Prosim za molitev

Imate težave? Imate kako bolezen, ki jo ne morejo zdravniki ozdravit ( levkemija, rak, astma, depresija,…) ? Ste skregani s sosedi, možem, ženo, otroci, sorodniki, sošolci,…? Vam gre vse narobe? Ne morete dobit fanta / punco za zakon? Ne morete imet otrok? Ne vem karkoli imate in vam dela težave, spodaj vpišite in skupaj bomo molili za vaš namen.
Naša prošnja je, da se tudi vi sami vključite v to internetno molitveno skupino in si vsi skupaj pomagajmo in molimo drug za drugega in namene, ki so bili napisani. Če še ne znate moliti, potem si izberite eno od molitev in jo izmolite (preberite in pri tem razmišljajte kaj piše) za vaše in vse ostale prošnje(namene). Če verujete se vam bo to tudi izpolnilo.

Matej 9, 20-22
Tedaj se mu je od zadaj približala žena, ki je dvanajst let krvavela, in se je dotaknila roba njegove obleke. Pri sebi je namreč rekla: »Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena.« 22 Jezus pa se je obrnil, jo pogledal in dejal: »Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.« In žena je bila od tiste ure rešena.
Ali:
Mt 17,20
»Zato, ker imate malo vere,« jim je dejal. »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče
Ali:
Lk 17,6
Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna.

Vsi skupaj lahko od Boga izprosimo milost za vaše prošnje.
Hvala za vaš obisk in vašo molitev, naj vas Bog obilno blagoslovi.
Spodaj vpišite svoje prošnje. Vpiši samo svoje ime/vzdevek brez priimka!

(Prosim, da si ne spreminjate imena ali vzdevka, ker s tem mi dajete dodatno delo, da vaše prispevke odobrim.  Hvala, Administrator)

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.179 Responses to Prosim za molitev

  1. Janez says:

    Ignacij Larrañaga: KO NE MOREMO ZASPATI (Aleteia)
    Moj Oče!
    Zdaj, ko so potihnili glasovi in ugasnili vsi kriki,
    sem tu, ob postelji, in moja duša se dviga k tebi, da ti reče:
    verujem vate, zaupam ti in te ljubim z vsemi svojimi močmi.
    Slava ti, Gospod!
    V tvoje roke izročam utrujenost in boj,
    veselje in razočaranja tega dne, ki se končuje.
    Če sem bil nepotrpežljiv,
    če so v meni prevladovali sebični vzgibi,
    če sem dal prostor jezi ali žalosti,
    oprosti, Gospod!
    Bodi usmiljen z menoj.
    Če sem bil nezvest, če sem govoril v prazno,
    če sem se prepustil nestrpnosti, če sem bil komu trn v peti,
    oprosti, Gospod!

    To noč ne želim zaspati, ne da bi čutil v svoji duši
    gotovost tvojega usmiljenja,
    tvojega sladkega, popolnoma zastonjskega usmiljenja.
    Gospod! Zahvaljujem se ti, moj Oče,
    ker si bil sveža senca, ki me je pokrivala ves ta dan.
    Zahvaljujem se ti, ker si, neopazen, nežen in objemajoč,
    v vseh teh urah pazil name kot mati.
    Gospod! Okoli mene je vse že tiho in mirno.
    Pošlji angela miru v to hišo.
    Umiri moje živce, pomiri mojega duha,
    sprosti moje napetosti.
    Preplavi moje bitje s tišino in umirjenostjo.
    Bdi nad menoj, dragi Oče,
    medtem ko se v zaupanju pogrezam v sen
    kot otrok, ki veselo spi v tvojem objemu.

    V tvojem imenu, Gospod, bom mirno počival.
    Amen.

    Da bi si povrnili notranji mir: Avtor molitve, objavljene v molitvenem priročniku Srečanje, je brat Ignacij Larrañaga.

  2. Janez says:

    Upanje, ki ga imajo ubogi, ne bo nikoli razočaralo
    1. »Upanje, ki ga imajo ubogi, ne bo nikoli razočaralo.« (Ps 9,19). Te besede so aktualne tudi v današnjem času. Izražajo globoko resnico, ki jo vera vtisne predvsem v srca najbolj ubogih: povrnitev upanja, ki je bilo izgubljeno spričo krivic, trpljenja in nestalnosti življenja. Psalmist opiše položaj ubogega in ošabnost njegovega izkoriščevalca (prim. Ps 10,1-10). Kliče Božjo sodbo, ki bo povrnila pravico in odpravila krivičnost (prim. Ps 10,14-15). Zdi se, da v njegovih besedah skozi tek stoletij do današnjega dne odzvanja vprašanje, kako more Bog dopuščati takšno neenakost. Zakaj ne priskoči na pomoč, ko so ubogi poniževani? Zakaj so krivičniki v svojem početju srečni, ko pa Bog njihovo ravnanje obsoja ravno spričo trpljenja ubogih?

    V času nastajanja tega psalma je potekal obširen gospodarski razvoj. Kot je v takšnem stanju običajno, je tudi takrat prišlo do občutnega družbenega neravnovesja. Neenakomerna delitev dobrin je ustvarila številčno skupino revnih, katerih stanje je bilo v primerjavi z bogastvom redkih privilegiranih še dodatno dramatično. Sveti pisec motri in opisuje situacijo resnicoljubno in realistično.

    To je bil čas, ko so prevzetni ljudje brez posluha za Boga potiskali uboge v sužnost in si prilaščali še tisto njihovo malo, kar so imeli. Danes ni dosti drugače. V času gospodarske krize so mnogi prišli do premoženja, ki se v primerjavi z neštevilnimi izkoriščanimi ubogimi, ki jim manjka najosnovnejše in ki jih srečujemo na naših ulicah, zdi še večja nepravilnost. Na misel nam pridejo besede iz Knjige razodetja: »Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag.« (Raz 3,17) Tečejo stoletja, a stanje bogatih in revnih ostaja nespremenjeno, kot da nas zgodovinska izkušnja ne bi ničesar naučila. Besede psalma se torej ne tičejo preteklosti, ampak naše sedanjosti, postavljene pred Božjo sodbo.

    2. Tudi dandanes poznamo mnoge oblike suženjstva, v katerem so ujeti milijoni moških, žensk, mladih in otrok.
    Vsakodnevno srečujemo družine, primorane zapustiti svojo zemljo, da bi si vire preživetja poiskale drugje. Srečujemo sirote, ki so izgubile starše ali pa so jim bili nasilno iztrgani zaradi izkoriščevalskih namenov. Srečujemo mlade, ki iščejo poklicno uresničitev, a jih je kratkovidna gospodarska politika prikrajšala za delo. Srečujemo žrtve številnih oblik nasilja, od prostitucije do droge, ki so najgloblje ponižane. Kako pozabiti na milijone priseljencev, ki so žrtve mnogih skritih interesov, pogosto politično zlorabljeni in prikrajšani za solidarnost in enakopravnost? Vidimo tudi mnoge odrinjene in brezdomne osebe, ki tavajo po ulicah naših mest.

    Kolikokrat vidimo siromake, kako na smetiščih brskajo med odpadom in našimi viški, da bi si našli košček hrane in obleke! Oni sami so obravnavani kot človeški odpadek, soodgovorni pa za to pohujšanje ne čutijo nobene krivde. Reveži so pogosto označeni kot zajedavci družbe, odpusti pa se jim ne niti njihova revščina. Na njih povsod preži kritika. Okolica jih vedno dojema kot grožnjo ali kot nesposobne, zato si ne morejo dovoliti, da bi se počutili kako drugače, npr. nemočne in prestrašene.

    V že tako dramatičnem položaju jim ni dovoljeno uzreti konca predora. Prišli smo celo tako daleč, da nekateri razmišljajo o arhitekturi, ki bi revežem onemogočala prisotnost na ulicah, ki so značilen kraj sprejemanja vseh ljudi. Pohajajo z enega konca mesta na drugega in upajo, da najdejo delo, hišo ali vsaj sočutje. Vsaka možnost, ki se jim ponudi, postane svetlobna spirala; tudi tam, kjer bi morali najti vsaj pravičnost, se nad njimi razbesni tiranija. Pod žgočim soncem so prisiljeni neskončne ure pobirati pridelke, prejmejo pa posmehljivo nizko plačilo. Ni poskrbljeno za njihovo varnost pri delu in za razmere, v katerih bi se lahko počutili enaki drugim. Zanje ni ne zdravstvenega ne nezgodnega zavarovanja; tako rekoč ne obstaja možnost, da bi zboleli.

    Psalmist z neizprosnim realizmom opiše obnašanje bogatinov, ki plenijo revežem: »Na skrivnem preži kakor lev v zasedi, preži, da bi ujel nesrečnika; ujame nesrečnika, tako da ga potegne v svojo mrežo.« (Ps 10,9) Videti je, kot bi šlo za lov s pogonom, v katerem so reveži pognani v beg in naravnost v roke lovcem. V takšnih razmerah se srca mnogih zaprejo in želijo si postati nevidni. To množico revnih in ubogih vsakodnevna retorika prikazuje kot prenašanje nadloge. Postanejo prosojni, saj njihov glas nima več moči v družbi. To so moški in ženske, ki med našimi bivališči postajajo vedno bolj odtujeni in odrinjeni na rob.

    3. Psalm nam predstavi okoliščine, ki zaradi krivic, bridkosti in grenkobe zbujajo žalost. Kljub temu na lep način opiše ubogega. To je tisti, ki »zaupa v Gospoda« (prim. Ps 9,11), saj ima gotovost, da ne bo nikoli zapuščen. Ubogi oz. stiskani je v Svetem pismu človek zaupanja. Sveti pisec poda tudi razlog tega zaupanja: on »pozna svojega Gospoda« (prim. Ps 9,11), v biblični govorici pa poznati pomeni imeti oseben odnos, zaznamovan z naklonjenostjo in ljubeznijo.

    Takšen opis je za nas docela nepričakovan in naredi močan vtis. Gre predvsem za izraz veličine Boga, ko stoji pred ubogim. Njegova stvariteljska moč presega sleherno človeško pričakovanje in postane konkretna v spominjanju te konkretne osebe (prim. Ps 9,13). Prav takšno zaupanje v Gospoda in gotovost, da On ne pozabi, odpira vrata upanju. Ubogi ve, da ga Bog ne more zapustiti, zato vedno živi v prisotnosti Boga, ki se ga spominja. Njegova pomoč presega trenutno situacijo trpljenja in zarisuje pot osvoboditve, saj podpira v globini in spreminja srce.

    4. To je stalni refren Svetega pisma, ko opisuje delovanje Boga v prid revnim in ubogim. On »posluša«, »posreduje«, »ščiti«, »brani«, »odkupi«, »reši« … Ubogi ne more imeti Boga, ki bi spričo njegove molitve ostal ravnodušen ali molčeč. Bog uresničuje pravičnost in ne pozablja (prim. Ps 40,18; 70,6); še več, je njegovo zatočišče in mu vedno prihiti na pomoč (prim. Ps 10,14).

    Možno se je obdati z zidovi in zapreti vhode, da bi imeli občutek gotovosti zaradi svojega bogastva, na škodo onih, ki so ostali zunaj. Ne bo pa tako za vedno. »Gospodov dan«, kot ga opisujejo preroki (prim. Am 5,18; Iz 2-5; Jl 1-3), bo uničil pregrade med deželami in ošabnost maloštevilnih nadomestil s solidarnostjo mnogoštevilnih. Položaj odrinjenosti, ki ga trpijo milijoni, ne more več dolgo trajati. Njihovi klici se krepijo in objemajo celotno zemljo. Don Primo Mazzolari je zapisal: »Revež je stalen protest zoper naše krivice; revež je kot sod smodnika. Če mu daš iskro, se bo obrnil svet.«

    5. Nikoli ni mogoče spregledati moči sporočila, ki ga Sveto pismo pripisuje ubogim. Na vseh mestih Božja beseda označuje kot uboge tiste, ki nimajo nujnih stvari za življenje in so torej odvisni od drugih. To so stiskani, ponižani in pobiti na tla. Kljub temu Jezus ni imel zadržka, da se ne bi poistovetil z vsakomer iz te trume siromakov: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) Zbežati pred takšnim poistovetenjem bi pomenilo razvodeniti razodetje in evangelij oropati konkretnosti. Bog, ki ga je želel razodeti Jezus, je velikodušen Oče, usmiljen, neizčrpen v svoji dobroti in milosti in podarja upanje zlasti tistim, ki so razočarani in brez prihodnosti.

    Našim očem ne more uiti, da se razglasitev blagrov, s katerimi je Jezus začel pridigati o Božjem kraljestvu, začne z besedami »blagor ubogim« (Lk 6,20). Smisel tega paradoksalnega oznanila je v tem, da ravno ubogim pripada Božje kraljestvo, saj so v takšni situaciji, da ga lahko sprejmejo. Koliko ubogih srečamo vsak dan! Včasih se zdi, da z razvojem civilizacije njihovo število narašča, namesto da bi se zmanjševalo. Tekom stoletij evangeljski blagor postaja vedno bolj paradoksalen; ubogi so vedno bolj ubogi, najbolj ubogi so ravno danes. Jezus pa, ki je vpeljal svoje Kraljestvo tako, da je v njegovo središče postavil uboge, nam želi povedati naslednje: vpeljal ga je on, nam, svojim učencem, pa je zaupal nalogo, da ga odgovorno razvijamo – dajajoč upanje ubogim. Nujno je, še posebej danes, ponovno oživiti upanje in povrniti zaupanje. Te naloge krščanska skupnost ne sme podcenjevati. Iz nje izhajata moč in verodostojnost našega oznanjevanja in pričevanja.

    6. V bližini ubogih Cerkev sama sebe prepoznava kot ljudstvo, razpršeno med številne narode, s poslanstvom, da vse vključi na skupno pot odrešenja in da se nihče ne čuti tujca ali izključenega. Stanje ubogih nas obvezuje, da se na noben način ne oddaljimo od Gospodovega skrivnostnega Telesa, ki trpi v njih. Poklicani smo, da se dotikamo njegovega Telesa; takšno služenje je pristna evangelizacija. Socialno zavzemanje za uboge ni dejavnost, ki bi bila privesek evangeljskega oznanila, marveč ravno nasprotno; dokazuje realizem krščanske vere in njeno zgodovinsko vrednost. Ljubezen, ki rojeva vero v Jezusa, njegovim učencem ne dovoljuje, da bi se zaprli v zadušljiv individualizem, skrit med drobce intimne duhovnosti, brez vpliva na življenje družbe (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 183).

    Pred kratkim smo objokovali smrt velikega apostola ubogih; Jean Vanier je s svojo predanostjo odprl nove poti sobivanja z osebami z družbenega obrobja. Od Boga je dobil dar, da svoje življenje posveti bratom in sestram, ki jih družba zaradi njihovih posebnih potreb pogosto izključuje. Bil je naš »svetnik za sosednjimi vrati«. S svojim navdušenjem je znal zbrati okrog sebe mnoge mlade, moške in ženske, ki so vsakodnevno delili ljubezen in povrnili nasmeh nebogljenim in ranljivim. Ponudil jim je barko rešitve proti osamljenosti in odrinjenosti. Njegovo pričevanje je spremenilo življenja številnih ljudi in pomagalo svetu gledati na najbolj ranljive in slabotne z drugačnimi očmi. Klic ubogih je bil slišan in obnovilo se je neporušljivo upanje z vidnimi in otipljivimi znamenji konkretne ljubezni, ki je še danes dostopna našim rokam.

    7. »Odločitev za uboge, ki jih družba zametuje in odmetava,« (Evangelii gaudium, 195) je prednostna izbira, ki so ji Kristusovi učenci poklicani slediti, da ne bi izdali verodostojnosti Cerkve in bi podarili učinkovito upanje nezaščitenim. Krščanska ljubezen najde v njej svojo potrditev, saj kdor svoje trpljenje zlije s Kristusovo ljubeznijo, prejme moč in evangeljskemu oznanilu daje veljavo.

    Dejavnosti kristjanov, tako ob priložnosti letošnjega svetovnega dneva ubogih kot še bolj v vsakdanjem življenju, ne obsegajo le pobud pomoči, sicer nujnih in hvalevrednih, ampak morajo ciljati na rast do polne pozornosti, ki jo dolgujemo vsakemu, ki se je znašel v stiski. »Takšna pozornost je začetek prave skrbi« (Evangelii gaudium, 199) za uboge, ko iščemo njihovo resnično dobrobit. Ni enostavno biti pričevalec krščanskega upanja sredi kulture potrošništva in odmetavanja viškov, saj je vse usmerjeno v površno in začasno zadovoljevanje potreb. Da bi znova odkrili bistvo in konkretizirali učinkovito oznanilo Božjega kraljestva, je treba spremeniti miselnost.

    Upanje dajemo tudi preko tolaženja, ki se udejanja, ko spremljamo uboge z vztrajnim naporom in ne le v trenutkih, ko smo polni navdušenja. Ubogi prejmejo resnično upanje, kadar v naši žrtvi prepoznajo zastonjsko dejanje ljubezni, ki ne pričakuje povračila, in ne takrat, ko vidijo, da se mi sami počutimo dobro, ker smo jim posvetili nekaj svojega časa.

    8. Številne prostovoljce, ki so pogosto zaslužni, da so prvi dojeli pomembnost takšne pozornosti do ubogih, prosim, da napredujejo v svoji zavzetosti. Dragi bratje in sestre, spodbujam vas, da v vsakem ubogem, ki ga srečate, iščete njegove resnične potrebe; ne ustavite se pri prvi materialni potrebi, ampak odkrijte dobroto, ki se skriva v njegovem srcu. To vas bo napravilo pozorne na kulturo in načine izražanja ubogih, kar bo začetek pristnega bratskega dialoga z njimi. Pustimo ob strani razlike, ki izhajajo iz ideoloških in političnih nazorov, ter uprimo pogled v bistvo, ki ne potrebuje mnogih besed, ampak ljubeč pogled in iztegnjeno roko. Nikoli ne pozabite, da »najhujša diskriminacija ubogih obstaja v pomanjkanju duhovne pozornosti« (Evangelii gaudium, 200).

    Ubogi najbolj od vsega potrebujejo Boga, njegovo ljubezen, ki jo vidno naredijo sveti ljudje, ki živijo ob njih in katerih preprostost življenja izraža in dovaja moč krščanske ljubezni. Bog se poslužuje mnogih poti in neskončnih orodij, da doseže srca ljudi. Drži, da ubogi pridejo do nas, ker jim delimo hrano, a njihove resnične potrebe presegajo sendvič ali topel obrok, ki jim ga postrežemo. Potrebujejo naše roke, da si bodo opomogli, naša srca, da bodo znova začutili čustveno toplino, našo navzočnost, da bodo premagali osamljenost. Preprosto, potrebujejo ljubezen.

    9. Včasih že majhna stvar zadošča, da oživi upanje: ustaviti se, nasmehniti se, poslušati. Za en dan pozabimo na statistike: ubogi niso številke, na katere se bi sklicevali in se ponašali s projekti in aktivnostmi v njihov prid. Ubogi so osebe, ki jim gremo naproti: so osamljeni mladi in stari, ki jih lahko povabimo na dom in z njimi delimo obrok. So moški, ženske in otroci, ki pričakujejo prijateljsko besedo. Ubogi so naši rešitelji, saj nam omogočajo, da srečamo obraz Jezusa Kristusa.

    Očem sveta se zdi nerazumno misliti, da bi uboštvo in revščina mogla biti rešilna moč, a ravno to uči apostol, ko pravi: »Ni vas veliko modrih po človeški plati, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta neplemenito in zaničevano, tisto, kar je nično, da bi izničil bivajoče, da se pred Bogom ne bi nihče ponašal.« (1 Kor 26-29) Človeške oči ne morejo videti te rešilne moči. Oči vere pa vidijo in v prvi osebi doživljajo njeno delovanje, ki utripa v srcu Božjega ljudstva, ki je na poti. Nikogar ne izključuje, ampak vse vključuje v romanje spreobrnjenja zato, da bi uboge videli in ljubili.

    10. Gospod ne zapusti tistih, ki ga iščejo in prosijo za pomoč, »ne pozabi vpitja nesrečnih« (Ps 9,13), saj je njegovo uho vedno pozorno na njihov glas. Upanje, ki ga ima ubogi, se zna soočiti tudi s smrtjo, trpljenjem in izključenostjo, saj se zaveda, da ga Bog ljubi na poseben način. Njegovo stanje uboštva mu ne vzame dostojanstva, ki ga je dobil od Stvarnika. Živi v gotovosti, da mu bo dostojanstvo v polni meri povrnil sam Bog, ki ni ravnodušen do usode svojih najšibkejših otrok, marveč vidi njihove nadloge in bolečine, jih vzame v svoje roke ter jim da moč in pogum (prim. Ps 10,14). Upanje ubogega dobi moč v gotovosti, da ga je Gospod sprejel, da bo v njem našel resnično pravičnost in da ga bo v srcu okrepil za vztrajanje v ljubezni (prim. Ps 10,17).

    Učenci Gospoda Jezusa so postavljeni v položaj, da sejejo otipljiva znamenja upanja, če želijo biti zvesti evangelizatorji. Vse krščanske skupnosti in vse, ki vidijo potrebo po prinašanju upanja in tolažbe ubogim, prosim, da si prizadevajo, da bo letošnji svetovni dan ubogih v mnogih ljudeh okrepil voljo za dejansko sodelovanje z namenom, da se ne bi nihče počutil prikrajšanega za bližino in solidarnost. Naj nas spremljajo besede preroka, ki naznanja drugačno bodočnost: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti.« (Mal 3,20)

    V Vatikanu, na god sv. Antona Padovanskega, 13. junija 2019

    Papež Frančišek
    Poslanica papeža Frančiška ob svetovnem dnevu ubogih: Upanje, ki ga imajo ubogi, ne bo nikoli razočaralo

    • Janez says:

      Sorry dodajam še naslednje k Papeževi poslanici: Poslanica ob svetovnem dnevu ubogih – 17. nov. 2019

      • Janez says:

        Papež Frančišek: Vera kot gorčično seme ali nauk o potrebni skromnosti vernikov ! – Skrajšano!
        Vera, ki je primerljiva z gorčičnim semenom, je vera, ki ni naduta, zaverovana vase, se ne pretvarja, da je velik vernik, ne! To je vera, ki v svoji ponižnosti čuti veliko potrebo po Bogu in se mu v svoji majhnosti z zaupanjem izroči. To je vera, ki nam da sposobnost gledati z zaupanjem na menjavajoče se dogodke življenja, ki nam pomaga sprejeti tudi poraze in trpljenje v zavesti, da zlo nima in ne bo nikoli imelo zadnje besede.

        Pristna vera se izraža v drži služenja
        Kako lahko vemo, da imamo res vero, torej, če je naša vera, čeprav majhna, pristna, čista in zdrava? To nam razloži Jezus, ko nakaže, kakšno je merilo za vero: služenje. To stori s priliko, ki se na prvi pogled zdi malo čudna, saj predstavi lik gospodovalnega in brezčutnega gospodarja. Ampak ravno ta način gospodarjevega obnašanja izpostavi to, kar je pravo središče prilike, torej razpoložljiva drža služabnika. Jezus hoče reči, da je veren človek takšen do Boga, da se torej brez računov ali zahtev popolnoma prepusti njegovi volji.

        ‘Nekoristni služabniki smo’ v Božjih Očeh
        Ta drža do Boga se vidi tudi po načinu obnašanja v skupnosti. Vidi se v veselju služenja drug drugemu in da se že v tem najde svoje plačilo in ne v priznanjih ali zaslužkih, ki lahko iz tega pridejo. To je to, kar nas Jezus uči na koncu pripovedi: ‘Ko ste naredili vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹’ (v. 10). Nekoristni služabniki, torej brez pričakovanj zahvale ali brez skritih zahtev. ‘Nekoristni služabniki smo’, je izraz ponižnosti in razpoložljivosti, ki tako zelo dobro dene Cerkvi in vabi k pravilni drži za delo v njej, torej ponižno služenje, o katerem nam je dal zgled sam Jezus, ko je umil noge učencem (prim. Jn 13,2-17).

        Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 6.10.2019)

  3. Janez says:

    Papež Frančišek: Evangelizirati pomeni spodbujati srečanje z Očetom, Rim 16.okt19
    »Tedaj je Peter spregovoril: ‘Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega.’« (Apd 10,34-36).

    Izstopiti iz samih sebe in se odpreti za druge
    »Potovanje evangelija po svetu, o katerem pripoveduje sv. Luka v Apostolskih delih, spremlja velika ustvarjalnost Boga, ki se razodeva na presunljiv način. Bog želi, da bi njegovi otroci presegli vsak partikularizem in se odprli za univerzalnost zveličanja, ‘kajti Bog nas hoče vse rešiti. Tisti, ki so ponovno rojeni iz vode in Duha, torej krščeni, so poklicani izstopiti iz samih sebe in se odpreti za druge, živeti bližnjost, slog skupnega življenja, ki preoblikuje vsak medosebni odnos v izkušnjo bratstva’ (glej Evangelii gaudium, 87).

    Kar je Bog očistil, ne imenuj nečisto
    Pričevalec tega procesa bratenja, ki ga Duh želi sprožiti v zgodovini, je Peter, skupaj s Pavlom – protagonist v Apostolskih delih. Peter doživi dogodek, ki zaznamuje odločilen preobrat v njegovem življenju. Medtem ko moli, ima videnje, kar je ‘božanska provokacija’, ki hoče v njem povzročiti spremembo miselnosti. Vidi velik platneni prt, ki se spušča z neba in vsebuje različne živali: štirinožne živali, laznino in ptice. Sliši glas, ki mu pravi, naj jé to meso. Peter kot dober jud, odgovori, da ni nikoli jedel ničesar nečistega, kakor je to zahtevala Gospodova postava (glej 3 Mz 11). Glas pa mu je odločno rekel: ‘Kar je Bog očistil, ne imenuj nečisto!’ (Apd 10,15).

    Kar človeka dela nečistega, prihaja iz srca
    S tem Gospod želi, da Peter ne bi več vrednotil dogodkov in oseb glede na kategorije čistega in nečistega, ampak da bi se naučil iti čez, gledati osebe in namene svojega srca. Kar človeka dela nečistega, namreč ne prihaja od zunaj, ampak od znotraj, iz srca (glej Mr 7,21). Jezus je to jasno rekel.

    Izven običajnega
    Po tistem videnju, Bog pošlje Petra v hišo nekega neobrezanega tujca Kornelija, stotnika čete, ki se je imenovala itálska, pobožnega in bogaboječega, ki je delil obilno miloščino in vedno molil k Bogu (glej Apd 10,1-2), a ni bil jud. V tej hiši poganov Peter spregovori o Kristusu, križanem in vstalem, ter o odpuščanju grehov vsakemu, ki vanj veruje. In medtem ko Peter govori, je nad Kornelija in njegovo družino prišel Sveti Duh. Krsti jih v imenu Jezusa Kristusa (glej Apd 10,48). Peter je naredil nekaj, kar je bilo izven običajnega, izven postave, in zato so ga grajali.

    Bratje grajajo Petra
    O tem izrednem dogodku, kaj takega se je namreč prvič zgodilo, se izve v Jeruzalemu, kjer se bratje pohujšujejo nad Petrovim obnašanjem ter ga ostro grajajo (glej Apd 11,1-3). A po srečanju s Kornelijem je Peter bolj svoboden od samega sebe in bolj v občestvu z Bogom in z drugimi, kajti v delovanju Svetega Duha je videl Božjo voljo. Zmore torej razumeti, da izvolitev Izraela ni nagrada za zasluge, temveč znamenje zastonjskega klica k posredovanju božjega blagoslova med poganskimi ljudstvi.

    Ali oviram srečanje z Očetom?
    Dragi bratje in sestre, od prvaka apostolov se učimo, da evangelizator ne more biti ovira za ustvarjalno delo Boga, ki želi, da se vsi ljudje rešijo (glej 1 Tim 2,4), ampak nekdo, ki spodbuja srečanje src z Gospodom. In mi, kako se obnašamo s svojimi brati, predvsem s tistimi, ki niso kristjani? Smo ovira za srečanje z Bogom? Oviramo njihovo srečanje z Očetom ali ga olajšamo?

    Sklep: Prosimo danes za milost, da bi si dopustili osuplost pred Božjimi presenečenji, da ne bi ovirali njegove ustvarjalnosti, ampak prepoznali in pospeševali vedno nove poti, po katerih Vstali izliva svojega Duha v svet in priteguje srca, s tem ko se daje spoznati kot ‘Gospod vseh’ (Apd 10,36).«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 16.10.2019).

    “O predragi, Bog je obljubil, da bo prišel in si naredil prebi-vališče pri tistih, ki izpolnjujejo njegovo voljo” (glejte Janez 14,23). Obljubil je, da bo prebival znotraj nas, v našem notranjem človeku, ki je novo Najsvetejše. Ko se umirite v svojem duhu in se popolnoma zavedate Božje prisotnosti, ko zemeljske motnje niso vaše glavne misli, ko se je vaša duša pravilno nahranila z Božjo besedo v Bibliji in ste se zavestno odločili, da tej Besedi verjamete, ste se pripravljeni pogovarjati s svojim Nebeškim Očetom. O vi, ki hrepenite po poglobljeni hoji z Bogom, pridite, vstopite v njegovo prisotnost skozi njegovo Besedo. Bog si močno želi, da bi vam govoril o sebi, da bi vam dal izobilje milosti in vam dovolil uživati svojo prisotnost.

    Marie Guyon: kako doživljati Boga v molitvi; Ljubljana: Karis, 2016 (izvleček).

  4. Miro says:

    IZVOLJENE DUŠE SO LUČI V GOSPODOVIH ROKAH!

    USMILJENI JEZUS nam nam po sv. Faustini Kowalski razodeva, kako si želi popolnosti izvoljenih duš: »Izvoljene duše so luči v mojih rokah, ki jih pošiljam v temino sveta in ga razsvetljujem. Kakor zvezde osvetljujejo noč, tako izvoljene duše osvetljujejo zemljo, in čim bolj popolna je duša, tem večjo svetlobo razširja okrog sebe in tem dlje sega. Lahko je skrita in neopazna celo najbližjim, vendar njena svetloba odseva v dušah na najbolj oddaljenih koncih sveta« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1601).

    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Pri našem krščanskem poslanstvu, oznanjevanju evangelija, nikar ne bodimo preveč hrupni in nastopaški. Pozabljajmo nase in na prvo mesto postavljajmo Gospoda Jezusa, pa se bo marsikaj uredilo, tako v našem življenju kot v življenju naših bližnjih, pa tudi v Cerkvi, ki nas želi zbirati okoli svetega oltarja. Prav tukaj in zdaj, se za nas iz čiste, nedoumljive ljubezni daruje sam Gospod Jezus Kristus – velika skrivnost in nenehen čudež svete Evharistije! Zato vsak dan ljubeče slavimo Jezusa in se mu zahvaljujmo, saj nam podarja vse, celo samega sebe za naše odrešenje in večno srečo!

    V molitvah, še zlasti pri sveti maši, Božjemu usmiljenju z vero in zaupanjem priporočimo osebe in prošnje, navedene v zapisih na tej spletni strani; naj se vseh in vsakogar posebej dotaknejo milostni žarki Božjega usmiljenja!

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nam daješ nesmrtno življenje, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  5. ida says:

    Prosim te mati Marija,da varuješ mojega otroka,na vožnji z avtomobilom,stoj mu ob strani,
    in naj upošteva prometne predpise ter ne vozi prehitro.

    Božje usmiljenje zaupam,Vate!

  6. Miro says:

    ZAHVALIMO SE OČETU!

    Takole se zahvalite za kruh:
    Zahvaljujemo se ti, naš Oče, za Mesija,
    posvečeno vinsko trto
    iz rodu Davidovega.
    V Jezusu, ki ti je bil pokoren, si se razodel.
    Tebi slava na veke!

    Zrna za ta kruh so dozorela
    in bila raztresena po gorah.
    Za ta kruh so bila zbrana in zgnetena.

    Gospod, tako zberi svojo Cerkev
    z vseh koncev zemlje,
    da bo eno v tvojem kraljestvu.
    Hvalimo te!
    Tvoja je slava in čast na veke!

    (iz Didache 9,1 sl. 9)

    Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus, ti si živi Kruh iz nebes. Hvala ti za neskončni dar svete Evharistije!

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  7. Janez says:

    Ecclesia semper reformanda ali nenehno spreminjajoča se Cerkev
    Družina 14. 11. 2004 | pater Branko Cestnik | Mladi val
    Cerkev samo sebe razume kot nekaj posebnega. Kot da bo konec sveta, če nje ne bo. Sili se v ospredje, gre se politiko, ljudem narekuje strogost, obenem pa dela neumnosti. Pretresajo jo škandali, a še vedno hoče biti vzor morale. Simon

    V tej rubriki smo o prenovi Cerkve že pisali. Ker se vprašanje kar naprej pojavlja, bomo zadevo osvetlili še iz kakšnega zornega kota. Gornje mnenje Cerkvi pripisuje hudo obliko nadutosti. Natančneje: strukturne nadutosti, saj naj bi šlo za trajno držo večstoletne institucije, in ne samo za držo nekaterih žandarsko navdahnjenih vernikov. Cerkev naj bi se povzdigovala nad ostali svet, ga tako rekoč ne priznavala, obenem pa zahtevala, da ji je pokoren. Cerkev naj bi se spuščala v vse, celo v spolno življenje Zemljanov in Zemljank ter jim zapovedovala, kdaj in kako se sme ter kdaj in kako ne. Taka žandarka obče morale in zapovedovalka smisla seveda nikomur ne dovoli, da bi se spustil v njeno zakulisje, pretresel njene skrite grehe in razgalil njeno dvoličnost. Cerkev sodi vsepovprek in sodi strogo, sama pa ni sojena.

    No, taka Cerkev je tudi za večino njenih članov nesprejemljiva! Družboslovno gledano, Cerkev ne more biti radikalno različna od družbe, v kateri deluje in živi. Če ugotavljamo, da v slovenski družbi manjka demokracije, preglednosti in nadzora oblasti, bomo tudi v Cerkvi naleteli na težave pri iskrenem dialogu, preglednosti in pri pogumu za detabuizacijo nekaterih tem. Če pogledamo po svetu, vidimo, da se Cerkev tudi drugod »naleze« družbenih bolezni. V nekaterih afriških državah npr., ki slovijo po grobih oblikah korupcije, bomo zlahka naleteli na kakšno obliko tovrstne korupcije tudi v cerkvenem okolju. Morda je Cerkev radikalno drugačna od okolja v azijskih deželah in v arabskem svetu, kjer je v absolutni manjšini, kjer do spoja z oblastjo (še) ni prišlo in kjer ji je popolnoma onemogočeno, da bi stopila na vsem vidno prižnico. Kristjani namreč ne živimo v utrdbah in templjih, temveč na ulici, v tovarnah in pisarnah tega sveta. Smo sol za to zemljo, ampak tudi sol, ki je bila izkopana iz te iste zemlje. Na Slovenskem je to dejstvo dokaj razvidno. Kot rečeno, podobne bolezni, ki jih je slovenski politični katolicizem v zadnjih letih rad očital državi, ima tudi Cerkev na svojem telesu. Vendar – še vedno družboslovno gledano – ima v nasprotju s politiko zelo utečene in preverjene poti lastnega očiščevanja in prenove. Ena takih je veliko bolj natančen nadzor Rima, kot se zdi na prvi pogled; druga je večstoletni sistem vzgoje, izobraževanja in umeščenosti vodilnega kadra (duhovščine); tretja je samo ljudstvo, ki vendarle ni neuko, brez besede, zatolčeno v nekakšno slepo pokorščino. Ljudstvo, ki vse vidi in vse ve, potihoma nenehno dreza navzgor in vpliva na odločitve vodilnih in na prenovo cerkvenega organizma. V politični in civilni sferi je tako, da obkoritno komolčarstvo, aferaško naravnani mediji, veliki finančni interesi in sama logika volitev povzročijo, da vsak čas in z velikim truščem letijo glave. V Cerkvi pa se prenova ne dosega z agresivnim kadrovanjem in javnimi linči. Gre po liniji tankovestnih premestitev, bratskega opominjanja, reševanja vsakega človeka. V nasprotju s politiko je v Cerkvi vsak človek naš. In tu preidemo iz družboslovnega na duhovno. Celo na mistično. Na tej točki zunanji kritiki Cerkve obnemorejo. Ne zmorejo zasledovanja v jedro. Namreč da bi v tej isti Cerkvi videli veličastvo in lepoto vstalega Kristusa. Cerkev je Kristusovo skrivnostno telo in zato dogmatično in praktično neuničljiva. Cerkve ne more zradirati niti njen lastni greh, kaj šele sovražnik od zunaj. Saj se nenehno čisti. Vse svoje lepe in vzvišene obrede začne s priznanjem in kesanjem lastnih grehov.

    Ecclesia semper reformanda – Cerkev je od vsega začetka v reformi. A slednje je moč videti le z očmi vere.

    http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/53-46-MladiVal-4?Open
    Družina 14. 11. 2004 | Branko Cestnik | Mladi val

    Addendum k članku v Družini o spremembam v Cerkvi patra Branka Cestnika
    Cerkev se mora nenehno spreminjati in bolj učinkovito odgovarjati na izzive časa, upoštevaje Sveto Pismo in Jezusov Evangelij.Bolj mora vzdigniti glas ob vojnah in krivicah ubogih, ki umirajo zaradi lakote, vojn in bolezni. Bolj mora poudarjati Odpuščanje, Božjo Milost in Ljubezen med ljudmi, da bi skupaj prispevali k boljšemu svetu. Če se hočemo približati današnjemu človeku, so za Cerkev nujne hitre in pomembne spremembe ali reforme, da bo ostala gibka, dinamična in izpolnjevala odrešenjsko nalogo med ljudmi, ki potrebujejo duhovno ter pastoralno oskrbo in pomoč. Cerkev mora sicer ostati zvesta svojemu poslanstvu, vendar mora na nov način oznanjati staro resnico o Bogu in Jezusu. Kajti na tem svetu ni nič trajnega kot so stalne spremembe kot je rekel grški filozof Heraklit: vse teče ali grško panta rhei. Cerkev mora danes bolj učinkovito pomagati in sodelovati pri reševanju sveta ter odigrati odrešilni vlogo ter bolj pomagati pri socialnih problemih ubogih z misionarji in pastoralno vlogo po navdihu Svetega Duha in na podlagi Jezusovega Evangelija. In se manj ukvarjati sama s seboj. Bog je Božjo Cerkev Jezusa Kristusa podaril vsem ljudem, ki jo potrebujejo za Odreševanje ljudi, versko in duhovno oskrbo, karitativne dejavnosti in izobraževanje, da bomo spolnjevali Božjo Voljo in Božje zapovedi.

    Vsi bi radi spremenili svet, nihče pa ne bi rad spremenil samega sebe. Lev Nikolajevič Tolstoj.
    Ne sovraži svojega brata v svojem srcu; odkrito posvari svojega bližnjega. Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. (3 Mz 19,17–18)
    Druga zapoved pa je tale: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe. (Mr 12,31)
    Ne daj se premagati hudemu, temveč premaguj hudo z dobrim. (Rim 12,20–21)
    Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. (Gal 6,2)
    Če torej po Pismu izpolnjujete kraljevsko postavo: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe, ravnate prav. (Jak 2,8).

    Quo vadis Ecclesia? Deus est Deus, Ecclesia Iesu Christo qui dedit omnis populus postulo ut liberaret populum, et curam religionis, caritatis operibus, et voluntatis educationem, nos custodiunt mandata Dei, et præcepta Dei. Deus sed tibi homo semper misericors.

    Amen. Janez

  8. Miro says:

    O NEVARNOSTIH NOVODOBSKE PONUDBE IN ISKANJU »INSTANT” SREČE!

    Tehtna razmišljanja kapucina patra Vinka Škafarja o nevarnostih novodobske ponudbe in o iskanju »instant« sreče, zapisana leta 2004, so še vedno zelo aktualna. Dobro se je priporočiti Svetemu Duhu za razsvetljenje, nato pa o tem premišljevati pod Njegovim vodstvom, ter moč za pristno krščansko življenje – vero, upanje in ljubezen do Boga in bližnjega – črpati pri resničnih vrelcih Božje besede in svete Evharistije!

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/53-50-MladiVal-1?OpenDocument&Click=

  9. Janez says:

    Nekaj krščanskih Modrosti iz Biblije: Kdaj kličemo Boga na pomoč!
    1)Ko je Božje ljudstvo trpelo kot sužnji pod udarci bičev, niso poklicali pravnega zastopnika. Klicali so Boga.
    2)Ko je bil Mojzes v škripcih, stisnjen v kot pred Rdečim morjem, ni poklical vojske. Klical je Boga.
    3)Ko je šel Jozue proti trdnjavi Jerihe, ni uporabil bomb kot kak terorist. Klical je Boga.
    4) Ko so se hebrejski dečki soočili z ognjenimi zublji v žareči peči, niso poklicali gasilcev. Klicali so Boga.
    5) Ko je Daniel v levji jami gledal levu v oči, ni poklical krotilcev živali.Klical je Boga.
    6) Ko je bila Estera soočena z dejstvom pogube njenega ljudstva, ni klicala k bogovom.Klicala je Boga.
    7) Ko je Nehemija videl Jeruzalem v ruševinah, ni poklical projektantov in načrtovalcev mest.Klical je Boga.
    8) Ko je Peter hodil po morju in se je začel potapljati, ni poklical obalne straže.Klical je Boga.
    9) Ko je verski reformator Jan Hus gorel na grmadi, ni klical sodnikov. Klical je Boga.
    10) Ko se je Martin Luther King v Ameriki boril za človekove pravice, ni računal na pomoč ameriške vlade. Klical je Boga.
    11) Ko se soočam s stisko in pogubo, se ne bojim, ker je tudi moja pomoč od Boga, ki je naredil nebo in zemljo. Moja noga ne omahuje, ker je na moji strani moj Bog in moj Gospod. On varuje moje življenje od zdaj in do večnosti (Ps 121).

    Najdeno na Medmrežju Evangelijska Cerkve: Vode Počitka.

    Tudi mi m0limo in prosimo našega Boga in Marijo za pomoč in vodstvo v stiskah in problemih. Bog usliši nas, Marija pomagaj nam! Sveti Duh napolni nas z Božjim Mirom in navdihni nas. Jezus usmili se nas.

  10. KRISTINA says:

    Gospod hvala za vse , vem da mi daješ vsega v izobilju. Vendar se danes počutim nemočno. Prosim te Gospod za tvoje varstvo pri delu, pošlji svoje angele in svetnike, da varujejo vse ljudi, posebaj pa veš za kaj te danes prosim.
    O kri in voda iz prebodenega Jezusovega srca zaupam vate srca
    sv. Jožef prosi za nas
    sv. Mihael prosi za nas
    Sveti angeli prosite za nas
    Kraljica rožnega venca prosi za nas
    Vsi svetniki Božji prosite za nas

    • Janez says:

      Gospod Bog usliši prosim Kristino in jo navdihni, da bo vztrajna in močna v služenju drugim, sebi v zadovoljstvo in Tebi Gospod v veselje. Moli in delaj ter služi in bodi zadovoljen s tem, kar si in kar imaš in Gospod Ti bo naklonil svoj Mir. Uslišal bo tiste ki ga iščejo, prosijo in delajo dobro in tako izpolnjujejo Njegovo Voljo. LJUBITI Z DEJANJI.
      On že ve kaj in zakaj je dobro, da je tako kot je. Pomembno je da spoznamo umetnost služenja in molitve ter veselega praznovanja Božjega Usmiljenja ali latinsko ARS SERVANDI IN ARS CELEBRANDI. Janez

      Vera in dela (Jakob 2,14-26)
      14 Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? 15 Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, 16 pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!« a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? 17 Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva. 24 Vidite: človek se opraviči iz del in ne samo iz vere. 26 Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del.

  11. Blanka says:

    Prosim vas za molitev za novo službo, da bi jo čimprej dobila. Mati Marija, Jezus in sv. Jožef prosim stojte mi ob strani in mi pomagajte, da bi dobila čimprej novo službo.

    Božje usmiljenje vate zaupam.

    • Janez says:

      Gospod Jezus in Mati Marija, Sveti Jožef prosim uslišite prošnje Blanke, da bo našla novo službo, kjer bo z veseljem opravljala svoje delo v zadovoljstvo drugih ljudi in za svoje potrebe. Nakloni ji svoj Mir in pomagaj ji, da bo delo dobro opravljala. Janez

  12. Amadeja says:

    Priporočam se v molitvi, da se bo vse uredilo. Zelo sem utrujena in dvomim.

    Marija brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.

    • Miro says:

      Draga Amadeja, Jezus vas nedopovedljivo ljubi in bo okrepil vaše duhovne moči! Priporočam vam, da kljub utrujenosti z molitvijo poživite vašo vero in zaupanje v Božje usmiljenje. Najmočnejša duhovna zdravila: molitev, premišljevanje Božje besede, odpuščanje, sv. spoved, sv. evharistija, post, pokora, dela usmiljenja do bližnjega v stiski.

      Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  13. Janez says:

    ZAVRAČANJE JALOVEGA PESIMIZMA

    Ena najresnejših skušnjav, ki dušijo vnemo in smelost, je občutek poraza, ki nas spreminja v nezadovoljne in zamorjene pesimiste z mračnim obrazom. Nihče se ne more lotiti boja, če vnaprej popolnoma ne računa na zmago. Kdor začenja brez zaupanja, je že vnaprej napol izgubil bitko in zakopal svoje talente. Tudi če se človek boleče zaveda svojih slabosti, mora iti naprej, ne sme se vdati. Misliti mora na to, kar je Gospod rekel sv. Pavlu: »Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje« (2 Kor 12,9). Krščanska zmaga je vedno križ, a križ, ki je hkrati zmagoslavni prapor, ki ga nosimo z bojevito krotkostjo nasproti hudičevim napadom. Hudobni duh poraza je brat skušnjave, da bi predčasno ločili pšenico od plevela. Je sad tesnobnega, samozadostnega nezaupanja.

    Očitno je, da se je na nekaterih krajih zgodilo duhovno ‘opustošenje’. To je posledica načrtovanja družb, ki so se hotele graditi brez Boga ali pa so uničile svoje krščanske korenine. Tam »krščanski svet postaja nerodoviten in izčrpan kakor popolnoma izžeta tla« (J. H. Newman). V drugih deželah nasilno nasprotovanje zoper krščanstvo sili kristjane, da svojo vero živijo tako rekoč skrito v deželi, ki jo imajo radi. To je druga, zelo boleča oblika puščave. Tudi lastna družina ali lastno delovno mesto moreta biti to suho okolje, v katerem je treba ohraniti vero in jo skušati izžarevati. »A prav iz izkušnje puščave, iz te praznine moremo ponovno odkriti veselje vere, njen življenjski pomen za nas ljudi. V puščavi človek spet odkrije vrednost tega, kar je bistveno za življenje. Tako so v današnjem svetu nešteta, pogosto posredno ali negativno izražena znamenja žeje po Bogu, po zadnjem smislu življenja. V puščavi potrebuješ predvsem verujoče ljudi, ki s svojim življenjem kažejo pot v obljubljeno deželo in tako ohranjajo upanje« (Benedikt XVI.). V vsakem primeru smo v teh okoliščinah poklicani, da bi bili velike amfore (vrči z vodo), da bi drugim dali piti. Včasih se amfora spremeni v težak križ. A prav na križu se nam je Gospod, preboden s sulico, podaril kot vir žive vode. Ne pustimo si vzeti upanja!

    (Papež Frančišek, Veselje evangelija, točke 85-86).

    Kristjani imamo ogromno razlogov za veselje in optimizem, saj imamo Jezusa Odrešenika. Življenje je Darilo našega Boga, izkoristimo ga zase, za druge in v večjo Božjo Slavo, TAKO DA SLUŽIMO DRUGIM in ljubimo Boga. Kdor bo iskal svoje življenje ga bo izgubil. In kdor ga bo zame izgubil ga bo našel, je rekel Jezus. Janez

    • Janez says:

      Molim PONIŽNO K BOGU

      Gospod prosim Te, pomagaj mi,
      da bo vse moje življenje
      napolnjevala iskrena in dejavna vera v Boga z Usmiljenjem,
      da ga bo navdihovala iskrena Ljubezen z Odpuščanjem,
      da ga bo dvigalo upanje in spolnjevanje Božje Volje in njegovih zapovedi,
      ki je v služenju Ljudem in v dobrih delih za uboge in pomoči potrebne.

      Danel Rops (dopolnjeno Janez)

      • Janez says:

        MOLITEV ZA USMILJENJE
        Gospod Jezus,spremeni me v svoje usmiljenje!
        Daj, da bodo moje oči usmiljene, da ne bi nikoli sodil po videzu in nikogar sumničil,
        temveč da bi v vseh dušah videl lepo.
        Daj, da bodo moja ušesa usmiljena,
        vedno pozorna na potrebe bratov
        in nikoli zaprta za njihov klic.
        Daj, da bo moj jezik usmiljen,
        da ne bi nikoli rekel nič slabega o nikomer,
        temveč da bi imel za vse besede odpuščanja in tolažbe.
        Daj, da bodo moje roke usmiljene in polne ljubezni,
        tako da bi vzel nase vse, kar je težko in neprijetno
        in s tem olajšal breme drugim.
        Daj, da bodo moje noge usmiljene
        in vedno pripravljene priskočiti na pomoč bližnjemu
        kljub utrujenosti in izčrpanosti.
        Daj, da bo moje srce usmiljeno in odprto vsakemu trpljenju.
        Amen.

        S. Favstina Kowalska

  14. Janez says:

    ODPUŠČANJE SEBI IN DRUGIM
    Buda je rekel: “Strup je zadrževati jezo in čakati, da drugi umre.” Dobra primerjava, ki kaže, da jeza škoduje predvsem eni osebi: nam. Seveda je nekatere stvari težko odpustiti, vendar srečni ljudje to vsekakor poskusijo. Kaj pa majhne napake? Tudi te hitro odpustijo – sebi in drugim.

    Odpuščanje osvobaja. Če hočemo da nam bo Bog odpustil mormo tudi mi odpustiti sebi in drugim. Ko nekomu nekaj odpustimo, se osvobodimo vezi z njim. Ne mislimo več nanj in na pretekle minule dogodke. Posvetimo se prihodnosti. Zamera je neprijetno čustveno stanje, še posebej, če je usmerjena proti najbližjim, saj človeku jemlje energijo in bistveno zmanjšuje kvaliteto življenja. Lahko oprostim, a pozabiti ne morem. Nekateri menijo: “Lahko pozabim, kaj mi je storil/-a, vendar odpustiti ne morem.”Ob tem se sprašujem, zakaj je v nas, ljudeh, tako vse zakomplicirano, da vse, česar se dotaknemo, nekako postane zastrupljeno in nič več ne deluje. Ali smo res tako zelo negativni v dojemanju okolja ali smo le izjemno sebični in vidimo samo sebe in lastne potrebe in želje? Mogoče pa delujemo vedno tako, da sebe branimo in ščitimo in pri tem nas ne zanima, kako se počutijo drugi ljudje, ki nas obkrožajo.Poskusimo na tej točki prelomiti običajno in dosedanje obvladovanje svojih misli in občutkov ter si recimo, da smo lahko pozitivni in konstruktivni. Gre? V resnici gre za globoko povezavo/korelacijo, ki se je lahko zavedamo šele, ko smo sami v situaciji in izkusimo, kako je nekomu odpustiti neko dejanje ali besedo, s katero nas je prizadel in neskončno užalil, hkrati pa imamo to osebo radi.

    Oprostiti sami sebi
    V življenju se srečamo tudi z okoliščinami, ko pridemo do tega, da si moramo za neka dejanja oprostiti tudi sami. S tem lahko sebi naredimo veliko uslugo in si kreiramo prostor, v katerem lažje preživimo. A sebi je tako težko oprostiti, sploh če smo si sami dovolili, da so drugi z nami ravnali kot s smetjo, kot z nekom, ki ni vreden biti bitje, če smo bili deležni poniževanja, zapostavljanja ali zasmehovanja, pa smo zbrali moč in se končno uprli. Če smo lahko zbrali pogum in presekali situacijo, v kateri smo se počutili zlorabljene, potem je prav, da najdemo tudi notranjo moč in sami sebi oprostimo, ker smo dovolili drugim, da hodijo po nas. Ko odpustimo, pustimo bolečini, da odide od nas, se odvežemo od težav in frustracij ter s tem pridobimo svojo svobodo in notranji mir. Odpuščanje pomeni, da sebe odvežemo od dogodka ali posledice, ki nas je prizadela, in bolečine ne nosimo več s seboj in je ne tlačimo v svojo notranjost, temveč gremo z razbremenjeno in dvignjeno glavo naprej v novo življenje.

    Odpustiti je težko je pa potrebno za lažje življenje
    A tisti, ki to zmore narediti iz srca, si naredi veliko uslugo. Ko odpustimo, se lahko počutimo olajšane, srečne, a se pri tem običajno zavedamo, da prizadetosti ne bomo mogli kar pozabiti. Zato so ti trije pojmi: odpuščanje, oproščanje in pozabljanje tesno povezani. Morda je izhod tem, da se rajši iskreno, z vso močjo in konstruktivno posvetimo pozitivnim in ljubečim vsebinam življenja, ne pa da pasivno glodamo bolečino in trpimo, ne da bi dosegli spravo in odpuščanje tako, da bi mi dali za to pobudo. Kajti s tem bomo pomagali sebi in koristili bližnjim s konkretnimi dejanji. In ko smo dejavni, izhlapijo negativne misli in odprejo se nova vrata, ko nenadoma uzremo nove priložnosti in nove rešitve, ki jih doslej nismo videli.

    Torej moramo nekaj narediti, da si olajšamo težke in boleče občutke, hkrati pa s tem sprostimo nakopičeno energijo jeze in zamere. Ko odpustimo partnerju, da nas je prizadel, se s tem sami v veliki meri osvobodimo negativnih silnic, ki nas vežejo na neko dejanje ali verbalni napad, s tem pa si olajšamo percepcijo, da na enako situacijo pogledamo z drugega zornega kota. Z odpuščanjem drugemu sebi naredimo uslugo in lažje zadihamo, saj nismo več obremenjeni s prejšnjo težko izkušnjo ali bolečino. Oprostimo lahko takrat, ko vemo in ko razumemo, zakaj se nam je nekaj bolečega zgodilo, zakaj se počutimo kot žrtev okoliščin, vendar ko zmoremo pogledati čez to oviro, lahko sočloveku oprostimo za bolečino ali prizadetost, ki smo jo doživeli.

    Prosimo Boga in molimo ter iskeno prosimo za odpuščanje kogar smo užalili in prizadeli. Popravimo kar se da in kar smo narobe naredili in spravimo se z bližnjimi, preden gremo k Njemu v Cerkev. Molimo k Mariji in molimo Rožni venec za Mir v Duši in da bomo osvobojeni in očiščeni sedli k Njemu in se Pogovorili z Njim.

    ŠEST KORAKOV K ODPUŠČANJU SAMEMU SEBI (Dr. Joan Borysenko: Čudežna preobrazba)
    1. Prevzemite odgovornost za to, kar ste narobe storili.
    2. Priznanje krivde in/ali žalitve drugega/ napake, kar ste pač naredili narobe.
    3. Odstranitev bridke potrtosti iz sebe, da spet dobimo samozaupanje in pogum za naprej.
    4. Opravičite se in prosite odpuščanja osebo, ki ste jo ranili in/ali prizadeli.
    5. Prosite Boga pomoči z molitvijo ali prebiranjem psalmov (vodnik k odpuščanju in tolažbi). Modrost »Tudi to bo minilo« uporabimo, ko je notranja bolečina res velika.
    6. Kaj smo se naučili? Ko koga prizadenemo, ko to priznamo in gremo skozi stopnje odpuščanja samemu sebi, se o sebi nekaj novega naučimo, zato je to dragoceni nauk za duhovno rast in boljše ravnanje v prihodnje.

    ŠEST KORAKOV K ODPUŠČANJU DRUGIM (Dr. Joan Borysenko: Čudežna preobrazba)
    1. Prevzemite odgovornost za tisto, česar se oklepate, na čemer vztrajate in ste prizadeti vi in nekdo drugi.
    2. Izpovejte svojo zgodbo nevtralni osebi, ki na bo poslušal.
    3. Poiščite dobre plati zase in za drugo osebo.
    4. Premislite ali je treba kaj konkretnega storiti za spravo in odpuščanje npr. s sporazumevanjem in pogovorom.
    5. Poiščimo za pomoč Boga, saj je odpuščanje dar milosti, da nam pomaga odpustiti, da nas osvobodi naše jeze in prizadetosti.
    6. Kaj smo se naučili? Ko koga prizadenemo, ko to priznamo in gremo skozi stopnje odpuščanja samemu sebi, se o sebi nekaj novega naučimo, zato je to dragoceni nauk za duhovno rast in boljše ravnanje v prihodnje.

    Smo del velikega, živega vesoljstva. Če mislimo, da lahko prizadenemo drugega človeka ali drugo živo bitje, ne da bi prizadeli sebe, se žalostno motimo. Ko smo odprti in razsvetljeni in ko res vidimo ne le opazimo stvari okrog nas, ko slišimo ptičje petje, žuborenje potočka, vidimo ljudi okrog nas, vidimo gozd, travnike in planine v daljavi, sonce ki sveti in rožo v vazi poleg nas, ki nam jo je prinesel sosedov otrok, si lahko rečeno: »To sem jaz, to je del mene«. Povezani smo z vsemi stvarmi in če pošiljamo pozitivno energijo, smo osredotočeni na vse to, pošiljamo ljubeznive vibracije okrog sebe, smo srečni. Kar sejemo tud žanjemo. Sejemo Ljubezen, želi bomo Ljubezen. Sejemo Mir in Dobroto, užili bomo Božji MIr in Božjo Dobroto. Osvobojeni greha in spravljeni s seboj ter z drugimi smo lahki in imamo moč, da začnemo znova in hodimo po Kristusovi Poti tako, da smo dobri, usmiljeni, da pomagamo ubogim in da spolnjujemo Božjo Voljo z Molitvijo in tisto iskreno globoko Vero v Jezusa, ki proizvaja dobra dela. Vera brez dobrih del je namreč mrtva, je rekel Jezus. Opustimo pasivnost, bodimo misionarji Božje Ljubezni in Evangelija. Amen.

    Janez

    • Janez says:

      25 budističnih modrostmi, kjer lahko najdemo kakšno, ki nam lahko pokaže drugačen pogled na življenje ali pa vsaj vsebuje odgovor na marsikatero pomembno življenjsko vprašanje

      1. Nekdo, ki izpostavlja vaše pomanjkljivosti, ni nujno vaš sovražnik. Nekdo, ki govori o vaših vrlinah, ni nujno vaš prijatelj.
      2. Skušnjava, da odnehate, je največja ravno pred zmago.
      3. Cilj v življenju je umreti mlad, toda čim pozneje.
      4. Ne obstaja prijatelj, ki nima pomanjkljivosti. Ampak če začnete iskati vse njegove pomanjkljivosti, boste ostali brez prijatelja.
      5. Močan človek premaga oviro, moder človek prehodi celo pot.
      6. Ne bojte se hoditi počasi. Bojte se ustavljanja.
      7. Karkoli se zgodi, se vedno zgodi ob pravem času.
      8. Živi mirno. Prišel bo čas, ko bodo rože same zacvetele.
      9. Človek, ki premika gore, je tisti, ki je začel nositi najmanjše kamne.
      10. Če ste naredili napako, se je najbolje temu le nasmejati.
      11. Ne govori, če besede niso pametnejše od molka.
      12. Potovanje, dolgo tisoč milj, se začne s prvim korakom.
      13. Koča, polna smeha, je bogatejša od palače, polne žalosti.
      14. Nesreča vstopa skozi vrata, ki so ostala odprta.
      15. Nihče se z dolgega potovanja ne vrne ista oseba.
      16. Vaš dom je kraj, kjer vaše misli lahko najdejo mir.
      17. Tudi če se spotaknete in padete, to ne pomeni, da ste izbrali napačno pot.
      18. Vedno glej na svetlo stran stvari. Če tega ne morete razumeti, polirajte tisto, kar je izgubilo sijaj, dokler se ne začne svetiti.
      19. Tudi sreča bedaka je neumna vrsta sreče.
      20. Veter zavija, vendar gore ostajajo.
      21. Najboljši čas, da posadimo drevo, je bilo pred 20 leti. Drugi najboljši čas je zdaj.
      22. Ne bojte se tega, česar ne veste. Naj vas bo strah, če se tega nikoli ne boste naučili.
      23. Dober učitelj vam bo odprl vrata, a v prostor boste morali vstopiti sami.
      24. Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
      25. Oseba, ki je sposobna zardeti, ne more imeti slabega srca.

      Sveti Frančišek Asiški – Da ne iščem tolažbe Gospod
      Da ne iščem tolažbe, temveč da tolažim;
      da ne iščem razumevanja, temveč da razumem;
      da ne iščem ljubezni, temveč da ljubim;
      kajti skozi dajanje dobimo,
      v oproščanju nam je oproščeno
      in skozi smrt se rodimo v večno življenje.

      Naj se zgodi, o Bog,
      da si bom bolj želel tolažiti kot biti tolažen,
      razumeti kot biti razumljen,
      ljubiti kot biti ljubljen.
      Kajti ko se človek razdaja, dobiva;
      ko pozabiš nase, te najdejo;
      ko oprostiš, ti je oproščeno.

      A da so velike ratlike med nami Ljudmi na Zemlji in med Verstvi?. Morda pa imamo veliko več skupnega kot mislimo. Morda pa nam Bog govori, kot svojim Otrokom Sveta na Zemlji, tako agnostikom kot vernim v različnih jezikih iste stvari: Ljubiti, Odpuščati, biti Sočuten in Strpen, prinašati Mir in biti Dober. Vsakdo naj nekaj naredi zase in za bližnjega in mali koraki bodo prispevali k velikemu koraku za Boljši Svet v Večjo Božjo Slavo in za naše Odrešenje. Janez

    • Janez says:

      Sorry povzetki in nekatere dodane moje misli o Odpuščanju so zasnovane na knjigi dr. Joan Borysenko (ameriška zdravnica in psihatrinja): Čudežna Preobrazba. Knjiga mi je bila v veliko inspiracijo, saj je avtorica zelo verna in praktična ter pomaga konkretno številnim ljudem. Janez

  15. Janez says:

    Kaj se zgodi, ko zmolimo zdravamarijo (Aleteia)

    Ena zdravamarija, ki jo molimo premišljeno, prinese več milosti kot na tisoče zdrdranih molitev
    Milijoni katoličanov pogosto molijo zdravamarijo. Včasih hitro, ne da bi sploh mislili na besede, ki jih izgovarjajo. Ta članek nam lahko pomaga moliti to molitev bolj goreče in z večjim zavedanjem, kako globoka je.
    1) Dobro moljena zdravamarija napolni Marijino srce z veseljem in nam izprosi velike milosti. Ena sama zdravamarija, ki jo molimo premišljeno, prinese več milosti kot tisoč zdrdranih molitev.
    2) Zdravamarija je zlata jama molitevk Mariji, iz katere lahko vedno jemljemo in se nikoli ne izprazni. Mislite, da jo je težko moliti? Vse, kar moramo narediti, je, da se zavedamo njene vrednosti in da razumemo njen pomen, ko molimo k Mariji.
    3) Sveti Hieronim pravi, da so “resnice, ki so zaobjete v zdravamariji, tako veličastne in tako čudovite, da jih noben človek ali angel ne more v celoti dojeti”.
    4) Sveti Tomaž Akvinski, princ med teologi, “najmodrejši med svetniki in najbolj svet med modrimi”, kot ga je imenoval papež Leon XIII, je v Rimu 40 dni pridigal o zdravamariji in polnil srca navzočih z navdušenjem.
    5) Učeni jezuit p. Suárez je rekel, da bi ob svoji smrti z veseljem zamenjal vse svoje knjige, ki jih je napisal, in vse svoje delo, ki ga je opravil, v zameno za eno pobožno izmoljeno zdravamarijo.

  16. Miro says:

    BOŽJA BESEDA: »VSTANI IN POJDI! TVOJA VERA TE JE REŠILA« (Luka 17,19)

    Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila« (Luka 17, 11-19).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+17%2C11-19&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    »Tvoja vera te je rešila.« Jezus enake besede nameni grešnici (7,50), ženski, ki je krvavela (8,48), in slepemu možu (18,42; prim. Zaheja, 19,9). V kraljestvu so zadnji prvi! To kar ti storijo ob njihovem srečanju z Njim, opiše značilnosti vere, ki rešuje. Rešitev, četudi je že darovana vsem, je dejanska le, če jo sprejme vera. Vera je v tem, da se človek zaveda daru in se obrne na darovalca. Rešitev je naš »evharistični« odnos z Jezusom. Kdor ga je odkril, je odgovoren pred Njim za vse brate. Postane »angel«, to je oznanjevalec (odlomek iz knjige Skupnost bere Lukov evangelij, p. Silvano Fausti).

    Molimo: Slava tebi, Jezus ti si naš največji Darovalec. Hvala Ti za največji dar – sveto evharistijo, kjer se iz čiste ljubezni daruješ za nas in naše odrešenje. Naj po tvoji milosti iz tega Studenca odrešenja črpamo vse potrebne milosti za resnično ljubezen do Tebe in bližnjega – na priprošnjo Device Marije v moči Svetega Duha!

    Naj Jezus obiskovalcem te spletne strani podari duha nenehnega zahvaljevanja za vse, kar vsak trenutek prejemamo po Njegovi milosti, in to pri sveti Evharistiji – največji Zahvali po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu. Prosimo ga tudi za dar razločevanja, da bomo v luči Svetega Duha razločevali, med tistim, kar nas uči živa Božja beseda in tistim, kar nam vsiljuje tako imenovana Nova doba (New Age), kjer so zrna resnice iztrgana iz Božje besede in pomešana z raznovrstnim plevelom, ki v bistvu zavira rast v veri, upanju in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zauapamo vate!

  17. andreja says:

    Prosim vas za molitev, za dve mladi življenji D in M.
    Gospod, iz vsega srca te prosim, pomagaj jima.
    Jezus, izročam ju v tvoje roke. Božje usmiljenje, vate zaupam!
    Verjamem, gospod, da od tebe pride rešitev. Amen.

  18. Janez says:

    TO JE MOJA MOLITEV GOSPOD
    To je moja ponižna in goreča molitev k Tebi moj Gospod,
    ki jo molim danes preden zaspim, na jasen jesenski večer.
    Gospod izročam Ti svoje trpeče srce, populi iz njega ves plevel in sežgi v njem vso umazanijo mojih grehov.
    Prečisti v njem vse nečiste misli in mojo nečisto kri ter pomagaj mi, da se bom poboljšal.
    Utišaj prosim v moji duši vse moje viharje in divje plamene ognja materialnih želja in hotenj.
    Veliko misli se mi podi po glavi a le eno je potrebno: Spolnjevati Božjo Voljo!
    Prosim postavi v moji duši spet vse na svoje mesto, da bom močan in pravičen.
    Da preneham razmišljati le po človeško in uveljavljati svojo človeško voljo.
    Prosim izkorenini moje slabosti v mojem srcu.
    Umiri prosim moje misli in srce, da bom videl jasneje.
    Prosim Oče, daj mi moč, da bom zlahka prenašal svoj bol in
    da bom rad trpel vse preizkušnje in se voljno prekalil in okrepil.
    Daj mi moč, da bom s svojo strpnostjo in ljubeznijo bolj ploden in da bom pomagal ubogim
    In da ne bom v strahu za položaj in službo pokleknil pred nadutim mogočnežem, ki dela krivico.
    Daj mi moč, da reveža ob poti nikdar ne bom prezrl in zatajil.
    Daj mi moč, da se bom s svojim duhom po Tvojm navdihu Gospod zavitel
    visoko nad vsakodnevni semenj ničevosti in trgovino ljudi, ki tekmujejo in se bogatijo.
    Daj mi prosim moč, da se uklanim Tvoji Volji in pozabim na svojo Voljo.
    Gospod darujem Ti svoje srce, svoja usta, svoje misli, svoje življenje, sebe vsega.
    Darujem Ti svoje življenje, vzemi ga in vodi me po Poti k Tebi, da ne zaidem v labirintih življenja.
    Tvoja ljubezen in dobrota Gospod, tvoja Milost naj bo vedno v meni, da bo zmerom:
    v meni ogenj, ki me bo očiščeval in prečistil skušnjav in grehov;
    vsekdar tvoja Svetloba in Modrost Duha, ki me bo vodila pravih poteh;
    potrpežljivost, s katero bom lažje premislil svoje odločitve;
    iniciativa pobud, s katerimi bom aktivno deloval,
    voljnost in ponižnost s katero te bom moj Bog in Deus Creator ubogal,
    volja, s katero se bom bojeval in trudil za Pravico in Mir med ljudmi na Zemlji
    in Umirjenost, ki ga lahko prinese molitev in Milost Božja ter Ljubezen med Ljudi.
    Ne zapusti me Gospd nikdar, potrebujem Te kot vodo, sonce, zemljo in zrak za življenje.
    Potrebujem Tvojo milost, Tvojo nenehno pomoč ko zaidem ali se izgubim, Tvojo Ljubezen!
    Ne zapusti me Gospod Bog nikdar, ker Ti si moje vse, kar premorem.

    Dopolnjena in razširjena molitev Prihajam k tebi, molitve in premišljevanja, kapucini 1995.

    “Pustite Božje Otroke k meni, da jih bom umiril in poživil. Ti ki trpijo in me iščejo ter kličejo k meni, njih je Nebeško kraljestvo”. Odprl vam bom svoje srce in vas ozdravil in vam daroval svoj Mir. Spolnjujte Voljo Mojega Očeta. Amen. Janez

    • Janez says:

      Gospod naj bom kakor Zemlja, naj bom kakor Plodna Njiva,
      rodovitna in globoka prst,
      v veselje Tebi Oče in v radost kmetu, da bo na Božji Njivi oral, sejal in žel.
      Ker Tam Gospod boš blagoslovil vse naše delo in trud, da bo obilna setev in obilna žetev.
      da ne bo lačnih in da bodo polne kašče za vse, da se nasitijo.
      Molimo, da nikdar ne bo zmanjkalo delavcev, zakaj dela je veliko in treba je trdo delati
      in se truditi v potu svojega obraza na zemlji.
      Počiješ malo, si obrišeš pot z obraza, pogledaš v nebo k Njemu in zmoliš zahvalo Očetu za vse.
      Gospod pomagaj mi prosim, da bo vse moje življenje napolnjevala iskrena Vera,
      da ga bo navdihovala Tvoja Dobrota in Ljubezen, da ga bo dvigovalo Upanje in
      da boš dal Svoj Blagoslov vsemu kar počnem, za kar si mi naročil, da storim.
      Gospod vodi me po Tvojih stezah in navdihni me, da bom vedno vedel, kaj je prav, da storim.
      Hvala Ti Gospod, ki živiš in kraljuješ vekomaj.
      Janez

  19. Miro says:

    SVETILKA BREZ OLJA NE SVETI!

    Besede življenja, ki jih je Frančišek Ksaver Nguyen Van Thuan zapisal v svoji knjigi Pot upanja, nam lahko zelo pomagajo, da bi odkrili živi Kruh, po katerem zelo hrepeni duša vsakega človeka, čeprav se večina ljudi tega globokega hrepenenja duše sploh ne zaveda. To je resnični Kruh, ki daje življenje! V enem od svojih preprostih, a globokih razmišljanj Frančišek Van Thuan zapiše:

    Svetilka brez olja ne sveti. Avto s praznim rezervarjem goriva ne bo peljal. Duša apostola bo izgubila svojo moč, če se ne hrani s sveto evharistijo. »Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi« (Janez 6,53).

    Naj se žarki Božjega usmiljenja milostno dotaknejo vseh, ki globoko v svojih dušah hrepenijo po Kruhu, ki daje življenje!

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

    Kaj pomeni Božje usmiljenje, rožni venec Božjega usmiljenja, vzkliki Božjemu usmiljenju si lahko, če želimo, preberemo v knjigi Dnevnik sv. Favstine Kowalske. Na kratko tudi na: http://www.molitev.net/molitev/bozje-usmiljenje

  20. Jasna says:

    Prosim za molitev da bi bilo vse dobro, da se hči srečno vrne, da bo partner vredu, da preneha s pitjem alkohola. Prosim za vse tiste ki trpijo.
    Hvala.

    • Janez says:

      Kaj lahko naredim za več veselja in SREČE V DRUŽINI?

      Da bi današnji zakonci živeli v čim lepši harmoniji, nek duhovni pisatelj daje tele nasvete:
      1. Velikodušno izpolnjuj želje svojega zakonca.
      2. Opominjaj – kritiziraj redko in vedno z ljubeznijo.
      3. Če moraš nekoga zanemariti, to ne sme biti nikoli mož al žena!
      4. Razveseli sozakonca -potrudi se, da bo pogosto sijal od sreče.
      5. Srečujta se kot Adam in Eva, ko sta se prvič videla – z ljubeznijo.
      6. Vsaj en kompliment na dan je bolj pomemben kot vitamini.
      7. Nikoli ne bodita oba naenkrat jezna.
      8. Ko se zmotiš, se opraviči –vse spore rešita pred sončnim zahodom.
      9. Nikoli, nikoli ne govori o preteklih napakah.
      10. Molita skupaj in se zavedajta, da sta eno v Kristusu.
      11. Nikoli, nikoli ne zahtevaj in ne daj kar Bog prepoveduje.
      12. Za prepir sta potrebna dva. Ti vedno lahko odvzameš enega.
      13. Ne vpij – nikoli ne kriči – le kadar gori hiša.
      14. Odpuščaj in prosi odpuščanja sozakonca, da bo Božji Mir v družini!
      15. Izkazuj Ljubezen in Dobroto in povej sozakoncu, da ga imaš rad z dejanji in besedami!

      Že objavljeno na Prosim za molitev. Gospod prosim Te usliši prošnjo Jasno, da se vrne domov njihova hči in da bo mož prenehal s pitjem alkohola; Božje Usmiljenje prosim pomagaj, da bo mož spregledal svoje napake in spet prevzel kot dober mož in oče svoje dolžnosti v družini. Jezus in Marija prosim pomagajta, da se spet vrne Božji Mir v družino. Janez

      • Miro says:

        Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
        Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  21. Ela says:

    Prosim za molitev za sina, ki je zbolel za rakom. Težko je za vse še posebej za njegovo mlado družino.

  22. Janez says:

    Ludwig Schneider: Kje prebiva Bog? (nekoliko popravljeno!)
    Želim si, da me Bog ne samo včasih obišče kot gosta, ampak da v meni trajno prebiva. A me vodi in navdihuje ko ga prosim in molim k Njemu. To zveni za kakšne agnostike kot otroška in naivna molitev. Tako mislim in verujem, da je prav. To je moj Credo. Mene pa ne motijo bodice agnostikov, ker vem da vse premorem v Njem, ki mi daje Moč. Kaj ni bil včasih Bog prisoten v jeruzalemskem templju in stanuje danes v mogočnih katedralah? Kralj Salomon je rekel pri posvetitvi templja: »Toda mar more res Bog prebivati na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal!« (1 Kr 8,27).Boga ne moremo zapreti v nobeno katedralo, najsi bo še tako bleščeča. Bog je omniprezenten in Ljubeč do vseh ljudi enako. On je Stvarnik vsega kar obstaja in je Deum Creator.

    Vsa nebes nebesa ne morejo dojeti Boga, kaj šele ljudje. Bog je za nas ljudi dimenzija, ki ji ni mogoče priti do dna. Ki je tudi poustvarjeni fizikalni Cernski prapok ne more razvozlati. Stalno odkrivamo nove sončne sisteme, katerih neskončnosti si ne moremo predstavljati. Če je že vesolje v svoji celoti za nas preobsežno, da bi ga raziskali, koliko bolj je potem Bog kot njegov Stvarnik. Takoj ko bi Boga lahko doumeli, ne bi bil več Bog, ampak le neka človeška predstava ali zamišljena hipoteza, ki smo si jo domislili, ki jo lahko nekdo spreminja glede na versko pripadnost in določbe koncilov ali pa jo v obliki kipa postavi v kot. Bog ni religiozni priročnik! On je ki je izven vseh naših pojmov in predstav. Tako daleč in tako blizu nas in v nas je. Zaslutimo ga v smotrni naravi in v Dobroti ter Odrešenju vseh Ljudi na Zemlji.

    Kadar prisluhnem religijam in njihovim primitivnim ali filozofskim razlagam, podvomim v kimpetentni človeški razum, da bi zmogel Boga razumeti. Kdo pa sem jaz da bi to sodil in razumel, kar je Božje? Deum scire nemo potest nisi Deum docente! Naš krščanski Bog je Troedini Bog Očeta, Sina Jezusa in Svetega Duha, ki poživlja in navdihuje. On je navdihnil svetopisemske pisatelje in nam dal Biblijo, da jo beremo, kaj nam pripoveduje.

    V knjigi Izaije 57,15 piše: »Kajti tako govori Visoki in Vzvišeni Gospod, ki večno prebiva in je njegovo ime sveto: Na višavi in v svetišču prebivam, sem pa hkrati pri potrtem in ponižnem v duhu, da poživljam duha ponižnim, da poživljam srce potrtim.«Potrt in ponižen duh je torej skrivnost Božjega prebivališča. Tako kot je Bog izbral v svoji suverenosti osovražen judovski narod, tako si je izbral za prebivališče ne bahače, ampak potrte in uboge ljudi v Palestini in tudi ljudi izmed vseh drugih narodov. V Matejevem evangeliju 21,42-44 Jezus pravi: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal temeljni kamen. In kdor bo padel na ta kamen, se bo razbil; in na kogar pade ta kamen, ga bo zmečkal.«To bi iz hebrejskega čistopisa prebrali tako: kdor se preda Bogu, bo njegov čkveški ponos razbit, da bo lahko Bog v njem prebival. Kdor pa ostaja ponosen, bo ta kamen padel nanj in ga zmečkal ter ga za vedno uničil. »… Vsa zemlja je polna njegovega veličastva«, »saj je vse to naredila moja roka, tako je vse nastalo, govori Gospod. Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu« (Iz 6,3; 66,2).In Bog živi v njem. V ponosnih in samozadostnih ter mogočnih in bogatih ljudeh pa Bog ne živi, najsi še tako verujoče govorijo in pobožno delajo. Bog hoče človeško ponižnost in skromnost, saj je tako živel Jezus naš Odrešenik. In tako naj živimo tudi mi ljudje, če smo Jezusovi Učenci. Naše poslanstvo na zemlji je , da spolnjujemo Božjo Voljo in da smo Bogu Očetu kot Njegovi Otroci na Zemlji v Veselje.

    Ludwig Schneider: Und wo wohnt Herr, unser Gott?

  23. Janez says:

    Neznani avtor : Deloholik

    Značilnosti deloholika
    Kot drugi »holiki« je tudi deloho-lik v nevarni odvisnosti. V tem primeru gre za odvisnost od dela, kariere, saj deloholiki verjamejo, da so oni edini, ki lahko delo opravijo pravilno. Brez te kon-stantne osredotočenosti se deloholik sam sebi zdi, da je neuspešen ali ničvreden. Pogosto je to znak negotovosti ali nepra-vilno postavljenih življenjskih prioritet. Deloholiki bodo preživeli večino časa na delu ali pa bodo delo celo nosili s seboj domov. Pogosto ne bodo imeli veliko časa za svoje osebno življenje, torej za družino, hobije ali sprostitev. Živeti uravnoteženo ni njihova želja, vendar pa je ravnovesje potrebno za mentalno, fizično, duhovno in čustveno zdravje.Kako najti ravnovesje. Najprej se ustavi in poglej svoje življenje. Ali žrtvuješ druga področja svojega življenja zaradi časa in pozornosti, ki ju posvečaš delu? Če je prizadevanje za kratkotrajni finančni cilj bolj pomembno kot zagotavljanje dolgotrajne zveze s tvojim partnerjem in otroki, moraš premisliti o svojih prioritetah. Seveda si boš morda rekel, da delaš zato, da zagotoviš svoji družini vse, kar je nujno za življenje. Vendar bodi iskren, ali si prizadevaš za ravnovesje med vsemi stvarmi?

    Ravnovesje je namreč ključnega pomena.Tukaj je nekaj priporočil, kako doseči ravnovesje:
    • Postavi meje času in pozornosti, ki ju posvečaš svojemu delu.
    • Rezerviraj si kvaliteten čas za zasebne odnose in razvedrilo.
    • Sooči se s strahom pred neuspe-hom in s svojim občutkom negotovosti –govori s svojim duhovnikom ali svetovalcem.
    • Definiraj svojo lastno vrednost skozi perspektivo Boga, ne menjaj ga z idoliziranjem sebe ali svoje kariere.
    • Uporabi svojo kreativnost za dosežke, ki niso povezani z delom, ampak s kakšnim hobijem.
    • Bodi pozoren na potrebe svoje družine in prijateljev.
    • Začni telovaditi –plavaj, pešači ali pojdi v telovadnico.

    Ko smo fizično, mentalno, duhovno in čustveno uravnoteženi, ima to na vse, kar delamo, pomemben vpliv. Boljši smo v službi, bolj uživamo v manj stresnih odnosih z našimi ljubljenimi in končno tudi bolj uživamo namen in lepoto življenja, ki nam ga je pripravil Bog. Saj poznate izraz: »Ustavi se in povohaj cvetje.«

    Koristi ravnovesja. Ko dosežemo ravnovesje lažje dosegamo notranji Božji mir, po katerem vsi hrepenimo. Ne bojimo se negotovosti ali nezaupanja vase. Obrnemo se na Boga in ga prosimo za modrost in smernice. Naš duhovni odnos z njim ne sme biti prezrt. Tako je tudi neznani človek v stresni stiski vse obrnil na glavo: »Ni važno, kako trdo delam, nikoli ne bom nepogrešljiv nobenemu podjetju, delovni skupini ali delodajalcu nasploh. Nikoli ne bom toliko cenjen, kot bi rad bil. Skoraj sem se ubil s stresom in izčrpanostjo. Je bilo vredno? Tako sem nekaj časa mislil tudi sam. Vendar mi je delo postalo idol in odkril sem, kako se motim. Nisem poznal svojih otrok, moj zakon je razpadal in moje zdravje se je slabšalo. Nato me je nekega dne Bog opozoril, da je zdravje in odnosi z mojo družino in z njim to, kar v bistvu življenje sploh je. Če ne bom začel skrbeti zase, kmalu ne bom bil več na voljo niti svoji družini niti službi. Če ne bom našel ravnovesja, ne bom imel družine!«»Ne morem iti nazaj in se dokopati do tega, kar sem pri svoji družini izgubil, vendar zagotovo nočem ničesar več zamuditi. Bog mi je pomagal videti vrednost moje družine in koliko sem jaz pomemben njej. On je tisti, ki izpolni mojo potrebo slišati: »Nenadomestljiv si!« Sedaj tudi vem, da lahko zastavim prioritete svojega življenja zelo narobe; zato sedaj te odločitve prepuščam Bogu. On je zasnoval namen mojega življenja in jaz sem se pokesal, da sem pozabljal na svojo družino in na svojega Boga.«

    Najdeno na medmrežju Evangelijske Cerkve: Vode Počitka. Avtor neznan.

Dodaj odgovor za Administrator Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja