Članki za dušo

15.105 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   2. marca, 2026 at 10:10

   ZAKAJ TOLIKO BOLEČIN, SOLZA IN OBUPA? ZAKAJ TOLIKO NEDOLŽNIH TRPI? ZAKAJ JE TOLIKO NARAVNIH NESREČ, NEOZDRAVLJIVIH BOLEZNI, KRIVIC? ZAKAJ BOG VSE TO DOPUSTI? ČLOVEK TEŽKO RAZUME, DA ZATO, KER NAS LJUBI. KAKO NAJ KLJUB TRPLJENJU VERUJEMO V BOŽJO LJUBEZEN DO NAS?

   Bog je vedno ljubezen. Človeka je ustvaril takšnega, da je sposoben ljubiti Boga in vsakega človeka. Da človek more ljubiti, mora biti svoboden. Zato je Bog človeku podaril svobodno voljo. Človek se mora svobodno odločiti za ljubezen. K človekovi svobodi pa spada tudi to, da se lahko odloči za dejanje, ki je ljubezni ravno nasprotno. To dejanje običajno prinaša trpljenje. Za to trpljenje ni odgovoren Bog, ampak človek. Človek, ki premalo skrbi za svoje zdravje, je kriv za različne bolezni. Pijan šofer, ki povozi človeka, je sam kriv za smrt in nastalo trpljenje sorodnikov. Tudi za marsikatero naravno katastrofo je človek sam kriv, ker se do okolja ne obnaša tako, kakor bi bilo treba. Povzročitelj je človek in ne Bog. Bog želi, da se vedno ravnamo po ljubezni do njega in do vseh njegovih stvari, tudi do okolja, ki je Božje stvarstvo. »Naravne nesreče so učinek narave, ki je prizadeta zaradi izvirnega greha, hkrati pa jih Bog dopušča zaradi svojega namena ljubezni do vsakega človeka, ki jih doživlja. Ta namen bomo dobro spoznali šele v drugem življenju.« (Chiara Lubich)

   Ker je svoboda tako velika vrednota in je nujno povezana z ljubeznijo, Bog v vsakem primeru pusti človeku svobodo, čeprav ve, da jo bo ta marsikdaj zlorabil in bo sebi in drugim povzročil trpljenje. Oče je v Jezusovi priliki o izgubljenem sinu pustil, da je sin odpotoval v daljno deželo in tam »z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje« (Lk 15,13). Ko ga je zadelo trpljenje zaradi lakote in osamljenosti, je šel vase in se skesan vrnil k svojemu očetu.

   Trpljenje je posledica greha prvih staršev in ljudi vseh časov. Zemlja ni popolna, ni raj. Človek je bil izgnan iz raja. Zopet bo v njem šele po smrti, če si bo s svojim življenjem raj zaslužil.

   Da bolje razumemo skrivnost trpljenja, moramo prej izkustveno odkriti ali vsaj sprejeti z vero, da je Bog vedno ljubezen in da mora biti prava ljubezen križana. Če je tako, človek nezavedno »občuti, da je bolečina nekaj svetega, kar ne sme zavreči, temveč sprejeti, celo želeti. Odkrije, da nam je prav z bolečino Bog pokazal svojo ljubezen. In z bolečino, z odpovedjo, s tem da umremo svojemu jazu, jo lahko vračamo. (…) Če hočemo ostati kristjani, obračajmo, kakor hočemo, dve stvari moramo priznati: da je Bog ljubezen, in to križana ljubezen.« (Chiara Lubich)

   Bolečine same zase sicer ne moremo ljubiti, ker je vedno nekaj negativnega, pomanjkanje neke vrednote. »Ljubiti pa moramo križanega in zapuščenega Jezusa, ki je navzoč v vsakem trpljenju in v vsakem trpečem človeku.« »V kateri koli obliki se pokaže bolečina, pa naj bo še tako strašna, vemo, da jo je Jezus vzel nase, bil križan in je na vrhuncu te bolečine, on, ki je bil Bog, izkusil zapuščenost od Boga. (…) Ko namreč z veseljem sprejmemo katero koli bolečino, ki jo srečamo, da bi bili kakor on, in potem zavzeto živimo Božjo voljo, v naslednjem trenutku stopi na mesto bolečine ljubezen. Čista ljubezen, ki pomeni sprejeti bolečino in se je veseliti, v stiku z bolečino spremeni to bolečino v ljubezen, jo tako rekoč pobožanstvi. Jezusovo pobožanstvenje bolečine se tako nadaljuje v nas.« (Chiara Lubich)

   Chiara Lubich je v svoj dnevnik zapisala: »V tragičnih trenutkih svojega življenja sem opazila, da v moji duši prevladuje ena sama misel kakor ognjen pečat: vse je ljubezen. To pa zato, ker je Bog ljubezen.«

   Povzeto po knjigi: Živite v ljubezni, p. Anton Nadrah

   Odgovori
   • Miro says:

     2. marca, 2026 at 10:11

     BOŽJE USMILJENJE, KI SE NA NAS IZLIVAŠ IZ KRISTUSOVIH RAN, ZAUPAMO VATE!

     Odgovori
2. janez says:

   2. marca, 2026 at 9:11

   Papež Frančišek: Bog je izkustvo ljubezni za vse nas

   Da bo srce gorelo
   »Člani centrov in šol za novo evangelizacijo ste razpravljali o osrednji temi evangelizacije: kako prižgati željo po srečanju z Bogom, kljub znamenjem, ki zatemnjujejo njegovo navzočnost. Kot izhodišče premišljevanja bi ponudil prizor dveh učencev, ki gresta proti Emavsu. Tam je bil tudi Kristus, ki je hodil z njima, a zaradi pobitosti v srcu ga nista bila zmožna prepoznati (glej Lk 24,13-27). Tako je tudi za mnoge naše sodobnike: Bog jim je blizu, a jim ga ne uspe prepoznati. Skrivnost je torej v tem, da skupaj s svojimi negotovostmi začutimo čudovitost te navzočnosti. To je ista osuplost, ki je zajela učenca na poti v Emavs: ‘Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?’ Povzročiti, da bo srce gorelo, je naš izziv.

   Ko Cerkev skrbi le lasten uspeh
   Pogosto pa se dogaja, da je Cerkev za današnjega človeka ‘hladen spomin’, če ne pekoče razočaranje. Mnogi, predvsem na Zahodu, imajo občutek, da jih Cerkev ne razume in je daleč od njihovih potreb. Nekateri Cerkev obsojajo kot preveč šibko v odnosu do sveta, spet drugi jo vidijo kot preveč mogočno glede na veliko revščino na svetu. Rekel bi, da je prav biti zaskrbljen, predvsem pa skrbeti, ko se Cerkev zaznava kot posvetno, ki torej sledi načelom uspeha sveta in pozabi, da ne obstaja za oznanjevanje sebe, ampak Jezusa. Cerkev, ki jo skrbi za širjenje svojega dobrega imena, ki se s težavo odpove tistemu, kar ni bistveno, več ne doživlja gorečnosti pri vnašanju evangelija v današnji čas. Na koncu je bolj neka lepa muzejska najdba kot pa preprosta in radostna Očetova hiša.

   Ljubiti in biti ljubljeni
   Pa vendar je veliko otrok, ki jih Oče želi imeti doma. To so naši bratje in sestre, ki medtem ko uporabljajo mnoge tehnološke osvojitve, živijo vsrkani v vrtinec pobesnelosti. In medtem ko v sebi nosijo globoke rane in se trudijo najti stabilno službo, se znajdejo obdani z zunanjim blagostanjem, ki mrtviči znotraj in odvrača od pogumnih odločitev. Koliko ljudi ob nas živi v naglici, sužnji tistega, kar bi moralo služiti njim, da bi bili bolje, a pozabijo na okus po življenju: lepoto številčne in velikodušne družine, ki napolni noč in dan, a hrani srce; svetlobo, ki se najde v očeh otrok, ki je ne more dati noben smartphone; veselje ob preprostih stvareh; vedrino, ki jo prinaša molitev. Kar nas pogosto prosijo naši bratje in sestre, pa čeprav jim ne uspe zastaviti vprašanja, se ujema z najglobljimi potrebami: ljubiti in biti ljubljeni, biti sprejeti takšni, kot smo, najti mir v srcu in veselje, ki traja dlje od zabave.

   Bog pomeni izkustvo ljubezni
   Mi smo vse to izkusili v Jezusu in naše poslanstvo je naslednje: Srečati naše sodobnike, da bi jim dali spoznati njegovo ljubezen. Ne toliko, da bi jih poučevali, nikakor obsojali, ampak da bi postali njihovi tovariši na poti. […] Kako pomembno je čutiti se nagovorjeni z vprašanji moških in žensk današnjega časa! Brez domišljanja, da imamo takojšnje odgovore, in brez dajanja v naprej pripravljenih odgovorov, ampak z deljenjem besede življenja; ne da bi postali prozeliti, ampak da se pusti prostor ustvarjalni moči Svetega Duha, ki osvobaja srce od suženjstva in ga obnavlja. Posredovati Boga torej ne pomeni govoriti o Bogu in upravičevati njegov obstoj – tudi hudič vé, da Bog obstaja! Oznanjati Gospoda pomeni pričevati veselje, da ga poznamo, pomeni pomagati živeti lepoto srečanja z njim. Bog ni odgovor na neko intelektualno radovednost ali na zavzetost volje, ampak je izkustvo ljubezni, ki je poklicana postati zgodba ljubezni. Kajti – in to velja predvsem za nas – ko se enkrat sreča živega Boga, ga je treba naprej iskati. Skrivnost Boga se nikoli ne izčrpa, neizmeren je kakor njegova ljubezen.

   Bog je ljubezen
   ‘Bog je ljubezen’ (1 Jn 4,8). Uporabljen je glagol biti. Bog se namreč ne spreminja glede na naše obnašanje. Je brezpogojna ljubezen, ne spreminja se. Je ljubezen, ki se ne potroši. Kako lepo je tega zvestega Boga oznanjati bratom, ki živijo v mlačnosti, ker se je prvotno navdušenje ohladilo. Kako lepo je reči: ‘Jezus Kristus te ljubi, daroval je svoje življenje, da bi te odrešil, in zdaj vsak dan živi ob tebi’ (Evangelii gaudium, 164). Pomembna so ta srečanja, ki nam pomagajo rasti v veri: približati se tistemu, ki je v stiski, graditi mostove, oskrbeti trpečega, poskrbeti za revne, maziliti s potrpežljivostjo tistega, ki je ob tebi, tolažiti obupanega, blagoslavljati tistega, ki ti povzroča hudo … tako postanemo živa znamenja Ljubezni, ki jo oznanjamo.«

   (Papež Frančišek udeležencem mednarodnega srečanja akademskih centrov in šol za novo evangelizacijo, na temo ‘Je mogoče srečati Boga?’, Vatikan, 21.9.2019)

   Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti. In to imejmo vedno pred očmi, da bomo vedno in povsod izžarevali Kristusa, pravi sveti angleški kardinal Newman.

   Odgovori
3. Miro says:

   1. marca, 2026 at 18:30

   USMILJENI JEZUS: Moje Srce je prenapolnjeno z velikim usmiljenjem do duš, posebej do ubogih grešnikov. O da bi mogle spoznati, da sem jim najboljši oče, da je zanje iz mojega Srca privrela kri in voda kot iz studenca, prenapolnjenega z usmiljenjem. Zanje prebivam v tabernaklju in kot kralj usmiljenja želim duše obsipati z usmiljenjem, a ga nočejo sprejeti. Vsaj ti prihajaj k meni, kolikor pogosto moreš, in sprejemaj milosti, ki jih drugi nočejo sprejeti, in tako boš potolažila moje Srce. O kako velika je brezbrižnost ljudi za tako dobroto, za toliko dokazov ljubezni. Moje Srce se napaja s samo nehvaležnostjo in pozabljivostjo ljudi, ki živijo na svetu. Za vse imajo čas, nimajo pa časa za to, da bi prišli k meni po milosti. (iz Dnevnika sv. Favstine Kowalske).

   O besedah življenja, ki jih je Jezus zaupal sestri Favstini in so namenjene tudi nam, več v odlomku št. 367 na povezavi:
   http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Odgovori
   • Miro says:

     1. marca, 2026 at 18:32

     BOŽJE USMILJENJE, NEIZMERNO V ZAKRAMENTU EVHARISTIJE IN DUHOVNIŠTVA,
     ZAUPAMO VATE!

     O molitvah za BOŽJE USMILJENJE več na: http://www.molitev.net/molitev/bozje-usmiljenje

     Odgovori
4. janez says:

   28. februarja, 2026 at 11:03

   Nedelja 1. marca 2026: 2. postna nedelja (leto A)

   Glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5)

   Misli papeža Frančiška: Angel Gospodov, 12. marec 2017

   Evangelij današnje druge postne nedelje nam prestavi pripoved o Jezusovem spremenjenju (prim. Mt 17,1-9). S seboj je vzel tri apostole Petra, Jakoba in Janeza ter se z njimi povzpel na visoko goro in zgodil se je ta enkraten pojav: Jezusov »obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (v. 2). Na ta način je Gospod dal zasijati na sebi osebno tisto božansko slavo, ki jo je bilo mogoče zaznati z vero v njegovem pridiganju ter v njegovih čudežnih dejanjih. Spremenjenje na gori pa je spremljalo tudi prikazanje Mojzesa in Elija, »ki sta se pogovarjala z njim« (v. 3).

   ‘Svetlost’, ki je značilna za ta nenavaden dogodek, izraža namen, ki je razsvetliti razum in srce učencev, da bodo lahko jasno razumeli, kdo je njihov Učitelj. Je namreč kot preblisk, ki je nepričakovano osvetlil Jezusovo skrivnost, njega vsega ter vse njegovo življenje.

   Potem ko se je odločno napotil proti Jeruzalemu, kjer bo moral pretrpeti obsodbo na smrt s križanjem, je Jezus želel pripraviti svoje na prehudo pohujšanje za njihovo vero ter istočasno napovedati svoje vstajenje, s tem da se je razodel kot Mesija, Božji Sin. Jezus jih pripravlja na tisti žalosten trenutek. Kajti Jezus se je začel razodevati kot Mesija, ki pa je drugačen od pričakovanj; ne kot močan in slaven kralj, temveč kot ponižen in neoborožen služabnik, ne kot gospodar z velikim bogastvom, kot znamenjem blagoslova, temveč kot ubog človek, ki nima, kamor bi glavo položil; ne kot očak s številnim potomstvom, temveč kot samski moški, brez doma in gnezda. To je zares od Boga na glavo postavljeno razodetje, in najbolj osupljivo znamenje tega pohujšljivega preobrata je križ. Toda ravno preko križa bo Jezus prišel do slavnega vstajenja, ki bo dokončna, ne kot spremenjenje, ki je trajalo nekaj trenutkov.

   Jezus, spremenjen na gori Tabor, je želel svojim učencem pokazati svojo slavo, in sicer ne zato, da bi se izognili prehoda preko križa, temveč zato, da bi pokazal, kam pripelje križ. Kdor s Kristusom umrje, bo s Kristusom vstal. In križ je vrata vstajenja. Kdor se skupaj z Njim bojuje, bo z Njim slavil zmago. To je sporočilo upanja, ki ga vsebuje Jezusov križ in tudi spodbuja, naj bomo v življenju močni. Krščanski križ ni del opreme stanovanja ali okras, ki si ga nadenemo, ampak je povabilo k ljubezni, s katero se je Jezus žrtvoval, da bi rešil človeštvo zla in greha. Med postnim časom pobožno zremo podobo Križanega, Jezusa na križu ki je simbol krščanske vere in zaščitni znak Jezusa, ki je za nas umrl in vstal. Storimo to tako, da nam bo Križ res označeval etape na naši postni poti in bomo vedno bolj razumeli resnost greha in vrednost žrtve, s katero nas je Odrešenik rešil, vse nas.

   Sveta Devica je znala zreti Jezusovo slavo, skrito v njegovi človeški naravi. Naj nam pomaga, da bomo z njim v tihi molitvi, ter se pustili razsvetliti tej njegovi navzočnosti, da bomo nosili v srcu skozi najtemnejše noči, odsev njegove slave.

   Papež Frančišek

   Papež Frančišek

   Odgovori