Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.114 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
  1. Miro says:
    7. decembra, 2023 at 12:37

    PAPEŽ: OZNANJEVANJE NI PASTORALNI PRIROČNIK, AMPAK DELOVANJE V SVETEM DUHU

    Sveti oče se je v sredo, 6. decembra, dopoldne pridružil prisotnim v vatikanski dvorani Pavla VI., ki so prišli na splošno avdienco, kateheze pa tudi tokrat ni prebral sam. Kot je dejal, bi ga branje preveč utrudilo, čeprav se po vnetju dihalnih poti že počuti mnogo bolje. Katehezo, ki je danes govorila o oznanjevanju v Svetem Duhu, je bral msgr. Filippo Ciampanelli z državnega tajništva.

    Kateheza: Oznanjevanje se odvija v Svetem Duhu

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-12/papez-oznanjevanje-ni-pastoralni-prirocnik-ampak-delovanje-v-s.html

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

    Odgovori
  2. Miro says:
    7. decembra, 2023 at 11:46

    SREČALA SE JE Z MATERJO MORILCA SVOJEGA BRATA (Radio Ognjišče)

    SESTRA DUHOVNIKA JACQUESA HAMELA, KI STA GA JULIJA LETA 2016 MED SVETO MAŠO UBILA DVA ISLAMSKA SKRAJNEŽA, SE JE V SREDO SREČALA S PAPEŽEM FRANČIŠKOM. PODARILA MU JE RISBO Z GOLOBOM IN OLJČNO VEJICO, KI SIMBOLIZIRA MIR, PA TUDI PRIDIGO SVOJEGA POKOJNEGA BRATA, KI JO JE NAŠLA V ENEM OD PREDALOV.

    ROSELYNE HAMEL se je v Rimu sicer mudila, da bi predstavila podelitev šeste nagrade, posvečene medverskemu dialogu in poimenovane po njenem bratu duhovniku. Nagrado bodo podelili januarja v Lurdu. Je pa Roselyne povedala, da se je srečala z materjo morilca svojega brata. Prav s tem srečanjem se je po njenih besedah začela pot medsebojnega zdravljenja.

    »Srečanje z gospo Kermiche je bila pot, ki sem jo iskala, da bi osmislila svoje življenje po takšnem nasilju,« je povedala Roselyn Hamel. »Ne samo, da je Jacques mrtev, ampak je umrl zaradi vse te človeške zlobe. Šla sem torej h gospe Kermiche, ki me je takoj prosila odpuščanja, ker je njen sin ravnal tako.«

    Več o tem na: https://radio.ognjisce.si/sl/269/novice/37402/srecala-se-je-z-materjo-morilca-svojega-brata.htm

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

    Odgovori
  3. Miro says:
    7. decembra, 2023 at 11:15

    VSAK, KDOR POSLUŠA TE MOJE BESEDE IN JIH SPOLNJUJE, BO TOREJ PODOBEN PAMETNEMU ČLOVEKU, KATERI SI JE POSTAVIL HIŠO NA SKALO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 7,21.24-27)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ temveč kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.«

    »Vsak, kdor posluša te moje besede in jih spolnjuje, bo torej podoben pametnemu človeku, kateri si je postavil hišo na skalo. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter se zagnali v ono hišo: in ni padla, zakaj imela je temelj na skali. Vsak, kdor posluša te moje besede in jih ne spolnjuje, pa bo podoben nespametnemu možu, kateri si je postavil hišo na pesek. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter butnili v ono hišo: in padla je in njena podrtija je bila velika.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    HIŠA S TEMELJEM IN BREZ NJEGA

    Jezus je povedal zgodbo o gradbeništvu. Zgodba, ki jo pripoveduje Jezus, sta pravzaprav dve zgodbi v eni.

    Vsi gradimo hišo. Da bi to razumeli, lahko besedo “hiša” zamenjamo z “značaj”. Vsi gradimo svoje življenje. In to počnemo v glavnem s svojimi odločitvami. In kakovost naših odločitev in izbir odloča o kakovosti našega značaja. Vsak je odgovoren za svojo hišo in ne za hišo koga drugega. Toda to nekako težko sprejmemo. Poskušamo najti koga, ki bi prevzel odgovornost namesto nas.

    Erich Fromm piše o tem, da se številni ljudje izogibajo sprejeti pomembne odločitve, ker se želijo izogniti odgovornosti in negotovosti, ki neizogibno spremljata človekovo svobodo. Avtoritarne verske skupnosti cvetijo, ker si ljudje želijo nekoga, ki bi jih osvobodil pritiska izbire in odločitve. Nekateri se bojijo razočaranja, ki ga lahko prinese izbira, zato se odločitvi izogibajo.

    Toda ne glede na vse naše poskuse, da se izognemo tej odgovornosti, vsi gradimo hišo. Ni druge možnosti. Gradimo svoje življenje.

    Še ena skupna značilnost je: vsakega človeka doleti vihar. Jezus želi poudariti, da to ni zgodba o tem, kako se izogniti viharju. Ne morete zgraditi hiše nekje, kjer ni neurij. Življenje je tako. Bolezen. Ločitev. Smrt. Finančne težave. Karkoli. Vse to so nevihte, ki nas doletijo.

    Vihar pokaže trdnost hiše. Temelj hiše ni ravno veličastna stvar. Nihče, ki pride v vaš dom, ne reče: “O, kako veličasten temelj imate!” Pravzaprav se ga niti ne zavedamo. Vse do nevihte.

    In to nas pripelje da se soočimo z viharjem. Vprašanje je, na čem gradimo svojo hišo? Na pesku ali na skali? Kakšen je temelj? Kaj je tisto, na kar se v življenju zanašate?

    Jezus je rekel, da je neumno graditi na pesku. To pomeni: zaupati v nekaj, kar vam v življenjskih viharjih ne more dati opore je hazardiranje, da vam bo karkoli drugega, razen življenja v skladu z Božjo modrostjo, močjo in skrbjo prineslo zadovoljstvo.

    Človek, ki je gradil na pesku, si je zagotovil svoj propad. Zapazimo, da ga Jezus ne imenuje “hudoben” – torej ne gre za nekoga, ki bi namenoma naredil kaj slabega. Jezus ga imenuje “neumen”.

    Če bi vprašali neumnega človeka v Jezusovi zgodbi: “Neumni človek, zakaj si gradil na pesku” kaj bi rekel? “Ne vem. Kar zgodilo se je. Ideja se je zdela dobra.”
    Tudi v življenju je tako. Nihče se ne odloči za povprečno življenje. Noben par se ne poroči s ciljem, da se bo nekega dne ločil. Nihče ne goji nezadovoljstva zato, ker upa, da bo postal zagrenjen. Preprosto zgodi se.

    Teolog Neil Plantinga piše: “Greh je napačen in neumen. Kjer koli se dogajajo neumnosti, ima greh glavno vlogo. Greh je najveličastnejši primer neumnosti. Greh je napačen recept za dobro zdravje; greh je napačno gorivo v rezervoarju; greh je napačna pot, ki naj bi nas pripeljala domov. Z drugimi besedami, greh je jalov.”

    Ker nas Jezus ljubi, nas tudi poučuje. Neumnim gradbenikom je prišel ponudit zanesljiv temelj in varno zavetišče. Prišel nas je naučit kako naj živimo. In najboljša priložnost, ki jo bomo kdaj koli imeli je, da svoje življenje zgradimo na njegovem nauku o Bogu in o svetu. Za gradbenike kot smo mi, je vsaka Jezusova beseda darilo ljubezni.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/12/06/7-december-hisa-s-temeljem-in-brez-njega/

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
  4. Miro says:
    6. decembra, 2023 at 13:27

    PATER POLIKARP BROLIH, STOLETNIK

    S SLOVESNO ZAHVALNO SVETO MAŠO, KI JE POTEKALA DAN PRED GODOM SV. MIKLAVŽA,
    5. DECEMBRA 2023, SO SE V BAZILIKI MARIJE POMAGAJ ZAHVALILI ZA 100 LET ŽIVLJENJA
    PATRA POLIKARPA BROLIHA. SOMAŠEVANJE JE VODIL LJUBLJANSKI NADŠKOF METROPOLIT
    MSGR. STANISLAV ZORE.

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/pater-polikarp-brolih-stoletnik

    Odgovori
  5. Miro says:
    6. decembra, 2023 at 12:49

    JEZUS: »KOLIKO HLEBOV IMATE?«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 15,29-37)

    Tisti čas je prišel Jezus h Galilejskemu morju; stopil je na goro in tam sédel. Prišle so k njemu velike množice, ki so imele s seboj hrome, slepe, kruljave, neme in mnogo drugih. Položili so jih pred njegove noge in jih je ozdravil; množice so se začudile, ko so videli, da nemi govorijo, da so kruljavi zdravi, da hromi hodijo in slepi gledajo. In slavili so Izraelovega Boga.

    Jezus pa je poklical svoje učence in rekel: »Ljudstvo se mi smili; kajti že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti; lačnih pa nočem odpustiti, da morda ne omagajo na poti.« Učenci mu rečejo: »Od kod bi vzeli v puščavi toliko kruha, da bi nasitili toliko množico?« Jezus jim reče: »Koliko hlebov imate?« Rekli so: »Sedem, pa malo ribic.« Velel je ljudstvu sesti po tleh; in vzel je sedmero hlebov in ribe, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili; in, kar je ostalo koscev, so pobrali – sedem polnih košar.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    SEDEM HLEBOV IN MALO RIBIC

    Evangelij predstavi čudežno pomnožitev hlebov in rib. Jezus jo je storil ob Galilejskem jezeru, na samotnem kraju. Jezusu so se ljudje zasmilili in jih je ozdravljal.

    Iz dogodka lahko razberemo tri sporočila. Prvo je sočutje, saj Jezus ve, da ga ljudje ne iščejo iz radovednosti, ampak ker ga potrebujejo.

    Sočutje pomeni prizanesljivost, da se poistovetimo s trpljenjem drugega do te mere, da ga sprejmemo nase.

    Jezus je takšen, saj trpi skupaj z nami. Znamenja tega sočutja so številna ozdravljenja, ki jih je storil. Jezus nas uči, da postavimo potrebe ubogih pred svoje. Naše potrebe, čeprav upravičene, nikoli niso tako nujne, kot so potrebe revežev, ki nimajo najpotrebnejšega za življenje.

    Drugo sporočilo je velikodušnost.

    Če bi Jezus odslovil množice, bi veliko ljudi ostalo brez hrane. Medtem pa je bilo tistih nekaj hlebov in rib, razdeljenih in od Boga blagoslovljenih, dovolj za vse. Pozor, to ni čarovnija, temveč znamenje! Znamenje, ki vabi k veri v Boga, previdnostnega Očeta, ki nam vedno daje, da ne zmanjka »našega vsakdanjega kruha«, če si ga le znamo podeliti kot bratje!

    Kolikokrat se mi obrnemo drugam, da ne bi videli pomoči potrebnih bratov!

    Sočutje, velikodušnost. In še tretje sporočilo: čudež s hlebi naznanja Evharistijo. To vidimo iz Jezusovega dejanja, s katerim je »izrekel blagoslov«, preden je razlomil hlebe in jih razdelil ljudem. Isto kretnjo bo Jezus storil med zadnjo večerjo, ko bo postavil večen spomin svoje odrešilne žrtve. V evharistiji Jezus ne podarja nekega kruha, temveč kruh večnega življenja, podarja samega sebe in se daruje Očetu zaradi ljubezni do nas. Mi moramo iti k evharistiji z Jezusovimi občutji, torej s sočutjem in z Jezusovo voljo po razdelitvi. Kdor gre k evharistiji brez sočutja do pomoči potrebnih in brez da z njimi deli dobrine, ni v dobrem odnosu z Jezusom…

    Sočutje, velikodušnost, evharistija. To je pot, ki nam jo Jezus kaže v današnjem evangeliju. Ta pot nas vodi, da se bratsko soočimo s potrebami sveta, vodi pa nas tudi onkraj tega sveta, saj se začne pri Bogu Očetu in se vrača k Njemu. Naj nas Devica Marija, Mati Božje previdnosti, spremlja na tej poti.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/12/05/6-december-sedem-hlebov-in-malo-ribic/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori
  6. Miro says:
    6. decembra, 2023 at 9:08

    GOD SV. NIKOLAJA – MIKLAVŽA

    GOD SV. NIKOLAJA ALI MIKLAVŽA, ENEGA IZMED NAJBOLJ PRILJUBLJENIH SVETNIKOV, S KATERIM JE POVEZANO TRADICIONALNO OBDAROVANJE OTROK, PRAZNUJEMO 6. DECEMBRA.

    ŽIVLJENJEPIS

    Sv. Nikolaj je živel v 4. stoletju in je bil škof v mestu Mira v Mali Aziji (današnji Demre v Turčiji). Bil je sin edinec, saj njegova starša dolgo časa nista mogla imeti otrok. Starša sta bila odprta za reveže, sin Nikolaj (v grščini njegovo ime pomeni zmaga ljudstva) ju je v tem posnemal. Ko sta mu starša zapustila lepo premoženje, ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik. Ko je v Miri umrl škof, so se verniki odločili, da bodo za škofa izbrali tistega duhovnika, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev. To je bil ravno Nikolaj. Ko je nastopil škofovsko službo, so kristjane v rimski državi še preganjali in tudi sam je bil zaradi vere v zaporu. Leta 325 se je udeležil zgodovinskega cerkvenega zbora v Niceji. Vernikom je hotel biti zgled, zlasti v dobrodelnosti. Po izročilu je priskrbel primerno doto trem obubožanim dekletom, ki bi sicer zabredle v sramoto, tako pa so se lahko pošteno poročile. Kmalu po smrti okrog leta 350 so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Zaradi dobrote je postal priprošnjik v različnih življenjskih stiskah.

    Sv. Nikolaj je eden izmed najbolj priljubljenih svetnikov vzhodne Cerkve. Njegov spomin so v carski Rusiji obeleževali z dvema praznikoma: 6. decembra, ko je spomin njegove smrti, in 9. maja, ko je spomin prenosa njegovih posmrtnih ostankov. Leta 1086 so namreč pomorščaki iz italijanskega mesta Bari v Miri ukradli njegove relikvije in jih prenesli v Bari, kjer so shranjene še danes.

    Za svojega zavetnika ga častijo mornarji, brodarji in splavarji. Prve cerkve njemu v čast so postavljali ob vodah. Ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, je bila prvotno cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. Na Slovenskem je temu priljubljenemu svetniku posvečenih največje število cerkva – okoli 200. Po mnogih cerkvah so naslikani prizori iz legende o njegovem življenju. Ime Nikolaj je povsod, posebno pa v Rusiji, zelo pogosto (pri nas so poleg Nikolaja in Miklavža znane še druge oblike: Niko, Niki, Miko, Mikec, Milček – Nikolaja, Nika in Nikica).

    IZROČILO OBDAROVANJA OTROK

    V 19. stoletju se je skoraj po vseh slovenskih pokrajinah razširilo miklavževanje – obhod Miklavža s spremstvom na predvečer svetnikovega godu. Po legendi namreč ta svetnik na predvečer svojega godu s spremstvom (angeli in parkeljni) hodi od hiše do hiše in pridnim otrokom prinaša darila, porednim pa šibe. Njegov godovni dan je ponekod še posebej namenjen krščanski dobrodelnosti.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/god-sv-nikolaja-miklavza

    Sv. Nikolaj, prosi za nas!

    Odgovori
  7. Miro says:
    5. decembra, 2023 at 20:39

    PRAV TISTO URO SE JE RAZVESELIL V SVETEM DUHU IN REKEL:
    “SLAVIM TE, OČE, GOSPOD NEBA IN ZEMLJE, KER SI TO PRIKRIL
    MODRIM IN RAZUMNIM, RAZODEL PA OTROČIČEM. DA, OČE,
    KAJTI TAKO TI JE BILO VŠEČ.”

    TEDAJ SE JE OBRNIL K UČENCEM IN JIM NA SAMEM REKEL:
    “BLAGOR OČEM, KI VIDIJO, KAR VI GLEDATE!” (Lk 10,21.23)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+10%2C21.23&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Bog se proslavlja po nemočnih in zatiranih. Prav takšnim, včasih tudi neukim,
    razodeva največje skrivnosti Božjega kraljestva, ki so modrim in razumnim čestokrat
    prikrite, saj so le ti preveč zagledani vase, v svoj razum. Zato prosimo Gospoda danes,
    da se bomo vedno zavedali svoje človeške nemoči ter se povsem navezali na Boga.
    Gospod, daj mi Svetega duha, da bom zmogel uvideti skrivnosti, ki so nam pripravljene.

    Duhovna oaza (franciskani.si)

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
  8. Miro says:
    5. decembra, 2023 at 11:53

    JEZUS SE VESELI V SVETEM DUHU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 10,21-24)

    Tisti čas je rekel Jezus: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče, zakaj tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne ve, kdo je Sin, razen Očeta; in kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.«

    Posebej se je obrnil k učencem in rekel: »Srečne oči, katere vidijo, kar vi vidite! Povem vam, da so mnogi preroki in kralji želeli videti, kar vi vidite, pa niso videli; in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    SREČNE VAŠE OČI, KER VIDITE

    Velika življenjska sreča in dar je, če poznamo Jezusa Kristusa, če smo ga srečali, kar pomeni, če smo kdaj živo spoznali in začutili njegovo edinstvenost, neprimerljivost in verodostojnost.

    Danes se nam ponujajo različni življenjski pogledi in nauki. Ko jih tehtamo in primerjamo, potem pa uvidimo, da se z Jezusom ne da primerjati nobena filozofija in nobena človeška modrost, tedaj srečamo Jezusa.

    Srečamo ga, če se lahko pridružimo apostolu Petru, ki Jezusu pravi: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.«

    Veliko je poti in načinov, kako uvidimo izjemno in neprimerljivo vrednost in vzvišenost Jezusovega zgleda in nauka, ki ga sprejemamo v krščanski veri. Predvsem pa je to njegovo osrednje sporočilo, da je Bog ena sama ljubezen, katero Jezus uteleša in predstavlja med nami na najpopolnejši način. Jezus je Bog med nami. Razdalje in prepada ni več. Nebo se je spustilo na zemljo in zemlja se je povzdignila v nebo.

    Vezni člen je ljubezen. V Jezusu Kristusu je med nami postala navzoča sama Božja ljubezen, oziroma bolje rečeno, Bog, ki je ljubezen. V Jezusovi ljubezni do nas je med nami navzoč Bog sam, ki je ljubezen.

    S tem je postala Božja ljubezen naša norma.

    Sedaj vemo, za kaj smo rojeni: da uresničimo vsaj nekaj tiste Božje ljubezni, kakršno nam je razodel Jezus.

    Biti srečen. Življenjski cilj marsikoga. Skoraj že naloga – sebi in svojim zagotoviti, da smo “srečni”. Kaj to sploh pomeni? Da se ne bojimo jutrišnjega dneva? Da “pozitivna” čustva prevladujejo? Da izpolniš to, kar si si zadal? Poznam ljudi, ki so živčni in nestrpni, ker niso “srečni”, vseskozi razmišljajo, kaj delajo narobe. Pa je “sreča” res merilo?

    Naša največja sreča je, da imamo Jezusa. Boga, ki rešuje. Ki daje za nas svoje življenje. V luči njegove ljubezni trpljenje, bolečina, celo smrt, dobi drugačen okus. Če si z njim, to zadostuje. Morda nisi samo zaradi njega v trenutku popolnoma srečen – veš pa, da če boš vztrajal z njim, da je dobro.

    Videti Boga sredi vrveža današnjega sveta je pridržano le očem vere, ki more vzkliti iz semena, ki je padlo v srce malega in ponižnega človeka. Videti Boga pomeni videti obličje Očeta v Sinu, ki se nam razodeva po Svetem Duhu. Videti Boga pomeni skozi človeško nemoč zreti Božjo moč, skozi pohujšanje in nespamet križa zreti Božje veličastvo. Prosimo Svetega Duha, naj razsvetli oči našega srca, da bomo zmogli naše težave, padce, stiske in zablode gledati v luči skrivnosti Božjega učlovečenja, smrti in vstajenja.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
  9. Miro says:
    5. decembra, 2023 at 7:45

    POGLEJTE SI OSREDNJE PRIČEVANJE MISIJONARJA PEDRA OPEKE (Radio Ognjišče)

    V ŠPORTNI DVORANI V MEDVODAH SE JE ODVIL VRHUNEC OBISKA MISIJONARJA PEDRA OPEKE
    V DOMOVINI. PRED VEČ KOT 2500 GLAVO MNOŽICO JE PRIČEVAL O SVOJEM ŽIVLJENJU IN DELOVANJU.

    Njegovo pričevanje in glasbene vložke si lahko ogledate tukaj:
    https://radio.ognjisce.si/sl/269/novice/37392/poglejte-si-osrednje-pricevanje-misijonarja-pedra-opeke.htm

    Odgovori
  10. Miro says:
    4. decembra, 2023 at 12:48

    JEZUS TUDI MENI PRINAŠA BESEDO, KI OZDRAVLJA. OKREPIL BOM VERO V MOČ NJEGOVE BESEDE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 8,5-11)

    Ko je Jezus prišel v Kafarnaum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil: »Gospod, moj služabnik leži doma mrtvouden in zelo trpi.« Rekel mu je: »Pridem in ga ozdravim.«

    Stotnik mu je pa odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Tudi jaz, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj, rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.«

    Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam, tolike vere nisem našel pri nikomer v Izraelu! Povem vam pa, da jih bo veliko prišlo od vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu.«

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Stotnik prosi Jezusa, da bi ozdravil bolnega služabnika. Jezus je pripravljen iti k njemu, vendar se stotnik zanese na učinkovitost njegove besede. Tudi meni Jezus prinaša besedo, ki ozdravlja. Okrepil bom vero v moč njegove besede. Gospod, hvala za tvoje odrešenje. Naj želim ozdraveti in se trudim živeti kot novi človek. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
  11. Miro says:
    4. decembra, 2023 at 9:29

    PEDRO OPEKA PRI MAŠI V LJUBLJANI: NAJ VERA V SLOVENIJI NIKOLI NE USAHNE (Družina

    NA PRVO ADVENTNO NEDELJO JE BILO V ŽUPNIJSKI CERKVI MARIJINEGA OZNANJENJA NA TROMOSTOVJU PRI FRANČIŠKANIH ŠE POSEBEJ SLOVESNO MAŠO, SAJ JE PRI MAŠI OB 10. URI SOMAŠEVAL IN PRIDIGAL MISIJONAR PEDRO OPEKA, KI JE PO OSMIH LETIH V TEH DNEH SPET NA OBISKU V SLOVENIJI.

    »Živimo Jezusa v naših družinah, tam, kjer delamo, pa tudi v naših župnijah. Ko vstopamo v cerkev, se zavedajmo, da smo Jezusovi bratje in sestre, da smo Božja družina,« je med drugim poudaril Pedro Opeka.

    Več na: https://www.druzina.si/clanek/pedro-opeka-pri-masi-v-ljubljani-naj-vera-v-sloveniji-nikoli-ne-usahne-foto

    Odgovori
  12. Miro says:
    3. decembra, 2023 at 15:34

    ADVENTNI ČAS

    ČAS DUHOVNE IN BOGOSLUŽNE PRIPRAVE NA BOŽIČ ZAČENJAMO S PRAZNOVANJEM PRVE ADVENTNE NEDELJE, KI JE LETOS 3. DECEMBRA, IN GA SKLENEMO V TEDNU PO ČETRTI ADVENTNI NEDELJI NA SVETI VEČER, 24. DECEMBRA.

    Za razliko od postnega časa, ki ga obhajamo kot pripravo na veliko noč in traja štirideset dni, adventni čas ni omejen na točno število dni. Z adventnim časom v Katoliški cerkvi začenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na božič. Gospodovo rojstvo in prazniki, ki mu sledijo (sv. trije kralji ali obisk treh modrih, Jezusov krst ter Gospodovo darovanje v templju ali svečnica), so priložnost za poglobitev vere. Veselje ob Novorojenem pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem.

    Več o adventnem času na: https://katoliska-cerkev.si/adventni-cas-2014201520162017

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
    • Miro says:
      3. decembra, 2023 at 15:56

      VSTOPILI SMO V ADVENT (Radio Ognjišče)

      VSTOPILI SMO V ADVENTNI ČAS, ČAS DUHOVNE PRIPRAVE NA BOŽIČ. ZAČELI SMO GA SINOČI Z VIGILIJO PRVE ADVENTNE NEDELJE IN GA BOMO SKLENILI NA ČETRTO ADVENTNO NEDELJO, KI BO HKRATI ŽE SVETI VEČER, 24. DECEMBRA. POKLICANI SMO, DA GA ŽIVIMO POLNO.

      Več o pomenu adventnega časa v nadaljevanju, prisluhnimo pa tudi nagovoru nadškofa STANISLAVA ZORETA.

      https://radio.ognjisce.si/sl/269/novice/37383/vstopili-smo-v-advent.htm

      Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

      Odgovori
  13. Miro says:
    3. decembra, 2023 at 7:41

    PRVA ADVENTNA NEDELJA

    ČUJTE, KER NE VESTE, KDAJ SE VRNE HIŠNI GOSPODAR

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 13,33-37)

    Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapústil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izróčil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naróčil, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Danes vsa Cerkev začenja novo bogoslužno leto, novo pot vere, ki jo bomo živeli skupaj v krščanskih skupnostih, pa tudi, kakor vedno, prehodili znotraj zgodovine sveta, da bi se odprli Božji skrivnosti ter odrešenju, ki prihaja iz njegove ljubezni. Bogoslužno leto se začenja z adventnim časom. Ta čudoviti čas prebuja v srcih pričakovanje Kristusovega prihoda ter spomin njegovega prvega prihoda, ko je slekel svojo božansko slavo ter prevzel naše umrljivo meso.

    ‘Čujte!’ To je Jezusov poziv iz današnjega evangelija. Ne nameni ga samo svojim učencem, temveč vsem: ‘Čujte!’ (Mr 13,37). To je koristen opomin, ki nas spomni, da življenje nima samo zemeljske razsežnosti, temveč se razteza ‘onkraj’, kakor rastlina, ki klije iz zemlje ter se odpira proti nebu. Kot razmišljujoča rastlina bo vsak človek, obdarjen s svobodo in odgovornostjo, poklican, da bo dal obračun, kako je živel in kako je uporabljal svoje sposobnosti. A jih je obdržal zase ali pa jih je uporabil tudi za dobro sobratov.

    Tudi Izaija, prerok adventa, nam danes daje misliti s svojo užaloščeno molitvijo, s katero se v imenu ljudstva obrača na Boga. Prerok spoznava napake svojega ljudstva ter v določenem trenutku pravi: ‘Nikogar ni, ki bi klical tvoje ime, ki bi se prebudil, da bi se te držal, kajti skril si svoj obraz pred nami, prepustil si nas môči naše krivde’ (Iz 64,4). Nemogoče, da se nas ta opis ne dotakne? Zdi se, da odseva nekatere razsežnosti postmodernega sveta: mesta, v katerih je življenje postalo skrito, površinsko ter se zdi, da je Bog odsoten in je človek edini gospodar. Kakor, da je on edini ustvarjalec in režiser vsega: gradenj, dela, ekonomije, prometa, znanosti, tehnike. Vse se zdi, da je odvisno le od človeka. Občasno pa se v tem svetu, ki se zdi, da je popoln, zgodijo pretresljive stvari tako v naravi kot v družbi, zaradi katerih mislimo, da se je Bog umaknil, da nas je, če tako rečemo, prepustil nam samim.

    V resnici pa pravi ‘gospodar’ sveta ni človek, temveč Bog. Evangelij pravi: ‘Čujte torej, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas, če pride nenadoma, ne najde spečih’ (Mr 13,35-36). Vsako leto nas adventni čas spomni na to, da naše življenje spet najde pravo smer k Božjemu obličju, ki pa ni obličje ‘gospodarja’, temveč Očeta in Prijatelja. Z Devico Marijo, ki nas vodi na poti adventa, sprejmimo za svoje naslednje prerokove besede: ‘Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok’ (Iz 64,7).

    S prvo adventno nedeljo torej začenjamo novo bogoslužno leto. To dejstvo nas vabi, da razmislimo o razsežnosti časa, ki nas navdaja z neko skrivnostnostjo. Rad bi spregovoril o zelo konkretni ugotovitvi. Pravimo namreč, da ‘nam zmanjkuje časa’, saj je vsakodnevni ritem za vse postal dokaj divji. Tudi glede tega, Cerkev prinaša ‘veselo novico’. Bog nam podarja svoj čas. Mi imamo vedno premalo časa. Še posebej za Gospoda ga včasih ne znamo ali nočemo najti. Pa vendar, Bog ima čas za nas! To je prvo, kar na začetku bogoslužnega leta vedno znova z začudenjem odkrijemo. Da, Bog nam podarja svoj čas, saj je vstopil v zgodovino s svojo besedo ter s svojimi zveličavnimi deli, da bi naš čas odprl za večnost ter bi tako ta postal zgodovina zaveze. S tega vidika je čas že sam po sebi znamenje Božje ljubezni. Čas je dar, ki ga človek, kakor vsako drugo stvar, zna ceniti ali pa ga v zamolkli površnosti zapravi.

    Tri so velika središča časa, ki zaznamujejo zgodovino zveličanja. Na začetku je stvarjenje, v središču je učlovečenje in odrešenje ter na koncu paruzija, končni prihod z vesoljno sodbo. Vendar pa teh treh velikih trenutkov ne smemo razumeti v kronološkem zaporedju. Stvarjenje je sicer na začetku vsega, a se še vedno nadaljuje in uresničuje v nastajanju vesolja vse do konca časov. Prav tako učlovečenje in odrešenje, ki se je sicer zgodilo v točno določenem zgodovinskem trenutku, ko je bil Jezus na zemlji, a se njegovo delovanje razširja bodisi na čas pred tem dogodkom bodisi po tem dogodku. Podobno tudi drugi prihod in poslednja sodba, za katera ima vnaprejšen odločilen pomen Kristusov križ, vplivata na obnašanje ljudi vseh časov.

    V bogoslužnem času adventa obhajamo dvojni Božji prihod. Najprej nas advent vabi, da prebudimo pričakovanje Kristusove vrnitve v slavi. Vedno bliže ko bomo božiču pa nas bo advent vabil, da sprejmemo Besedo, ki je zaradi našega zveličanja postala človek. Sicer pa Gospod neprestano prihaja v naše življenje. Zato je zelo dobrodošel je Jezusov poziv, ki nam ga na prvo adventno nedeljo z vso močjo predlaga: »Čujte« (Mr 13,33.35.37). Namenjen je učencem, a hkrati vsem, saj bo vsak ob uri, ki jo samo Bog pozna, poklican, da bo dal obračun o svojem bivanju. Ta vključuje pravšnjo držo do zemeljskih dobrin, resnično obžalovanje lastnih napak, dejavno ljubezen do bližnjega, predvsem pa ponižno in zaupljivo izročitev v roke Boga, našega nežnega in usmiljenega Očeta.

    Misli Benedikta XVI. (hozana.si)

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
  14. Miro says:
    3. decembra, 2023 at 7:10

    PETER OPEKA: NI DENAR NAREDIL AKAMASOE, BILA JE LJUBEZEN, VERA, ZAUPANJE V LJUDI (Aleteia)

    S KATERIMI BESEDAMI JE PETER OPEKA NAGOVORIL ZBRANE PRI SV. JOŽEFU V CELJU?

    Zagotovo je misijonar lazarist Peter Opeka eden najdejavnejših, najuspešnejših in najprepoznavnejših misijonarjev sveta. Njegov čudež pa se je pravzaprav začel že pred njegovim rojstvom. Njegov oče Lojze, doma iz Begunj pri Cerknici, se je kot edini preživeli rešil z morišča, na katerem so partizani umorili več tisoč ujetnikov. Starši so se spoznali in poročili v političnem begunstvu v Argentini po drugi svetovni vojni …

    In po Božji previdnosti je Opeka v skoraj 50 letih na Madagaskarju s sodelavci zgradil več vasi in centrov Akamasoa, s katerimi želi dati ljudem s smetišča na obrobju glavnega mesta Antananarivo možnost dostojnega življenja. Skupnost je sicer zasnovana tako, da njeni prebivalci in uporabniki sami sodelujejo pri njeni izgradnji. Kljub temu mora Opeka vsako leto zagotoviti izdatna finančna sredstva iz darov velikih in malih darovalcev v Evropi, da Akamasoa, za katero trdi, da je “krhek čudež”, lahko nadaljuje s svojim poslanstvom.

    Več na: https://si.aleteia.org/2023/12/03/peter-opeka-ni-denar-naredil-akamasoe-bila-je-ljubezen-vera-zaupanje-v-ljudi/

    Odgovori
  15. Miro says:
    2. decembra, 2023 at 14:37

    MISIJONAR OPEKA OD ROJAKOV V AVSTRIJI ŽE NA SREČANJE Z ROJAKI V CELJU
    (Radio Ognjišče, 2. december 2023)

    »APOSTOL SMETIŠČARJEV IN BREZDOMCEV« Z MADAGASKARJA PEDRO OPEKA SE JE V ČETRTEK
    POSLOVIL OD ROJAKOV NA KOROŠKEM IN BO NEKAJ DNI MED NAMI V SLOVENIJI.

    Že sinoči so se ga razveselili v Celju, nocoj bo v Velikih Laščah, kjer so njegove korenine. Jutri bo maševal
    dopoldne v Ljubljani, popoldne v Mariboru in po evangeliju nagovoril zbrane. V ponedeljek zvečer se bo
    s pričevanjem v Medvodah predstavil širši javnosti.

    Več o srečanjih z misijonarjem Pedrom Opeko na: https://radio.ognjisce.si/sl/269/novice/37381/misijonar-opeka-od-rojakov-v-avstriji-ze-na-srecanje-z-rojaki-v-celju.htm

    Odgovori
  16. Miro says:
    2. decembra, 2023 at 14:12

    JEZUSOV OPOMIN K ČUJEČNOSTI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,34-36)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in s skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma kakor zanka; kajti prišel bo čez vse, ki prebivajo po vsej zemlji. Čujte torej vsak čas in prosite, da bi mogli ubežati vsemu temu, kar se bo godilo, in stopiti pred Sina človekovega.

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Jezus vabi k čuječnosti in budnosti, da ne bi oblagal srca z navezanostjo na stvari in odnose. Drugi vidik pa je vztrajna molitev, ki me pripravlja na odprtost za ta prihod. Trudil se bom živeti budno in odgovorno, zmerno bom uporabljal dobrine in pričakoval Jezusa. Gospod, obvaruj me pred malomarnostjo, da ne bi prezrl tvojega prihoda in bi te sprejel: “Pridi!” (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
  17. Miro says:
    1. decembra, 2023 at 12:05

    JEZUS KAŽE, KAKO VSE V NARAVI DOZOREVA. TUDI ZGODOVINA SE TAKO BLIŽA K SVOJEMU CILJU, KI BO TRAJNO SREČANJE S KRISTUSOM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,29-33)

    Tisti čas je povedal Jezus svojim učencem priliko: Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa! Kadar začne že odganjati, veste, da je blizu poletje. Tako tudi vi, kadar boste videli, da se to godi, védite, da je Božje kraljestvo blizu. Resnično, povem vam: Ta rod ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Jezus kaže, kako vse v naravi dozoreva. Tudi zgodovina se tako bliža k svojemu cilju, ki bo trajno srečanje s Kristusom. Ob zagotovilu Božje besede se bom zavedal, da sem v vedno večji Jezusovi bližini in se trudil, da bo ta odnos živ. Gospod, okrepi mi vero, da se bom z veseljem pripravljal na končno srečanje s teboj in ga pričakoval v dejavni ljubezni. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
  18. Miro says:
    30. novembra, 2023 at 11:56

    JEZUS POKLIČE UČENCE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 4,18-22)

    Ko je Jezus hodil ob Galilejskem morju, je zagledal dva brata, Simona, z imenom Peter, in njegovega brata Andreja, ko sta mrežo metala v morje; bila sta namreč ribiča. Reče jima: »Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta popustila mreže in šla za njim. Ko je od tam šel dalje, je videl druga dva brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ko sta z očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže, in ju je poklical. Ta dva sta takoj zapustila čoln in očeta ter šla za njim.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    SV. JANEZ KRIZOSTOM pravi: »Takoj ko so zaslišali Jezusov klic, so učenci takoj zapustili svoje mreže. Kristus od nas pričakuje takšno vrsto takojšnje poslušnosti.« NEZNANI PISEC razlaga: »Vsak učenec, ki se pridruži Kristusu mora nujno zapustiti te tri zemeljske navezanosti: dejanja mesa, materialne dobrine, roditelje.« SV. GREGOR VELIKI gre pri razlagi še naprej: »Da bi dosegli Božje kraljestvo, je potrebno ne samo odpovedati se materialnim stvarem, ki jih kdo ima, temveč tudi svojim najbolj notranjim željam.« NEZNANI PISEC ponovno razlaga: »Jezus jih ne opazuje s fizičnega temveč z duhovnega vidika ter jih ne izbere kot apostole, temveč, da bodo lahko postali Apostoli.« KROMACIJ OGLEJSKI pravi: »Izbral je nepismene, nevedne in nesposobne za poučevanje posameznike, da bi pokazal, kako je imela Božja milost sposobnost odpreti jim razum.« NEZNANI PISEC zaključi: »Napravil jih je za ribiče ljudi, učitelje, da bi z mrežo Božje Besede ljudstvo popeljali daleč stran od tega varljivega sveta.«

    Komentar cerkvenih očetov (hozana.si)

    Slava tebi, Jezus, ti si naše Odrešenje!

    Odgovori
  19. Miro says:
    30. novembra, 2023 at 11:05

    KATEHEZA: OZNANJEVANJE POMENI PODATI SE NA KRAJE, KJER LJUDJE ŽIVIJO

    KATEHEZA MED DOPOLDANSKO SPLOŠNO AVDIENCO, 29. NOVEMBRA, JE BILA NAMENJENA
    OZNANJEVANJU V DANAŠNJEM ČASU.

    Prebral jo msgr. Filippo Ciampanelli z državnega tajništva, saj se sveti oče zaradi gripe in vnetja dihalnih poti
    še vedno ne počuti dovolj dobro. Pa vendar je papež bil navzoč v dvorani Pavla VI. in je zbrane vernike z nekaj
    besedami na začetku tudi pozdravil.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-11/kateheza-oznanjevanje-pomeni-iti-se-na-kraje-kjer-ljudje.html

    Odgovori
  20. Miro says:
    29. novembra, 2023 at 13:56

    S SVOJO STANOVITNOSTJO SI BOSTE PRIDOBILI SVOJE ŽIVLJENJE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,12-19)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Po vas bodo stegnili roke in vas preganjali, izdajali v shodnice in ječe ter vlačili pred kralje in poglavarje zaradi mojega imena. Zgodilo pa se vam bo to v pričevanje. Vtisnite si torej v srce, da ne boste naprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom dal zgovornost in modrost, ki ji ne bodo mogli nasprotovati ali ji ugovarjati vsi vaši nasprotniki.

    Izdajali vas bodo celo starši in bratje in sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo izročili v smrt; vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    STANOVITNOST

    O stanovitnosti govori današnji evangelij, ki opisuje dogajanje ob našem koncu. Jezus pravi, da bodo nad nas dvigali roke, nas preganjali, izročali v shodnice in ječe … Pri tem pa nas spodbuja: Vtisnite si v srca to, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal usta in modrost. Če skušam sestaviti sliko iz vseh teh trditev, lahko iz njih izluščimo dve jasni trditvi: Prava vera se mora odražati v stanovitnosti in samo stanovitnost bo nagrajena z večnim življenjem.

    Prav razmišljanje o vsem tem nam lahko zbistri pogled na pravo stanovitnost. Velikokrat vztrajamo pri svojih špekulacijah, svojem razmišljanju, samo zato, da nam ne bi bilo potrebno nič narediti. Raje razpravljamo, kot pa živimo v resnici. Zanašamo se na svoj položaj in svojo pamet, a Bog gre mimo. Drugače pa je, če zastavimo svoje življenje za resnico in pravico. Takrat vemo, kaj je v življenju dobro in pri tem vztrajamo.
    A tudi tu je nevarnost, da si po svoje prikrojimo pravico in resnico in pri njej vztrajamo misleč, da sledimo Bogu. Najbolj zanesljivo bo, če se vprašamo, pri čem je Jezus vztrajal do konca, v čem je bil kot vzor vernika do konca dosleden. Pregovor pravi: kakršna smrt, takšno življenje. Pa poglejmo na križu visečega Jezusa, pri čem vztraja, kaj je njegova stanovitnost.

    »Glej tvoja mati«, reče Janezu, in materi: »Glej tvoj sin.« Kako čudovito vztrajanje v ljubezni. Jezus se tudi na križu ne zavrti okrog samega sebe, krivice ali česa podobnega. Živel je za druge in za druge umira! Kako čudovita stanovitnost v ljubezni.

    »V tvoje roke izročam svojo dušo,« reče Jezus na križu svojemu Očetu. Kako čudovit pogled na samega sebe. Jezus ve, kaj je bistveno. To je edino, kar ostane, le njegova duša. Vse je dal od sebe, nič ni ostalo. Pri tem ni nobene zagrenjenosti. Ohranja svoje dostojanstvo, ki mu ga je podaril Oče. In Očetu ga zopet vrača. V celoti je bil Njegov ljubljeni sin. Njegova stanovitnost je bila stanovitnost v ljubezni in spoštovanju samega sebe kot Božjega sina.

    In čisto na koncu: »Dopolnjeno je!« Jezus je vztrajal do konca. Stanoviten je bil do konca v nalogi, ki mu jo je zaupal Oče. Vedno je skušal izpolniti Očetovo voljo. V smrtnem boju je rekel: “Če je mogoče naj gre ta kelih mimo mene, vendar tvoja, ne moja, volja naj se zgodi”. Jezus je stanoviten v prizadevanju, da izpolni Očetovo voljo.

    Ničesar preveč in ničesar premalo! Tako ob zadnji uri kot v življenju: ves predan ljubezni do bližnjih, vesel nad Božjim otroštvom in zavzet v izpolnjevanju Očetove volje. Bog nam daj takšno stanovitnost!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori
  21. Miro says:
    28. novembra, 2023 at 21:15

    PEDRO OPEKA JE DOMA. OGLEJTE SI ZELO GANLJIV PRIHOD (Radio Ognjišče, video in foto)

    NA LETALIŠČE BRNIK JE DOPOLDNE PRISPEL MISIJONAR PEDRO OPEKA, KI BO SLOVENSKO JAVNOST NAGOVARJAL OD PETKA NAPREJ. TRI DNI DO ZAČETKA MESECA BO PREŽIVEL NA AVSTRIJSKEM KOROŠKEM POD OKRILJEM MISIJONSKE PISARNE V CELOVCU IN NJENEGA PREDSEDNIKA JOŽETA KOPEINIGA.

    Po skoraj desetletju je to prvi obisk priljubljenega misijonarja in večkratnega nominiranca za Nobelovo nagrado za mir. Opeka je nazadnje Slovenijo obiskal leta 2015. Tokratni obisk poteka tudi v znamenju njegove 75-letnice življenja, ki jo je obhajal 29. junija.

    “Vsakokrat, ko pridem v Slovenijo, domovino svojih staršev in tudi svojo domovino, je to zame pravo doživetje, polno veselja. Srečam se s sorodniki, sobrati, prijatelji, vsemi Slovenci,” je dejal Opeka, ki se čuti Slovenca, čeprav je bil rojen v Argentini. Slovencem se je zahvalil za vso pomoč pri svojem delu in pri delu ostalih misijonarjev.

    Več o tem na: https://radio.ognjisce.si/sl/268/novice/37354/pedro-opeka-je-doma-oglejte-si-zelo-ganljiv-prihod-video-foto.htm

    Odgovori
  22. Miro says:
    28. novembra, 2023 at 12:50

    TO, KAR VIDITE, NE BO OSTALO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,5-11)

    Ko so nekateri govorili o templju, da je okrašen z lepimi kamni in z darovi, je rekel Jezus: »To, kar vidite – prišli bodo dnevi, v katerih ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.«

    Vprašali pa so ga: »Učenik, kdaj bo torej to in kakšno bo znamenje, ko se bo to zgodilo?« On pa je rekel: »Glejte, da se ne daste premotiti! Mnogo jih bo namreč prišlo z mojim imenom in bodo govorili: ›Jaz sem‹ in ›Čas se je približal.‹ Ne hodite torej za njimi. Ko boste pa slišali o vojskah in uporih, se ne ustrašite; to se mora prej zgoditi, a ne bo še takoj konec.«

    Tedaj jim je govoril: »Vstal bo narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; veliki potresi bodo in kužne bolezni in lakota po mnogih krajih; grozote bodo in velika znamenja na nebu.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Bližamo se koncu cerkvenega leta, kar nas simbolično spomni, da bo prišel nekoč tudi konec vsega ustvarjenega, konec zemlje, vesolja … Jezus nas opominja, da bo prišel dan, na katerega moramo biti pripravljeni. O njem govori tudi v današnji Božji besedi.

    Mnogi šarlatani strašijo ljudi o koncu sveta, ki naj bi se zgodil že »jutri«. Vsak pojav v astronomiji, ki je sicer redek, vse, kar človeška pamet sicer ne zna razložiti, je že razlog, na katerega vežejo svoje »strašilne« napovedi.

    Kdaj bo konec sveta, ne ve nihče. Jezus pravi:: »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mt 24, 36).Tudi v današnjem evangeliju nas Jezus opozarja, naj ne verjamemo raznim krivim prerokom, ki se igrajo s človeško lahkovernostjo: «Glejte, da se ne daste premotiti!

    Toda eno je gotovo. Vsak trenutek moramo tako živeti, da nas resnični konec sveta ne bo našel nepripravljenih.

    Za vsakega izmed nas bo prišel konec zemeljskega življenja, tega najbrž ni potrebno utemeljevati. Tudi za njega ne vemo ne dneva ne ure. Zelo modro je, da se vsak dan vprašamo, s kakšno dušo bom takrat stopil pred obličje Boga.

    Dokler smo na svetu, nam usmiljena Božja ljubezen neprestano prihaja naproti. Vedno znova se lahko poistovetimo z izgubljenim sinom v Jezusovi priliki. Toda ob smrti bo tega konec. Takrat bomo slišali samo še »bilanco« o našem življenju in bojmo se, da ne bomo slišali Jezusovih besed: » Proč izpred mene …kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti ….«

    Naš svet se boji starosti. Gube, sive lase in kar je še temu podobnega smo prepodili z barvami, laki in kremami, nekam daleč proč od naših pogledov. Tudi domove upokojencev smo bolj ali manj dali na obrobja mest, zaradi večjega miru zanje in za nas. Nihče tudi noče reči, da je star, še pri osemdesetih ne. Nič čudnega, da je tako. V našem svetu kraljuje religija podobe. In čeprav govorimo drugače, je zunanjost tista, za katero skrbimo veliko, bolj kot bi si želeli. Ne samo lepa koža, tudi dober ugled, javno mnenje nam je pomembno. Pravzaprav smo se zato odločili živeti v izložbi, ki ima to prednost, da lahko uživamo v občudovanju, aplavzih in všečkih drugih ljudi. Vendar prav ista prednost nosi s seboj tudi zelo verjetno nevarnost: da nas lahko prav zaradi podobe, ki jim morda ne bi ugajala, ljudje lahko popolnoma zavržejo, obsodijo in poteptajo. Ne da bi v resnici vedeli, kdo sploh smo.

    Stvarnik je v to godljo poslal minljivost. »Prišli bodo dnevi, v katerih od vsega tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.« Tudi naša podoba, tudi ta bo slej ko prej razrušena, takšni so zakoni časa, takšni so zakoni staranja. Enkrat za razliko ne razumimo tega kot grožnjo, ampak kot realnost. Morda to niti ni nekaj slabega, minljivost in staranje. Ko propade zunanjost, se namreč pokaže tisto, kar je notri. Se pokaže, kdo v resnici smo. Ko pridejo težki časi, se res razkrije, katere vrednote zagovarjamo, za kaj se borimo, za kaj živimo. Ko umremo, pustimo ljudem tisto, za kar smo živeli in za kar smo se borili, nič drugega.

    Zato prav gube, razorane dlani in sivi lasje morda bolj govorijo mladim kot katerakoli beseda. Ko jih šokiramo z nepopolno zunanjostjo, imajo priložnost, da se začnejo spraševati o razlogih zanjo. To je nekaj velikega, kar jim lahko damo: živeti svojo starost na hvaležen način, ne da bi se je sramovali.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/27/28-november-to-kar-vidite-ne-bo-ostalo/

    Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika in vsega sveta!

    Odgovori
  23. Miro says:
    27. novembra, 2023 at 14:42

    TEDEN KARITAS 2023

    LETOŠNJI TEDEN KARITAS BO POTEKAL OD PONEDELJKA, 27. NOVEMBRA 2023, DO NEDELJE, 3. DECEMBRA 2023. S TEDNOM KARITAS BOMO OBELEŽILI 33. LETNICO ORGANIZIRANE OBLIKE DELOVANJA KARITAS V SLOVENIJI.

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/teden-karitas-2023

    Odgovori
  24. Miro says:
    27. novembra, 2023 at 14:25

    VIDEL JE PA TUDI NEKO SIROMAŠNO VDOVO, KO JE DEVALA VANJO DVA NOVČIČA …

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,1-4)

    Tisti čas se je Jezus v templju ozrl in videl bogatine, ki so metali svoje darove v tempeljsko zakladnico. Videl je pa tudi neko siromašno vdovo, ko je devala vanjo dva novčiča, in rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi; kajti vsi ti so Bogu v dar vrgli od svojega obilja, ona pa je od svojega uboštva vrgla vse, kar je imela za živež.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    DVA NOVČIČA

    Uboga vdova nam razodene pomembne resnice o (našem) življenju.

    Velikokrat smo sužnji pozunanjenosti, še posebej v času televizije in drugih (socialnih) medijev, ki lahko »naredijo« nekoga pomembnega, mogočnega, vplivnega, a v resnici ni. Lahko pa mediji nekoga tudi »očrnijo« in ustvarijo medijski linč, če ima npr. drugačna sporočila za življenje, ki jim niso všeč. Če kdo živi in se »hrani« od teh zunanjih in površinskih stvari, ostaja daleč od resničnosti srca.

    Kristus nas prav po zgodbi o ubogi vdovi vabi, da gremo na pot v srce. Jezus je opazoval in videl, da so mnogi bogataši dali veliko v tempeljsko zakladnico. Ne zanika njihov delež, a dali so od svojega preobilja. Pomembnejša je bila drža uboge vdove, ki ni dala veliko, a je dala od svojega uboštva. Kako pomembno je, s kakšnim namenom kdo da!

    Bog nas vedno vabi, da mu darujemo iz ljubezni in iz vsega srca. Prav v srcu je človek povabljen, da se pravilno odloči – z Božjo pomočjo. To pa je mogoče, če je v nas globoko zaupanje v Boga. To je laže storiti, če smo že doživeli Božjo dobroto in ljubezen v življenju. Prav zaupanje v Boga je vedno tudi »nagrajeno«.

    Marsikdaj pa je težko zaupati v Boga. To izkušamo prav vsi, še posebej, če se nam zgodijo hude in boleče stvari, kot je smrt drage osebe, dolgo trpljenje in preizkušnje različnih vrst. Razumsko ne vemo, zakaj so se morale nekatere stvari zgoditi, kaj nam Gospod želi z njimi sporočiti. Čutimo pa v srcu, da prav po posebnih dogodkih in osebnih preizkušnjah vsi zorimo za Boga.

    Ta mesec končujemo cerkveno leto, ki je priložnost, da opravimo duhovno bilanco tega leta. Ob vdovi si lahko odgovorimo, kakšno je bilo zaupanje v Boga letos. Se je morda poglobilo? Si upam, ali vsaj želim z Božjo pomočjo da(rova)ti vse, kar imam, Bogu v prijetno daritev?

    Naj nam Gospod pomaga, da se bomo lažje odzvali in ubogim odprli svoje srce in roke.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2023/11/26/27-november-dva-novcica/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  25. Miro says:
    26. novembra, 2023 at 15:01

    PRAZNIK KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA

    CERKVENO LETO SE V KATOLIŠKI CERKVI SKLENE S PRAZNIKOM KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA, IN SICER LETOS NA NEDELJO, 26. NOVEMBRA 2023.

    Cerkev je Kristusa za kralja vesoljstva priznavala že v najzgodnejših veroizpovedih in s tem poudarjala, da ima Kristus kot Božji sin in Odrešenik sveta, zlasti po svojem vnebohodu, najvišjo čast in oblast nad človeštvom in zgodovino.

    Božje kraljevanje pomeni dokončno izpolnitev človekovega hrepenenja po Bogu in željo, da bi mogel biti združen in povezan z Bogom. To kraljevanje je presežen Božji dar. Ob dovršitvi sveta se bo Kristusovo gospostvo z njegovim drugim prihodom razodelo v dokončnem odrešenju ljudi in v preoblikovanju ustvarjenega sveta. Drugi Kristusov prihod za kristjane ni razlog za strah in tesnobo, ampak predvsem povod za upanje, veselje in hrepenenje. Dnevi Kristusovega življenja nas spomnijo na Kristusovo darovanje za ljudi in njegovo poslanstvo na zemlji, praznik Kristusa Kralja pa na zgodovino odrešenja in (ne)vidno Božje delovanje v času.

    Več o pomenu praznika na: https://katoliska-cerkev.si/praznik-kristusa-kralja-vesoljstva-2015

    Slava tebi, Jezus, ti si Kristus Kralj!

    Odgovori
  26. Miro says:
    26. novembra, 2023 at 14:27

    KRISTUS PRIDE SODIT V SLAVI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 25,31-46)

    Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.

    Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovóril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.‹

    Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovóril: ›Resnično, povem vam: Česar niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA

    Današnji evangelij je eden tistih, ki nas vse vsaj malo strese. Najbrž nihče od nas ne čuti prave gotovosti, da ne bo pristal na levici. Ta neprijeten občutek pa ni cilj Jezusove prilike o sodbi. Verjamem, da nam Bog želi sporočiti vedno in povsod, da verjame v nas in da ve, da smo dobri. A kako naj se umirimo ob današnjem evangeliju? Danes smo namreč slišali, da so tisti, ki ga niso videli v stiski, deležni večne kazni.

    Res je, da lahko ta odlomek beremo v luči, ki nam je bila najbrž tudi največkrat predstavljena: Če ne boš priden, ne prideš v nebesa! Pazi, kaj delaš! V tem pogledu se osredotočimo na kazen in na izpolnjevanje pravil. Ali je to resnično evangeljsko? Ali nam evangeliji govorijo v tej luči? Poglejmo samo današnjega. Tako tisti, ki so delali dobro kot tisti, ki se za to niso menili, pravijo: Gospod, kdaj smo te videli lačnega, žejnega itd.? Kako naj bi bili sojeni po izpolnjevanju pravil, če sploh niso slišali zanje oz. jih niso razumeli? V čem je razlika med ljudmi, ki se znajdejo ob sodbi eni na levi, drugi na desni?

    Ne gre za vprašanje koliko stvari smo naredili prav ali narobe, ampak v prvi vrsti, kako smo gledali na gospodarja, ki je Bog; na življenje in talente v njem; ter na bližnjega.

    Bog ne bo stopil pred nas z željo, da nas kaznuje. Bog je dober oče, ki nas skozi življenje vabi v veselje življenja: Vabi nas, da smo pozorni na lačne in žejne, nage, bolne… okrog nas.
    Bog je dober in nam želi dobro. Vabi nas, da spoznamo, da je najlepše in najpolnejše življenje v služenju njemu in drugim. Ne nalaga nam torej kopico pravil, zapovedi in prepovedi, ampak nas vabi v veselje življenja. Veselje, ki je v pogledu na dobrega Očeta, na življenje, na sebe in na druge okrog nas. Ne v strahu, ampak v veselju in pogumu pojdimo na pot iskanja polnega življenja!

    Sprašujem pa se: Zakaj potrebujemo takega Boga in povrhu še takega kralja? Samo še več dolžnosti, še več nalog, še večji napor. Ena sama krivica! Življenje je že tako pretežko, čemu bi sledili takemu kralju? Mar ni bolje slediti lepim obljubam vladarjev tega sveta: gospodarska rast se bo obnovila, plače in pokojnine bodo rasle, vsi bomo brez posebnega napora imeli vsega v izobilju. Politiki obljubljajo raj na zemlji z minimalnim naporom, Jezus pa govori o božjem kraljestvu, v katerem je vse potrebno plačati že danes, če hočeš imeti kaj jutri. Kdo ne bi izbral prvega? Čemu slediti Kristusu kralju?

    Ko gledam življenje okrog sebe, odkrivam zelo preprost odgovor na to vprašanje. Gre za vprašanje zdrave pameti. Bolj ali manj vsi ostali prodajajo prazno slamo. Kar govori Kristus, vzdrži vsako kritiko. Pravzaprav je postalo vse skupaj norost požrešnega in pohlepnega človeka:

    – vsi bi imeli še več, pa čeprav krademo vsem in se ne sprašujemo kje so tisti, ki so okradeni,

    – vsi bi živeli od najrazličnejših energij in bili sami sebi Bogovi in sploh ne pomislimo kako to, da je na svetu vedno več depresivnih, obupanih, odvisnih,

    – vsi verjamemo v srečo, ki jo zadeneš na lotu in se ne sprašujemo kdo bo v ta sklad dajal.

    Težko je povzeti norost tega sveta z nekaj besedami. Naj vseeno poskusim: Delali bi, kar nam ugaja in pričakujemo, da nam bo drugi stregel. Preprosta sistemska napaka: Kdo bo stregel, ko pa vsi pričakujemo, da nam bodo drugi stregli. Kje je rešitev?

    Jezus je kralj, ki verjame v logiko svojega kraljestva. Prepričan je, da bo vsem lepo, če se bomo držali njegovih besed. Pa poglejmo:

    Mar ne bi bilo lepo, če bi se kdo ob nas ustavil, in opazil našo lakoto po pozornosti. Mar ne bi bilo lepo, če bi kdo ljubeznivo pristopil in vprašal, kaj nam je, kaj nas teži. Mar ne bi bilo lepo, če bi se kdo nad nami ne zgražal in bi nas sprejel z vsemi napakami. Mar ne bi bilo lepo, če bi nas kdo zavaroval pred posmehom in žalitvami. Mar ne bi bilo lepo, če ne bi bili tako sami.

    Da, vsi si tega želimo. In kdo naj začne? Jezus strne vse v preprost stavek: Kar želite, da vam drugi storijo, storite vi njim! Končna sodba, bo sodba naših odločitev. Saj ne more biti drugače. Če se bomo danes prizadevali za ljubezen, je bomo deležni. Če bomo iskali le sebe, tudi jutri ne bomo vedeli, kaj početi z drugimi. Zelo preprosto. Ljubi, pa boš nagrajen z ljubeznijo!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/25/26-november-kristus-kralj-vesoljstva/

    Slava tebi, Jezus, ti si Kristus Kralj!

    Odgovori
  27. Miro says:
    25. novembra, 2023 at 19:45

    PETER OPEKA PRIHAJA V SLOVENIJO! KJE IN KDAJ SE BOSTE LAHKO SREČALI Z NJIM? (Aleteia)

    DECEMBRA BO MISIJONAR PETER OPEKA PO SKORAJ DEVETIH LETIH ZNOVA OBISKAL SLOVENIJO

    Med 1. in 6. decembrom 2023 bo Slovenijo obiskal misijonar Peter Opeka. Obisk bo med drugim potekal
    v znamenju njegove 75-letnice življenja, ki jo je obhajal konec junija, geslo tokratnega obiska, katerega
    koordinator je Misijonsko središče Slovenije, pa je “Pozdravljen med nami!”

    Več o njegovem obisku na:
    https://si.aleteia.org/2023/11/21/peter-opeka-prihaja-v-slovenijo-kje-in-kdaj-se-boste-lahko-srecali-z-njim/

    Odgovori
  28. Miro says:
    25. novembra, 2023 at 14:42

    ČIGAVA BO ŽENA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 20,27-40)

    Tisti čas so prišli nekateri izmed saducejev, ki pravijo, da ni vstajenja, in so Jezusa vprašali: »Učenik, Mojzes nam je zapisal: ,Če komu umrje brat, ki je oženjen, pa je brez otrok, naj vzame ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu.’ Bilo je pa sedem bratov. Prvi se je oženil, pa je umrl brez otrok. In vzel jo je drugi in tretji, prav tako pa tudi vsi sedmeri in niso zapustili otrok in so pomrli. Za vsemi je umrla tudi žena. Katerega izmed njih bo ob vstajenju torej žena? Kajti za ženo jo je imelo vseh sedem.«

    Jezus jim je odgovoril: »Otroci tega veka se ženijo in možijo; tisti pa, ki bodo vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ženili in ne možile, zakaj tudi umreti ne bodo mogli več; enaki so namreč angelom in so božji otroci, ker so otroci vstajenja. Da pa umrli vstajajo, je tudi Mojzes pokazal v zgodbi o grmu, ko Gospoda imenuje ,Boga Abrahamovega in Boga Izakovega in Boga Jakobovega’; ni pa Bog mrtvih, ampak živih, zakaj njemu vsi živijo.«

    Oglasili pa so se nekateri izmed pismoukov in so rekli: »Učenik, dobro si povedal.« In nič več si ga niso upali vpraševati.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Evangelij nam predstavlja Jezusa, obkroženega s saduceji, ki so zanikali vstajenje. Vendar so ravno glede te teme postavili Jezusu vprašanje, da bi ga spravili v zadrego in osmešili vero v vstajenje mrtvih. Pri tem so izhajali iz namišljenega primera: Neka žena je imela sedem mož, ki so umrli drug za drugim in zatem vprašali Jezusa: ‘Čigava bo torej ta žena, ko bo umrla?’ Jezus, ki je vedno krotak in potrpežljiv najprej odgovori, da za življenje po smrti ne veljajo ista merila, kot za to zemeljsko. Večno življenje je drugačno življenje v drugačni razsežnosti, kjer med drugim ne bo več poroke, ki je vezana na naše bivanje na tem svetu. Vstali, pravi Jezus, bodo kot angeli in bodo živeli v drugačnem stanju, ki ga sedaj še ne moremo okušati ali si ga predstavljati. Tako je Jezus to razložil.

    Za tem pa gre Jezus, če lahko tako rečemo, v proti napad. S tako preprostostjo in izvirnostjo navaja Sveto pismo, da resnično z občudovanjem gledamo na našega Učitelja, edinega Učitelja. Potrditev vstajenja je Jezus našel v prizoru, ko je Mojzes pred gorečim grmom in se Bog razodene kot Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov. Božje ime je povezano z imeni mož in žena s katerimi se On veže in ta vez je močnejša od smrti. Mi lahko tudi rečemo za odnos Boga z nami, z vsakim od nas: On je naš Bog! On je Bog vsakega od nas, kot da bi On nosil naše ime. To On z veseljem pove in to je zaveza. Zdaj veste zakaj Jezus pravi: ‘Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo‘. In tista odločilna in temeljna vez je zaveza z Jezusom. On sam je Zaveza, On sam je Življenje in Vstajenje, saj je s svojo križano ljubeznijo premagal smrt. V Jezusu nam Bog podarja večno življenje, ga podarja vsem in tako imamo po njem vsi upanje v življenje, ki je še bolj resnično kot sedanje. Življenje, ki nam ga Bog pripravlja, ni preprosto odprava tega sedanjega, je življenje, ki presega našo predstavo, saj nas Bog nenehno preseneča s svojo ljubeznijo in usmiljenjem.

    Zato je to, kar se bo zgodilo, ravno nasprotno, kar so pričakovali saduceji. Naj ne projiciramo tega življenja v večnost, v to drugo življenje, ki nas čaka, ampak naj večnost, tisto življenje, osvetljuje in daje upanje zemeljskemu življenju vsakega od nas. Če gledamo samo s človeškim očesom, bi lahko rekli, da gre pot človeka od življenja proti smrti. To se vidi! Toda, to se vidi, če gledamo samo s človeškimi očmi. Jezus pa je popolnoma obrnil ta pogled in je zatrdil, da gre pravzaprav naše romanje od smrti k življenju, polnemu življenju. Smo na poti, romamo proti življenju v polnosti in to življenje v polnosti osvetljuje našo pot. Torej smrt je zadaj, za nami, ne pred nami. Pred nami je Bog živih, Bog zaveze, Bog, ki nosi moje ime, naše ime, kakor je rekel: ‘Jaz sem Bog Abrahamov, Izakov, Jakobov’, je tudi Bog z mojim, tvojim imenom, z našim imenom. Je Bog živih. Smrt in greh sta bila dokončno poražena in pred nami je nov čas veselja in svetlobe brez konca. Toda že tu na zemlji v molitvi, zakramentih, v bratstvu, srečamo Jezusa in njegovo ljubezen in tako že v naprej okušamo nekaj od vstalega življenja. Izkušnja, ki jo imamo o Njegovi ljubezni ter zvestobi, prižge nekaj kakor ogenj v našem srcu ter pomnoži našo vero v vstajenje. Kajti, če je Bog zvest in ljubi, ne more to biti za določen čas. Zvestoba je večna, ne more se spremeniti. Božja ljubezen je večna, ne more se spremeniti. Ni za določen čas, je za vedno. On je za vedno zvest in vsakega od nas čaka ter spremlja s svojo večno zvestobo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/24/25-november-cigava-bo-zena/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  29. Miro says:
    24. novembra, 2023 at 19:01

    MOJA HIŠA JE KRAJ MOLITVE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 19,45-48)

    Tisti čas je Jezus stopil v tempelj in začel izganjati tiste, ki so prodajali in jim govoril: »Pisano je: ›Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste iz nje napravili razbojniško jamo.‹« In učil je vsak dan v templju. Veliki duhovniki in pismouki in ljudski prvaki so ga skušali umoriti, pa niso mogli najti, kaj bi storili. Zakaj vse ljudstvo se ga je oklepalo in ga poslušalo.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Kakor potrebuje družina za svoj dom, prostor za bivanje, tako si verni želimo tudi svoj prostor, svetišče, kjer bi lahko skupaj častili Boga, se mu zahvaljevali in ga prosili. Zato so verniki vseh časov postavljali svoja svetišča. Kristjani še toliko bolj, ker nam cerkev ni le prostor zbiranja in bogoslužja, ampak je za nas tudi hiša božja, kjer je v tabernaklju med nami navzoč živi Bog, Jezus Kristus pod podobo kruha. On sam je zatrdil, da ostane z nami vse dni do ko konca sveta. Zato cerkev ni le dragocena in umetniško izdelana stavba, ampak je prebivališče živega Boga med ljudmi. Njena arhitektura hoče dvigati tudi našega duha k Bogu in svojim zvonikom nam kot z dvignjenim prstom kaže proti nebu, proti večnosti. In zvonovi niso zato, da bi merili čas ali obveščali o veselih in žalostnih dogodkih, ampak najprej zato, da kličejo k bogoslužju in molitvi. Njihov glas vabi, da bi se spomnili Boga in želeli prisluhniti, kar nam hoče povedati v tem dnevu.

    Naši predniki so za cerkve žrtvovali veliko časa, dela in sredstev. Tudi danes lahko rečemo, da so naše cerkve lepo urejene in vzdrževane, za kar gre zahvala duhovnikom in vernikom.

    Slomšek je rad poudarjal, da sta »lepa cerkev in prostorna šola cele fare čast in hvala, pa tudi korist.«

    Namen in smisel vsake cerkve pa je, da kristjane združuje v občestvo in jih povezuje z Bogom.

    Mnogim danes obisk bogoslužja, zlasti svete maše, ne pomeni več veliko in ne čutijo potrebe in možnosti, da bi tu zajemali duhovno hrano za svoje življenje ali pa ne znajo več povezati svetišča z vsakdanjim življenjem. Slomšek pa nas spominja, da je tudi naš dom v neki meri svetišče, da naj se prenaša iz cerkve duhovno življenje tudi domov. Pravi: »Poglejte, kako prijazno svetilka pred oltarjem gori – veselo v hiši božji sveti, četudi zunaj črna tema svet pokriva ali burja hrumi. Ali kaj pri vaši hiši lepa luč domače pobožnosti sveti? … Hiša brez molitve je kot polje brez dežja. Kjer gospodar le grmi in kolne, pa malo moli, tam sv. Duh ne prebiva …«

    Ob skrbi za urejenost svetišča pa ne pozabimo graditi notranjega občestva Cerkve ter ga uresničevati v molitvi in življenju. Naj blaženi Anton Martin Slomšek to izprosi pri nebeškem Očetu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  30. Miro says:
    23. novembra, 2023 at 19:33

    JEZUS JOČE NAD JERUZALEMOM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 19,41-44)

    Ko se je Jezus približal Jeruzalemu in je zagledal mesto, se je zjokal nad njim in rekel: »O da bi bilo spoznalo tudi ti na ta svoj dan, kaj ti je v mir! Tako pa je skrito pred tvojimi očmi. Zakaj prišli bodo dnevi nadte, ko te bodo tvoji sovražniki obdali z nasipom in te oblegali in stiskali od vseh strani; in v tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili v tebi kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Jezus se je zjokal nad Jeruzalemom, mestom, ki ni prepoznalo časa, ko ga je obiskal Bog. Tveganje, da pademo v ta greh, obstaja za vsakogar med nami. Jezus joče, ker se spominja zgodovine svojega ljudstva. Na eni strani je neizmerna ljubezen, na drugi pa sebičen, pobit, prešušten in malikovalski odgovor ljudstva. Nora ljubezen Boga do njegovega ljudstva bi se lahko zdela kakor nesmisel. Vendar pa ni nesmisel. Jezus se namreč spominja besed prerokov, na primer Ozeja in Jeremija, ki izražajo Božjo ljubezen do Izraela. Pri tem objokuje, da mesto ni ‘spoznalo časa svojega obiskanja‘. To je tisto, kar povzroči bolečino v srcu Jezusa Kristusa, ta zgodovina nezvestobe, ta zgodovina ne-prepoznavanja Božjega ljubkovanja, Božje ljubezni, zaljubljenega Boga, ki te išče in ki želi, da bi bil tudi ti srečen.

    Jezus je v tistem trenutku videl, kaj ga čaka kot Sina. In je jokal … Ker ljudstvo ni prepoznalo časa, ko je bilo obiskano. Ta drama pa se ni zgodila samo v zgodovini in se nato zaključila z Jezusom. Je drama vseh dni. In je tudi moja drama. Vsakdo med nami se lahko vpraša: Znam prepoznati čas, v katerem sem bil obiskan? Me Bog obiskuje?

    Vprašajmo se, kako je z našim srcem. Izprašajmo si vest. Vprašajmo se, ali znam poslušati Jezusove besede, kadar trka na moja vrata in reče: ‘Popravi se!‘ Vsi smo namreč v isti nevarnosti; vsakdo med nami lahko pade v ta greh izraelskega ljudstva, v greh Jeruzalema: ne prepoznati časa, v katerem smo bili obiskani. Gospod nas obišče vsak dan, vsak dan trka na naša vrata. Toda naučiti se moramo to prepoznati, da ne bi končali v boleči situaciji, kot je: ‘Bolj kot sem jih ljubil, bolj kot sem jih klical, bolj so se oddaljevali od mene …‘ Vsak dan si moramo izprašati vest glede tega. Gospod nas vsak dan povabi k mnogim stvarem, da bi se srečal z nami.

    Glavno je torej, da znamo prepoznati, kdaj nas Jezus obišče in se odpreti za ljubezen. Jezus ni jokal le zaradi Jeruzalema, ampak zaradi vseh nas. Svoje življenje da, da bi prepoznali njegov obisk. Sv. Avguštin je izrekel zelo močne besede: ‘Bojim se Boga, Jezusa, ki gre mimo!‘ Toda zakaj se boji? Strah ga je, da ga ne bi prepoznal! Če nisi pozoren na svoje srce, ne boš nikoli vedel, če te Jezus obiskuje ali ne.

    Naj nam Gospod vsem da milost prepoznati čas, v katerem smo bili obiskani, smo obiskani in bomo obiskani, da bi Jezusu odprli vrata in tako omogočili, da bi se naše srce razširilo v ljubezni in bi v ljubezni služilo Gospodu Jezusu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  31. Miro says:
    22. novembra, 2023 at 16:09

    SVETI OČE MOLI ZA IZRAELCE IN PALESTINCE: VOJNE POVZROČAJO SAMO TRPLJENJE

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE MED POZDRAVI OB KONCU SREDINE SPLOŠNE AVDIENCE POVEDAL,
    DA JE DANES ZJUTRAJ SPREJEL DELEGACIJO IZRAELCEV, KATERIH SORODNIKI SO TALCI V GAZI,
    TER DELEGACIJO PALESTINCEV, KATERIH SORODNIKI SO ZAPORNIKI V IZRAELU.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-11/sveti-oce-moli-za-bliznji-vzhod-vojne-povzrocajo-samo-trpljenje.html

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

    Odgovori
  32. Miro says:
    22. novembra, 2023 at 13:09

    VSAKEMU, KDOR IMA, SE MU BO DALO; TISTEMU, KI NIMA, PA SE BO VZELO ŠE TO, KAR IMA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 19,11-28)

    V Jerihi je Jezus pripovedoval priliko, ker je bil blizu Jeruzalema in so ljudje mislili, da se bo Božje kraljestvo takoj razodelo: »Neki človek plemenitega rodu je šel v daljno deželo, da bi zase pridobil kraljevsko oblast in se vrnil. Poklical je pa svojih deset služabnikov in jim dal deset min (zlatnikov) ter jim rekel: ›Trgujte, dokler ne pridem.‹ Njegovi podaniki pa so ga sovražili in so poslali za njim poslance, ki naj bi sporočili: ›Nočemo, da bi ta zavladal nad nami.‹

    Zgodilo pa se je, da je dobil kraljevsko oblast in se vrnil; velel je poklicati tiste služabnike, katerim je bil dal denar, da bi zvedel, koliko so pritržili. Prišel je prvi in rekel: ›Gospod, tvoj zlatnik jih je pridobil deset.‹ ›Prav, dobri in zvesti služabnik,‹ mu je rekel; ›ker si bil v malem zvest, imej oblast nad desetimi mesti.‹ In prišel je drugi ter rekel: ›Tvoj zlatnik, gospod, jih je pridobil pet.‹ Rekel je tudi temu: ›Tudi ti bodi nad petimi mesti.‹

    Zopet drug je prišel in rekel: ›Glej, gospod, tu je tvoj zlatnik, ki sem ga imel shranjenega v prtiču; bal sem se te namreč, ker si strog človek: dvigaš, česar nisi vložil, in žanješ, česar nisi vsejal.‹ ›Iz tvojih ust te sodim, malopridni služabnik,‹ mu reče; ›vedel si, da sem strog človek, ki dvigam, česar nisem vložil, in žanjem, česar nisem vsejal. Zakaj torej nisi dal mojega denarja v menjalnico in bi ga jaz po vrnitvi izterjal z obresti?‹

    In rekel je zraven stoječim: ›Vzemite mu zlatnik in ga dajte temu, ki jih ima deset.‹ In rekli so mu: ›Gospod, ima jih že deset.‹ Povem vam: Vsakemu, kdor ima, se mu bo dalo; tistemu, ki nima, pa se bo vzelo še to, kar ima. Tiste moje sovražnike, ki niso hoteli, da bi bil jaz nad njimi kralj, pa pripeljite semkaj ter jih vpričo mene posekajte.« Po teh besedah je šel Jezus dalje na poti v Jeruzalem.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Ena od stvari, ob katere se pri tej priliki najbrž največkrat obregnemo, je Jezusova trditev: »Vsakemu, kdor ima, se mu bo dalo; tistemu, ki nima, pa se bo vzelo še to, kar ima.« Včasih sem imel občutek, da moramo kaj dodati, da je misel smiselna, tokrat pa sem opazil, da gospodar oz. Jezus jasno govori o dveh stvareh. Ko pravi kdor nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima, ni v protislovju s seboj. Ne bo se vzelo tistega, kar nima, ampak tisto, kar ima. Kaj je tisto česar leni služabnik nima in kaj ima? Na eni strani ima podeljen denar, neko vsoto, s katero lahko trguje. In česa nima? Poguma, volje, spoštovanja, življenja, da bi s tem denarjem trgoval. Kaj naredi? Iz strahu ga zavije v prtič? Zakaj ga ne da vsaj v menjalnico? Tudi za to je potrebno tveganje!

    Ostanimo še malo pri ekonomiji in poglejmo, kje smo mi. Kaj je po naši samostojnosti v Slovenski državi najhitreje raslo? Blagovni centri in lepe hiše. Šli smo se trgovino in zapravljali bogastvo ter vlagali v prestiž. To nekaj časa gre, potem pa nečesa zmanjka. Več kot toliko ne moremo pojesti in zapraviti, tudi če imamo. Predvsem pa je težava, če sedimo na kupu denarja, si gradimo lepe hiše, pravzaprav ničesar ne ustvarjamo. Če nekdo troši, mora drugi proizvajati. Kdo bo proizvajal? Nihče, ker nihče ne bi tvegal, ker nihče ne bi delal. Lažje je prodajati in pobirati provizijo kot proizvajati in tvegati, da ne uspeš ustvariti dobička. Evangelij nas opozarja, da se bo brez vlaganj in tveganja sesula tudi ekonomija.

    Pa pojdimo na duhovno raven. Mar naša duhovna raven ne kaže podobne slike? V kaj se je ves čas samostojnosti v Cerkvi na Slovenskem največ vlagalo? V zgradbe. Obnovili smo kup cerkva in sezidali kar nekaj domov za ostarele ter novih župnišč. Vse bi bilo lepo, ko bi bil to odraz našega zagona za dejavnost, a je žal obratno. Vlagamo vase, gradimo na videzu, da bi prikrili naš strah in našo nesposobnost. Zakaj? Ker za več ni poguma. Bojimo se izgubljati, zato skrbimo zase. Jezus nam skozi ekonomijo govori o nas samih. Darovi, ki smo jih prejeli niso namenjeni nam samim, ampak življenju v ljubezni, v darovanju in umiranju. Samo kdor tvega iti iz sebe, pozabiti nase, bo lahko oplemenitil svoje življenje. Denar je brez vrednosti, dokler ga držimo v žepu. Tudi moji darovi so brez vrednosti, dokler jih nosim v žepu, skrbim zanje kot za svojega ljubljenčka. Dar je namenjen drugemu, tvegati moram, da ga drugi zavrne, da mi ga drugi vzame, ga razvrednoti. Kljub razočaranju se moram vedno znova vrniti vase, zbrati pogum in spet iti v trgovanje, v odnose, da bi moj dar oplemenitil tvoj dar, da bi se srečala in ustvarjala novo, dodano vrednost.

    Žal vse kaže, da smo v Cerkvi podobno kot v gospodarstvu obupali. A spet bomo morali tvegati! Zbrati bomo morali voljo in stopiti med ljudi kot kristjani in kot Cerkev. Leta gole obrambe naših zlatnikov brez vsake koristi za nas in za bližnjega so mimo. Ljudje so siti ‘nakladanja’ in praznega ‘investiranja’. Potrebno je tvegati z enim zlatnikom. Imeli smo jih več, sedaj je najbrž le še eden in paziti moramo, da nam Gospodar ne vzame še tega.

    Vsak dan se vprašajmo, kaj ima od moje vere moj bližnji. Kaj prinaša moj dar –moja vera, moje sposobnosti, moj denar –tistim, ki vsega tega nima? Ali sem v srečevanju z ljudmi pomnoži svoj dar in ga pomnožil tudi pri bližnjem, ali še vedno ostaja zakopan v strahu, da bi ga izgubil?

    Papež Frančišek nas vabi, da gremo k najbolj oddaljenim, najbolj obrobnim. Jih poznamo? Množica, ki brez upanja sedi po zaporih, si jemlje življenje, obupuje zaradi finančnih zlomov, zaradi razpadov družine, odnosov? Tudi če ne vem, kako in kaj, eno vem zagotovo: Zakopati zlatnikov ne smem! Iz strahu, da bi jih izgubil, se ne smem vrteti okrog njih. S svojim zlatnikom naj srečam bližnjega, pa naj stane karkoli. Tveganje bo poplačano, obup in lenoba bosta kaznovana.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/21/22-november-vsakemu-kdor-ima-se-mu-bo-dalo/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  33. Miro says:
    21. novembra, 2023 at 14:39

    KDO JE MOJA MATI IN KDO SO MOJI BRATJE?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 3,31-35)

    Tedaj pridejo k Jezusu njegova mati in njegovi bratje; ostali so zunaj in ga dali poklicati. Okoli njega pa je sedela množica, ko so mu rekli: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje so zunaj in te iščejo.« Odgovoril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozre se po tistih, ki so sedeli okoli njega, in pravi: »Glejte, moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta mi je brat in sestra in mati.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Sorodstvene vezi so zelo pomembne in večina je ponosna na svoje prednike. Mnogi se trudijo, da bi sestavili svoje družinsko deblo in z velikim veseljem pripovedujejo o svojih potomcih, katerim dolgujejo vso zahvalo ne le za to, kar se vidi v določenih stavbah in posestvih, ki so jih zapustili, ampak predvsem za dobro ime. Kdor ima močne korenine, ta se zaveda, da še vedno srka iz njih življenjski sok in se lahko zanaša na trdnost svojega rodu.

    Tudi Jezus je to vedel, zato je bil ponosen na svojo mater Marijo in na Jožefa. Vendar je ob neki priložnosti, ko so ga pismouki izzivali, izkoristil priložnost in jim rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.«

    Z Jezusom so se začeli drugačni časi: rodovne vezi so sicer pomembne, a ne dovolj močne, da bi lahko ustvarile pravo medsebojno razumevanje in zaupanje ne le med sorodniki, ampak z vsem človeštvom. V nebesih imamo Očeta, ki nas je ustvaril in z nami stkal zelo močne ljubezenske vezi, ki presegajo krvno sorodstvo. Te vezi so zgrajene na drugačnih temeljih, na popolni ljubezni, ki ne postavlja nobenih pogojev. Potrebna je le močna vera v osebo, ki je te vezi postavila in jih sedaj vzdržuje. To ni mogel narediti človek, tudi najsposobnejši ne, kajti gre za stvari, ki nas presegajo. Zanašamo se lahko samo na Boga, ki je naš Stvarnik in hkrati naš odrešenik.

    Jezus je bival med nami kot človek z enim samim namenom: da bi nam konkretno pokazal, kako nas ima Bog rad. Če bi bila naša ljubezen popolna, potem Jezusa ne bi potrebovali. Vsi pa vemo, da smo samo ljudje, s številnimi napakami, slabostmi in grehi. Zato potrebujemo Boga, ki nas ima rad kljub naši grešnosti.

    »Kdor izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati!« je Jezus rekel svojim poslušalcem. To pomeni, da moramo tudi sami kaj narediti, da bomo Božjo ljubezen lahko zares občutili. Treba je preseči svojo omejenost, treba se je odpreti Božji milosti, treba je sprejeti Boga kot tistega, ki nas je ustvaril in nam hkrati zaupal poslanstvo.

    Ljubezen navadno išče konkreten odgovor. Sebičnost in iskanje osebnih privilegijev tukaj nimata pravega mesta.

    Kdor hoče biti dobro orodje v Božjih rokah, se mora dati na razpolago in vsak dan iskati Božjo voljo. Šele ko smo z Bogom na isti valovni dolžini, lahko gremo v svet in delimo z drugimi mir, odpuščanje, dobroto in ljubezen. To namreč ni naše, ampak Božji dar, ki ga je treba deliti.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/20/21-november-kdo-so-moja-mati-moji-bratje-in-moje-sestre/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      21. novembra, 2023 at 14:39

      DAROVANJE DEVICE MARIJE

      21. NOVEMBRA PRAZNUJEMO DAROVANJE DEVICE MARIJE.

      KATOLIŠKI NAUK O MARIJI ALI MARIOLOGIJA, KAKOR TEMU PRAVIMO S TUJO BESEDO, SLONI GLEDE BISTVENIH RESNIC NA TEM, KAR SO O NJEJ ZAPISALI EVANGELISTI, PREDVSEM EVANGELIST LUKA, KI JE V PRVEM DELU SVOJEGA EVANGELIJA OPISAL GOSPODOVO OZNANJENJE, NJEGOVO ROJSTVO IN OTROŠTVO.

      Pri vseh teh dogodkih je odigrala pomembno vlogo njegova Mati. Poleg tistih knjig Svetega pisma, ki jih je katoliška Cerkev sprejela v svoj seznam ali kanon, pa so – malo pozneje kot te – nastali tudi drugi spisi s podobno vsebino, pa jih Cerkev smatra za apokrife, to je dvomljive spise, ki skušajo streči bolj človeški radovednosti kot pa božjemu razodetju, čeprav nekateri od teh vsebujejo tudi podatke iz zanesljivega izročila, ki je resnično.

      Med apokrifnimi spisi je zelo znan tako imenovani Jakobov protoevangelij, opis Marijine in Jezusove mladosti, nastal med letoma 130 in 140 po Kristusu. Ta spis o Mariji pripoveduje: ko je Marija dopolnila tri leta, sta jo starša Joahim in Ana pripeljala v tempelj, da bi izpolnila zaobljubo, ki sta jo bila naredila v času pred Marijinim rojstvom. Joahim in Ana sta bila namreč dolgo časa brez otrok, tako da bi jih, naravno gledano, sploh ne mogla več imeti. Podobno kot Ana, mati preroka Samuela, o kateri beremo v Prvi knjigi kraljev, je tudi Joahimova žena goreče molila, da bi dobila otroka; obenem pa se je zaobljubila, da ga bo darovala službi v templju. Molitev je bila uslišana in zdaj je bila obljuba izpolnjena. Prizor Marijinega darovanja so mnogi umetniki radi upodabljali. Po izročilu, na katero se sklicuje Jakobov protoevangelij, so tempeljski prostori postali Marijino prebivališče vse do dneva njene zaroke s sv. Jožefom.

      Ali mar Cerkev z bogoslužnim spominjanjem Marijinega darovanja potrjuje resničnost tega, kar je zapisano v Jakobovem protoevangeliju? Ko si bomo ogledali, kako je praznik Marijinega darovanja nastal, bomo videli, da to ni res. Povod za Marijin praznik 21. novembra je bila posvetitev bazilike Svete Marije Nove v Jeruzalemu 21. novembra leta 543. To je bila svoj čas ena najlepših cerkva v Jeruzalemu in stala je v bližini razvalin jeruzalemskega templja. V dušah jeruzalemskih vernikov in romarjev, ki so to veličastno baziliko obiskovali, je to obujalo spomin na nekatere zgoraj omenjene prizore, opisane v Jakobovem protoevangeliju. To je polagoma privedlo do tega, da so se 21. novembra vsako leto ob praznovanju obletnice posvetitve te cerkve spominjali tudi Marijinega darovanja v templju. Sčasoma se je spomin posvetitve bazilike spremenil v praznik Marijinega darovanja.

      Vzhodna Cerkev pozna ta praznik že proti koncu 7. stoletja in še danes spada med zelo slovesne praznike. Vsebina praznika je posvetitev, s katero se je Marija popolnoma darovala Bogu že od prvih trenutkov svojega zavestnega bivanja, pa naj je svoje otroštvo in mladost res preživela v območju templja ali pri svojih starših. Na Zahodu so ta praznik prvi sprejeli v Avignonu v Franciji leta 1372, ko so papeži prebivali tam. V vsej zahodni Cerkvi se je ustalil po letu 1585. Od tega časa dalje se je pobožnost v zvezi z Marijinim darovanjem še naprej širila. Mnoge redovne družine so si ta dan izbrale za obnavljanje svojih zaobljub – popolnega darovanja Bogu.

      Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/darovanje-device-marije

      Presveta Devica Marija, prosi za nas!

      Odgovori
  34. Miro says:
    20. novembra, 2023 at 17:58

    JEZUS, SIN DAVIDOV, USMILI SE ME!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 18,35-43)

    Ko se je Jezus bližal Jerihi, je slep človek sedél kraj pota in prosil vbogajme. Ko je slišal množico, ki je šla mimo, je vpraševal, kaj bi to bilo. Povedali so mu: »Mimo gre Jezus iz Nazareta.« In zavpil je: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!« Spredaj gredoči so ga svarili, naj utihne. On pa je še glasneje kričal: »Sin Davidov, usmili se me!«

    Jezus je tedaj obstal in rekel, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se je približal, ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« On pa je rekel: »Gospod, da spregledam.«

    In Jezus mu je rekel: »Spreglej, tvoja vera te je ozdravila.« V hipu je spregledal, šel za njim in slavil Boga. In vse ljudstvo je dalo Bogu hvalo, ko je to videlo.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    ZGODBA SLEPEGA

    Pomislimo na zgodbo slepega. Bil je slep, sedel je in beračil ob robu ceste na obrobju svojega mesta. Ni anonimna oseba, ima obličje. Slepi se postavi na prežo: storil bi vse, kar je mogoče, da bi srečal Jezusa. Veliko ljudi je storilo isto: spomnimo se Zaheja, ki je splezal na drevo. Veliko ljudi je hotelo videti Jezusa: tudi on.

    Tako ta mož vpije na vse grlo. On ne vidi; ne ve, če je Jezus blizu ali daleč, ampak ga sliši, to razume zaradi množice, ki se v določenem trenutku poveča in približa … Vendar pa je on popolnoma sam in nikogar ne skrbi za to. In kaj stori? Vpije. In vpije ter še naprej vpije. Uporabi edino orožje, ki ga ima: glas. Začne vpiti: »Jezus, Davidov Sin, usmili se me!«

    Njegovo ponavljajoče se kričanje je moteče, ne zdi se olikano, in mnogi ga grajajo in mu pravijo, naj utihne. Vendar pa ne utihne, ampak še glasneje vpije. To je tista tako lepa trmoglavost tistih, ki želijo določeno milost in trkajo, trkajo na vrata Božjega srca … On vpije, trka. Ta izraz, »Davidov Sin«, je zelo pomemben; pomeni »Mesija«: izpriča Mesija, gre za izpoved vere, ki prihaja iz ust človeka, ki so ga vsi prezirali.

    In Jezus prisluhne njegovemu kriku. Njegova molitev se dotakne njegovega srca, Božjega srca, in zanj se odprejo vrata rešitve. Jezus govori z njim, reče mu, naj izrazi svojo željo – to je pomembno – in tedaj krik postane prošnja: »Da bi spregledal, Gospod«.

    Jezus mu reče: »Pojdi, tvoja vera te je rešila.« Tistemu ubogemu, nebogljenemu, preziranemu možu prizna vso moč njegove vere, ki priteguje usmiljenje in moč Boga. Vera pomeni imeti roki dvignjeni, glas, ki vpije in prosi za dar rešenja. Katekizem pravi, da je »ponižnost temelj molitve«. Molitev prihaja iz našega stanja pomanjkanja, iz naše nenehne žeje po Bogu.

    Vera je krik, kakor smo videli pri slepemu; nevera je zadušiti tisti krik. Vera je nasprotovanje mučnemu stanju, čigar vzroka ne razumemo: nevera je omejiti se na to, da prenašamo situacijo, kateri smo se prilagodili. Vera je upanje, da smo rešeni; nevera je navaditi se na zlo, ki nas stiska in tako iti naprej.

    Močnejši od kakršnegakoli nasprotnega utemeljevanja je v srcu človeka glas, ki kliče. Vsi imamo v sebi ta glas. Glas, ki pride na dan spontano, ne da bi mu kdorkoli zapovedal, glas, ki nas sprašuje po smislu naše poti tukaj, posebej kadar se znajdemo v temi: »Jezus, usmili se me! Jezus, usmili se me!« To je lepa molitev.

    Vendar pa, ali niso morda te besede vklesane v celotno stvarstvo? Vse kliče in ponižno prosi, da bi skrivnost usmiljenja našla svojo dokončno izpolnitev. Ne molijo le kristjani. Vendar pa je lahko obzorje še bolj razširjeno: Pavel zatrdi, da celotno stvarstvo »zdihuje in trpi porodne bolečine«. Umetniki pogosto izražajo ta tihi krik stvarstva, ki stiska vsako stvaritev ter se pokaže predvsem v srcu človeka, saj je človek »pred Bogom berač«. To je lepa definicija človeka: berač pred Bogom«.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/19/20-november-zgodba-slepega/

    Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se nas in vsega sveta!

    Odgovori
  35. Miro says:
    19. novembra, 2023 at 14:06

    PRILIKA O TALENTIH

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 25,14-30)

    Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Neki človek se je odpravljal na potovanje in je sklical svoje služabnike ter jim izróčil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridóbil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridóbil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skôpal jamo in skril denar svojega gospodarja.

    Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridóbil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izróčil, glej, dva druga sem pridóbil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

    Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi raztresel. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovóril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem raztresel? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo še to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Evangelij današnje nedelje je prilika o talentih. Pripoveduje o človeku, ki je, preden je odpotoval, sklical svoje služabnike ter jim zaupal svoje imetje v obliki talentov, starodavnih kovancev zelo velike vrednosti. Gospodar je prvemu služabniku zaupal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega. Med gospodarjevo odsotnostjo naj bi ti trije služabniki to imetje pomnožili. Prvi in drugi služabnik sta podvojila začetni kapital; tretji pa je iz strahu, da bi vse izgubil, zakopal prejeti talent v luknjo. Ob gospodarjevem povratku sta prva dva prejela pohvalo in nagrado, medtem ko je bil tretji, ki je samo vrnil prejeti denar, pograjan in kaznovan.

    Pomen prilike je zelo jasen. Človek iz prilike predstavlja Jezusa, služabniki smo mi in talenti so imetje, ki nam ga je Gospod zaupal. V čem je to imetje? To je Njegova Beseda, evharistija, vera v nebeškega Očeta, odpuščanje…, skratka, veliko stvari, njegove najdragocenejše dobrine. To je imetje, ki nam ga On zaupa, ne samo, da ga varujemo, temveč da ga množimo! Medtem ko v splošni rabi izraža pojem ‘talent’ izredno kvaliteto posameznika, na primer glasbeni talent, športni, itd., pa talenti v priliki predstavljajo Gospodove dobrine, ki nam jih On zaupa, da bi se po nas množile. Luknja, ki jo je v zemljo izkopal ‘hudobni in leni služabnik’, pa označuje strah pred tveganjem, ki ohromi ustvarjalnost ter rodovitnost ljubezni.

    Strah pred tveganjem v ljubezni, nas ohromi. Jezus od nas ne zahteva, da Njegovo milost ohranimo sami zase, ne, tega Jezus od nas ne zahteva, temveč hoče, da jo uporabimo v korist drugim. Vse dobrine, ki smo jih prejeli so zato, da jih damo drugim ter jih s tem množimo. Kot da bi rekel: ‘Tukaj imaš moje usmiljenje, nežnost, odpuščanje; vzemi jih in na veliko uporabljaj.’ In mi, kaj smo storili? Koga smo ‘okužili’ s svojo vero? Koliko oseb smo opogumili s svojim upanjem? Koliko ljubezni smo podelili s svojim bližnjim? To so vprašanja, ki nam bodo dobro dela, če si jih bomo postavili. Katero koli okolje, tudi tisto najbolj oddaljeno in neprimerno, lahko postane kraj pomnožitve talentov. Ni namreč že v naprej izključenih situacij ali krajev za krščansko navzočnost in pričevanje. Pričevanje, ki ga Jezus od nas zahteva pa ni zaprto, odprto je in je odvisno od nas.

    Prilika nas torej spodbuja, naj ne skrivamo svoje vere in svojega upanja v Kristusa; naj ne zakopljemo Besede evangelija, ampak storimo, da kroži v našem življenju, v naših odnosih, v konkretnih situacijah, kot moč, ki privede v krizo, da očisti ter prenovi. Tako tudi odpuščanja, ki nam ga je Gospod še posebej podelil v zakramentu sprave, ne držimo zaprtega v nas samih, temveč pustimo, da sprosti svojo moč ter podre tiste zidove, ki jih je zgradila naša sebičnost, nam da moč, da napravimo prvi korak pri ohromljenih odnosih, da začnemo s pogovorom, kjer ga ni… In tako naprej. Delati torej tako, da bodo ti talenti, ta darila, ti darovi, ki nam jih je Gospod dal, za druge, da se bodo množili in s pričevanjem obrodili sadove.

    Mislim, da bo danes res lepo dejanje, če bo vsak od vas doma vzel v roke evangelij in bral ter malo premišljeval 25. poglavje Matejevega evangelija od 14. do 30. vrstice, torej Matej 25, 14-30. Talenti, bogastvo, vse to kar mi je Bog dal duhovnega – dobroto, Božjo Besedo; kako skrbim, da to raste v drugih? Ali vse to samo hranim zase?

    Poleg tega pa Gospod ne daje vsem istih stvari ter na isti način. Osebno nas namreč pozna ter nam zaupa tisto, kar je ravno prav za nas. Vendar pa vsem da nekaj skupnega in to je njegovo neizmerno zaupanje. Bog ima zaupanje v nas, nam zaupa. To pa je enako za vse. Ne razočarajmo ga! Naj nas strah ne preslepi, temveč Mu zaupanje vrnimo z zaupanjem.

    Marija je to udejanjila na najlepši in najpopolnejši način. Ona je prejela in sprejela najbolj odličen dar, Jezusa osebno, in ga človeštvu darovala z velikodušnim srcem. Prosimo jo, naj nam pomaga, da bomo ‘dobri in zvesti služabniki’ in tako deležni ‘veselja našega Gospoda’.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/18/19-november-prilika-o-talentih/

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    Odgovori
  36. Miro says:
    18. novembra, 2023 at 9:47

    PRILIKA O TEM, KAKO JE TREBA VEDNO MOLITI IN SE NE NAVELIČATI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 18,1-8)

    Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hôtel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.‹«

    In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    SODNIK IN VDOVA – ZGLED MOLITVE

    Za dober zgled vztrajne molitve Jezus postavi neko vdovo, ki se bori proti krivici v svojem življenju. Je nekakšen protestnik proti krivicam v družbi. Ona ve, da je nekaj narobe in ji za to ni vseeno. Ni ji vseeno!

    Jezus zahteva vztrajno molitev. Vztrajna molitev pomeni, da je trdna, redna, dolgotrajna. Ta poudarek prihaja od Jezusa samega, ki je pripovedoval priliko o nadležni vdovi prav zato, da bi nam vcepil v glavo, da je treba »vedno moliti in se ne naveličati«

    »Neprenehoma« oz. vztrajno moliti pomeni predvsem biti zvest času, ki sem si ga določil za molitev, da je zlahka ne prelagam na kasneje. Pomeni tudi od časa do časa poživiti stik z Bogom s pomočjo kratkih molitvenih vzdihov k Bogu, »ki so kakor izstreljene puščice«. Danes veliko ljudi izkuša nenehno molitev prav s pomočjo mirnega in tihega ponavljanja kratkega vzklika ali pa le Jezusovega imena.

    Toda naše razmišljanje o molitvi bi bilo nepopolno, če ne bi vsaj nekaj majhne pozornosti namenili evangeljskemu odlomku. Rekel sem, da nas Jezus v tem odlomku ne poučuje o molitvi z besedami, ampak z dejanji, ko nam v živo pokaže, kako je potrebno moliti. Njegova molitev je nepremagljivi vrh sleherne molitve.

    Ves temeljni nauk je tukaj. Dejansko se vse Jezusove molitve, ki jih najdemo v evangelijih, začenjajo s sinovskim vzklikom, Aba! – Oče. Tukaj odpade vsak občutek hlapčevanja, ki ga v človeški govorici zlahka pridenemo besedi molitev. Sv. Pavel piše: »Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: ‘Aba, Oče!’«

    Pa ne samo to. Jezus nas ne uči le, s kakšnim duhom naj molimo, ampak tudi, za kaj naj molimo. Pokaže nam, kaj naj bi bila velika skrb kristjana, ki moli: poveličevanje Boga. »Jaz sem te poveličal na zemlji … Razodel sem tvoje ime ljudem.« Tudi v Očenašu nas uči moliti: najprej naj bo posvečeno Božje ime, naj pride njegovo kraljestvo, naj se zgodi njegova volja in šele v drugem delu nas uči prositi za vsakdanji kruh in vse druge stvari, ki jih potrebujemo. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo«.

    Krščanska molitev ne sme biti usmerjena na nas same, ampak na Boga; v njenem središču mora biti Bog, ne človek. Čudovit zgled nam dajo apostoli, ki so takoj po prejemu Svetega Duha, ki jih je gotovo navdihoval, začeli v različnih jezikih oznanjati »velika Božja dela«. Tudi naša molitev bi si morala privzeti tega duha širine, morala bi si nadeti krila, ne pa se plaziti po tleh med materialnimi potrebami in vsakdanjo tesnobo. Polni zaupanja moramo reči z besedami psalma: »Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal?«

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/17/18-november-sodnik-in-vdova-zgled-molitve/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  37. Miro says:
    18. novembra, 2023 at 9:45

    PAPEŽ FRANČIŠEK O TREH VIDIKIH SVETOSTI

    S svetim očetom so se v četrtek, 16. novembra 2023, srečali udeleženci tridnevnega simpozija
    z naslovom »SKUPNOSTNA RAZSEŽNOST SVETOSTI«, ki ga je organiziral Dikasterij za zadeve
    svetnikov. Papež Frančišek je v svojem nagovoru razmišljal O TREH VIDIKIH SVETOSTI:
    svetost, ki združuje, družinska svetost ter mučeniška svetost.

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-11/papez-francisek-o-treh-vidikih-svetosti.html

    Odgovori
  38. Miro says:
    17. novembra, 2023 at 10:21

    NOETOV IN LOTOV ČAS

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 17,26-37)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kakor je bilo v Noetovih dneh, tako bo tudi v dneh Sina človekovega: jedli so in pili, se ženili in se možile, do dneva, ko je šel Noe v ladjo: in prišel je potop in pokončal vse. Podobno bo, kakor je bilo v Lotovih dneh: jedli so in pili, kupovali in prodajali, sadili in zidali; tisti dan, ko je šel Lot iz Sodome, pa je dežilo ogenj in žveplo izpod neba in pokončalo vse. Prav tako bo tisti dan, ko se bo razodel Sin človekov.

    Kdor bo tisti dan na strehi, njegove stvari pa v hiši, naj ne hodi dol ponje; prav tako naj se ne vrača, kdor bo na polju. Spominjajte so Lotove žene. Kdor koli bo skušal svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, in kdor koli ga bo izgubil, ga bo rešil.

    Povem vam: tisto noč bosta dva na eni postelji; eden bo sprejet, drugi zavržen. Dve bosta skupaj mleli; ena bo sprejeta, druga zavržena. Dva bosta na polju; eden bo sprejet, drugi zavržen. In spregovorili so ter mu rekli: »Kje bo to, Gospod?« On jim je pa rekel: »Kjer bo mrtvo truplo, tam se bodo zbrali tudi jastrebi.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Nič ni tako bežno kakor čas. Tudi pokvarjena ura ne more ustaviti časa. Če želimo ali ne, času se moramo vdati, tudi poslednjemu, ki pa ga ne želimo priznati, ker nočemo vanj verjeti.

    Niti dober ne slab človek ne more ubežati poslednjemu času, po njem se moramo ravnati, kajti poslednji čas se ne bo ravnal po nas.

    Poslednji čas nima nič opraviti z zastraševanjem, ampak je preprosto čas, ki bo prišel. Ne vem, čemu se ljudje bojimo poslednjega časa, kajti vsakemu, ki ima poravnan odnos z Bogom, obljublja prehod v novi čas, v nebeško večnost.

    V obdobju prehoda poslednjega časa bo človeštvo pretreseno z vojnami in naravnimi katastrofami, z brezbožnostjo in krivimi preroki, da se bo ločilo zrno od plevela.

    Tudi v Noetovem času je obstajal poslednji čas, ravno tako je v času Sodome in Gomore obstajal poslednji čas. Vendar oba poslednja časa, Noetov in Lotov, sta imela nekaj skupnega: ljudje niso verjeli v poslednji čas – tako kot tudi danes ne verjamejo.

    Noe je s težavo spravil lastno družino v barko, kajti v barki so morali biti že sedem dni pred prvo kapljo dežja. Noetu sploh ni bilo preprosto svoji ženi in svojim trem sinovom Semu, Hamu in Jafetu in njihovim ženam pojasniti, kaj se dogaja, kajti dokazov za svojo teorijo o potopu v rokah ni imel. Tudi danes je tako! Jezus pravi v Matejevem evangeliju 24,37-38: “Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel …”

    Dobro si lahko predstavljam, kako se je Noetova družina razburjala, zakaj morajo biti tako drugačni kot oni vsi tam zunaj. Vendar Noe se je obrnil samo na Boga in ne na svet zunaj. Zato se ne smemo primerjati s svetom, ampak delati to, kar od nas zahteva Bog.

    Ne vem več, ali tudi danes živimo v Noetovem času ali se nahajamo bolj v času Sodome in Gomore? Ni nam treba biti posebno kreposten, da bi uvideli, da perverznost presega meje. Če se perverznost razglaša za normalno in če tistega, ki perverzno označi za perverzno, postavijo pred sodišče, potem smo natanko v Sodomi in Gomori, takrat ko so napadli Lota in ga obdolžili kršitve mestnega miru, ker je želel svoje obiskovalce zaščititi pred perverznim zalezovanjem.

    Ko so bili na begu, se je Lotova žena ozrla. Tega ni naredila iz radovednosti, da bi videla dimne oblake Sodome in Gomore, ampak je bila v njej še nezavedna želja po starem svetu, kjer je bilo vse dovoljeno. Čeprav bi moral Lot v Sodomi in Gomori oznanjati Abrahamovega Boga, je postal eden tistih, ki se je rešil po Abrahamovem intenzivnem posredovanju. Lotovo življenje v Sodomi in Gomori je obviselo v njegovi duši.

    Sedaj pa je na nas, ali Bogu verjamemo ali ne, in ali se pustimo rešiti kakor Noe in Lot.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/16/17-november-noetov-in-lotov-cas/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori
  39. Miro says:
    16. novembra, 2023 at 12:09

    KDAJ BO PRIŠLO BOŽJE KRALJESTVO?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 17,20-25)

    Ko so farizeji vprašali Jezusa, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride tako, da bi zbujalo pozornost, tudi ne bodo govorili: ›Glej, tu je!‹ ali ›Tam je!‹ Zakaj, glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Učencem pa je rekel: »Pridejo dnevi, ko boste želeli videti enega izmed dni Sina človekovega, pa ga ne boste videli. In porekó vam: ›Glejte, tukaj je, glejte, tam je.‹ Ne hodite in ne begajte za njim! Kajti kakor blisk, ko se zabliska, posveti od enega konca neba do drugega, tako bo Sin človekov na svoj dan. Poprej pa mora veliko trpeti in biti zavržen po tem rodu.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Kako najti Božje kraljestvo? Vsak od nas ima posebno pot. Za nekoga je srečanje z Jezusom dolgo pričakovano, želeno in iskano. Drugim se zgodi nenadoma, skoraj po naključju. To nas spominja, da se Bog vsekakor pusti srečati, saj je on tisti, ki se prvi želi srečati z nami in je prvi, ki išče, da bi nas srečal. Prišel je namreč, da bi bil ‘Bog z nami’. In Jezus je med nami, danes je tu. On je, ki nas išče in se pusti najti tudi tistemu, ki ga ne išče. On je, ki nas išče in se pusti najti. Včasih se pusti najti na nenavadnih krajih in v nepričakovanih trenutkih. Ko pa najdemo Jezusa, smo očarani, prevzeti in z veseljem opustimo naš običajen, včasih pust in brezvoljen način življenja, da objamemo evangelij in se pustimo voditi novi logiki ljubezni ter ponižnemu in nesebičnemu služenju.

    Ne zadostuje navdušenje, veselje nad odkritim. Potrebno je postaviti Boga v svojem življenju na prvo mesto, ga imeti rajši od vsega. Dati prvo mesto Bogu pomeni, imeti pogum reči ‘ne’ zlu, ‘ne’ nasilju, ‘ne’ oblastnosti, da bi živeli življenje v služenju drugim. Ko nekdo odkrije Boga, resničen zaklad, opusti sebičen način življenja in si začne prizadevati, da bi z drugimi delil karitativno ljubezen, ki prihaja od Boga. Kdor postane Božji prijatelj ima rad brate in sestre, si prizadeva ohranjati njihovo življenje in zdravje tudi tako, da spoštuje okolje in naravo.

    Lahko pa rečem, da kjer je Jezus, tam je upanje, kjer je Jezus se bratje imajo radi in si prizadevajo ohranjati njihova življenja, njihovo zdravje in sicer tudi tako, da varujejo okolje in naravo. In to Jezusovo upanje je tisto, ki nikoli ne razočara.

    Vsi moramo biti služabniki resnice ter sprejeti v kateri koli okoliščini evangeljski način življenja, ki se razodeva v darovanju samega sebe ter v pozornosti do revnega in zavrženega. Posvetiti se ubogemu in zavrženemu! To je Božje kraljestvo.

    Veselje evangelija je napolnilo srce in življenje tistih, ki so se srečali z Jezusom. Tisti, ki se mu pustijo rešiti, so osvobojeni greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rodi in ponovno rodi veselje. To je veselje vsakega od nas, ko odkrijemo Jezusovo tolažečo bližino in prisotnost v našem življenju. Navzočnost, ki nam spremeni srce in nas odpre za potrebe in sprejem bratov in sester, še posebej najbolj slabotnih.

    Molimo na priprošnjo Device Marije, da bi vsakdo od nas znal pričevati tako z besedami kot z vsakdanjimi dejanji veselje, da je našel zaklad Božjega kraljestva, torej ljubezen, ki nam jo je Oče daroval po Jezusu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/15/16-november-kdaj-bo-prislo-bozje-kraljestvo/

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    Odgovori
  40. Miro says:
    16. novembra, 2023 at 9:52

    KATEHEZA MED SPLOŠNO AVDIENCO: EVANGELIJ JE VESELO OZNANILO

    KOT JE DEJAL SVETI OČE MED SPLOŠNO AVDIENCO V SREDO, 15. NOVEMBRA, JE EVANGELIJ
    OZNANILO VESELJA IN GA JE TOREJ TREBA OZNANJATI Z DRŽO VESELJA, KI PA IZVIRA IZ
    OSEBNEGA SREČANJA Z VSTALIM JEZUSOM. DANAŠNJI ČLOVEK IN DRUŽBA POTREBUJETA
    JEZUSA. VESELJE EVANGELIJA NAPOLNI SRCE IN CELOTNO ŽIVLJENJE VSEH, KI SE Z NJIM
    SREČAJO.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-11/kateheza-med-splosno-avdienco-evangelij-je-veselo-oznanilo.html

    Odgovori
  41. Miro says:
    15. novembra, 2023 at 11:52

    HVALEŽNOST OZDRAVLJENEGA GOBAVCA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 17,11-19)

    Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je šel po sredi med Samarijo in Galilejo. Ko je prihajal v neko vas, mu je prišlo nasproti deset gobavih mož, ki so se ustavili od daleč in so povzdignili glas ter rekli: »Jezus, učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni.

    Eden izmed njih pa se je vrnil, ko je videl, da je ozdravljen, in je z velikim glasom slavil Boga; in padel je na obraz pred njegove noge ter se mu zahvaljeval: in ta je bil Samarijan. Jezus pa je spregovoril: »Ali ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali se niso našli drugi, da bi se vrnili in dali čast Bogu, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    »Nečist, nečist!«, tako so morali vpiti pred seboj gobavci, da bi zdravega človeka opozorili pred možnostjo okužbe. Gobavci so bili tako rekoč živi mrtveci. Morali so nositi pretrgana oblačila, imeti razmršene lase in si zakrivati usta. Bili so izključeni iz družbe, prikrajšani za medčloveške odnose. Morda je kdo od teh desetih gobavcev iz evangelija že pet, deset ali dvajset let hrepenel po tem, da bi spet lahko objel svojo družino, bil s prijatelji ali šel v Jeruzalem molit v tempelj, kot to počno zdravi Judje.

    Sedaj se jim odpira kanček upanja, rešilna bilka, da bi spet zaživeli normalno življenje. Slišali so namreč o Jezusu, ki je ozdravil že mnogo bolnikov. Morda bo tudi njih.

    Jezus pa … pošlje jih k duhovniku v Jeruzalem. Duhovnik je bil namreč tisti, ki je po postavi imel dolžnost, da razglasi tiste, ki jih je prizadela gobavost za nečiste in tiste, ki so se pozdravili gobavosti za čiste, ter da zanje opravi spravno daritev.

    Po tem dogodku pa nastane med njimi razlika. Devet jih nadaljuje pot, da bi se pokazali duhovniku. Pa saj to jim je Jezus vendarle naročil in to zahteva tudi postava. Poleg tega so imeli pred očmi življenje, ki jih je čakalo, vsa ta leta bolezni in izolacije, ki si jih želijo sedaj čim prej nadoknaditi. Zato hitijo k duhovniku, da jih razglasi za čiste.

    Eden od njih pa se vrne takoj ko ozdravi. Bil je Samarijan in mu za judovske predpise morda ni bilo toliko mar. Njegova hvaležnost se zato obrne k izviru njegove ozdravitve, k srečanju z Jezusom, po katerem Bog rešuje. Hvalil in slavil je Boga in se vrgel na tla pred Jezusa v znamenje popolne predanosti in češčenja.

    Devet ozdravljenih gobavcev se je zahvalilo preko obreda v templju, eden pa preko srečanja z živim Bogom, z Bogom, ki rešuje! Oni so bili ozdravljeni in spet vključeni v normalno življenje, ta pa je bil ozdravljen in rešen, ker ga je hvaležnost za ozdravljenje odprla za vero. Ne le zdravje, ampak vera v Boga, ki ga brezmejno ljubi, ki je tukaj zanj, zanj skrbi in si želi njegove sreče, ta vera mu je prinesla rešenje. Prav vera, srečanje z osebnim, ljubečim, usmiljenim Bogom je cilj Jezusovih čudežev.

    Ob tem se lahko vprašamo, kakšna je moja hvaležnost do Boga. Že samo v molitvi se nam tako rado zgodi, da Boga veliko prosimo, le na hitro pa se mu zahvalimo ali pa na to kar pozabimo. Morda bi lahko to našo pozabljivost v zahvali rešili tako, da bi obrnili vrstni red. Najprej bi se Bogu zahvalili, šele nato pa ga prosili. Tako so molili in še molijo Judje, tako je molil Jezus, takšne so tudi naše evharistične molitve. Jezus se je pri zadnji večerji, ko je ustanovil zakrament svete maše, najprej zahvalil, šele nato razlomil kruh in ga dal učencem. Vse naše osebne molitve bi lahko oblikovali na ta način. Najlepša molitev zahvale pa so naša dejanja ljubezni.

    Zahvalim se vedno nekomu. Zahvala me torej vodi v odnos, v srečanje z osebo. To pa je tudi cilj vsakega božjega daru. Ne naša sreča samo zaradi tega daru, ampak zaradi Darovalca. Hvaležnost, molitev zahvale ima moč, da odpira v nas vrata vere za srečanje z živim Bogom.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/14/15-november-hvaleznost-ozdravljenega-gobavca/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      15. novembra, 2023 at 11:54

      SVETNIK DNEVA: SV. ALBERT VELIKI

      Sv. Albert Veliki je eden izmed redkih svetnikov z vzdevkom »Veliki«. Zanj pravijo, da je imel
      enciklopedično znanje. Čeprav je bil redovnik in kasneje celo škof, pa je na znanstvenem področju
      zaslovel predvsem kot naravoslovec. Velja za enega najvplivnejših nemških filozofov in teologov
      srednjega veka. Bil je učitelj sv. Tomaža Akvinskega.

      Več o tem svetniku na: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-albert-veliki-zavetnik-znanstvenikov/

      Sv. Albert Veliki, prosi za nas!

      Odgovori
  42. Miro says:
    14. novembra, 2023 at 15:35

    IZŠLA POSLANICA ZA 38. SVETOVNI DAN MLADIH. PAPEŽ VABI K VESELJU V UPANJU

    Izšla je poslanica papeža Frančiška za 38. svetovni dan mladih. Sveti oče mlade vabi, naj se veselijo
    v upanju ter se odločijo za način življenja, ki sloni na upanju. Postanejo naj sejalci upanja in veselja v
    življenju svojih prijateljev. Krščanskega upanja ne moremo obdržati zase, saj je namenjeno vsem.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-11/izsla-poslanica-za-38-svetovni-dan-mladih-papez.html

    Odgovori
  43. Miro says:
    14. novembra, 2023 at 15:24

    UBOGI HLAPCI SMO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 17,7-10)

    Tisti čas je Gospod govoril: »Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ›Pridi brž in sedi k mizi‹? Ali mu ne bo marveč rekel: ›Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar je zapovedano? Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo zapovedano, recite: ›Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‹«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Jezus nas svari pred tem, da bi iskali zadoščenja za svoja dobra dela. Sv. Janez od Križa kot preizkus ponižnosti svetuje, naj si predstavljamo, da nam nekdo odgovori: “Saj si storil samo to, kar je bila tvoja dolžnost.” Se s tako pripombo strinjam ali sem ogorčen?

    Ljudje jemljemo svoje življenje v večini primerov kot samo po sebi umevno. Na ta način jemljemo za samo po sebi umevno tudi vse, kar v življenju prejemamo. Tako je samo po sebi umevno, da smo zdravi, da se dobro prehranjujemo, da imamo udoben dom, da se vozimo z udobnim avtom, da si kupujemo stvari, ki jih pravzaprav sploh ne potrebujemo, da hodimo na dopust, itd.

    Če kakšne od zgoraj naštetih stvari nimamo, se nam zdi, da se nam je v življenju zgodila strašna krivica. Takoj začnemo iskati krivca za nastalo situacijo in je navadno prvi krivec Bog. Posebej se še to odraža v položaju, ko izgubimo zdravje. Takrat se začnemo spraševati zakaj se je to zgodilo ravno meni, ko pa sem v življenju vedno dober in pošten.

    V bistvu pa nam je življenje podarjeno. Iz podarjenosti življenja izhaja odnos do življenja in vse, kar nam življenje prinese. Glede na to, da smo prejeli življenje, gre v prvi vrsti za odgovornost do tistega, ki nas je v življenje poklical. To pa pomeni, da smo za življenje odgovorni Bogu. Kaj to pomeni? To ne pomeni, da bi v strahu živeli in se na vsakem koraku spraševali ali delamo, kar je Bogu všeč ali ne.

    Gre za to, da odgovorno uporabljamo talente, ki smo jih z življenjem prejeli. To pa pomeni, da iščemo predvsem, kaj so naše dolžnosti. Živeti v pričakovanju, da nam bo nekdo izpolnil pravice, do katerih naj bi bili upravičeni, pomeni, da smo pristali na pasiven način življenja. Živeti v hrepenenju po tem, da bi naredili, kar smo dolžni narediti, pa človeka usmerja v aktiven način življenja. Aktivnost v pravem pomenu besede pomeni ustvarjalnost.

    Če sprejmemo življenje zares kot Božji dar, potem lahko preprosto začnemo biti hvaležni za vsa leta, ki smo jih preživeli do sedaj. Kar pa je še preostalo našega življenja za prihodnost pa lahko vzamemo kot izziv. Namesto, da bi se zaskrbljeno spraševali, kako bomo preživeli preostanek življenja, se sprašujmo, kako bi vsak trenutek napolnili v veseljem do življenja.

    Veselja pa nam zagotovo ne more prinesti pasivnost, ampak ustvarjalnost. Vsak naj se ozre vase in v svoje srce, kaj je tisto, kar bi ga v življenju izpolnilo. Zagotovo bo vsak našel, ne samo eno stvar, ampak več stvari. Vse te stvari pa prinesimo Gospodu na oltar in Gospod bo naše življenje in naše talente posvetil.

    Molimo, da bi vedeli, kaj nam je storiti, ter prosimo Boga, naj nam da poguma in moči za to in bomo nekoč lahko rekli. Naredili smo to, kar smo bili dolžni narediti!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/13/14-november-ubogi-hlapci-smo/

    Slava tebi, Jezus, ti si moje Pribežališče!

    Odgovori
  44. Miro says:
    13. novembra, 2023 at 13:54

    MLINSKI KAMEN

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 17,1-6)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ni mogoče, da bi pohujšanje ne prišlo; toda gorjé temu, po komer pride! Bolje bi bilo zanj, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi bil vržen v morje, kakor da bi pohujšal katerega teh malih. Pazite nase! Ako se pregreši tvoj brat, ga posvári; in če se skesa, mu odpústi. In če sedemkrat na dan greši zoper tebe in se sedemkrat obrne do tebe in reče: ›Žal mi je,‹ mu odpústi.«

    In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnoži nam vero!« Gospod je pa rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi lahko rekli tej murvi: ›Izruj se s korenino in se presadi v morje.‹ In poslušna bi vam bila.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Vsi se moramo prepoznati kot grešniki, a se moramo obenem paziti, da ne postanemo pokvarjeni.

    Gospod se ne utrudi odpuščati in nam svetovati, da tudi mi odpuščamo. Ko Jezus pravi, da je potrebno odpustiti sedemkrat na dan, s tem pokaže na samega sebe. Jezus torej odpušča. Vendar pa v današnjem evangeljskem odlomku pravi tudi: ‘gorje tistemu, po katerem pride pohujšanje’ in doda še, da bi bilo zanj bolje, da bi se mu na vrat obesil mlinski kamen in bi bil vržen v morje, kakor pa da bi pohujšal katerega teh malih. Tu ne govori o grehu, temveč o pohujšanju, ki je nekaj drugega.

    Kakšna je razlika med ‘grešiti’ in ‘pohujšati’? Razlika je v tem, da kdor greši in se kesa, prosi za odpuščanje, se čuti slabotnega, čuti, da je Božji otrok, poniža se in zares prosi za odrešenje Jezusa. Tisti, ki pohujšuje, pa pohujšuje prav s tem, da se ne kesa. Še naprej greši, a se obenem pretvarja, da je kristjan in tako živi dvojno življenje. Dvojno življenje kristjana naredi veliko slabega! To je krivičnik in to je dvojno življenje. Tak človek zasluži, kot pravi Jezus sam, da bi mu na vrat obesili mlinski kamen in ga vrgli v morje. Jezus tu ne govori o odpuščanju. In sicer zato, ker tak človek goljufa. Kjer pa je prisotna goljufija, tam ni Svetega Duha. To je torej razlika med grešnikom in pokvarjencem. Kdor živi dvojno življenje, je pokvarjenec. Drugačen pa je tisti, ki greši, čeprav ne želi grešiti, vendar je slaboten in gre h Gospodu ter prosi za odpuščanje. Tega ima Gospod rad, spremlja ga in je z njim.

    Vsi se moramo prepoznati kot grešniki. Grešniki smo vsi. Pokvarjenci pa ne. Pokvarjenec je neomajen v svojem stanju zadostnosti in ne pozna ponižnosti. Jezus je tem ljudem govoril hinavci ali pobeljeni grobovi. Na zunaj se zdijo lepi, navznoter pa so polni mrtvaških kosti in razkroja. Pokvarjenec je tudi kristjan, ki se baha s tem, da je kristjan, vendar ne živi krščanskega življenja. Pokvarjeni kristjani ali pokvarjeni duhovniki naredijo veliko slabega Cerkvi, kajti ne živijo v evangeljskem duhu, temveč v duhu posvetnosti.

    To jasno pravi tudi sveti Pavel v pismu kristjanom v Rimu: ‘Ne prilagajajte se temu svetu.’ Oziroma še natančneje v izvirnem besedilu Pavel pravi, naj ‘ne vstopajo v vzorce tega sveta’. Ti vzorci so posvetnost, ki vodi k dvojnemu življenju. Polakiran razkroj: to je življenje pokvarjenca. Jezus jim ni rekel grešniki, ampak hinavci.

    Četudi nekdo greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat vrne, rekoč: ‘Žal mi je, grešnik sem’, mu boš odpustil. Tako dela Gospod, ki se ne utrudi odpuščati grešniku, a le pod pogojem, da ta ne želi živeti dvojnega življenja, ampak pride k njemu skesan in mu reče: ‘Odpusti mi, Gospod, grešnik sem!’ ‘Pojdi dalje, pojdi dalje, jaz to vem’, tako odgovarja Bog. Prosimo danes za milost Svetega Duha, ki beži stran od vsake prevare; prosimo za milost, da bi se prepoznali kot grešniki. Smo grešniki. Grešniki da, pokvarjenci ne!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/12/13-november-mlinski-kamen/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori
  45. Miro says:
    12. novembra, 2023 at 11:54

    KDOR IŠČE MODROST, JO TUDI NAJDE

    BERILO IZ KNJIGE MODROSTI (Mdr 6,12-16)

    Blesteča in neugasljiva je modrost, z lahkoto se da spoznati tistim, ki jo ljubijo, najti tistim, ki jo iščejo; vnaprej se da spoznati takim, ki po njej hrepenijo. Kdor se bo k njej zgodaj odpravil, se ne bo utrudil, ker bo odkril, da sedi pri njegovih vratih. Če se kdo zanjo navduši, doseže popolno preudarnost, kdor bo zaradi nje bedel, bo kmalu brez skrbi. Kajti sama hodi okoli in išče take, ki so je vredni, dobrohotno se jim prikaže na njihovih potih in pri vsaki misli jim pride naproti.

    VSI BOMO DELEŽNI VSTAJENJA

    BERILO IZ 1. PISMA APOSTOLA PAVLA TESALONIČANOM (1 Tes 4,13-18)

    Nočemo, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali v Jezusu, privedel skupaj z njim. Oprti na Gospodovo besedo vam rečemo tole: mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli zaspalih. Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živímo in bomo ostali, skupaj z njimi odnesěni na oblakih v nebo, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom. S temi besedami se torej tolažite med seboj.

    BODITE BUDNI, KER NE VESTE NE DNEVA NE URE!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 25,1-13)

    Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Nebeško kraljestvo bo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale.

    Opolnoči pa je nastalo vpitje: ›Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!‹ Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke. Nespametne so rekle preudarnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!‹ Toda preudarne so odvrnile: ›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹ Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹ On pa je odgovóril: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas!‹ Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    BODITE PRIPRAVLJENI

    1. Z nedeljami po prazniku Vseh svetih se pomikamo proti koncu bogoslužnega leta, Beseda nas vse bolj usmerja k cilju našega zemeljskega bivanja, k svetosti. V začetku meseca smo se z veseljem spomnili tistih, ki so jo že dosegli, zdaj slišimo vse razločnejše spodbude nam samim, da tega cilja ne bi zgrešili. Tri na videz različna berila se dopolnjujejo v misli: biti čuječ, vztrajati na poti k cilju!

    2. V središču današnjih misli je spodbuda k čuječnosti, po kateri naj bi človek nikoli ne izgubil izpred sebe smotra svojega življenja, h kateremu naj vse teži:

    – Gospod zelo nedvoumno opozarja: čujte, ker ne veste ne dneva ne ure, in še: bodite pripravljeni, ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov;

    – zelo nedvoumno opozori tudi na tisti odločujoči trenutek: prišel bo Sin človekov in vsakemu bo povrnil po njegovih delih – le dejanja bodo imela težo;

    – iz zemeljske resničnosti kaže naprej, na drugo razsežnost, na neminljivost, kar razlaga tudi Pavel Tesaloničanom: Jezus je umrl in vstal, Vstalemu bo Bog pridružil tudi nas, vedno bomo z Gospodom, to je naša tolažba, naše upanje!

    3. Za tak način življenja, za usmerjenost, ki je naravnana na večno prihodnost in za sprotne, vsakdanje odločitve, da bi človek vedno bil pripravljen na srečanje z Gospodom, da bi brez tesnobe in strahu lahko stopil predenj, je potrebna modrost, ki je blesteča in nevenljiva, ki stalno prežarja človeka, ga usmerja, mu daje razumno srce, pametne, premišljene odločitve, trdno voljo za vse dobro.

    4. Današnja Beseda nas tako opozarja k modrosti, premišljenosti, čuječnosti: v perspektivi razsežnosti, v kateri je Gospodovo vstajenje tudi poroštvo našega vstajenja, v perspektivi naše vsakdanjosti, ki naj jo mojstrimo tako, da bomo slednjič lahko vedno z Gospodom:

    – tolikokrat ponavljamo: tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi – vemo: Gospod je z učlovečenjem posegel v našo zgodovino, vrhunec te zgodovine pa bo njegov prihod v slavi;

    – zavedamo se tudi, čeprav morda to misel želimo odriniti od sebe, da bi za nas bila največja in edina resnična tragedija, če bi zaslišali besede: ne poznam vas.

    5. Te dni se spominjamo svetnika, ki nam je blizu, sv. Martina: enkraten zgled človeka, ki je res upošteval Gospodov čujte, ker ne veste ne dneva ne ure. Res je vztrajno zbiral zaklad, ki ga molj ne razje in se mu tat ne približa. V brevirju so o njem vabljive besede: revni in skromni Martin stopa bogat v nebesa.

    Povzeto po: Gospodov dan z besedo, br. Metod Benedik

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

    Odgovori
  46. Miro says:
    11. novembra, 2023 at 9:38

    NE MORETE SLUŽITI BOGU IN MAMONU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 16,9-15)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Pridobite si prijateljev s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večne šotore, ko premine. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej pri krivičnem mamonu niste bili zvesti, kdo vam bo zaupal resnično dobrino? In če pri tujem niste bili zvesti, kdo vam bo dal to, kar je vaše?

    Noben služabnik ne more služiti dvema gospodoma: ali bo namreč enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega preziral. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« Slišali so pa vse to tudi farizeji, ki so bili denarja lakomni, in so ga zasmehovali. Jezus jim je rekel: »Vi ste tisti, ki se delate pravične pred ljudmi, a Bog pozna vaša srca; kajti kar je med ljudmi visoko, je gnusoba pred Bogom.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    NE MOREMO SLUŽITI

    V besedilu, ki ga imamo pred seboj, Jezus, predstavi pomen osredotočenosti na pravo stvar. Ljudje se hitro zbegamo in preusmerimo svojo pozornost od tega, k čemur smo zavezani. Osredotočenost na služenje Bogu pomaga človeku, da ima enega gospodarja. Če služimo dvema gospodarjema, se prej ko slej znajdemo v precepu glede tega, kako ohraniti zvestobo enemu ali drugemu. Če se je človek posvetil Bogu, potem se ne more na isti način posvetiti služenju denarja. Mamon oziroma denar je namreč eden največjih konkurentov Bogu, saj, vsaj na videz, človeku daje občutek varnosti in blagostanja. Posedovanje denarja človeku pravi, da je lahko neodvisen in samostojen, da se lahko zanese sam nase. Vendar ni čisto tako. Denar človeku ne more zagotoviti ničesar, saj je končno človekovo življenje v Božjih rokah.

    Jezus torej spodbuja ljudi, ki ga poslušajo, naj se otresejo nepotrebnih skrbi in ne zapravljajo moči za tisto, kar jim ne zagotavlja blagostanja. Bog sam skrbi za človeka in zaupanje v Boga je pravo blagostanje. Pravo bogastvo se odkrije v skromnosti in preprostosti, v zaupanju v Boga. Jezus ne kliče k brezdelju, temveč predstavlja Boga kot tistega, ki ljudi resnično hrani in oblači.

    Kdor ne zaupa Bogu, živi v stalni napetosti, kdor pa išče njegovo kraljestvo in njegove zakone, temu bo navrženo tudi vse drugo, kar potrebuje.

    In končno modrost, vezana na sedanjost: Vse kar je, je to, kar je tukaj in sedaj. Jutri še ne obstaja, zato ni mogoče z gotovostjo napovedati, kaj bo prinesel. Če bom čakal na jutri, se mi kaj hitro lahko zgodi, da ne bom zaznal današnjega dne. Mnogi izmed nas pa živimo za jutri in tako nikoli resnično ne zaživimo. Modrost je torej v tem, da ostanemo navzoči v Bogu in vse podredimo in izročimo njemu.

    RAZMISLI:

    Kaj je tisto, na kar se v svojem življenju najbolj osredotočaš?

    Poglej svoje misli, domišljijo in poglej čemu skozi dan, teden, mesec v njih posvečaš največ pozornosti.

    Razmisli, kako to vodi in uravnava tvoje življenje?

    Imaš občutek, da si svoboden v tem, kar živiš in za kar se trudiš, ali morda služiš iluzijam?

    Kakšen gospodar je zate Bog? Mu zaupaš do te mere, da lahko živiš v miru glede jutrišnjega dne?

    Če ne, kaj je na poti tvojemu zaupanju? Ali vidiš znamenja v svojem življenju, ki ti govorijo o tem, da Bog resnično skrbi zate?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/10/11-november-ne-moremo-sluziti/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:
      11. novembra, 2023 at 9:40

      SVETNIK DNEVA

      SVETI MARTIN: EDEN NAJBOLJ PRILJUBLJENIH ŠKOFOV VSEH ČASOV

      KDO JE BIL SV. MARTIN?

      Sv. Martin iz Toursa je v svojem življenju »prehodil pot« od poganskega vojaka do enega najbolj priljubljenih škofov vseh časov.

      Rodil se je okoli leta 315 na teritoriju današnjega Sombotela na Madžarskem. To pomeni, da se je rodil dve leti potem, ko je krščanstvo postalo svobodna vera v rimskem cesarstvu. Martinovi starši so bili pogani. Oče je bil častnik rimske vojske, zato je bila tudi za Martina vojaška služba neizbežna. Pri dvanajstih letih se je začel zanimati za krščansko vero in postal katehumen.

      RAZPOLOVITEV PLAŠČA

      Proti svoji volji je postal vojaški častnik. Iz tega časa je dogodek, ki je popolnoma spremenil Martinovo življenje. Pred mestnimi vrati je v mrzlem zimskem jutru zagledal premraženega berača, ki je prosil miloščino. Ker pri sebi ni imel denarja, je z mečem razpolovil svoj plašč in s polovico ogrnil reveža. To je bil začetek Martinovega spreobrnjenja. Iste noči se mu je v sanjah prikazal Jezus, ogrnjen z darovano polovico plašča. Martin je tedaj zapustil vojaško službo in se oklenil škofa sv. Hiarija iz Poitiersa, s katerim sta ustanovila samostan in začel »boj« je proti krivovercem.

      GOS GA JE IZDALA

      Ko so prebivalci Toursa leta 371 iskali novega škofa, so izvolili sv. Martina, ker so vedeli za njegovo ljubezen in pravičnost do vseh, tako sužnjev kot najrevnejših. Ena od legend pravi, da Martin zaradi skromnosti sploh ni želel sprejeti škofovske mitre, zato se je skril pred odposlanci, ki so prišli ponj. Toda v bližini je bila gos, ki je s svojim gaganjem razkrila skromnega škofa.

      V 27-ih letih svoje škofovske službe je sv. Martin naredil veliko dobrega. Bil je dejaven škof in razširjevalec vere.

      MARTINOVA GOS

      Ob njegovem godu se pripravljajo Martinove pojedine s pokušino novega vina. Ne manjka pa tudi Martinova gos, navadno z mlinci in rdečim zeljem, ter seveda vino. Zakaj?

      Po legendi so gosi sv. Martina z gaganjem izdale, ko se je skril pred ljudmi, ki so ga želeli postaviti za škofa. Nekateri pa menijo, da je bila gos tega dne že mnogo prej na jedilniku in da je šlo po vsej verjetnosti za daritveno žival.

      PRVI SVETNIK NEMUČENEC?

      Postal je eden izmed prvih svetnikov, ki ni umrl mučeniške smrti. Umrl je 8. novembra leta 397 v kraju Candes, ki leži severno od Toursa. Pokopali so ga 11. novembra.

      Umetniki ga najpogosteje upodabljajo, kako še kot vojak deli plašč z beračem, redkeje kot škofa z gosko. Je zavetnik revnih, jetnikov, vojakov, konjenikov, konj, vinogradnikov, gostilničarjev, domačih živali …

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-martin-naredi-iz-mosta-vin/

      Sv. Martin, prosi za nas!

      Odgovori
  47. Miro says:
    10. novembra, 2023 at 16:11

    PODAJ POROČILO O OSKRBOVANJU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 16,1-8)

    Tisti čas je govoril Jezus svojim učencem: Bil je bogatin, ki je imel oskrbnika, in tega so mu zatožili, da mu zapravlja imetje. Poklical ga je ter mu rekel: ›Kaj to slišim o tebi? Daj odgovor o svojem oskrbovanju, zakaj poslej ne boš mogel biti več oskrbnik.‹ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospod jemlje oskrbništvo? Kopati ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom storil, da me sprejmejo v svoje hiše, ko bom odstavljen od oskrbništva.‹

    Poklical je dolžnike svojega gospoda, vsakega posebej, in dejal prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodu?‹ ›Sto mer olja,‹ je rekel ta. On pa mu je dejal: ›Vzemi svoje pismo, brž sedi in zapiši: petdeset.‹ Nato je rekel drugemu: ›Koliko si pa ti dolžan?‹ Ta je rekel: ›Sto mer žita.‹ Reče mu: ›Vzemi svoje pismo in zapiši osemdeset.‹

    In gospod je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je razumno ravnal. Zakaj otroci tega sveta so do svojega roda razumnejši kakor otroci luči.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Prilika o krivičnem oskrbniku nam prikaže logiko Božjega usmiljenja. Oskrbnik je lastniku zapravljal premoženje. Lastnik ga je poklical na odgovor. Ta pa je hitro zmanjšal zapisane vsote dolgov tistih, pri katerih je računal na zatočišče, potem ko bo vržen iz službe. Jezus ga pohvali, da je ravnal preudarneje kakor »sinovi luči«, kar pomeni »ljudje z močnim duhovnim spoznanjem«.

    Jezus s tem žalosten prizna, da se marsikdaj krivični ljudje bolj potrudijo, da dosežejo svoje krivične cilje, kakor pa duhovni ljudje za duhovne cilje. S tem Jezus kritizira duhovno lenobo vernih ljudi.

    Kaj torej hoče Jezus povedati z dokaj izzivalno priliko? Najbrž to, da je nesmiselno, da se zgražamo kar vsevprek nad otroki tega veka. Raje se od njih učimo njihove iznajdljivosti in vztrajnosti, ki ju prenesimo na naše področje. Iznajdljivost in vztrajnost v prizadevanju za zemeljsko bogastvo prenesimo na iskanje božjega kraljestva. Ko pomislimo, kako malo iznajdljivosti imamo, nam bo hitro jasno, da je prav, da nas Jezus izziva s podobo krivičnega oskrbnika.

    Jezus hoče s priliko povedati, da želi, da pri odločitvi zanj uporabljamo glavo in srce. Martin Luther King je rekel: “Potrebujemo trde glave in mehka srca, ne pa mehke glave in trda srca.”

    Pomislim, kako bi lahko svojo domišlijo uporabil v Božji namen.

    Morda slišim kritike o mladini današnjega časa. Pomislim, kako mi lahko ponudijo zgled, da živim na Jezusov način.

    Jezus pravi, da se moramo učiti tudi od nepoštenih ljudi, ki so pametni. Poslovnež se hitro prilagodi krizi. Ko me doleti kriza, se obrnem na Boga in spoznam, kaj mi je storiti, ali pustim, da kriza uničuje moje življenje?

    Sveti Luka poudarja pomembnost skrbi za uboge. Prav nasmehnili bi se lahko, kako so ubogi profitirali zaradi nepoštenega poslovneža. Slišim, kako me Jezus vpraša: ‘So revni pomembni zate?’

    Revne imamo vedno med nami in revščina ima različne oblike. Ni najhujša materialna revščina, ampak predvsem duhovna. Bližina in sprejemanje drugega je danes postalo ena od oblik terapije. Bog nas zato vabi, da smo usmiljeni, dobronamerni in prizanesljivi do drugih, predvsem do tistih, ki so osamljeni in se za njih nihče ne zanima. Gospod naj nam pomaga, da bomo zvesti tudi v majhnih stvareh in usmiljeni kakor Oče.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2023/11/09/10-november-podaj-porocilo-o-oskrbovanju/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  48. Miro says:
    9. novembra, 2023 at 19:35

    GOSPOD JEZUS: »PODRITE TA TEMPELJ IN V TREH DNEH GA BOM POSTAVIL«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 2,13-22)

    Blizu je bila judovska velika noč in Jezus se je napotil v Jeruzalem. Našel je v templju prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce, ki so tam sedeli. Naredil je iz vrvi bič in vse izgnal iz templja, ovce in vole; menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa je rekel: »Spravite to proč, iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« In spomnili so se njegovi učenci, da je pisano: »Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.« Tedaj so se oglasili Judje in mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?« Jezus jim je odgovoril: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so torej rekli: »Šestinštirideset let se je zidal ta tempelj in ti ga boš v treh dneh postavil?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je torej vstal od mrtvih, so se spomnili učenci, da je o tem govoril, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je bil povedal Jezus.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    PODRITE TA TEMPELJ

    Slišali smo, da nas današnji evangelij vodi v tempelj. Jezus očisti stari tempelj, ko z bičem iz njega izžene prodajalce z njihovo robo vred; nato predstavi sebe kot novi Božji tempelj, ki ga bodo ljudje podrli, Bog pa ga bo v treh dneh obnovil.

    Kako naj si razložimo to predstavo Jezusa? To si lahko razložimo prav z ljubeznijo. Žene ga ljubezen do nebeškega Očeta, ljubezen do njega, pa tudi ljubezen do ljudi.

    Kdo izmed nas se še ni znašel, vsaj v kakšnih okoliščinah, med trgovci z božjimi rečmi? Kdo ni potreben očiščenja v svojem odnosu do templja – Cerkve, pisano z veliko začetnico? Ali se v naš odnos do Cerkve (ponovno mišljeno z veliko začetnico) ne pritihotapljajo tudi sebični interesi: morda čast, ugled, privilegiji, kariera? Ali ko v trgovskem mešetarjenju z Bogom iz dneva v dan terjamo božje protiusluge za naša dobra dela: »Bog jaz tebi to, ti meni to.« V nečisto trgovino z Bogom pademo tudi vsakokrat, ko naše bogoslužje ne pomeni obhajanja zastonjskega božjega daru.

    Iz hiše mojega očeta ne delajte tržnice! Če velja to za starozavezni tempelj, koliko bolj velja to za naše katoliške cerkve, kjer na poseben način prebiva živi Bog. Tako postane tudi najbolj preprosta in skromna vaška cerkvica s svojim tabernakljem in večno lučko prebivališče živega Boga, kraj srečevanja z Bogom.

    V tem odlomku Jezus pokaže na cilj svojega življenja, ki je velika noč, ko bo v trpljenju in smrti porušeno njegovo telo. Tako je dogodek v templju nekakšno programsko znamenje, saj je v njem napovedal svoje trpljenje in smrt in tudi vstajenje in poveličanje.

    V evangeljskem dogajanju je Jezus svojim sogovornikom dal vedeti, da je On sam Božji tempelj. Ko smo bili krščeni, smo Božji tempelj postali tudi mi. Ne smemo iz svojega telesa in še več, iz svojega življenja delati tržnice. In kdaj bi se to zgodilo? Kadar bi dostop do našega srca imel kdorkoli in kadarkoli. Kadar bi se v njem kopičila vsakršna navlaka: sovraštvo, zavist, nevoščljivost, lenoba, požrešnost, poželjivost, nečistost, opravljanje, jeza (in tako dalje). Takrat mi naredimo svoje telo za tržnico. Dobro bi bilo, da dopustimo Jezusu, da vstopi tudi v naša srca in izžene tisto, kar ne spada tja. Še bolje pa bi bilo, da sami vzamemo bič in počistimo svojo notranjost, da bo tako mogel v nas prebivati Jezus.

    Oklenimo se Kristusa, edinega pravega središča, in ga prosimo, naj ON postane os našega življenja.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2023/11/08/9-november-podrite-ta-tempelj/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:
      9. novembra, 2023 at 19:47

      PRAZNIK: POSVETITEV LATERANSKE BAZILIKE

      DANES SE SPOMINJAMO OBLETNICE POSVETITVE LATERANSKE BAZILIKE V RIMU, KI VELJA ZA PRVO IN PRVOTNO PAPEŽEVO STOLNICO.

      V Lateranu so papeži prebivali več stoletij, dokler se niso preselili v Vatikan. Še danes velja Lateran za sedež rimskega škofa – papeža.

      O PRAZNIKU …

      Po milanskem ediktu leta 313, s katerim je dal cesar Konstantin kristjanom v rimski državi svobodo, je papež Melkijad prejel lateransko palačo, v kateri je lahko prebival in zemljo ob njej, na kateri je začel graditi veličastno lateransko baziliko, posvečeno presvetemu Odrešeniku ali Janezu Krstniku ter Janezu Evangelistu. »Lateranska« se imenuje zato, ker so bile tamkajšnje stavbe prej last rimske rodbine Lateranov.

      Gradnjo lateranske bazilike je dokončal in posvetil papež sv. Silvester (314–335), in katerega rezidenca je postala. Sčasoma je postala stolnica v Rimu, sedež papežev kot rimskih škofov.

      Od 12. stoletja se je na Zahodu začelo praznovati posvetitev te nadbazilike, ki ji pravijo tudi »mati in glava vseh cerkva mesta Rim in vsega sveta«, kot piše na njenem pročelju. Tako velja lateranska bazilika za glavno cerkev vseh katoličanov, znamenje ljubezni ter edinosti s Petrovim stolom.

      V njej je bilo pet lateranskih koncilov.

      Lateranska bazilika je bila skozi zgodovino dograjena, njen današnji videz pa je iz 16. stoletja. Že od nekdaj pa je veljala za najimenitnejšo vseh cerkva v Rimu.

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/praznik-posvetitev-lateranske-bazilike/

      Odgovori
  49. Miro says:
    8. novembra, 2023 at 12:48

    KDOR NE NOSI SVOJEGA KRIŽA IN NE HODI ZA MENOJ, NE MORE BITI MOJ UČENEC

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 14,25-33)

    Tisti čas so šle množice za Jezusom; obrnil se je ter jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.

    Kdo namreč izmed vas, ki hoče zidati stolp, ne sede prej in ne preračuna stroškov, ali ima, da ga dozida; da bi se mu potem, ko bo postavil temelj in bi ne mogel dovršiti, ne začeli vsi, ki bi to videli, posmehovati in govoriti: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dovršiti.‹

    Ali kateri kralj, ki gre na vojsko zoper drugega kralja, ne sede prej in se ne posvetuje, če more z desetimi tisoči stopiti naproti njemu, ki prihaja nadenj z dvajsetimi tisoči? Če ne, pošlje, ko je oni še daleč, poslanstvo in prosi miru.

    Tako torej nobeden izmed vas, kateri se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    KDOR NE SOVRAŽI STARŠEV …

    Jezus ni konkurenca ljubezni do staršev, bratov, zakoncev, otrok! Še zdaleč ne, je pa podlaga, temelj vsakršne ljubezni. To lahko potrdi vsak, ki se resnično trudi, da bi njegova vera bila življenje. Bolj kot dopusti Jezusu, da vodi njegovo življenje, več je v njem ljubezni do soljudi, polnejše jih ljubi, lažje jim odpušča, bolj je prizanesljiv, bolj je usmiljen. To se ničkolikokrat pokaže v vsakdanjem življenju, zlasti, ko je ljubezen na preizkušnji, kar Jezus še posebej podčrta z besedami: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« Odločitev za Jezusa pomeni sprejeti vse, kar prinese življenje, ne samo lepih stvari; kadar pride križ, bi pa rekel: »Ne grem se več!« Človek, ki to stori, Jezusa ni imel resnično rad, ljubezen do njega ni bila nikakršen temelj, ampak le neke vrste okrasek. Žal je med kristjani tega veliko, namreč, da je vera okrasek, nekaj za zraven, nekaj, kar nam za praznike popestri življenje in prežene vsakdanjo sivino.

    Na koncu evangelija Jezus zato še enkrat izjavi: »Kdor se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Jezusova zahteva ne pozna kompromisa, kakor ne pozna kompromisa njegova žrtev na križu, kot pravi apostol Pavel: »Vzljubil nas je in je daroval sam sebe za nas.«

    Obširna raziskava o mišljenju mladih je pokazala, da jih večina želi v življenju nekaj narediti in delati tisto, kar jih veseli. Želja mladih, da bi se posvetili takšnemu delu, ki jih bo razveseljevalo, je dobra. Delati z veseljem ne pomeni zabave, ampak ljubezen, vedrino, s katero sprejemamo tudi težo življenja, ki se ji ni mogoče izogniti. Svoje delo je treba sprejeti v celoti. Vsako delo postane tudi križ. Naš križ, ki ga pridružimo Jezusovemu, pa je za tiste, ki verujemo, Božja moč in Božja modrost. Po križu nas tudi teža življenja lahko razveseljuje.

    Danes je na pohodu filozofija o človekovi lastni moči. Človek hoče imeti sam oblast nad življenjem. Ta filozofija ima geslo: »Živi iz lastne moči!« To je projekt brez Boga. Poskuša obvladati vso stvarnost. Sanja, da bo z lastnim naporom vzpostavila svet, iz katerega bo izločila vse negativno. V takem svetu pa naj bi postalo vse podvrženo človekovi lastni ustvarjalnosti, tudi njegovo življenje samo. Vse naj bi se dalo narediti z lastno močjo. To je zmota o možnosti dokončno odrešenega življenja zgolj na tem svetu in zgolj s sredstvi tega sveta. Vsak človek mora prej ali slej jasno spoznati, da je omejen in da ne obvladuje življenja z lastno močjo. Ta križ pa lahko pridružuje Jezusovemu in doživlja njegovo moč.

    Živeti križ, ki je Božja moč in modrost, zahteva od človeka odgovornost. Zato hodimo za Jezusom vsak s svojim križem in bodimo zvesti njegovi učenci!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/07/8-november-kdor-ne-sovrazi-starsev/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  50. Miro says:
    7. novembra, 2023 at 13:22

    VABILO NA PRAZNOVANJE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 14,15-24)

    Tisti čas je rekel Jezusu nekdo izmed gostov: »Srečen, kdor bo obedoval v Božjem kraljestvu!« On mu je pa rekel: »Neki človek je napravljal veliko večerjo in jih je mnogo povabil. Ob času večerje je poslal svojega služabnika povabljenim povedat: ›Pridite, ker je že pripravljeno.‹ In začeli so se vsi hkrati izgovarjati. Prvi mu je rekel: ›Njivo sem kupil in jo moram iti pogledat; prosim te, imej me za opravičenega!‹ Drugi je rekel: ›Pet jarmov volov sem kupil in jih pojdem preskusit; prosim te, imej me za opravičenega!‹ In spet drug je rekel: ›Oženil sem se in zato ne morem priti.‹

    Služabnik se je vrnil in to sporočil svojemu gospodu. Tedaj se je hišni gospodar razsrdil in je rekel svojemu služabniku: ›Pojdi brž na ceste in ulice po mestu in pripelji semkaj uboge in pohabljene, slepe in kruljave!‹ Služabnik je rekel: ›Gospod, zgodilo se je, kar si naročil, pa je še prostor.‹ In gospod je rekel služabniku: ›Pojdi na pota in k ograjam in primoraj jih vstopiti, da se moja hiša napolni. Zakaj, povem vam, nobeden izmed onih povabljenih mož ne bo okusil moje večerje.‹«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Današnji evangeljski odlomek spet govori o Božjem velikodušnem klicu, tokrat k razkošni pojedini. Ponovno pa pričakuje, da bomo njegovo povabilo sprejeli. Povabilo na nas nalaga resnično odgovornost. Vendar je tako enostavno vzeti Božjo radodarnost za samoumevno in najdemo izgovore, da se ne odzovemo. Kar vprašajmo se: K čemu me Bog vabi na tej točki mojega življenja? Sem tako dober v iskanju izgovorov, da se ne odzovem na njegov klic? Sem odlašalec, ki svoj odziv prelagam na primernejši trenutek?

    Jezus nam sporoča, da si Bog želi praznovati veselo slavje z nami, s točno takimi kot smo, skupaj z vsemi našimi slabostmi, našimi nemočmi in z našimi ponavljajočimi neuspehi? Bog nas vabi, pa vendar nas nikoli ne sili. Božje povabilo je mišljeno kot darilo za naše odrešenje, če ga bomo sprejeli, pa je prepuščeno naši popolnoma osebni odločitvi. Iz tega je tudi razvidno, katere krščanske osebne drže nam želi približati ta svetopisemski odlomek – čuječnost za naše odločitve in zavest o odgovornosti, da s svojimi odločitvami in njihovimi posledicami sooblikujemo naše življenje in svet – v odrešenje ali v pogubo. Vprašanja za nas, ki odzvanjajo v tem svetopisemskem odlomku, se odkrivajo sama od sebe – kako odgovorimo na Božje povabilo? Katera opravičila nam pridejo na misel? Kaj nam je (bolj) pomembno? Za kaj si vzamemo čas? Na katerih svatbah želimo plesati? Glede na to, če temu klicu sledimo ali ne in če sledeč temu klicu naš odnos oblikujemo v skladu z Jezusovim sporočilom in dejanji, se bo to prepoznalo iz tega, kar izžarevamo. Kristjan je človek, v katerem gledamo Jezusa. Ko nas kdo opazuje, lahko v nas vidi Jezusa?

    Božja velikodušnost ni ovirana z našo malomarnostjo ali pomanjkanjem odziva. Mi smo velikokrat razočarani, ki je podobno gospodarjevemu v današnjem evangeliju, ko nihče ni imel časa, da bi se odzval povabilu. Podobne izkušnje ima marsikateri duhovnik, ko vabi na srečanja otroke, mlade ali odrasle, a se ti ne odzovejo. Končno bi najbrž vsak človek lahko povedal svojo izkušnjo, kako je bila njegova dobra volja zavrnjena, in tako izrazil eno temeljnih izkustev življenja, da je človeška ljubezen večkrat zavrnjena.

    S podobno bolečino zavrnjene ljubezni se srečuje gospodar v priliki današnjega evangelija. Povabljeni se niso zmenili za njegovo povabilo. Vse jim je bilo pomembnejše. Kar predstavljam si lahko izgovore, ki so jih navedli. Nekateri so zapisani. Ta je kupil vole, oni šel po kupčiji, a nobeden ni imel časa priti na svatbo. Tudi danes je eden najpogostejših izgovorov, ki jih navajamo in slišimo: »Nimam časa!«

    Izgovore bi razumeli, če bi gospodar vabil na delo, a vabi k lepi in prijetni stvari: na praznovanje. Gostija pa je v svetopisemski govorici več kot samo gostija. Kristus sam primerja nebeško kraljestvo z gostijo, saj je simbol sožitja, veselega druženja in spoštovanja vsakega udeleženca. A ljudje so gluhi za to vabilo! Kolikokrat slišim: »Gospod, nimamo časa za mašo! Veste, naš otrok ne more hoditi k verouku. Veste, krožki, odbojka, nogomet, flavta, orkester pa nastopi …« Pri malo večjih pravijo: »Ob nedeljah pa naj malo pospi, saj je ves utrujen od šole in zahtevnosti. Naj se naspi!«

    Za Boga ni časa. Vabilo na Gospodovo gostijo ostaja neodprto. Gospodar v priliki nas vabi tudi na nedeljsko praznovanje. Mu bomo kot družba in kot posamezniki prisluhnili? Bomo vzeli zares nedeljski počitek, ki omogoča praznovanje? Ali mu bomo kot ljudje v priliki odgovorili, da ne moremo priti, ker nimamo časa, in si tako nakopali pogubo?

    Sam vsak dan molim, da ne bi bil gluh za njegov klic, ampak da bi bil pripravljen velikodušno odgovoriti po svojih najboljših močeh. In to prosim tudi vas, molite, da bi slišali Njegov klic!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/06/7-november-vabilo-na-praznovanje/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  51. Miro says:
    6. novembra, 2023 at 14:15

    POVABI UBOGE, POHABLJENE …

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 14,12-14)

    Jezus je tistemu, ki ga je povabil, govoril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    »POVABI UBOGE, POHABLJENE, HROME, SLEPE, IN BLAGOR TEBI, KER TI NE MOREJO POVRNITI.«

    Povabljenec, ki išče zase pomemben prostor, se v resnici hoče delati pomembnega pred drugimi. Sploh ne misli na tistega, ki ga je povabil, ali na to, da bi si želel domačnosti z gostiteljem. Če torej na obed povabimo svoje prijatelje, ki so nam enaki, ne presežemo svojega interesa, da bi tudi nas povabili in nam s tem dali javno priznanje, ki ga hočemo. Na ta način si med seboj delimo svojo namišljeno veličino. S tem smo zgrešili globino in lepoto življenja. Ne dojamemo tega, kar je v življenju zares v igri. Le ponižnost nam omogoči dojeti, kaj je resnično pomembno. Ponižnost ni v tem, da se delam majhnega zato, da bi me priznali in pred vsemi drugimi povišali ali pohvalili. Ponižnost je v tem, da prepoznam, da me je Bog povabil v življenje za nekaj tako velikega, da se čutim nevrednega tega povabila. Ne delam se majhnega sedaj, da bi me potem poveličevali, ampak sem majhen zato, ker je prejeti dar tako neskončno velik in me presega. Ponižnost je v tem, da dojamem veličino tistega, ki me je na gostijo življenja povabil. Bolj se počutim majhnega, bolj bom dojel veličino njega, ki me vabi. Ta drža odpre nebeška vrata. Duši pritegne nebeške darove življenja v izobilju, katerega podoba je gostija. Ko življenja nič več ne gradimo na kakršnem koli nasprotovanju do drugih, tedaj je že trdno zasidrano v domačnosti in zaupnosti z Njim, ki nam ga je podaril. Zaznavamo njegovo skrivnost in se počutimo majhni, zelo majhni.

    Zato nas bogoslužje ne vabi, naj prosimo, da bi se naučili ponižnosti, kakor da je ena izmed kreposti. Vabi nas, naj prosimo, da bi se naučili tako močno zaznavati veličino Božje skrivnosti, ki nam je dana v Jezusu, da bomo zaničevali vsako drugo stvar ali svojo namišljeno veličino. Čudna, a zelo zdrava evangeljska posledica takšne drže je, da nas bo manj skrbelo za lastno veličino, bolj pa nam bo pri srcu veličina vseh. Kajti ponižen in pravičen je, kdor se veseli darov, ki jih Bog daje vsem. Ponižen in pravičen je, kdor se skupaj z Bogom veseli za uboge in grešnike. Jezus nam ne daje nekaj nasvetov o lepem obnašanju, temveč govori o tem, kako naj živimo, da bomo dobro sprejeti pri Bogu, na Njegovi gostiji. Živimo in obnašamo naj se tako, da bomo dosegli večno gostijo. Življenje v času je priprava za večnost in bo štelo v večnosti.

    Pri Bogu ni pomemben človekov družbeni položaj, najpomembnejši je odnos ljubezni z Bogom in da vsak človek prepozna Njegovo veličino in vsemogočnost.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/05/6-november-povabi-uboge-pohabljene/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  52. Miro says:
    5. novembra, 2023 at 13:58

    SVETI OČE: NE DVOLIČNOST, AMPAK VERODOSTOJNE PRIČE EVANGELIJA

    »Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju današnjega bogoslužja slišimo nekatere Jezusove besede, ki se tičejo pismoukov in farizejev, torej verskih voditeljev ljudstva«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 31. nedeljo med letom.

    Papež Frančišek

    Za te voditelje Jezus uporablja zelo ostre besede, »govorijo namreč, pa ne delajo« (Mt 23,3) in »vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli« (v. 5). Jezus pravi, da govorijo, pa ne delajo in vse kar delajo, delajo zato, da bi jih ljudje videli. Zaustavimo se pri teh dveh vidikih: razdalja med reči in delati ter zatem o primatu zunanjega nad notranjim.

    Razdalja med reči in delati. Tem učiteljem Izraela, ki si domišljajo, da učijo druge Božjo Besedo in da so spoštovani kot vplivneži Templja, Jezus očita dvoličnost njihovega življenja, saj pridigajo eno, živijo pa drugo. Te Jezusove besede prikličejo tiste prerokov, zlasti Izaija: »Ker mi to ljudstvo prihaja naproti le s svojimi usti in me časti le s svojimi ustnicami, medtem ko je njegovo srce daleč od mene« (Iz 29,13). Nevarnost, nad katero je potrebno biti čuječi, je dvoličnost srca. Tudi mi imamo to dvoličnost srca. S to dvoličnostjo postavimo v nevarnost pristnost našega pričevanja in svojo verodostojnost kot človeka in kot kristjana.

    Tudi mi čutimo zaradi naše krhkosti neko razdaljo med reči in delati, vendar je nekaj drugega imeti dvojno srce, živeti »z eno nogo v dveh čevljih«, ne da bi zaznali problem. Še zlasti, ko smo poklicani, v življenju, v družbi ali v Cerkvi sprejeti odgovorno vlogo, se moramo spomniti tega: nobene dvoličnosti! Za duhovnika, pastoralnega delavca, politika, učitelja ali starša velja vedno to pravilo: to, kar rečeš, kar pridigaš drugim, si prizadevaj, da boš prvi to živel. Da bi bili zaupanja vredni učitelji, moramo najprej biti verodostojne priče.

    Drugi vidik pride kot posledica prvega: primat zunanjega nad notranjim. Dejansko so bili, potem ko so živeli dvoličnost, pismouki in farizeji zaskrbljeni s tem in so morali skriti svojo nedoslednost, da bi rešili svoje zunanje spoštovanje. V resnici, če bi ljudje vedeli, kaj je v resnici v njihovih srcih, bi osramočeni izgubili vso svojo kredibilnost. Zaradi tega delajo dela, s katerimi se zdijo pravični, da bi »rešili obraz« kot se temu reče. Šminka je zelo pogosta, šminkajo si obraz, šminkajo si življenje, šminkajo si srce. Ti našminkani ljudje ne znajo živeti resnico. Večkrat imamo tudi mi to skušnjavo po dvoličnosti.

    Bratje in sestre, ko sprejemamo ta Jezusov opomin, se vprašajmo tudi mi: se trudimo udejanjiti to kar pridigamo, ali pa živimo v dvoličnosti, ko rečemo eno, delamo pa drugo? Nas skrbi samo to, da bomo na zunaj izgledali brezgrešne, našminkane ali pa z iskrenostjo srca skrbimo za svoje notranje življenje?

    Obrnimo se na Sveto Devico, na njo, ki je z neokrnjenostjo in ponižnostjo srca živela po Božji volji, naj nam pomaga postati verodostojne priče evangelija.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-11/papez-francisek-ne-dvolicnost-ampak-verodostojne-price.html

    Odgovori
  53. Miro says:
    5. novembra, 2023 at 11:23

    KDOR SE BO POVIŠEVAL, BO PONIŽAN, IN KDOR SE BO PONIŽEVAL, BO POVIŠAN

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 23,1-12)

    Tedaj je Jezus spregovóril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakníti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›učitelj‹.

    Vi pa si ne pravite ›učitelj‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus. Največji med vami naj bo vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.«

    MOLIMO:

    Gospod Bog, pomagaj nam,
    da se naučimo iskrene ponižnosti,
    kajti bolj ko smo ponižni, bližje smo tebi.
    Želimo služiti bratom in sestram zaradi tebe.
    Naj to služenje navdihujeta
    velika ponižnost in ljubezen!
    Kadar bomo čutili,
    da moramo biti odločni,
    naj ostanemo ponižni in ljubeznivi.
    Opogumi nas,
    da bomo prav uporabljali talente,
    ki si nam jih podaril.
    Naj to delamo s hvaležnim srcem,
    v zavesti, da smo jih prejeli od tebe.
    Naj postanemo vedno bolj podobni tebi,
    ki si »krotak in v srcu ponižen«.

    (Ognjišče)

    Odgovori
  54. Miro says:
    5. novembra, 2023 at 11:20

    ZAHVALNA NEDELJA – BODIMO HVALEŽNI – JESEN JE LEPA PODOBA BOGA. ČUDOVITA, BOGATA IN RADODARNA. O, DA BI JI BILI PODOBNI

    Te dni pospravljamo še zadnje pridelke tega rodovitnega leta. V naših shrambah so police polne najrazličnejših marmelad, kompotov, kislih in posušenih shrankov … In včasih se verjetno utrujeno zalotimo, da imamo vsega dovolj in da ob obilju čutimo še najmanj tistega, kar bi morali – hvaležnosti.

    Tako samoumevno je, da stvari imamo. Ko se sprehajaš ponekod po podeželju, ležijo in gnijejo pod drevesi sadeži, ki jih nihče ne pobira, ki nikogar ne razveseljujejo. Postalo je samoumevno, da imamo raje kakovostno sicer vprašljive sadeže, ki pa so svetleči in enaki po velikosti. Če taki ne rastejo pred našim nosom, jih dobimo tako, da pač obiščemo trgovino. Pa ni samoumevno. Ne obilje pridelkov in ne polne police v trgovini. Vse je dar. Tudi v mojem in tvojem življenju.

    Bodimo hvaležni. Najprej samemu sebi. Vem, sliši se čudno, pa vendarle. Moja glava in moje srce želijo opravljati določene aktivnosti, ki pa bi bile popolnoma nemogoče, če ne bi moje telo zmoglo pri tem sodelovati. Vidim, hodim, govorim, objemam … Kako hvaležen sem lahko svoji dovršenosti, se zavem le občasno, ko sem v stiku s kom, ki mu telesne omejitve preprečujejo, da bi počel vse tako, kot bi si želel. Bogu sem hvaležen, da me preko teh ljudi spomni, kako obdarovan sem.

    Bodimo hvaležni drugim. Včasih mi kdo pove, da sem v njegovem življenju v kakšni točki odigral pomembno vlogo in da mi je hvaležen za to. Zanimivo se mi zdi, da se to velikokrat zgodi, ne da bi se tega zavedal ali se posebej trudil za to. Kot bi Bog na konico svoje roke pripel – mene.

    Počutimo se lahko izredno obdarovani. Imamo nekaj čudovitih ljudi, s katerimi gremo skozi življenje in zelo smo hvaležni zanje. Poleg sorodnikov so tukaj prijatelji, ki imajo v našem življenju najrazličnejše vloge. Mnogi nam pomagajo z molitvijo v stiski, nekateri pomagajo tudi materialno, ko se kaj zalomi, spet drugi so tisti, s katerimi si delimo življenjsko filozofijo v zvezi z načinom življenja, kamor je všteto vse, od vzgoje otrok, odnosa do narave, zdravega načina življenja idr. Prav vsak k našemu zadovoljstvu z življenjem doprinaša svoj kamenček.

    Če prav pozorno pogledamo, nam ničesar ne manjka. Finančno smo morda na kratko, pa vendarle gre. Siti smo, toplo nam je, lahko si privoščimo dopust pa tu in tam kakšen izlet, oblečeni smo čisto solidno, čeprav ne zamenjamo celotne garderobe vsako sezono. Hvaležni smo vsem, ki nas občasno oskrbijo s kakšnim oblačilom iz druge roke in z veseljem stvari, ki nam ne ustrezajo, damo naprej. Stvari se trudimo paziti in z njimi varčevati. Jasno nam je, da če bomo pazili na osnovne stvari, bo več ostalo za priboljške.

    Pravzaprav sem vedno bolj prepričan, da s tem, ko ne moremo imeti vsega, otrokom podelimo neizmerno doto. Doto pričakovanja, hrepenenja ter nazadnje hvaležnosti in veselja nad prejetim.

    Včasih ob večerih v temi ležim na blazini in razmišljam o tem, kako me je Bog obdaroval. Obdaroval z Ljubeznijo, ki me objema preko mojih dragih, obdaroval z Lepoto, ki me pozdravi že s pogledom skozi okno, obdaroval z iskreno Zaupljivostjo, ki sije iz oči otrok, obdaroval z Dobroto, ki mi jo trosijo celo neznani, mimoidoči ljudje.

    Hvaležen sem za vsa navidezna naključja in čudežne ureditve težav. Hvaležen pa sem tudi za vse ovire, preko katerih plezam z velikim naporom ali pa jim moram priznati celo premoč. Delajo me namreč boljšega, trdnejšega, prizanesljivejšega do drugih, bolj razumevajočega.

    Jesen je lepa podoba Boga. Čudovita, bogata in radodarna. O, da bi ji bili podobni.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/04/5-november-zahvalna-nedelja/

    Odgovori
  55. Miro says:
    5. novembra, 2023 at 8:24

    ZAHVALNA NEDELJA

    V CERKVI V SLOVENIJI ZAHVALNO NEDELJO VSAKO LETO OBHAJAMO NA NEDELJO PO PRAZNIKU VSEH SVETIH. LETOS BO TO 5. NOVEMBRA.

    Praznik zahvale so poznala že starodavna ljudstva, ki so v znamenje zahvale in prošnje za blagoslov darovala ječmenove snope, poljedelska ljudstva pa so darovala enoletno jagnje. Z nastopom judovstva oziroma z izhodom judovskega ljudstva iz egiptovske sužnosti je zahvala dobila bogoslužni in odrešenjski pomen. Judje se tega dogodka spominjajo ob šotorskem prazniku (prim. 5 Mz 16,13–15 in 4 Mz 29,35–39).

    Praznik zahvale je dan hvaležnosti in zahvaljevanja, vendar ne le za letino in pridelke, ki jih je dala narava, ampak tudi za druge darove, npr. za spoznanje, svobodo, dobroto, dom, čas, vero. Zahvala zajema vse naše življenje – vse, kar smo in kar imamo. Cerkev z opozarjanjem na pomen zahvale in hvaležnosti Bogu, stvarstvu in ljudem prebuja in krepi osnovno razsežnost medsebojnih odnosov in jim daje novo kakovost. Najvišja oblika zahvale za kristjane je daritev svete maše, kjer se Bogu Očetu zahvaljujemo za vse, kar nam je podarjeno. Sveta maša je prošnja in zahvala ob enem, zato je praznovanje zahvalne nedelje povezano z bogoslužnim obredom.

    Zahvala bližnjemu pomeni utrjevanje dobrih vezi in graditev občestva. Hvaležnost Bogu spominja na Darovalca dobrega.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/zahvalna-nedelja-2014

    Odgovori
    • Miro says:
      5. novembra, 2023 at 8:36

      DANAŠNJA ZAHVALNA NEDELJA je lepa priložnost, da se
      GOSPODU BOGU zahvaljujemo za podarjene darove za dušo
      in telo, pa tudi za darove v naravi. BOGU HVALA za …

      HVALA TI, BOŽJA LJUBEZEN

      Hvala ti, Božja ljubezen,
      za sonce, ki daje življenje,
      za luno, ki določa čas,
      za zvezde, ki razsvetljujejo noč.
      Hvala ti, Božja ljubezen,
      za veter, ki vse premika,
      za vodo, ki daje kliti in rasti.
      Hvala ti, Božja ljubezen,
      za ogenj, ki naredi jed okusno,
      za zemljo, ki nam daje,
      kar potrebujemo za življenje.
      Hvala ti, Božja ljubezen,
      za ljudi, s katerimi sedimo pri mizi,
      za življenje, ki si ga podarjamo.
      Hvala ti, Božja ljubezen!

      (Anton Rotzetter)

      Odgovori
      • Miro says:
        5. novembra, 2023 at 8:43

        Največja zahvala pa za DAROVALCA – GOSPODA JEZUSA, ki se za naše odrešenje
        daruje na križu, kar se spominjamo in podoživljamo pri obhajanju svete maše.

        Odgovori
  56. Miro says:
    4. novembra, 2023 at 10:13

    KADAR TE KDO POVABI NA SVATBO, NE SÉDAJ NA PRVO MESTO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 14,1.7-11)

    Ko je šel Jezus v hišo nekega prvaka med farizeji v soboto na obed, so ga ti opazovali. Povedal je pa povabljenim priliko, ker je videl, kako so si izbirali prve sedeže. Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto; če bi bil morda povabljen kateri imenitnejši ko ti, da ne pride ta, ki je tebe in njega povabil, in ti poreče: ›Umakni se temu,‹ in bi se ti takrat začel s sramoto presedati na zadnje mesto. Temveč, kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti poreče, ko pride, kateri te je povabil: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat ti bo čast vpričo vseh, ki so bili s teboj pri mizi. Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

    IZBERI ZADNJE MESTO

    Dogodek današnjega evangelija nam predstavi Jezusa v hiši enega od prvakov med farizeji, ko pozorno spremlja povabljene na kosilo, kako se trudijo izbirati prva mesta. To je prizor, ki smo ga že večkrat videli, iskanje boljših mest tudi s komolčarstvom. Medtem ko je gledal ta prizor, je povedal dve kratki priliki, s katerima je dal dve pojasnili: eno je glede mest, drugo pa glede povračila.

    Prva primera je postavljena na poročno gostijo. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto. S tem priporočilom Jezus ni hotel dati pravil obnašanja, temveč lekcijo o vrednosti ponižnosti. Zgodovina uči, da so ošabnost, komolčarstvo, nečimrnost, bahavost vzrok za številna zla. In Jezus nam razloži potrebnost izbire zadnjega mesta, iskanja majhnosti ter neopaznosti. Ponižnost. Ko se postavimo pred Boga s to razsežnostjo ponižnosti, nas Bog poviša, se skloni k nam in nas dvigne k sebi; ‘kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan’.

    Jezusove besede poudarijo popolnoma drugačni in nasprotni drži. Držo tistega, ki izbira svoje mesto in držo tistega, ki prepusti Bogu, da mu ga odkaže in od njega pričakuje povračilo. Ne pozabimo tega, da Bog plača veliko več kot ljudje! On nam da veliko lepše mesto, kot nam ga dajo ljudje! Mesto, ki nam ga da Bog, je blizu njegovega srca in povračilo je večno življenje. ‘In blagor tebi … povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih’.

    Ko danes govori Jezus, kako naj se obnašamo na gostijah, se ustavimo ob tem, kako On nas vabi k skupni mizi in kako stopa med nas. Najprej je preprosto z nami, da nismo sami. V izredni pozornosti in veselem sočutju nikogar ne spregleda, vsakega sprašuje: »Kako si? Kaj te skrbi?« Vsak od nas mu je pomemben, vsakega ljubi, ga ima rad kot svojega otroka, kot svojega sina, svojo hčer. Verjamete: Vsak od nas je resnično njegov ljubljeni otrok. Tako zelo smo mu pomembni, da je za nas vedno znova pripravljen trpeti. Vse naredi za nas, samo da bi bili srečni. Ljubi nas, da bi se čutili ljubljene. Ne izloča nikogar, da bi doživljali veselje nad sprejetostjo. Potrpi z nami in nam odpušča, da bi tudi sami sebi lahko odpustili.

    Z nami pa je tudi tako, da ga mi prinašamo drugim, da smo mi njegove priče, da po nas prihaja med druge. Kako pomembno je danes, da bi drugi ob nas čutili, da je Bog med nami! Torej, ko čutimo, kako ljubeč je z nami, naj nas to žene, da Njegovo ljubezen prinašamo drugim! Med nami naj ne vladata prezir in izločanje. Povsod bodimo Jezusove priče, priče njegove ljubezni! Ne delimo ljudi okrog nas na dobre in hudobne, lepe in grde, pametne in neumne. V vseh odkrivajmo božjo ljubezen in ljubimo vse. Vztrajno si prizadevajmo videti v bližnjem božjo podobo. Naj bo po nas Bog z drugimi, naj ga začutijo v naši pozornosti, naši ljubezni, našem veselju!

    Prinašajmo svetu zavest, da nas Bog ljubi in da smo povabljeni, da ljubimo! Vztrajajmo v tej zavesti! Veselimo se, da je Bog z nami, naj bodo tega veselja deležni tudi drugi, naj po nas čutijo, da jih ljubi Bog.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2023/11/03/4-november-izberi-zadnje-mesto/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  57. Miro says:
    3. novembra, 2023 at 12:30

    GOVORIM RESNICO V KRISTUSU, NE LAŽEM,
    MOJA VEST MI JE PRIČA V SVETEM DUHU:
    V SVOJEM SRCU NOSIM VELIKO ŽALOST IN NENEHNO BOLEČINO.
    KAJTI ŽELEL BI BITI SAM PREKLET IN LOČEN OD KRISTUSA
    V PRID SVOJIM BRATOM, KI SO MOJI ROJAKI PO MESU.
    (Rim 9,1-5)

    In spet sem se zlagal … Zakaj ne znam sprejeti resnice? Zakaj si vedno znova nekaj
    izmišljujem, da bi opravičil samega sebe? Naj vsaj danes poskusim govoriti po resnici!
    Gospod, pomagaj mi, da bom znal govoriti in delati po resnici!

    Duhovna oaza (franciskani.si)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori
  58. Miro says:
    3. novembra, 2023 at 12:20

    ALI JE DOVOLJENO V SOBOTO OZDRAVLJATI, ALI NE?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 14,1-6)

    Ko je šel Jezus v hišo nekega prvaka med farizeji v soboto na obed, so ga ti opazovali. In glej, neki vodeničen človek je bil pred njim. Jezus je spregovoril ter rekel farizejem in učiteljem postave: »Ali je dovoljeno v soboto ozdravljati, ali ne?« Ti pa so molčali. In prijel je bolnika, ga ozdravil in odpustil.

    Njim je pa rekel: »Komu izmed vas bo padel osel ali vol v vodnjak, pa ga ne bo izvlekel takoj sobotni dan?« In niso mu mogli na to odgovoriti.

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Jezus je na kosilu pri farizeju v soboto, navzoči ga opazujejo. Pred njim se znajde človek z vodenico. Jezus jih vpraša, ali je dovoljeno ozdravljati v soboto. Ozdravi moža in povabi farizeje, naj se spreobrnejo od legalizma, da bi postali odprti za delo Božjega usmiljenja. Gospod, reši me lagodne samozadostnosti. Okrepi me, da bom občutljiv za bolečine ljudi.

    Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  59. Miro says:
    2. novembra, 2023 at 11:52

    SPOMIN VERNIH RAJNIH

    GOSPOD BOG BO OBRISAL SOLZE Z VSEH OBRAZOV
    IN Z VSE ZEMLJE BO ODSTRANIL SRAMOTO SVOJEGA LJUDSTVA,
    KAJTI GOSPOD JE GOVORIL. (Iz 25,6-9)

    Solze izmijejo oči in očistijo rane. Velikokrat nas je sram solza in jih skrivamo.
    Le zakaj? Gospod, naj jokam zase, naj jokam zate, naj jokam za ves svet. Jokal
    bom, ker vem, da me boš ti tolažil!

    Duhovna oaza, franciskani.si

    Odgovori
  60. Miro says:
    2. novembra, 2023 at 11:46

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

    GOSPOD JEZUS: »KDOR PRIDE K MENI, GA NIKOLI NE BOM
    ZAVRGEL.« (Jn 6,37)

    Več na: https://hozana.si/

    BOŽJE USMILJENJE, KI NAS NAPOLNJUJEŠ Z MILOSTJO,
    ZAUPAMO VATE!

    Odgovori
  61. Miro says:
    2. novembra, 2023 at 8:12

    SPOMIN VSEH VERNIH RAJNIH

    CERKEV SE 2. NOVEMBRA SPOMINJA VSEH VERNIH RAJNIH.

    Rimski martirologij ali koledar, v katerem so zaznamovali sprva obletnice svetih mučencev, kasneje pa tudi drugih od Cerkve razglašenih svetnikov, naznanja spomin vseh vernih rajnih s temi jedrnatimi besedami: »Danes je slovesni spomin vseh umrlih vernikov. Pravkar se je Cerkev kot skupno nežna čuteča mati potrudila, da bi poveličevala s primernimi slavospevi vse svoje otroke v nebeškem veselju. Zdaj pa bi v svoji materinski skrbi vsem svojim otrokom, ki trpijo v kraju očiščevanja, s svojo mogočno priprošnjo pri Kristusu, svojem Gospodu in Ženinu, rada pomagala, da bi čim prej mogoče bili sprejeti v občestvo nebeščanov.«

    Pri nas se je za današnji spominski dan vseh rajnih udomačilo ime ‘verne duše’ in verni ljudje prosimo za svoje pokojne, ki so morda še v kraju očiščevanja in zorenja za nebesa. Temu kraju ali pravzaprav stanju pravimo vice. To stanje nastopi takoj po smrti za tiste duše, ki imajo v sebi božje življenje posvečujoče milosti, pa še niso zadostile za grehe, ki so jih v življenju storile, ali pa jih teži krivda malih grehov. Kako dolgo traja očiščevanje v vicah pri posameznih dušah, tega ne moremo vedeti. Same si te duše ne morejo pomagati; čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi, ki spadamo še k ‘potujoči Cerkvi’. S svojo priprošnjo jim morejo pomagati tudi zveličani v nebesih. Temelj za to je tisto nadnaravno dejstvo, ki ga izraža člen apostolske vere: »Verujem v občestvo svetnikov.«

    Novi Katekizem katoliške Cerkve pravi: »Cerkev je že od prvih časov dalje častila spomin svojih rajnih ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev, da bi potem, ko so bili očiščeni, mogli dospeti do blaženega gledanja Boga. Cerkev priporoča tudi miloščino, odpustke in spokorna dela v korist rajnim.« Glede odpustkov isti Katekizem uči: »Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov. Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe. Odpustite moremo naklanjati ali živim ali rajnim.« V prvih osmih dneh novembra Cerkev za obisk pokopališča in molitev za rajne naklanja popolni odpustek. Prav tako dobi odpustek v vseh cerkvah in javnih kapelah na dan 1. in 2. novembra, ali prejšnjo ali naslednjo nedeljo, kdor moli vsaj očenaš in vero in je bil pri spovedi in obhajilu ter moli po namenu svetega očeta.

    Spominu vernih rajnih je posvečen že popoldan praznika Vseh svetih. Tako je bilo že od začetka današnjega ‘spomina vseh vernih rajnih’, ki sega skoraj tisoč let nazaj. Spomin ima svoj izvor v odredbi sv. Odila, opata v Clunyju, ki je leta 998 ukazal vsem sebi podrejenim samostanom, naj 1. novembra popoldne po vseh cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi naj molijo večernice za mrtve, drugi dan pa naj za mrtve opravijo slovesen oficij (molitveno bogoslužje) in darujejo zanje sveto mašo ter delijo miloščino. Lepa, ganljiva navada se je hitro razširila in v naslednjih stoletjih se je udomačila povsod po Evropi. Sredi stisk prve svetovne vojne je papež Benedikt XV. leta 1915 dovolil, da vsak duhovnik daruje na ta dan tri svete maše za rajne. Vernih duš dan se je priljubil tudi slovenskemu vernemu človeku in z njim so povezani nekateri lepi ljudski običaji.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/spomin-vseh-vernih-rajnih

    Odgovori
    • Miro says:
      2. novembra, 2023 at 8:14

      MOLIMO ZA DUŠE V VICAH

      VEČNI OČE, DARUJEM TI PREDRAGOCENO KRI TVOJEGA SINA JEZUSA, ZDRUŽENO Z VSEMI
      SVETIMI MAŠAMI, KI JIH DANES DARUJEJO PO VSEM SVETU, ZA UBOGE DUŠE V VICAH, ZA VSE
      GREŠNIKE PO SVETU, ZA VSE GREŠNIKE V VESOLJNI CERKVI TER TISTE V MOJI HIŠI IN V MOJI
      DRUŽINI. AMEN.

      (molitev sv. Gertrude)

      BOŽJE USMILJENJE, KI LAJŠAŠ TRPLJENJE DUŠAM V VICAH, ZAUPAMO VATE!

      Odgovori
  62. Miro says:
    1. novembra, 2023 at 18:47

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

    VZEMITE NASE MOJ JAREM IN UČITE SE OD MENE, KER SEM KROTAK IN V SRCU PONIŽEN,
    IN NAŠLI BOSTE POČITEK SVOJIM DUŠAM; KAJTI MOJ JAREM JE PRIJETEN IN MOJE BREME
    JE LAHKO. (Mt 11,29-30)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=1101&t=5#%8Eivljenje+iz+Kristusa

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Vsi božji svetniki in svetnice, prosite za nas!

    Odgovori
  63. Miro says:
    1. novembra, 2023 at 18:14

    PAPEŽ FRANČIŠEK NA PRAZNIK VSEH SVETIH: SVETOST JE DAR IN POT

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE NA DANAŠNJI PRAZNIK VSEH SVETIH MOLIL ANGEL GOSPODOV Z VERNIKI, KI SO SE OPOLDNE ZBRALI NA TRGU SVETEGA PETRA. SPREGOVORIL JE O SVETOSTI, KI JE DAR IN POT.

    NAGOVOR PAPEŽA FRANČIŠKA NA PRAZNIK VSEH SVETIH (1. november 2023)

    Dragi bratje in sestre, dober dan!

    Danes obhajamo praznik vseh svetih. V luči tega praznika se ustavimo pri svetosti, zlasti pri dveh njenih značilnostih. Svetost je dar – ni je mogoče kupiti – in istočasno je pot. Dar in pot.

    Predvsem je dar. Svetost je Božji dar, ki smo ga prejeli s krstom. Če jo pustimo rasti, lahko popolnoma spremeni naše življenje (apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 15). Svetniki niso nedosegljivi ali oddaljeni junaki, ampak so osebe kot mi, so naši prijatelji, katerih izhodiščna točka je bil isti dar, ki smo ga mi prejeli – krst. In če nekoliko pomislimo, smo zagotovo kakšnega že srečali, »vsakdanjega« svetnika, pravično osebo, ki zares živi krščansko življenje, s preprostostjo … to, kar rad imenujem »svetniki izza sosednjih vrat«, ki imajo običajno življenje. Svetost je torej dar, ki je ponujen vsem za srečno življenje. Sicer pa, ko prejmemo nek dar, kakšen je naš prvi odziv? To, da smo srečni, saj to pomeni, da nas nekdo ima rad; dar svetosti nas naredi srečne, ker nas Bog ima rad.

    Vendar pa je vsak dar treba sprejeti, kar s sabo nosi odgovornost, da se odzovemo, in povabilo, da si prizadevamo, da ne bo zapravljen. Vsi krščeni smo prejeli isti klic, naj »s svojim življenjem ohranjamo in izpopolnjujemo svetost, ki smo jo prejeli« (Lumen gentium, 40). Tako pridemo k drugi točki: svetost je pot, pot, ki jo je treba prehoditi skupaj, si med seboj pomagati, združeni s tistimi odličnimi tovariši, kar so svetniki.

    Oni so naši starejši bratje in sestre, na katere lahko vedno računamo. Svetniki nas podpirajo in nas s svojo tiho navzočnostjo popravijo, ko na poti zavijemo v napačno smer. So iskreni prijatelji, na katere se lahko zanesemo, saj želijo naše dobro. V njihovem življenju najdemo zgled, v njihovih molitvah dobimo pomoč in prijateljstvo, z njimi se povežemo v vez bratske ljubezni.

    Svetost je pot in dar. Zatorej se lahko vprašamo: ali se spomnim, da sem kot dar prejel Svetega Duha, ki me kliče k svetosti in mi jo pomaga doseči? Se Svetemu Duhu zahvalim za dar svetosti? Čutim bližino svetnikov, se z njimi pogovarjam in se nanje obračam? Ali poznam zgodbo vsaj kakšnega med njimi? Za nas je dobro, če poznamo življenje svetnikov in dopustimo, da nas njihovi zgledi ganejo. Prav tako je dobro, da se nanje obračamo v molitvi.

    Marija, Kraljica vseh svetnikov, naj nam pomaga čutiti veselje ob prejetem daru in naj v nas poveča željo po večnosti.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-11/papez-francisek-na-praznik-vseh-svetih-svetost-je-dar-in-pot.html

    Marija, Kraljica vseh svetnikov, prosi za nas!

    Odgovori
  64. Miro says:
    1. novembra, 2023 at 9:27

    SVETIH JE NAD VSAKO ŠTEVILO

    BERILO IZ KNJIGE RAZODETJA (Raz 7,2-4.9-14)

    Jaz, Janez, sem videl drugega angela, ki se je dvigal od sončnega vzhoda in je imel pečat živega Boga; zaklical je z močnim glasom štirim angelom, ki jim je bilo dano škodovati zemlji in morju: »Ne škodujte zemlji ne morju ne drevju, dokler ne zaznamujemo služabnikov našega Boga na njih čelih.« In slišal sem število zaznamovanih: sto štiriinštirideset tisoč zaznamovanih iz vseh rodov Izraelovih otrok. Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila s palmami v rokah. Klicali so z močnim glasom: »Zveličanje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu!« Vsi angeli so stali okrog prestola in starešin in štirih živih bitij in so padli pred prestolom na svoje obličje ter molili Boga: »Amen. Hvala in slava in modrost in zahvala in čast in oblast in moč našemu Bogu vekomaj. Amen.«

    In rekel mi je eden izmed starešin: »Ti, ki so oblečeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?« In odgovoril sem mu: »Moj Gospod, ti veš.« Rekel mi je: »To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti in so oprali svoja oblačila ter jih očistili z Jagnjetovo krvjo.

    VELIKO JE PLAČILO V NEBESIH

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,1-12)

    Ko je Jezus videl množice, je šel na goro, in ko je sedel, so stopili k njemu njegovi učenci. Začel jih je učiti: »Blagor ubogim v duhu, kajti njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, kajti ti bodo deželo posedli. Blagor žalostnim, kajti ti bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, kajti ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, kajti ti bodo usmiljenje dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, kajti ti bodo Božji otroci. Blagor tistim, ki so zaradi pravice preganjani, kajti njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih.«

    MISLI BENEDIKTA XVI.

    Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih zemeljskih resničnosti, k Božji razsežnosti večnosti in svetosti. Današnje bogoslužje nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega krščenega (prim. C 40) Kristus je namreč, ki je z Očetom in Duhom edini Sveti (prim. Raz 15,4), ljubil Cerkev kot svojo nevesto ter je zanjo dal samega sebe z namenom, da bi jo posvetil (prim. Ef 5,25-26). Zaradi tega so vsi člani Božjega ljudstva poklicani, da postanejo sveti, kakor trdi apostol Pavel: ‘Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje’ (1Tes 4,3). Povabljeni smo torej, da ne gledamo Cerkve samo v njeni časni in človeški plati, zaznamovani s slabostmi, ampak kot je sam Kristus hotel, kot ‘občestvo svetih’ (KKC 946). V ‘Veroizpovedi’ Cerkev izpovedujemo kot sveto, saj je kot Kristusovo telo, orodje za udeležbo pri svetih skrivnostih, predvsem pri sveti evharistiji in kot družina svetih, katerim smo bili v varstvo izročeni na dan krsta. Danes obhajamo ravno to nešteto občestvo vseh svetih, ki nam preko njihovih različnih življenjskih poteh kažejo poti svetosti, ki pa imajo en sam skupni imenovalec: hoditi za Kristusom ter se preoblikovati po Njem, kar je poslednji cilj našega človeškega življenja. Pravzaprav lahko vsi življenjski stanovi postanejo ob delovanju milosti, osebnem prizadevanju in zvestobi, poti posvečevanja.

    NEBO IN ZEMLJA

    Danes nam je v veselje, srečati se na slovesni praznik Vseh svetih. Ob tem prazniku razmišljamo o dvojni razsežnosti človeštva, ki ga simbolično izražamo z besedama ‘zemlja’ in ‘nebo’. Zemlja predstavlja potek zgodovine, medtem ko nebo večnost, polnost življenja v Bogu. Prav tako pa ob tem prazniku razmišljamo v tej dvojni razsežnosti tudi o Cerkvi. Cerkev, ki je na poti skozi čas in tista, ki praznuje brez konca v nebeškem Jeruzalemu. Ti dve razsežnosti sta povezani v eno resničnost ‘občestva svetih’. Resničnost, ki se začne tu spodaj na zemlji in se dopolni v nebesih. Na tuzemskem svetu je Cerkev začetek te skrivnosti občestva, ki povezuje človeštvo, torej skrivnosti, ki je poponoma osredotočena na Jezusa Kristusa. On je namreč uvedel v človeški rod to povsem novo dinamiko, to gibanje, ki vodi k Bogu in hkrati k edinosti, k miru in globokemu smislu. Jezus Kristus, pravi Janezov evangelij (11,52), je umrl, ‘da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno’. To njegovo delo se nadaljuje v Cerkvi, ki je neločljivo ‘ena’, ‘sveta’ in ‘katoliška’. Biti kristjani ter pripadati Cerkvi pomeni, odpreti se temu občestvu kakor seme, ki se v zemlji odpre, umre in vzklije navzgor, proti nebu.

    Svetniki, tisti, ki jih je za takšne razglasila Cerkev, kakor tudi vsi svetniki in svetnice, za katere samo Bog ve in ki jih danes obhajamo, so intenzivno živeli to dinamiko. V vsakem od njih je postal na oseben način, po svojem Duhu, ki deluje po Besedi in zakramentih, navzoč Kristus. Saj to, da smo združeni s Kristusom v Cerkvi, ne izniči osebnosti, temveč jo odpre, jo z močjo ljubezni preoblikuje in ji podeli že tukaj na zemlji razsežnost večnosti. Skratka, to pomeni, postati oblikovani po podobi Božjega Sina (prim. Rim 8,29) in uresničiti načrt Boga, ki je ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti. Ta vključitev v Kristusa pa nas odpre, kot smo rekli, za občestvo z vsemi drugimi člani njegovega mističnega telesa, ki je Cerkev, za občestvo, ki je popolno v nebesih, kjer ni nobene osamitve, nobenega tekmovanja ali ločitve. V današnjem prazniku že v naprej okušamo lepoto tega življenja in sicer v popolni odprtosti pogleda ljubezni do Boga in bratov, za katere smo prepričani, da so dosegli Boga v drugem in drugega v Bogu. S tem praznikom polnim upanja, častimo vse svetnike in se pripravljamo, da bomo jutri obhajali vernih duš dan. V svetnikih gledamo zmago ljubezni nad sebičnostjo in smrtjo ter vidimo, da hoditi za Kristusom vodi v življenje, v večno življenje ter daje smisel sedanjosti, torej vsakemu trenutku, saj ga napolnjuje z ljubeznijo in upanjem. Samo z vero v večno življenje imamo lahko radi zgodovino ter sedanjost in to brez navezanosti, s svobodo romarja, ki ljubi zemljo, saj ima srce v nebesih.

    SVETNIKI KOT BOTANIČNI VRT

    Z velikim veseljem obhajamo praznik vseh svetih. Ko bi obiskali botanični vrt in bi začudeno občudovali, koliko različnih rastlin in rož obstaja, bi spontano pomislili na Stvarnikovo domišljijo, s katero je napravil zemljo za čudovit vrt. Podoben občutek imamo, ko pomislimo na prizorišče svetosti. Svet postane pred nami kot vrt, v katerem je Božji Duh z občudovanjem vredno domišljijo obudil množico svetnikov in svetnic vseh starosti in družbenih slojev, jezikov, ljudstev in kultur. Med sabo so si sicer različni, vsak s svojo lastno osebno značilnostjo in duhovno karizmo, vsi pa zaznamovani z Jezusovim ‘pečatom'(prim. Raz 7,3), z odtisom njegove ljubezni, ki jo je izpričal s križem. Vsi se sedaj veselijo na praznovanju brez konca. Ta cilj pa so dosegli, kakor Jezus, preko velikih stisk in preizkušenj tako (prim. Raz 7,14), da se je vsak soočil s tisto žrtvijo, ki je njemu pripadala, da bi bil tako deležen slave vstajenja.

    PRAZNIK VSEH SVETIH

    Slovesni praznik vseh svetih se je uveljavil v prvem tisočletju najprej kot skupno obhajanje mučencev. Že leta 609 je papež Bonifacij IV. posvetil Pantheon Devici Mariji in vsem mučencem. To mučeništvo pa lahko razumemo tudi v širšem pomenu, kot brezpogojno ljubezen do Kristusa. Ta ljubezen pa se izrazi v popolni podaritvi samega sebe Bogu in bratom. Do tega duhovnega cilja, h kateremu se stegujejo vsi krščeni, se pride po poti evangeljskih blagrov, kakor to nakazuje današnje slovesno bogoslužje (Mt 5,1-12a). To pot je začrtal Jezus sam. Po tej poti so se trudili hoditi svetniki in svetnice, kljub temu, da so se zavedali svojih človeških omejenosti. Med svojim zemeljskim bivanjem so bili ubogi v duhu, žalostni zaradi grehov, krotki, lačni in žejni pravičnosti, usmiljeni, čisti v srcu, delavci za mir ter preganjani zaradi pravičnosti. Bog pa jim je dal predokušati svojo lastno srečo že na tem svetu, v polnosti pa jo uživajo onkraj. Sedaj so potolaženi, podedovali so deželo, nasičeni so, odpuščeno jim je ter kot njegovi otroci gledajo Boga. Ali na kratko: ‘njih je nebeško kraljestvo’ (prim. Mt 5,3.10).

    Na ta dan čutimo, da se v nas prebuja hrepenenje po nebesih, ki nas spodbuja, da pospešimo korak našega zemeljskega romanja. Čutimo, da se spušča v naša srca želja biti za vedno združeni z družino svetih, katerim po milosti že sedaj pripadamo. Kakor pravi znana duhovna pesem: ‘Ko bo prišla množica tvojih svetnikov, Gospod, o kako želim, da bi bil med njimi!’ O da bi ta lepa želja žarela v vseh kristjanih ter jim pomagala premagati vse težave, strahove in stiske! Položimo, dragi prijatelji svojo roko v materinsko roko Marije, Kraljice vseh svetnikov ter se ji pustimo voditi v nebeško domovino v spremstvu z dušami blaženih ‘iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov’ (Raz 7,9). V molitev vključimo tudi spomin na naše drage pokojne, katerih dan bomo jutri obhajali.

    Misli Benedikta XVI., Angelus, 1. november 2011 (hozana.si)

    Odgovori
  65. Miro says:
    1. novembra, 2023 at 5:51

    1. NOVEMBER – PRAZNIK VSEH SVETIH

    V KATOLIŠKI CERKVI 1. NOVEMBRA OBHAJAMO SLOVESNI IN ZAPOVEDANI PRAZNIK VSEH SVETIH

    Na Vzhodu je Cerkev praznik obhajala že v 4. stoletju, prek Galije pa se je v 9. stoletju praznovanje razširilo tudi v zahodno Cerkev. Pod vplivom vzhodne Cerkve so proti koncu 6. stoletja uvedli praznik vseh mučencev tudi v Rimu, papež Bonifacij IV. pa je 13. maja leta 610 rimski tempelj Pantheon posvetil Devici Mariji in vsem mučencem.

    Misel o praznovanju vseh svetnikov (in ne več samo mučencev) je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. (731-741) pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom, mučencem in vsem svetnikom.

    Papež Gregor IV. (827-844) je praznik izrecno iz 13. maja preložil na 1. november in ukazal, naj se slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali 1. novembra, pa imamo že iz časa pred letom 800. Razlogi, zakaj je Cerkev uvedla praznik vseh svetih, nastajajo že kmalu po uvedbi: število svetnikov je tako narastlo, da se ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej v bogoslužju.

    Na praznik vseh svetih se spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal. Morda so živeli med nami, pa nismo vedeli, kaj je v njih ustvarila Božja milost. Ti so namreč znali z Božjo pomočjo tisto posvečenje, ki so ga pri krstu prejeli, v življenju ohranjati in izpolnjevati (prim. C 40). Praznik je tudi izraz vere Cerkve, da so poleg javno razglašenih in zapisanih svetnikov v koledarju svetništvo dosegli tudi drugi neimenovani možje in žene vseh časov.

    Praznik vseh svetih je vesel praznik, ki vlije vsako leto veliko tolažbe in poguma vsem, ki so podali na pot Kristusovih blagrov, da morejo s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmagovati nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami (prim C 8). To je slovesni godovni dan naših dragih, v Kristusu starejših bratov in sester, ki so dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili (prim. 2 Tim 4,7). Zdaj se radujejo v neizrekljivem in veličastnem veselju (prim. 1 Pt 1,8), s svojim zgledom svetijo tudi nam, kažejo kako priti do zmage ter nas podpirajo s svojo priprošnjo, ki je v zelo veliko oporo naši slabosti. Bogoslužje potujoče Cerkve se na ta praznik pridružuje nebeški Cerkvi in z njo vred poveličuje Gospoda, ki je vir svetosti in slava izvoljenih.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/1-november-vsi-sveti

    Vsi božji svetniki in svetnice, prosite za nas!

    Odgovori
  66. Miro says:
    31. oktobra, 2023 at 14:40

    ČÉMU JE PODOBNO BOŽJE KRALJESTVO?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 13,18-21)

    Tisti čas je Jezus govoril: »Čému je podobno Božje kraljestvo in čému naj ga primerjam? Podobno je gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svojem vrtu; in zraslo je in postalo drevo in ptice neba so prebivale na njegovih vejah.«

    In zopet je rekel: »Čému naj primerjam Božje kraljestvo? Podobno je kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni prekvasilo.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    BOŽJE KRALJESTVO NASTOPA KAKOR GORČIČNO ZRNO

    Dve preprosti oznaki Božjega kraljestva lahko najdemo v današnjih prilikah. Ko Jezus govori o Božjem kraljestvu, ga najprej primerja s človekom, ki vrže seme v zemljo. Ne glede na to, ali spi ali vstaja, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne ve, kako. Dozori ob svojem času, ne da bi pri tem mogel kaj dosti vplivati nanj. Druga prispodoba govori o gorčičnem zrnu, ki je tako drobno, da se zdi praktično neuporabno, da ne služi ničemur, nazadnje pa zraste iz njega veliko drevo, v katerem lahko gnezdijo ptice neba.

    Kakšno je torej Božje kraljestvo? Lahko bi rekli nepredvidljivo in za vse. In prav ti dve oznaki nam največkrat nista prav nič ljubi. Življenje imamo radi pod nadzorom. Radi vemo, kaj bo jutri – Jezus pa pravi, za to ne skrbite, dovolj je dnevu lastna teža. Radi bi vedeli, kaj še moramo storiti, da bo vse prav, Jezus pa na pot pošilja učence brez vsega, brez torbe, brez obuvala in brez hrane. Radi bi zagotovilo kot Zebedejeva sinova, da bomo sedeli na desni in levi v njegovem kraljestvu, on pa pravi, da to ni ne v naši ne v njegovi moči.

    Vera ni v preračunljivosti, vera je v zaupanju. Zaupanje pa raste prav v nepredvidljivosti, kjer kljub popolni negotovosti rečemo: Bog ti veš, ti vse vodiš, hočem te ljubiti, hočem ti služiti. Ko vse naredimo, lahko rečemo le: Ubogi hlapci smo, kar smo mogli, smo naredili. Radi bi vedeli, koliko naj vložimo, da bo zraslo to in ono. Jezus pa nas vabi, da zastavimo vse svoje življenje, naj ga izročimo njemu, on ga bo vodil. Naše vprašanje naj ne bo, koliko naj vložimo – vedno vse, niti, kaj bo zraslo – to vodi Bog! Narediti vse, kar je mogoče, prizadevati si za dobro do svojih meja – rezultat prepuščati Bogu! Naš cilj torej ni rezultat, naš cilj je pot. Pot, ki je v izpolnjevanju Božje volje. Če se spomnimo prilike o bogatem mladeniču, bi tudi mi radi kakor on – popolno srečo, popolno življenje, večno življenje. Radi bi zagotovilo. Jezus mu ravno tega ne daje, naroča pa mu, naj vse proda, da ubogim in hodi za njim. Namesto gotovosti – negotovost; namesto cilja – pot!

    Druga oznaka Božjega kraljestva ni nič bolj privlačna. Gorčično zrno je spet neugledno, kakor pšenično zrno ni nič posebnega. Ko pade v zemljo, se zdi še bolj ubogo kot prej. A prav to se mora zgoditi, da iz njega zraste drevo. In spet je tu neljuba podoba. Samo zase to drevo ni nič, koristi pa pticam neba. Mar ni veselje Božjega kraljestva v tem, da koristi drugemu, da je za vse, da daje prostor drugemu. A že apostoli so spraševali Jezusa, kaj bodo imeli od tega, da hodijo za njim. On jim odgovarja, da veliko. A veliko le v luči ljubezni: imeli bodo okrog sebe ljudi in zanje bodo morali skrbeti. Če jim je ljubezen v veselje, so dosegli stokratno, če pričakujejo udobje, so izgubili vse.

    Tako Jezus pokaže, da Božje kraljestvo ni za ‘ziheraše’, ni za tiste, ki hočejo predvsem mirno in udobno spanje. Božje kraljestvo zahteva od nas pogum, tveganje, napor. Bog hoče, da se v naporu prekalimo, rastemo v zaupanju in hodimo za njim. On sam bo dajal sadove.

    Božje kraljestvo ni za tiste, ki bi radi koristi zase. Božje kraljestvo je za tiste, ki bi radi ustvarjali dom za vse, prostor sprejetosti za vsakega. Kjer je v ospredju lastna korist, ni prostora ne za Boga ne za bližnjega, tam Božje kraljestvo ne more uspevati.

    Preprosti priliki, preprosti besedi – Božje kraljestvo je nepredvidljivo in za vse, ga hočemo graditi?

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2023/10/30/31-oktober-bozje-kraljestvo-nastopa-kakor-gorcicno-zrno/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  67. Miro says:
    31. oktobra, 2023 at 14:39

    PRIČEVANJE SINODALNEGA OČETA MAKSIMILIJANA MATJAŽA O PRVEM DELU ZASEDANJA SINODE

    CELJSKI ŠKOF MAKSIMILIJAN MATJAŽ, slovenski udeleženec XVI. rednega zasedanja škofovske sinode je ob sklepu prvega dela zasedanja za Radio Vatikan predstavil svojo enomesečno izkušnjo občestvenega življenja Cerkve škofov, duhovnikov, redovnic, moških in žensk, ki so svojo izkušnjo sinodalnosti podeljevali na kongregacijah, po majhnih jezikovnih in tematskih skupinah, v skupni molitvi ter obhajanju evharistije.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/vatikan/news/2023-10/pricevanje-sinodalnega-oceta-maksimilijana-matjaza-o-prvem-delu.html

    Odgovori
  68. Miro says:
    30. oktobra, 2023 at 16:40

    JEZUS OZDRAVI SKLJUČENO ŽENO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 13,10-17)

    Jezus je učil v neki shodnici v soboto. In glej, bila je tam žena, ki je bila bolna osemnajst let; bila je sključena in se ni prav nič mogla vzravnati. Ko jo je Jezus videl, jo je poklical in rekel: »Žena, rešena si svoje bolezni!« In položil je nanjo roke in takoj se je vzravnala in slavila Boga.

    Oglasil se je pa predstojnik shodnice, nejevoljen, da jo je Jezus ozdravil v soboto, in je govoril množici: »Šest dni je, v katerih je treba delati; ob teh torej prihajajte in se dajajte ozdravljati, ne pa sobotni dan.« Gospod pa mu je odgovoril: »Hinavci, ali ne odvezuje vsak izmed vas v soboto svojega vola ali osla od jasli in ga žene napajat? Te Abrahamove hčere, ki jo je satan imel zvezano, čujte, osemnajst let, pa ni bilo treba rešiti te vezi na sobotni dan?« In ko je to govoril, je bilo vse njegove nasprotnike sram, vsa množica pa se je veselila vseh veličastnih del, ki jih je storil.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Na začetku odlomka je pozornost najprej uprta v Jezusa. Označen je kot tisti, ki ob sobotah uči v judovski shodnici – in to vedno znova. Tam pa Jezus ne le poučuje, ampak tudi ozdravlja. Njegova posebna pozornost velja trpečim in bolnim, ki jih nikoli ne spregleda. Sedaj se premakne pogled od Jezusa na ženo, ki je tudi v shodnici. Edini podatki o njeni osebi so povezani z njeno dolgotrajno boleznijo (18 let) in posledicami te bolezni: sključenost oziroma nezmožnost, da se vzravna. V skladu s takratnimi svetovnonazorskimi predstavami je omenjeno, da je »satan« povzročitelj njene bolezni.

    Toda žena ni ne obsedena niti nima nečistega duha v sebi. Bolezen in šibkost sta tisti, ki upogibata njen hrbet in njeno notranjost. Zaradi dolgotrajne sključenosti hrbtenice je izključena tudi iz socialnega življenja. Ne more se vzravnati. Njen pogled je omejen, saj lahko vidi le tla pod svojimi nogami. Ne more gledati naravnost in priti v stik z drugimi ljudmi. Izključena je tudi iz vidnega polja drugih ljudi, saj ni na isti višini kot oni. Ljudje gledajo nanjo od zgoraj navzdol. Telesna drža je samo na tem mestu v Novi zavezi opisana z besedo »sključen«. Nezmožnost vzravnanosti ima za posledico tudi nesposobnost pomoči samemu sebi.

    Evangelist Luka uporabi glagol »vzravnati se« le še v odlomku, kjer omenja prihod Sina človekovega: »Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.«

    Obratno doživlja ta žena. Zaradi sključenosti ne more videti prihoda svojega odrešenja, ne more videti Jezusa, ki je že v njeni bližini in ki jo že vidi. Ni se sposobna vzravnati »popolnoma« oziroma dobesedno. V judovski tradiciji se človek razlikuje od živali prav po pokončni drži, besedi, sposobnosti razlikovanja in pogleda v daljavo. Zato je podoben angelom. Sključena žena je na ta način oropana tako dela svoje človeškosti kot tudi stika z Bogom. Navzočnost sključene žene v shodnici pa je istočasno močno znamenje tega, da se ona sama ne želi zapreti niti pred Bogom niti pred ljudmi in da je vero in upanje postavila na Boga. Njena navzočnost v shodnici se izkaže kot pomemben dejavnik, ki omogoči srečanje z Jezusom. Čeprav je zaradi bolezni izolirana in odrezana od življenja in okolja, ni izgubila upanja in vere. Upravičeno jo Jezus kasneje imenuje »Abrahamova hči«.

    Dve stvari me nagovarjata v tej pripovedi: veselje žene, ki prvič po 18-ih letih lahko stoji zravnano, in nasprotovanje voditelju sinagoge, ki mu je več pomenil sistem kot pa ljudje, katerim bi naj sistem služil. Farizeji so vedno gledali na zunanjost in iskali napake; Jezus pa je gledal na notranjost in iskal možnosti. Molim, da bi zmogel gledati na zunanji svet in mojo notranjost tako kot Jezus – da prepoznam, kje me Božji Duh kliče k življenju.

    Gospod, zravnaj me, osvobodi moje srce slabih navezanosti.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2023/10/29/30-oktober-jezus-ozdravi-skljuceno-zeno/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  69. Miro says:
    29. oktobra, 2023 at 13:17

    LJUBI BOGA IN SVOJEGA BLIŽNJEGA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 22,34-40)

    Tisti čas so farizeji slišali, da je Jezus saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na enem kraju. Eden izmed njih,
    učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je:
    »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved.
    Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in
    preroki.«

    Odgovori
    • Miro says:
      29. oktobra, 2023 at 13:20

      PAPEŽ FRANČIŠEK: VELIKO DOBREGA LAHKO STORIMO, ČE ODSEVAMO KOT KAPLJICA BOŽJO LJUBEZEN

      »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! DANES NAM EVANGELIJ GOVORI O NAJVEČJI ZAPOVEDI (prim. Mt 22, 34-40).« S TEMI BESEDAMI JE PAPEŽ FRANČIŠEK ZAČEL NAGOVOR Z OKNA APOSTOLSKE PALAČE NA TRGU SV. PETRA NA DANAŠNJO 30. NEDELJO MED LETOM. (po zapisu p. Ivana Hercega)

      Učitelj postave je glede tega vprašal Jezusa in On je odgovoril z »največjo zapovedjo ljubezni«. »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem [… in] svojega bližnjega kakor samega sebe (vv. 37. 39.). Ljubezen do Boga in do bližnjega sta med sabo neločljivi. Ustavimo se malo pri razmišljanju o tem.

      Prvo dejstvo, da je ljubezen do Gospoda prva, nas spominja, da je Bog vedno pred nami in nas prehiteva s svojo neizmerno nežnostjo, s svojo bližino, s svojim usmiljenjem. On je vedno blizu, je nežen in usmiljen. Otrok se nauči ljubiti na kolenih mame ali očeta, mi pa se to naučimo v naročju Boga, kakor pravi psalm: »kakor otrok v naročju svoje matere«. Tako se moremo mi čutiti v naročju Boga. Tam vpijamo Gospodovo ljubezen. Tam se srečamo z ljubeznijo, ki nas preganja, da se z velikodušnostjo podarjamo. To nas spominja sveti Pavel, ko pravi, da ima Kristusova dejavna ljubezen v sebi moč, ki nas preganja ljubiti (prim. 2Kor 5,14). Vse se začne pri Njem. Ti ne moreš resnično ljubiti drugih, če nimaš te korenine, ki je ljubezen Boga, Jezusova ljubezen.

      Zdaj pa drugi vidik, ki odseva iz zapovedi ljubezni. Ta povezuje ljubezen do Boga s to do bližnjega. To pomeni, ko ljubimo brate, odsevamo kakor ogledalo Očetovo ljubezen. Odsevati ljubezen Boga. To je bistveno, saj ljubimo Njega, ki ga ne vidimo, preko brata, ki ga vidimo (prim. 1Jn 4,20). Nekega dne je sveta Terezija iz Kalkute novinarju, ki jo je spraševal, če si s tem, kar počne, domišlja, da bo spremenila svet, odgovorila: »Ne, ne, nikoli si nisem mislila, da bom lahko spremenila svet! Vedno sem le skušala biti kapljica čiste vode, v kateri bi lahko svetila Božja ljubezen« (Novinarska konferenca ob podelitvi Nobelove nagrade za mir, 1979). Poglejte zakaj je ona, tako majhna, lahko storila tako veliko dobrega, ker je odsevala kot kapljica Božjo ljubezen. In če bi kdaj, ko bomo gledali njo in druge svetnike, nam prišlo na misel, da so junaki, ki jih ni mogoče posnemati, pomislimo na to majhno kapljico. Ljubezen je majhna kapljica, ki lahko spremeni mnoge stvari. In kako se to stori? Tako, da napravimo prvi korak, vedno. Včasih ni lahko narediti prvi korak, pozabiti na stvari, narediti prvi korak. Naredimo ga! To je ta kapljica: narediti prvi korak.

      Tako, dragi bratje in sestre, ko pomislimo na ljubezen Boga, ki je vedno pred nami, se lahko vprašamo: sem hvaležen Gospodu, ki me prvi ljubi? Čutim Božjo ljubezen in sem mu hvaležen? Skušam odsevati njegovo ljubezen? Si prizadevam ljubiti brate in tako narediti drugi korak?

      Devica Marija naj nam pomaga, da bomo vsakdan živeli veliko zapoved ljubezni: ljubiti in se pustiti ljubiti Bogu ter ljubiti brate.

      Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-10/papez-francisek-veliko-dobrega-lahko-storimo-ce-odsevamo.html

      Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

      Odgovori
      • Miro says:
        29. oktobra, 2023 at 13:34

        30. NEDELJA MED LETOM

        Ps 18,2-4.47.50-51b

        ZATO TE BOM, GOSPOD, SLAVIL MED NARODI.
        PEL BOM TVOJEMU IMENU.
        SVOJEMU KRALJU NAKLANJAŠ VELIKE ZMAGE.
        TI IZKAZUJEŠ DOBROTO SVOJEMU MAZILJENCU.

        Sem le ubog človek, tako majhen pred Gospodom, pa vendar sem velik
        v njegovih očeh. Dal mi je človeško dostojanstvo, pa ne samo človeško,
        ampak pri krstu tudi kraljevsko. Hvala ti Gospod za vse tvoje darove, da
        te morem in smem slaviti!

        Duhovna oaza (franciskani.si)

        Odgovori
  70. Miro says:
    28. oktobra, 2023 at 16:44

    SOBOTA 29. TEDNA MED LETOM

    Rim 8,10-11

    »ČE PA JE V VAS KRISTUS, JE TELO SICER MRTVO ZARADI GREHA,
    DUH PA JE ŽIVLJENJE ZARADI PRAVIČNOSTI. IN ČE PREBIVA V VAS
    DUH NJEGA, KI JE OBUDIL OD MRTVIH JEZUSA, BO ON, KI JE OBUDIL
    KRISTUSA OD MRTVIH, PO SVOJEM DUHU, KI PREBIVA V VAS,
    PRIKLICAL V ŽIVLJENJE TUDI VAŠA UMRLJIVA TELESA.«

    Gospod, verujemo in vemo, da si vstal od mrtvih in posvetil naše življenje.
    Prebivaj v nas, ki smo tempelj Svetega Duha, in pomagaj nam, da se nikoli ne
    ločimo od Tebe.

    Povzeto po: Duhovna oaza (franciskani.si)

    Odgovori
  71. Miro says:
    28. oktobra, 2023 at 11:35

    JEZUS JE PREČUL NOČ V MOLITVI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,12-16)

    Tisti čas je šel Jezus na goro molit in je noč prečul v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostole: Simona, ki ga je imenoval tudi Petra, njegovega brata Andreja, Jakoba, Janeza, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Simona, s priimkom Gorečnik, Juda, Jakobovega brata, in Juda Iškarijota, ki je postal izdajalec.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    V današnjem evangeliju zvemo, da je Jezus noč prebedel v molitvi in nato izbral dvanajstere.

    Če hočemo priti na jasno, potem moramo nujno pogledati, kaj molitev pravzaprav je za Jezusa; kaj je duša (bistvo) molitve, kaj je njena temeljna resničnost?

    Najprej je bistvo molitve ljubezen. Ko govorimo o molitvi, mi prihajajo na misel te besede: Ljubim? Torej molim. Sem ljubljen? Torej nekdo moli zame! Napredujem v ljubezni? Torej napredujem v molitvi. Če ne ljubim, nisem na poti molitve. Po teh poudarkih lahko razumemo, zakaj je Jezus celo noč prebedel v molitvi, preden je izbral apostole.

    Jezus je molitev označil kot ljubezen (izraz ljubezni), ko nam je predstavil vzorec, način, molitve Očenaša. Gre za 7 prošenj, 6 povabil k ljubezni. Ena sama prošnja zveni mogoče na zunaj malo egoistično: “daj nam danes naš vsakdanji kruh«. Vendar če to prošnjo razumemo v kontekstu celotne molitve, tu ni prostora za egoizem. Gre namreč za prošnjo po vsakodnevni pomoči (spremstvu), da bi opravili delo, za katerega smo na svetu.

    Jezusova molitev je bila ljubezen – najintimnejša molitev ljubezni, ki se je kadarkoli razlegla po zemlji.

    Molitev pa je lahko tudi vprašanje, kesanje, zahvala. Da, celo vprašanje je lahko molitev – vendar pravo vprašanje: npr. »Zakaj me imaš tako neizmerno rad, Oče?«

    Logična posledica molitve ljubezni je, da mora molitev biti vedno taka, da bo temeljila na resnici, iskrenosti, prosojnosti! Bog, ki je resnica, ne podpira megljenja. Pred Boga stopaj tak, kot si – nenarejeno! Z vsakim imenom apostola, ki ga je Jezus izbral, stopa pred nas iskrenost, prosojnost, jasnost!

    Velikega pomena je, da molitev začenjamo z ponižnim srcem. Prva in zadnja razsežnost molitve je: molitev, zavita v ponižnost, ima veliko možnosti, da postane prava ljubezen.

    Jezus nas s samim dejanjem molitve uči, kaj je potrebno za zdravo molitev! Imeti mora ljubezen – ljubiti Boga z vso svojo dušo in vsem svojim srcem … Molitev poslušanja je že uresničena ljubezen. Vendar vsako poslušanje kliče po odgovoru – in odgovoriti na neko poslušanje je nekaj čisto normalnega –Ljubezen torej kliče po tem, da ji odgovorimo. Dobra molitev naj bi torej vedno vsebovala te tri razsežnosti: pozornost, molitev poslušanja in molitev srca. Zaradi vsega tega lahko razumemo, da je Jezus ljubil svoje apostole, ker so odgovorili na ljubezen! Pa mi? Bomo odgovorili na tak način?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/10/27/28-oktober-jezus-je-precul-noc-v-molitvi/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      28. oktobra, 2023 at 11:38

      SVETNIK DNEVA

      SV. SIMON IN JUDA TADEJ: ZA BREZUPNE PRIMERE …

      Sv. Simon in Juda Tadej pri nas veljata za zimska svetnika, ker na ta dan nemalokrat že zapade sneg. Oba sta bila apostola; skupaj sta hodila za Jezusom Kristusom, skupaj sta oznanjala evangelij po vzhodni Mezopotamiji in Perziji, skupaj sta zaradi vere trpela in umrla mučeniške smrti. Oba sta bila vneta in »silovita« apostola!

      IZ ŽIVLJENJA …

      Simon z dodatnim imenom »Kananejec« oziroma »Gorečnik« je omenjen v seznamu apostolov v treh evangelijih in v Apostolskih delih (Mt 10,4; Mr 3,18; Lk 6,15; Apd 1,13). Njegovo dodatno ime Kananejec (iz hebrejske qana) ali Gorečnik pomeni, da je Simon prej pripadal verski skupnosti zelotov – gorečnikov, ki je bila prežeta s politično obravnavanim mesijanizmom. Bil je Alfejev sin, ki je bil brat Jezusovega krušnega očeta Jožefa. Potemtakem je bil Simon Jezusov bratranec. Po izročilu naj bi imel še dva brata: apostola Jakoba mlajšega in Juda Tadeja.

      Apostol Juda Tadej ima podobne značilnosti kot Simon, saj njegovo drugo ime (Tadej) v armejščini pomeni »Hraber, Srčni«. Juda Tadej je avtor kratkega ostrega novozaveznega Judovega pisma, v katerem v borbenem duhu opozarja in poziva svoje sodobnike k nasprotovanju tistim, ki jih opisuje s temi besedami: »Prikradlo se je namreč (med vas) nekaj ljudi, ki so bili že davno zapisani tej obsodbi. To so brezbožneži, ki sprevračajo v razuzdanost milost našega Boga in zanikujejo našega edinega Gospodarja in Gospoda Jezusa Kristusa.«

      Simon in Juda Tadej sta umrla mučeniške smrti v Edesi v Perziji. Izročilo pravi, da je tamkajšnji kralj organiziral razpravo, »intelektualni dvoboj«, med svojimi najboljšimi vrači in obema apostoloma. Ko sta apostola z besedami in idejami premagala svoje nasprotnike, so nanju najprej spustili kače. Ker pa so kače namesto apostolov začele pikati svoje gospodarje, so mučitelji postopek skrajšali: Juda Tadeja so pretepli do smrti, Simona Gorečnika pa z žago prerezali na dvoje. Zato je slednji zavetnik drvarjev in sekačev.

      Juda Tadej je priprošnjik v brezupnih zadevah in zavetnik srečne smrti.

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-simon-in-juda-tadej-za-brezupne-situacije/

      Odgovori
  72. Miro says:
    28. oktobra, 2023 at 10:53

    PAPEŽEVA PROŠNJA: TI, GOSPA VSEH LJUDSTEV, SPRAVI SVOJE OTROKE, KI JIH JE ZAPELJALO ZLO

    V baziliki sv. Petra je v petek, 27. oktobra 2023, zvečer potekala molitvena ura z naslovom Pacem in terris ob koncu dneva posta in molitve s prošnjo za mir v svetu, ki ga zaznamuje nasilje. Papež Frančišek se je obrnil na Marijo in ji zaupal usodo človeštva: »Pretresi dušo tistih, ki so ujeti v sovraštvo, spreobrni tiste, ki podpihujejo konflikte. Suši otroške solze, odpri bleščice svetlobe v noči spopadov«.

    MOLITEV SVETEGA OČETA FRANČIŠKA
    OB SKLEPU MOLITVENE URE PACEM IN TERRIS
    27. oktober 2023

    Marija, poglej na nas! Tukaj smo, pred teboj. Ti si Mati. Poznaš naše napore in naše rane. Ti, Kraljica miru, trpiš z nami in za nas, ko vidiš, da je toliko tvojih otrok preizkušenih v spopadih, izmučenih zaradi vojn, ki trgajo svet.

    Temna ura je. Mati, temna ura je. V tej mračni uri se potapljamo v tvoje svetle oči in se izročamo tvojemu srcu, ki je občutljivo za naše probleme. Tvoje srce ni bilo brez vznemirjenosti in strahov. Kolikšna bojazen, ko v prenočišču ni bilo prostora za Jezusa, koliko strahu, ko ste v naglici zbežali v Egipt, ker ga je Herod hotel umoriti, koliko tesnobe, ko sta ga izgubila v templju! Vendar Mati, ti si bila v preizkušnjah pogumna in smela. Zaupala si v Boga in si na bojazen odgovorila z skrbjo, na strah z ljubeznijo, na tesnobo z darovanjem. Mati, nisi se umaknila, ampak si v odločilnih trenutkih prevzela pobudo. V naglici si odšla k Elizabeti, na svatbi v Kani si od Jezusa dosegla prvi čudež, v dvorani zadnje večerje si ohranjala enotnost učencev. In ko ti je na Kalvariji dušo prebodel meč, si ti, ponižna, močna žena, z velikonočnim upanjem prepletla noč bolečine.

    In sedaj, Mati, še enkrat prevzemi pobudo. Prevzemi jo za nas v teh časih, ki jih parajo spopadi in pustoši orožje. Obrni svoj usmiljeni pogled na človeško družino, ki je izgubila pot miru, ki je imela raje Kajna kot Abela, ki je izgubila čut za bratstvo in ne najde več ozračja doma. Zavzemi se za naš svet, ki je v nevarnosti in neredu. Nauči nas sprejemati življenje in skrbeti zanj – za vsako človeško življenje! – in zavračati norost vojne, ki seje smrt in briše prihodnost.

    Marija, ti si nam velikokrat prišla naproti, prosila za molitev in pokoro. Mi pa smo, prevzeti od svojih potreb in raztresenosti zaradi posvetnih koristi, bili gluhi za tvoja povabila. Ti pa Mati, ki nas ljubiš, ne naveličaj se nas. Primi nas za roko. Primi nas za roko in vodi nas k spreobrnjenju, daj, da bomo Boga spet postavili na prvo mesto. Pomagaj nam varovati edinost v Cerkvi in biti graditelji občestva v svetu. Spomni nas na pomembnost naše vloge, naj se čutimo odgovorni za mir, poklicani k molitvi in češčenju, k zavzemanju in skrbi za ves človeški rod.

    Mati, sami ne bomo zmogli, brez tvojega Sina ne moremo ničesar storiti. Ti nas vračaš k Jezusu, ki je naš mir. Zato, Božja in naša Mati, prihajamo k tebi, iščemo zavetja v tvojem brezmadežnem Srcu. Prosimo za usmiljenje, Mati usmiljenja; za mir, Kraljica miru! Preišči duše tistih, ki so ujeti v sovraštvo, spreobrni tiste, ki gojijo in netijo konflikte. Obriši solze otrok, ki to uro tako zelo jokajo, pomagaj osamljenim in ostarelim, podpiraj ranjene in bolne, obvaruj tiste, ki so morali zapustiti svojo deželo in svoje najdražje, tolaži obupane, obujaj upanje.

    Izročamo in posvečamo ti svoja življenja, vsako vlakno našega bitja, da bi s pričevanjem svetu o Jezusovi ljubezni bila znamenje sloge in bila orodje miru. Posvečamo ti naš svet, posebno ti posvečamo države in področja v vojni.

    Verno ljudstvo te imenuje zora zveličanja. Mati, odpri žarke luči v noči spopadov. Ti, prebivališče Svetega Duha, navdihni voditeljem narodov poti miru. Ti, Gospa vseh ljudstev, spravi svoje otroke, ki jih je zapeljalo zlo, ki sta jih zaslepila moč in sovraštvo. Ti, ki si vsakemu blizu, skrajšaj naše oddaljenosti. Ti, ki imaš sočutje z vsemi, nauči nas skrbeti za druge. Ti, ki razodevaš Gospodovo nežnost, naredi nas za priče njegove tolažbe. Mati, Ti, Kraljica miru, vlij Božjo harmonijo v naša srca. Amen.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-10/papezeva-prosnja-ti-gospa-vseh-ljudstev-spravi-svoje-otroke.html

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

    Odgovori
  73. Miro says:
    26. oktobra, 2023 at 11:27

    OGENJ NA ZEMLJI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 12,49-53)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo, in kaj hočem? Da bi se že vnel! S krstom pa moram biti krščen in kako bridko mi je, dokler se ne izvrši. Ali mislite, da sem prišel, da prinesem mir na zemljo? Ne, rečem vam, ampak razdor! Odslej jih bo namreč v eni hiši pet razprtih: trije se bodo razprli proti dvema in dva proti trem; oče bo proti sinu in sin proti očetu, mati proti hčeri in hči proti materi, tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Tekom zadnjih nekaj poletij smo bili priča mnogim požarom. Ob besnenju požarov navadno vidimo samo negativni vidik ognja, kar pa je vsekakor daleč od resnice.

    V kolikor imamo ogenj pod nadzorom, lahko delamo z njim dobre stvari. Z ognjem namreč lahko ogrevamo prostore, lahko svetimo, prav tako lahko z njim prečiščujemo drage kovine, na primer zlato in srebro.

    Če ob branju Jezusovih besed razmišljamo o uničujoči razsežnosti ognja, jih gotovo ne bomo razumeli. Jezus želi s prispodobo ognja povedati, da je z njegovim prihodom prišel čas za razjasnitev in prečiščenje našega življenja pod njegovo lučjo. V moči Jezusovega »ognja« lahko spoznamo kdo smo, kdo je naš bližnji, predvsem pa lahko spoznamo kdo je Gospod in kakšno vlogo ima v našem življenju.

    Jezusov »ogenj« naše življenje prečiščuje, tako da odstranjuje iz njega vse tisto, kar nas ovira na naši življenjski poti.

    Ravno zadnje naštete lastnosti so trn v peti miselnosti današnje družbe. Naša zahodna družba je namreč pristala v zamegljenosti, kjer se ne ve več, kdo je kdo ter kaj je prav in kaj ni. Postali smo družba, kjer je vseeno, kaj kdo je in kaj počne. Če kdo reče samo kakšno mnenje ali pomislek zoper določen način življenja, je označen za nestrpneža in fašista.

    Današnji čas dobesedno vpije po »ognju, ki prečiščuje«. Zdi se namreč, da danes, ko sicer praktično vsi govorimo, da razmišljamo s svojo glavo, v resnici namesto nas razmišljajo drugi.

    Zato je zadnji čas, da se velika večina tistih, ki molči zaradi agresivnosti manjšine prebudi in začne najprej prečiščevati lastno življenje v ognju Gospodove ljubezni.

    Kdor se pusti prečistiti z Gospodovo ljubeznijo, bo najprej našel lastno podobo. Živeti lastno podobo pomeni živeti tisto, kar jaz sem in kar želim podariti svetu.

    Živeti v Gospodovi ljubezni pomeni goreti od veselja do življenja. Kdor gori od veselja, si upa vsak dan pogumno stopiti naproti novim izzivom. Kdor gori v Gospodovi ljubezni, postaja svetilnik za tiste, ki še živijo v megli in so še brez lastne podobe. Zato lahko naše razmišljanje zaključimo s Slomškovim stavkom: »Če hočeš druge vneti, moraš najprej sam goreti.«

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/10/25/26-oktober-ogenj-na-zemlji/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  74. Miro says:
    25. oktobra, 2023 at 14:46

    OB URI, KO NE MISLITE, BO PRIŠEL SIN ČLOVEKOV

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 12,39-48)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Veste, da bi hišni gospodar, ko bi vedel, ob kateri uri pride tat, ne pustil podkopati svoje hiše. Tudi vi bodite pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.« Rekel pa je Peter: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali tudi za vse?«

    In Gospod je rekel: »Kdo neki je zvesti in razumni oskrbnik, ki ga bo gospod postavil nad svoje služabnike, da jim ob svojem času odmeri živež? Blagor služabniku, ki ga bo njegov gospod ob svojem prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje imetje ga bo postavil. Ako bo pa ta služabnik mislil: ›Še dolgo ne bo mojega gospoda,‹ in bo začel pretepati hlapce in dekle, pojedati in popivati in se upijanjati, bo prišel gospod tega služabnika ob dnevu, ko se ga ne nadeja, in ob uri, za katero ne ve, in ga bo odstranil od sebe in mu dal delež z neverniki.

    Oni služabnik, ki je spoznal voljo svojega gospoda, pa se ni pripravil ali ni storil po njegovi volji, pa bo zelo kaznovan; tisti, ki je ni spoznal, a je storil kaj kazni vrednega, pa bo malo kaznovan. Od vsakogar, komur je bilo dano mnogo, pa se bo mnogo zahtevalo; in komur so zaupali mnogo, od njega bodo še več terjali.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Današnji evangelij je ves usmerjen v prihodnost, v nebo. Vernik namreč ostaja buden in čuječ, da bo lahko sprejel Jezusa, ko bo prišel v svoji slavi. Gospod preko zgledov iz vsakdanjega življenja opominja svoje učence, torej nas, da bi živeli v tej notranji pripravljenosti kot tisti služabniki iz prilike, ki čakajo na prihod svojega gospodarja. »Blagor tistim služabnikom,« pravi Jezus, »ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel čuječe« (Lk 12,37). Bedeti moramo torej v molitvi in izvrševanju dobrih del.

    Jezus nam je v današnjem evangeliju preko prilik pokazal, kako nas mora pričakovanje njegovega prihoda spodbujati k vedno bolj obilnem življenju, polnem dobrih del. Povabil nas je torej, naj uporabljamo stvari brez sebičnosti, žeje po posedovanju ali obvladovanju, temveč po Božji logiki, ki je pozornost do drugega, logiki ljubezni, kakor je jedrnato napisal Romano Guardini: »V takšni obliki odnosa, ki izhaja iz Boga in je usmerjen v Boga.«

    Današnje bogoslužje nas hoče torej povabiti k razmišljanju o ‘življenju v prihodnjem veku’, kakor vsakič v veroizpovedi izpovemo našo vero. To je povabilo, naj naše bivanje mineva na moder in previden način, s pozornim pogledom na našo usodo, torej na resničnosti, ki jim pravimo poslednje: smrt, poslednja sodba, pekel in raj. Ravno s tem pa prevzemamo odgovornost za ta svet in tako gradimo boljši svet.

    Kristjan je vedno v neki napetosti, gibanju, pričakovanju, čuječnosti in nenehnem razponu med tem, kar je že dosegel, in končnim ciljem, ki ga ima pred seboj – združenje z Bogom v nebeškem kraljestvu. Naše pravo delovanje je služenje bližnjemu in Bogu, ki biva v njem.

    Vera je temelj slehernega upanja. Zelo pomembno je, da zaupamo svojemu Stvarniku in Odrešeniku.

    Kaj pa lahko naredi človek brez Boga? Mi si sicer domišljamo, da smo mogočni, a nas lahko uniči mikroskopsko majhna bakterija. Vse naše bogastvo nam nič ne pomaga, če nimamo zaupanja v Božjo previdnost. Jezus nas vabi, da ne navezujemo svojega srca na minljive stvari, ki nas zadovoljujejo v tem življenju, ampak imamo oči in srce odprto za to, kar ostane večno – za ljubezen in dobroto, predvsem pa usmiljenje. Jezus nas vedno znova vabi k čuječnosti, da ne pademo v miselni tok tega sveta, ki temelji na uživaštvu in je brezbrižen do ubogih in ljudi, ki so v stiski. Zato zgradimo svoje življenje na pravem temelju: na Bogu, ki se nam razodeva v Svetem pismu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/10/24/25-oktober-ob-uri-ko-ne-mislite-bo-prisel-sin-clovekov/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori
  75. Miro says:
    25. oktobra, 2023 at 14:34

    KATEHEZA NAMENJENA SVETIMA CIRILU IN METODU

    KATEHEZO MED SPLOŠNO AVDIENCO JE PAPEŽ FRANČIŠEK NAMENIL SVETIMA CIRILU IN METODU. POGLOBLJENO STA SE SEZNANILA S KULTURO SLOVANSKIH LJUDSTEV, IZUMILA ČRKOPIS GLAGOLICO TER SVETO PISMO IN BOGOSLUŽNA BESEDILA PREVEDLA V JEZIK, KI SO GA SLOVANI RAZUMELI.

    Krščanska vera jim več ni »tuja«, ampak postane njihova vera, govorjena v njihovem maternem jeziku. Papež je omenil še edinost, inkulturacijo ter svobodo kot tri vidike, ki zaznamujejo evangelizacijsko poslanstvo teh dveh apostolov Slovanov.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-10/kateheza-namenjena-svetima-cirilu-in-metodu.html

    Sv. brata Ciril in Metod, prosita za nas!

    Odgovori
← Older Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja