Članki za dušo

14.943 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   28. aprila, 2025 at 9:16

   Papež Frančišek: Svet zelo potrebuje kisik evangelija! 14. oktobra 2013; nova evangelizacija v Cerkvi

   VATIKAN (ponedeljek, 14. oktober 2013, RV) – Papež Frančišek je sprejel v avdienco petdeset udeležencev plenarnega zasedanja Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije. V govoru je naredil tri poudarke, in sicer na prvenstveni vlogi pričevanja, potrebi po srečanju z drugimi in pastoralnem načrtu, ki je usmerjen na bistveno.

   Primat pričevanja
   »Nova evangelizacija pomeni prebuditi v srcu in mislih naših sodobnikov življenje vere,« je dejal papež. Čeprav je vera Božji dar, pa je pomembno, da mi, kristjani na konkreten način živimo vero preko ljubezni, sloge, veselja, trpljenja. To namreč sproži vprašanja, kot so: Zakaj živijo tako? Kaj jih žene? Po Frančiškovih besedah gre za vprašanja, ki »vodijo v srce evangelizacije, ki je pričevanje vere in ljubezni«. Še posebej v teh časih potrebujemo verodostojne pričevalce, ki z življenjem in tudi z besedami delajo evangelij viden, prebujajo pozornost za Jezusa Kristusa in lepoto Boga.

   Potrebni so namreč kristjani, ki današnjim ljudem naredijo vidno Božje usmiljenje, njegovo nežnost do vsakega bitja. Vsak krščeni je prinašalec Kristusa. »Nova evangelizacija, medtem ko poziva k pogumu, da hodimo proti toku, da se spreobrnemo stran od idolov k enemu Bogu, ne more da ne bi uporabljala govorico usmiljenja, sestavljeno iz gest in drž, prej kot iz besed.« Cerkev sredi človeštva danes govori: ‘Pridite k Jezusu, vsi vi, ki ste utrujeni in obteženi, našli boste počitek za svoje duše. Pridite k Jezusu. Samo on ima besede večnega življenja.’

   Papež je še spomnil, da je vsak krščeni prinašalec Kristusa. Kdor je srečal Jezusa, tako kot Samarijanka pri studencu, tega doživetja ne more obdržati zase, ampak čuti željo, da bi Jezusa ponesel tudi drugim. Vsi se moramo vprašati, ali drugi vidijo v našem življenju toplino vere, ali vidijo na našem obrazu veselje, da smo srečali Kristusa.

   Iti naproti
   V nadaljevanju je papež Frančišek spregovoril o srečanju, o hoji naproti drugim. Nova evangelizacija je obnovljeno gibanje proti tistim, ki so izgubili vero in globok smisel življenja. Ta dinamizem je po papeževih besedah del velikega Kristusovega poslanstva, da v svet prinese življenje in človeštvu Očetovo ljubezen. Božji Sin je izstopil iz svojega božanskega stanja in je prišel nam naproti. Cerkev je znotraj tega gibanja in vsak kristjan je poklican, da gre naproti drugim, da se pogovarja s tistimi, ki ne mislijo tako kot mi, ki imajo drugačno vero ali je nimajo. Srečati je treba vse, kajti vsem je skupno to, da smo ustvarjeni po Božji podobi.
   »Lahko gremo naproti vsem, brez strahu in brez da bi se odpovedali svoji pripadnosti,« je spodbudil papež. »Nihče ni izključen iz življenjskega upanja, Božje ljubezni. Cerkev je poslana, da povsod prebudi to upanje, predvsem tam, kjer je zadušena s težkimi življenjskimi pogoji, včasih nečloveškimi, kjer upanje ne diha, duši. Potreben je kisik evangelija, dih Duha Kristusa Vstalega, ki upanje ponovno prižge v naših srcih.« Frančišek je dodal, da je Cerkev hiša, kjer so vrata vedno odprta. Ne samo zato, da bi vsak lahko bil sprejet in bi začutil ljubezen in upanje, ampak tudi zato, da lahko izstopimo in to ljubezen in upanje ponesemo drugim. Sveti Duha nas spodbuja, da izstopimo iz našega ograjenega prostora, in nas vodi vse do periferij človeštva.

   Naravnanost pastoralnega načrta na bistveno
   Vse to v Cerki ni prepuščeno slučaju ali improvizaciji. Zahteva se skupna zavzetost za pastoralni načrt, ki poudarja bistveno in je osredotočen na bistveno, to je na Jezusa Kristusa, je zatrdil papež in tako spregovoril še o tretjem pomembnem elementu. Opozoril je, da razkropljenost med mnoge sekundarne in površinske stvari ničemur ne koristi. Treba se je osredotočiti na temeljno realnost in to je: »srečanje s Kristusom, njegovim usmiljenjem in ljubeznijo ter ljubiti brate kot je On ljubil nas. Načrt, ki ga razvnemata ustvarjalnost in domišljija Svetega Duha, ki nas tudi spodbuja, da prehodimo nove poti, pogumno in ne da bi okamneli,« je poudaril papež.

   Ob koncu govora je še poudaril pomen kateheze, ki je trenutek evangelizacije. Delo, ki ga opravljajo katehisti je po papeževih besedah dragoceno za novo evangelizacijo. Prav tako pa je pomembno, da so starši prvi katehisti, prvi vzgojitelji v veri v lastni družini, in sicer s pričevanjem in besedo.

   Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan

   Odgovori
2. janez says:

   26. aprila, 2025 at 14:25

   2. velikonočna nedelja Apd 5,12−16; Raz 1,9−13.17−19; Jn 20,19−31

   Jezus se prikaže učencem
   19,19 Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«
   20 In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.
   21 Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«
   22 In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha!
   23 Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

   Jezus in Tomaž
   24 Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus.
   25 Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«
   26 Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«
   27 Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.«
   28 Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!«
   29 Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

   Namen knjige
   30 Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi;
   31 ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.

   Neverni Tomaž
   Sinoptiki (so evangelisti Matej, Marko, Luka brez evangelista Janeza, ki je pisal posebej svoj evangelij) Tomaža omenjajo le takrat, ko naštevajo imena apostolov.
   Četrti evangelij pa ga izrecno omenja kar štirikrat. Takrat, ko je umrl Lazar in je Jezus rekel: »Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. Vendar le pojdimo k njemu« (Jn 11,14–15). Tomaž je takrat rekel svojim tovarišem: »Pojdimo še mi, da umrjemo z njim!« Drugič je Tomaž omenjen pri zadnji večerji. Tudi takrat ne razume Jezusovih besed in se hoče takoj prepričati: »›In kam grem, veste in za pot veste.‹ Tomaž mu odgovori: ›Ne vemo, kam greš in kako bi mogli vedeti za pot‹« (Jn 14,4–5). Tretjič je omenjen v današnjem evangeliju, četrtič pa v dodatnem enaindvajsetem poglavju le bežno, ko je šel skupaj z drugimi apostoli ribe lovit.

   Pogovor med apostoli in Tomažem je vmesni člen med prvim in drugim Jezusovim prikazovanjem. Tomaž hoče videti znamenja. Hoče dokaz za svojo vero. Jezus je že prej obsojal take zahteve pri Judih, ki so hoteli videti znamenja. »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete« (Jn 4,48). Razlika pa je v tem, da nekateri hočejo videti čudež, da bi lahko utrdili svojo vero. Tak je apostol Tomaž. Tem bo Jezus, če ga bodo prosili, ustregel. Drugi pa so hoteli videti čudeže, da bi lahko Jezusa ujeli, kot farizeji in pismouki, ali da bi se zabavali, kot Herod. Tem Jezus ni nikoli ustregel. Nekateri danes prosijo − ali prosimo − za čudež, da bi čudež nadomestil naš trud ali da bi nam dal kakšne ugodnosti, odvzel trpljenje. Jezus bo gotovo naredil tako, da bo za nas najboljše.

   Tomaž apostolom samim ni hotel verjeti, ker jim ni zaupal. Zakaj bi jim le? Peter in Andrej sta bila neizobražena galilejska ribiča. Matej je bil pobiralec davkov. Jakob in Janez sta bila otročja povzpetnika. Njihov nadomestni voditelj Peter je svojega učitelja zatajil. Vsi apostoli, razen Janeza, ki je bil še premlad, da bi predstavljal kakšno grožnjo ali pomoč, pa so se v kritičnem trenutku razbežali.

   Tudi danes mogoče koga bega nedoslednost oznanjevalcev Kristusovega vstajenja. Na vsakem oznanjevalcu lahko najdemo kaj mrzkega. Posebno kritični so mladi. Ne smemo se ustaviti pri oznanjevalcu, na njegovi zunanjosti ali načinu izražanja, ampak sprejmimo oznanilo, ki ga oznanja. Vsak popotnik, ki išče zaklad, bo bil pripravljen na marsikatero neprijetnost na poti, samo da bo prišel do zaklada. Največji zaklad našega življenja je naša vera in božje kraljestvo. Kot iskalci zakladov smo tudi mi dolžni, da zaradi tega zaklada, ki je naša vera, pretrpimo in prenesemo marsikatero neprijetnost, samo da ga dobimo.

   Kako z lahkoto verujemo vsemu, kar pišejo časopisi in se, žal, niti ne sprašujemo, če je resnično ali ne. Ali če je tisti, ki je to pisal, vreden zaupanja ali ne. Slabe novice takoj sprejmemo in jim verjamemo. Tudi Tomaž je hitro verjel, da je Jezus umrl na križu, čeprav ga ni bilo zraven. Res je imel že nekaj izkušenj, kako se končajo take avanture. Že prej je namreč slabo kazalo za Jezusa. Predober je bil, preveč naiven, premalo političen, če pa se je sam spravil v odprt boj z voditelji.

   Tragičnim in slabim novicam je laže verjeti, bolj smo jih vajeni. Toda, da je vstal od mrtvih, to se ne dogaja nikoli, zakaj bi moral sedaj to verjeti. Njega ne bo naplahtal nobeden. Sam hoče priti stvari do konca.
   Tomaž ni verjel ne učencem ne Jezusu. Jezus sam je napovedoval, da bo tretji dan vstal od mrtvih. Toda on je verjetno vse to preslišal. Tukaj bi se lahko vprašali, kako mi beremo, poslušamo in premišljujemo božjo besedo. Lahko tudi mi, kot Tomaž, samo napol. Jezusovih besed ne vzamemo zares ali jih preslišimo.

   Še eno napako je naredil Tomaž, in ta je bila, da se je v trenutkih krize oddaljil od skupnosti. Hitro je odšel po svoje, zato ga ni bilo v skupnosti, kjer se je Jezus prikazal in ko se je porajala vstajenjska vera. Ko se pojavijo težave, smo še toliko bolj potrebni skupnosti, še zlasti Jezusove, ki ji pravimo Cerkev. Tu v skupnosti v molitvi in prejemanju zakramentov prejemamo moč vstalega Jezusa.

   Sinoptiki, ki so prvi pisali svoje evangelije, apostola Tomaža in njegovih dvomov ne omenjajo, ker bi bili za apostola nekako neugledni. Zanimivo pa je, da je Tomaževa nevera prišla prav že apostolu in evangelistu Janezu. Ta je namreč zadnji pisal svoj evangelij. Da je laže prepričal svoje bralce o resničnosti Jezusovega vstajenja, je dogodek dobro opisal. Verovati v Jezusovo vstajenje je bilo za kristjane vseh časov najteže. Tomaževa nevera zato tudi nam bolj pomaga, kot bi nam njegova takojšnja verska gotovost.

   Obenem se moramo zavedati Tomaževih besed, da se moramo sami iz lastnih izkustev prepričati o vstalem Zveličarju, da bomo lahko tudi mi rekli: »Jezus je vstal, srečal sem se z njim.« Tudi danes lahko duhovno doživimo Jezusovo bližino, Jezusove čudeže, njegovo roko, ki nas spremlja skozi življenje. Vstali Zveličar namreč še vedno živi po Svetem Duhu med nami.

   Tudi nam se razodeva zato, da bi nam utrdil vero. Verski dvom sam na sebi ni nekaj slabega, saj nas spodbuja, da iščemo odgovore in poglabljamo svojo vero. Najbolj je to očitno v letih odraščanja, čeprav je poglabljanje vere naloga celega življenja. Ko jo najdemo, jo tako lepo na kolenih izpovejmo, kot jo je izpovedal Tomaž: »Moj Gospod in moj Bog.«

   V dvomih in preizkušnjah nas tolaži Jezusov posebni blagor, ki velja prav nam, ki ga nismo srečali tako kot njegovi sodobniki: »Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali.« Amen.

   Župnija Šempas inm Osek, Joško Tomažič, župnik

   Odgovori
3. janez says:

   26. aprila, 2025 at 14:02

   Papež Frančišek med katehezo o Psalmu 51: Vsi potrebujemo Božje usmiljenje – za naše grehe (Vir: Radio Vatikan)

   »Čisto srce, o Bog, mi ustvari, duha stanovitnosti v meni obnovi. Uporne bom učil tvojih potov, grešniki se bodo vrnili k tebi.« (Ps 51,12.15)

   Papež Frančišek je med sredino splošno avdienco govoril o Psalmu 51 in tako sklenil niz katehez o usmiljenju v Stari zavezi. Izpostavil je, da je Bog večji od vsakega našega greha in da je tisto, kar zares potrebujemo v življenju, odpuščanje. »Dragi bratje in sestre,« je dejal, »Božje odpuščanje je tisto, kar vsi potrebujemo. Je največje znamenje njegovega usmiljenja. Vsak grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, je poklican, da ta dar podeli z vsakim bratom in sestro, ki ju sreča. Vsi, ki jih je Gospod postavil ob nas, družinski člani, prijatelji, kolegi, župljani, vsi so kakor mi potrebni Božjega usmiljenja.«

   »Usmili se me, o Bog, po svoji dobroti«
   Psalm 51, ki ima naslov Miserere, je spokorna molitev. Priznanju krivde sledi prošnja za odpuščanje. Molivec se pusti očistiti Gospodovi ljubezni in tako postane nova stvaritev, zmožen pokorščine, trdnosti duha in iskrenega slavljenja, je papež začel katehezo. Naslov Miserere, ki ga je psalmu dodelilo starodavno hebrejsko izročilo, se nanaša na kralja Davida in njegov greh, storjen z Batšebo, ženo Urije Hetita. Kralj David, ki ga je Bog poklical, da pase ljudstvo in ga vodi po poti pokorščine božji postavi, izda svoje poslanstvo. Zagreši prešuštvo z Batšebo in zatem dá umoriti njenega moža. Prerok Natan predrami njegovo krivdo in mu jo pomaga prepoznati. V tej izpovedi greha se po papeževih besedah nahaja »trenutek sprave z Bogom«. »Kdor moli s tem psalmom je povabljen imeti enaka čustva skesanosti in zaupanja v Boga, kakor jih je imel David, ko se je pokesal in se, čeprav kralj, ponižal. Ni ga bilo strah izpovedati krivde in pokazati lastno nesrečo pred Gospodom; obenem pa je bil prepričan v njegovo usmiljenje,« je dejal papež Frančišek.

   Psalm se začne z naslednjimi besedami:
   »Usmili se me, o Bog, po svoji dobroti,
   v svojem obilnem usmiljenju izbriši moje pregrehe!
   Popolnoma me operi moje krivde,
   mojega greha me očisti.«

   Odpuščanje – to, kar zares potrebujemo
   Prošnja je namenjena usmiljenemu Bogu, da bi se v svoji veliki ljubezni, kakor je ljubezen očeta ali matere, usmilil, podelil milost, z dobrohotnostjo in sočutjem izkazal svojo naklonjenost. »Je žalostna prošnja Bogu, ki edini lahko osvobodi greha.« Uporabljene so podobo kot: izbriši, umij me, očisti me. Kot je zatrdil papež, se v tej molitvi pokaže resnična človekova potreba: »Edina stvar, ki jo zares potrebujemo v svojem življenju, je to, da nam je odpuščeno, da smo osvobojeni hudega in njegovih posledic smrti.« Življenje nam veliko krat dá izkusiti takšne situacije, v njih pa moramo predvsem – kot je izpostavil sveti oče – zaupati v usmiljenje: »Bog je večji od našega greha … Njegova ljubezen je ocean, v katerega se lahko potopimo brez strahu, da bi bili premagani. Za Boga odpustiti pomeni dati nam gotovost, da nas On nikoli ne zapušča. Kar koli si očitamo, On je še vedno in je vedno večji od vsega.«

   Grešnik, ki postane novo bitje
   Frančišek je nadaljeval, da kdor moli s tem psalmom in išče odpuščanje, prizna svojo krivdo. In s tem, ko jo prizna, slavi Božjo pravičnost in njegovo svetost. Prav tako prosi za milost in usmiljenje. Psalmist se izroči Božji dobroti in vé, da je božje odpuščanje nadvse učinkovito, saj ustvarja to, kar pravi. Ne skriva greha, ampak ga uniči. Odstrani ga v njegovi korenini, odstrani ga v celoti. Zato spokornik tudi postane ponovno čist, vsak madež je odstranjen in on je bolj bel od neomadeževanega snega.

   Mi grešniki z odpuščanjem postanemo nova bitja, napolnjeni z duhom in polni veselja. »Zdaj se za nas začne nova stvarnost: novo srce, nov duh, novo življenje. Mi grešniki, ki nam je bilo odpuščeno, ki smo sprejeli božjo milost, lahko celo druge učimo, da ne bi več grešili,« je zatrdil papež. Spodbudil je, da kadar pademo zaradi greha, moramo stegniti roko k Očetu – Gospod nas bo prijel in nam pomagal vstati. To je dostojanstvo, ki nam je dano z Božjim odpuščanjem. Vedno nas postavlja na noge, kajti Bog je moškega in žensko ustvaril zato, da bi stala pokončno.

   Psalmist moli:
   »Čisto srce, o Bog, mi ustvari,
   duha stanovitnosti v meni obnovi …
   Uporne bom učil tvojih potov,
   grešniki se bodo vrnili k tebi.«

   Da bomo priče Božjega odpuščanja
   Papež Frančišek je ob koncu kateheze ponovno poudaril, da je to, kar zares vsi potrebujemo, Božje odpuščanje, ki je »največje znamenje njegovega usmiljenja«. Vsak grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, pa je poklican, da ta dar podeli z bratom in sestro, ki ju sreča. Vsi namreč potrebujemo Božje usmiljenje. Lepo je, ko nam je odpuščeno, a tudi mi moramo odpustiti drugim, je pripomnil sveti oče in sklenil z molitvenimi besedami: »Na priprošnjo Marije, Matere usmiljenja, naj nam Gospod pomaga, da bomo priče njegovega odpuščanja, ki očiščuje srce in spreminja življenje.«

   Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2016/03/30/papež_med_katehezo_o_psalmu_51/1218992
   dne 04. 04. 2016

   Odgovori
4. janez says:

   26. aprila, 2025 at 8:33

   Radio Ognjišče: Usmiljeni Samarijan našega časa – papež Frančišek
   25.04.2025, 10:48

   Ko se svet poslavlja od papeža Frančiška, ostaja svetla sled nekoga, ki ni želel biti zgolj nekdo na vrhu, temveč brat, oče in predvsem pastir. Svet se poslavlja od človeka, ki je – kot usmiljeni Samarijan – znal ustaviti svoj korak, pogledati ranjenega in se mu skloniti. Bil je papež, ki je izbral bližino namesto vzvišenosti, dotik namesto distance, ranljivost namesto moči. Bil je Frančišek – kot svetnik, po katerem si je izbral ime ki je bil znan kot »asiški ubožec« in je svoje življenje posvetil služenju pomoči potrebnim. Zapušča nas kot pastir, ki je odprl vrata. Ki nas je spomnil, da biti kristjan ne pomeni imeti prav, ampak imeti srce, ki ljubi in spoštuje.

   Cerkev kot poljska bolnišnica
   Svojo vizijo Cerkve je začrtal že zelo zgodaj: Cerkev mora biti kot poljska bolnišnica … torej tista, ki je prva pri ranjenih, torej tista, ki je blizu tistim, ki trpijo. To ni bila zgolj metafora, ampak smer njegovega pontifikata: od struktur k ljudem. In prav ta prehod je najlepše utelešen v liku usmiljenega Samarijana, ki se ne ukvarja z vprašanjem, kdo je pretepel človeka na poti, ampak s tem, kdo potrebuje pomoč.

   Papež Frančišek si je torej želel, da je Cerkev tam, kjer ljudje krvavijo, in evangelij, ki naj ne ostane na papirju, temveč gre ven – na ulico, k ljudem. Frančišek je duhovnike vedno znova vabil, naj bodo pastirji, ki so blizu svojim ljudem, ne pa upravitelji, ki vladajo iz zatohle in hladne pisarne. Lahko bi dejali, da gre za pastoralni zasuk in tudi pri samem razmišljanju o teologiji je papež Frančišek dejal, da teologija ne more ostati na pisalni mizi. Ne sme biti več abstraktno ponavljanje shem preteklosti, ampak mora postati dialoška, odprta, predvsem pa usmerjena navzdol – h konkretnemu človeku. To je teologija pastirja, ki se ne boji vonja ulice – in prav to je Cerkev, ki jo je Frančišek želel: sinodalna, sodelovalna, vključujoča.

   Moralni teolog in duhovnik dr. Gabriel Kavčil je dejal: “Če bodo papeževa opozorila pomagala pri tem, da se predavatelji teoloških ved in pridigarji zamislimo nad svojo razumljivostjo pri podajanju teologije, torej nad tem, ali ljudje sploh razumejo, kaj jim hočemo povedati (…) – bo že veliko storjenega.”

   Papež Frančišek ni nikoli želel biti prepoznan po novosti nauka, temveč po svežini evangeljskega pričevanja. Njegov pontifikat, čeprav izrazno drugačen, se jasno nadaljuje v nauku svetega Janeza Pavla II. in Benedikta XVI., zlasti v temeljih antropološke resnice o človeku, zakramentalnega življenja, nerazvezljivosti zakona, ljubezni do evharistije in obrambe dostojanstva človeškega življenja od spočetja do naravne smrti. Morda je res papež Frančišek to pokazal na drugačen način, da je lahko slog tudi drugačen, a vedno ostal zvest temu, kar Cerkev v svojem bistvu je: Kristusovo telo v zgodovini, vodeno po Svetem Duhu. Papež Frančišek je to kontinuiteto živel, a jo je tudi utelešal na svoj način, tako kot to stori vsak papež. S tem ni razbil enotnosti Cerkve, ampak jo je obogatil s svojo izkušnjo, ponižnostjo in evangeljskim žarom.

   Vprašanje zvestobe pristnemu cerkvenemu nauku je bistveno vprašanje poslanstva vsakega Petrovega naslednika. Papež ni lastnik resnice, temveč njen varuh in služabnik. Nauka ne ustvarja, ampak ga z avtoriteto razlaga – vedno v povezavi s Svetim pismom, tradicijo in cerkvenim učiteljstvom. Ta trojna povezanost – s Kristusom, Cerkvijo in resnico – je srce cerkvenega učiteljstva. Papež Frančišek je to zvestobo živel, morda ne vedno na način, kot so nekateri pričakovali, a v duhu hermenevtike. Ni prinašal ‘novega nauka’ in ni spremenil nobene temeljne dogme vere – ne na področju morale, ne glede zakramentov, ne v družbenem nauku Cerkve. Njegov pristop je bil pastirskega značaja, ne doktrinarno samovoljen.

   Njegov jezik je bil nov, a vsebina močno evageljska. Od papeža Frančiška smo se poslovili v velikonočnem času. Zagrebški nadškof in metropolit msgr. dr. Dražen Kutleša je dejal: “Trpljenje papeža Frančiška je bilo trpljenje pastirja, ki trpi za svojo čredo zaradi notranje bolečine, ki izvira iz nerazumevanja, odpora in nesprejetosti – celo znotraj same Cerkve. Papež Frančišek je bil pogosto izpostavljen očitkom in obtožbam z različnih strani: nekateri so ga imeli za preveč ‘modernega’, drugi za premalo ‘progresivnega’; eni so mu očitali bližino z ljudmi na obrobju, drugi molk ob ideoloških napadih. Ni trpel zaradi zunanjega preganjanja, temveč zaradi bremena službe. V njegovih govorih in tišini se je čutila teža odgovornosti za duše, ki so mu bile zaupane kot Petrovemu nasledniku.” Frančišek je živel to, kar je oznanjal: Cerkev kot ‘poljsko bolnišnico’, ponižnega pastirja, ki se odpoveduje moči in zunanjemu sijaju.

   In zdaj?
   Zapušča nas kot pastir, ki je odprl vrata. Ki nas je spomnil, da biti kristjan ne pomeni imeti prav, ampak imeti srce, ki ljubi in spoštuje. In se zavedati, da je Bog Oče, ne nadzornik in da je Cerkev mati Cerkev, ne sodišče.
   Papež Frančišek nas zapušča z eno veliko prošnjo – da se ne vrnemo nazaj. Da ne zaklenemo vrat, ki jih je odprl. Da ne pozabimo, da nas mora voditi, bližina. In predvsem: Da ohranimo Cerkev, ki diši po bližini človeku in Kristusu.

   https://radio.ognjisce.si/sl/285/komentarji/39970/usmiljeni-samarijan-nasega-casa-papez-francisek.htm

   Odgovori
5. janez says:

   26. aprila, 2025 at 8:23

   Pridi in poglej: Bodimo iskalci Kristusa
   Jezusovo glavno naročilo iz današnjega evangelija je: Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. To je naloga vseh nas, še posebej pa katoliških medijev.

   Božji načrt, da majhna skupina preprostih ljudi in brez posebnih intelektualnih sposobnosti, ponese evangelij na vse konce sveta, je mogoč samo z močjo Svetega Duha. Poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal apostolom, se je nadaljevalo skozi stoletja in se nadaljuje tudi danes: zahteva sodelovanje vseh nas. Vsakdo je v moči krsta, ki ga je prejel, usposobljen, da oznanja Evangelij.

   Z Gospodovim vstajenjem, s katerim se je začela nova oblika prisotnosti Jezusa med nami, od nas zahteva, da imamo oči in srce za srečanje z Njim, za služenje Njemu in pričevanje o Njem drugim. Gre za to, da smo iskalci Kristusa po poteh našega časa in prinašamo njegovo besedo odrešenja na konce sveta. Na tej poti Kristusa srečujemo v bratih, zlasti najrevnejših, v tistih, ki v sebi trpijo grobo in ponižujočo izkušnjo starih in novih oblik revščine.

   Kristus nas tudi danes z močjo Svetega duha pošilja v svet, da bi dajali konkretna in vidna znamenja upanja.
   Toda navdušenost ni dovolj za govorjenje o Jezusu. Današnji odlomek nas vabi k oznanjevanju Kristusovega življenja v luči oznanila tpečega, umrlega in vstalega Kristusa. Vabi pa nas, da tudi na svoje življenje pogledamo v tej luči. Na vse napore, na vse žrtve, na življenje sploh moramo gledati v velikonočni luči.

   Pogled apostolov se je spremenil, ker so bili ob Gospodu. Pri njem jim je bilo lepo. Tudi mi bomo morali prihajati h Gospodu in začutiti, da nam je pri njem dobro. Šele nato bomo lahko spremenili svoj pogled. Naš pogled je odvisen od tega, v kaj gledamo. Če bomo pri Gospodu in zrli v njegovo obličje, mu bomo postali večno podobni. Naša vera gleda njega, ljubljenega Sina, v podobah kruha in vina na oltarju. Občestvo z njim bo tudi naše telo, vso našo naravo in bit spremenilo, da bomo njemu podobni. Počasi se spreminjamo iz sijaja v sijaj, pravi apostol Pavel. To nevidno in trajno raste v nas iz Božjih darov in Božje milosti, iz naših srečanj z Gospodom. Hoditi moramo po Božjih poteh.

   Kakšna pa so Božja pota? Tam, kjer je Kristus. In kje je on? Spomnimo se njegove besede: v naših najmanjših bratih sredi sveta. Tudi to moremo slutiti in dojemati samo v veri. In če to uresničujemo, odkrivamo, je naša pot svetla, jasna, ima smisel in cilj. Zato hodimo v upanju po naši poti življenja, Gospodova pot je naša pot in naj bi to tudi vedno ostala.

   Pridi in poglej: Ervin Mozetič, 26. 4. 2025

   Odgovori
6. janez says:

   25. aprila, 2025 at 18:11

   pater Peter Žakelj Mirenski grad, samostan lazaristov: Kdo pojde v nebeško kraljestvo?

   Lažni preroki in hiša na skali
   »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Veliko mi jih bo reklo tisti dan: ›Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?‹ In takrat jim bom naznanil: ›Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!‹« »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.« Mt 7,21-27

   Kdo pojde v nebeško kraljestvo?
   S čim Jezus začenja priliko v Evangeliju? Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹. Od vas pričakujem, da izpolnite voljo mojega Očeta. Kaj naj bi pomenilo reči: ›Gospod, Gospod,‹? Moledovati in prositi ga. Častiti ga in se mu prilizovati. MOLITI Z MNOGIMI BESEDAMI? No, to nam je verjetno poznano. SAMO BESEDE V MOLITVAH NE ZADOŠČAJO. Kaj še potem Jezus pravi? Da bodo mnogi prišli ob sodbi k njemu in mu rekli: ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del? In on jih bo nagnal. Kako? Če je prej grajal tiste, ki samo govorijo. Zakaj graja tudi tiste, ki veliko delajo: prerokujejo, izganjajo in ozdravljajo. Saj je to nasprotje prvega. NE LE BESEDE, AMPAK DEJANJA. Kaj mu spet ni prav? Zdi se, kot da je Jezus ta dan vstal slabe volje in mu ni prav nič prav. Niti češčenje in prošnje, niti dejanja. Kaj bi rad?

   Nadaljuje z znano prispodobo o možu, ki zida hišo na skalo. Ta, ki besede posluša in jih izpolni, ta je tisti, ki pride v nebeško kraljestvo. A kakšen mož bi to bil: ne tisti, ki veliko moli in prosi, niti tisti, ki veliko dela. Kdo je ta mož? Če pomislimo v čem je razlika med gradnjo pametnega in nespametnega moža opazimo, da je razlika samo v temelju. Ni vprašanje gradnje, oblike in velikosti zgradbe. Temeljno vprašanje torej ni, kakšno hišo bo mož sezidal, niti kako jo bo zidal, ampak kam jo bo postavil. Kaj je temelj te hiše? Temelj naj bo Jezus in njegov zgled. To naj bo temelj besed in dejanj. In kaj je temelj Jezusovega življenja, njegovih besed in dejanj? Ljubezen! Ljubezen do sebe, bližnjega in do Boga. To naj bi bil temelj tudi naših dejanj. Smo tik pred postnim časom, zato je današnji evangelij lahko povabilo, da premislimo, na čem sloni naše življenje. Ali je to res ljubezen, ljubezen do sebe, bližnjega in do Boga.

   Torej kako se odraža moja ljubezen do sebe? Ko Jezus graja množico besed, lahko graja nas, kadar hitimo v molitev in prošnjo, naj nam Gospod pomaga, pa se nam ne da ustaviti in premisliti, kaj se nam pravzaprav sploh dogaja. Ali se sploh hočemo srečati sami s seboj? Ali zaupam, da bo temelj, na katerem stojim – Bog sam, poskrbel, da me srečanje s seboj ne bo razsulo? Ali prikrojujem resnico tako, da sem ravno pravšnji za druge in zase. Ustaviti se in srečati s seboj! To je prvi post, prvi postanek na pravem temelju – Kristusu. Kako se odraža moja ljubezen do bližnjega? Ko se ne morem umiriti pri sebi, me mogoče žene v navidezno skrb za drugega. Vse bi naredili, samo da bi se ne ustavili. Vse bi naredili, počeli bi tisoč in eno stvar za drugega, samo da se ne bi bilo potrebno srečati z drugim. Vse bi naredili, da bi iztisnili kanček priznanja. Bog nam bo dal priznanje, če se bomo umirili v sebi in v njem. Če bo naš post naravnan k temelju. Bog ti si tu, povej mi, kaj naj storim. Naj ne delam nič več in nič manj, kot mi naroča Gospod. Da pa bi ga slišal, se moram ustaviti. In ko vidiš stisko bližnjega, najprej premisli, kaj od tebe pričakuje Gospod. Mogoče molitev zanj, tiha podpora, skrit dar … Kako se odraža moja ljubezen do Boga? Skrita je v prejšnjih ljubeznih. Zaupam mu, da skrbi zame in da mi prav naroča, ko mi naroča, naj se ustavim. Ljubezen je v zaupanju, da ima Bog prav ter v izpolnjevanju njegovih naročil. Naj se zgodi, kar ti hočeš, ne kakor ugaja meni. Kar naročaš je prav, je dobro zame in za druge. Ljubezen do Boga ni v mnogih pomembnih dejanjih, ampak v tem, da vsa, tudi najmanjša dejanja vodi Bog in da jih vodi prav.

   Da bi našli temelj, prečistili naše molitve ali pa jih poživili, prečistili naša dejanja ali pa jih pomnožili, se bomo morali v postnem času srečevati pred Gospodom – molitev, odpoved in dobra dela. Vendar ne zato, da bi pomirili našo vest, ampak da bi izpolnili tisto, kar nam naroča Gospod – da bi se našli, da bi postavili trden temelj našemu življenju, da bi postavili nov temelj našemu delovanju.

   s. Slavica Lesjak – dodatek
   »Če pomislimo v čem je razlika med gradnjo pametnega in nespametnega moža opazimo, da je razlika samo v temelju… Temelj naj bo Jezus in njegov zgled… In kaj je temelj Jezusovega življenja, njegovih besed in dejanj? Ljubezen! Ljubezen do sebe, bližnjega in do Boga. To naj bi bil temelj tudi naših dejanj.«

   Ob poslušanju nedeljskega evangelija me je tokrat najbolj nagovorilo to, da Jezus v priliki o pametnem in nespametnem človeku ne postavlja v nasprotje tistega, ki božjo besedo posluša in tistega, ki je ne posluša, ampak tistega, ki jo posluša in po njej živi in tistega, ki jo posluša, pa po njej ne živi. Nič ne pomaga klicati »Gospod, Gospod!«, pa ne delati tega, kar pravi. In kaj pravi? Prav to, kar si ti, Peter, v pridigi tako lepo razvil: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, nad vse, svojega bližnjega pa kakor samega sebe… Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.«

   Ja, ves obstoj naše duhovne zgradbe je odvisen od temelja. Kolikokrat zgradimo »duhovnost« na pesku naših notranjih ran, razočaranj, zamer, ljubosumja, sovraštva, včasih prave sprevrženosti… Ne srečamo se s seboj in se zatečemo v »pobožnost«, da bi z njo zakrili svojo resnično podobo, ki nam samim ni všeč in si še toliko manj želimo, da bi jo videli drugi… Pa pride prva nevihta in se vsa duhovna zgradba sesuje. Ne moremo se načuditi, kako je to mogoče. Na vso moč hitimo odstraniti podrtijo in kar se da hitro postavimo novo hišico – še malo lepše »okinčano«, kot je bila prejšnja. Pa, glejga zlomka, privrši prvi vihar in spet je vse na tleh. In se jezimo na druge, ki nimajo nobene obzirnosti do nas in ne vedo, da se z nami ne sme tako trdo ravnati, ker smo pač bolj nežna bitja; jezimo se na Boga, ker nič ne poskrbi za svoje, pa toliko molimo, vsak dan smo pri maši, ne zamudimo nobenega duhovnega seminarja… Potem se pa nekako potolažimo, da kogar Bog ljubi, ga pač tepe in se spet lotimo odstranjevati podrtijo in graditi znova… Samo ljubezen, ki najprej koplje navznoter, lahko potem varno gradi tudi navzven, pa ne zaradi svojih moči, ampak zato, ker ji temelj, ki je postavljen na Skali – Kristusu, daje trdnost.

   http://www.mirenski-grad.si/kdo-pojde-v-nebesko-kraljestvo

   Odgovori
7. janez says:

   25. aprila, 2025 at 17:18

   Povzetek po Aleteia: Zelo preprosto je izpostavljati napake drugih ljudi, veliko težje pa je priznati lastne pomanjkljivosti

   Zelo preprosto je izpostavljati napake drugih ljudi, veliko težje pa je priznati lastne pomanjkljivosti in biti sočuten in strpen brez kritiziranja in moraliziranja

   V dobi srditih besednih spopadov na družbenih omrežjih in v družbi, v politiki in v svetu se je zelo preprosto posmehovati pomanjkljivostim in napakam drugih ljudi jih poniževati, dajatin v nič njihova mnenja in razmisleke, ker se čutimo superiorni in večvredni!. Včasih nas mika, da bi tudi mi kristjani posredovali in nekoga popravili, ga podučili da govori neumnosti, saj so njegove napake na ogled vsemu svetu. Čeprav je bratski popravek včasih potreben in upravičen, bo veliko bolje, če se bomo na tovrstne skušnjave pogosteje odzvali s tišino.

   Da se ne bomo odzivali in kritizirali ljudi, ki mislijo drugače kot mi. In bodimo strpni in sočutni ter potrudimo se, da ne bomo nikogar nič opozarjali in/ali popravljali ter kritizirali in pametovali!. Razen, če bomo morda vprašani, kaj menimo. Pa še takrat je prav, da smo blagi in strpni ter razumevajoči. In da se ne spuščamo v polemike in kritiziramo druge, ki drugače neke stvari čutijo, vidijo, mislijo, razumejo in dojemajo. Tako bi tudi mi želeli, da naše omanjkljivosti in napake obravnavajo drugi. Bodimo razumevajočii in strpni, sočutni in dobri, ker vsi smo Božji Otroci, ki izhajamo iz Enega Vira, ki je naš Bog Stvarnik in Nebeški Oče!

   Tišina je ključ do kreposti
   V mnogih primerih bi naš odziv povzročil več škode kot koristi, posebej če se odzivamo zelo spontano in nepremišljeno in želimo nekoga popraviti, ko so naša čustva še povsem razburkana. Sv. Janez od Križa je v svojem delu Živi plamen ljubezni zapisal, da je tišina pogosto ključ do kreposti. Neupoštevanje človekovih pomanjkljivosti, tišina in nenehno sporazumevanje z Bogom bodo odpravili velike pomanjkljivosti naše duše, ki bo tako postala polna kreposti. To je v skladu z Jezusovimi besedami o sodbi drugih ljudi. S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: “Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa,” če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata. (Mt 7,2–5).

   Najprej počistimo pred svojim pragom
   Z drugimi besedami: ko vidimo pomanjkljivosti drugih, bi se morali najprej odzvati tako, da se zazremo vase in ugotovimo, ali je v našem življenju kaj takšnega, kar bi morali spremeniti sami pri sebi. Svet bomo najlažje spremenili, če bomo najprej dopustili, da Bog preobrazi nas in naše življenje. Imamo vsak pri sebi kar dovolj dela, saj imamo veliko pomanjkljivosti in grehov. Navsezadnje smo na koncu najbolj odgovorni za svojo dušo, ne pa za iskanje in izpostavljanje napak drugih ljudi. In nič ne bo pomagalo ljudem, kakšen položaj so imeli, koliko denarja so imeli, koliko raznih položajev v družbi in podjetjih so imeli, koliko duhovnikov in škofov so poznali, ker Bog bo vprašal koliko so ljubili, odpuščali, pomagali, koliko so dobrega storili in koliko so služili drugim tako, da so izrabili vse talente in darove Nebeškega Očeta delati dobro in graditi Nebeško kraljestvo med nami vsemi! Boga bo zanimalo tudi, ali smo ljudem pomagali, ko so bili, goli, bosi, lačni, bolni, v ječah, obnemogli, ranjeni in pretepeni v protestih in vojnih spopadih ter ali smo jim pomagali kot Usmiljeni drugorazredni Samaritan! Bodimo podobni Jezusu in sledimo Njegovim Naukom Evangelija v Življenju in spočnjevali Božjo Voljo!

   To je v skladu z Jezusovimi besedami o sodbi drugih ljudi.
   S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: “Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa,” če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata. (Mt 7,2–5)

   https://si.aleteia.org/2019/11/20/ta-svetnik-priporoca-naj-spregledamo-pomanjkljivosti-drugih/

   Odgovori
8. janez says:

   22. aprila, 2025 at 17:28

   DESIDERATA, katedrala Sv.Pavla – Baltimore USA

   Spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini. Kolikor je mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi. Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno in prisluhni drugim, tudi neumnim in nevednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo. Izogibaj se bučnih, napadalnih ljudi, ker so breme za dušo. Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš zagrenjen in ohol, kajti vedno bodo večji in manjši od tebe. Veseli se svojih del, veseli se svojih načrtov. Ohrani navdušenje za svoj poklic, naj je še tako skromen, saj je pravi zaklad v spremenljivih časih. Pri poslih bodi pazljiv, kajti svet je poln prevar. A zato tudi nikar ne spreglej, da je tudi zvrhan kreposti. Mnogi hodijo za visokimi vzori in povsod je življenje polno junaških dejanj.

   Bodi, kar si. Bodi svoj. In nikar ne igraj ljubezni. Pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in ogorčen, zakaj ljubezen je večna, kakor je večna tudi trava. Spokojno sprejmi izkušnje let, drugo za drugo skladno odlagaj stvari iz mladosti. Neguj duhovno moč, da te bo obvarovala nenadne nesreče. In ne spravljaj v žalost samega sebe z izmišljotinami. Mnogi strahovi se rodijo iz utrujenosti in osamljenosti. Vzdržuj zdravo disciplino, a vedno bodi do sebe tudi blag. Pojdi in bodi med ljudmi in se druži in ne bodi osamljen. Veseli se življenja, ki je darilo.

   Otrok vesolja si, nič manj, kot so to drevesa in zvezde. Pravico imaš biti tu. In če to veš ali ne – vse v vesolju poteka natančno tako, kot je prav. Bodi torej v miru z Bogom, vseeno, kako si ga predstavljaš. In ne glede na to, kakšno je tvoje delo in kakšne težnje v bučnem vrvenju življenja, ohrani mir v duši. Prisluhni tišini v svoji duši, premišljuj in dobil boš odgovore. Kljub vsej nesnagi in žalosti, kljub vsem izničenim sanjam, je svet vendarle čudovit.

   Bodi ljubezniv in sočuten ter strpen do bližnjih.
   Bodi ustrežljiv in pomagaj.
   Bodi na strani rešitev in ne na strani problemov.
   Bodi vesel in poln upanja. Bodi zdrav na duši in na telesu. Bodi pozoren. Bodi srečen.

   Katedrala sv. Pavla v Baltimoru v letu Gospodovem 1692

   Potrudimo se, da bomo kot Božji Otroci vsak dan obilno posejali Usmiljenje, Dobroto in Pomoč ljudem, da bomo z Božjo Pomočjo in Blagoslovom doprinesli žetvi. Delavcev je malo, dela na Božji Njivo pa obilo. Preveč je žalosti in obupovanja, namesto da bi bili Veseli in Dobri Kristjani polni Božje Luči in Ljubezni, ki prežene temo. Skupaj smo v občestvu združeni močni, zakaj kjer sta dva ali trije zbrani v Njegovem Imenu, tam je Jezus. Molimo, da nam bo Bog odprl oči in srce, da bomo gledali in videli, poslušali in razumeli ter molili in naredili kaj dobrega vse v Večjo Božjo Čast in Slavo. Amen.

   Odgovori
9. janez says:

   21. aprila, 2025 at 15:45

   DOMA IMAMO NAJSTNIKA ! KAJ NAJ STARŠI STORIMO?
   Težko je biti najstnik. Biti krščanski najstnik pa je za družino, še težje, pravijo strokovnjaki. Ko hodijo najstniki skozi burna leta, nosijo bremena, neznane občutke, skušnjave, želje in strahove. Kot najstniki se podajajo na nove poti, iščejo smisel, raziskujejo svoje telo, gredo skozi pritiske okolice. Kot kristjani imajo še večji izziv: da v svetu, ki gre s tokom, plavajo proti. Potrebujejo vašo pomoč. Natančneje, potrebujejo vašo molitev. Potrebujejo nekoga, ki se bo boril zanje, se z njimi pogovarjal, jih poslušal, jih razumel, jim odgovoril na njihova vprašanja, jih bodril in spodbujal, verjel vanje in jim stal vedno in takoj ob strani. Pa tudi izvajal vztrajne in ljubeče in iskrene molitve in prošnje k Bogu za pomoč in ureditev zadev. Ter dajal dober zgled in ljubečo oporo vedno in takoj.

   1. Molite, da bi se vaš najstnik rešil
   Najgloblji krik vašega srca naj bo, da Gospod vašega najstnika odreši. Molite za pristno in popolno transformacijo srca. Da bi vaš odraščajoči otrok prešel otroško vero in bi svoje življenje obrnil k Bogu ter mu predal svoje življenje. Da bi v hvaležnosti občutil Božjo moč in ljubezen.
   2. Molite, da bi vaš otrok, ki odrašča, poslušal Božjo besedo
   Molite, da bi Gospod govoril vašemu najstniku skozi svojo Besedo in ga blagoslovil z vztrajanjem ob njej. Molite, da bi presojal vsako vprašanje, odločitev in željo skozi luč Božje besede in z veseljem sledili njenemu svetovanju.
   3. Molite, da bi znal razločevati
   Molite, da bi spoznal resnico in se upiral lažnemu poučevanju. Da bo v težkih trenutkih znal razločevati in slediti pravim nasvetom. Molite, da ga bodo vodili dobri učitelji in ljudje, ki ga bodo peljali po poteh Gospodovega načrta zanj.
   4. Molite, da bi se znal upreti skušnjavam in slabim zgledom in skušnjavam
   Molite, da se ne bo predajal kulturi današnjega sveta ali uničevalni sili pritiska vrstnikov, vendar bo trdno nasprotoval skušnjavam, s katerimi se sooča – s spolnimi, družbenimi, digitalnimi skušnjavami. Molite, da bi ga Sveti Duh vodil v pravičnosti. Molite, da bi najstnik z veseljem sprejel odgovornost in obdržal pravo smer.
   5. Molite, da mu Gospod da dobre prijatelje, vrstnike in druge ljudi dobre volje
   Molite, da mu Bog podari lepa prijateljstva, ki ga bodo spodbujala k osebni rasti in k življenju po evangeliju. Molite, da bodo preživeli čas s tistimi, ki mu bodo krepili vero in stali ob strani v težkih preskušnjah. Da bo srečeval dobrosrčne in poštene ljudi, ki ga bodo spodbujali k pravičnemu in poštenemu delu in življenju ter učenju.
   6. Molite, da bo gradil zdrave odnose doma in izven doma
   Molite, da bo gradil lepe in trdne odnose ter imel socialno mrežo dobrih znancev in prijateljev. Da bo znal odpustiti in se opravičiti. Da bo vedel, da je služenje bližnjemu in strpna pomoč ter pogovor z ljudmi nekaj lepega. Da bo opazil stisko in sočloveka in bil dober človek in dober kristjan. Molite, da bi ga Božji duh navdihoval in vodil v vseh njegovih odnosih, posebej pri iskanju življenjske poklicanosti.
   7. Molite za zaščito pred zlom in skušnjavami
   Molite k njegovemu angelu varuhu in nadangelu Mihaelu za zaščito pred zlom. Molite, da se vsi ti angeli borili ob njegovi rami in ga zaščitijo pred slabimi odločitvami. Molite, da bo svojo identiteto gradil v Gospodu in v veselju sledil Božjemu načrtu zanj.
   8.Molite zanj, da bo deležen krščanske vzgoje in družbe pri veroučnih skupinah, skavtih, duhovnih vajah, raznih krščanskih druženjih in da se ne bo odtujil krščanskemu nauku. Prosite Boga za pomoč in navdih ter vodstvo, kako naj ravnamo da bo prav.

   Najstniki, ko odraščajo in prebolevajo razne stiske in krize odraščanja najbolj potrebujejo našo potrpežljivost, ljubezen, mir, zaupanje, da mu stojimo vedno ob strani in svoj prostor. Seveda pa morajo vedeti, da jim boste vedno stali ob strani, takrat, ko in če vas bodo potrebovali. Če že od otroštva naprej skrbite za povezanost med vami in vašim najstnikom, se vam bo ta lažje odprl, ko bo starejši. Imate čustveno banko dobrih odnosov. Ne pozabite pa, da je treba v vsakem obdobju za to povezanost v odnosu in za otroka moliti Boga in biti vedno pozitiven za svojega otroka; nikoli pa ne dvomiti. Čeprav je vsak odraščajoči mladostnik edinstven, v resnici vsi iščejo svojo istovetnost kot posamezniki in si prizadevajo za čim večjo samostojnost. Iščejo pa tudi zglede, ki bi jim lahko sledili. In ravno to želim izpostaviti, kajti v tem leži ključ do razvoja njihove duhovnosti. Vera je sredstvo za razvoj trajne vezi med posameznikom in Sveto Trojico. Čeprav so mladostniki pogosto prepričani, da lahko vse storijo sami in ne potrebujejo nikogaršnje pomoči, obenem občutijo potrebo po povezanosti z “Nekom”, ki jih je ustvaril. Ker mladostniško obdobje zaznamuje intenzivno iskanje, lahko to izkoristimo in jim pokažemo, da je tudi Bog pomemben “zgled”, ki mu lahko sledijo.
   Božjo ljubezen in vero moramo najstnikom predstaviti kot nekaj resnično privlačnega. Naj naša dejanja govorijo o Bogu tudi takrat, ko ne izgovarjamo njegovega imena. Naj naši otroci spoznajo ljubečega, usmiljenega in pravičnega Boga – in ne, kar se zgodi tako pogosto, strogega Boga, ki zgolj kaznuje. Z zgledom, iskrenim verskim življenjem in dobroto ter ljubeznijo. Pomembna je harmonija med staršema v zakonu. Starši: potrudimo se in razvežimo Božje roke, da bo Bog lahko deloval svobodno in po svoji volji. Ne pokvarimo Mu načrta, ki ga ima za naše otroke. Ne bojmo se. Ne pozabimo, najprej in predvsem so to Božji otroci in če nam jih je Bog zaupal, je to storil zato, ker imamo od Boga dano sposobnost, da jih vodimo in njihove duše usmerjamo proti Nebesom.

   Vzemimo si čas za naše otroke, dajajmo jim spodbuden zgled in določimo meje. Vzgajajmo jih potrpežljivo z ljubeznijo in poslušajmo jih, kaj nam hočejo povedati. Molimo za Božji Blagoslov, da bo Mir in harmonija v družini, kjer bo kraj ljubečih odnosov in se bomo imeli radi.

   Uporabljeni lastni razmisleki in razni strokovni prispevki (Iskreni.net in Aleteia).

   Odgovori
10. janez says:

    20. aprila, 2025 at 15:14

    Zakaj se veselimo Velike noči – Jezusovega vstajenja?

    Jezus iz Nazareta je nase vzel naše grehe in s svojim trpljenjem zadostil zanje. S svojim trpljenjem in smrtjo je plačal ceno za Adamov greh in greh vsakega izmed nas. Zato je Odkupitelj, Osvoboditelj, Rešitelj človeka od greha, zla in smrti. Vstopil je v človeško smrt, ki je zadnja posledica Adamovega greha. Smrti ni ustvaril Bog, ampak hudič.

    V Jezusu imamo odpuščanje grehov, odkupitev od grehov, osvoboditev od grehov, očiščenje od grehov, a le če se zanje kesamo, jih vsaj malo obžalujemo, ga prosimo odpuščanja, mu jih izrečemo v molitvi in kot višek kesanja v zakramentu sprave. Sicer nam njegovo trpljenje, smrt in vstajenje nič ne koristijo! S svojim vstajenjem je premagal smrt, ki je človeštvo imela ujeto kakor v zaporu in ločeno od Boga. Tako bi človeško srce (duša) za vekomaj ostalo nepotešeno, neizpolnjeno in posledično trpelo. V tem stanju bi človeštvo ostalo vekomaj, če ne bi bilo Odrešenika. Z vstajenjem nam je odprl možnost in dostop do večnega življenja z Očetom, kjer je polnost sreče.

    Nebesa so realna možnost za vsakega človeka, doseže pa jih tisti, ki Božjega Sina posluša, mu veruje in dela, kar nam naroča. Jezus nam je tudi podaril svojega Duha, ki nam daje moč, da ne bi več bili sužnji grehu, da ne bi bili ujeti v razne grehe in grešne razvade, grešne vzorce, ampak da bi se lahko proti grehu, ki nas stalno zapeljuje v zlo, bojevali in ga premagovali. Da bi tako zares bili svobodni – tj. svobodni od greha – in zmožni delati, kar je dobro v Božjih očeh. Brez moči Svetega Duha tega ne moremo!

    Zato slava Božjemu Sinu Jezusu Kristusu in Sveti Trojici na veke!

    Blagoslovljeno Veliko noč želimo vsem vam in vašim!

    Zavod Kerigma, mag. teol. Boštjan Hari

    Odgovori