Članki za dušo

4.098 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   11. aprila, 2021 at 11:59

   »SESTRA, BRAT, ALI ŽELIŠ DOKAZ ZA TO, DA SE JE BOG DOTAKNIL TVOJEGA ŽIVLJENJA? PREVERI, ČE SE SKLANJAŠ NAD RANE DRUGIH. DANES JE DAN, V KATEREM SE JE POTREBNO VPRAŠATI: »ALI SEM JAZ, KI SEM TOLIKOKRAT PREJEL MIR OD BOGA, NJEGOVO ODPUŠČANJE, NJEGOVO USMILJENJE, USMILJEN Z DRUGIMI?« (iz homilije svetega očeta)

   Papež Frančišek je med homilijo na nedeljo Božjega usmiljenja spregovoril o tem, kako so učenci, ki so od Jezusa prejeli usmiljenje, tudi sami postali usmiljeni. Povabil je, naj isto storimo tudi mi ter dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje.

   V homiliji je sveti oče izpostavil tudi naslednje: Sestra, brat, ali želiš dokaz za to, da se je Bog dotaknil tvojega življenja? Preveri, če se sklanjaš nad rane drugih. Danes je dan, v katerem se je potrebno vprašati: »Ali sem jaz, ki sem tolikokrat prejel mir od Boga, njegovo odpuščanje, njegovo usmiljenje, usmiljen z drugimi? Ali jaz, ki sem se tolikokrat hranil z Jezusovim Telesom, naredim kaj, da bi nasitil tistega, ki je reven?« Ne ostanimo brezbrižni. Ne živimo polovičarske vere, ki prejema, vendar ne daje, ki sprejme dar, vendar pa se ne podarja. Izkazano nam je bilo usmiljenje, postanimo usmiljeni. Saj če se ljubezen konča pri nas samih, se vera posuši v nerodovitno intimnost. Brez del usmiljenja umre (prim. Jak 2,17). Bratje in sestre, dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje. In prosimo za milost, da bi postali priče usmiljenja. Le tako bo vera živa. In življenje bo poenoteno. Le tako bomo oznanjali Božji evangelij, ki je evangelij usmiljenja, je poudaril sveti oče.

   Več o homiliji papeža Frančiška na nedeljo Božjega usmiljenja na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-04/sveti-oce-izkazano-nam-je-bilo-usmiljenje-postanimo-usmiljeni.html

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Janez says:

   11. aprila, 2021 at 10:27

   Za vse odkupljenje in odrešitev samo po Božji Milosti, samo po Veri samo v Jezusa Kristusa Učenika in Odrešenika je bila vsa krivda za greh – pretekli, sedanji in prihodnji – že kaznovana s smrtjo Jezusa na križu na Golgoti. Kristjani ne bodo nikoli kaznovani za greh, ker je Kristus v celoti trpel za naše grehe (Pismo Rimljanom 8,1–4). S svojo kazensko nadomestno smrtjo se je Kristus spokoril za krivdo za greh (jo odstranil, odvzel, nas Odrešil) za vse, ki verujejo vanj (Prvo Janezovo pismo 4,10). Zato je bila Božja pravična jeza nad našim grehom pomirjena (zadovoljena) (Pismo Rimljanom 3,21-26; Pismo Hebrejcem 2,17). Kristusova žrtev spremeni Božje stanje iz tega, da je bil proti nam, v to, da je za nas. Obnovljeni smo v Božjo naklonjenost, ker je bil problem, naš dolg za greh, odstranjen (Pismo Rimljanom 5,9-10). Poleg tega pa, ker je Kristus pripisal svojo pravičnost vernikom, smo po položaju vedno v stanju milosti pred Bogom. Smo nepreklicno opravičeni pred Bogom, ker je bila kazen za naš greh, smrt, popolnoma zadovoljena s Kristusovo smrtjo za nas (Drugo pismo Korinčanom 5,17-21; Pismo Kološanom 3,21-23). Nikoli ne bomo kaznovani zanj, ker je bil greh izvoljencev že sojen in obsojen na križu in nas je Jezus Odrešil. Vendar BOG VZGAJA SVOJE UPORNE IN GREŠNE OTROKE, ko grešijo in so v zmoti, tako kot bi jih moral vsak dobri in Ljubeči ter Skrbni Oče. Kristjani niso kaznovani za grehe, ki jih storijo, saj nas Bog nenehno Ljubi tudi takrat, ko grešimo in ga žalimo. Pač pa nas Bog Ljubeče in Skrbno vzgaja, da bi nas poboljšal in posvetil, nas spet napotil na Pot ki vodi k Jezusu Kristusu, ki je Pot, Resnica in Življenje ter naše Odrešenje. Gre torej za Božjo Vzgojo, ki je v tem, da se discipliniramo in poboljšamo in ne za to, da kristjani prejmemo Božjo kazen za naše grehe in žalitve Boga.

   BOG VZGAJA SVOJE UPORNE IN GREŠNE OTROKE, ko grešijo in so v zmoti, tako kot bi jih moral vsak dobri in Ljubeči ter Skrbni Oče. Kristjani niso kaznovani za grehe, ki jih storijo, saj nas Bog nenehno Ljubi tudi takrat, ko grešimo in ga žalimo. Pač pa nas Bog Ljubeče in Skrbno vzgaja, da bi nas poboljšal in posvetil, nas spet napotil na Pot ki vodi k Jezusu Kristusu, ki je Pot, Resnica in Življenje ter naše Odrešenje. Gre torej za Božjo Vzgojo, ki je v tem, da se discipliniramo in poboljšamo in ne za to, da kristjani prejmemo Božjo kazen za naše grehe in žalitve Boga.

   Če zanemarjamo redna sredstva Božje milosti in Usmiljenja do nas ljudi (zasebno in skupno preučevanje Svetega pisma, razlaganje Evangelijev, pridiganje v Cerkvi, čaščenje, molitev, spokoritev, bogoslužje in Gospodovo večerjo, spoved Bogu, spokoritev, Sveto Evharistijo, odpuščanje grehov) za posvečevanje (postopno rast v naši praktični svetosti z Božjo Milostjo in Pomočjo), to neizogibno vodi v vztrajanje v grešnem obnašanju in k hudobiji, kjer ni Boga in Njegove Ljubezni. Brez Boga ne moremo storiti nič. V takih primerih Bog vedno vzgaja svoje otroke na različne načine. Če jih ne bi, ne bi bil ljubeč Oče, ki nas hoče odvrniti od greha in da se Vrnemo kot Grešni Otroci nazaj k Njemu, ki nas vedno čaka in se vedno razveseli vsakogar, ki se vrne nazaj k Njemu!. Tako kot dobri starši vzgajajo svoje otroke za njihovo dobro, tako naš Nebeški Oče ljubeče popravlja z vzgojnimi ukrepi svoje otroke v njihovo korist (Pismo Hebrejcem 12,7–11). Torej Bog z vzgojo milostno odvrne svoje otroke od uporništva in greha v poslušnost Bogu, naše poboljšanje in bogaboječnost. Kot je rekel kralj David v Psalmu 32, nas Bog ljubeče pripelje k temu, da priznamo svoje grehe in se jih pokesamo, česar brez božanske vzgoje (discipliniranja) ne bi storili in bi vztrajali na grešni poti. Tako je vzgoja odrešujoča, očiščujoča in obnavljajoča, kajti Bog nas Ljubi in je do nas Usmiljen. Božanska vzgoja je Božji katalizator za našo rast v pobožnem in bogaboječem življenju. Bolj ko poznamo Boga, bolj razumemo njegovo željo po naši praktični svetosti v skladu s Kristusovo podobo in kako daleč smo od doseganja njegovega merila. Božanska vzgoja je Božji proces, ko nas Bog kot Dober in Ljubeč starš postopoma pripelje do podobnosti s Kristusom (Pismo Rimljanom 8,28–30; Drugo pismo Korinčanom 3,18; Pismo Kološanom 3,1–10). Božja Vzgoja je zato nekaj dobrega za nas grešne in uporne ljudi, da na Bog disciplinira, če se ne poboljšamo! Ljubimo Boga in se mu nenehno zahvaljujmo za Vso Ljubezen, Dobroto in Usmiljenje! Spreobrnimo se in se poboljšajmo, da bomo nosili Boga v Srcu in Duši! Da bomo dobili Božji Mir in Blagoslov za vse kar delamo!

   Odgovori
3. Janez says:

   11. aprila, 2021 at 10:20

   Krščansko življenje je lahko polno lepega doživetja ko živimo Bogu po Volji in Spolnjujemo Božjo Voljo, ko molimo in poslušamo in beremo Božjo Besedo in Sveto pismo, obenem pa je tudi nenehen boj proti grehu, ki prebiva v nas, dokler ostajamo na zemlji (Pismo Rimljanom 7,14–25). Ker je naše meso slabotno, pogosto zapademo v žalosten greh, saj nas hudobec skuša. Zato moramo pričakovati Božjo vzgojo za svojo neposlušnost, ko grešimo, ker je njegova želja, da bi bili posvečeni in ločeni od greha (Prvo pismo Tesaloničanom 4,3; Prvo Petrovo pismo 1,13–16). Naravne posledice greha bi nas prav tako morale odvrniti od greha. Na primer, če vernik nekaj ukrade, ga bo Bog discipliniral, tako da ga bo pripeljal k priznanju in kesanju za greh kraje; tako bo obnovil občestvo med seboj in tatom, ki se je pokesal. Vendar s tem družbene posledice tatvine niso odstranjene in so lahko hude, njihova posledica so lahko globe ali celo zapor, kar škoduje našemu pričevanju za Kristusa. To so naravne posledice greha, ki jih je treba prenesti, če se jim ne izognemo s poslušnostjo. Bog tako zelo ljubi svoje otroke, da deluje celo skozi te posledice, da nas očisti za naše posvečenje (Pismo Rimljanom 12,1–2). Bog nam hoče le vse Dobro in Najboljše! Ljubimo Boga in se mu vedno zahvaljujmo, ker je Dober in Usmiljen do vseh ljudi, tako vernih kot nevernih tudi takrat, ko grešimo in žalimo Božjo Ljubezen. Pri Bogu je vse mogoče in Njegova Vrata so za Njegove Otroke vedno Odprta. Čaka nas, da pridemo k Njemu Nazaj, da se pokesamo, spovemo, spokorimo ter poboljšamo! Sicer pa nas kot pravičen in ljubeč Starš disciplinira in opozori z Božjo Vzgojo, da se moramo poboljšati! Za spodbudo raje molimo in prosimo Boga Milosti, da bomo podobni Jezusu in spolnjevali Božjo Voljo! Veliko je dobrih zgledov pravičnega življenja vernikov, apostolov, misijonarjev, svetnikov in Jezusa Kristusa, ki naj nas spodbujajo, da bomo živeli kot Jezus po Evangeliju, Bogu v Čast in Veselje, nam pa v naše Zveličanje!

   Odgovori
4. Janez says:

   11. aprila, 2021 at 9:58

   ALI NAJ BI BILI KRISTJANI STRPNI DO ATEISTOV IN VERSKIH PREPRIČANJ DRUGIH LJUDI?
   V našem času »strpnosti« se moralni relativizem slavi kot najvišja vrednota. Vse filozofije, ideje in verski sistemi imajo enako vrednost, pravi relativist, in so vredni enakega spoštovanja. Tisti, ki so bolj naklonjeni enemu verskemu sistemu v primerjavi z drugimi ali – še huje – ki trdijo, da poznajo absolutno resnico, veljajo za ozkosrčne, nerazsvetljene ali celo fanatične. Seveda različna verstva zagovarjajo medsebojno izključujoče trditve in relativist ne more logično uskladiti popolnih nasprotij. Na primer, Sveto pismo trdi: »Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, potem pa pride sodba« (Pismo Hebrejcem 9,27), medtem ko nekatera vzhodna verstva učijo o reinkarnaciji. Torej, ali umremo enkrat ali velikokrat? Obe učenji ne moreta biti resnični. Relativist v bistvu ponovno definira resnico, da bi ustvaril paradoksalen svet, kjer lahko soobstajajo mnogovrstne, nasprotujoče si »resnice«. Jezus je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Evangelij po Janezu 14,6). Kristjan je sprejel Resnico, in sicer ne samo kot koncept, ampak kot osebo Jezusa Kristusa. To priznavanje Resnice oddalji kristjana od današnje tako imenovane »odprtosti«, ker sledi Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Kristjan javno priznava, da je Jezus Umrl na križu na Golgoti in vstal od mrtvih (Pismo Rimljanom 10,9–10). Če resnično verjame v vstajenje, kako je lahko »odprt« za nevernikovo trditev, da Jezus ni nikoli vstal od mrtvih? Če bi kristjan zanikal jasno učenje Božje besede, bi s tem izdal Boga in ne bi sledil Nauku Jezusa Kristusa. Bodimo pozorni na to, da smo v naših primerih do zdaj navedli temelje krščanske vere. O nekaterih stvareh (na primer o Jezusovem telesnem vstajenju) se ne da razpravljati, ker so temelj krščanske Vere in naše Odrešitve. Druge stvari so morda odprte za razpravo, na primer: kdo je napisal Pismo Hebrejcem ali kakšna je bila narava Pavlovega »trna v mesu«. Izogibati pa bi se morali vključevanju v razprave o stvareh, ki so drugotnega pomena (Drugo pismo Timoteju 2,23; Pismo Titu 3,9).

   Tudi ko kristjan razpravlja oz. se pogovarja o pomembnih naukih, bi moral obvladovati samega sebe in izkazovati spoštovanje drugim, ki imajo svoja verska prepričanja in se po njih ravnajo in tiho ter pravično živijo. Nekaj je, če se ne strinjaš z nekim mnenjem; nekaj drugega pa je, če omalovažuješ človeka. Prav je, da smo sočutni, razumevajoči in strpni do drugih ljudi in jih spoštujemo, kljub razlikam! Trdno pa se moramo oklepati naše krščanske Verske Resnice, kot jo Uči Jezus Kristus, obenem pa izkazovati strpnost in usmiljenje tistim, ki dvomijo vanjo. Kot Jezus moramo biti polni milosti in resnice (Evangelij po Janezu 1,14). Izkazujmo našo Vero v Jezusa Kristusa s svojim Pravičnim, Bogaboječim in Usmiljenim Življenjem z gorečo Vero v Boga, z Molitvijo, Dobroto in služenjem Ubogim v Ljubezni do Boga. Peter je našel dobro ravnotežje med pravim odgovorom in ponižnostjo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem« (Prvo Petrovo pismo 3,15–16). Bog je na križu umrl za vse ljudi! Brez razlik! Marsikaj kar je prav v človeških očeh pa ni prav v Božjih Očeh, kar je za nas Skrivnost! Za marsikaj, kar je nam s človeško pametjo nerazumljivo, lahko obstaja kakšen Smrivniosten razlog za različen verski nagovor ljudi, ki ga pozna le Bog, ki je Usmiljen, Vsemogočen in Vseveden. Bog ljubi vse ljudi, ker drugače ne more. Bodimo podobni Jezusu tudi mi! Izkazujmo krščansko Vero v Boga z našim življenjem, Vero in Molitvijo! Ne sodimo in ne kritizirajmo nikogar, ker skrivnostna so Gospodova Pota! Vsi smo namreč Božji Otroci in Jezus je na Golgoti umrl za vse ljudi na križu in Vstal ter odrešil greha vse ljudi. Ni našeda sodimo, ker Bog bo sodil v svoji Milosti in Usmiljenju!

   Častimo in Slavimo ter Ljubimo Boga in se mu nenehno za vse ponižno zahvaljujmo!

   Gotquestions, lastni doprinos et altro

   Addendum
   Tudi ateisti so dobri ljudje, če dobro delajo, je poudaril papež Frančišek, ki je še enkrat pozval vse verujoče in neverujoče ljudi, naj stopijo skupaj. Poglavar Rimskokatoliške cerkve ponavadi vernike nagovori v pridigi po jutranji maši v svoji rezidenci, kjer ponavadi nastopi brez vnaprej pripravljenega govora. V tej pridigi pa je poudaril, da je Jezus odrešil tudi ateiste.”Tudi njih, vsakogar,” je poudaril po poročanju vatikanskega radija. “Vsi moramo delati dobro.” “Samo delajte dobro in prepričan sem, da bomo našli skupno točko,” je bil jasen papež Frančišek. V svojem odnosu do ateistov se novi papež močno razlikuje od svojega predhodnika, papeža Benedikta XVI., ki je zaradi svojih stališč do drugače verujočih izzval številne kritike. Papež Frančišek zbuja pozornost znotraj Cerkve in zunaj nje. Razprava analizira značilnosti njegove osebnosti, prav tako pa tudi poudarke, ki jih daje papeški službi in pastoralni dejavnosti. V komunikaciji z ljudmi daje prednost človeku, njegovim potrebam in pričakovanjem. Številna znamenja kažejo, da je (bil) in da ostaja vedno blizu današnjemu človeku, zlasti ubogemu, bolnemu, osamljenemu, revnemu in zapostavljenemu. Cerkev je poklicana prepričljivo oznanjati človeštvu »veselje evangelija« in »radost ljubezni«, kakor pričujeta njegovi apostolski spodbudi. Prizadevati si mora za pastoralno spreobrnjenje in iskati novih načinov za služenje človeku. Sprejela je misijonsko poslanstvo: oznanjati evangeljsko veselje, ki ga prinaša Božja beseda, z uboštvom duha služiti ubogim, v dialogu sprejemati današnjega človeka in ga spremljati na poti k Bogu, prenavljati pastoralne strukture in iskati nove poti k človeku. Ljubimo Boga in ljudi in delajmo Dobro! Bog bo sodil ne mi grešni ljudje, ki bodimo Dobri, Usmiljeni in Ponižni ter izžarevajmo Jezusa, kamor gremo ali kjer smo z Gorečo Vero in Molitvijo! Tudi izkazovanje Usmiljenja in Dobrote ubogim je Molitev! Tudi Ljubezen do vseh bližnjhih in Samaritanska Pomoč kaže, da nosimo Boga ne samo z besedami ampak tudi v Srcu!

   Papež Frančišek in Rafko Valenčič, Bogoslovni Vestnik 11/2016

   Odgovori
5. Janez says:

   11. aprila, 2021 at 9:53

   François Pollien: Pusti Jezusu, da s svojim Duhom udejanja v tebi grešni in ubogi človek svoje blagre. Pusti mu, da hodi po svojih potih k tebi, zato da ti prinese svoje radosti in upanje. Pusti mu, da ti pomaga in te poveličuje, zato da bo v tebi poveličeval svojega Očeta. Pusti mu, da te prečka v vseh smereh in v vseh globinah, zato da bo tvoje bitje edinole in v celoti njegovo. Pusti mu, da použije tvoje življenje v svojo enost. Naj On deluje v tvojih čutilih, v tvojem srcu, v tvojem duhu, dokler mu ne boš po končanem delu mogel reči: »Vse je dovršeno« – ter boš izročil svojega duha v njegove roke (prim. Jn 19, 30; Lk 23, 46). Najprej – v tvojih čutilih. Naj jih On ozdravlja, s tem da izbrisuje sleherno možno sled zgrešene mikavnosti, onemoglosti, nerednosti, strastnosti. Moral bo izvršiti dolgotrajne in težavne spremembe in operacije, da bi dosegel najgloblje korenine. […] Toda ne boj se ničesar; saj veš, da si v rokah Njegove Ljubezni. Tvoja prizadevnost mora biti usmerjena k temu, da boš prišel iz topilnika očiščen kot najbolj prečiščeno zlato. Poslušaj ga, ko ti govori: Svetujem ti, da kupiš od mene v ognju očiščenega zlata, da obogatiš, in belih oblačil, da se oblečeš in se ne pokaže sramota tvoje nagote, in mazila, da si pomaziliš oči, da bi videl. Svarim in pokorim tiste, ki jih ljubim. Bodi torej goreč in se spreobrni. Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj. Kdor zmaga, mu bom dal, da z menoj sede na moj prestol, kakor sem tudi jaz zmagal in sem s svojim Očetom sedel na njegov prestol. Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam (Raz 3, 18–22).

   Prepusti Gospodu svoje srce, da bo v njem dokončno vzpostavil nežnost in velikodušnost; da ga bo mogel povrniti k tisti prvotni čistosti, ki mu je ni kalila nobena ustvarjena navezanost, ko ga ni zavirala nobena onemoglost. Naj v njem hipoma uniči vse moči, tako da jim odvzame vsak človeški način ljubezni ter jim nazadnje podari edino obliko ljubezni, ki pristaja krščanskemu srcu: ljubiti Boga v Bogu in ljubiti vse stvari v Bogu. Stiskalnica bo imela strašansko delo; morala bo hudo stiskati, da bo priteklo žlahtno vino v svoji božanski čistosti – vino, ki razveseljuje Božje srce. Toda kakšno zmagoslavje, ko bodo končno iztisnjeni v stiskalnici prazni strahovi in prazne ljubavi, pa se bo tvoje srce dvigalo iznad vseh slabosti, navdano z blaženo čistostjo, zmožno vseh gledanj, s prosojno ljubeznijo, vredno večnih objemov. Končno je na vrsti tvoj duh Človek. Tudi tvoj duh se bo moral podvreči nekaterim skrajno zahtevnim končnim spremembam. Sveti Pavel ti bo povedal, zakaj: Zatorej odslej nikogar ne poznamo po mesu. In če smo po mesu poznali Kristusa, ga pa zdaj tako več ne poznamo. Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev: staro je prešlo, glejte, nastalo je novo (2 Kor 5, 16–17).

   Nov Človek ali Homo Novum. Stare stvari so minile, morale so miniti; vse so minile, kajti vse je moralo postati novo in drugačno. Stare stvari so tvoja človeškost; za tvojega duha pa so naravni načini spoznavanja: to, kar apostol imenuje poznavanje po mesu. To je tvoj način spoznavanja v človeški luči. Da pa bo tvoj duh prenovljen v Božji luči, mora dopustiti, da mu Bog ugasi vso to človeško luč – na enak način, kot kakšen mojster zadolži svojega vajenca, naj se odvadi lastnih delovnih prijemov, zato da ga bo priučil novim, ki bodo strokovni in pravilni. Če bi dopustil starim šegam, da se primešajo čistim strokovnim navadam, ne bo nikoli izšolal dobrega in veščega delavca. Takšen je torej tvoj položaj – pred tvojim lastnim obrazom. Ti je jasen in razumljiv? Prav, potem pa voljno opusti vse dosedanje učenjo znanje in delovne izkušnje, zato da boš vedel vse; pusti vnemar vse, kar pripada tvojemu dosedanjemu življenjskemu načinu in slogu, da se navzameš Božjega. Naredi prostor Bogu, da Te obsije Božja Ljubezen in Božja Milost, ki ne mine nikdar! Prosi in moli, da pride Gospod in te obžari ter te blagoslovi.
   (Pollien kartuzijan, La pianta di Dio, odlomek )

   Kartuzijan Augustin Guillerand: Urejena ljubezen
   Prevečkrat si zamišljamo, da je krščanska nenavezanost v tem, da ne ljubiš ničesar. To je strašansko zgrešeno. Nikoli ni bilo bolj ljubečega srca, kot je Jezusovo srce; in naša srca se morajo oblikovati po njegovem vzorcu. Ljubiti – to je vélika in celo edina zapoved: To je prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem … in … svojega bližnjega … (prim. Mt 22, 37.39). Tu imamo ves evangelij in vse življenje in vsega Boga, ki je Deus-Caritas, Bog-Ljubezen. Je pa urejena ljubezen; ljubezen, ki naj živi in se priobčuje – zato pa žrtvuje vse, kar jo ovira, da bi se razdajala. To žrtvovanje je odtrgovanje/odvezovanje. Nenavezanost je torej negativni obraz navezanosti (ali ljubezni). Nenavezanost je red v ljubezni […]. Kadar Bog ljubezni živi v neki duši, ji daje ljubiti vsa bitja skladno s stopnjo njihovega deleža v sebi, ki je Bit. Duša jih mora ljubiti tako, kot jih ljubi Bog, to se pravi: kot se jim Bog daje. Ta dar neskončne Biti nekemu končnemu bitju je tisto, kar mu daje biti – in to je merilo za našo ljubezen. Naša ljubezen, odmerjena od samega Boga in od tega, kar o Njem zasledimo v njegovih bitjih, je urejena ljubezen. Poslej ni dovoljena nobena navezanost, ki ni v skladu s tem pravilom. Če duša v sebi odkrije kaj takega, bo navezanost krotila, ne pa odstranila. Na dnu vsega je zamisel o redu. Nenavezanost je pogoj za red, tako kot je red pogoj za ljubezen. Zato smemo reči: nenavezanost je urejena ljubezen. Prosimo Boga in molimo ga za Milost, da se vse prav postavi in uredi po Božji Volji.

   Če sprejmemo Božjo Besedo, če vstopimo vanjo; če ji prisluhnemo in če jo ohranimo; če smo tako srečni, da si prisvojimo to, kar govori, in če s tem postanemo njeno bivališče:
   – vzajemno bivališče, kjer ostajamo z njo in ona ostaja z nami;
   – tedaj utihne glas zemeljskih dobrin, nam ne bije več na uho, ne privlači nas več v zlaganost tistega, česar ni;
   – tedaj spoznavamo to, kar je ; darujemo se temu, kar je;
   – postajamo to, kar je; enotni smo z Bitjo in okušamo njeno neodvisnost od vsega, kar je ustvarila.

   Osvobojeni smo za svobodo Božjih otrok (prim. Gal 4, 4-7; 5, 1.13). S svobodno voljo in vsem srcem sprejemamo Božjo Besedo in po njej živimo, molimo in delamo dobro in služimo drugim! Hvala sladki in ljubeči Jezus. Taka je svoboda, ki jo Jezus prinaša ljudem. Svoboda Božje Ljubezni, Dobrote in Usmiljenja. Zdaj jo Gospod vsem nam oznanja z besedami; dokončno jo je za vse grešne ljudi in svet razodel v dejanju darovanja in smrti – na križu ter Vstajenju za naše Odrešenje. Bog nam je vse Milostno vse dal in naredil tako, da bi nam odpustil grehe, da bi imeli po Božji Milosti Življenje, če bomo Verovali v Jezusa Kristusa in pravično živeli!

   (Guilleard kartuzijan Ecrits spirituels Cartusien, odlomek)

   Odgovori
6. Janez says:

   11. aprila, 2021 at 9:49

   GOSPOD NAJ BOM KAKOR PLODNA ZEMLJA
   Gospod naj bom kakor Zemlja, naj bom kakor Plodna Njiva,
   rodovitna in globoka prst,
   v veselje Tebi Oče in v radost kmetu, da bo na Božji Njivi oral, sejal in žel.
   Ker Tam Gospod boš blagoslovil vse naše delo in trud, da bo obilna setev in obilna žetev.
   da ne bo lačnih in da bodo polne kašče za vse, da se nasitijo.
   Molimo, da nikdar ne bo zmanjkalo delavcev, zakaj dela je veliko in treba je trdo delati
   in se truditi v potu svojega obraza na zemlji.
   Počiješ malo, si obrišeš pot z obraza, pogledaš v nebo k Njemu in zmoliš zahvalo Očetu za vse.
   Gospod pomagaj mi prosim, da bo vse moje življenje napolnjevala iskrena Vera,
   da ga bo navdihovala Tvoja Dobrota in Ljubezen, da ga bo dvigovalo Upanje in
   da boš dal Svoj Blagoslov vsemu kar počnem, za kar si mi naročil, da storim.
   Gospod vodi me po Tvojih stezah in navdihni me, da bom vedno vedel, kaj je prav, da storim.
   Pomagaj mi prosim, da bom molil in delal ter vedno hodil za Teboj Gospod in živel po Evangeliju.
   Hvala Ti Gospod, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.
   Gospod podari mi milost, da bom orodje Tvojega Miru, da bom raje delal Dobra Dela in pomagal Ljudem kot kritiziral, da bom bodril Ljudi in odpuščal razne krivice ter da bom z svojim Življenjem sledil Naukom Tvojega Evangelija. Odpusti mi prosim moje grehe in pomagaj mi, da se bom vrnil na Pot k Tebi, ki si moj Oče. Ti si moje Vse. Za dežjem pride sonce, za krizo in težavami zopet prideš k Nam Ti Oče in vse ožarja Sonce Tvoje Ljubezni in Odpuščanja nam grešnikom, ki smo Tvoji Otroci. Carpe Diem ali izkoristi dan tako, da bo prav za Ljudi in v Božjih Očeh. Razsvetli nas, da ne bomo tavali v temi, temveč, da Te bomo iskali in našli. Ti si naše Vse Gospod. Amen.

   Janez AKA Dichter Hansi

   Psalm 118: »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober.«

   Odgovori
7. Janez says:

   11. aprila, 2021 at 9:42

   Papež Frančišek mladim: BOGA ŽEJA PO VAS

   Papež Frančišek z mladimi, SDM v Krakovu, 30. julij 2016 Papež Frančišek je napisal predgovor k novi knjigi kardinala Raniera Cantalamesse z naslovom »Frančišek, Božji norček«. V njej predstavi izročilo brata Pacifica, potujočega pevca, ki je bil eden izmed prvih sobratov sv. Frančiška Asiškega.

   s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

   Ta knjiga je bila namenjena tebi, moj mladi brat v iskanju, in jaz bi te želel uvesti v njeno branje tako, da ti v dar izročam besede polne velikega spoštovanja in zaupanja, ki ga imam do tebe in vseh mladih.

   Morda se ti je zgodilo, da si odprl evangelije in prisluhnil temu, kar je Jezus nekoč rekel v svojem znamenitem govoru na gori: »Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Mt 7,7-8) To so močne besede, polne velike in zahtevne obljube, vendar pa se bi lahko vprašali: ali jih je potrebno vzeti zares? Ali bo Gospod res uslišal mojo prošnjo, če ga prosim, ga bom našel, če ga iščem, mi bo odprl, če trkam? Ti bi mi lahko ugovarjal: ali morda ni res, da se včasih zdi, da izkušnja to obljubo zanika? Da mnogi prosijo in ne prejmejo, da iščejo in ne najdejo, da trkajo na nebeška vrata in se izza njih ne sliši nič drugega kot tišina? Se lahko torej tem besedam zaupa ali ne? Ali ne bodo tudi te, tako kot mnoge druge, ki jih slišim okoli sebe, vir iluzije in torej razočaranja?

   Razumem tvoje dvome in cenim tvoja vprašanja – gorje, če jih ne bi imel –, ta vprašujejo tudi mene in me spominjajo na še en odlomek Svetega pisma, za katerega se mi zdi, da jih skupaj z Jezusovimi besedami razsvetli v vsej njihovi globini. V Jeremijevi knjigi Gospod po preroku pravi: »Iskali me boste in me boste našli, ker me boste iskali z vsem srcem; dal se vam bom najti.« (Jer 29,13-14) Bog se pusti najti, da, vendar le človeku, ki ga išče z vsem srcem.

   Odpri evangelije, beri o Jezusovih srečanjih z osebami, ki so hodile k njemu, in videl boš, kako so se za nekatere izmed njih njegove obljube izpolnile. To so tisti, za katere je bistveno vprašanje postalo to, da bi našli odgovor. Gospod se je pustil najti vztrajnosti nadležne vdove, Nikodemovi žeji po resnici, stotnikovi veri, vpitju vdove iz Naina, iskrenemu kesanju grešnice, gobavčevi želji po zdravju, Bartimajevemu hrepenenju po luči. Vsak izmed teh likov bi lahko upravičeno izrekel besede Psalma 63: »Mojo dušo žeja po tebi, [Bog]; moje telo koprni po tebi kakor suha, izčrpana zemlja brez vode.«

   Kdor išče, najde, če išče z vsem srcem; če zanj Gospod postane življenjsko potreben kakor voda za puščavo, kakor zemlja za seme, kakor sonce za rožo. In če dobro pomisliš, je to zelo lepo in zelo spoštljivo do naše svobode: vera se ne podari avtomatično, kot dar, za katerega ni bistvena tvoja soudeležba, ampak želi, da se vključiš osebno in z vsem, kar si. Gre za dar, ki želi biti željen. Skratka, je Ljubezen, ki želi biti ljubljena. Morda si iskal Gospoda in ga nisi našel, vendar pa tudi meni dovoli, da ti zastavim eno vprašanje: kako močna je bila tvoja želja po Njem? Išči ga z vsem zanosom srca, moli, prosi, kliči, vpij in on se bo dal najti, kakor je obljubil. Kralj verzov, čigar zgodbo boš bral na naslednjih straneh, je ljubil življenje, in kakor vsak mlad človek, ga je želel živeti v polnosti. Bil je eden izmed najbolj znanih pevcev svojega časa in v svoji siloviti želji po polnosti je, ne da bi vedel, iskal Njega, ki edini more napolniti človekovo srce. Iskal je in je bil najden.

   To nam kaže še globljo resnico: Gospod želi, da ga ti iščeš, da bi te on mogel najti. Deus sitit sitiri, je rekel Gregor Nacianški. To je, Boga žeja po tem, da bi imeli žejo po Njem, da bi nas, ko bi nas našel tako pripravljene, lahko končno srečal. On, ki nas vabi, da bi trkali, se v resnici prvi postavi pred vrata našega srca: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)

   In če bi danes potrkal na tvoja vrata? Kralj verzov je srečal brata Frančiška nekega dne v samostanu Colpersito v San Severino Marche; njegova beseda ga je presunila in v njem se je vžgala nova iskra. Morda se mu je zgodilo to, kar se je zgodilo sv. Pavlu na poti v Damask: da je Božja luč zasvetila »v naših srcih, da bi v tej svetlobi spoznali Božji sijaj na obličju Jezusa Kristusa.« (2 Kor 4,6) On je videl Frančiška v svetlobi njegove svetosti in je v njem zaslutil lepoto obličja Boga. To, kar je vedno iskal, je zdaj končno našel, in sicer zahvaljujoč svetemu človeku. In, kakor sv. Pavel, je imel tiste stvari, ki so bile zanj dobiček, za izgubo, za smeti, zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa.« (prim. Flp 3,7-9) Takoj je prekinil vsakršno odlašanje: »Zakaj bi bilo potrebno še kaj dodati? Preidimo k dejstvom. Vzemi me od ljudi in me vrni velikemu Vladarju!«

   Ko Gospod kliče k sebi, ne želi polovičarstva ali obotavljanja z naše strani, ampak radikalen odgovor. Jezus bi rekel: »Hodi za menoj in pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve.« (Mt 8,22) Tisti dan se je rodil novi človek, ne več Guglielmo iz Lisciana, kralj verzov, ampak brat Pacifico, človek, ki ga je napolnjeval nov, prej nepoznan mir. Od tistega dne dalje je ves pripadal Bogu, v celoti je bil posvečen njemu; bil je eden najbližjih tovarišev sv. Frančiška, priča lepote vere.

   Zato, moj dragi mladenič/mladenka, medtem ko se zahvaljujem predragemu patru Ranieru za novi dar, ki ga podarja Cerkvi z dragocenimi in modrimi stranmi te knjige, v gotovosti, da bodo zelo dobro dele tistim, ki jih bodo brali, ti želim plodovito branje; in zapomni si: Bog ni prenehal klicati; nasprotno, morda daje danes slišati svoj glas bolj kot včeraj. Če boš le zmanjšal jakosti drugih glasov in povečal jakost svojih največjih hrepenenj, boš v sebi in okrog sebe slišal jasen in prodoren glas. Gospod se ne naveliča prihajati nam naproti, nas iskati kakor pastir, ki išče izgubljeno ovco; kakor žena, ki išče izgubljeni denar, kakor Oče išče svoje otroke. Še naprej kliče in potrpežljivo od nas pričakuje isti odgovor, kot ga je dala Marija: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« (Lk 1,38) Če boš imel pogum pustiti svoje gotovosti in se odpreti Njemu, se bo zate odprl nov svet, in tudi sam boš postal luč za druge ljudi.

   Hvala za tvoje poslušanje. Nadte kličem Božjega Svetega Duha in tudi ti, če moreš, ne pozabi moliti zame.

   Tvoj papež Frančišek

   Odgovori
8. Miro says:

   11. aprila, 2021 at 9:12

   PRAZNIK BOŽJEGA USMILJENJA – NA TA DAN SO ODPRTE GLOBINE BOŽJEGA USMILJENJA!

   Gospod Jezus želi, da praznik božjega usmiljenja praznujemo na prvo nedeljo po veliki noči, kar kaže na tesno zvezo med velikonočno skrivnostjo odrešenja in tem praznikom. Bogoslužje tega dne najpopolneje slavi Boga v skrivnosti njegovega usmiljenja.

   Praznik usmiljenja ne sme biti le dan posebnega češčenja Boga v skrivnosti usmiljenja, temveč mora biti za vse ljudi, posebej za velike milosti, če so skladne z božjo voljo. Prav s tem praznikom je povezal velike obljube.

   Največjo med njimi je povezal s svetim obhajilom, ki ga prejmemo na ta dan – to je obljuba »popolnega odpuščanja krivde in kazni«, oziroma obljuba take milosti, kakor jo prejmemo samo pri zakramentu svetega krsta.

   Veličina praznika je tudi v tem, da lahko vsi, celo tisti, ki se šele ta dan spreobrnejo, izprosijo velike milosti, če so skladne z božjo voljo.

   »Hočem«, je rekel Gospod Jezus sestri Favstini, da bi bila ta podoba (…) slovesno blagoslovljena na prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja« (Dnevnik sv. Favstine, 49).

   »Želim, da bi bil praznik usmiljenja pribežališče in zavetje vsem, posebej ubogim grešnikom. Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam celo morje milosti. Oseba, ki pristopi k spovedi in k svetemu obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. Ta dan so odprte vse božje pretočnice, po katerih tečejo milosti; naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kakor škrlat« (Dn 699).

   Več o obhajanju praznika Božjega usmiljenja na:
   https://kapitelj.com/praznik_bozjega_usmiljenja.html

   MOLITEV za podelitev milosti na priprošnjo svete Favstine

   Jezus, ti si sveto Favstino naredil za veliko častilko tvojega
   brezmejnega usmiljenja. Blagovoli mi po njeni priprošnji
   podeliti milost (poveš za kaj prosiš), za katero te prosim, če
   je to skladno s tvojo sveto voljo.

   Jaz, grešnik, nisem vreden tvojega usmiljenja, vendar poglej
   na duha daritve in posvetitve sestre Favstine in poplačaj njene
   kreposti tako, da uslišiš prošnje, ki jih po njej z zaupanjem
   tebi izročam.

   Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k
   nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih
   tako na zemlji.

   Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge,
   kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas
   v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.

   Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena
   si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus.

   Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši
   smrtni uri. Amen.

   Slava Očetu in Sinu in Svetemu duhu, kakor je bilo v začetku,
   tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
   Sveta Favstina, prosi za nas!

   Odgovori
9. Hvala says:

   11. aprila, 2021 at 7:53

   ALI VAS SKRBI ZA JUTRIŠNJI DAN ?
   ————————————————

   Jezus nas vabi, da bi živeli tako, da ne bi razmišljali
   o jutrišnjem dnevu in da bi v celoti predali svojo
   prihodnost v Njegove roke: “Ne skrbite torej in ne
   govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj
   bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani.
   Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite
   najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in
   vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti
   jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu
   njegova lastna težava.” (Mt 6, 31-34)

   Jezus s tem ne misli, da ne smemo vnaprej načr-
   tovati ali narediti ničesar glede svoje prihodnosti.

   Namesto tega pravi: »Ne skrbite zaradi jutrišnjega
   dne.« Ko pomislimo, vidimo, da je večina naših
   skrbi osredotočena na to, kaj se lahko zgodi jutri.
   Nenehno nas nadlegujeta dve besedi: Kaj pa če?

   Jezus prekine naš »kaj če« in nam reče: »Tvoj ne-
   beški Oče zna skrbeti zate.« Nadalje nam
   pove: »Ni vam treba skrbeti. Vaš Oče
   ve, da vse te stvari potrebujete in vas
   ne bo nikoli zapustil. Zvest vas bo
   nahranil, oblekel in poskrbel za
   vse vaše potrebe.»

   “Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne
   spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče
   hrani. Ali niste vi več vredni kot one? In za obleko,
   kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo.
   Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še
   Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen
   kakor ena izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo
   na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč,
   mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni?” (Mt
   6, 26; 28–30)
   Vse svoje včerajšnje dneve z veseljem darujemo
   Gospodu in mu predajamo svoje pretekle grehe.
   Zaupamo mu, da nam je odpustil vse naše pretekle
   grehe, dvome in strahove. Zakaj torej ne bi storili
   enako s svojimi jutri? Resnica je, da se večina od nas
   tesno oklepa svoje prihodnosti in meni, da ima pra-
   vico do izpolnitve svojih sanj. Naše načrte delamo
   oddvojeno od Boga, nato pa ga pozneje
   prosimo, naj blagoslovi in izpolni vse
   te upe in želje.

   https://drive.google.com/file/d/1WDRDrgYqSa4RBR0ayhsI7_v6L33t11d3/view
   —————————————————————————————————-
   POSLUŠAJMO JEZUSA , KO NAROČA KAKO NAJ ŽIVIMO. V CELOTI PREDAJMO PRIHODNOST V NJEGOVE ROKE, NE GOVORIMO- KAJ PA ČE?, KAKO BO ? ITD…..

   Odgovori
10. Hvala says:

    10. aprila, 2021 at 21:27

    PROSIMO SVETEGA DUHA, DA BI LAHKO GLEDALI Z BOŽJIMI OČMI IN DELALI PO BOŽJI VOLJI

    Kadar človek odloča po svoje, po svojem človeškem razmišljanju je v nasprotju z Bogom, v nasprotju z Njegovo Božjo voljo.

    Alan Ames v knjigi -Življenje iz milosti pove naslednje : OD PIJANCEV , NARKOMANOV IN BERAČEV SEM SE NA CESTI OBIČAJNO OBRAČAL PROČ, pravi. NIKOLI JIM NISEM DAL VELIKO DENARJA. GOSPOD PA MI JE DEJAL:”ZAKAJ SI TAK?
    S TAKŠNIM RAVNANJEM SE OBRAČAŠ OD MENE, IN TU JE SPET VPLETEN SATAN, KI TE ODVRAČA OD MENE. V VSAKEM ČLOVEKU GLEJ MENE.MENE GLEJ TUDI V LJUDEH V OBCESTNIH JARKIH, PRISTOPI K NJIM IN JIH IMEJ RAD.
    ——————————————————————————————————————————————————-

    ČE SE ODVRAČAŠ OD TEH LJUDI, MISLEČ, DA ČE JIM DAŠ DENAR, GA BODO ZAPRAVILI ZA ALKOHOL, ALI MAMILA, ALI KAKO DRUGAČE, POTEM SVOJI LJUBEZNI POSTAVLJAŠ POGOJE. LJUBEZEN MORA BITI BREZPOGOJNA, JE REKEL JEZUS.
    ČE VIDIŠ LJUDI V STISKI, SE JIM MORAŠ PRIBLIŽATI IN JIM POMAGATI, KAJTI ČE SE V TAKŠNEM TRENUTKU OBRNEŠ PROČ OD NJIH, JE TO LAHKO TRENUTEK, KO PROPADEJO. ČE PA SE JIM PRIBLIŽAŠ IN JIM POMAGAŠ, JE TO MORDA ZANJE TRENUTEK REŠITVE. ” Kako veliko odgovornost imamo!

    GOSPOD JE DEJAL:”DELITI Z DRUGIMI JE ZELO POMEMBNO, KAJTI TO JE DEL KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA, DEL KATOLIŠKEGA ŽIVLJENJA”, Mnogi so danes slepi za to, vidijo samo lastne potrebe. Zelo pomembno je, da vidimo potrebe drugih.

    NENADOMA JE SPOVED POSTALA NEKAJ ZELO POSEBNEGA, pravi Alan Ames , KER MI JE BILO V NJEJ POKAZANO MARSIKAJ O MOJEM ŽIVLJENJU , KDAJ SEM RAVNAL NAPAČNO. GOSPOD JE DEJAL: TEMU SLUŽI TA ZAKRAMENT. POKAZATI TI HOČE PRAVO POT V ŽIVLJENJU. JE ZAKRAMENT, KI TE VSAKIČ PRIVEDE KORAK BLIŽJE K BOGU, ČE GA PREJMEŠ Z ODPRTIM SRCEM. POGOSTEJE GA SPREJEMAŠ , BLIŽJE SI BOGU.”
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Odgovori
11. Hvala says:

    10. aprila, 2021 at 20:22

    BREZ EVHARISTIJE SE ČLOVEK ZANAŠA NASE
    —————————————————————–

    Carver Alan Ames v knjigi – ŽIVLJENJE IZ MILOSTI, opisuje, kako ga je Jezus poučeval, mu svetoval, kaj naj dela in kako, da bo lahko popolno zaživel v moči Svetega Duha, v moči Kristusovega telesa- SVETE EVHARISTIJE. Ames opisuje, kako človek, ki živi brez evharistije SE ZANAŠA NA SEBE, NA SVOJO MOČ.

    Zmeraj ponavljam, da se ne smemo zanašati na sebe, kajti to pomeni ODCEPITEV OD PRAVEGA ŽIVLJENJA, VSE JE TREBA STAVITI NA BOGA. Tudi jaz dolgo nisem razumela tega, vendar mi je Gospod pomagal.

    Človek, ki se oddaljuje od Boga, to pomeni, da ne hodi pogosto k spovedi, ne prejema Svete Evharistije, se odmika luči in gre proti temi. Človek nima zaupanja v Boga, boji se trpljenja, išče rešitve pri ljudeh brez Boga. Ko človek vse svoje grehe odprto pove in izroči Bogu, Ga prosi za vodstvo , moli in se trudi popolnoma sodelovati in pogovarjati se z Njim , to pomeni, da ima osebni odnos, bo Gospod delal in osvobajal in ozdravljal človeka. Pri tem ne sme biti človek nestrpen, zahtevati takojšnje rešitve, rešitve po svoji volji. TO NE GRE. PONAVLJAM, DA VSAK, KI SE PREPUSTI VODSTVU SVETEGA DUHA, MORA SPREJETI NJEGOVO VODSTVO , NE PA SILITI IN ZAHTEVATI REŠITVE PO SVOJE. VELIKO LJUDI ZAČNE TAKO, DA SE PREPUSTI VODSTVU SVETEGA DUHA, VENDAR NEKATERI ODNEHAJO, KER NE MOREJO VZDRŽATI , KERI NI PO NJIHOVO IN KER JE POTREBNA POPOLNA ODPOVED SAMEMU SEBI-TO POMENI UMRETI SVOJEMU JAZU. To res ni lahko in enostavno, ampak z BOGOM IN PRI BOGU JE VSE MOGOČE.

    Včasih človek res misli, da ne bo mogel vzdržati. Tudi svetovni karizmatiki so napisali, da so mislili, da ne bodo vzdržali v preizkušnji. Ampak Jezus jih je opozoril, da je najprej Veliki petek, potem pa pride Velika noč.

    Če se človek prepusti rokam Jezusa in zaupa v Njegovo vodstvo in načrt, bo vse dobro. Gospod pa ima s vsakim človekom drugačen načrt.

    Če beremo življenjepise svetnikov, vidimo, da je Bog preko njih delal čudeže, to pa zato, KER SO SE POPOLNOMA PREPUSTILI BOŽJI VOLJI.

    Alan Ames v omenjeni knjigi opisuje, DA MNOGO KATOLIČANOV DANES NE ŽIVI V POKORŠČINI, POTEM PA SE SPRAŠUJEJO, OD KOD JIM TOLIKO TEŽAV V ŽIVLJENJU.
    Danes je mnoge katoličane strah smrti pravi Alan. Le zakaj? sprašuje. Strah nima deleža v naši veri. LE VERA, ZAUPANJE IN LJUBEZEN.

    Dolgo časa sem spoznavala, da je Kristusov križ in Njegovo trpljenje in s tem tudi naše, IZVIR PRAVEGA ŽIVLJENJA. Ko se človek res oklene Boga in ga On vodi, se ne da več opisati z besedami tega doživljanja, te skrivnosti zaupnega bivanja, KI NASTAJA MED ČLOVEKOM IN BOGOM. TO JE POTREBNO OBČUTITI IN SPOZNATI. Zato govorim, da se je potrebno prepustiti Božjemu vodstvu. TO PREPUŠČANJE SVETEMU DUHU PA MORA BITI V POPOLNEM SODELOVANJU Z GOSPODOM IN V OSEBNEM ODNOSU , KAJTI GOSPOD BO NAROČAL, SPOROČAL IN DAJAL NAVODILA, NASVETE, ZATO MORA BITI RES PRISTEN OSEBNI ODNOS .

    Večkrat sem že omenila, da je potrebno Gospodu izročiti svoj čas za delo , počitek itd, potem ne bomo ponavljali besed -NIMAM ČASA ZA TO IN ONO…..

    Naj omenim samo en svoj primer izmed mnogih: dogovorjena sem bila ob uri , ne v svojem kraju. Če zamudiš, se potem poruši ves vrstni dnevni red, pač ne moreš več opraviti, ker so drugi na vrsti naslednjo uro. Od doma se šla z avtomobilom. Hotela sem iti po znani mi poti, vendar me je nekaj prepričalo, da nisem zavila po tisti poti, ampak po drugi. Te poti nisem bila toliko vajena, pa tudi daljša je do cilja. Gospodu sem rekla: Gospod ti veš, da moram na to …priti pravočasno, prosim te, če je tvoja volja, pomagaj mi, da ne zamudim! Malo sem razmišljala, potrebno je poiskati parkirni prostor, pa vhod, pa človeka itd,,to bo trajalo, kaj če zamudim? Nisem se več obremenjevala s tem, KAJTI ČE SEM GOSPODU IZROČILA, BO ON POSKRBEL TAKO, KOT JE NJEGOVA VOLJA ZA TO ZADEVO.

    Prispela sem v mesto, našla sem takoj prazen parkirni prostor, odhitela po listek za plačilo, odhitela proti stavbi in v tisti minuti, ko sem vstopila v stavbo, sem srečala osebo, h kateri sem bila namenjena. Začudila sem se, do sekunde točno sem prispela.
    Gospodu sem se zahvalila. Gospod res poskrbi za vse. Gospodovo voljo je potrebno sprejeti, takšna kot je.

    NE BOJTE SE IZROČITI JEZUSU V NJEGOVE PREBODENE ROKE! KJE PA JE ČLOVEK DANES LAHKO BOLJ VAREN KOT V NJEGOVIH ROKAH, V NJEGOVEM OBJEMU?

    Odgovori
12. Miro says:

    10. aprila, 2021 at 18:53

    O SVETI EVHARISTIJI JE ŠE OGROMNO NEZNANJA IN NEVEDNOSTI, NA ŽALOST TUDI MED KRISTJANI. KOT JE ZAPISAL NICOLAS BUTTET, JE NEZNANJE O EVHARISTIJI EDEN OD USODNIH RAZLOGOV, ZAKAJ ŽIVIMO MIMO NEPRECENLJIVEGA DARU SV. EVHARISTIJE.

    Da bi se bolj približali skrivnosti presežne ljubezni, v branje priporočam odličen prispevek, ki ga je napisal duhovnik Milan Knep (povzeto po spletnem portalu Domovina, 12. avgust 2018).

    SKRIVNOST PRESEŽNE LJUBEZNI

    Jezus je z znamenji in čudeži, ki jih je delal in z besedami, s katerimi je razlagal Božje kraljestvo, silno privlačil množice. Ljudje so množično drli za njim. Obkrožen z občudovalci je na cvetno nedeljo na osličku prijezdil v Jeruzalem.

    Podobno je bilo v prvem letu njegovega javnega delovanja. Potem, ko se je s čolnom prepeljal na drugo stran Genezareškega jezera, je šla množica po suhem za njim okoli jezera. Jezus se jim ni skril, pač pa jih je zbral na griču, v Kafarnaumu, v idilični vasici na obali Genezareškega jezera. Govoril jim je o kruhu življenja. Zdelo se je, da ljudje povsem razumejo, kar jim govori o mani v puščavi in da oznanilo brez večjih zadržkov tudi sprejemajo.

    V nekem trenutku je pogovor med Jezusom in množico zastal in se sprevrgel v negodovanje. Poslušalci so napeli ušesa in se spraševali, ali prav slišijo. Jezus je namreč izrekel zelo nenavadne besede, kakršnih še niso slišali: »Jaz sem kruh življenja, ki je prišel iz nebes.« Niso mu postavili nobenega dodatnega vprašanja, kako to misli. Ali misli dobesedno, ko trdi, da je prav on kruh življenja, ki je prišel iz nebes? Polni ogorčenja so ugovarjali: ‘Ti si vendar tesarjev sin. Tvojega očeta in mater vsi poznamo, torej si eden iz med nas, zakaj potem govoriš, da si kruh, ki je prišel iz nebes‘ (prim. Jn 6,42).

    Vse, kar je Jezus še povedal v pojasnilo, je bilo zaman. V hipu so pozabili na vsa ozdravljenja, ki so jim bili priča zadnjih nekaj dni, popolnoma so razvrednotili čudež pomnožitve kruha. Niti na misel jim ni prišlo, da bi naredili povezavo med pomnožitvijo kruha in kruhom življenja.

    To, kar se je zgodilo Jezusu, tudi nas postavlja na realna tla, naj se ne zanašamo ne na pretekle zasluge ne na prepričevalno moč argumentov. Veliko let lahko delamo plemenite stvari, a je dovolj le ena napaka, ki jo ljudje pograbijo in že lahko izničijo pomen in vrednost vseh naših preteklih naporov in velikodušnosti. Potem tudi argumenti ne zaležejo več, ker jim nihče več ne prisluhne. Več argumentov, ki jih kdo ima za svoj zagovor, bolj gredo ljudem na živce. Tudi naj se ne zanašamo na potrpežljivost in iskrenost ljudi, kajti bolj jim je do ugodja kot do resnice.

    Kljub tem dejstvom Jezus pri obrazložitvi svojega oznanila ni popustil. Teh, ki so bili takrat z njim v Kafarnaumu, sicer ni prepričal, a je pridobil nepregledne množice drugih, tudi nas, ki mnogo stoletij pozneje prebiramo njegove besede.

    V EVHARISTIJI SE ZAČENJA PRENOVA STVARSTVA

    Današnji evangelij nas navaja na razmislek o vzrokih, zakaj so ljudje pred Kafarnaumom tako lahkomiselno zavrnili Jezusovo besedo o kruhu življenja in zakaj se ljudje danes tako brezbrižno in površno vedemo do kruha življenja?

    Švicarski puščavnik Nicolas Buttet – rojen leta 1961, prej pravnik in poslanec v francoskem delu Švice, od leta 2003 duhovnik – odgovarja: razlogov za majhno gorečnost do Jezusa v evharistiji je več. Najprej globina skrivnosti, a ne v tem smislu, da bi bila ta skrivnost zapletena in težko razumljiva, pač pa je kruh življenja globoka skrivnost zato, ker pomeni preobrat celotnega vesolja, pravi puščavnik Buttet. In dodaja: v evharistiji se začenja prenova celotnega stvarstva. Kruh prihaja iz zemlje; ko je posvečen, je preobražen v ljubezen in neminljivo življenje.

    Ta preobrazba je nevidna našim očem. Toda nevidna je, denimo, tudi preobrazba premoga v toploto. Če smo blizu kurišča preobrazbe sicer ne vidimo, jo pa čutimo. Če pa smo od kurišča oddaljeni, preobrazbe ne vidimo in ne občutimo. Zato Buttet opozarja, da je naša pozornost preveč osredotočena na majhno hostijo, zaradi česar pomislimo, da to, kar duhovnik dvigne pred naše oči, res ne more biti kaj posebnega (prim. Nicolas Buttet, Evharistija, ljubezen svetnikov, Založba Emanuel d. o., Ljubljana 2010, str. 5–9).

    Toda to je pogled oči, pravi Buttet. Kaj v resnici naše oči vidijo o celotni resničnosti vesolja? To, kar lahko vidimo z očmi, tudi če gledamo skozi največji teleskop, ni skoraj nič, niti milijoninka tega, kar v resnici obstaja. Zato Buttet poudarja: tudi če naši čuti na hostiji ne odkrijejo ničesar, nam naša vera daje občutek za celoto in vedenje o celoti vsega. Z vero vidimo mnogo več kot z očmi, prepričani pa smo ravno obratno, pravi Buttet. Vera je odprtost za sprejemanje vse resničnosti stvarstva in Boga, v oči pa lahko pride le zelo majhen delček vsega, kar je.

    ZAKAJ SMO HLADNI?

    Ni čisto logično, da se ljudje zadovoljijo s tem, kar jim pove empirična znanost. Če namreč nimamo vere, izgubimo celoto. Kajti tisto, kar sodi k celoti, tisto, kar moramo upoštevati, niso samo stvari, ki jih preučujemo v laboratorijih, ampak sodijo k celoti tudi duhovne in etične resničnosti, ki so znanosti nedostopne, za naše življenje pa so bistvene.

    Ponižen poklek pred hostijo je varovalka, da s svojo človeško preobrazbo sveta – sveta ne uničimo, ampak dopustimo Bogu, da preobrazbo v svoji vsevednosti in ljubezni izpelje on sam. In »živi kruh iz nebes« je prostor te preobrazbe, ki se že dogaja.

    Drugi razlog, zakaj so mnogi pred Najsvetejšim zakramentom povsem hladni, je neznanje. Otroci gredo danes k prvemu sv. obhajilu v tretjem razredu. V treh letih priprave spoznajo skrivnost sv. maše samo površinsko. Premalo upoštevamo, da v otroštvu, ko dejansko še nimamo razvitega notranjega duhovnega življenja, v resničnost evharistije ne moremo polno vstopiti. Tako da je verouk za mnoge celo ovira, pravi Buttet, ker mislijo, da vero s tem, kar so slišali pri verouku, poznajo, a je v resnici ne. Otrok sicer ima občutek za skrivnost in mu ta vidik evharistije ni tuj, vendar otrok ne umeva, kako se skozi evharistijo preobraža celotno stvarstvo.

    KDO ZARES TRAJNO OMOGOČA RAST ZAKONSKE LJUBEZNI?

    Tudi mnogi zakonci pogosto ne opazijo, da se odnos med njimi odvija povsem na površini. Ne opazijo zato, ker ne vedo, v čem je bistvo rasti zakonske ljubezni. Krščanska vera zakonskim parom pomaga najprej s tem, da jih uvaja v presežno ljubezen. O tej ljubezni pari dandanes ne vedo veliko. Veliko slišijo in berejo o partnerski komunikaciji, o čustvih in stiku s seboj ter o ozaveščanju tega, kar se jim dogaja. Presežna ljubezen vse to upošteva, a je hkrati onstran vsega tega. Izhaja namreč iz tistega vira presežne ljubezni, s katero je Kristus ljubil svojo nevesto, Cerkev, za katero je dal sam sebe.

    Prvi hip nas lahko takšen govor o ljubezni spravi v nejevoljo, ker mislimo, da je ne razumemo in je zato tudi nismo zmožni. V resnici nas presežna ljubezen še kako zanima, ker vsi pari hrepenijo po ljubezni, ki nikoli ne mine, po ljubezni, katerih plamenov ne morejo pogasiti niti visoke vode, kot pravi Visoka pesem.

    Odgovora na hrepenenje po presežni ljubezni pa ne najdemo v sebi, ker smo nestanovitni, ampak ga lahko najdemo, tako verujemo kristjani, samo v Kristusu. Zato bi moralo biti osnovno vprašanje vsakega zakonskega para, kaj naj stori, da bo Kristus navzoč v njunem čutenju, mišljenju in v vsem drugem, kar živita iz dneva v dan. Ali drugače: kje naj se torej hrani ljubezen med zakoncema? Tisti, ki lahko zares trajno omogoča rast zakonske ljubezni, da ohranja v sebi prvine neminljivosti, je isti kot pred Kafarnaumom, torej tisti, ki je takrat rekel in ki danes znova ponavlja: »Jaz sem kruh življenja.«

    Par, ki misli, da dovolj dobro funkcionira, in zato ne potrebuje posebne poglobitve, je že s tem prepričanjem na poti rutine in usihanja. Odnos med zakoncema je velika skrivnost, pa ne toliko zaradi zapletenosti značajev in kakšnih drugih povsem psiholoških razlogov, pač pa zato, ker se v zakonskem odnosu srečujeta dve duši, dve skrivnostni vesolji, ki se preustvarjata v eno telo, kot pravi Sveto pismo.

    To globinsko preustvarjanje dveh oseb, moža in žene, v edinost duše in telesa, ni identično s tem, kar o tem pove psihologija, sega namreč v območje, kamor sega samo Božji Duh, tisti Duh, ki navaden kruh posveti v Jezusovo telo in Kri, ki vidno materijo preoblikuje v večno Božjo ljubezen, ki človeško ljubezen in njegov eros preustvarja v agape, v karitas, v ljubezen s kakršno Kristus ljubil svojo Cerkev.

    Ob tem, ko mož in žena v Bogu postajata eno, ohranjata svojo individualnost, kot se božja in človeška narava v Kristusu ne zlijeta v novo enotno naravo, pač pa obe naravi ostajata razločeni in vendar eno.

    KRUHU ŽIVLJENJA SE PRIBLIŽAJMO Z VERO

    Neznanje o evharistiji, pravi Buttet, je eden od usodnih razlogov, zakaj živimo mimo neprecenljivega daru sv. evharistije.

    Kruh po posvetitvi prehaja v neskončne razsežnosti bivanja, h kateremu smo povabljeni. Ljudje pa radi vse skrčimo na to borno, kar nam je dano videti z očmi. Zato sv. Pavel na Areopagu v Atenah nagovarja poslušalce: »Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil vse obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja, da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas« (Apd 17,26–27).

    Pri tej sv. maši se približajmo kruhu življenja z vero, s pogledom na Kristusa. Morda že danes, morda kdaj pozneje, nas bo presvetlila duhovna gotovost, da je evharistija kruh, ki prihaja z nebes. Zato kdor njega uživa, ne mrje. »Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj« (Jn 6,51).

    Povzeto po:
    https://www.domovina.je/skrivnost-presezne-ljubezni/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori
13. Hvala says:

    10. aprila, 2021 at 17:00

    10 PAPŽEVIH NAPOTKOV, DA BOMO OZDRAVLJENI VIRUSA, KI JE BOLJ ŠKODLJIV KOT KORONAVIRUS
    —————————————————————————————————————————————-

    Lahko jih povzamemo takole: premagati ravnodušnost, stranski učinek individualizma
    Brezbrižnost do trpljenja drugih, stranski učinek individualizma v tej epidemiji, je postal virus, ki je za družbo tako neavren kot covid 19, je na eni od avgustovskih tedenskih avdienc dejal papež Frančišek.

    V desetih točkah predstavljamo njegovo analizo in predloge za izboljšanje. Naj bo to pot do duhovnega in družbenega ozdravljenja v tej preizkušnji.

    1. Epidemija je izpostavila, kako ranljivi in ​​medsebojno povezani smo. Če ne poskrbimo drug za drugega, začenši z zadnjimi – tistimi, ki so najbolj prizadeti, ne moremo zdraviti sveta.

    2. Pohvalna je zavzetost toliko ljudi, ki v teh mesecih izkazujejo človeškost in krščansko ljubezen do bližnjega, se posvečajo bolnim, tudi za ceno lastnega zdravja. Oni so junaki!

    3. Vendar pa covid 19 ni edina bolezen, s katero se je treba boriti, saj je epidemija sprožila širše družbene probleme. Ena od teh je izkrivljena vizija osebe, pogled, ki ignorira njeno dostojanstvo in njen značaj. Včasih na druge gledamo kot na predmete, ki jih uporabljamo in zavržemo.

    4. V luči vere pa vemo, da Bog na moškega in žensko gleda drugače. Ni nas ustvaril kot predmete, ampak kot ljudi, ki so ljubljeni in sposobni ljubiti; ustvaril nas je po svoji podobi. Na ta način nam je podelil edinstveno dostojanstvo in nas povabil, da živimo v občestvu z njim, v občestvu s sestrami in brati, v spoštovanju do vsega stvarstva.

    5. Prosimo Gospoda, naj pozorno pogleda naše brate in sestre, zlasti tiste, ki trpijo. Kot Jezusovi učenci ne želimo biti ravnodušni ali individualisti, to sta dve dejanji, ki rušita harmonijio.

    6. Želimo prepoznati dostojanstvo v vsaki osebi, ne glede na njeno raso, jezik ali status. Harmonija nas vodi k prepoznavanju človeškega dostojanstva, tiste harmonije, ki jo je ustvaril Bog, s človekom v središču.

    7. Človek je v resnici v svojem osebnem dostojanstvu socialno bitje, ustvarjeno po podobi enega in troedinega Boga. Smo družabna bitja, živeti moramo v tej družbeni harmoniji, ko pa je v nas sebičnost, naš pogled ne seže do drugih in družbe, temveč samo do sebe, zaradi tega pa postanemo slabi, sebični in s tem uničujemo harmonijo.

    8. Vernik, ki na svojega bližnjega gleda kot na brata in ne kot na tujca, gleda s sočutjem in empatijo, ne pa s prezirom ali neprijaznostjo. Tako gleda na svet v luči vere, si prizadeva, da bi s pomočjo milosti razvil svojo ustvarjalnost in navdušenje za razrešitev zgodovinskih dram.

    9. Medtem ko se trudimo, da bi odpravili virus, ki lahko prizadene vsakogar, nas vera poziva, da se resno in aktivno zavežemo, da se bomo borili tudi proti kršitvam človekovega dostojanstva in s tem preprečili ravnodušnost.

    10. Kultura brezbrižnosti spremlja kulturo zavrženosti: stvari, ki se me ne dotikajo, me ne zanimajo. Vera vedno zahteva, da si dovolimo ozdraviti in spreobrniti – se odvrniti od svojega individualizma, tako osebnega kot kolektivnega.

    https://si.aleteia.org/2020/08/24/10-papezevih-napotkov-da-bomo-ozdravljeni-virusa-ki-je-bolj-skodljiv-kot-koronavirus/

    Odgovori
14. Hvala says:

    10. aprila, 2021 at 16:45

    KJER JE BOG, TAM NI SOVRAŠTVA, ZAVISTI, LJUBOSUMJA IN NITI NI TISTIH GOVORIC, KI UBIJEJO BRATE……….
    —————————————————————————————————————————————————-
    Kjer je Bog, tam ni sovraštva, zavisti, ljubosumja in niti ni tistih govoric, ki ubijejo brate… Nazarečani Jezusa občudujejo, toda hkrati od njega pričakujejo nekaj osupljivega. Hoteli so videti čudež, spektakel. Le tako bi potem tudi verjeli vanj. Jezus jim je zato rekel, da nimajo vere. Njegovi rojaki so se nad tem tako zelo razjezili, da so ga hoteli ubiti. Kako zelo se je stvar spremenila: Začeli so z lepoto, z občudovanjem, končali pa so z zločinom, ko so hoteli ubiti Jezusa. Vse to zaradi zavisti, ljubosumja in vseh podobnih stvari. To ni nekaj, kar se je zgodilo pred dva tisoč leti. To se dogaja vsak dan v naših srcih, v naših skupnostih. To se zgodi, kadar se v skupnosti lepo govori o nekom, ki je ravnokar prispel. Lepe stvari o njem se govori prvi in drugi dan, a prav dolgo ne. Že tretji dan se začne opravljati. Toda tisti, ki v skupnostih opravljajo brate, druge člane skupnosti, v resnici hočejo ubiti… V Prvem Janezovem pismu je zapisano: ‘Vsak, kdor sovraži svojega brata, je ubijalec.’ Na opravljanje in govorice smo navajeni. Pa vendar naše skupnosti in naše družine pogosto postanejo pekel, ko jih vodi ta zločin ‘uboja brata in sestre z jezikom’.

    Skupnost ali družina sta uničeni zaradi te zavisti, ki zaseje hudiča v srce in povzroči, da nekdo začne slabo govoriti o drugem. V teh dneh pogosto govorimo o miru. Vidimo namreč žrtve orožja. Toda potrebno je misliti tudi na orožje, ki ga uporabljamo sami v vsakdanjem življenju: jezik, govorice, opravljanje… Da bi bil mir v skupnosti, v družini, v državi, na svetu, bi morali začeti tako, da smo z Gospodom. Kjer je On, je tudi bratstvo. Prosimo Gospoda, da ne bi nikoli ubili bližnjega s svojim jezikom, in da bi bili z Gospodom tako, kot bomo nekoč mi vsi v nebesih.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 2.9.2013)

    http://www.mirenski-grad.si/jezus-je-luc-ki-nas-resuje-teme

    Odgovori
15. Hvala says:

    10. aprila, 2021 at 16:26

    HUDIČEVA ZANKA”, KI JE BILA RAZKRITA SVETI KATARINI IZ SIENE
    —————————————————————————————–

    Sveta Katarina Sienska je bila nekoč pred Bogom zaradi enega od svojih grehov: obsojanja ljudi
    Mislila je namreč, da ima dar presojanja človeške narave in odkrivanja človeških napak, še posebej pri duhovnikih. Toda nekega dne ji je Bog pokazal, da zaznavanje napak drugih ne prihaja od Njega, temveč od hudiča. Spoznala je, da je to “hudičeva zanka”.

    NAJPREJ POGLEJMO SVOJE GREHE

    Hudič nam omogoči, da vidimo napake pri drugih, zato da bi jih obsojali, namesto da bi jim želeli pomagati. Sv. Katarina je priznala Bogu: “Dal si mi zdravilo proti prikriti bolezni, ki je sama nisem spoznala, s tem, ko si me naučil, da nikoli ne smem nikogar obsojati. Saj sem sama, slepa in nespametna od te bolezni, pogosto sodila druge pot pretvezo, da sem delala v tvojo slavo in za odrešenje.”

    Če pogledamo resnici v obraz v zvezi z našimi grehi in vsakodnevnimi boji, je manj verjetno, da bomo obsojali druge za njihove pomanjkljivosti.

    Ko smo sami izkusili, kako potrpežljiv in nežen je Bog z našimi šibkostmi, bomo lahko bolj usmiljeni do drugih.

    https://si.aleteia.org/2019/05/10/hudiceva-zanka-ki-je-bila-razkrita-sveti-katarini-iz-siene/

    Odgovori
16. Miro says:

    10. aprila, 2021 at 15:56

    DEVETDNEVNICA BOŽJEGA USMILJENJA – DEVETI DAN (pred nedeljo Božjega usmiljenja)

    Molimo:
    – Molitev dneva
    – Rožni venec Božjega usmiljenja
    – Vzklike Božjemu usmiljenju

    Jezus: »Danes mi privedi mlačne duše in jih potopi v globine mojega usmiljenja. Ti zelo boleče ranijo moje Srce. V vrtu Getsemani je moja duša občutila največji odpor prav zaradi mlačnih duš. Oni so bili vzrok, da sem rekel: »Oče, naj gre ta kelih mimo mene, če je to tvoja volja. Njihova poslednja možnost rešitve je v tem, da se zatečejo k mojemu usmiljenju.«

    Neizmerno usmiljeni Jezus, ti si usmiljenje samo, v bivališče tvojega neizmerno usmiljenega Srca vodim mlačne duše. Naj se te mlačne duše, ki so podobne mrličem in te navdajajo s takim odporom, ogrejejo v ognju tvoje čiste ljubezni. O nadvse usmiljeni Jezus, izkaži jim vsemogočnost svojega usmiljenja, pritegni jih v žarišče svoje ljubezni ter jih obdari s svojo ljubeznijo, saj ti zmoreš vse.

    Ogenj in led se ne moreta združiti,
    saj bo ogenj ugasnil ali se bo led stopil.
    Toda tvoje usmiljenje, o Bog,
    more pomagati še večji bedi.

    Večni Oče, usmiljeno se ozri na mlačne duše, zaobjete v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu. Oče usmiljenja, zaradi bridkega trpljenja tvojega Sina in njegovega tri ure dolgega umiranja na križu, te goreče prosim, dovoli, da bi tudi oni slavili globino tvojega usmiljenja (prim. Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1209-1229).

    Na običajni rožni venec molimo:
    Na prvih treh jagodah:
    Oče naš; Zdrava, Marija; Vera

    Pri vseh petih desetkah molimo:
    a) Pri velikih jagodah:
    Večni Oče, darujem Ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.

    b) Pri malih jagodah (desetkrat):
    Po njegovem prebridkem trpljenju, usmili se nas in vsega sveta.

    Na koncu dodamo (trikrat):
    Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.

    Nato zmolimo še Vzklike Božjemu usmiljenju.

    Povzeto po:
    https://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/devet-dnevnica-bozjega-usmiljenja-v-casu-korone/

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

    Odgovori
17. Hvala says:

    10. aprila, 2021 at 13:32

    VELIKA NOČ-POT NAŠE VERE

    Še ena misel ob vstajenju: Kdaj sta Marija Magdalena in ona druga Marija srečali Jezusa? Ko sta tekli k učencem, da jim sporočita, da gre pred njimi v Galilejo. Jezusa bomo srečevali, z njim živeli, če bo naše življenje od hrepenenj, da bi ga imeli zase, preraslo v neustavljivo hrepenenje, da ga prinesemo drugim.

    Vsem želim veselo veliko noč oz. vstajenjsko jutro naše vere. Vere, ki je:

    Pot neustavljivih hrepenenj, ki jim moramo iskati globlji odgovor,
    Pot poslušanja božje besede,
    Pot premagovanja obupa v zaupanju, da Bog vedno deluje.
    Pot vztrajanja v skupnem iskanju.
    Pot prinašanja Jezusa drugim.

    Veselo aleluje želim še enkrat vsem skupaj! Gospod je res vstal in živi!

    http://www.mirenski-grad.si/20-velika-noc-pot-nase-vere

    Odgovori
    • Miro says:

      10. aprila, 2021 at 14:01

      Gospa Hvala, z veseljem spremljam vse vaše duhovne spodbude in objave, saj nas usmerjajo k našemu Odrešeniku Jezusu, v Srcu katerega je Vir vseh milosti! Iz srca želim veselo alelujo in doživeto praznovanje nedelje Božjega usmiljenja tako vam kot vsem, s katerimi smo v duhu povezani s pomočjo teh spletnih strani. Kristus je vstal, aleluja! Naj nam da potrebnih moči pri obhajanju sv. Evharistije. Brez Njega ne zmoremo popolnoma nič, kar bi imelo odrešenjsko vrednost. Samoodreševanje po meri tega sveta, po meri našega okusa, po meri novodobne duhovnosti, je kot gradnja hiše brez temeljev. Tudi molitve brez povezave z Evharistijo in deli usmiljenja do bližnjega se hitro razkadijo kot jutranja megla. Bog vas obilno blagoslovi!

      Odgovori
      • Hvala says:

        10. aprila, 2021 at 14:54

        Zahvaljujem se vam g, Miro za lepe želje , spodbude, molitve, naj vstali Jezus hodi med nami nepretrgoma 24 ur na dan , nas tolaži, daje poguma in odstrani vsako nezaupanje v Njega. Tudi vsem ostalim želim, da bi vam Gospod podelil mir in vse potrebne milosti. PROSITE GOSPODA ZA ZAUPANJE V NJEGA IN BOSTE PREJELI.

        VSE DOBRO !

        Odgovori
18. Miro says:

    10. aprila, 2021 at 12:46

    KAJ V RESNICI JE CERKEV KOT SI JO JE ZAMISLIL BOG? KATEHEZE PAPEŽA FRANČIŠKA

    VSEBINA:
    – Izpovedovati, da je Cerkev apostolska
    – Tudi Cerkev je mama
    – Cerkev je tempelj Svetega Duha in mi smo njeni živi kamni.
    – Tudi Cerkev je telo, Kristusovo telo
    – Prav zato je Cerkev … Božje ljudstvo
    – Cerkev je … božja družina

    Ko sem bil majhen, so me starši poslali po kruh, pomagat sosedom, … Pošlje te lahko nekdo, ki ti nekaj pomeni, nekdo, ki ga spoštuješ, ki mu zaupaš … Tudi Jezus pošilja – tiste, ki mu zaupajo in verujejo.

    IZPOVEDOVATI, DA JE CERKEV APOSTOLSKA,

    pomeni izpostaviti temeljno vez, ki jo ima z apostoli – s tisto majhno skupino dvanajstih mož, ki jih je Jezus nekega dne poklical k sebi po imenu, da bi ostali z njim in da bi jih poslal oznanjat. Beseda ”apostol” pomeni ”odposlanec”. Apostoli so bili izbrani, poklicani in poslani od Jezusa, da bi nadaljevali njegovo delo. Sv. Pavel piše kristjanom v Efezu: »Vi ste sodržavljani svetih in domačini pri Bogu. Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus« (Ef 2,19-20). Brez Jezusa namreč Cerkev ne more obstajati, brez njega Cerkve ni. Jezus je osnova, je temelj Cerkve, on daje avtoriteto apostolom.

    Cerkev je apostolska, ker ohranja in posreduje evangelij: »Cerkev ohranja ta dragoceni zaklad, ki je Sveto pismo, nauk, zakramenti, pastirska služba, in to tako, da smo lahko zvesti Kristusu in deležni njegovega življenja… Je kot reka, ki teče skozi zgodovino, se širi, namaka, a voda je vedno tista, ki prihaja iz izvira; izvir pa je sam Kristus: On je Vstali, On je Živi, in njegove besede ne bodo nikoli ne prešle.« To je lepota Cerkve: prisotnost Jezusa Kristusa med nami; to, da je živ, ker je vstal! Ali kdaj pomislimo, kako je ravno Cerkev tista, ki nam kljub težavam in slabostim na svoji poti skozi zgodovino posreduje avtentično Kristusovo sporočilo? Ali nam daje gotovost, da je to, kar verujemo, zares to, kar nam je povedal Kristus?

    Cerkev je apostolska, ker je poslana oznanjat evangelij po svetu: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,19-20). To je tisto, kar nam je Jezus rekel; pošilja nas, prosi nas, da se premaknemo in ponesemo veselje evangelija. Vprašajmo se: Ali smo misijonarji z našimi besedami, predvsem pa z našim krščanskim veseljem? Ali pa smo kristjani, zaprti v svoje srce in svoje cerkve?

    »Cerkev ima svoje korenine v nauku apostolov, a vedno gleda v prihodnost, trdno se zaveda, da je poslana od Jezusa, da je misijonarska. Cerkev, ki se zapira vase in v preteklost, je Cerkev, ki izdaja lastno identiteto. Vase zaprta Cerkev izdaja svojo identiteto. Ponovno torej odkrijmo vso lepoto in odgovornost Cerkve, ki je apostolska!«

    Papež Frančišek – kateheza 16.10. na trgu sv. Petra: besedilo povzeto s spletne strani Radia Vatikan.

    Več o katehezah papeža Frančiška v zvezi z vlogo Cerkve na:
    http://zupnija-kopersvetimarko.rkc.si/index.php/content/display/123/20/20

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!

    Odgovori
19. Miro says:

    10. aprila, 2021 at 10:39

    V ponoven razmislek priporočam teme, objavljene v rubriki:

    STOPI NA PRAVO POT – NE BOJ SE!

    NA RAZNIH SPLETNIH STRANEH JE OGROMNO PISANJA IN GOVORA O TAKO IMENOVANIH ZDRAVILNIH MOČEH, SILAH, ENERGIJAH …. CELO KRISTJANI SE V STISKAH DOSTIKRAT TEGA OKLEPAJO, KAR PA NIKOMUR NE MORE PRINESTI ODREŠENJA!

    Več o tovrstnih temah na:
    http://www.molitev.net/stopi-na-pravo-pot.html

    Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus! Ti si živa Beseda, Luč sveta, naš Odrešenik, Mesija, Dobri pastir, Kruh življenja, Osvoboditelj, Knez miru … Jezus, bodi hvaljen zdaj in vekomaj. Amen.

    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Hvala says:

      10. aprila, 2021 at 11:14

      GOSPOD JE GOVORIL PO PREROKIH O ZAUPANJU V NJEGA IN V NJEGOVO USMILJENJE.

      VZRAVNAJ SVOJE SRCE IN VZTRAJAJ, NE PRENAGLI SE V TRENUTKU SPOPADA.
      NJEGA SE DRŽI IN SE NE UMIKAJ,
      DA BOŠ NAZADNJE POVIŠAN.
      VSE, KAR PRIDE NADTE, SPREJMI,
      POTRPI, KADAR TE DOLETI PONIŽANJE,
      ZAKAJ V OGNJU SE PREIZKUŠA ZLATO, TISTI, KI SO BOGU POVOLJI, V PEČI
      PONIŽANJA.
      V BOLEZNI IN REVŠČINI SE ZANAŠAJ NANJ.
      ZANAŠAJ SE NAJ, PA SE BO ZATE ZAVZEL,
      URAVNAVAJ SVOJA POTA IN UPAJ VANJ.
      VI, KI SE BOJITE GOSPODA,
      PRIČAKUJTE NJEGOVO USMILJENJE;
      NE ODDALJUJTE SE, DA NE PADETE,
      VI , KI SE BOJITE GOSPODA,
      ZAUPAJTE VANJ.

      VRZIMO SE V ROKE GOSPODOVE,
      NE V ROKE LJUDI (Sir, prvi del, 2-8, 18)

      Res je, celo kristjani zaupajo bolj v človeka kot v Boga. Potrebno pa si je zapomniti, da se nobena stvar na svetu ne zgodi brez privolitve Boga, tudi las z glave ne bo padel brez njegovega dovoljenja, ZATO JE BREZCILNJO ISKATI POMOČI PRI LJUDEH, ČE SE NE OPIRAŠ IN IZROČIŠ BOGU. SAJ JE SPOSOBEN, DA BO POSKRBEL ZA NAŠE REŠITVE IN POTREBE MAR NE? ALI PA SMO MI LJUDJE BOLJ PAMETNI OD SAMEGA BOGA, DA GA ŽELIMO UČITI IN SAMI ISKATI REŠITVE ‘????!!!

      Odgovori