Članki za dušo

15.062 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   1. novembra, 2025 at 18:27

   SVET PREIZKUŠNJE prof. dr. Danijel Brkič, evangelijska Cerkev Dobrega pastirja Novo mesto (skrajšani povzetek!)

   Če nimaš nikogar, ki ti greni življenje, potem si hitro najdi nekoga, kajti brez preizkušenj ne boš mogel vstopiti v Božje kraljestvo.”

   (T. Akvinski) Jakob pravi: »Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost.« (Jak 1,2-3)

   Grška beseda za preizkušnjo (peirasmoi), ki je zapisana tem mestu, govori o tem, da Gospod preverja našo ustreznost. Gre za opravljanje postopka za ugotavljanje določenih lastnosti, sposobnosti in učinkovitosti. Bog na tak način preverja ustreznost Jezusovega učenca. Pa ne zato, da bi nas s tem zlomil, ampak da bi mi pridobili na stanovitnosti. Nek romunski pastor je v času totalitarnega komunističnega režima, ko je bil preizkušan s preganjanjem, rekel: »Kristjani smo kot žeblji. Bolj ko tolčejo po njih, globlje gremo v Kristusa!«

   Grška beseda, ki jo omeni Jakob, je sestavljena iz delčka »peira«, kar pomeni »izkustvo, ali izkušnja, ki te pripelje do novih spoznanj«. Samostalnik »peirasmos« pa govori o težavah, preglavicah, nadlogah, stiskah in nesrečah, ki so mnogotere.

   Jakob pravi, da so preizkušnje »razne«, izvirnik pa, da so »mnogotere«. Toda ker so težave mnogotere, je tudi Božja milost mnogotera, saj Sveto pismo pravi: »Kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti strezite drug drugemu z milostnim darom, kakor ga je kdo prejel.« (1 Pt 4,10)

   Jakob v izvirniku pravi: ko »padete« (gr. peripipto) v preizkušnje, ne pa, ko »pridete« v preizkušnje. Isto besedo »peripipto« najdemo tudi v Lukovem evangeliju 10,30, kjer Jezus pravi: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli…«

   Torej, glede preizkušenj smo nemočni in si ne moremo sami pomagati, niti jih lahko izbiramo. V težko situacijo preprosto padeš. Pravi razlog preizkušenosti vere pa je, roditi stanovitnost. Mnogotere težave preverjajo ustreznost in verodostojnost Jezusovega učenca. Vse to pa ima en sam namen, ki je izražen z grško besedo »hupomone«, kar pomeni potrpežljivost, ki ustvarja vztrajnost in obstojnost, torej stanovitnost. Gre za preverjanje naše ustreznosti kot Jezusovih učencev.

   »Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.« (1 Kor 10,13) To je tisto, po čemer se kristjani razlikujemo od ostalih ljudi. Nekdo se je slikovito izrazil, ko je rekel: »Krtača preizkušenj lošči čevlje. Krtača se enkrat iztroši, čevlji pa se svetijo.«

   Kolikor koli se nam zdijo preizkušnje ponižujoče, so najzanesljivejši znak in dokaz, da smo na poti v nebesa. Ni nam treba moliti, da ne bi imeli preizkušenj, ampak da bo Gospod z nami v vsaki preizkušnji. Moliti pa moramo, naj ne bi bili vpeljani v skušnjavo, ampak da bi bili rešeni hudega. Zapomnimo si, da nihče ni toliko delal na Jobovi svetosti kot prav Gospod Bog, ker je nadenj dopustil takšne preizkušnje. Kajti največji svetniki so tisti, ki jih satan po Božji dopustitvi najbolj napada in zapeljuje. Gospod izkoristi satanovo hudobijo za izgradnjo svetništva v nas. Tako je satan obsojen na to, da mora celo proti svoji volji posredno (indirektno) sodelovati pri Božjem načrtu odrešenja in naše posvetitve, Bogu v slavo. (Janez Zlatousti) Ne boj se, ker je hudičeva moč podvržena Božji suvereni moči. On lahko samo »laja na verigi«, ne more pa te ugrizniti. Lahko ti zadaja strah, ne more pa ti storiti nikakršnega zla, niti hudega. Preizkušana duša, ki je povezana z Bogom, zadaja satanu strah, kakršnega mu zadaja Bog sam. Kdor je sredi preizkušnje v Bogu, se ne boji hudiča bolj, kot bi se bal muhe ali pa mravljice. (T. Akvilska) Nekega dne bomo spoznali, kako dragocene so bile preizkušnje, ki so nas razpenjale na križ, kajti samo stanovitnost sredi preizkušenj kaže razliko med hudičevimi in Božjimi sinovi. (T. Akvinski)

   Poglejmo, kaj nam pravi glede preizkušnje pisec Hebrejcem: »Pozabili ste na spodbudo, ki vam govori kakor sinovom: Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema. Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal?« (12,5-7)

   V bolnišnici je ležal zelo bolan otrok. Niti oči več ni mogel odpreti, niti ust, da bi govoril. Zdravniki so se borili za njegovo življenje. Potem so poklicali njegovo mamo. Ko je prišla, je brez besed položila svojo roko na otrokovo vroče čelo. Bolnik je rekel: »Mama, ti si, kako vesel sem, da si prišla.« Na smrt bolan otrok ni odprl svojih oči, ni slišal maminega glasu, toda začutil in prepoznal je mamino roko. Takoj ko je položila svojo roko na njegovo znojno, vroče čelo, je vedel, da je to njegova mama. Ranjeno srce prepozna Božjo roko sočutja in ljubezni. Dovoli, da Jezus položi svojo roko na tvojo bolečino, na tvojo rano, na tvojo preizkušnjo in vedi, da je vse to z določenim namenom. John Wycliff (znani teolog iz 14. stoletja) je zapisal: »Naj nihče sam zase ne misli, da je svet, če ni preizkušan, kajti brez preizkušenj ni svetosti. Nasprotno, tisti, ki so najbolj sveti, imajo največje preizkušnje, kajti višja ko je gora, močnejši je tudi veter. Poglej na preizkušanega Joba. Bolj ko stremiš k svetosti, močnejša je peč preizkušnje. Bolj ko ljubiš Gospoda in mu služiš, več težav imaš!«

   Samo en način je, da pobegneš iz preizkušnje, in ta je, da greš skozi preizkušnjo. Jakob pravi, da gre za preizkušenost naše vere. Pri tem uporabi grško izrazoslovje, ki govori o preverjanju dragocenih kovin, ki pokaže, ali so le te prave. Mnogokrat smo izpostavljeni preganjanju, boleznim, trpljenju in žalosti. Celo ljudje tega sveta se strinjajo, da težave krepijo karakter. Navsezadnje, ali sploh obstaja kaka stvar, zaradi katere ni treba trpeti? Kajti kdor ni trpel, ne ve ničesar. Duša ne bi imela mavrice, če ne bi bilo solza. Charles Kettering je zapisal: »Težave so cena napredka. Dobre novice me slabijo, slabe pa krepijo.« Nekatere življenjske težave ne bodo nikoli odstranjene. Moramo se jih naučiti sprejemati in verjeti, da nam je dovolj Božja milost. Apostol Pavel je tri krat prosil Gospoda, naj odvzame »trn« iz njegovega telesa, pa mu je Gospod raje podelil milost, s katero je lahko to prenašal. (2 Kor 12,8-10) Kje so zdaj ob vseh teh besedah Svetega pisma lažnivi učitelji evangelija prosperitete, evangelija uspeha?

   Avtor: prof. dr. Danujel Brkič, evangelijska Cerkev Dobrega pastirja Novo mesto, pastor in profesor na zagrebški protestantski teološki fakulteti.

   Molimo k Bogu za krščansko edinost Jezusove Cerkve! Veliko se lahko naučimo eden od drugega. Z gospodom pastorjem si občasno dopisujeva in izmenjava mnenja in stališča om Veri. So med bratskimi krščanskimi Cerkvi razlike, lažje je nanje pokazati, kot pa na stvari, ki so nam skupne. Vsi pa izhajamo iz Jezusa in Biblije. Gospod pomagaj nam k edinosti Cerkve in da bi vsi doprinesli k Božjemu kraljestvu tukaj in zdaj in živeli po Božji Volji! Amen.
   Izgubljen je dan, ko se od sočloveka nisi ničesar novega naučil, pravi nemški aheolog in raziskovalec Heinrich Schliemann. Posebno, ker je sočlovek tvoj/naš brat v Kristusu!.

   Boga ni nihče nikoli videl, kako lahko ljubimo Boga, če ne ljubimo sočloveka?! Kaj nam pomagajo vse molitve, vera in spolnjevanje verskih dolžnosti, če nismo obenem dobri ljudje in kristjani, sočutni, strpni, ljubeči in usmiljeni; če smo tisti farizeji, ki nimamo radi ljudi, ker jim ne pomagamo, jim ne prinašamo Božjega Miru in Ljubezni in zato nismo podobni Kristusu Odrešeniku in Učeniku?! Spreobrnimo se in se poboljšajmo, nikar ne odlašajmo, danes je za to odlična priložnost. Tudi Bog je vedno z nami in nikoli nismo sami. Naj pride k nam Božje kraljestvo Miru, Ljubezni in Odpuščanja, da bomo prinašali Kristusovo Luč in Upanje med ljudi tudi z osebnim zgledom in pravičnim krščanskim Življenjem.

   Odgovori
2. janez says:

   1. novembra, 2025 at 17:42

   Misli papeža Frančiška: Spomin vseh vernih rajnih petek, 2. november 2018
   Nedelja 2. 11. 2025 »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40)
   Današnje bogoslužje je realistično, je konkretno. Postavi nas v tri razsežnosti življenja, razsežnosti, ki jih razumejo tudi otroci: preteklost, prihodnost in sedanjost. Danes je dan, ko se spominjamo preteklosti. Dan, ko se spominjamo tistih, ki so hodili pred nami, nas spremljali, nam dali življenje. Priklicati v spomin. Spominjati se.

   Spomin je tisti, ki krepi ljudi, ker se čutijo ukoreninjeni na poti, ukoreninjeni v zgodovini, ukoreninjeni v ljudstvu. Spomin nam pomaga razumeti, da nismo sami, smo ljudstvo. Ljudstvo, ki ima zgodovino, ki ima preteklost, ki ima življenje. Spomin na mnoge, ki so z nami podelili del poti in so tukaj. Ni se lahko spominjati. Velikokrat smo preveč utrujeni, da bi šli nazaj in razmišljali o tem, kaj se zgodilo: v mojem življenju, v moji družini, v ljudstvu. Vendar pa je danes dan spomina, spomina, ki nas vodi h koreninam: k mojim koreninam, h koreninam mojega ljudstva.

   Danes je tudi dan upanja. Drugo berilo je govorilo o tem, kar nas čaka: »Novo nebo, nova zemlja in sveto mesto Jeruzalem, novi, lep … da bi mogli razumeti, kaj nas čaka, smo slišali naslednje besede: “Videl sem ga, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina.” Čaka nas lepota. … Spomin in upanje. Upanje, da se bomo srečali; upanje, da bomo prišli tja, kjer je ljubezen, ki nas je ustvarila; kjer je ljubezen, ki nas pričakuje: Očetova ljubezen.«

   Med spominom in upanjem je še tretja razsežnost, to je pot, ki jo moramo prehoditi in po kateri hodimo. In kako hoditi po poti ne da bi se zmotili? Katere so luči, ki mi bodo pomagale, da ne bom zgrešil poti? Kateri je navigator, ki nam ga je dal Bog sam, da ne bi zgrešili poti? To so blagri, ki nas jih je naučil Jezus v evangeliju. Ti blagri – krotkost, uboštvo v duhu, pravičnost, usmiljenje, čistost srca – so luči, ki nas spremljajo, da ne bi zgrešili poti: to je naša sedanjost.

   Na tem pokopališču obstajajo tri razsežnosti življenja: spomin, lahko ga vidimo tukaj; upanje, ki ga bomo zdaj obhajali v veri, ne gledanju; in luči, ki vodijo naše korake, da ne bi zgrešili poti – to so blagri, ki smo jih slišali v evangeliju.

   Prosimo danes Gospoda, naj nam da milost, da nikoli ne bi izgubili spomina, da nikoli ne bi skrivali spomina; naj nam da milost upanja, saj je upanje Njegov dar: da bi znali upati, gledati obzorje, da ne bi ostajali zaprti pred zidom. Vedno je potrebno gledati obzorje in upanje. In naj nam da milost, da bi razumeli, katere so luči, ki nas bodo vodile na poti, da ne bi zgrešili ter tako prišli tja, kjer nas pričakujejo z veliko ljubezni. Amen

   Papež Frančišek

   Odgovori
3. janez says:

   1. novembra, 2025 at 17:34

   Papež Frančišek: Praznik vseh Svetih, 1. november 2013

   »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5,4)

   Praznik vseh svetih, ki ga danes obhajamo, nas spominja, da cilj našega bivanja ni smrt, ampak je raj! »Ni še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je.« (1 Jn 3,2) Da ta obljuba ne razočara, nam zagotavljajo svetniki, prijatelji Boga. Ti so v svojem zemeljskem bivanju živeli v globokem občestvu z Bogom. Božje obličje so prepoznavali na obličjih najmanjših in preziranih bratov, sedaj pa ga gledajo iz oči v oči v njegovi slavni lepoti. Svetniki niso nadljudje in niti niso rojeni popolni. So kakor mi, kakor vsakdo izmed nas, so osebe, ki so preden so dosegle nebeško slavo, živele normalno življenje z radostmi in bolečinami, napori in upanji.

   Toda kaj je spremenilo njihovo življenje?
   Ko so spoznale Božjo ljubezen, so ji sledile brez pogojev in hinavščine z vsem srcem; svoja življenja so dale za služenje drugim, trpljenja in nasprotovanja so prenašale brez sovraštva ter na zlo so odgovarjale z dobrim, s širjenjem radosti in miru. To je življenje svetnikov: so osebe, ki zaradi Božje ljubezni v svojih življenjih Bogu niso postavljale pogojev; niso bile hinavske; svoja življenja so preživele v služenju drugim – služiti bližnjim. Trpele so zaradi veliko nasprotovanj, a ne da bi sovražile. Svetniki niso nikoli sovražili,« je poudaril papež Frančišek. Kajti razumeti moramo, da ljubezen prihaja od Boga, sovraštvo pa prihaja od hudiča. Od le-tega pa so se svetniki oddaljili.

   »Svetniki so moški in ženske, ki imajo v srcih veselje in ga posredujejo drugim. Nikoli sovražiti, služiti drugim, najbolj ubogim, moliti in veselje: to je pot svetosti.« Papež Frančišek je nadaljeval, da »biti svetniki ni privilegij redkih, kot da bi nekdo prejel veliko dediščino. Vsi mi imamo v krstu dediščino, da lahko postanemo sveti.« Biti sveti je poklicanost vseh. Vsi smo poklicani, da hodimo po poti svetosti. Ta pot pa ima tudi ime in obličje, je dodal papež. To je Jezus Kristus. On nas uči, kako postati sveti. V evangeliju nam pokaže pot blagrov. »Božje kraljestvo je namreč za tiste, ki svoje gotovosti ne polagajo v stvari, temveč v Božjo ljubezen; za tiste, ki imajo preprosto in ponižno srce; ki si ne domišljajo, da so pravični, in ne sodijo drugih; tiste, ki znajo trpeti s tistimi, ki trpijo, in se veseliti s tistimi, ki se veselijo; ki niso napadalni, ampak usmiljeni in si prizadevajo za spravo in mir.« Prav to slednje je papež Frančišek še posebej poudaril. Svetniki in svetnice vedno pomagajo spraviti ljudi in delajo za mir.

   Svetost in pot svetosti sta nekaj lepega. Na današnji praznik nam svetniki pravijo, naj zaupamo v Gospoda, saj »Gospod nikoli ne razočara«. Je naš »dober prijatelj«, ki nam vedno stoji ob strani. »Svetniki nas s svojim pričevanjem opogumljajo, naj nas ne bo strah iti proti toku in biti nerazumljeni ter zasmehovani, kadar govorimo o Njem in o evangeliju; s svojimi življenji nam kažejo, da kdor ostane zvest Bogu in njegovi Besedi, izkusi tolažbo njegove ljubezni že na tej zemlji in nato stoterno v večnosti.« Kot je dejal papež Frančišek, je to tudi tisto, v kar upamo in prosimo Gospoda za naše rajne brate in sestre. Cerkev je namreč z modrostjo postavila praznika vseh svetih in spomina vernih rajnih enega za drugim. Tako se naši hvalnici Bogu in češčenju blaženih pridružuje molitev priprošnje za vse, ki so pred nami s tega sveta odšli v večno življenje.

   Po molitvi Angelovega češčenja je papež še posebej pozdravil udeležence tako imenovanega »teka svetnikov«, ki je danes dopoldne potekal v Rimu in ga je organizirala Fundacija Don Bosko v svetu: »Sveti Pavel bi rekel, da je celotno življenje kristjana nekakšen ‘tek’, da bi osvojili nagrado svetosti.« Zatem pa je papež spomnil še na svoj popoldanski obisk na rimskem pokopališču Verano. Namen tega je bil moliti tudi posebej za žrtve nasilja, zlasti za kristjane, ki so izgubili življenja med preganjanji; za naše brate in sestre, ki so umrli zaradi žeje, lakote ali napora med potjo do boljših pogojev za življenje: »Vsi v tišini molimo za te naše brate in sestre.« Amen

   Papež Frančišek

   Odgovori
4. janez says:

   31. oktobra, 2025 at 14:03

   Papež Frančišek: Evangelizacija in apostolska gorečnost

   Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, Mateja po imenu, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Sedeli so za mizo z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomeni: Usmiljenja hočem in ne daritve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,9-13)

   Kateheza: Vnema za evangelizacijo: apostolska gorečnost vernika. Poklicanost v apostolat. (Mt 9,9-13)
   »Dragi bratje in sestre, dober dan!
   Danes začnemo nov cikel katehez, posvečen temi, ki je nujna in ključna za krščansko življenje: vnema za evangelizacijo, torej apostolska gorečnost. To je življenjska razsežnost za Cerkev: skupnost Jezusovih učencev je namreč rojena kot apostolska, misijonarska, ne prozelitistična. To moramo razlikovati že od začetka: biti misijonarski, biti apostolski, evangelizirati ni isto kot prozelitizem – eno nima nič skupnega z drugim. Gre za vitalno razsežnost Cerkve. Skupnost Jezusovih učencev se rodi kot apostolska in misijonarska. Sveti Duh jo oblikuje v izhodu – Cerkev je v izhodu, gre ven –, tako da ne bi bila zaprta vase, ampak usmerjena navzven, nalezljiva Jezusova priča, ki se steguje v izžarevanje njegove luči do skrajnih koncev sveta. Lahko pa se zgodi, da se apostolska gorečnost, želja, da bi z dobrim oznanilom evangelija dosegli druge, zmanjša in postane mlačna. Včasih se zdi, da je v stanju mrka. Imamo zaprte kristjane, ki ne mislijo na druge. Ko krščansko življenje izgubi obzorje evangelizacije, obzorje oznanjevanja, zboli: zapre se vase, postane avtoreferencialno, se izčrpa. Brez apostolske gorečnosti vera usiha. Poslanstvo pa po drugi strani pomeni kisik krščanskega življenja: spodbuja ga in očiščuje.

   Podajmo se torej na pot ponovnega odkrivanja evangelizacijske vneme, pri tem pa izhajajmo iz Svetega pisma in cerkvenega nauka, da bi iz virov črpali apostolsko gorečnost. Nato se bomo približali nekaterim živim virom, nekaterim pričevalcem, ki so v Cerkvi obudili gorečnost za evangelij, da bi nam pomagali prižgati ogenj, za katerega Sveti Duh želi, da vedno gori v nas. Rad bi začel z evangeljskim prizorom, ki je na nek način simboličen: s klicem apostola Mateja, o čemer on sam pripoveduje v svojem evangeliju, ki smo mu prisluhnili na začetku avdience (Mt 9,9-13).

   Vse se začne z Jezusom, ki »je zagledal moža«, pravi besedilo. Le redki so videli Mateja takšnega, kot je bil: poznali so ga kot nekoga, »ki je sedèl pri mitnici«. Bil je namreč izterjevalec davkov: pobiral je dajatve v imenu rimskega cesarstva, ki je zasedalo Palestino. Z drugimi besedami, bil je kolaborant in izdajalec ljudstva. Lahko si predstavljamo prezir, ki so ga ljudje čutili do njega: bil je »cestninar«. A v Jezusovih očeh je Matej bil človek s svojo bedo in veličino.
   Bodite pozorni na to: Jezus se ne ustavi pri pridevnikih, Jezus vedno išče samostalnik. »Ta je grešnik, ta je tak in tak, zaradi nečesa…« so pridevniki. Jezus gre k osebi, k srcu: to je oseba, to je moški, to je ženska. Jezus gre k bistvu, k samostalniku, nikoli k pridevniku, pridevnike izpusti. In medtem ko je med Matejem in ljudmi razdalja, se mu Jezus približa, saj Bog ljubi vsakega človeka. Tudi tega nesrečneža? Da, tudi tega nesrečneža, saj je prišel ravno zaradi njega. Evangelij pravi: »Prišel sem zaradi grešnikov, ne zaradi pravičnih.«

   Ta Jezusov pogled, ki vidi drugega, kdor koli že je, kot prejemnika ljubezni, je začetek evangelizacijske gorečnosti. Vse se začne s tem pogledom, ki se ga naučimo od Jezusa.
   Lahko se vprašamo: Kakšen je naš pogled na druge? Kolikokrat vidimo pomanjkljivosti in ne potreb; kolikokrat etiketiramo osebe glede na to, kaj počnejo ali mislijo! Tudi kot kristjani si pravimo: naš je ali ni naš? To ni Jezusov pogled: On vedno gleda na vse z usmiljenjem in posebno ljubeznijo. In kristjani so poklicani ravnati kot Kristus, gledati kot On, zlasti na tako imenovane »oddaljene«. Pripoved o klicu Mateja se sklene z Jezusovimi besedami: »Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Če se kdo med nami čuti pravičen in je Jezus daleč, se On približa našim omejitvam in nesrečam, da bi ozdraveli.

   Vse se torej začne z Jezusovim pogledom: zagleda moža Mateja. Temu sledi drugi korak: premik. Matej je sedel pri mitnici. Jezus mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In on je »vstal in šel za njim«. Opazimo, kako besedilo izpostavlja »vstal je«. Zakaj je ta podrobnost tako pomembna? V tistih časih je namreč tisti, ki je sedel, imel oblast nad drugimi, ki so stali pred njim, da bi ga poslušali ali, kot v tem primeru, da bi mu plačali davek. Skratka, tisti, ki je sedel, je imel moč. Prva stvar, ki jo Jezus naredi, je, da Mateja odtrga od moči: od sedenja, da bi sprejemal druge, ga premakne k drugim; spodbudi ga, da zapusti položaj nadrejenosti, da bi ga izenačil z njegovimi brati in mu odprl obzorje služenja. To počne Kristus in to je temeljno za kristjane: Ali mi, Jezusovi učenci, mi Cerkev, sedimo in čakamo, da ljudje pridejo, ali pa znamo vstati, stopiti na pot z drugimi, iskati druge? Nekrščanski položaj je reči: »Naj pridejo. Jaz sem tukaj, naj pridejo.« Ne, ti pojdi in jih poišči, ti naredi prvi korak.

   Pogled – Jezus vidi, premik – Matej vstane in cilj. Kam se bo podal Matej, potem ko je vstal in šel za Jezusom? Lahko si predstavljamo, da ga je Učitelj, potem ko se je življenje tega moža spremenilo, povedel v nova srečanja in nove duhovne izkušnje. Vendar ne ali vsaj ne takoj. Jezus gre najprej v njegovo hišo, kjer mu Matej pripravi veliko pojedino, ki se je udeleži tudi veliko cestninarjev, torej ljudi kot je bil on. Matej se vrne v svoje okolje, a se vrne spremenjen in z Jezusom. Njegova apostolska gorečnost se ne začne na novem kraju, čistem, idealnem in oddaljenem, ampak se začne tam, kjer živi, z ljudmi, ki jih pozna. To je sporočilo za nas: ni nam treba čakati, da bomo popolni in bomo opravili dolgo pot za Jezusom, da bi pričevali zanj. Naše oznanjevanje se začne danes, tam, kjer živimo. Ne začne se s prepričevanjem drugih, ampak z vsakodnevnim pričevanjem o lepoti Ljubezni, ki nas je pogledala in nas dvignila. Ta lepota in sporočanje o njej bo prepričalo ljudi, ne mi, ampak sam Gospod. Mi oznanjamo Gospoda, ne oznanjamo sebe, ne oznanjamo politične stranke ali ideologije, temveč Jezusa. Mi povežemo Jezusa z ljudmi, ne da bi jih prepričevali, in pustimo, da jih Gospod prepriča. Kot nas je učil papež Benedikt XVI., »Cerkev ne dela prozelitizma. Razvija se bolj s privlačnostjo« Privlačiti moramo za Kristusa s ponižnostjo, krotkostjo in odločnostjo; ne na nek nesprejemljiv prisilen način. (Aparecida, 13. maj 2007).

   To privlačno in radostno pričevanje je cilj, h kateremu nas vodi Jezus s svojim pogledom ljubezni in premikanjem, ki ga v srcu spodbuja Sveti Duh. Mi lahko razmislimo, ali je naš pogled podoben Jezusovemu, da bi pritegnil ljudi in jih približal Cerkvi. Razmislimo o tem. Hvala.«

   (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI. v Vatikanu, 11.1.2023)

   Odgovori
5. janez says:

   31. oktobra, 2025 at 13:53

   Aleteia: Papež Frančišek: Tišina nam lahko pomaga, da se odpremo Gospodu

   “Brez tišine tvegamo, da zanemarimo zbranost duše”Papež Frančišek je med splošno avdienco v vatikanski dvorani Pavla VI. nadaljeval pojasnjevanje delov svete maše, med drugim pa se je dotaknil tudi pomena tišine, ki verniku pomaga k notranji zbranosti in osebni molitvi. Duhovnike je opozoril, naj upoštevajo ta trenutek tišine in med bogoslužjem ne hitijo preveč. (Hiti počasi!)

   Pomemben trenutek tišine po papeževih besedah nastopi po “slavi” oziroma, kadar je ni, takoj po kesanju. Takrat molitev dobi posebno obliko prošnje, ki se imenuje “glavna prošnja”. S povabilom “Molímo!” duhovnik ljudstvo povabi, naj se skupaj z njim zaustavi v trenutku tišine ter se zaveda, da stoji pred Bogom. Vsak v svojem srcu pa se lahko spomni svojih osebnih namenov, s katerimi se udeležuje maše.

   Ko prisluhnemo glasu srca in glasu Svetega Duha
   Kot je poudaril sveti oče, tišina ne pomeni samo odsotnosti besed, ampak pomeni, da se pripravimo na poslušanje drugih glasov. Prisluhnemo glasu svojega srca, predvsem pa glasu Svetega Duha.
   Pri bogoslužju je narava svete tišine odvisna od trenutka, ki ji je namenjen. “Pri skupnem kesanju in po povabilu k molitvi pomaga k zbranosti; po branju beril ali po pridigi je poziv h kratkemu premišljevanju o tistem, kar smo slišali; po obhajilu spodbuja notranje slavljenje in molitev,” je navedel papež.

   Pred začetno molitvijo torej tišina pomaga, da se poglobimo vase in razmislimo, zakaj smo tu. Zato je tudi pomembno prisluhniti svojemu duhu, da bi ga zatem lahko odprli Gospodu.

   Kaj želimo izročiti Bogu?
   Morda so za nami dnevi napora, veselja, bolečine in to želimo povedati Gospodu. Prosimo ga za pomoč in za to, da nam je blizu. Morda imamo bolne družinske člane in prijatelje ali pa ti preživljajo težke preizkušnje, morda želimo izročiti Bogu usodo Cerkve in sveta. Ravno temu je namenjena kratka tišina, preden duhovnik sprejme namene vsakogar in v imenu vseh Bogu na glas izreče skupno molitev.

   Papež Frančišek je ob tem vsem duhovnikom in vernikom priporočil, naj spoštujejo trenutek tišine in naj ne hitijo: “Brez te tišine tvegamo, da zanemarimo zbranost duše.”

   Odgovori