejanj. Kaj naredi prijatelj? Kako se obnaša? Kaj prijatelj pričakuje od prijatelja? Odgovori se vrtijo okrog ene same besede – ljubezen, ki je brezpogojna in ki ničesar ne terja nazaj, kar je iskreno darovala drugemu. Prijatelj ima rad! Kadar se plete prijateljstvo med dvema človekoma, gre za dvosmerno cesto, na kateri so možni tudi obvozi, kadar pride do nesoglasja. Človeški odnosi so le redko ves čas gladki. Prijatelje druži skupni interes, pa tudi strpnost, razumevanje, iskrena dobrota in topla čustva. Prijatelji si želijo miru, koeksistence, dopolnjevanja in skupnega razvoja ter dobro počutje v družbi.

   Prijatelj te ne prehiti, ampak hodi s teboj z ramo ob rami. Nikoli te ne kritizira. Prijatelj te v nesreči ne zapusti ampak ti stoji ob strani in ti nesebično pomaga. Prijateljstvo pa se začenja tako, da se naučimo biti svoj najboljši prijatelj. Kako to storimo? Tako, da spoznamo svoj pravi jaz in nato z vsem srcem, dušo in telesom ostanemo to, kar smo. Ko spoznamo svoj pravi jaz in v sebi odkrijemo še drage čudovite darove, se bomo lažje imeli radi. Ko spoznamo svojo pravo duhovno identiteto, bomo pričeli verjeti, da smo modri, ljubeči in trdni. Pa ne samo to, ponižno se bomo zavedli, da smo res takšni. Takrat pa ni več težko biti komu prijatelj. Ljubezen ima vedno moč. Ljubezen se razdaja, daje in sprejema najlepše ter najdragocenejše, kar smo in kar premoremo. Kadar smo trdni v prijateljstvu do sebe, ko napolnimo kamrico svojega srca z mirom, ljubečo energijo in dobroto ter strpnostjo, tedaj smo sposobni nuditi dar prijateljstva tudi drugim«.

   Jezus je Naš Najboljši Brat, Učenik in Odrešenik ter Zvesti Prijatelj, ki je vedno z nami in nas nikoli ne zapusti, tudi takrat, ko smo sami in smo ga z grehi žalili. Bog nikoli ner zapusti človeka, človek pozabi in pozabi na Boga, ki pa vedno, čaka da se njegov Božji Otrok Vrne Nazaj k Njemu v Očetovski Objem. In ne pozabimo Bog je Ljubezen in je tam, kjer se ljudje imajo radi, si pomagajo, delajo dobra dela in molijo goreče in iskreno, so dobri in usmiljeni ter tako podobni Jezusu. Nekoga moraš imeti rad, pravi pesnik Ivan Minatti v svoji pesmi. Šele ko imaš nekoga rad in si dober in usmiljen, ko samaritansko pomagaš drugim in izžarevaš Kristusa na vsakem koraku, si na pravi poti. Daješ tihi zgled in kakor moliš in govoriš tudi živiš!

   »Prijatelj je človek, ki ve o tebi vse, ki te dobro pozna in te ima rad takšnega kot si, kljub vsem pomanjkljivostim, brez izjem.« Elbert Hubbard.

   Prijatelja čutita veselje in naklonjenost ter odgovornost drug za drugega, kajti vse življenje smo odgovorni za tistega, ki smo ga spoznali in ki nam je poklonil svoje iskreno prijateljstvo. (Exupery v knjigi: Mali princ).

   Odgovori
9. janez says:

   1. avgusta, 2025 at 12:14

   MOLITEV ŽENE ZA SVOJEGA MOŽA K BOGU_Aleteia
   Naj bo moj mož dober sopotnik in najboljši prijatelj
   Gospod, Ti poznaš srca in
   preiskuješ globine vsake duše,
   danes te prosim za svojega moža,
   ki ga ljubi moje srce,
   ki sem ga s Tvojo pomočjo izbrala za sopotnika
   in najboljšega prijatelja v svojem življenju.
   Prosim te za njegovo srce,
   ozri se na nanj z nežnostjo in pobožaj njegove najgloblje rane,
   ozdravi njegov spomin bolečih trenutkov
   in podari mu vedno novo veselje.
   Napolni njegovo srce z ljubeznijo,
   da bodo njegove besede in kretnje
   dajale družbo in varnost vsem, ki smo ob njem
   in to tako zelo potrebujemo.
   Utrdi njegove roke,
   da bo njegovo delo pošteno in dobro,
   vodi njegove misli, da bodo blagoslovljeni
   vsi njegovi koraki.
   Ne odvrni svojega pogleda od njega,
   da bo začutil, kako ga imaš rad.
   Ko se oddalji od Tebe,
   ga pritegni k izviru svoje ljubezni
   in ga vselej obdrži v svoji bližini.
   Primi ga za roko in ga vodi,
   da bo kot oče in mož
   zvest Tvojim zapovedim;
   naj s svojo navzočnostjo
   vzbuja moč, pogum in varnost.
   Da se bo njegova družina ob vsaki priložnosti
   lahko zatekla k njemu po podporo, nasvet in pomoč.
   Da bodo najini otroci v njem našli
   popoln vzor ljubezni in varnosti;
   da bodo po njegovih rokah spoznali vrednost dela in zvestobe
   ter iz njegovih besed pili poštenost in občutek za odgovornost.
   Da bom jaz kot žena v njem odkrivala
   resnično in večno ljubezen, po kateri sem vselej hrepenela.
   Daj mi sposobnost, da ga bom razumela in ljubila,
   da ga bom znala prav ceniti, ne da bi ga hotela spreminjati.
   Da bom znala prav hoditi ob njem
   in spoštovati njegovo osebnost in različnost.
   Da ga bom ljubila in ga vsak dan vodila
   s svojo molitvijo in zgledom
   k najinemu koncu, ki je v nebesih,
   v kraju večne ljubezni.
   Da bi z njim našla
   izvir človeške ljubezni,
   da bi se njegovo srce ne vznemirjalo
   in bi živela v istem ritmu ljubezni,
   da bi drugi lahko v najinem življenju
   videli odsev Božje ljubezni.
   Amen.

   Najdeno na Medmrežje Aleteia in že objavljeno na Prosim za molitev

   Odgovori
10. janez says:

    1. avgusta, 2025 at 12:12

    Kako naj žena moli za svojega moža Aleteia in Nadškofija Ljubljana

    1. Da bo moj mož spoznal Kristusovo ljubezen
    Molitev: Gospod, prosim te, obdaj srce mojega moža s svojim svetim srcem. Vlij v njegovo srce veliko zaupanje vate. Naj bo ukoreninjen in utemeljen v ljubezni in naj vsa ljubezen, ki mu jo želiš dati, cveti v najinih življenjih. Naj spozna tvojo neskončno usmiljenje, da bo lahko razumel, da je tvoja ljubezen resnična… bolj resnična kot katerokoli minljiva izkušnja tega življenja.

    2. Da bo moj mož vodil najin zakon k svetosti
    Molitev: Nebeški oče, ti si želel, da bi moj mož našel svetost po daru zakramenta Svetega zakona. Napolni njegovo srce z ljubeznijo, da bo lahko izpolnil svojo poklicanost s posnemanjem Tebe.
    Zato možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna.

    3. Da te bo moj mož poznal, da se bodo najini otroci lahko učili ob njegovem zgledu
    In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju. (Ef 6,4)
    Molitev: Sveti Duh, napolni srce mojega moža s svojim mirom, da bo zvest odsev tvoje ljubezni do najinih otrok. Daj mu potrpežljivostin modrost, da bo znal vzgajati najine otroke v kreposti in veri. Daj mu dar sveta, da bo vodil najine otroke in vedel, kako jih spodbuditi, da ostanejo blizu tebi. “Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo.” (Jak 1,5).

    4. Da boš ti Gospod varoval njegovo srce
    Sin moj, pazi na moje besede,
    nagni svoje uho k mojim izrekom.
    Naj ti ne uidejo izpred oči,
    hrani jih v svojem srcu.
    Kajti življenje so temu, ki jih najde,
    zdravje celemu njegovemu telesu.
    Z vso skrbjo varuj svoje srce,
    kajti iz njega izvira življenje. (Prg 4,20-23)

    Molitev: Jezus, pomagaj mojemu možu, da bo posebno pozoren na tvoje besede, da bo tvoja resnica prodrla v globino njegove duše in da bo razumel veliko vabilo, ki ga imaš zanj. Varuj njegovo srce pred številnimi stvarmi, ki jih ponuja svet, ki so v luči večnosti tako nepomembne. Ne dopusti, da bi ga kdo skušal zvabiti na temna stranpota. Prebivaj v njem in vodi njegove korake po poti, ki je dobra zanj in za našo družino.

     
    5. Da bo uporabil, kar nama je bilo dano za dobro družine
    Moj Bog, bogat, kakor je, bo po svojem bogastvu v veličastvu potešil vse vaše potrebe v Kristusu Jezusu. (Fil 4,19)

    Molitev: Gospod ti dobro veš, kaj potrebujemo, prosim te, dajaj mojemu možu milost, da bo najina sredstva modro uporabljal, naj bova velikodušna s potrebnimi, uboga v duhu in naj nam nikoli ne zmanjka vsakdanjega kruha. Amen.

    6. Naj postane moški, kakršnega si poklical
    Budni bodite, stojte trdni v veri, možati bodite, bodite močni! Pri vas naj se vse dela iz ljubezni. (1 Kor 16,13-14)

    Molitev: Dragi Oče, zaupam ti vse odločitve, ki jih sprejema moj mož, vse njegove projekte, vse njegovo življenje. Zaupam ti vse njegove skrbi. Prosim te, ohranjaj ga močnega in varuj ga v senci svoje ljubezni, ohrani ga trdnega v veri. Prosim te, naredi iz njega moškega, kakršnega si ga poklical naj postane: pogumnega, veselega in velikodušnega, moškega resnične moči. Naj raste v veri, upanju in ljubezni.

    7. Napolni ga z modrostjo, znanjem in razločevanjem
    Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, 17 da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči… (Ef 1,16-19)

    Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo. (Jak 1,5)

    Molitev: Moj Gospod, ki si na svetu delal dobro, prosim te, daj mojemu možu milost, da sledi tvojim stopinjam. Prosim te, daj mu moči, da bo vsak korak naredil v modrosti, vedoč, da imajo njegove izbire vpliv na našo družino. Razsvetljuj njegovo srce z lučjo svojega Svetega Duha, da bo skozi vse preizkušnje, s katerimi se bo srečal, hodil trdno in z zaupanjem. Napolni ga s spoznanjem tvoje resnice. Amen.

    Devica Marija, moja Mati, obdaj mojega moža s svojim plaščem, pridobi zanj milosti, ki jih potrebuje, da bo varuh naše družine kot je bil sveti Jožef varuh vajine družine. O Marija, naj se čuti varnega v tvojem objemu in naj nikoli ne ostane sam. Amen.

    »Razsvetljuj prosim Gospod njegovo srce z lučjo svojega Svetega Duha.”

    http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/sedem-namigov-kako-moliti-za-moza/

    Več na: http://aleteia.org/2017/02/07/7-tips-to-help-you-pray-for-your-husband/

    Odgovori