Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.954 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    KATERA JE NAJVEČJA ZAPOVED V POSTAVI?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 22,34-40)

    Tisti čas so farizeji zvedeli, da je Jezus prisilil saduceje k molku, in so se sešli. Nekdo izmed njih, ki je bil učitelj postave, je hotel Jezusa skušati in ga je vprašal: »Učenik, katera je največja zapoved v postavi?« Jezus mu je odgovoril: »›Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem.‹ To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: ›Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.‹ Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    LJUBEZEN

    Današnji evangelij nas spominja, da se celotni Božji zakon lahko povzame z ljubeznijo.

    V resnici je poglavitna potreba za vsakogar izmed nas, da je Bog prisoten v našem življenju. Kot pravi Sveto pismo mora prodreti v vse plasti našega bitja in jih popolnoma napolniti: srce ga mora poznati in dopustiti, da se ga dotakne; in tako tudi duh, sile našega hotenja in odločanja, kot tudi um in misli. Jezus v evangeliju nato doda še drugo zapoved, za katero pravi, da je podobna prvi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Jezus želi s tem opozoriti, da je ljubezen do bližnjega prav tako pomembna kot ljubezen do Boga. Vidno znamenje, s katerim kristjan svetu pokaže in pričuje o Božji ljubezni je prav ljubezen do bližnjega.

    Evangeljski odlomek, o katerem premišljujemo, nam pojasni, da biti Jezusov učenec pomeni konkretno uresničevati njegov nauk, ki je povzet v prvi in največji zapovedi Božje postave, zapovedi ljubezni.

    Jezus si zapovedi ljubezni ni izmislil. Njegova novost je v tem, da je povezal dve zapovedi, ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, ter tako izpostavil, da sta neločljivi in se med seboj dopolnjujeta, sta dve plati iste medalje. Ne more se ljubiti Boga, ne da bi se ljubilo bližnjega. In ne more se ljubiti bližnjega, ne da bi se ljubilo Boga.

    Zapoved o ljubezni do Boga in bližnjega ni prva zato, ker je na vrhu seznama zapovedi. Jezus je ne postavi na vrh, ampak v središče, in to zato, ker je srce, iz katerega mora vse izhajati in h kateremu se mora vse vračati ter se nanj sklicevati.

    V luči te Jezusove besede je ljubezen merilo vere in vera je duša ljubezni. Ne moremo več ločevati verskega življenja, pobožnega življenja, od služenja bratom, tistim konkretnim bratom, ki jih srečamo. Ne moremo več ločevati molitve, srečanja z Bogom v zakramentih, od poslušanja drugega, od bližine njegovemu življenju, predvsem njegovim ranam. Ljubezen je merilo vere. Vprašajmo se, kako je z mojo vero, kajti moja vera pomeni, kako ljubim, vera pa je duša ljubezni.

    Sredi goščave zapovedi in predpisov, nam Jezus pokaže na dvoje obličij: Očetovo obličje in obličje brata. Ne dá nam dveh formul ali dveh zapovedi, ampak nam izroči dve obličji, oziroma eno samo obličje: obličje Boga, ki odseva na mnogih obličjih, kajti na obličju vsakega brata, predvsem najmanjšega, krhkega in nezaščitenega, je navzoča podoba samega Boga. Ko srečamo enega od teh bratov, se moramo vprašati, ali smo zmožni v njem prepoznati Božje obličje.

    Jezus na ta način vsakemu človeku daje temeljni kriterij, na katerega postaviti svoje življenje.

    Jezusov odgovor zapovedi ljubezni ni samoumeven. Jezus pa nam hoče dati razumeti, da brez ljubezni do Boga in do bližnjega, ni prave zvestobe do zaveze z Gospodom. Lahko delaš, izpolnjuješ še toliko predpisov, a če ni ljubezni, to ni nič.

    Ljubezen daje zagon in rodovitnost v življenju in na poti vere. Brez ljubezni tako življenje kot vera ostaneta nerodovitna.

    To, kar Jezus predlaga v tem evangeljskem odlomku je resnično čudovit ideal, ki odgovarja na najbolj pristno željo našega srca. Saj smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili ter bili ljubljeni. Bog nas je ustvaril, da bi bili soudeleženi pri Njegovem življenju, bili od Njega ljubljeni in da bi ga ljubili ter po njem vse druge ljudi. To so ‘sanje’ Boga za človeka. Za uresničevanje tega potrebujemo njegovo milost. Potrebno je, da v sebe sprejmemo sposobnost ljubiti, ki izhaja iz Boga samega. Jezus se nam v evharistiji podarja ravno zaradi tega. V njej prejmemo njegovo Telo in njegovo Kri, torej prejmemo Jezusa v njegovem najvišjem izrazu ljubezni, ko je On daroval samega sebe Očetu za naše zveličanje.

    Marija naj nam pomaga sprejeti v naše življenje »največjo zapoved« ljubezni do Boga in do bližnjega. Kajti, čeprav ga poznamo od takrat, ko smo bili otroci, se ne bomo nikoli prenehali spreobračati k njej in jo udejanjiti v različnih situacijah, v katerih se nahajamo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/08/22/petek-23-avgust-2024-ljubezen/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  2. Miro says:

    GOSPOD je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati?
    GOSPOD je trdnjava mojega življenja, pred kom bi moral
    trepetati? (Psalm 27,1)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  3. Miro says:

    BLAGOR JI, KI JE VEROVALA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,39-47)

    Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala, kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!« Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Današnji evangelij postavi v ospredje lik Marije, v pričakovanju, da bo rodila Jezusa, Zveličarja sveta. S pogledom se ustavimo na njej, zgledu vere in dejavne ljubezni in se lahko vprašamo: katere so bile njene misli med meseci pričakovanja? Odgovor prihaja ravno iz današnjega evangeljskega odlomka o pripovedi Marijinega obiska pri svoji ostareli sorodnici Elizabeti. Angel Gabrijel ji je namreč razkril, da Elizabeta pričakuje otroka in da je že v šestem mesecu. Tako je Devica, ki je pravkar spočela, v naglici odšla iz Nazareta v Galileji v pogorje v Judejo, da bi obiskala svojo teto.

    Evangelij pravi: ‘Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto’. Prav gotovo se je z njo veselila njenega materinstva. Prav tako je Elizabeta pozdravila Marijo rekoč: ‘Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?’ In takoj zatem je hvalila njeno vero: ‘Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!’ Jasna je razlika med Marijo, ki je verovala in Zaharijem, Elizabetinim možem, ki je dvomil in ni verjel angelovi obljubi in zaradi tega ostal nem vse do Janezovega rojstva.

    Ta dogodek nam pomaga brati v posebni luči skrivnost srečanja med človekom in Bogom. Srečanje, ki ni v znamenju nenavadnih čudežev, temveč predvsem v znamenju vere in dejavne ljubezni. Marija je namreč blažena zato, ker je verovala, kajti srečanje z Bogom je sad vere. Zaharija pa, ki je dvomil in ni verjel, je ostal gluh in nem. Zakaj? Da bi med dolgo tišino zorel v veri. Brez vere ostanemo neizogibno gluhi za tolažeč Božji glas in ostanemo nesposobni izgovarjati besede tolažbe in upanja svojim bratom. Mi to vidimo vsak dan, torej ljudi, ki nimajo vere ali pa imajo zelo majhno vero in ki nimajo moči in ko se je potrebno približati k osebi, ki trpi, govorijo o zunanjih okoliščinah, ne uspejo pa priti do srca, ker nimajo moči. Nimajo moči zato, ker nimajo vere in če ni vere, ne pridejo besede, ki bi prišle iz srca.

    Vero se torej hrani z dejavno ljubeznijo. Evangelist pripoveduje, da je ‘Marija vstala in hitro šla v pogorje’ . Hitro je šla, ne s tesnobo, hitro, a v miru. ‘Vstala je’, je dejanje polno pozornosti. Lahko bi ostala doma in pripravila za rojstvo svojega sina, a jo bolj skrbi za druge kot zanjo samo. Tako je z dejanji pokazala, da je že učenka tistega Gospoda, ki ga nosi v sebi. Dogodek Jezusovega rojstva se je torej začel s preprosto gesto dejavne ljubezni, saj je pristna dejavna ljubezen vedno sad ljubezni Boga.

    Evangelij Marijinega obiska Elizabete, ki smo ga danes slišali pri maši nam posreduje proces vere in dejavne ljubezni. Ta proces je delo Svetega Duha, Duha Ljubezni, ki je storil, da je Marija spočela Jezusa in jo je tudi spodbudil, da je šla pomagat ostareli sorodnici. Torej proces, ki je poln veselja, kot se to vidi iz srečanja obeh mater, ki je vse ena sama vesela pesem vzklikanja v Gospodu, ki dela velike reči malim, ki mu zaupajo.

    Devica Marija naj nam izprosi milost, da bomo živeli na tak način, da bo v središču Jezus in predvsem tisti ljudje, ki potrebujejo pomoč. Na tak način bomo prepustili prostor Ljubezni, torej Jezusu, ki tudi danes želi postati meso ter priti in prebivati sredi med nami.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/08/21/cetrtek-22-avgust-2024-blagor-ji-ki-je-verovala/

    Devica Marija Kraljica, prosi za nas!

    • Miro says:

      DEVICA MARIJA KRALJICA: TEDEN DNI PO MARIJINEM VNEBOVZETJU

      PRAZNIK DEVICE MARIJE KRALJICE JE LETA 1954 UVEDEL PAPEŽ PIJ XII., IN SICER KOT KRONO PRAZNOVANJA MARIJINEGA LETA. PRAZNUJEMO GA TEDEN DNI PO MARIJINEM VNEBOVZETJU.

      Sprva so ta praznik praznovali 31. maja, po drugem vatikanskem koncilu pa teden dni po zapovedanem prazniku Marijinega vnebovzetja; to pa zato, ker je tesno povezan s to skrivnostjo. Marijino kraljevanje se je namreč v polnosti začelo šele po prihodu v nebesa. Tedaj je v polnosti postala kraljica nebes in zemlje. Ker je v nebesa vzeta, je deležna tudi kraljevanja svojega Sina.

      Izročilo Cerkve je Mariji že vseskozi dajalo naslov »Kraljica«. Imenovalo jo je tudi: Gospodarica, Vladarica, Cesarica … Skrivnosti Marijinega kronanja se spominjamo tudi pri rožnem vencu, ko molimo desetko: ki je tebe Devica v nebesih kronal. Marija je sicer Kraljica, vendar bolj Kraljica (oz. Mati) usmiljenja, kar ponavljamo v molitvi Zdrava Marija, milosti polna. V srednjem veku so nastale tri priljubljene antifone, ki Mariji dajejo naslov Kraljica: Pozdravljena, Kraljica; Raduj se, Kraljica nebeška; Zdrava, o nebes Kraljica.

      Teološko gledano Marijino kraljevsko dostojanstvo izhaja iz njenega božjega materinstva. Oče je skrb za ta svet zaupal svojemu Sinu, Jezusu Kristusu, ki mu zato pravimo Kristus Kralj vesoljstva. Potemtakem smemo Marijo imenovati Kraljica.

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/devica-marija-kraljica-praznik-teden-dni-po-marijinem-vnebovzetju/2024-08-22/

      Devica Marija Kraljica, prosi za nas!

  4. Miro says:

    »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Fil 4,13

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  5. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK O EVHARISTIJI

    JEZUS POSKRBI ZA NAJVEČJO POTREBO: REŠUJE NAS TAKO, DA ZA VEDNO HRANI NAŠE ŽIVLJENJE S SVOJIM

    »Nebeški kruh, ki prihaja od Očeta, je Sin, ki je postal za nas meso. Ta hrana je za nas več kot potrebna, saj poteši lakoto po upanju, lakoto po resnici, lakoto po zveličanju, ki jo vsi mi čutimo, ne v želodcu temveč v srcu. Evharistija je potrebna, za vse.

    Jezus poskrbi za največjo potrebo: rešuje nas tako, da za vedno hrani naše življenje s svojim. Zaradi Njega lahko mi živimo v občestvu z Bogom in med sabo. Živi in pravi kruh ni nekaj magičnega, ki z enim udarcem reši vse probleme, ampak je Kristusovo telo, ki daje upanje ubogim in premaga nadutost tistih, ki goltajo v njihovo škodo.«

    Misli iz nagovora papeža Frančiška, nedelja, 18. avgust 2042

    Celoten nagovor na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-08/papez-francisek-zacudenje-hvaleznost-pred-cudezem-evharistije.html

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  6. Miro says:

    NEBEŠKO KRALJESTVO JE PODOBNO HIŠNEMU GOSPODARJU, KI JE ŠEL ZJUTRAJ ZGODAJ NAJEMAT DELAVCEV ZA SVOJ VINOGRAD

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 20,1-16)

    Tisti čas je povedal Jezus svojim učencem to priliko: Nebeško kraljestvo je podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zjutraj zgodaj najemat delavcev za svoj vinograd. Pogodil se je z delavci za en denar na dan in jih poslal v vinograd.

    In šel je ven okrog tretje ure in videl druge na trgu stati brez dela. Tudi tem je rekel: »Pojdite še vi v vinograd in, kar bo prav, vam bom dal.« In so šli. Okrog šeste in devete ure je zopet šel in storil prav tako.

    Ko je šel okrog enajste, je našel druge, da so postavali, in jim je rekel: »Kaj stojite tukaj ves dan brez dela?« Odgovorijo mu: »Nihče nas ni najel.« Reče jim: »Pojdite tudi vi v vinograd!«

    Ko se je pa zvečerilo, pravi gospodar vinograda svojemu oskrbniku: »Pokliči delavce in jim daj plačilo, začenši od poslednjih do prvih!« Pristopili so torej tisti, ki so bili prišli okoli enajste ure, in vsak je dobil en denar. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo prejeli več; pa tudi ti so prejeli vsak en denar.

    In ko so prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem in so rekli: »Ti poslednji so delali eno uro, pa si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.« On pa je odgovoril enemu izmed njih: »Prijatelj, ne delam ti krivice; ali se nisi za en denar z menoj pogodil? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi poslednjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje srce hudobno, ker sem jaz dober?« Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji.

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Gospodar da delavcem pravično plačilo. Tiste, ki so prišli kasneje, pa nagradi z zaslužkom prvih. Čudna je ta logika, vendar edina, ki resnično preživi. Bog se zanima zame in mi pomaga, da grem naprej. Znam biti tega vesel, se mu zahvaljujem, sem odgovoren in odprt za nove možnosti? Gospod, ohrani v mojem srcu podobo usmiljenega Boga, ki naredi vse za moje dobro.

    Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  7. Miro says:

    LAŽJE JE VELBLODU ITI SKOZI ŠIVANKINO UHO, KAKOR BOGATINU PRITI V BOŽJE KRALJESTVO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 19,23-30)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Resnično, povem vam: Bogatin bo težko prišel v nebeško kraljestvo. In še vam povem: Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v Božje kraljestvo.«

    Ko so učenci to slišali, so se silno čudili in govorili: »Kdo se torej more zveličati?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.« Tedaj je spregovoril Peter in mu rekel: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj; kaj bo torej naš delež?«

    Jezus jim je rekel: »Resnično, povem vam: Ob prerojenju sveta, ko bo Sin človekov sédel na prestol svojega veličastva, boste tudi vi, ki ste šli za menoj, sedeli na dvanajsterih prestolih in sodili dvanajstere Izraelove rodove. In vsak, kdor je zapustil hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje. Mnogi prvi pa bodo poslednji in poslednji prvi.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    BOGASTVO IN ŠIVANKINO UHO

    Jezus nima nič proti premožnim. On na človeka ne gleda po kakršnih koli zemeljskih merilih, pa naj bodo to premoženje, barva kože, izobrazba ali narodnost. Njemu je pomembno samo, kje je zasidrano človekovo srce.

    Materialno premoženje ima neko močno privlačnost in človekovo srce je v veliki nevarnosti, da se preveč naveže na to premoženje. Zato se nam po navadi zdi nenavadno, kako nekdo, ki ima res veliko, hrepeni po še več, čeprav nič več, kot ima, ne potrebuje in mu je morda zadnja minuta zelo blizu in ve, da ne bo ničesar s seboj odnesel. Pri bogatašu namreč že zdavnaj ne gre več za preživetje in strah, da bi ostal na cesti, ampak za pravo pravcato zasvojenost.

    Jezus ve, da tja, kjer je človekovo srce, potuje tudi celoten človek, zato opozori na nevarnost, ki preti premožnim. Imajo pa premožni eno veliko priložnost: zelo veliko dobrega lahko naredijo za uboge tega sveta. Če bi le zmogli premagati navezanost in postati dobrotniki, če bi namesto jemati začeli dajati, bi jim bilo nebeško kraljestvo na stežaj odprto.

    Temeljno sporočilo, ki ga sam vidim v tej vrstici ni, da je bogastvo samo po sebi zlo in se ga je treba za vsako ceno znebiti. Tudi bogataš ni nujno le tisti, ki ima veliko premoženje, ampak je lahko tudi tisti, ki se trdno oklepa denarja, ki gleda svet predvsem skozi prizmo denarja in drugih materialnih privilegijev. Sam vidim temeljno sporočilo v hoji za Jezusom. Res pa je, da izkušnje vedno znova dokazujejo, da bogastvo za človeka prej predstavlja oviro kot vzpodbudo na tej poti. Že sveti Avguštin je poudaril, da smo se kot popotniki v neznani deželi, na poti do domovine (Boga), močno oddaljili od Boga. ‘In če se želimo vrniti v Očetov dom, moramo ta svet uporabljati in ne uživati, tako da bomo lahko jasno videli nevidne stvari Boga in sicer tako, da se bomo s pomočjo materialnih in časovnih stvari oprijeli za tisto, kar je duhovno in večno.’

    Na podlagi tega stavka se je rodilo več tehtnih razlag evangelija o odnosu do gmotnih dobrin. Maksim spoznavalec, ki je umrl leta 622 v izgnanstvu na Kavkazu pravi takole: Trije so vzroki za ljubezen do denarja: ugodje, nečimrnost in pomanjkanje vere. Najtežji od vseh je pomanjkanje vere. Pohotnež ljubi denar, da bi ga zapravil za užitke. Nečimrnež zato, da bi si pridobil slavo. Človek, ki mu manjka vere, pa zato, da bi ga skril, ker se boji lakote, starosti in bolezni. Slednji bolj zaupa v denar kakor v Boga, Stvarnika vsega.

    Obstajajo štiri vrste ljudi, ki hranijo denar. O tistih, ki želijo živeti v ugodju, nečimrnosti in neveri sem že govoril. So pa še četrti, ki se omejijo na upravljanje z dobrinami. Samo ti zadnji upravičeno zbirajo materialne dobrine, če je njihov namen, da so vedno sposobni pomagati potrebnim.

    Nauk je torej jasen: Ni narobe imeti materialne dobrine, če z njimi pomagamo potrebnim. Narobe je gmotna sredstva imeti in kopičiti samo zase. Če so gmotne dobrine v službi ljudi, potem so upravičene in v tem primeru postanejo celo sredstvo ljubezni, saj z njimi služimo ljudem.

    Zaradi zapeljivosti bogastva Jezus poudarja, da potrebujemo Božjo pomoč, da bi bogastvo in sploh materialne dobrine prav uporabljali. Materialne dobrine nam je Bog podaril, da bi mogli pomagati potrebnim. Tega pa človek ne more storiti iz svoje moči, ampak samo takrat, ko bo resnično povezan z Bogom.

    Vlagati moramo v kapital dobrote, pozornosti in prijateljstva. Obstajata dva svetova znotraj katerih lahko živimo: svet denarja in svet srca. Odločimo se za svet srca, da bomo v njem srečni kot otrok. Samo tovrstni svet nas lahko pelje skozi šivankino uho!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/08/19/torek-20-avgust-2024-bogastvo-in-sivankino-uho/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  8. Miro says:

    VRZI SVOJE BREME NA GOSPODA, ON BO SKRBEL ZATE.
    (Ps 55,23)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  9. Miro says:

    GODUJE SVETI JANEZ EUDES: OČE POBOŽNOSTI SRCA JEZUSOVEGA

    SV. JANEZ EUDES JE EDEN NAJVEČJIH FRANCOSKIH LJUDSKIH MISIJONARJEV
    IN ZAČETNIK LITURGIČNEGA ČEŠČENJA PRESVETEGA SRCA JEZUSOVEGA.

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Janez Eudes, prosi za nas!

  10. Miro says:

    AKO HOČEŠ BITI POPOLN, POJDI, PRODAJ, KAR IMAŠ, IN DAJ UBOGIM IN IMEL BOŠ ZAKLAD V NEBESIH; POTEM PRIDI IN HODI ZA MENOJ!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 19,16-22)

    Tisti čas je nekdo pristopil k Jezusu in mu rekel: »Učenik, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« On mu je rekel: »Kaj me vprašuješ o dobrem? Eden je, ki je dober; če pa hočeš priti v življenje, spolnjuj zapovedi!«

    Vprašal ga je: »Katere?« In Jezus je rekel: »Ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem, spoštuj očeta in mater in ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.«

    Mladenič mu je rekel: »Vse to sem spolnjeval. Kaj mi je še treba?« Jezus mu je rekel: »Ako hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!« Ko je mladenič slišal to besedo, je odšel žalosten; imel je namreč veliko premoženje.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    POJDI, PRODAJ

    Bogati mladenič pravi: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Na prvi pogled bi lahko rekli: Krasno, ta hoče nekaj več. A če pogledamo od blizu se zdi, da se tudi tu zatakne.

    Kaj se skriva za vprašanjem: Kaj naj storim? Najprej predvsem nemir, ki se ga človek kar ne more znebiti. Mladenič bi se rad znebil nemira, ki ga žene, da mora storiti še kaj. Zdi se, da karkoli stori, nič ne pomaga. Ne dobi občutka, da je končano, da se lahko usede in uživa. Ta nemir je dober. Pomeni, da je otrok v človeku še živ, da ni ostarel. Prav zaradi tega nemira pride k Jezusu. Jezus ta nemir pozna, mladeniča razume, a mu ne more reči tisto, kar bi rad slišal. Pove mu tri besede prodaj, deli in hodi za menoj!

    Ob tem vprašanju mi prihaja na misel, da je ta nemir vodilo vse trgovine. Trgovci vedo, da nihče od nas ni v popolnem miru in zadovoljstvu. Vsi nam dopovedujejo: Eno ti manjka. A nadaljevanje je drugačno. Ne rečejo: Prodaj, pridi in hodi, ampak pridi in kupuj z nami. A miru človek s kupovanjem ne more najti. Nemir ostaja, sla po miru tudi.

    Vse, kar nam Bog daje, je v svojem temelju lepo, a kar prihaja od zunaj, nas v globini ne zadovolji. Iščemo tisto več, kakor mladenič. Zato nas Jezus, tako kot mladeniča vabi, naj gremo preko zunanjega sveta v notranjost. Gre za zamenjavo logike, namesto kupovati – se odpovedovati; namesto grabiti zase – deliti; namesto obstati – biti na poti.

    Ob izzivu, ki nam ga Jezus ponuja, se vsi počutimo nemočne. Lahko je reči, težko je storiti. Jezus nam zato ponuja sebe v hrano – daje zakramente – evharistijo, spoved.

    Najprej si torej moramo biti na jasnem, da Bog ne prezira materialnega. Saj ne prezira ničesar, kar je ustvaril – “Videl je, da je dobro”, je rečeno v prvi Mojzesovi knjigi, in to ne kar tako.

    Zato tudi mislim, da Jezus “bogatega mladeniča” sploh ne poziva, da naj “proda” samo svoje materialne dobrine – in da on to razume. Da je v igri “duhovni kapital”. Ki si ga ta človek lasti, se ga oklepa. Ker je, kot vidimo na začetku odlomka, prepričan, da si bo z njim kupil “večno življenje” – in pride Jezusa spraševat za recept, morda celo “bližnjico”.

    Ampak večno življenje ni v tem, da si kopičiš take ali drugačne vrednote, ne materialne, ne intelektualne, ne duhovne. Taka “čaša nesmrtnosti” slej ko prej ogreni in postane brez okusa. Pač pa je, kot opozori Jezus, večno življenje v hoji za njim, v pokorščini Duhu. V odnosu. Brez preziranja stvari, materialnih ali duhovnih, – a tudi brez navezanosti nanje. V radostnem zaupanju v Previdnost, ki bo na poti za Učenikom skrbela zame. In zato lahko pustim stvari za seboj. Moram jih pustiti. Ni mi treba več biti heroj.

    Življenje samo pokaže, da nas materialne dobrine ne osrečijo, ne izpolnijo in nam ne dajo smisla. Vse bogastvo sveta nas še vedno pušča prazne. In kaj v tej praznini običajno počnemo? Zgubljamo se po internetu in pred televizijskimi ekrani, v igrah na srečo in v odvisnostih od različnih substanc, zbiramo lahka prijateljstva, menjamo partnerje, bežimo v delo, iščemo večji dobiček, se zgubljamo v prestižu, na potovanjih itd. A nazadnje še vedno lahko ugotovimo le eno: ostajata nam nemir in praznina!

    Jezusov odgovor na to je zelo preprost, a zahteven: »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, …; nato pridi in hôdi za menoj!« Kaj naj bi prodali, če ne zgrešene predstave o življenju in razne navezanosti?! In kaj naj bi pomenilo hoditi za Jezusom? Živeti za druge! Življenje je prazno, če ga živimo zase, če se vrtimo okrog samih sebe. Dokler ne pridemo do tega spoznanja, bomo nesrečni in prazni. V tej nesreči pa bomo iskali najrazličnejše nadomestke.

    Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/08/18/ponedeljek-19-avgust-2024-pojdi-prodaj/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja