Članki za dušo

15.092 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   15. februarja, 2026 at 9:21

   15.2.2026 6. navadna nedelja Sir 15,15−20; 1 Kor 2,6−10; Mt 5,17−37

   O postavi
   5,17 »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.
   18 Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi.

   19 Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu.
   20 Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.«

   O jezi
   21 »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo.
   22 Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›tepec‹, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!
   23 Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi,
   24 pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.
   25 Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo.
   26 Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.«

   O prešuštvu
   27 »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešuštvuj!
   28 Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo.
   29 Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v peklensko dolino.
   30 In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v peklensko dolino.«

   O ločitvi
   31 »Rečeno je bilo: Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list.
   32 Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, povzroči, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje.«

   O prisegi
   33 »Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: Ne prisegaj po krivem; izpolni pa Gospodu svoje prisege!
   34 Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol,
   35 ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja.
   36 Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega.
   37 Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«

   Grešno poželenje
   Jezus v evangeliju citira kaj so farizeji ljudi učili v sinagogah in templju. Pri vsakem nauku skoraj protivno z vso svojo avtoriteto doda še svojo zahtevo: »Jaz pa vam pravim«. Čeprav pravi, da ni prišel razveljavit postavo, jo je, po mnenju farizejev, v teoriji in praksi večkrat prekršil. Ni si obredno umival rok, ozdravljal je na soboto, govoril je proti templju in da je božji Sin … Zaradi tega so ga tudi obsodili na smrt. Mnogi so imeli veliko proti Njemu in tudi On se ni mogel v življenju spraviti z njimi, kakor naroča nam, ampak so oni Njega pospravili. Sprave ni zmogel doseči s svojim učenjem in dobroto, ampak z darovanjem zanje s smrtjo na križu. Ob njej nam postane še bolj razumljivo navodilo: »Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe,« ker je milost več kot življenje.

   Jezus je prišel postavo samo dopolnit, to je, uresničevat in izpostavit prvotne zamisli. Nekatere zapovedi so Judje prilagodili zgrešenemu življenju. Njegove zahteve niso milejše kot v stari zavezi, ampak ostrejše. Pri vsaki zapovedi najprej pove kako je bilo rečeno, potem pa ji doda še nekaj svojega zahtevnejšega. Novost je prepoved greha že v srcu. Iz srca, to je iz volje, misli in čustev se namreč spočenja greh. »Kar pa prihaja iz ust, pride iz srca, in to omadežuje človeka. Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve« (Mt 15,18−19).

   Seveda je grešno poželenje opredeljeno kot greh že od vsega začetka. »Gospod je rekel Kajnu: ›Zakaj se jeziš in ti je upadel obraz? Ali ga ne boš vzdignil, če delaš dobro? Če pa ne delaš dobro, greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj!‹« (1 Mz 4,6−7). Bog nagovarja Kajna kot glas vesti: opozarja ga na nevarnost, da bi ga nerazpoloženje − negativno čustvo v srcu, zaneslo v izvršitev umora. Vendar greh se je že spočel in Kajn ima že »upadel obraz«.

   Tudi na koncu desetih božjih zapovedi najdemo še prepoved poželenja. »Ne žěli hiše svojega bližnjega! Ne žěli žene svojega bližnjega ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu!« (2 Mz 20,17).

   Lepo hudobijo poželenja opiše Pridigar, ki pravi: »Ne poželi (tuje žene ali tujke) njene lepote v svojem srcu, naj te ne ujame s svojimi trepalnicami, kajti samski vlačugi zadostuje kos kruha, poročena žena pa ugrabi dragoceno življenje. Mar lahko kdo nastrga žerjavice v svoje naročje, ne da bi mu zgorela obleka? Mar lahko kdo hodi po žerjavici, ne da bi si ožgal noge?« (Prg 6,25−28). Mar torej lahko nosiš v sebi grešno poželenje ne da bi te to ne pogubilo kot je Holoferna in njegovo vojsko pogubilo poželenje po Juditi. Zaradi poželenja je ostal pred njo brez moči in mu je lahko odsekala glavo (prim. Jdt 12,16).

   Lepota je zapeljala in poželenje je pokvarilo srce tudi lažnivima sodnikoma, ki sta hotela zapeljati in potem pogubiti Suzano, tudi niju je doletela pravična smrt (prim. Dan 3,1−64).
   »Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja. Nato poželenje spočne, rojeva greh, storjeni greh pa porodi smrt« (Jak 1,14−15).

   Kdor se mu ne ustavi že v začetku, je že v grehu, njegove kvarne posledice že učinkujejo. Tak človek postane razdvojena osebnost. V srcu nosi neuresničene grešne želje, ki čakajo ugodne priložnosti, da bodo lahko prišle na dan in razodele pravo človekovo podobo. Ideal ni samo zunanja pravičnost, ampak tudi notranja. To kar na zunaj izpovedujemo mora imeti notranje pokritje. »Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹«. Seveda je mislim težko gospodovati, ker so svobodne. Če jim bomo ukazovali naj ne silijo v greh bodo prav tam hotele biti. Najlažje jih usmerjamo, če jih zaposlimo s svojim življenjem in delom.

   Anthony de Mello ima v knjižici Ptičja pesem tole zgodbo. Dva budistična meniha sta bila na poti v samostan. Na bregu reke sta srečala izredno lepo žensko, ki je kakor onadva želela priti čez, a voda je bila zanjo pregloboka. Zato si jo je eden od menihov zadel na hrbet in jo odnesel prek reke. Njegov tovariš se je strašno zgražal. Dve celi uri ga je grajal zaradi kršenja svetih predpisov: ali je pozabil, da je menih? Kako se je le drznil dotakniti ženske? In še več − jo celo prenesti čez reko? Kaj bodo rekli ljudje? Ali ni spravil njihove svete vere na slab glas? In tako naprej in tako naprej.
   Menih, ki je prestopil pravila, je potrpežljivo poslušal neskončno pridigo. Nazadnje je vpadel v besedo, rekoč: »Brat, tisto žensko sem že zdavnaj odložil ob reki. Ali jo ti še vedno neseš?«

   Arabski mistik Abu Hasan Bušanja pravi: »Samo dejanje greha je mnogo manj škodljivo, kot želja po njem in misel nanj. Eno je, ko se telo za trenutek prepusti užitku, čisto nekaj drugega pa, ko se duh in srce ne nehata naslajati nad njim.«

   Kadar verni ljudje nenehno premlevajo grehe, ki so jih zagrešili drugi, človek posumi, da jim to premlevanje prinaša več užitka, kot ga sam greh prinese grešniku. Amen.

   Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

   Odgovori
2. Miro says:

   11. februarja, 2026 at 9:19

   SV. FAVSTINA: Zahvaljujem se ti, Bog, za sveti krst, ki me je vključil v Božjo družino.
   To je dar velike nepojmljive milosti, ki nas preobraža (Dnevnik sv. Favstine Kowalske).

   Več o tem v odlomku št. 1286 na povezavi:

   http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Odgovori
   • Miro says:

     11. februarja, 2026 at 9:20

     BOŽJE USMILJENJE, KI NAS NAPOLNJUJEŠ Z MILOSTJO, ZAUPAMO VATE!

     O molitvah za BOŽJE USMILJENJE več na:

     http://www.molitev.net/molitev/bozje-usmiljenje

     Odgovori
3. janez says:

   9. februarja, 2026 at 4:40

   SVETI DUH UČI IN VODI ME
   Če se danes želimo izogniti prevari bogastva, materializma in samozadostnosti ateizma v Svetu,
   se moramo naučiti hoditi in slediti Bogu po Poti v Svetem Duhu.
   Duh Božje Dobrote in Ljubezni naj nas vodi k Enosti in Pravičnosti,
   ne pa materializem egoističnega sveta in greh skušnjave mesa in bogastva,
   ki povzroča neenakost in revščino ljudi.
   Hudobnež vedno išče tiste neiskrene farizejske materialistične kristjane,
   ki se ravnajo po svoji glavi, po čustvih, znanju in po volji
   in poznajo vse Božje postave in Biblijo na pamet pro memoria, ki pa je ne živijo.
   Namesto, da bi se ravnali po Božji besedi in Duhu in ljubili in delali dobro,
   zbirajo materialne dobrine in denar ter ne služijo drugim ljudem.
   Ljudje se ne moremo se ravnati po tem, kar čutimo ali pa ne čutimo.
   Zaradi Božjega kraljestva se moramo odpreti Bogu in se ravnati po Svetemu Duhu,
   Da nas vodi in nas razsvetli ter pove kakšna je Božja Volja.
   Preveč si domišljamo, da vse vemo, vse zmoremo sami in vse lahko sami naredimo.
   Človeški razum in pamet hočeta namreč vse znati, vse razjasniti in vse razumeti.
   Vsako stvar v življenju hoče sodobni človek, z razvojem znanosti in tehnike,
   postaviti tako, da ima nek smisel in namen,
   saj ne maramo skrivnosti in neodgovorjenih vprašanj.
   Sveti Duh naj nas poživlja in nas vodi.
   Bog noče, da bi se mučili s težkimi vprašanji in z Božjimi skrivnostmi v naravi ali v nas.
   Noče, da bi se trudili s težkimi vprašanji in skrivnostmi
   ter se prekomerno ukvarjali z neodgovorjenimi vprašanji.
   Ko ne vemo odgovorov na skrivnosti, moramo zaupati Bogu ali pa
   v purgatoriju življenja nenehno grebsti v iskanju odgovorov na zagonetke in enigme življenja.
   Marsikaj v življenju človenku ostane skrivnost,
   ki nam jo Bog po svoji Milosti postopno razkrije in razodene iščočemu človeku.
   V nas je resda skrita radovednost, želja po raziskovanju skrivnosti,
   ukvarjanje z raznimi vedami in iskanje odgovorov na vprašanja.
   Vemo pa, da ko se učimo in iščemo vidimo, da imamo več vprašanj kot odgovorov.
   Zato vedimo pa, da človek pa ne more nič narediti sam brez Boga,
   še noben las na glavi mu ne zraste brez Njega na novo
   in nobena novost ali sprememba in drugačnost na zemlji se ne zgodi brez Njega, ki je naš Stvarnik.
   Zato je prav, da verujemo v Njega, da ga prosimo in da sledimo Njegovi Volji,
   ki je Dober in Vsemogočen Oče svojim Otrokom na Zemlji.
   Danes namreč v sodobnem svetu obstaja veliko hrepenje po Bogu,
   ki nam je vernikom znan ali pa v nekaterih stvareh neznan in skrivnosten.
   O Bogu ljudje zelo malo vemo, več vemo o tem kaj ne vemo.
   Pogosto nekateri neverni ljudje, ki so sebi v svoji moči in pameti zadostni,
   Boga ne uvidijo v naravi, ga ne prepoznajo in ga zato ne pripoznajo.
   Molimo zato za vse neverne in za tiste, ki iščejo Boga, da spregledajo.
   Vsekakor pa lahko sklenemo, da gre danes, kljub napredku in razvoju v svetu,
   za globok nemir v srcu sodobnega človeka,
   ki ga ne morejo potešiti nobene zemeljske dobrine in zemeljske vrednote.
   Osiromašeno neverno notranje življenje pelje sodobnega človeka
   enaindvajsetega stoletja k materializmu, pohlepu, boleznim, mamilom, bogastvu in revščini,
   grabljenju potrošnih dobrin in minljivih zunanjih doživetij, ki pridejo in minejo.
   Nemirno je moje srce, dokler ne počije v Tebi Gospod.
   Zato prosim za Tvojo Milost Gospod, da bom gledal svoje življenje,
   kot na Potovanje k Njemu, ki je Pot Učenja in Rasti,
   Pot Veselja in Žalosti, Pot Služenja Drugim,
   ko v tem potovanju končno odkrijem Smisel Življenja in vem,
   da je Bog vedno v meni in ob meni
   in da me v svoji ljubezni pusti, da se sicer sam prostovoljno odločam,
   da pa brez Njega ne morem živeti in nič sam narediti.
   Gospod Ti si moje vse. Pomagaj mi in mi Stoj ob Strani!
   Gospod prosim naj se zgodi Tvoja Volja in ne moja Volja!
   Hvala Ti Gospod za vse kar si nam dal in daroval. Amen

   Amen. Janez

   Kristjani smo dolžni najprej sami med seboj živeti, ne samo zemeljsko − globalno edinost, v katero smo kar nekako potisnjeni, ampak tudi duhovno edinost, ki izhaja iz Očeta in Sina po Svetem Duhu in naj se po nas razliva na ves svet. Amen.

   Župnija Šempas in Osek župnik Joško Tomažič

   Odgovori
4. janez says:

   18. januarja, 2026 at 11:13

   Nedelja, 18. januar 2026: Druga navadna nedelja

   Vsaka poklicanost se začne s srečanjem z Jezusom, ki nam daje veselje in novo upanje. Gospod namreč ne želi ljudi, ki hodijo za njim slabe volje. Želi, da smo veseli, da smo srečni.

   Dogodek se je zgodil blizu reke Jordan, kjer je krščeval Janez Krstnik. Mladi Galilejci so si Krstnika izbrali za duhovnega voditelja. Nekega dne pa je prišel Jezus in se v reki dal krstiti. Naslednji dan je ponovno prišel in takrat je Janez Krstnik dejal dvema od svojih učencev: ‘Glej, Božje Jagnje!’

   Za oba je to bila ‘iskra’. Zapustita svojega prvega učitelja in začneta hoditi za Jezusom. On se obrne proti njima in jima zastavi ključno vprašanje: ‘Kaj iščeta?’ V tistem trenutku je srečal dva mladeniča, ki sta bila v iskanju in na zdrav način nemirna.

   Zato je danes na mestu vprašanje: Ali je mladost, ki je zadovoljna in brez vprašanja po smislu, zares mladost? Mladi, ki ne iščejo ničesar niso mladi. Žalostno je videti take mlade. Jezus se skozi ves evangelij in pri vseh srečanjih, ki se mu zgodijo na poti, kaže kot tisti, ki razvname srca. Od tu tudi tisto njegovo vprašanje, s katerim želi prebuditi željo po življenju in sreči, ki jo vsak mlad človek nosi v sebi: ‘Kaj iščeš?’

   Poklicanost Janeza in Andreja se začne na ta način: je začetek prijateljstva z Jezusom. Oba učenca ostaneta z Jezusom in se takoj spremenita v misijonarja. Njuna brata, Simon in Jakob, namreč kmalu tudi začneta hoditi za Jezusom. Šla sta namreč k njima in rekla: ‘Našla sva mesijo, našla sva velikega preroka!’ Postala sta misijonarja zaradi tistega srečanja.

   Kako odkriti svojo lastno poklicanost v tem svetu? Odkrije se jo lahko na mnogo načinov. A današnji evangelij nam pravi, da je prvi pokazatelj veselje ob srečanju z Jezusom. Vsaka prava poklicanost se začne s srečanjem z Jezusom, ki nam daje veselje in novo upanje. Prav tako nas vodi skozi preizkušnje in težave, v polnost srečanja z njim in v polnost veselja.

   Gospod ne želi poklicanih, ki hodijo za njim slabe volje, brez veselja v srcu. Jezus želi poklicane, ki so izkusili, da biti z njim daje neizmerno srečo, ki se lahko obnovi vsak dan življenja. Učenec Božjega kraljestva, ki ni radosten, ne oznanja temu svetu; je žalosten človek. Jezusovi oznanjevalci ne postanemo tako, da zaupamo v orožje besede, s tem da samo govorimo. Oznanjevalci postanemo, če v očeh nosimo svetlikanje resnične sreče.

   Seveda v življenju pridejo tudi preizkušnje, vendar pa kristjani poznajo pot, ki vodi k tistemu ognju, ki se je prižgal enkrat za vselej. Ne zaupajmo nekomu, ki ugaša vsako novo navdušenje, ko pravi, da za nobeno stvar ni vredno žrtvovati vsega življenja; ne zaupajmo tistemu, ki duši veselje in upanje. Temeljna poklicanost krščanskega življenja je: spominjati se Jezusa, ognja ljubezni, in s tem plamenom oživljati naše upanje.

   Vsak klic Boga je pobuda njegove ljubezni. Vedno je On, ki da pobudo. Prvi klic Boga je klic v življenje. Potem nas Bog kliče k veri ter da postanemo del njegove družine kot Božji otroci. In končno Bog kliče v poseben življenjski stan, da podarimo sami sebe na poti zakona, duhovništva ali posvečenega življenja. Različni so načini uresničitve načrta Boga, ki ga ima On za vsakega od nas, ki pa je vedno načrt ljubezni. Bog vedno kliče. Največje veselje vsakega vernika je odgovoriti na ta klic, ponuditi sebe vsega v službo Bogu in bratom.

   Iskati moramo ljubezen, ki je za vsakim klicem in nanj se odgovori samo z ljubeznijo. Jezik odgovora na klic, ki izhaja iz ljubezni, je samo ljubezen.

   Zapomnimo si to. Za vsakega od nas je bil v življenju trenutek, ko je Bog postal močneje navzoč s klicem. Spomnimo se ga. Pojdimo nazaj k temu trenutku, da nas spominjanje tega trenutka vedno prenavlja v srečanju z Jezusom.

   Pripravil: Ervin Mozetič, Pridi in Poglej

   Odgovori
5. janez says:

   27. decembra, 2025 at 18:43

   ŠEST NASVETOV, KAKO NAJTI NOTRANJI MIR (ALETEIA)

   POMANJKANJE MIRU IZVIRA IZ POMANJKANJA ZAUPANJA V BOGA

   V Božjem okolju, reviji o duhovnosti sredi življenja, so nanizali nekaj nasvetov, ki nam lahko pomagajo, da bomo kljub težkim časom ostali mirni in z optimizmom zrli v prihodnost.

   1. Ne obupajmo nad seboj
   Naučimo se ljubiti sebe takšne, kot nas vidi Bog. Ne delajmo si skrbi zaradi svojih padcev, ne vznemirjajmo se ob lastnem trpljenju ali navidezni mlačnosti. “Pogled na lastno nezmožnost in ničevost nam mora biti velik razlog za mir,” zagotavlja oče Libermann. Prav zato nam Bog ni poslal Sina Jezusa, da bi nas sodil, ampak da bi nas odrešil in nam dal življenje. Bog očiščuje naša srca in nas tako usposablja še za veliko večja dejanja, prežeta z ljubeznijo, kajti njegov Duh, ki nas osvobaja, lahko končno deluje v nas.

   2. Prosimo za milost zaupanja
   Pomanjkanje miru izvira iz pomanjkanja zaupanja v Boga. Pogoj za mir je “dobra volja” oziroma “čisto srce” – trdna in stalna pripravljenost človeka, ki je odločen ljubiti Boga bolj kot vse in zaupati vanj tudi v najmanjših stvareh. “Tega se ne smemo bati, ker bi mu s tem naredili veliko krivico, njemu, ki je nadvse dober, ljubeč ter poln nežnosti in usmiljenja do nas,” nas opogumlja oče Libermann.

   3. Skrbimo za reveže
   Sveti Tomaž Akvinski je zapisal, da le dobrodelnost zagotavlja popoln mir, da gre za “izkušnjo, ki si je želja po minljivih stvareh ni prisvojila. Ko človek nekaj dobi, si zaželi nečesa novega.” Kako ohranjati mir v današnjem času, v katerem je v revščino prisiljenih vedno več ljudi? “Če iščeš mir, pojdi naproti revnim,” je priporočil Janez Pavel II. v prepričanju, da izjemna revščina človeških množic v današnjem času ustvarja nevarne razmere.

   4. Odpuščajmo tistim, ki so nas razžalili
   Vsi trpimo zaradi sporov, konfliktov in raznih stisk, ki včasih vodijo celo v bolj ali manj hude razdore … Včasih nas to tako globoko prizadene, da začnemo v skritih kotičkih srca gojiti dolgotrajne zamere in vztrajamo v zagrenjenosti. Mržnja in sovraštvo sta močan strup. Odpuščanje je edini učinkoviti protistrup, s katerim znova najdemo pot spokojnosti. Odpuščanje je pogosto junaško dejanje in sad dolgotrajnega prizadevanja.

   5. Ne dovolimo strahovom, da bi nas podjarmili
   Živeti v miru pomeni ustaviti gibalo domišljije, ki z veliko hitrostjo vleče za seboj vagone naših skrbi. V Svetem pismu je tristo petinšestdesetkrat zapisano sporočilo: “Ne bojte se!” “Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec?” (Mt 6,27). Kako ohranjamo notranji mir? Svojo preteklost predajmo Bogu (odpuščanje) in svojo prihodnost njegovi Previdnosti (izročanje). In živimo … le za današnji dan. “Jutrišnji dan bo skrbel sam zase.”

   6. Brezpogojno se izročajmo Bogu
   Težave, stiske in preizkušnje so neizogibne. Resničnost se vedno ne prilagaja našim “pobožnim” željam. Zaupanje v Boga nam pomaga ponižno sprejemati dogodke, da smo jim kos ter v njih vidimo pot svetosti in miru. Sveti Frančišek Saleški pravi, da ni pomembno “imeti mir v srcu, ampak delati zanj”.

   To je pot, ki jo je treba prehoditi vsak dan – ko se ne predajamo malodušju, ko začenjamo z majhnimi koraki in v njih vztrajamo ter ko vztrajamo v molitvi, s katero se nenehno izročamo Jezusovemu pogledu. “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu” (Flp 4,6-7).

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Vir: Aleteia

   Odgovori
6. janez says:

   27. decembra, 2025 at 18:41

   Papež Frančišek: Angel Gospodov, 29. december 2013

   Nedelja 27. 12. 2025: Sv. Družina (leto A): »Vstal je, vzel otroka in njegovo mater in prišel v Izraelovo deželo« (Mt 2,21)

   Dragi bratje in sestre, dober dan! Na današnjo prvo nedeljo po božiču nas bogoslužje vabi k obhajanju praznika Svete nazareške Družine. Dejansko je v vsakih jaslicah upodobljen Jezus v betlehemski votlini skupaj z Marijo in svetim Jožefom. Bog se je hotel roditi v človeški družini, hotel je imeti mater in očeta.

   Današnji evangelij nam predstavlja Sveto Družino na boleči poti izgnanstva, v iskanju zatočišča v Egiptu. Jožef, Marija in Jezus okušajo dramatične pogoje beguncev kot so strah, negotovost in stiske (prim. Mt 2,13-15.19-23). Žal se more tudi danes na milijone družin prepoznati v tej žalostni resničnosti. Vsak dan nam televizija in časopisi prinašajo novice o beguncih, ki bežijo pred lakoto, vojno ali pred drugimi hudimi nevarnostmi, v iskanju varnosti in dostojnega življenja zase ter za svoje družine.

   V daljnih deželah, tudi če najdejo delo, pa ga pogosto ne, begunci in priseljenci ne naletijo vedno na resničen ter spoštljiv sprejem, s katerim bi spoštovali njihove vrednote. Njihova upravičena pričakovanja se spopadejo z zapletenimi razmerami in težavami, ki se včasih zdijo nepremostljive. Zato ob tem, ko s pogledom spremljamo sveto nazareško Družino v trenutku, ko je prisiljena bežati, pomislimo na drame tistih migrantov in beguncev, ki so žrtve zavrnitve ali izkoriščanja, ki so žrtve trgovine z ljudmi ter suženjskega dela. Pomislimo pa tudi na »izgnance«, jaz jih bom poimenoval ‘skrite izgnance’, ki so celo lahko znotraj samih družin. To so ostareli, s katerimi včasih ravnajo kot s tistimi, ki so jim v napoto. Večkrat mislim na to, da je znamenje, kako je z družino to, kako v njih ravnajo z otroki ter ostarelimi.

   Jezus je hotel pripadati družini, ki je doživljala izgnanstvo, da se ne bi nihče čutil izključenega iz ljubeče Božje bližine. Beg v Egipt zaradi Herodovih groženj nam pokaže na to, da je Bog tam, kjer je človek, ki je v nevarnosti, tam, kjer je človek, ki trpi, beži, doživlja zavrnitev in zavrženost. Bog pa je tudi tam, kjer človek sanja, upa na vrnitev v svobodno domovino, kjer načrtuje in izbira življenje ter dostojanstvo zase in za svoje domače.

   Danes pa naš pogled na sveto Družino privlači tudi preprostost njenega življenja v Nazaretu. Ta zgled zelo dobro dene našim družinam. Pomaga jim vedno bolj postajati skupnost ljubezni ter sprave, v kateri doživlja nežnost, medsebojno pomoč ter medsebojno odpuščanje. Ob tem bi želel opogumiti družine, da se zavedo pomembnosti, ki jo imajo v Cerkvi in družbi. Oznanilo evangelija namreč predvsem preko družin dosega različna področja vsakdanjega življenja.«
   Papež Frančišek je ob tem spomnil na tri besede, ki jih je že večkrat ponovil in ki so značilne za družino, ki živi v medsebojnem miru in veselju. »Smem? Hvala. Oprosti.« Navzoče je povabil, naj jih skupaj z njim ponovijo: »Smem? Hvala. Oprosti.«

   Ob zaključku nagovora pred molitvijo Angelovega češčenja se je sveti oče obrnil na Marijo in sv. Jožefa z besedami: »Goreče prosimo Sveto Marijo, Jezusovo in našo Mater ter sv. Jožefa. Prosimo ju, da bi razsvetljevala, bodrila in vodila vsako družino tega sveta, da bo lahko z vedrino ter z dostojanstvom izpolnila poslanstvo, ki ji ga je Bog zaupal.«

   Papež Frančišek

   Odgovori