Članki za dušo

15.079 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   29. novembra, 2025 at 10:25

   Papež Frančišek: Homilija, nedelja, 1. december 2019 in 27. november 2016

   Nedelja, 30. novembra 2025: »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mt 24,36)

   Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes na prvo nedeljo adventnega časa začenja novo bogoslužno leto. V teh štirih adventnih tednih nas bogoslužje vodi k obhajanju Jezusovega rojstva, medtem pa nas tudi spominja, da On vsak dan prihaja v naše življenje in se bo v slavi vrnil ob koncu časov. Ta gotovost nas vodi k temu, da gledamo z zaupanjem v prihodnost, kakor nas k temu vabi prerok Izaija, ki s svojim navdihnjenim glasom spremlja vso adventno pot.

   V današnjem prvem berilu Izaija prerokuje, da »se bo zgodilo poslednje dni: Gora hiše Gospodove bo trdno stala vrh gorà, nad griči se bo vzdigovala. In hiteli bodo k njej vsi narodi« (Iz 2,2). Gospodov tempelj v Jeruzalemu je predstavljen kot točka, h kateri se stekajo, kot točka kjer se srečajo vsa ljudstva. Po učlovečenju Božjega Sina se je Jezus razodel kot resnični tempelj. Zaradi tega je čudovito Izaijevo videnje božanska obljuba, ki nas spodbudi, da začnemo z romanjem, s hojo proti Kristusu, smislu in cilju zgodovine. Tisti, ki so lačni in žejni pravičnosti, jo lahko najdejo samo, če hodijo po Gospodovih poteh. Medtem ko zlo in greh prihajata iz dejstva, da posamezniki in družbene skupine raje hodijo po poteh, ki jih narekujejo sebični interesi, ki povzročajo spore in vojne. Advent je ugoden čas za sprejetje Jezusovega prihoda, ki prihaja kot glasnik miru, da bi nam pokazal Božje poti.

   V današnjem evangeliju nas Jezus opominja, naj bomo pripravljeni na njegov prihod: »Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod« (Mt 24,42). Bedeti ne pomeni imeti fizično odprtih oči, ampak imeti srce svobodno in obrnjeno v pravo smer, torej pripravljeno za darovanje in služenje. To pomeni bedeti. Spanec, iz katerega se moramo zbuditi, je sestavljen iz ravnodušnosti, ničevosti, iz nesposobnosti za vzpostavljanje pristnih človeških odnosov ter da se zavzamemo za brata, ki je sam, zapuščen ali bolan. Pričakovanje Jezusa, ki prihaja, se mora torej prevesti v prizadevanje za budnost. Gre najprej za to, da se čudimo Božjemu delovanju, njegovim presenečenjem, da damo Njemu, Bogu primat. Budnost tudi konkretno pomeni, da smo pozorni do svojega bližnjega, ki je v težavah, pustiti se nagovoriti njegovi stiski, ne da bi pričakovali, da bi on ali ona, prosila za pomoč, temveč se naučiti predvideti in v naprej pomagati, kakor to od vedno počne Bog z nami. Naj bo to čas upanja, ko gremo naproti Gospodu, ki nam prihaja naproti. Naj bo čas upanja! Resničnega upanja, utemeljenega na zvestobi Bogu in na naši odgovornosti.

   Evangeljski odlomek (prim. Mt 24,37-44) nas uvede v eno najbolj mikavnih tem adventa, to je Gospodov obisk človeštva. Prvi obisk se je zgodil, to vsi vemo z učlovečenjem, Jezusovim rojstvom v betlehemski votlini; drugi se dogaja v sedanjosti, saj nas Gospod vsak dan nenehno obiskuje, hodi ob nas s svojo tolažečo prisotnostjo; in končno bo tudi zadnji obisk, ki ga izpovedujemo vsakič, ko molimo veroizpoved: »In bo spet v slavi prišel sodit žive in mrtve«. Danes nam Gospod govori o tem svojem zadnjem obisku, ki se bo zgodil ob koncu časov in nam pove, kam bo prispela naša pot.

   Božja Beseda izpostavi nasprotje med normalnim odvijanjem stvari, torej vsakodnevno rutino, ter nenapovedanim Gospodovim prihodom. Jezus pravi: »Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel« (vv. 38-39). Tako pravi Jezus. Vedno naredi globok vtis na nas, ko pomislimo na ure pred veliko ujmo. Vsi so mirni, počnejo običajne stvari in se ne zavedajo, da se bo njihovo življenje popolnoma spremenilo. Evangelij nas ne želi prestrašiti, temveč odpreti naše obzorje za nadaljnje razsežnosti, še večje, ki po eni strani zmanjša pomen vsakodnevnim stvarem, a jim istočasno da še bolj dragocen in odločilen pomen. Odnos z Bogom, ki nas pride obiskati, osvetli vsako dejanje, vsako stvar v drugačni luči in jim da globlji, simbolni pomen.

   Iz takšnega pogleda izhaja tudi povabilo k treznosti, da ne bodo nad nami gospodovale stvari tega sveta, materialne resničnosti, ampak jih bomo mi obvladovali. Če se jim nasprotno pustimo pogojevati in nadvladati, ne bomo mogli zaznati, da je še nekaj veliko bolj pomembnega, torej naše dokončno srečanje z Gospodom. To je pomembno. Vsakodnevne stvari morajo imeti to obzorje in biti usmerjene k temu obzorju, k temu srečanju z Gospodom, ki prihaja zaradi nas. V tistem trenutku, kakor pravi evangelij: »Dva bosta na polju: eden bo sprejet, drugi puščen« (v. 40). To je povabilo k budnosti, saj ko ne vemo, kdaj bo prišel, je potrebno, da smo vedno pripravljeni na odhod.
   V tem adventnem času smo poklicani razširiti obzorje našega srca, da se bomo pustili presenetiti življenju, ki vsak dan prinaša novosti. Da bomo to lahko storili, pa je potrebno naučiti se, da ne bomo odvisni od naših gotovosti, od naših ustaljenih shem, kajti Gospod bo prišel tisto uro, ko si ne predstavljamo. Prišel bo in nas uvedel v še lepšo in še večjo razsežnost.

   Marija, čuječa Devica in Mati upanja, naj nas vodi na tej poti in nam pomaga, da svoj pogled usmerimo proti »Gospodovi gori«, podobi Jezusa Kristusa, ki privlači k sebi vse ljudi in vsa ljudstva.

   Papež Frančišek

   Odgovori
2. janez says:

   29. novembra, 2025 at 10:08

   Sobota, 29. november 2025: Čujte torej vsak čas

   »Zato bedite in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo.« (Lk 21,36)

   Velika znamenja bodo spremljala prihod Rešitelja. Taki dogodki pa običajno v ljudeh porajajo strah. Jezus nas zato kliče k čuječnosti: »Čujte torej vsak čas in prosite, da bi vsemu temu, kar se bo godilo, mogli ubežati«.

   V jedru našega pričakovanja je srečanje med Bogom in človekom. Bog je tisti, ki izpolni svoje obljube. Človek je tisti, ki dvigne glavo in srce, da bi bil sposoben videti, kako se uresničujejo Božje obljube v njegovem srcu in v nas vseh. Cerkev nas vabi: »Čujte in vsak čas molite.« Bodimo pozorni in si prizadevajmo, da bo naše srce odprto za Boga. Če ne bo, ne bomo sposobni dojeti niti videti tega, kar Bog dela, ampak se bomo v hipu ujeli v prekletstvo strahu. Strah, ki nas bo zgrabil za vrat, je najbolj očitna dediščina greha in notranje teme, ki iz njega izvira. Odprto srce za Boga pomeni, da bomo premagali strah. Bog, ki nas kliče, da bi ga spoznali, je Bog, ki vsakega človeka ljubi in spoštuje in mu s svojo obljubo prihaja naproti. Bog čaka, da bi srečal srca, ki so odprta za njegovo obljubo.

   Išče potrpežljive ljudi, ki bodo verovali njegovi obljubi in zaupali, da bodo dobroto, ki jo Božja obljuba razodeva, tudi doživeli. Doživetje Božje dobrote do nas ni samo po sebi umevno. Jezus, ki se je rodil v naši zgodovini, pa je prišel vanjo prav zato, da bi nam oznanil in nas spomnil na Božjo dobrotljivost. Prišel je, da nam Božja dobrotljivost zasveti in zažari ter nas osvoji in pomiri. Sin človekov nam prinese Božjo dobrotljivost, ki premaga naš strah pred smrtjo kot kaznijo in virom vseh naših nevšečnosti.

   Na začetku adventa se z nedeljo Karitas zaključuje teden Karitas, ki nas spominja, da po vzoru našega Gospoda Jezusa delamo dobro. Vabi nas, da odpremo svoje srce za pomoč ljudem v stiski, saj bomo le tako izkazali pristno krščansko držo. Možnosti je zelo veliko, saj je vedno več pomoči potrebnih med nami. Ni si potrebno izbrati najtežje naloge, ampak to, kar zmoremo. Gospod ne gleda na kvantiteto ampak na kvaliteto naših dejanj, koliko ljubezni smo vložili v svoje delo za uboge. Če bomo storili nekaj dobrih del, bo naša priprava na Božič toliko boljša in možnost, da začutimo Jezusa v svojem srcu, toliko bolj gotova. Tako bomo začutili srečo in veselje v svojem srcu in osrečili tudi druge. Zato čujmo in molimo, predvsem pa se odprimo Božji milosti, da nas vodi in usmerja po poti ljubezni do Boga in človeka.
   Pripravil: Ervin Mozetič, Pridi in poglej

   Addendum
   Jezus vabi k čuječnosti in budnosti, da ne bi oblagal srca z navezanostjo na stvari in odnose. Drugi vidik pa je vztrajna molitev, ki me pripravlja na odprtost za ta prihod. Trudil se bom živeti budno in odgovorno, zmerno bom uporabljal dobrine in pričakoval Jezusa. Gospod, obvaruj me pred malomarnostjo, da ne bi prezrl tvojega prihoda in bi te sprejel: “Pridi!”

   Dr. Primož Krečič, stolni župnik v Kopru

   Odgovori
3. janez says:

   28. novembra, 2025 at 9:18

   Odslej ljubim le Tebe Gospod Jezus in hodim za Teboj ali latinsko Ex hoc solum amo te Dominus Iesus sequere me et te

   Molitev je odgovor, ki ga spodbudi beseda, s katero se na nas obrača Bog. On je prvi, On vedno prevzema pobudo, ker nas ljubi prvi (prim. 1 Jn 4,19). Molitev, če je resnična, je vedno ljubeč odgovor na Njegovo besedo ljubezni. Če naša molitev ne izhaja in nas ne vodi k poslušanju Boga, njegove besede, ostajamo zunaj molitve, samo na njeni lupini. Toda, samo z lupinami se ne moremo nahraniti. »Poslušanje« je ključ do Svetega pisma. Glagol »poslušati« najdemo 1100-krat v Stari zavezi in 445-krat v Novi zavezi. Bog nas torej vedno znova spodbuja, da postanemo poslušalci Njegove Božje besede. Temu poslušanju oziroma slišanju Božje besede pa naravno sledi naš odgovor molitve in ljubezni, pokorščine Božji besedi in njeno uresničenje. V biblično-krščanskem kontekstu ima molitev svoje mesto po poslušanju Božje besede, to je po njenem branju in meditaciji, premišljevanju. Je tisti pomemben pogovor z Bogom, ki prevzema pobudo in pričakuje naš odgovor. Poslušanje Boga je torej srce molitve. In Bog nam pri molitvah in poslušanju Božje Bosede pove, kaj je prav in kaj ne in kaj hoče od nas. Božja beseda je Njegova Navzočnost, je konkretna obstoječa Božja Oseba, ki je Vsemogočna in Vseprisotna povsod, česar s svojo človeško pametjo ne zmorem razumeti! Vabi nas, da vstopimo z vero in ljubeznijo v živo občestvo z Njo in da vedno ostanemo skupaj v dobrem in v slabem. Premišljevanje ni sicer nepomembno. Je celo zelo pomembno, toda preseči ga mora naslednji korak, ki vodi globlje, korak dejavne in goreče vere in spolnjevanje Božje Volje in Naukov Evangelija, ki Slavi Boga in se mu Zahvaljuje, ko vsak dan izžarevamo Kristusa in ljudem prinašamo Luč Odrešenja in Veselje Božje Ljubezni. Ko berem Sveto pismo berem namreč pismo Božjega prijatelja, ki je včasih precej oddaljen, včasih pa zelo blizu nas, ki je ko pride, pri meni in v meni, v drugih ljudeh in v Naravi, ki me obkroža. Sem sposoben le gledatri ali tudi prisluhniti in tudi videti ter se čuditi?! Pri sebi, v srcu imam tudi njegovo sliko, ki mi na poseben človeški način oživlja Njegove Besede in nauke, njegove vrstice iz Svetega pisma. Berem. Gledam. Znova berem. Molim. Premišljujem. Molim. Prosim. Delam. Služim in pomagam. Truden zvečer omahnem in zaspim z mislijo Nanj. In zjutraj vstanem z mislijo Nanj. Koliko spominov na vsa leta skupnega dela, veselja in problemov se odpira in ponavzoči v mislih in srcu! Vsaka beseda v Njegoverm Svetem pismu, vsak Nauk in Vsaka Njegova Beseda mi ljubeznivo in ljuberče prikliče trenutke, situacije in poteze njegove Božje Ljubeče in Usmiljene Osebnosti, ko so izpuhtele negativne misli, skrbi in teržkoče in me je napolnila in me Nagovorila lahna Ljubeča Usmiljenost. Nepričakovano zazvoni spet Včasih Nekdo pri vratih. Žal mi je, da sem prekinjen prav v tem trenutku dialoga in molitve. Grem odpret … Neverjetno! Pred mano je prav On, moj Prijatelj, ki mi je poslal sporočil in mi pisal pred nekaj dnevi, da bo spet prišekl k meni na obisk. Kako se veselim in kako neučakan sem, da spet pride in se naseli v meni Božji Mir, ki ga ni nikjer! Nepopisno veselje … Odložim Sveto pismo, ki ga imam v rokah, kajti sedaj sem z Njim, ki je osebno navzoč in me Učii in me Vodi ter me nežno usmerja kako in kaj, ko se, zašel in se iščem. Prenesimo to izkušnjo na našo molitev in branje Svetega pisma ter na dobra dela in služenje drugim. Kadar beremo Sveto pismo in se ustavimo v premišljevanju ob Božji besedi, smo na poseben način pred živo navzočim Bogom. Ko pomagamo drugim pa pomagamo sebvi in dobimo neslišne komaj sluteče impulze Božje Dobrote in Njegove Miline. On sam je tu, da nam spregovori in nas Vodi. Besede, ki jih beremo in premišljujemo, nas morajo »zagrabiti« in nas stanovitno voditi v navzočnost Njega, ki jih je povedal in ki jih govori sedaj nam, meni osebno, tukaj in zdaj. In Jezus hoče, da vse Njegove svete Nauke in Božjo Besedo prelijemo v vsakdanje življenje dejavne Vere v Jezusa Odrešenika in Učenika, da smo ponižni in goreči, ko je treba hoditi za Jezusom in spolnjevati Božjo Voljo v vsem, kar Bog hoče od nas! Svobodna volja je prečudoviti dar, ki pa ga spremlja tudi naša človeška neznanska odgovornost. Potrebujemo Boga ob sebi. Lahko se odločimo, da bomo Boga ljubili, lahko pa tudi, da se bomo od njega odvrnili ali se mu odzvali kasneje. Vsak dan smo poklicani k odločitvam, majhnim in velikim, in vse zaznamujejo nadaljnji potek našega življenja. Kako pa je z nami? Jezus bo danes poklical tudi nas. Sveti Duh nam bo spregovoril na tak ali drugačen način. Kako se bomo odločili? Bomo oklevali spregovoriti o svoji veri sosedu ali sodelavcu v težavah? Bomo za en dan vse preložili in opravili svojo spoved ali spravo z nekom, ki smo ga užalili ali pa se bomo spokorili in popravili krivico in škodo z opravičilom in dobrim delom in dali dober zgled? Ali se še ne bomo spreobrnili in se poboljšali? Bog nas Čaka da pridemo nazaj k Njemu! Bodimo raje kakor misijonarji in apostoli, ki so prišli k Jezusu takoj, ko jih je poklical in ki so šli in razširjali Božje Oznanilo med ljudi. Bodimo kakor tisti, ki ni hotel iti za Kristusom šele naslednji dan, ampak ki je odšel per takoj. Brez Izgovorov. Ne zamudimo nobene priložnosti in se še danes odločimo, da bomo hodili za Jezusom po običajnih pa tudi neobičajnih poteh. Vse imamo, če Vanj Verujemo in mu Zaupamo. Ko bodo drugi videli naš zgled, bodo tudi oni radi pohiteli k Jezusu; spoznali bodo, da je sedaj »čas milosti … in dan rešitve« (2 Kor 6,2). Živimo skromno, bodimo ponižni in pravični, Usmiljeni in Dobri, prinašajmo Božjo Luč in Upanje, molimo zase in za druge in dajajmo drugim ljudem tihi zgled.
   Razne misli in premisleki ter lastni doprinos

   Molitev
   Za Teboj bom odslej hodil Gospod, kamor greš. Odslej bom ljubil le Tebe Gospod Jezus, sledil bom le Tebi, le Tebi sem pripravljen služiti, saj je le to, da ti vladaš, pravično. Hočem biti pokoren in ubogljiv Tvoji Volji Gospod. Naroči, prosim te, ukaži vse, kar hočeš; le ozdravi me egoizma, egocentrizma, materialne zaslepljenosti, odpri mi ušesa, da bom poslušal in slišal tvoje besede; ozdravi, odpri mi oči, da bom videl Tvojo voljo. Prosim Poduči me in Vodi me, da bom končno razumel, kaj hočeš od mene Ljubeči in Usmiljeni Gospod. Odženi od mene neurejenost misli in duha, da Te bom prepoznal in Ti sledil ter spolnjeval Tvoje Nauke in zahteve. Povej mi, kako naj si prizadevam s Tvojom Pomočjo in se trudim, da Te bom videl: Upam, da bom znal izpolniti vse tvoje zapovedi in ukaze. Sprejmi me grešnika, prosim te, svojega begajočega grešnega sina, o Gospod, najbolj Usmiljen in Najbolj Dober in najboljši Oče med vsemi očeti in dobrotniki. Amen.

   SVETI AVGUŠTIN

   Psalm 25,10: Vse GOSPODOVE steze so dobrota in zvestoba za tiste, ki ohranjajo njegovo zavezo in njegova pričevanja.  

   Odgovori
4. janez says:

   28. novembra, 2025 at 9:11

   Petek, 28. november 2025: Moje besede so večne

   Ali nas mora biti Jezusovih besed strah? Če bi vedeli, da se bo začel dogajati konec sveta že jutri, bi bile pred spovednicami takšne vrste kot še nikoli. Toda v resnici ne vemo nič.

   Jezus nas opozarja na stalno pripravljenost. Vabi nas, naj opazujemo znamenja časa. Ob tem Jezus uporabi primerjavo s smokvinim drevesom. Toda bistvo je v tem, da se ne damo zavesti. Vse to, kar nas obdaja, je ustvarjeno. In vse to je podrejeno Tistemu, ki prihaja sodit svet. Sonce in luna sta ustvarjeni nebeški telesi, pa vendar so ju stara ljudstva častila po božje. Ko se bodo začela dogajati nenavadna znamenja na njih, bomo vedeli, da je Jezusov prihod že zelo blizu.

   Bistveno v tem odlomku pa je, da je Božja beseda večna. Ostala bo in presegla tudi obstoj ustvarjenega sveta. On, ki je z b(B)esedo ustvarjal svet – in ta svet je bil ustvarjen po Jezusu – ustvarja novo nebo in novo zemljo. Navsezadnje je bila že Jezusova žrtev na križu prispodoba tega konca. Njegovo umrljivo telo je bilo križano, Jezus je na križu umrl. In tudi takrat je sonce otemnelo. Začelo se je nekaj novega. Obdobja Jezusovega javnega delovanja je bilo nepreklicno konec. Jezus je prelil kri “nove in večne zaveze”. To, kar so napovedovali preroki, se je sedaj uresničilo. Vstal je od mrtvih in njegovo učenje je šele dobilo pravi pomen. Vse te dogodke so spremljala nenavadna znamenja: potres, tema, vihar, odpiranje grobov.

   Z veliko nočjo se je tako začel “drugi polčas” človeške zgodovine, če uporabimo izraz iz nogometne tekme.
   Boj z zlom se še vedno nadaljuje. Bomo vztrajali do konca? Bomo ostali zvesti borci vse do zadnjega sodnikovega žvižga po podaljških?

   Da, zmaga ekipe je bila ob polčasu zagotovljena, toda če sami ne vztrajamo in z neaktivnostjo puščamo prednost nasprotniku, smo dejansko poraženci. Nismo več del zmagovalne ekipe, ampak delamo za nasprotnika.
   Z Jezusovim ponovnim prihodom bo človeška zgodovina končana. To pomeni konec tekme z zlom. Vse ustvarjeno je minljivo, Bog pa je večen. Če se držimo njegove Besede, nam je zmaga zagotovljena.

   Pripravil: Ervin Mozetič, Pridi in poglej

   Odgovori