Članki za dušo

15.015 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   17. julija, 2025 at 8:28

   Frančišek: NE SODITE, DA NE BOSTE SOJENI

   Poglej se v ogledalo
   »’Ne sodite, da ne boste sojeni; s kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo’ (Mt 7,1-2).

   Papež Frančišek o sodbi
   Sodba pripada samo Bogu. Zatorej, če ne želimo, da bi se nam sodilo, tudi mi ne smemo soditi drugih. Vsi si želimo, da bi nas Gospod na dan sodbe gledal s prizanesljivostjo in pozabil mnogo slabih stvari, ki smo jih storili v življenju. Zato, če ti stalno sodiš druge, boš sojen z enako mero, s kakršno sam sodiš. Poglej se v ogledalo. A ne zato, da bi se našminkal, da se ne bi videle gube … Poglej se v ogledalo, da boš videl sebe, kakšen si ti. Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ‘Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa‘, in glej, bruno je v tvojem očesu? Kako nas ocenjuje Gospod, kadar delamo tako? Samo ena beseda je: ‘Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata.’

   Ne soditi, ampak moliti za druge
   Vidi se, da se Gospod nekoliko razjezi. Pravi nam hinavci, kadar se postavljamo na mesto Boga. To je tisto, v kar je kača prepričala Adama in Evo, ko je rekla, da če bosta jedla z drevesa, bosta kakor on. Želela sta se postaviti na mesto Boga. Zato je zelo slabo soditi. Sodba pripada smo Bogu, samo Njemu! Za nas pa so ljubezen, sočutje, molitev za druge, kadar vidimo stvari, ki niso dobre, tudi povedati o tem drugemu … A nikoli soditi. Nikoli. To je hinavščina, če sodimo. Koliko nemira in sovraštva ter negativnih čustev bi odpadlo, če bi bili bolj, usmiljeni, sočutni in strpni, več pomagali in potrpeli, kakor pa sodili!

   Našim sodbam manjka usmiljenje
   Kadar sodimo, se postavimo na mesto Boga. A naša sodba je uboga sodba. Nikoli ne more biti resnična; nikoli ne more biti enaka Božji sodbi. Zakaj ne? Ne zato, ker je Bog vsemogočen, mi pa to nismo, ampak zato, ker nam manjka usmiljenja. Kadar Bog sodi, sodi z usmiljenjem. Danes razmišljajmo o tem, kar nam pravi Gospod: ‘ne sodite, da ne boste sojeni’; način, mera, s kakršno sodimo, bo ista, ki bo uporabljena za nas … Poglejmo se v ogledalo, preden sodimo … Sicer bom hinavec, saj se postavljam na mesto Boga. Moja sodba pa je tudi revna sodba, nepravična sodba, ker premalo vemo in poznamo, pa sodimo; manjka ji nekaj zelo pomembnega, kar pa ima Božja sodba, to je Usmiljenje, zaradi velike Božje Ljubezni do ljudi. O, da bi nam Gospod dal dobro razumeti te stvari!«

   Papež Frančišek

   Gospod, napravi me za posredovalca tvojega miru: da bom tja, kjer je sovraštvo, mogel prinašati ljubezen;da bom tja, kjer je krivica, mogel prinašati odpuščanje; da bom tja, kjer je razprtija, mogel prinašati ubranost; da bom tja, kjer je zmota, mogel prinašati resnico; da bom tja, kjer je dvom, mogel prinašati vero; da bom tja, kjer je obup, mogel prinašati upanje; da bom tja kjer je tema, mogel prinašati luč; da bom tja, kjer je žalost, mogel prinašati veselje! Gospod, daj, da se bom raje trudil za to, da tolažim, kakor da iščem tolažbe; da bom raje skušal razumeti, kakor da bi iskal razumevanja; da si bom raje prizadeval ljubiti, kakor da bi želel biti ljubljen; kajti človek najde, ko pozablja nase; odpuščeno mu je, ko odpušča; prebudi se v večno življenje, ko umira. Amen.

   Molitev Svetega Frančiška

   Odgovori
2. janez says:

   15. julija, 2025 at 7:20

   Radio Vatikan: Papeževa kateheza o upanju, veselju in ljubezni (pridiga dne 15. 3. 2017)

   Kateheza govori o upanju, veselju in ljubezni. Papež Frančišek je spomnil, da je največja zapoved, ki nam jo je zapustil Gospod Jezus, zapoved ljubezni: »Ljubiti Boga z vsem srcem, z vso dušo in ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe« (glej Mt 22,37-39). Poklicani smo k ljubezni, k dejavni ljubezni. To je po papeževih besedah naša najbolj vzvišena poklicanost in z njo je povezano tudi veselje krščanskega upanja. Kdor ljubi, ima veselje upanja, veselje, da bo srečal veliko ljubezen, ki je Gospod.

   Ljubezen naj bo brez hinavščine
   Med splošno avdienco so prebrali odlomek iz Pavlovega Pisma Rimljanom: »Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje« (Rim 12,9-13). Apostol Pavel nas opozarja pred nevarnostjo, da naša ljubezen ne bi bila hinavska. Vprašati se torej moramo, kdaj do tega pride in kako smo lahko prepričani, da je naša ljubezen iskrena, da je pristna, da se ne pretvarjamo.

   Ljubezen je Božji dar, za katerega moramo prositi
   Hinavščina se lahko vrine vsepovsod, tudi v naš način, kako ljubimo. To se zgodi, ko ima naša ljubezen nek interes in je spodbujena z osebnimi interesi; ko opravljamo karitativna dela zato, da bi pokazali sami sebe ali pa se čutili zadovoljne; ali ko se potegujemo za stvari, ki so vidne, da bi se pobahali s svojo inteligentnostjo ali svojimi sposobnostmi. Za vsem tem je napačna in varljiva ideja, da smo dobri, če ljubimo. Kakor da bi ljubezen bila neka človekova stvaritev, proizvod našega srca. »A ljubezen je predvsem milost, je dar. Da lahko ljubimo, je Božji dar in zanj moramo prositi. In Bog nam ga z veseljem dá, če ga prosimo. Ljubezen je milost,« je zatrdil papež. Ni v tem, da bi se pokazalo tisto, kar mi smo, ampak tisto, kar nam Gospod daje in kar mi z veseljem sprejemamo. Ljubezen se ne more izraziti v srečanju z drugimi, če prej ni rojena iz srečanja s ponižnim in usmiljenim Jezusovim obličjem.

   Tudi naš način, kako ljubimo, je zaznamovan z grehom
   Pavel nas vabi, naj priznamo, da smo grešniki in da je tudi naš način ljubezni zaznamovan z grehom. Obenem pa nam prinaša novo oznanilo, prinaša upanje. Gospod pred nami odpira pot osvoboditve in odrešitve. To je možnost, da tudi mi »živimo največjo zapoved ljubezni« in »postanemo orodja Božje ljubezni«. Do tega pa pride, ko pustimo, da nas vstali Kristus ozdravi in nam obnovi srce. On je tisti, ki nam kljub naši majhnosti in uboštvu daje doživeti Očetovo sočutje in poveličevati čudovita dela njegove ljubezni. »Tako razumemo, da vse, kar lahko živimo in delamo za brate, ni drugega kot odgovor na to, kar je Bog storil in še naprej dela za nas.« Sam Bog, ki biva v našem srcu in našem življenju, je tisti, ki se približuje in služi vsem, ki jih vsak dan srečamo na poti, začenši pri zadnjih in potrebnih, v katerih ga najprej prepoznamo.

   Sami ne moremo ljubiti
   Apostol Pavel nas torej z besedami, namenjenimi skupnosti v Rimu, ne želi toliko grajati, ampak prej »spodbuditi in poživiti upanje v nas«, je izpostavil sveti oče. Vsi namreč imamo izkušnjo, da ne živimo v polnosti ali kakor bi morali živeti zapoved ljubezni. A tudi to je milost, je pripomnil papež. Pomaga nam razumeti, da »mi sami nismo zmožni zares ljubiti«. Potrebujemo, da Gospod stalno obnavlja ta dar v našem srcu, in sicer »po izkušnji njegovega neskončnega usmiljenja«. Na ta način bomo ponovno začeli »ceniti male, preproste in običajne stvari«. Sposobni bomo ljubiti druge, kakor jih ljubi Bog, jim želeli dobro, da bi postali sveti, prijatelji Boga. Zadovoljni bomo, da bomo blizu revnemu in ponižnemu, kakor to počne Jezus z nami, ko smo daleč od njega; da se bomo sklanjali k nogam bratov kakor on, dobri samarijan, to dela z nami, s svojim sočutjem in odpuščanjem.

   Skrivnost, kako se veseliti v upanju
   Papež Frančišek je ob koncu kateheze izpostavil, da je to, o čemer nam govori apostol Pavel, »skrivnost veselja v upanju« (glej Rim 12,12). Vemo namreč, da se Božja ljubezen ne zmanjša v nobeni okoliščini, niti v naših neuspehih ne. Povabil je, naj s srcem, ki sta ga obiskali in kjer prebivata Božja milost in zvestoba, živimo v veselju upanja, ko podarjamo bratom, kolikor pač lahko, tisto, kar vsak dan prejemamo od Boga.

   Odgovori
3. janez says:

   14. julija, 2025 at 17:22

   Obrazložitev Božje Besede: 15. navadna nedelja

   Kdo je moj Bližnji? Temeljno vprašanje naše vere in naših odnosov! Pa res poznamo odgovor? Učitelj postave je Jezusa skušal, a se Jezus ni dal. Povedal mu je zgodbo in vprašanje zapleteno vrnil: Kdo je bil bližnji nekemu človeku, ki je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike? V glavi imamo obratno vprašanje: Kdo je bil bližnji vsem trem: duhovniku, levitu in Samarijanu? Jezus pa sprašuje: »Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Učitelj je razumel: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!«

   Zdi se, da odgovora ne moremo razumeti, če se ob njem temeljito ne ustavimo. Navajeni smo teološko pravilno odgovoriti: Naš bližnji je vsak človek. A Jezus nakaže, da je bil v priliki o usmiljenem Samarijanu od treh mimoidočih bližnji le Samarijan. Duhovnik in levit nista bila bližnja pretepenemu. Iz tega bi poenostavljeno sklepali, da je naš bližnji le tisti, ki mi pomaga. Hoče Jezus nakazati takšno rešitev? Mar ne bi bilo preveč preprosto ljubiti le tiste, ki nam pomagajo?

   Če se ustavimo ob dejstvu, da je bil med tremi le eden bližnji, se lahko vprašamo naprej: Od koga je odvisno, ali bomo v drugem videli bližnjega ali ne? Od pretepenega ali od mimoidočega? Pretepeni je bil isti, drugačni so bili trije mimoidoči! Če nam Jezus pravi, naj bomo tudi mi podobni Samarijanu, se moramo vprašati naprej: Kaj je oviralo duhovnika in levita, da nista postala bližnja pretepenemu, in kaj je pomagalo Samarijanu, da je postal bližnji? Najbrž lahko sklepamo takole: Duhovnik in levit sta imela pomembni službi, bila sta pomembna in to je zameglilo njun pogled. V pretepenem nista mogla videti bližnjega in zato tudi sama nista postala bližnja njemu. Samarijan pa je bil preziran, manjvreden od Judov in je najbrž v drugem srečal podobnega reveža, kot je on sam. V drugem je videl sočloveka, prepoznal je bližnjega in mu postal bližnji.

   Če se vrnemo na začetek našega razmišljanja, lahko torej sklenemo:
   • Kdo je moj bližnji in komu sem sam bližnji, je odvisno od mojega pogleda in razmišljanja.
   • Ljubiti sočloveka je mogoče, če v njem prepoznam sebi enakega.
   • Izpolnitev temeljne zapovedi ljubezni je mogoča, če mi je vsak človek bližnji.

   Kako priti do uresničitve Jezusovega povabila: »Pojdi in tudi ti tako delaj«? Najprej moramo torej priti do spoznanja, da je moj bližnji vsakdo. Kdo bo moj bližnji in komu bom bližnji, je stvar moje odločitve! Pot do tega spoznanja je spoznanje naše revščine ali pa, še bolje, Jezusovo učlovečenje. Po Jezusu postajamo namreč med seboj bratje in sestre. On kaže na nebeškega Očeta in nam s tem daje razumeti, da smo med seboj vsi enakovredni in vsi ljubljeni Božji otroci. Ena največjih novosti, ki jih prinaša Jezusovo učlovečenje, je prav spoznanje, da med nami ni več razlik. To ne sme biti le naučena trditev, ne more biti le fraza, ki jo ponavljamo v pridigah, to mora biti temelj naše vere. To je temelj naših odnosov! Če tega ne živimo, nismo Kristusovi, nismo razumeli temeljnega sporočila odrešenja! Po Kristusu moramo v drugem videti Boga, Božjo podobo, svojega ljubljenega brata oz. sestro. Gre za spoznanje, ki nam ga prinaša Kristus, in za odločitev, ki jo sprejemamo sami! Spoznanje, da je bližnji vsakdo, moramo gojiti. Sicer postajamo podobni duhovniku ali levitu. Najprej spoznanje, potem sočutje! Sočutje se ne more roditi, če naša spoznanja niso na mestu! Današnji odstavek je torej povabilo, da se temeljito ustavimo pri sebi in se vprašamo: Kdo je zame moj bližnji? Ali vzamem Jezusovo sporočilo odrešenja zares?

   Ko je spoznanje jasno, nas Jezus vabi, da izpolnimo zapoved ljubezni. Ob priliki o usmiljenem Samarijanu nam Jezus sporoča, da nas bližnji ne more ovirati pri tem, ali bomo ljubili ali ne. Odločitev je popolnoma naša. Ne glede na to, kakšen je bližnji, mi lahko ljubimo in tudi moramo ljubiti. Torej pri izpolnjevanju ljubezni odvrzimo vsako izgovarjanje, da drugega ne moremo ljubiti, ker je tako nemogoče!

   Na delo torej, da bo svet po nas poln bližnjih, ki bodo deležni naše ljubezni!

   Pridi in Poglej, pripravil: Ervin Mozetič, 13. julija 2025

   Odgovori
4. janez says:

   14. julija, 2025 at 17:12

   Obrazlaga Božje Besede: Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Lk 12,51–53

   Svetem pismu imamo kar nekaj mest in izjav, ki jih težko razumemo, ki nas vznemirijo ali celo razjezijo. Verjetno so za koga kdaj tudi takšni deli Svetega pisma razlog, da knjigo odloži, da se naveliča branja, češ saj tega sodobni človek ne more razumeti, preveč je nasprotij. Lahko pa so prav takšna manj razumljiva mesta izziv, da se ob njih ustavimo in začnemo kopati po rudniku Besede.

   Med vznemirjajoče izjave v Svetem pismu spada tudi beseda o miru in meču, ki jo je Jezus namenil tistim, ki so se odločali hoditi za njim. S stališča sodobnega političnega marketinga, kjer je veljavna deviza čim bolj všečno govorjenje, čim manj vznemirjanja z resnicami, ki jih ljudje ne želijo slišati, je bil Jezusov nagovor poslušalcem sila čuden in neprivlačen. Nedvomno je evangelij oznanilo miru v najbolj temeljni razsežnosti, ki razkriva bistvo Boga, ki ga oznanja. Bog se je že v zgodovini Izraela razodeval kot Bog miru in zvestobe , njegovo kraljevanje pa čas miru in varnosti. Hrepenenje po miru in spravi je bilo gonilo mesijanskih pričakovanj. Jezusovo rojstvo je pomenilo oznanilo miru za vse ljudi, njegovo življenje in odrešenjska smrt na križu pa počelo miru, ki ustvarja novega človeka.
   Mir je Božji dar in za njegovo sprejetje je potrebna brezkompromisna odpoved zlu in zaupanje v Darovalca. Meč lahko predstavlja ostrino boja proti zlu in radikalnost odločitve. Meč torej ne pomeni človeške sile ali oblasti, na katero bi morali računati in s katero bi zmagovali. Na kaj so stavili takrat, ko jih je Jezus prvič poslal oznanjat? Odšli so na njegovo besedo. Odšli so, ker jih je poslal, ker so mu verjeli. To je torej meč oznanjevalcev. Njegova beseda je edini meč, ki lahko zagotovi evangeliju zmago. To je beseda o moči in zvestobi Boga, ki bo ostala večno.
   Jezusova beseda je torej meč, ki ne pusti nikogar, ki jo sprejme, v nekem navideznem miru. To je beseda, ki vznemirja, ki terja odločen odgovor. V kraljestvo evangelija so povabljeni vsi, a žal vsi ne bodo vstopili. Besede evangelija so namenjene vsem, a žal jih vsi ne razumejo. Razumevanje pa ni v prvi vrsti odvisno od učenih razlag ali od izobrazbe, temveč od našega poguma, da pustimo, da nas te besede vznemirijo, torej od naše pripravljenosti, želje, da bi se spreobrnili.

   Ervin Mozetič, Pridi in poglej, dne 13. 7. 2020

   Odgovori
5. janez says:

   13. julija, 2025 at 5:43

   Papež Frančišek: Angel Gospodov, nedelja, 14. julij 2019

   »In Jezus mu je rekel: ‘Pojdi in ti delaj prav tako!’« (Lk 10,37b)

   Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes evangelij predstavlja znano priliko o »dobrem Samarijanu« (prim. Lk 10,25-37). Potem ko ga je učitelj postave vprašal, kaj je potrebno, da prejme v delež večno življenje, ga je Jezus napotil poiskati odgovor v Svetem pismu, ki pravi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, z vso svojo dušo, z vso svojo močjo in z vsem svojim mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe« (v. 27). Bile pa so različne razlage glede tega, koga je potrebno imeti za »bližnjega«. Dejansko je ta človek nadalje vprašal: »In kdo je moj bližnji?« (v. 29). Na tej točki mu je Jezus odgovoril s priliko, to lepo priliko. Vse vas vabim, da vzamete današnji evangelij: Luka, Lukov evangelij 10 poglavje, od 25 do 37 vrstice. Je ena najlepših evangeljskih prilik. Ta prilika je postala vzorec za krščansko življenje. Postala je zgled, kako mora kristjan delovati. Po zaslugi evangelista Luka imamo ta zaklad.
   Glavni junak te kratke pripovedi je neki Samarijan, ki je na poti srečal človeka, ki so ga oropali in pretepli razbojniki in je poskrbel zanj. Vemo, da so Judje zaničevali Samarijane in jih niso smatrali za del izvoljenega ljudstva. Zato ni naključje, da je Jezus izbral ravno Samarijana za pozitivno osebnost prilike. Na ta način hoče prerasti predsodek in pokazati, da je tudi tujec, nekdo ki ne pozna pravega Boga in ne obiskuje njegovega templja, sposoben ravnati po Njegovi volji, imeti torej sočutje do brata v potrebi in mu pomagati z vsemi sredstvi, ki jih ima na razpolago.

   Po tej isti poti sta pred Samarijanom šla mimo duhovnik in levit, torej osebi posvečeni Božjemu čaščenju. Toda, ko sta videla na tleh siromaka, sta šla naprej, ne da bi se ustavila, najverjetneje, da ne bi postala »nečista« zaradi njegove krvi. Človeško pravilo »postati nečist zaradi krvi« povezano s čaščenjem sta postavila nasproti zapovedi Boga, ki hoče predvsem usmiljenje.
   Jezus torej predlaga za zgled Samarijana, ravno tistega, ki ni imel vere! Tudi mi lahko pomislimo na toliko nam poznanih ljudi, morda agnostikov, ki delajo dobro. Jezus je izbral za zgled nekoga, ki ni bil mož vere. In ta človek, ki s tem, da ljubi brata kot samega sebe, ljubi Boga iz vsega svojega srca in z vso svojo močjo, torej Boga, ki ga ni poznal ter s tem istočasno izrazi pravo religioznost ter resnično človeškost.

   Potem ko je povedal to tako lepo priliko, se je Jezus ponovno obrnil na tistega učitelja postave, ki ga je vprašal: »In kdo je moj bližnji?« in mu rekel: »Kdo od teh treh se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« (v. 36). Na ta način je napravil preobrat glede na vprašanje svojega sogovornika in tudi glede logike nas vseh. Daje nam razumeti, da nismo mi, ki na osnovi svojih meril določamo, kdo je naš bližnji in kdo ne, ampak je oseba, ki se je znašla v stiski, po kateri se mora spoznati, kdo je naš bližnji, torej tisti, do katerega smo imeli usmiljenje.

   Biti sposobni imeti usmiljenje, to je ključ, to je naš ključ. Če ti pred neko osebo, ki je v stiski nimaš usmiljenja, če se tvoje srce ne zgane, pomeni, da nekaj ni v redu. Pazi se, pazimo se! Ne pustimo se zapeljati neobčutljivi sebičnosti. Sposobnost imeti usmiljenje, je postala preizkusni kamen kristjana, še več Jezusovega nauka. Jezus sam je Očetovo usmiljenje do nas. Če greš po poti in vidiš na tleh brezdomca in greš mimo, ne da ga pogledaš ali pa si morda misliš: »To je posledica vina. Pijan je!«, se vprašaj, ne, če je ta človek pijan, ampak se vprašaj, če morda ni tvoje srce otrdelo, če ni tvoje srce postalo led. Ta zaključek kaže, da je usmiljenje do človeškega življenja, ki je v stiski, resnično obličje ljubezni. S tem postanemo resnični Jezusovi učenci in razodevamo Očetovo obličje: »Bodite torej usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen« (Lk 6,36). Bog naš Oče je usmiljen, ker ima sposobnost tega usmiljenja, da se približa naši bolečini, našemu grehu, našim razvadam, naši bedi.

   Devica Marija naj nam pomaga razumeti ter predvsem vedno bolj živeti neločljivo povezanost, ki je med ljubeznijo do Boga, ki je Oče ter konkretno in velikodušno ljubeznijo do naših bratov in sester in nam da milost, da bi imeli usmiljenje ter v njem rastli.
   Papež Frančišek

   Odgovori
6. janez says:

   12. julija, 2025 at 19:02

   Božja beseda za nedeljo, 13. julija 2025 15. nedelja med letom (leto C)

   »In Jezus mu je rekel: ‘Pojdi in ti delaj prav tako!’« (Lk 10,37b)
   Ljubezen do Boga in do bližnjega sovpadata: v najmanjšem srečujemo Jezusa in v Jezusu srečujemo Boga. »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo,« pravi sv. Pavel (1 Kor 10,17). Združitev s Kristusom je obenem združitev z vsemi ostalimi, katerim se on podarja. Ljubezen (agape) do Boga in ljubezen (agape) do bližnjega sta zdaj zares združeni: učlovečeni Bog nas vse priteguje k sebi. Zato razumemo, da postane agape tudi ime za evharistijo: v njej prihaja Božja agape telesno k nam, da bi v nas in po nas nadaljevala svoje delo. Samo na tej kristološko-zakramentalni podlagi lahko prav razumemo Jezusov nauk o ljubezni. Prehod od postave in prerokov k dvojni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega, k čemur nas Jezus vodi, kakor tudi dejstvo, da je vsa verska eksistenca osredotočena na to zapoved, ni samo morala (nravnost), ki bi mogla obstajati samostojno poleg vere v Kristusa in poleg njegovega ponavzočenja v samem zakramentu: vera, bogočastje in etos se prepletajo kot enotna stvarnost, ki se oblikuje v srečanju z Božjo agape.Običajno nasprotje med bogočastjem in etosom tu preprosto odpade. V samem »bogočastju«, v evharističnem občestvu sta prisotna oba vidika, biti ljubljen in ljubiti druge. Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena. Nasprotno pa postane »zapoved« ljubezni mogoča le, ker ni zgolj zahteva: ljubezen je lahko »zapovedana« le zato, ker je najprej podarjena.

   Evangeljska prilika, ki jo pripoveduje evangelist Luka, je del vrste prizorov in dogodkov, ki so vzeti iz vsakdanjega življenja in s katerimi nam Jezus pomaga razumeti globine Božje ljubezni do vsakega človeka, posebej do tistih, ki trpijo zaradi bolezni ali bolečin. S sklepnimi besedami iz prilike o usmiljenem Samarijanu: »Pojdi in ti delaj prav tako« (Lk 10,37), Gospod tudi pokaže odnos, ki naj bi ga imel vsak njegov učenec do drugih, posebej tistih v potrebi. Iz neizmerne Božje ljubezni je potrebno skozi močan odnos z njim v molitvi črpati moč za življenje iz dneva v dan s konkretno skrbjo – podobno kot usmiljeni Samarijan – za tiste, ki trpijo telesno ali duševno oz. prosijo za pomoč.
   Različni cerkveni očetje so v usmiljenem Samarijanu videli Jezusa samega; v človeku, ki je padel med razbojnike pa Adama, našo pravo človeškost, ranjeno in zmedeno zaradi greha (prim. Origen, Homilija o Lukovem evangeliju XXXIV, 1–9; Sv. Ambrož, Komentar k Evangeliju po sv. Luku, 71–84; Avguštin, Pridiga 171).

   Jezus je sin Boga, ki pokaže zvesto, večno in brezmejno Očetovo ljubezen. Jezus pa je tudi tisti, ki se je kot Bog ponižal in z učlovečenjem prevzel človeško naravo (prim. Flp 2,6–8), se približal človeškemu trpljenju celo do spusta pred pekel, kot molimo v apostolski veroizpovedi, da bi človeštvu prinesel upanje in svetlobo. Jezus se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom (prim. Flp 2,6), ampak poln usmiljenja gleda na brezno človeškega trpljenja ter podarja olje tolažbe in vino upanja.

   Prilika o usmiljenem Samarijanu (prim. Lk 10,25-37) prinaša predvsem dve pomembni pojasnili. Medtem ko se je pojem »bližnji« dotlej bistveno nanašal na člane istega naroda in na tujce, ki so se naselili v izraelski deželi, torej na skupnost, ki je bila solidarna z deželo in ljudstvom, je ta meja zdaj odstranjena: vsak, ki me potrebuje in kateremu lahko pomagam, je moj bližnji. Pojem »bližnji« je posplošen, vendar ostane konkreten. Čeprav se razširi na vse ljudi, pa vendar ne ostane izraz neke splošne abstraktne ljubezni, ampak zahteva mojo dejavno zavzetost povsod. Naloga Cerkve je, da vedno znova pojasnjuje povezavo med oddaljenostjo in bližino za praktično življenje svojih članov. Leto vere, ki ga obhajamo, je primerna priložnost za okrepitev dobrodelnosti v naših cerkvenih skupnostih, saj vsak izmed nas lahko postane usmiljeni Samarijan za tiste, ki so nam blizu.

   Pokojni papež Benedikt XVI

   Odgovori
7. janez says:

   12. julija, 2025 at 11:23

   Papež Frančišek: Bog nam odpušča pod pogojem, da tudi mi odpustimo drugim in se poboljšamo

   Bog je velik. Žal sem jaz grešil
   »Odlomek iz Knjige preroka Daniela (glej Dan 3,25.34-43) nam pripoveduje o Azariju, ki je bil vržen v ogenj, ker ni hotel zatajiti Gospoda. A Azarija se ne pritožuje pred Bogom zaradi prejete kazni, ne graja ga in se ne sklicuje na njegovo zvestobo. Nadaljuje z izpovedovanjem Božje veličine in gre do izvora zla ter pravi: ‘Ti si nas vedno rešil, a žal smo grešili.’ Azarija obtoži sebe in svoje ljudstvo. Obtožba nas samih je prvi korak k odpuščanju: Obtožiti sami sebe je del krščanske modrosti. Ne obtožiti drugih. Sami sebe. Jaz sem grešil. In ko pristopimo k zakramentu pokore, imejmo v mislih tole: ‘Veliki Bog nam je dal mnogo stvari. A žal sem jaz grešil, jaz sem užalil Gospoda in prosim odrešenja.’

   Gospodu je všeč skrušeno srce
   Neka gospa je pri spovedi na dolgo govorila o grehih tašče, da bi na ta način opravičila samo sebe, dokler ji duhovnik ni rekel, da je dovolj in naj sedaj prizna še svoje grehe. To je Gospodu všeč, kajti Gospod sprejme skrušeno srce, kajti – kakor pri Azariju – ‘ni razočaranja za tiste, ki zaupajo vate’. Skrušeno srce, ki Gospodu pove resnico: ‘To sem storil, Gospod. Grešil sem zoper tebe.’ Gospod mu zapre usta, kakor oče svojemu izgubljenemu sinu, ne pusti mu govoriti. Njegova ljubezen ga prekrije. Vse odpusti.

   Bog odpušča pod pogojem, da odpustimo in da se spreobrnemo
   Naj nas ne bo sram povedati svojih grehov, kajti Gospod nas opravičuje, ne samo enkrat, ampak vselej. A obstaja pogoj. Božje odpuščanje pride v nas z vso močjo pod pogojem, da mi odpustimo drugim. In to ni lahko. Zamera si namreč naredi gnezdo v našem srcu in tako vedno ostaja grenkoba. Velikokrat nosimo s sabo seznam stvari, ki so nam bile storjene: ‘Ta mi je naredil to, storil mi je tisto, storil mi je tole …’ Poboljšajmo se tudi mi in dajmo zgled drugim.

   Ne pustimo se vkleniti hudemu duhu sovraštva
   Ne pustimo se vkleniti hudemu duhu sovraštva, kajti sovraštvo zasužnjuje. To sta dve stvari, ki nam bosta pomagali razumeti pot odpuščanja: ‘Ti si velik Gospod, a žal sem grešil’ in ‘Ja, odpuščam ti, sedemdesetkrat sedemkrat, pod pogojem, da ti odpustiš drugim’. In da se vrneš k Očetu. In Hodiš po Poti ki vodi k Jezusu.

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 6.3.2018)

   Odgovori
8. janez says:

   12. julija, 2025 at 10:19

   »Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.« (Mt 10,30-31)

   Razlaga Božje Besede za 12.7.2025: Vam so celo lasje na glavi prešteti

   V razmerah, ki so kristjanom in krščanstvu zelo neprijazne, so te besede zelo pomembne. Še bolj pomembne pa so za tiste, ki živijo v državah, kjer so kristjani preganjani. Zadnja leta pospešeno izginjajo kristjani v Iraku in drugod na Bližnjem vzhodu, pa tudi v Indiji in v Afriki, kjer teroristične fundamentalistične skupine načrtno iztrebljajo kristjane (denimo v Nigeriji), da ne omenjam Severne Koreje. Tam je biti kristjan že samo po sebi življenjsko nevarno, kaj šele, da bi vero javno izpovedoval.

   Jezus nas spodbuja, da se preganjanj ne bi smeli toliko bati kot popuščanja skušnjavi, da bi svojo dušo “prodali”. V znani knjigi “Koča strica Toma” lahko proti koncu najdemo presunljiv odlomek o tem, kako je stari suženj Tom svojemu lastniku in rablju Legreeju odkrito povedal, da je sicer res kupil Tomovo telo, ne pa tudi duše. Legree se je skupaj s svojimi posurovelimi priganjači strahotno lotil Toma, ki je nato pretepen od udarcev umrl. In tako kot Jezus prosil za svoje preganjalce.

   Kaj je tisto, kar lahko ugnobi človeka in ga pošlje v pekel? Najprej predvsem zakrknjenost srca in oddaljitev od Boga. Velikokrat se to ne zgodi povsem zavestno, ampak tudi preko samoprevare. Mnogi kristjani dandanes zaradi iskanja sreče nasedejo nekrščanskim “duhovnim učiteljem”, ki jim ponudijo hitro rešitev problemov, zdravje, bogastvo, itd. Ne uvidijo pa, da se s tem nehote zavežejo v odnos s hudičem in njegovimi angeli, se oddaljijo od Jezusa. Jezusovo oznanilo tako ne more in ne sme ostati skrito. Oznanjeno mora biti vsem. Za mnoge je to lahko neprijetna resnica in nanjo reagirajo demonsko – s preganjanjem oznanjevalcev. To je žal “naravno stanje” krščanstva. Če oznanilo ne izzove nasprotne reakcije, se moramo vprašati, kakšno krščansko oznanilo je to, če je res krščansko.

   Ali smo res pripravljeni izpovedati zvestobo Jezusu tudi pred ljudmi? To vprašanje je bilo posebej pomembno za Petra, ki je Jezusa trikrat zatajil. A ta zatajitev predstavlja célo človeštvo. Vsi smo kdaj tako ali drugače zatajili Jezusa, a nas rešuje Jezusov usmiljeni pogled. Jezus tu povsem glasno in jasno poudari vrednost ter dostojanstvo človeka. Bog nas ni ustvaril za pogubljenje. Ustvarjeni smo za nebesa, vendar je tudi od nas odvisno, ali bomo res to dosegli. Za Boga je vsak od nas vreden veliko več kot vsa množica vrabcev, a če kdo da svoje zemeljsko življenje za Kristusa, je veliko večja dragocenost rojstvo za nebesa kot prezgodaj končano življenje.

   Pripravil: Ervin Mozetič, Pridi in Poglej, 12. 7. 2025

   Jezus danes v evangeliju opozarja učence, da so v Božjih rokah in da se ne smejo bati preganjanja ter nasprotovanja. Nihče jim ne more vzeti Božje zmage in večnosti, ki je v njih. Trudil se bom ohraniti pogum in pokončnost vere tudi v okolju, ki je nasprotno ali indiferentno. Gospod, pokaži mi, da sem vedno v tvojih rokah. Naj se ne izmaknem, ko bi moral pričevati o tebi in tvoji ljubezni.

   Dr. Primož Krečič, župnija Koper

   Odgovori