Članki za dušo

15.013 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   14. julija, 2025 at 17:22

   Obrazložitev Božje Besede: 15. navadna nedelja

   Kdo je moj Bližnji? Temeljno vprašanje naše vere in naših odnosov! Pa res poznamo odgovor? Učitelj postave je Jezusa skušal, a se Jezus ni dal. Povedal mu je zgodbo in vprašanje zapleteno vrnil: Kdo je bil bližnji nekemu človeku, ki je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike? V glavi imamo obratno vprašanje: Kdo je bil bližnji vsem trem: duhovniku, levitu in Samarijanu? Jezus pa sprašuje: »Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Učitelj je razumel: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!«

   Zdi se, da odgovora ne moremo razumeti, če se ob njem temeljito ne ustavimo. Navajeni smo teološko pravilno odgovoriti: Naš bližnji je vsak človek. A Jezus nakaže, da je bil v priliki o usmiljenem Samarijanu od treh mimoidočih bližnji le Samarijan. Duhovnik in levit nista bila bližnja pretepenemu. Iz tega bi poenostavljeno sklepali, da je naš bližnji le tisti, ki mi pomaga. Hoče Jezus nakazati takšno rešitev? Mar ne bi bilo preveč preprosto ljubiti le tiste, ki nam pomagajo?

   Če se ustavimo ob dejstvu, da je bil med tremi le eden bližnji, se lahko vprašamo naprej: Od koga je odvisno, ali bomo v drugem videli bližnjega ali ne? Od pretepenega ali od mimoidočega? Pretepeni je bil isti, drugačni so bili trije mimoidoči! Če nam Jezus pravi, naj bomo tudi mi podobni Samarijanu, se moramo vprašati naprej: Kaj je oviralo duhovnika in levita, da nista postala bližnja pretepenemu, in kaj je pomagalo Samarijanu, da je postal bližnji? Najbrž lahko sklepamo takole: Duhovnik in levit sta imela pomembni službi, bila sta pomembna in to je zameglilo njun pogled. V pretepenem nista mogla videti bližnjega in zato tudi sama nista postala bližnja njemu. Samarijan pa je bil preziran, manjvreden od Judov in je najbrž v drugem srečal podobnega reveža, kot je on sam. V drugem je videl sočloveka, prepoznal je bližnjega in mu postal bližnji.

   Če se vrnemo na začetek našega razmišljanja, lahko torej sklenemo:
   • Kdo je moj bližnji in komu sem sam bližnji, je odvisno od mojega pogleda in razmišljanja.
   • Ljubiti sočloveka je mogoče, če v njem prepoznam sebi enakega.
   • Izpolnitev temeljne zapovedi ljubezni je mogoča, če mi je vsak človek bližnji.

   Kako priti do uresničitve Jezusovega povabila: »Pojdi in tudi ti tako delaj«? Najprej moramo torej priti do spoznanja, da je moj bližnji vsakdo. Kdo bo moj bližnji in komu bom bližnji, je stvar moje odločitve! Pot do tega spoznanja je spoznanje naše revščine ali pa, še bolje, Jezusovo učlovečenje. Po Jezusu postajamo namreč med seboj bratje in sestre. On kaže na nebeškega Očeta in nam s tem daje razumeti, da smo med seboj vsi enakovredni in vsi ljubljeni Božji otroci. Ena največjih novosti, ki jih prinaša Jezusovo učlovečenje, je prav spoznanje, da med nami ni več razlik. To ne sme biti le naučena trditev, ne more biti le fraza, ki jo ponavljamo v pridigah, to mora biti temelj naše vere. To je temelj naših odnosov! Če tega ne živimo, nismo Kristusovi, nismo razumeli temeljnega sporočila odrešenja! Po Kristusu moramo v drugem videti Boga, Božjo podobo, svojega ljubljenega brata oz. sestro. Gre za spoznanje, ki nam ga prinaša Kristus, in za odločitev, ki jo sprejemamo sami! Spoznanje, da je bližnji vsakdo, moramo gojiti. Sicer postajamo podobni duhovniku ali levitu. Najprej spoznanje, potem sočutje! Sočutje se ne more roditi, če naša spoznanja niso na mestu! Današnji odstavek je torej povabilo, da se temeljito ustavimo pri sebi in se vprašamo: Kdo je zame moj bližnji? Ali vzamem Jezusovo sporočilo odrešenja zares?

   Ko je spoznanje jasno, nas Jezus vabi, da izpolnimo zapoved ljubezni. Ob priliki o usmiljenem Samarijanu nam Jezus sporoča, da nas bližnji ne more ovirati pri tem, ali bomo ljubili ali ne. Odločitev je popolnoma naša. Ne glede na to, kakšen je bližnji, mi lahko ljubimo in tudi moramo ljubiti. Torej pri izpolnjevanju ljubezni odvrzimo vsako izgovarjanje, da drugega ne moremo ljubiti, ker je tako nemogoče!

   Na delo torej, da bo svet po nas poln bližnjih, ki bodo deležni naše ljubezni!

   Pridi in Poglej, pripravil: Ervin Mozetič, 13. julija 2025

   Odgovori
2. janez says:

   14. julija, 2025 at 17:12

   Obrazlaga Božje Besede: Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Lk 12,51–53

   Svetem pismu imamo kar nekaj mest in izjav, ki jih težko razumemo, ki nas vznemirijo ali celo razjezijo. Verjetno so za koga kdaj tudi takšni deli Svetega pisma razlog, da knjigo odloži, da se naveliča branja, češ saj tega sodobni človek ne more razumeti, preveč je nasprotij. Lahko pa so prav takšna manj razumljiva mesta izziv, da se ob njih ustavimo in začnemo kopati po rudniku Besede.

   Med vznemirjajoče izjave v Svetem pismu spada tudi beseda o miru in meču, ki jo je Jezus namenil tistim, ki so se odločali hoditi za njim. S stališča sodobnega političnega marketinga, kjer je veljavna deviza čim bolj všečno govorjenje, čim manj vznemirjanja z resnicami, ki jih ljudje ne želijo slišati, je bil Jezusov nagovor poslušalcem sila čuden in neprivlačen. Nedvomno je evangelij oznanilo miru v najbolj temeljni razsežnosti, ki razkriva bistvo Boga, ki ga oznanja. Bog se je že v zgodovini Izraela razodeval kot Bog miru in zvestobe , njegovo kraljevanje pa čas miru in varnosti. Hrepenenje po miru in spravi je bilo gonilo mesijanskih pričakovanj. Jezusovo rojstvo je pomenilo oznanilo miru za vse ljudi, njegovo življenje in odrešenjska smrt na križu pa počelo miru, ki ustvarja novega človeka.
   Mir je Božji dar in za njegovo sprejetje je potrebna brezkompromisna odpoved zlu in zaupanje v Darovalca. Meč lahko predstavlja ostrino boja proti zlu in radikalnost odločitve. Meč torej ne pomeni človeške sile ali oblasti, na katero bi morali računati in s katero bi zmagovali. Na kaj so stavili takrat, ko jih je Jezus prvič poslal oznanjat? Odšli so na njegovo besedo. Odšli so, ker jih je poslal, ker so mu verjeli. To je torej meč oznanjevalcev. Njegova beseda je edini meč, ki lahko zagotovi evangeliju zmago. To je beseda o moči in zvestobi Boga, ki bo ostala večno.
   Jezusova beseda je torej meč, ki ne pusti nikogar, ki jo sprejme, v nekem navideznem miru. To je beseda, ki vznemirja, ki terja odločen odgovor. V kraljestvo evangelija so povabljeni vsi, a žal vsi ne bodo vstopili. Besede evangelija so namenjene vsem, a žal jih vsi ne razumejo. Razumevanje pa ni v prvi vrsti odvisno od učenih razlag ali od izobrazbe, temveč od našega poguma, da pustimo, da nas te besede vznemirijo, torej od naše pripravljenosti, želje, da bi se spreobrnili.

   Ervin Mozetič, Pridi in poglej, dne 13. 7. 2020

   Odgovori
3. janez says:

   13. julija, 2025 at 5:43

   Papež Frančišek: Angel Gospodov, nedelja, 14. julij 2019

   »In Jezus mu je rekel: ‘Pojdi in ti delaj prav tako!’« (Lk 10,37b)

   Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes evangelij predstavlja znano priliko o »dobrem Samarijanu« (prim. Lk 10,25-37). Potem ko ga je učitelj postave vprašal, kaj je potrebno, da prejme v delež večno življenje, ga je Jezus napotil poiskati odgovor v Svetem pismu, ki pravi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, z vso svojo dušo, z vso svojo močjo in z vsem svojim mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe« (v. 27). Bile pa so različne razlage glede tega, koga je potrebno imeti za »bližnjega«. Dejansko je ta človek nadalje vprašal: »In kdo je moj bližnji?« (v. 29). Na tej točki mu je Jezus odgovoril s priliko, to lepo priliko. Vse vas vabim, da vzamete današnji evangelij: Luka, Lukov evangelij 10 poglavje, od 25 do 37 vrstice. Je ena najlepših evangeljskih prilik. Ta prilika je postala vzorec za krščansko življenje. Postala je zgled, kako mora kristjan delovati. Po zaslugi evangelista Luka imamo ta zaklad.
   Glavni junak te kratke pripovedi je neki Samarijan, ki je na poti srečal človeka, ki so ga oropali in pretepli razbojniki in je poskrbel zanj. Vemo, da so Judje zaničevali Samarijane in jih niso smatrali za del izvoljenega ljudstva. Zato ni naključje, da je Jezus izbral ravno Samarijana za pozitivno osebnost prilike. Na ta način hoče prerasti predsodek in pokazati, da je tudi tujec, nekdo ki ne pozna pravega Boga in ne obiskuje njegovega templja, sposoben ravnati po Njegovi volji, imeti torej sočutje do brata v potrebi in mu pomagati z vsemi sredstvi, ki jih ima na razpolago.

   Po tej isti poti sta pred Samarijanom šla mimo duhovnik in levit, torej osebi posvečeni Božjemu čaščenju. Toda, ko sta videla na tleh siromaka, sta šla naprej, ne da bi se ustavila, najverjetneje, da ne bi postala »nečista« zaradi njegove krvi. Človeško pravilo »postati nečist zaradi krvi« povezano s čaščenjem sta postavila nasproti zapovedi Boga, ki hoče predvsem usmiljenje.
   Jezus torej predlaga za zgled Samarijana, ravno tistega, ki ni imel vere! Tudi mi lahko pomislimo na toliko nam poznanih ljudi, morda agnostikov, ki delajo dobro. Jezus je izbral za zgled nekoga, ki ni bil mož vere. In ta človek, ki s tem, da ljubi brata kot samega sebe, ljubi Boga iz vsega svojega srca in z vso svojo močjo, torej Boga, ki ga ni poznal ter s tem istočasno izrazi pravo religioznost ter resnično človeškost.

   Potem ko je povedal to tako lepo priliko, se je Jezus ponovno obrnil na tistega učitelja postave, ki ga je vprašal: »In kdo je moj bližnji?« in mu rekel: »Kdo od teh treh se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« (v. 36). Na ta način je napravil preobrat glede na vprašanje svojega sogovornika in tudi glede logike nas vseh. Daje nam razumeti, da nismo mi, ki na osnovi svojih meril določamo, kdo je naš bližnji in kdo ne, ampak je oseba, ki se je znašla v stiski, po kateri se mora spoznati, kdo je naš bližnji, torej tisti, do katerega smo imeli usmiljenje.

   Biti sposobni imeti usmiljenje, to je ključ, to je naš ključ. Če ti pred neko osebo, ki je v stiski nimaš usmiljenja, če se tvoje srce ne zgane, pomeni, da nekaj ni v redu. Pazi se, pazimo se! Ne pustimo se zapeljati neobčutljivi sebičnosti. Sposobnost imeti usmiljenje, je postala preizkusni kamen kristjana, še več Jezusovega nauka. Jezus sam je Očetovo usmiljenje do nas. Če greš po poti in vidiš na tleh brezdomca in greš mimo, ne da ga pogledaš ali pa si morda misliš: »To je posledica vina. Pijan je!«, se vprašaj, ne, če je ta človek pijan, ampak se vprašaj, če morda ni tvoje srce otrdelo, če ni tvoje srce postalo led. Ta zaključek kaže, da je usmiljenje do človeškega življenja, ki je v stiski, resnično obličje ljubezni. S tem postanemo resnični Jezusovi učenci in razodevamo Očetovo obličje: »Bodite torej usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen« (Lk 6,36). Bog naš Oče je usmiljen, ker ima sposobnost tega usmiljenja, da se približa naši bolečini, našemu grehu, našim razvadam, naši bedi.

   Devica Marija naj nam pomaga razumeti ter predvsem vedno bolj živeti neločljivo povezanost, ki je med ljubeznijo do Boga, ki je Oče ter konkretno in velikodušno ljubeznijo do naših bratov in sester in nam da milost, da bi imeli usmiljenje ter v njem rastli.
   Papež Frančišek

   Odgovori
4. janez says:

   12. julija, 2025 at 19:02

   Božja beseda za nedeljo, 13. julija 2025 15. nedelja med letom (leto C)

   »In Jezus mu je rekel: ‘Pojdi in ti delaj prav tako!’« (Lk 10,37b)
   Ljubezen do Boga in do bližnjega sovpadata: v najmanjšem srečujemo Jezusa in v Jezusu srečujemo Boga. »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo,« pravi sv. Pavel (1 Kor 10,17). Združitev s Kristusom je obenem združitev z vsemi ostalimi, katerim se on podarja. Ljubezen (agape) do Boga in ljubezen (agape) do bližnjega sta zdaj zares združeni: učlovečeni Bog nas vse priteguje k sebi. Zato razumemo, da postane agape tudi ime za evharistijo: v njej prihaja Božja agape telesno k nam, da bi v nas in po nas nadaljevala svoje delo. Samo na tej kristološko-zakramentalni podlagi lahko prav razumemo Jezusov nauk o ljubezni. Prehod od postave in prerokov k dvojni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega, k čemur nas Jezus vodi, kakor tudi dejstvo, da je vsa verska eksistenca osredotočena na to zapoved, ni samo morala (nravnost), ki bi mogla obstajati samostojno poleg vere v Kristusa in poleg njegovega ponavzočenja v samem zakramentu: vera, bogočastje in etos se prepletajo kot enotna stvarnost, ki se oblikuje v srečanju z Božjo agape.Običajno nasprotje med bogočastjem in etosom tu preprosto odpade. V samem »bogočastju«, v evharističnem občestvu sta prisotna oba vidika, biti ljubljen in ljubiti druge. Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena. Nasprotno pa postane »zapoved« ljubezni mogoča le, ker ni zgolj zahteva: ljubezen je lahko »zapovedana« le zato, ker je najprej podarjena.

   Evangeljska prilika, ki jo pripoveduje evangelist Luka, je del vrste prizorov in dogodkov, ki so vzeti iz vsakdanjega življenja in s katerimi nam Jezus pomaga razumeti globine Božje ljubezni do vsakega človeka, posebej do tistih, ki trpijo zaradi bolezni ali bolečin. S sklepnimi besedami iz prilike o usmiljenem Samarijanu: »Pojdi in ti delaj prav tako« (Lk 10,37), Gospod tudi pokaže odnos, ki naj bi ga imel vsak njegov učenec do drugih, posebej tistih v potrebi. Iz neizmerne Božje ljubezni je potrebno skozi močan odnos z njim v molitvi črpati moč za življenje iz dneva v dan s konkretno skrbjo – podobno kot usmiljeni Samarijan – za tiste, ki trpijo telesno ali duševno oz. prosijo za pomoč.
   Različni cerkveni očetje so v usmiljenem Samarijanu videli Jezusa samega; v človeku, ki je padel med razbojnike pa Adama, našo pravo človeškost, ranjeno in zmedeno zaradi greha (prim. Origen, Homilija o Lukovem evangeliju XXXIV, 1–9; Sv. Ambrož, Komentar k Evangeliju po sv. Luku, 71–84; Avguštin, Pridiga 171).

   Jezus je sin Boga, ki pokaže zvesto, večno in brezmejno Očetovo ljubezen. Jezus pa je tudi tisti, ki se je kot Bog ponižal in z učlovečenjem prevzel človeško naravo (prim. Flp 2,6–8), se približal človeškemu trpljenju celo do spusta pred pekel, kot molimo v apostolski veroizpovedi, da bi človeštvu prinesel upanje in svetlobo. Jezus se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom (prim. Flp 2,6), ampak poln usmiljenja gleda na brezno človeškega trpljenja ter podarja olje tolažbe in vino upanja.

   Prilika o usmiljenem Samarijanu (prim. Lk 10,25-37) prinaša predvsem dve pomembni pojasnili. Medtem ko se je pojem »bližnji« dotlej bistveno nanašal na člane istega naroda in na tujce, ki so se naselili v izraelski deželi, torej na skupnost, ki je bila solidarna z deželo in ljudstvom, je ta meja zdaj odstranjena: vsak, ki me potrebuje in kateremu lahko pomagam, je moj bližnji. Pojem »bližnji« je posplošen, vendar ostane konkreten. Čeprav se razširi na vse ljudi, pa vendar ne ostane izraz neke splošne abstraktne ljubezni, ampak zahteva mojo dejavno zavzetost povsod. Naloga Cerkve je, da vedno znova pojasnjuje povezavo med oddaljenostjo in bližino za praktično življenje svojih članov. Leto vere, ki ga obhajamo, je primerna priložnost za okrepitev dobrodelnosti v naših cerkvenih skupnostih, saj vsak izmed nas lahko postane usmiljeni Samarijan za tiste, ki so nam blizu.

   Pokojni papež Benedikt XVI

   Odgovori
5. janez says:

   12. julija, 2025 at 11:23

   Papež Frančišek: Bog nam odpušča pod pogojem, da tudi mi odpustimo drugim in se poboljšamo

   Bog je velik. Žal sem jaz grešil
   »Odlomek iz Knjige preroka Daniela (glej Dan 3,25.34-43) nam pripoveduje o Azariju, ki je bil vržen v ogenj, ker ni hotel zatajiti Gospoda. A Azarija se ne pritožuje pred Bogom zaradi prejete kazni, ne graja ga in se ne sklicuje na njegovo zvestobo. Nadaljuje z izpovedovanjem Božje veličine in gre do izvora zla ter pravi: ‘Ti si nas vedno rešil, a žal smo grešili.’ Azarija obtoži sebe in svoje ljudstvo. Obtožba nas samih je prvi korak k odpuščanju: Obtožiti sami sebe je del krščanske modrosti. Ne obtožiti drugih. Sami sebe. Jaz sem grešil. In ko pristopimo k zakramentu pokore, imejmo v mislih tole: ‘Veliki Bog nam je dal mnogo stvari. A žal sem jaz grešil, jaz sem užalil Gospoda in prosim odrešenja.’

   Gospodu je všeč skrušeno srce
   Neka gospa je pri spovedi na dolgo govorila o grehih tašče, da bi na ta način opravičila samo sebe, dokler ji duhovnik ni rekel, da je dovolj in naj sedaj prizna še svoje grehe. To je Gospodu všeč, kajti Gospod sprejme skrušeno srce, kajti – kakor pri Azariju – ‘ni razočaranja za tiste, ki zaupajo vate’. Skrušeno srce, ki Gospodu pove resnico: ‘To sem storil, Gospod. Grešil sem zoper tebe.’ Gospod mu zapre usta, kakor oče svojemu izgubljenemu sinu, ne pusti mu govoriti. Njegova ljubezen ga prekrije. Vse odpusti.

   Bog odpušča pod pogojem, da odpustimo in da se spreobrnemo
   Naj nas ne bo sram povedati svojih grehov, kajti Gospod nas opravičuje, ne samo enkrat, ampak vselej. A obstaja pogoj. Božje odpuščanje pride v nas z vso močjo pod pogojem, da mi odpustimo drugim. In to ni lahko. Zamera si namreč naredi gnezdo v našem srcu in tako vedno ostaja grenkoba. Velikokrat nosimo s sabo seznam stvari, ki so nam bile storjene: ‘Ta mi je naredil to, storil mi je tisto, storil mi je tole …’ Poboljšajmo se tudi mi in dajmo zgled drugim.

   Ne pustimo se vkleniti hudemu duhu sovraštva
   Ne pustimo se vkleniti hudemu duhu sovraštva, kajti sovraštvo zasužnjuje. To sta dve stvari, ki nam bosta pomagali razumeti pot odpuščanja: ‘Ti si velik Gospod, a žal sem grešil’ in ‘Ja, odpuščam ti, sedemdesetkrat sedemkrat, pod pogojem, da ti odpustiš drugim’. In da se vrneš k Očetu. In Hodiš po Poti ki vodi k Jezusu.

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 6.3.2018)

   Odgovori
6. janez says:

   12. julija, 2025 at 10:19

   »Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.« (Mt 10,30-31)

   Razlaga Božje Besede za 12.7.2025: Vam so celo lasje na glavi prešteti

   V razmerah, ki so kristjanom in krščanstvu zelo neprijazne, so te besede zelo pomembne. Še bolj pomembne pa so za tiste, ki živijo v državah, kjer so kristjani preganjani. Zadnja leta pospešeno izginjajo kristjani v Iraku in drugod na Bližnjem vzhodu, pa tudi v Indiji in v Afriki, kjer teroristične fundamentalistične skupine načrtno iztrebljajo kristjane (denimo v Nigeriji), da ne omenjam Severne Koreje. Tam je biti kristjan že samo po sebi življenjsko nevarno, kaj šele, da bi vero javno izpovedoval.

   Jezus nas spodbuja, da se preganjanj ne bi smeli toliko bati kot popuščanja skušnjavi, da bi svojo dušo “prodali”. V znani knjigi “Koča strica Toma” lahko proti koncu najdemo presunljiv odlomek o tem, kako je stari suženj Tom svojemu lastniku in rablju Legreeju odkrito povedal, da je sicer res kupil Tomovo telo, ne pa tudi duše. Legree se je skupaj s svojimi posurovelimi priganjači strahotno lotil Toma, ki je nato pretepen od udarcev umrl. In tako kot Jezus prosil za svoje preganjalce.

   Kaj je tisto, kar lahko ugnobi človeka in ga pošlje v pekel? Najprej predvsem zakrknjenost srca in oddaljitev od Boga. Velikokrat se to ne zgodi povsem zavestno, ampak tudi preko samoprevare. Mnogi kristjani dandanes zaradi iskanja sreče nasedejo nekrščanskim “duhovnim učiteljem”, ki jim ponudijo hitro rešitev problemov, zdravje, bogastvo, itd. Ne uvidijo pa, da se s tem nehote zavežejo v odnos s hudičem in njegovimi angeli, se oddaljijo od Jezusa. Jezusovo oznanilo tako ne more in ne sme ostati skrito. Oznanjeno mora biti vsem. Za mnoge je to lahko neprijetna resnica in nanjo reagirajo demonsko – s preganjanjem oznanjevalcev. To je žal “naravno stanje” krščanstva. Če oznanilo ne izzove nasprotne reakcije, se moramo vprašati, kakšno krščansko oznanilo je to, če je res krščansko.

   Ali smo res pripravljeni izpovedati zvestobo Jezusu tudi pred ljudmi? To vprašanje je bilo posebej pomembno za Petra, ki je Jezusa trikrat zatajil. A ta zatajitev predstavlja célo človeštvo. Vsi smo kdaj tako ali drugače zatajili Jezusa, a nas rešuje Jezusov usmiljeni pogled. Jezus tu povsem glasno in jasno poudari vrednost ter dostojanstvo človeka. Bog nas ni ustvaril za pogubljenje. Ustvarjeni smo za nebesa, vendar je tudi od nas odvisno, ali bomo res to dosegli. Za Boga je vsak od nas vreden veliko več kot vsa množica vrabcev, a če kdo da svoje zemeljsko življenje za Kristusa, je veliko večja dragocenost rojstvo za nebesa kot prezgodaj končano življenje.

   Pripravil: Ervin Mozetič, Pridi in Poglej, 12. 7. 2025

   Jezus danes v evangeliju opozarja učence, da so v Božjih rokah in da se ne smejo bati preganjanja ter nasprotovanja. Nihče jim ne more vzeti Božje zmage in večnosti, ki je v njih. Trudil se bom ohraniti pogum in pokončnost vere tudi v okolju, ki je nasprotno ali indiferentno. Gospod, pokaži mi, da sem vedno v tvojih rokah. Naj se ne izmaknem, ko bi moral pričevati o tebi in tvoji ljubezni.

   Dr. Primož Krečič, župnija Koper

   Odgovori