Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.971 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    6. januarja, 2024 at 13:14

    MODRI Z VZHODA SO SE PRIŠLI POKLONIT KRALJU, NOVOROJENEMU DETETU JEZUSU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 2,1-12)

    Ko je bil Jezus rôjen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heróda, so prišli modri z Vzhoda v Jerúzalem in govorili: »Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklônit.« Ko je kralj Heród to slišal, se je prestrašil in ves Jeruzalem z njim. Sklical je vse vélike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rôjen Mesija. Rekli so mu: »V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je zapisal prerok: In ti, Betlehem, v deželi Judovi, nikakor nisi najmanjše med Judovimi vodilnimi mesti; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.«

    Tedaj je Heród skrivaj poklical modre in od njih natančno poizvedel o času, kdaj se jim je prikazala zvezda. Nato jih je poslal v Betlehem in rekel: »Pojdite in natančno poizvédite o detetu. Ko ga najdete, mi sporočíte, da se mu pojdem tudi jaz poklônit!« Po králjevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselíli. Stopíli so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastíli. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. In ker so bili v sanjah opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Heródu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo.

    Presveto Dete Jezus, usmili se nas!
    Sveti trije kralji, prosite za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      6. januarja, 2024 at 13:21

      PAPEŽ: OČI UPRTE V NEBO; NOGE, KI HODIJO PO ZEMLJI; SRCE, KI JE PRIKLONJENO DO TAL V ČEŠČENJE

      PAPEŽ FRANČIŠEK JE NA PRAZNIK GOSPODOVEGA RAZGLAŠENJA 2024 VODIL SVETO MAŠO V BAZILIKI SV. PETRA. MED PRIDIGO JE SVETI OČE POVABIL, DA OPAZUJMO MODRE, KI IMAJO OČI UPRTE V NEBO; NOGE, KI HODIJO PO ZEMLJI; SRCE, KI JE PRIKLONJENO DO TAL V ČEŠČENJE.

      Papež Frančišek

      Modri so se odpravili iskat Kralja, ki se je rodil. So podoba ljudstev na poti iskanja Boga, tujcev, ki so sedaj pripeljani na Gospodovo goro (prim. Iz 56,6-7), oddaljenih, ki sedaj lahko slišijo oznanilo odrešenja (prim. Iz 33,13), vseh izgubljenih, ki slišijo klic prijaznega glasu. Kajti sedaj se je v telesu Betlehemskega Deteta Gospodova slava razodela vsem ljudem (prim. Iz 40,5) in »vsi ljudje bodo videli Božje odrešenje« (Lk 3,6). Gre za človeško romanje vsakega od nas od oddaljenosti do bližine.

      Modri imajo oči uprte v nebo; noge, ki hodijo po zemlji; srce, ki je priklonjeno do tal v češčenje. Ponavljam: oči uprte v nebo; noge, ki hodijo po zemlji; srce, ki je priklonjeno do tal v češčenje.

      Prvič, Modri imajo oči uprte v nebo. V njih živi nostalgija po neskončnem in njihov pogled privlačijo nebesne zvezde. Ne živijo ob pogledu na prste svojih nog, zgrbljeni vase, ujetniki zemeljskega obzorja, ki se vlečejo skozi sprijaznjenost ali pritoževanje. Dvigajo glavo, da bi čakali luč, ki naj razsvetli smisel njihovega življenja, odrešenje, ki prihaja od zgoraj. Tako vidijo vziti zvezdo, svetlejšo od vseh, ki jih pritegne in jih usmeri na pot. To je ključ, ki odpira pravi smisel našega bivanja: če živimo zaprti v ozkem pasu zemeljskih stvari, če stopamo s sklonjeno glavo, talci svojih polomov in svojih obžalovanj, če smo lačni posvetnih dobrin in tolažb, ki danes so in jutri jih ne bo več, namesto da bi bili iskalci luči in ljubezni, naše življenje ugasne. Modri, ki so tujci in še niso srečali Jezusa, nas učijo gledati kvišku, imeti pogled uprt v nebo, dvigati oči h goram, od koder nam bo prišla pomoč, saj naša pomoč prihaja od Gospoda (prim. Ps 121,1-2).

      Bratje in sestre, oči, uperjene v nebo! Potrebujemo pogled, usmerjen navzgor tudi zaradi tega, da bi videli resničnost od zgoraj. Potrebujemo ga na poti življenja, da nas spremlja prijateljstvo z Gospodom, njegove ljubezni, ki nas podpira, luči njegove Besede, ki nas vodi kot zvezda v noči. Potrebujemo ga na poti vere, da se ne bo spremenila v skupek verskih praks ali na zunanje navade, ampak postane ogenj, ki gori v nas in nas spremeni v strastne iskalce Gospodovega obličja in priče njegovega evangelija. Potrebujemo ga v Cerkvi, kjer smo poklicani, da Boga znova postavimo v središče, namesto da bi se delili na osnovi naših idej. Potrebno je, da zapustimo cerkvene ideologije, da bi našli smisel svete matere Cerkve. Cerkvene navade, cerkvene ideologije, ne! Cerkveno poklicanost, da. Gospoda, ne pa svojih idej in načrtov. Ponovno začnimo z Bogom, v njem iščimo pogum, da se ne bomo ustavili pred težavami, moč za premagovanje ovir, veselje za življenje v občestvu in slogi.

      Modri ne gledajo samo zvezde, stvari, ki so visoko, ampak imajo tudi noge, ki hodijo po tleh. Odpravijo se na potovanje proti Jeruzalemu in sprašujejo: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda in smo se mu prišli poklonit« (Mt 2,2). Za eno stvar gre, za noge povezane s kontemplacijo. Zvezda, ki sveti na nebu, jih pošilja, naj prepotujejo ceste zemlje. Ko dvigajo glavo kvišku, so spodbujeni, da se spustijo navzdol; ko iščejo Boga, so povabljeni, da ga najdejo v človeku, v Otroku, ki živi v jaslih, ker se je Bog, ki je neskončno velik, razodel v tem malem, neskončno majhnem. Potrebna je modrost, potrebna je pomoč Svetega Duha, da bi razumeli veličino in majhnost v razodevanju Boga.

      Bratje in sestre, noge v hoji po zemlji! Dar vere nam ni dan, da bi ostali in gledali v nebo (prim. Apd 1,11), ampak da bi po cestah sveta hodili kot priče evangelija. Luč, ki razsvetljuje naše življenje, Gospod Jezus, nam ni dana samo za tolažbo v naših nočeh, ampak da bi odprli špranje luči v gosto temo, ki ovija veliko družbenih razmer. Boga, ki nas prihaja obiskat, ne najdemo tako, da ostajamo nepremični v kakšni lepi verski teoriji, ampak samo če se podamo na pot in iščemo znamenja njegove prisotnosti v vsakdanji resničnosti, predvsem pa ko srečamo svoje brate in se dotaknemo njihovega mesa. Zreti Boga je lepo, a je resnično rodovitno, če tvegamo. Tveganje je, da s služenjem prinašamo Boga.

      Modri iščejo velikega Boga in najdejo Otroka. To je pomembno: srečati Boga iz mesa in krvi, v obrazih, ki vsak dan hodijo mimo nas, zlasti tistih najbolj ubogih. Modri nas namreč učijo, da nas srečanje z Bogom odpre večjemu upanju, zaradi katerega spremenimo način življenja in preobrazimo svet. Benedikt XVI. je dejal: »Če manjka pravega upanja, iščemo srečo v opojnosti, v nepotrebnem, v pretiravanju, ter uničujemo sebe in svet. […] Zato so potrebni ljudje, ki gojijo veliko upanje in imajo zato veliko poguma: pogum Modrih, ki se podajo na dolgo pot za zvezdo in znajo poklekniti pred Otrokom ter mu podarijo svoja dragocena darila« (Homilija, 6. januarja 2008).

      Končno pomislimo tudi, da imajo Modri srce priklonjeno do tal v češčenje. Gledajo zvezdo na nebu, vendar se ne zatečejo v pobožnost, ki bi bila ločena od zemlje; podajo se na pot, a ne tavajo kot brezciljni turisti. Prišli so v Betlehem in ko so videli Otroka, so »padli predenj in ga počastili« (Mt 2,11). Potem so odprli svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. »S temi mističnimi darovi so pokazali, koga častijo: z zlatom razglašajo, da je Kralj, s kadilom, da je Bog, in z miro, da je umrljiv« (Sv. GREGOR VELIKI, Omelia X nel giorno dell’Epifania, 6). Kralj, ki nam je prišel služit, Bog, ki je postal človek. Pred to skrivnostjo smo poklicani, da pripognemo srce in kolena k češčenju: k češčenju Boga, ki prihaja v majhnosti, ki prebiva v normalnosti naših domov, ki umre iz ljubezni. Boga, ki se, »ko se razodeva v neizmernosti neba z znamenji zvezd, da najti […] v tesnem zatočišču; slabotnega v telesu otroka, zavitega v plenice novorojenca, častijo modri in se ga bojijo hudobni« (prim. sv. AVGUŠTIN, Discorsi, 200). Bratje in sestre, izgubili smo navado češčenja, izgubili smo to sposobnost, ki jo pridobimo s češčenjem. Ponovno odkrijmo veselje za molitev češčenja. Priznajmo Jezusa za svojega Boga in Gospoda za svojega ter ga častimo. Danes nas Modri vabijo k češčenju. Dandanes je med nami pomanjkanje češčenja.

      Bratje in sestre, kot Modri povzdignimo oči proti nebu, podajmo se na pot iskanja Gospoda, pripognimo srce v češčenju. Gledati nebo, podati se na pot in častiti. In prosimo za milost, da ne bi nikoli izgubili poguma: poguma biti iskalci Boga, ljudje upanja, neustrašni sanjači, ki preiskujejo nebo in poguma vztrajati v hoji po cestah sveta, z utrujenostjo resnične poti in s pogumom častiti, s pogumom gledati Gospoda, ki razsvetljuje vsakega človeka. Naj nam Gospod da to milost, še zlasti milost, da bomo znali častiti.

      Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-01/papez-imejmo-oci-uprte-v-nebo-noge-ki-hodijo-po-zemlji-srce.html

      Odgovori
  2. Miro says:
    6. januarja, 2024 at 8:55

    PRAZNIK GOSPODOVEGA RAZGLAŠENJA

    PRAZNIK GOSPODOVEGA RAZGLAŠENJA (EPIFANIJE) ALI PRAZNIK SV. TREH KRALJEV V KATOLIŠKI CERKVI PRAZNUJEMO 6. JANUARJA.

    Praznik Gospodovega razglašenja se v zahodni tradiciji imenuje tudi praznik sv. treh kraljev, s čimer je izraženo vsebinsko dopolnjevanje. Trije kralji (trije modri) podajajo bolj nazorno in živo predstavo o častilcih iz poganskih krajev, ki so prišli pozdravit in molit novorojenega Odrešenika.

    Praznik so poleg 25. decembra (božič, praznik Jezusovega rojstva) uvedli na začetku četrtega stoletja in sicer najprej na Vzhodu in nato še na Zahodu. Z besedo epifanija so začeli označevati predvsem prihod modrih z Jutrovega (Vzhoda), saj pomeni prikazanje oz. razglašenje. Obisk modrih je opisan v Matejevem evangeliju (prim. Mt 2,1–12). Pisec omenjenega evangelija ne navaja števila oseb, pač pa pravi, da so prinesli trojen dar: zlato, kadilo ter miro in od tod tudi sklep, da so bili darovalci trije. Njihova imena v evangeliju niso zapisana, v različnih inačicah pa so znana iz treh legend. Imena iz zadnje so se razširila na Zahodu in se glasijo: Gašper, Miha in Boltežar.

    Jezus se je najprej razodel pastirjem, nato pa kljub svojemu uboštvu in nebogljenosti tudi trem zastopnikom poganskih narodov. Modri so namreč že v prvi Cerkvi veljali za predstavnike poganskega sveta, saj so bili v njih na nek način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje. To pomeni tudi začetek misijonskega poslanstva Cerkve. Modre je po izročilu in svetopisemskem besedilu vodila zvezda, ki jih je privedla k Jezusu. Jezusa so molili in ga priznali za mesijanskega kralja ter ga »razglasili« med svojimi rojaki.

    Večer pred praznikom je po izročilu tretji sveti večer (prvi je pred božičem, drugi pa na silvestrovo pred novim letom), zato je na Slovenskem v navadi kropljenje z blagoslovljeno vodo in kajenje s kadilom po vseh prostorih hiše, na vhodna vrata pa se napiše začetnice imen treh kraljev z letnico novega leta: 20 + G + M + B + … .

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/praznik-gospodovega-razglasenja

    Odgovori
  3. Miro says:
    5. januarja, 2024 at 10:21

    NATANAEL IZPOVE VERO V JEZUSA, KI JE BOŽJI SIN

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 1,43-51)

    Tisti čas je hotel Jezus oditi v Galilejo, pa dobi Filipa in mu reče: »Hodi za menoj!« Bil je to Filip iz Betsajde, Andrejevega in Petrovega mesta. Filip dobi Natanaela in mu reče: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina, iz Nazareta. Natanael mu reče: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip mu reče: »Pridi, in poglej.« Ko Jezus vidi, da prihaja k njemu Natanael, reče o njem: »Glej, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Natanael ga vpraša: »Od kod me poznaš?« Jezus mu odgovori: »Preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvinim drevesom, sem te videl.« Natanael mu pravi: »Učenik, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj.«

    Jezus mu odgovori: »Ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvinim drevesom, veruješ? Še kaj večjega kot to boš videl.« In reče mu: »Resnično, resnično, povem vam: Videli boste nebo odprto in Božje angele gor in dol hoditi nad Sinom človekovim.«

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Filip govori Natanaelu o Jezusu kot Mesiju. Ta ga zavrne z dvomom, da iz Nazareta ne pride nič dobrega. Ko ga Jezus sreča, mu pokaže, da ga pozna, in ga povabi, naj gre za njim. Tedaj odpadejo njegovi predsodki in odgovori na povabilo. Trudil se bom živeti zavzetost Filipa in iskrenost Natanaela. Gospod, daj, da bom pozoren na tvoja povabila in bom odvrgel vse predsodke. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Jezus, verujem in zaupam vate, ki si Božji Sin!

    Odgovori
  4. Miro says:
    5. januarja, 2024 at 10:18

    PRAZNIČNI POGOVOR S ŠKOFOM PETROM ŠTUMPFOM, PODPREDSEDNIKOM SŠK

    TIK PRED LANSKIM BOŽIČEM JE PREKMURSKI TEDNIK VESTNIK OBJAVIL OBSEŽEN PRAZNIČNI POGOVOR S ŠKOFOM PETROM ŠTUMPFOM, TRENUTNO PODPREDSEDNIKOM SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE (SŠK), KI JE SPREGOVORIL O PEREČIH VPRAŠANJIH LOKALNE IN SLOVENSKE CERKVE IN DRUŽBE.

    V nadaljevanju objavljamo nekaj izsekov iz intervjuja, ki ga je škof zaključil z besedami: »Ne bojmo se! Smo blagoslovljeni, ker je Bog z nami, in zato tudi obvarovani hudih grozot, ki se dogajajo drugod po svetu. Verni in neverni smo pod skrbnim varstvom čudovite žene vseh žena, Marije iz Nazareta, v kateri si je Bog nadel našo človeško naravo in tako postal naš vsakodnevni sopotnik, kjer koli že smo in kamor koli gremo.«

    O tem pogovoru več na: https://katoliska-cerkev.si/praznicni-pogovor-s-skofom-petrom-stumpfom-podpredsednikom-slovenske-skofovske-konference

    Odgovori
  5. Miro says:
    5. januarja, 2024 at 10:18

    PRISPEVEK S. MOJCE ŠIMENC NA TISKOVNI KONFERENCI MED TAIZEJSKIM SREČANJEM MLADIH

    V PETEK, 29. DECEMBRA 2023, JE V PROSTORIH GALERIJE DRUŽINA POTEKALA NOVINARSKA KONFERENCA, KI JE PREDSTAVILA EVROPSKO SREČANJE MLADIH V LJUBLJANI. S SVOJIM PRISPEVKOM JE SODELOVALA TUDI S. DR. MOJCA ŠIMENC, GENERALNA TAJNICA SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE.

    Poudarila je sadove, ki jih je čas priprav na srečanje prinesel Cerkvi na Slovenskem, izpostavila pomen srečanja v okviru ekumenizma ter celoten dogodek, vključno s pripravami, označila za pristen primer sinodalnosti.

    Taizejsko srečanje so na novinarski konferenci predstavili še brat Matthew (prior Taizéjske skupnosti), Anamarija Jemec (vodja pripravljalne ekipe na župniji Zadobrova) ter Maja Lampret (direktorica Zavoda za kulturo in turizem Prijetno domače Ivančna Gorica).

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/preispevek-s-mojce-simenc-na-tiskovni-konferenci-med-taizejskim-srecanjem-mladih

    Odgovori
  6. Miro says:
    4. januarja, 2024 at 16:06

    JANEZ IN ANDREJ SLIŠITA JANEZOVO PRIČEVANJE IN GRESTA ZA JEZUSOM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 1,35-42)

    Tisti čas je Janez (Krstnik) stal (ob Jordanu) in z njim dva izmed njegovih učencev; ko se je ozrl v mimo gredočega Jezusa, je rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Njegove besede sta slišala ona dva učenca in sta šla za Jezusom. Jezus pa se obrne in ko ju vidi, da gresta za njim, jima reče: »Kaj iščeta?« Odgovorita mu: »Rabi (kar pomeni učenik), kje stanuješ?« Reče jima: »Pridita in poglejta.« Šla sta in videla, kje stanuje, in sta tisti dan ostala pri njem. Bilo je okrog desete ure.

    Eden izmed dveh, ki sta od Janeza slišala in šla za njim, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta najde najprej svojega brata Simona in mu reče: »Našli smo Mesija« (kar pomeni Kristus — Maziljenec). In privedel ga je k Jezusu. Jezus se nanj ozre in reče: »Ti si Simon, Janezov sin: ti se boš imenoval Kefa«, kar pomeni Peter-Skala.

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Janez in Andrej slišita Janezovo pričevanje in gresta za Jezusom. Doživita enkratno izkušnjo srečanja z njim in jo posredujeta naprej. Andrej obišče brata Simona in ga povabi k Jezusu. Jezus mu napove novo poslanstvo in mu da novo ime Peter. Poglabljal bom izkušnje srečanj z Jezusom in jih posredoval drugim. Gospod, pomagaj mi, da se bom vsak dan znova odločil zate in ti ostal zvest. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  7. Miro says:
    4. januarja, 2024 at 8:47

    SVETI OČE MED SPLOŠNO AVDIENCO O DUHOVNEM BOJU, KI JE DEL ŽIVLJENJA KRISTJANOV

    SVETI OČE JE MED SPLOŠNO AVDIENCO V SREDO, 3. JANUARJA, GOVORIL O DUHOVNEM BOJU IN TAKO NADALJEVAL CIKEL KATEHEZ, POSVEČEN GREŠNIM NAGNJENJEM IN KREPOSTIM.

    Življenje kristjana namreč pomeni soočanje s skušnjavami in preizkušnjami, ki pa jih lahko premaga z Božjo pomočjo in hodi proti svetosti. Svetnikom namreč skušnjava ni prihranjena, a dobro se zavedajo, da se v življenju vedno znova pojavljajo zapeljevanja zla, ki ga je treba razkrinkati in zavrniti.

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Mt 3, 13-15

    Tedaj je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovoril in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil.

    KATEHEZA: GREŠNA NAGNJENJA IN KREPOSTI. DUHOVNI BOJ

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-01/sveti-oce-med-splosno-avdienco-o-duhovnem-boju-ki-je-del-zivlje.html

    Odgovori
  8. Miro says:
    3. januarja, 2024 at 12:25

    GLEJTE, JAGNJE BOŽJE, KI ODJEMLJE GREH SVETA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 1,29-34)

    Drugega dne je Janez Krstnik videl Jezusa, ko je prihajal k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj; zakaj bil je prej ko jaz. In jaz ga nisem poznal, ali da se razodene Izraelu, zato sem jaz prišel in krščujem z vodo.«

    In Janez je pričeval: »Videl sem Duha, ki je prihajal kakor golob z neba in ostal na njem. In jaz ga nisem poznal; ali ta, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati na njem, ta je, kateri krščuje s Svetim Duhom.‹ In jaz sem videl in sem priča, da je ta Božji Sin.«

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Janez predstavi Jezusa kot nedolžno Božje Jagnje, ki sprejema nase hudobijo človeštva. Z njegovim prihodom in življenjsko žrtvijo prekinja čas greha in osvobaja svet ranjenosti ter laži. Z odprtostjo bom sprejel Jezusov dar za polno uresničeno življenje. Gospod, čeprav je težko razumeti tako ljubezen, te prosim, da bi živel v njeni moči in postal orodje tvojega usmiljenja. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    SLAVA TEBI, JEZUS, TI SI NAŠ ODREŠENIK!

    Odgovori
    • Miro says:
      3. januarja, 2024 at 12:26

      DANES OBHAJAMO PRAZNIK PRESVETEGA JEZUSOVEGA IMENA.

      JEZUS NAM OBLJUBLJA: “KAR KOLI BOSTE PROSILI V MOJEM IMENU, BOM STORIL.” (Jn 14,13)

      Kajti “Jezusovo ime vsebuje vse …” Današnji praznik nam ponuja priložnost, da svojo pozornost posebej posvetimo presvetemu Imenu. “Če boš vedno mislil na ime ‘Jezus’, bo tvoj greh očiščen in tvoje srce navdihnjeno; to bo razjasnilo tvojo dušo, odstranilo jezo in odpravilo omejenosti. Ranilo te bo z ljubeznijo in spodbudilo k delom usmiljenja. Odgnalo bo hudega duha in te rešilo strahov. Razgrnilo ti bo nebesa in te spodbudilo h kontemplaciji. Tistega, ki ga ljubi, rešuje vsakršnih razvad in zaslepljenosti.” (Tichard Rolle)

      (povzeto po Magnificat, januar 2017, str. 56)

      https://marija.si/novice/2017-1-3/868/

      GOSPOD JEZUS KRISTUS, SIN BOŽJI, USMILI SE MENE, GREŠNIKA!

      Odgovori
  9. Miro says:
    2. januarja, 2024 at 12:57

    PRIČEVANJE JANEZA KRSTNIKA O JEZUSU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 1,19-28)

    To je pričevanje Janeza Krstnika, ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnikov in levitov, da so ga vprašali: »Kdo si ti?« Priznal je in ni tajil; priznal je: »Jaz nisem Kristus.« In vprašali so ga: »Kaj torej? Si Elija?« Rekel je: »Nisem.« »Si li prerok?« Odgovoril je: »Ne.« Rekli so mu torej: »Kdo pa si? Da damo odgovor tem, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?«

    Rekel je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Izravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija.« Ti, ki so bili poslani, pa so bili izmed farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ti ne Kristus ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem z vodo; sredi med vami pa stoji on, ki ga vi ne poznate, ta, ki pride za menoj in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala.« To se je zgodilo v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez krščeval.

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU:

    Janez pričuje pred duhovniki in leviti, da ni Mesija, ampak mu le pripravlja pot. Ni on Beseda, ampak ji posodi svoj glas. Tudi mene kliče k spreobrnjenju, da bi z vsem, kar sem, pričeval za njegov prihod. Gospod, hvala, da morem živeti Janezovo vlogo in ti s spreobrnjenim in odgovornim življenjem veselo pripravljam prihod med ljudi. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:
      2. januarja, 2024 at 12:57

      SVETI BAZILIJ VELIKI: PRIHAJA IZ SVETNIŠKE DRUŽINE

      SV. BAZILIJ, njegov starejši brat SV. GREGOR iz Nise (god 10. januar) in njegov prijatelj GREGOR NACIANŠKI, ki tudi danes goduje, so trije veliki cerkveni očetje iz Kapadokije v Mali Aziji, ki jim krščanstvo dolguje veliko teološkega uvida.

      Sv. Bazilij, ki je v zahodni in vzhodni Cerkvi spoštovan kot cerkveni oče, je v grški pravoslavni cerkvi zelo priljubljen v povezavi z ljudskimi novoletnimi običaji. Zaradi smernic za meniško življenje je dobil naziv »oče vzhodnega meništva«.

      https://portal.pridi.com/dogodek/sv-bazilij-veliki-iz-druzine-svetnikov/

      Sv. Bazilij in Gregor, prosita za nas!

      Odgovori
      • Miro says:
        2. januarja, 2024 at 12:58

        MOLIMO

        O Bog, vir modrosti in vednosti,
        sveti škof Bazilij
        je bil po tvoji dobroti
        s svojim življenjem in učenjem luč tvoji Cerkvi.
        Pomagaj nam, da bomo resnico ponižno sprejemali
        in jo v ljubezni dosledno uresničevali. Amen.

        Odgovori
  10. Miro says:
    1. januarja, 2024 at 16:43

    PAPEŽ FRANČIŠEK: LJUBEZEN ODPIRA POTI MIRU, NEGUJE SE PREDVSEM V TIŠINI

    MED PRVO OPOLDANSKO MOLITVIJO V NOVEM LETU Z VERNIKI NA TRGU SVETEGA PETRA JE SVETI OČE SPREGOVORIL O MARIJINEM ZGLEDU TIŠINE. POVABIL JE, NAJ PRED MARIJIN POZOREN POGLED POLOŽIMO NOV ČAS, KI NAM JE PODARJEN, TER NAJ NAS ONA VARUJE V TEM LETU.

    »Evangelij nam danes razkriva, da Marijina veličina ni v nekih izjemnih dejanjih; medtem ko pastirji, ki so prejeli oznanilo angelov, hitijo proti Betlehemu, (prim. Lk 2,15-16), ona ostane v tišini. Tišina Matere je lepa poteza. Ne gre za preprosto odsotnost besed, ampak za tišino, ki je polna začudenja in češčenja zaradi čudovitih Božjih del. »Marija – zapiše sveti Luka – […] je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu« (2,19). Na ta način je v sebi pripravila prostor za Tistega, ki se je rodil; v tišini in v češčenju postavi Jezusa v središče in pričuje o njem kot o Zveličarju. Marija, Mati tišine; Marija, Mati češčenja.

    Na ta način je Mati ne samo zato, ker je nosila Jezusa pod svojim srcem in ga rodila, ampak tudi zato, ker ga izpostavi, ne da bi zasedla njegovo prvo mesto. Molče bo stala tudi pod križem, v najtemnejši uri, in tako še naprej delala prostor njemu in ga rojevala nam. Duhovnik in pesnik dvajsetega stoletja je zapisal: »Devica, katedrala tišine / […] ti vodiš naše meso v raj / in vodiš Boga v meso« (D.M. TUROLDO, Laudario alla Vergine. «Via pulchritudinis», Bologna 1980, 35). Katedrala tišine: gre za lepo podobo. S svojo tišino in svojo ponižnostjo je Marija prva »katedrala« Boga, prostor, v katerem se lahko srečata On in človek.

    Pa tudi naše mame so s svojo skrito skrbjo, s svojo pozornostjo pogosto veličastne katedrale tišine. Rodijo nas in potem hodijo za nami, tolikokrat neopazne, da bi mi lahko rasli. Zapomnimo si: ljubezen nikoli ne duši, ljubezen daje prostor drugemu. Ljubezen nam pomaga rasti.

    Bratje in sestre, ob začetku novega leta glejmo Marijo in s hvaležnim srcem mislimo in glejmo tudi na naše mame, da bi se naučili tiste ljubezni, ki se neguje predvsem v tišini, ki zna dati prostor drugemu, ko spoštuje njegovo dostojanstvo, mu pušča svobodo izražanja, in zavrača vsako obliko posedovanja, zatiranja in nasilja. Danes je to tako zelo potrebno! Zelo je potrebna tišina, da poslušamo drug drugega. Kot spominja poslanica za današnji svetovni dan miru: »Svoboda in mirno sožitje sta ogrožena, kadar ljudje popustijo skušnjavi sebičnosti, osebnega interesa, želji po dobičku in žeji po oblasti.« Ljubezen pa sestavljata spoštovanje in prijaznost: na ta način podira ovire in pomaga živeti bratske odnose, pomaga graditi bolj pravične, bolj humane in bolj miroljubne družbe. Prosimo danes sveto Božjo Mater in našo Mater, da bi v novem letu mogli rasti v tej krotki, tihi in obzirni nevsiljivi ljubezni, ki rojeva življenje, ter odpirati v svetu poti miru in sprave.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-01/papez-francisek-ljubezen-odpira-poti-miru-neguje-se-predvsem-v.html

    Sveta Božja Mati, prosi za nas!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja