Članki za dušo

14.946 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   22. marca, 2025 at 11:26

   3. postna nedelja dne 23. 3. 2025: 2 Mz 3,1−8.13−15; 1 Kor 10,1−6.10−12; Lk 13,1–9

   Spreobrnjenje ali pogubljenje
   13,1 Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami.
   2 Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli?
   3 Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.
   4 Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema?
   5 Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«

   Prilika o nerodovitni smokvi
   6 In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel.
   7 Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹
   8 Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim.
   9 Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«

   Spreobrnjenje ali smrt
   Kako znamo razlagati dogodke našega življenja? Ali prepoznamo v njih božjo govorico, ki nas kliče k spreobrnjenju, ali pa mislimo, da so opozorila namenjena le drugim? Jezus je z zgodbo o smokvinem drevesu v resnici najprej mislil na Jude, ki so prejemali največ milosti in niso obrodili sadu spreobrnjenja in dobrih del. Potem pa ta velja tudi za vse nas, ki prejemamo polnost milosti v Jezusu Kristusu.

   Kakšni dogodki so pretresali Jeruzalem v času Jezusovega oznanjevanja?
   Mesto je potrebovalo boljšo oskrbo s pitno vodo. Pilat je sklenil za to dobro investicijo in za hvalevreden objekt uporabiti tempeljski denar. To je razkačilo nekatere Galilejce, da so se uprli. Pilat je med upornike poslal svoje vojake v civilu in ko je posredovala vojska, so se ji pridružili tudi ti vojaki med uporniki. Upor je bil krvavo zadušen in padlo je precej Galilejcev. Galilejci so prišli v Jeruzalem, da bi darovali, da bi se zavzeli za sveto stvar. Pilat je tako rekoč pomešal njihovo kri s krvjo darovanih živali. Morda je prišlo med Herodom in Pilatom prav zaradi tega do nesoglasja. Galilejci so bili namreč Herodovi ljudje. Da bi izkazal spoštovanje do njegove oblasti, je Pilat poslal Jezusa med sodnim postopkom k Herodu, ki je za praznike prišel v Jeruzalem. Jezus je bil Galilejec in naj bi bil Herodov primer. Takrat, pravi Sveto pismo, sta se Herod in Pilat pobotala.

   Drugi primer verjetno izhaja iz prvega. Vodni sistem so začeli graditi in delavce so plačevali s tempeljskim denarjem. Ko se je zgodila nesreča in je stolp pokopal osemnajst delavcev, so ljudje hitro sklepali, da se je to zgodilo zato, ker so delali za tempeljski denar, ki je bil namenjen samo za bogoslužje. Podobno okoliščinam, ki so botrovale Jezusovemu govoru, se tudi mi večkrat sprašujemo, zakaj koga doleti nesreča ali celo prezgodnja smrt. »Saj se je komaj poročil.« »Saj je še mlad ali mlada in ima majhne otroke.« Ali celo: »Zakaj Bog pokliče najboljše?« Kakšna nesreča je, ko umre mlada družinska mati ali oče. Vedno nas preseneti, ko umre nekdo, ki po naši logiki ne bi smel umreti. Morda je smrt za pokojnega rešitev in pomeni veliko trpljenje samo za tiste, ki so ostali sami. Morda pa začnemo povezovati greh s kaznijo tako na hitro, kot so to počeli Judje. »Grešnik je bil, zato ga je Bog kaznoval.« Kjer pa je manj vere in zavesti grešnosti, rečejo, »da se je z njim divje ali žalostno poigrala kruta usoda«.

   Kaj pa pravi Jezus? »Če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.« Dogodki, ki nas pretresajo, so opozorilo nam, da se spreobrnemo. »Bog noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi.« Dejstvo je, da umirajo tisti, ki bi morali še živeti, in da trpijo tisti, ki niso nič krivi. Če kristjani vemo, da sveta ne vodi kruta usoda in da naše življenje ni posledica igre naključja, se taki dogodki dogajajo za naše streznjenje. Ti dogodki nas opozarjajo, da tudi nas lahko zadene nepričakovana smrt, zato moramo biti nanjo vedno pripravljeni. Če trpijo nedolžni, smo jim dolžni pomagati in lajšati njihovo bedo, da bomo lahko tudi mi, kot oni, deležni nagrade. Veselimo se vseh darov, ki smo jih prejeli, in jih velikodušno delimo naprej.

   Posamezen grešnik lahko počaka kot ljulka do žetve. Ni pa tako z narodom. »Če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.« Grešnik, ki živi med pravičnimi, ima lepe možnosti za spreobrnjenje. Teže pa se to zgodi s celim mestom, narodom ali državo. Bog je pokončal Sodomo in Gomoro, ker je hudobija teh dveh mest tako narasla, da spreobrnjenje posameznika in družbe skoraj ni bilo več mogoče. Jezus svari Jude in nas, da se bo to lahko zgodilo tudi z njimi in nami, če se ne spreobrnemo. Judje se niso spreobrnili in so bili pokončani kmalu po Jezusovi smrti.

   Uprli so se premočnim Rimljanom, namesto da bi se spreobrnili in še nekaj časa delali pokoro za svoje grehe. Namesto da bi iskali božje kraljestvo, so iskali zemeljsko. Vzrok za upor je bil isti kot v današnjem evangeliju. Leta 66 so Rimljani zaplenili tempeljske zaklade in s tem izvali splošen upor. Naslednje leto je najslavnejši rimski vojskovodja Vespazijan skupaj s svojim sinom Titom začel ofenzivo. Judje so se zatekli v Jeruzalem in se tam branili dve leti in pol. Ko je Tit zavzel mesto, se je pogumnim upornikom kruto maščeval. Jeruzalem je zravnal z zemljo. Od templja je ostal samo del zidu, ki je danes zid obžalovanja. Več deset tisoč Judov je križal ob poteh v mesto, druge pa zasužnjil ali izgnal. Od takrat Judje niso imeli svoje države do leta 1948.

   Propadla pa je tudi rimska država. Kljub temu da je pozneje sprejela krščansko vero, je bilo to že prepozno. Glavni vzrok za njen propad je bila moralna izprijenost. Rimljani niso hoteli imeti otrok in niso znali živeti brez nasilja in sužnjev. Ni treba biti prerok, da bi videli, da bodo tudi drugi narodi- tudi Slovenci- pokončani, če se ne spreobrnemo, se ne poboljšamo in ne vzljubimo življenja. V zgodovini je propadlo že veliko držav. Številne zato, ker so temeljile na sebičnosti, krivici in zatiranju. Propadle pa so tudi tiste, ki so poskušale zgraditi utopično Božje kraljestvo na zemlji, kot smo lahko videli v filmu Misijon. Spreobrnjenje je vstop v Božje kraljestvo, je življenje za božje vrednote, ki edine jamčijo preživetje.

   Niso vsi Judje Jezusa zavrgli, toda vsi so bili pokončani. Niso bili vsi Rimljani moralno izprijeni, toda vsi so propadli. Niso bili vsi nacisti rasisti, toda vsi so bili poraženi. Niso bili vsi državljani komunističnih držav slabi, nasprotno, med njimi je bilo veliko svetnikov, toda vsi še trpimo zaradi korupcije, propada ekonomije in pomanjkanja demokracije. Propad posameznika je tudi propad skupnosti in obratno. Vsak naš greh ima tudi družbeno razsežnost. In vsako naše zasluženje dobro vpliva tudi na druge. Nihče se ne bo zveličal sam in nihče se ne bo pogubil sam.

   Prilika o figovem drevesu pa nas uči, da smo lahko mi tisti, ki smo zasajeni v dobri zemlji, med dobrimi ljudmi, imamo krščansko vero, dobivamo več darov kot drugi, pa ne dajemo svojih sadov in bomo zato iztrebljeni. Nekoristnost kliče nesrečo. Tudi v procesu evolucije življenje izloča vse, kar ni koristno za nadaljnjo rast. Vprašajmo se, ali tej družbi bolj dajemo ali bolj jemljemo. Ali bomo lahko zanamcem zapustili več, kot smo prejeli od prednikov? Zanimivo je, da se tudi človek, ki samo sprejema, pokvari oziroma je že pokvarjen. Simptomi te bolezni so: izguba veselja do življenja, izguba smisla, prijateljev, potreba po uničevanju in raznovrstnem omamljanju. Kot je figovo drevo dobilo še eno možnost, tako smo tudi mi letos doživeli še en postni čas, ki je dobra priložnost za naše spreobrnjenje. Pa bomo to možnost izkoristili? Kdo ve, lahko je zadnja. Amen.

   Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič župnik

   Odgovori
2. janez says:

   22. marca, 2025 at 11:12

   Kateheza papeža Frančiška: Zgodi se tvoja volja Gospod– pogumna molitev, polna gorečega zaupanja

   Božja volja
   »Pred skrbjo za svet s strani človeka, imamo neutrudno skrb Boga do človeka in sveta. Ves evangelij odseva ta preobrat perspektive. Grešnik Zahej spleza na drevo, ker hoče videti Jezusa, a ne ve, da je že mnogo prej Bog začel iskati njega. Ko prispe Jezus, mu pravi: ‘Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši’ (Lk 19,5). In na koncu pove: ‘Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno’ (Lk 19,10). To je Božja volja, za katero prosimo, naj se zgodi, in je utelešena v Jezusu – iskati in reševati, kar je izgubljeno. In mi v molitvi prosimo, da bi se Božje iskanje dobro končalo, da bi se njegov univerzalni načrt zveličanja izpolnil. Najprej v vsakem med nami in zatem v svetu. Ste kdaj pomislili, kaj pomeni, da vas Bog išče. Res je, Bog išče mene, išče tebe; vsakega osebno. Velik je Bog! Koliko ljubezni je v tem!

   Zveličanje človeka
   Bog ni dvoumen. Ne skriva se za ugankami. Prihodnosti sveta ni načrtoval na nerazvozljiv način. Bog je zelo jasen. Če tega ne razumemo, tvegamo, da ne bomo dojeli smisla tretje prošnje Očenaša. Sveto pismo je namreč polno izrazov, ki nam pripovedujejo o pozitivni Božji volji v odnosu do sveta. V Katekizmu katoliške Cerkve imamo zbirko navedb, ki pričujejo o tej zvesti in potrpežljivi božanski volji (glej KKC 2821-2827). Sv. Pavel v Prvem pismu Timoteju piše: ‘Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice’ (1 Tim 2,4). Brez sence dvoma je to Božja volja: zveličanje človeka, ljudi, vsakega med nami. Bog s svojo ljubeznijo trka na vrata našega srca, da bi nas pritegnil k sebi in nas za roko povedel k zveličanju. Koliko ljubezni je v tem!

   Pogumna in bojevita molitev
   Ko torej molimo ‘zgodi se tvoja volja’, nismo pozvani, naj hlapčevsko sklonimo glavo, saj nismo sužnji. Bog nas želi svobodne; njegova ljubezen nas osvobaja. Očenaš je namreč molitev otrok in ne sužnjev, otrok, ki poznajo srce svojega Očeta in so prepričani, da je njegov načrt načrt ljubezni. Gorje nam, če bi izgovarjali te besede in skomignili z rameni kot znamenje vdaje pred usodo, ki se nam upira in ki je ne uspemo spremeniti. Nasprotno, gre za molitev, ki je polna gorečega zaupanja v Boga, ki za nas hoče dobro, življenje, zveličanje. Je pogumna molitev in tudi bojevita, kajti v svetu je veliko, preveč stvarnosti, ki niso v skladu z Božjim načrtom. Če parafraziramo preroka Izaijo, lahko rečemo: Oče, tukaj je vojna, goljufija, izkoriščanje. A vemo, da nam Ti želiš dobro, zato te prosimo: naj se zgodi tvoja volja! Gospod, spremeni načrte sveta, sablje preoblikuj v pluge, sulice v kose, da se nihče več ne bo uril v veščini vojne. Bog želi mir.

   Bog lahko in hoče spremeniti stvarnost
   Očenaš je molitev, ki v skladu z Očetovo voljo v nas prižge Jezusovo ljubezen, plamen, ki vodi v spreminjanje sveta z ljubeznijo. Kristjan ne veruje v neizogibno usodo. V kristjanovi veri ni ničesar negotovega; je pa zveličanje, ki čaka, da se razodene v življenju vsakega moškega in ženske ter se dopolni v večnosti. Če molimo, je to zato, ker verjamemo, da Bog lahko in hoče spremeniti stvarnost z zmago dobrega nad zlom. In zato ima smisel poslušati Boga in se mu izročiti, tudi v največji uri preizkušnje.

   Bog nikoli ne zapušča
   Tako je bilo za Jezusa v vrtu Getsemani, ko je živel tesnobo in molil: ‘Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi’ (Lk 22,42). Na Jezusa pritiska zlo sveta, a se v zaupanju izroči oceanu ljubezni Božje volje. Tudi mučenci v svoji preizkušnji niso iskali smrti, ampak vstajenje. Bog nas iz ljubezni lahko popelje po težkih poteh, da doživljamo rane in boleče trne, a zapustil nas ne bo nikoli. Vedno bo z nami, ob nas, v nas. Za vernika je to prej gotovost kot upanje: Bog je z mano. Je ista gotovost, ki jo najdemo v priliki iz Lukovega evangelija, ki vabi k neprestani molitve. Jezus pravi: ‘Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice’ (Lk 18,7-8).

   Takšen je Gospod, tako nas ljubi, tako nas ima rad.Vse povabim, da skupaj, vsak v svojem jeziku, zmolimo Očenaš…«
   (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 20.3.2019)

   Odgovori
3. janez says:

   18. marca, 2025 at 13:56

   Papež Frančišek je napisal predgovor k novi knjigi kardinala Raniera Cantalamesse z naslovom »Frančišek, Božji norček«. V njej predstavi izročilo brata Pacifica, potujočega pevca, ki je bil eden izmed prvih sobratov sv. Frančiška Asiškega.

   s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

   Ta knjiga je bila namenjena tebi, moj dragi brat v iskanju, in jaz bi te želel uvesti v njeno branje tako, da ti v dar izročam besede polne velikega spoštovanja in zaupanja, ki ga imam do tebe in vseh mladih.

   Morda se ti je zgodilo, da si odprl evangelije in prisluhnil temu, kar je Jezus nekoč rekel v svojem znamenitem govoru na gori: »Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Mt 7,7-8) To so močne besede, polne velike in zahtevne obljube, vendar pa se bi lahko vprašali: ali jih je potrebno vzeti zares? Ali bo Gospod res uslišal mojo prošnjo, če ga prosim, ga bom našel, če ga iščem, mi bo odprl, če trkam? Ti bi mi lahko ugovarjal: ali morda ni res, da se včasih zdi, da izkušnja to obljubo zanika? Da mnogi prosijo in ne prejmejo, da iščejo in ne najdejo, da trkajo na nebeška vrata in se izza njih ne sliši nič drugega kot tišina? Se lahko torej tem besedam zaupa ali ne? Ali ne bodo tudi te, tako kot mnoge druge, ki jih slišim okoli sebe, vir iluzije in torej razočaranja?

   Razumem tvoje dvome in cenim tvoja vprašanja – gorje, če jih ne bi imel –, ta vprašujejo tudi mene in me spominjajo na še en odlomek Svetega pisma, za katerega se mi zdi, da jih skupaj z Jezusovimi besedami razsvetli v vsej njihovi globini. V Jeremijevi knjigi Gospod po preroku pravi: »Iskali me boste in me boste našli, ker me boste iskali z vsem srcem; dal se vam bom najti.« (Jer 29,13-14) Bog se pusti najti, da, vendar le človeku, ki ga išče z vsem srcem.

   Odpri evangelije, beri o Jezusovih srečanjih z osebami, ki so hodile k njemu, in videl boš, kako so se za nekatere izmed njih njegove obljube izpolnile. To so tisti, za katere je bistveno vprašanje postalo to, da bi našli odgovor. Gospod se je pustil najti vztrajnosti nadležne vdove, Nikodemovi žeji po resnici, stotnikovi veri, vpitju vdove iz Naina, iskrenemu kesanju grešnice, gobavčevi želji po zdravju, Bartimajevemu hrepenenju po luči. Vsak izmed teh likov bi lahko upravičeno izrekel besede Psalma 63: »Mojo dušo žeja po tebi, [Bog]; moje telo koprni po tebi kakor suha, izčrpana zemlja brez vode.«

   Kdor išče, najde, če išče z vsem srcem; če zanj Gospod postane življenjsko potreben kakor voda za puščavo, kakor zemlja za seme, kakor sonce za rožo. In če dobro pomisliš, je to zelo lepo in zelo spoštljivo do naše svobode: vera se ne podari avtomatično, kot dar, za katerega ni bistvena tvoja soudeležba, ampak želi, da se vključiš osebno in z vsem, kar si. Gre za dar, ki želi biti željen. Skratka, je Ljubezen, ki želi biti ljubljena. Morda si iskal Gospoda in ga nisi našel, vendar pa tudi meni dovoli, da ti zastavim eno vprašanje: kako močna je bila tvoja želja po Njem? Išči ga z vsem zanosom srca, moli, prosi, kliči, vpij in on se bo dal najti, kakor je obljubil. Kralj verzov, čigar zgodbo boš bral na naslednjih straneh, je ljubil življenje, in kakor vsak mlad človek, ga je želel živeti v polnosti. Bil je eden izmed najbolj znanih pevcev svojega časa in v svoji siloviti želji po polnosti je, ne da bi vedel, iskal Njega, ki edini more napolniti človekovo srce. Iskal je in je bil najden.

   To nam kaže še globljo resnico: Gospod želi, da ga ti iščeš, da bi te on mogel najti. Deus sitit sitiri, je rekel Gregor Nacianški. To je, Boga žeja po tem, da bi imeli žejo po Njem, da bi nas, ko bi nas našel tako pripravljene, lahko končno srečal. On, ki nas vabi, da bi trkali, se v resnici prvi postavi pred vrata našega srca: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)

   In če bi danes potrkal na tvoja vrata? Kralj verzov je srečal brata Frančiška nekega dne v samostanu Colpersito v San Severino Marche; njegova beseda ga je presunila in v njem se je vžgala nova iskra. Morda se mu je zgodilo to, kar se je zgodilo sv. Pavlu na poti v Damask: da je Božja luč zasvetila »v naših srcih, da bi v tej svetlobi spoznali Božji sijaj na obličju Jezusa Kristusa.« (2 Kor 4,6) On je videl Frančiška v svetlobi njegove svetosti in je v njem zaslutil lepoto obličja Boga. To, kar je vedno iskal, je zdaj končno našel, in sicer zahvaljujoč svetemu človeku. In, kakor sv. Pavel, je imel tiste stvari, ki so bile zanj dobiček, za izgubo, za smeti, zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa.« (prim. Flp 3,7-9) Takoj je prekinil vsakršno odlašanje: »Zakaj bi bilo potrebno še kaj dodati? Preidimo k dejstvom. Vzemi me od ljudi in me vrni velikemu Vladarju!«

   Ko Gospod kliče k sebi, ne želi polovičarstva ali obotavljanja z naše strani, ampak radikalen odgovor. Jezus bi rekel: »Hodi za menoj in pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve.« (Mt 8,22) Tisti dan se je rodil novi človek, ne več Guglielmo iz Lisciana, kralj verzov, ampak brat Pacifico, človek, ki ga je napolnjeval nov, prej nepoznan mir. Od tistega dne dalje je ves pripadal Bogu, v celoti je bil posvečen njemu; bil je eden najbližjih tovarišev sv. Frančiška, priča lepote vere.

   Zato, moj dragi mladenič/mladenka, medtem ko se zahvaljujem predragemu patru Ranieru za novi dar, ki ga podarja Cerkvi z dragocenimi in modrimi stranmi te knjige, v gotovosti, da bodo zelo dobro dele tistim, ki jih bodo brali, ti želim plodovito branje; in zapomni si: Bog ni prenehal klicati; nasprotno, morda daje danes slišati svoj glas bolj kot včeraj. Če boš le zmanjšal jakosti drugih glasov in povečal jakost svojih največjih hrepenenj, boš v sebi in okrog sebe slišal jasen in prodoren glas. Gospod se ne naveliča prihajati nam naproti, nas iskati kakor pastir, ki išče izgubljeno ovco; kakor žena, ki išče izgubljeni denar, kakor Oče išče svoje otroke. Še naprej kliče in potrpežljivo od nas pričakuje isti odgovor, kot ga je dala Marija: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« (Lk 1,38) Če boš imel pogum pustiti svoje gotovosti in se odpreti Njemu, se bo zate odprl nov svet, in tudi sam boš postal luč za druge ljudi.

   Hvala za tvoje poslušanje. Nadte kličem Božjega Svetega Duha in tudi ti, če moreš, ne pozabi moliti zame.

   Tvoj papež Frančišek

   Odgovori
4. janez says:

   17. marca, 2025 at 10:24

   SPREOBRNENJE JE MILOST NAŠEGA BOGA
   Papež Frančišek: Spreobrnjenje je milost Boga. Začni hoditi, saj je On, ki te je premaknil

   Kaj pomeni beseda spreobrnjenje? V Svetem pismu to predvsem pomeni spremeniti smer ali usmeritev, kar tudi pomeni spremeniti način mišljenja. V moralnem in duhovnem življenju spreobrniti se, pomeni obrniti se od zla k dobremu, od greha k Božji ljubezni. To je to, kar je učil Krstnik, ki je v judejski puščavi »oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (v. 4). Prejeti krst je bilo zunanje in vidno znamenje spreobrnjenja tistih, ki so poslušali njegovo pridiganje in so se odločili delati pokoro. Ta krst se je zgodil s potopitvijo v Jordan, v vodo, a je bil povsem nekoristen, bil je le znak, in je bil nekoristen, če ni bilo razpoložljivosti za kesanje in spremenitev življenja.

   Spreobrnjenje pa vsebuje tudi bolečino nad storjenimi grehi, željo, da se jih reši in sklep, da se jih zavedno izključi iz lastnega življenja. Za izključitev greha pa je potrebno zavrniti vse tisto, kar je z njim povezano. Stvari, ki so povezane z grehom je torej potrebno zavrniti: posvetno miselnost, pretirano cenjenje udobnosti, pretirano cenjenje užitkov, blagostanja, bogastva. Zgled te ločitve je ponovno iz evangelija lik Janeza Krstnika, ki je bil strog mož in se je odpovedal odvečnemu ter je iskal bistveno. Poglejte to je prvi vidik spreobrnjenja: ločitev od greha in posvetnosti. Začeti torej pot ločitve od teh stvari.

   Drugi vidik spreobrnjenja je namen poti, to je iskanje Boga in njegovega kraljestva. Ločitev od posvetnih stvari in iskanje Boga ter njegovega kraljestva. Zapustitev udobnosti in posvetnega mišljenja nista sama sebi namen, ni askeza samo, da se dela pokora, kristjan ni fakir. Je nekaj drugega. Ločitev ni sama sebi namen, ampak je usmerjena za dosego nečesa višjega, to je Božjega kraljestva, občestva z Bogom, prijateljstva z Bogom, dobri odnosi z ljudmi. Toda to ni lahko, saj so številne vezi, ki nas držijo v bližini greha, ne ni lahko… Skušnjava vedno vleče navzdol, vleče dol in vezi nas držijo v bližini greha. To so: nestanovitnost, malodušnost, zlohotnost, škodljivo okolje, slabi zgledi. Včasih je privlačnost, ki jo čutimo do Gospoda prešibka in se skoraj zdi, da Bog molči. Oddaljene in nerealne se nam zdijo njegove obljube tolažbe, kot na primer podoba pozornega in skrbnega pastirja, ki danes odmeva v Izaijevem berilu (prim. Iz 40,1.11). Tako si je skušan reči, da se je nemogoče resnično spreobrniti. Kolikokrat smo začutili to malodušnost? »Ne, ne bom zmogel. Začenjam, potem se vrnem nazaj in to je grdo.« Mogoče je, mogoče je. In ko pride ta misel, ki te napravi malodušnega, ne ostani tam, kajti to je »živi pesek«. Ta »živi pesek« je ravno povprečnost bivanja. To je povprečnost. Kaj se stori v takšnih primerih, ko kdo hoče, a čuti, da ne more? Predvsem se je potrebno spomniti, da je spreobrnjenje Milost dana od Boga. Nihče se ne more spreobrniti z lastnimi močmi. Je milost, ki ti jo da Gospod, zato jo je potrebno z vso močjo izprositi od Boga. Prositi Boga, da nas on spreobrne, da se lahko spreobrnemo do tolikšne mere, s kakšno se odpremo Božji lepoti, dobroti in nežnosti. Da se spreobrnemo in poboljšamo in odpremo Božji Milosti. Da z Bogom sodelujemo! Pomislite na nežnost Boga. Bog ni grozen oče, zloben oče, ne. Bog ni kontrolor ali policaj , ki kaznuje. Ljubi nas. Odpušča nam sedemdesetkrat sedemkrat. Nežen je, zelo nas ima Očetovsko rad kot dobri Pastir, ki išče zadnjo ovco svoje črede, dokler je ne najde. Ljubezen je. Usmiljenje je. Dobrota je. Spreobrnjenje je Milost Boga. Začni hoditi, saj je On, ki te je premaknil, da si začel hoditi in videl boš, kako bo On prišel. Moli, hodi in vedno boš naredil korak naprej. In Vedi, da nikoli Nismo Sami, ker je Bog Vedno z Nami! Brez Boga nič ne moremo storiti. Zaupajmo in Verujmo v Boga ter ga prosimo Usmiljenja in Milosti, da bomo z Njegovo Pomočjo postajali vedno boljši ljudje in kristjani. In z vsem kar smo in premoremo bili Bogu v Veselje!

   Sveta Marija, Nebeška in Naša Mati, naj nam pomaga ločiti se za vedno od greha in posvetnosti ter se odpreti Bogu, njegovi Besedi, njegovi Milostni Ljubezni, ki prenavlja in rešuje.

   Papež Frančišek
    

   Odgovori
5. janez says:

   16. marca, 2025 at 10:51

   Pridiga 2. postna nedelja 16. 3. 2025: 1 Mz 15,5−12.17−18; Flp 3,17−4,1; Lk 9,28–36

   Jezusova spremenitev
   9,28 Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit.
   29 Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala.
   30 In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija.
   31 Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu.
   32 Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem.
   33 In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govori.
   34 Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza.
   35 Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!«
   36 In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.

   Božja ogledala
   Film z naslovom Maska temelji na resnični zgodbi šestnajstletnega dečka Rockyja Dennisa. Imel je redko in čudno bolezen, ki mu je iznakazila obraz tako, da mu ga je podaljšala. Deček je s svojim obrazom za mnoge sošolce postal grozljiv in bežali so proč od njega ali pa so se mu posmehovali. Čeprav je Rocky zaradi tega veliko trpel, se ni smilil sam sebi, ampak se je sprejel takšnega, kot je bil.

   Nekega dne je s prijatelji obiskal zabaviščni park, v katerem je bila tudi hiša ogledal. Fantje so se zelo zabavali ob svojih podobah v ogledalih, ki so jih spreminjala v druga bitja: debeluhe, suhce, pritlikavce, velikane … Nenadoma je Rocky opazil nekaj še bolj zanimivega. Neko ogledalo je iznakazilo njegov obraz tako, da je bil videti popolnoma normalen, celo zelo lep. Prvič so bili tudi njegovi prijatelji začudeni nad njegovo lepoto. Prijatelja so lahko opazovali v čisto novi luči. Neka njegova prijateljica, ki se ni mogla sprijazniti z njegovo zunanjostjo, je izjavila: »Vedela sem, da je Rocky lep človek, čeprav njegova zunanjost ni tega izražala.« Od takrat sta postala dobra prijatelja. Njej in prijateljem so ogledala pomagala, da so na zunaj videli nekaj Rockyjeve notranje lepote in so potem laže sprejeli tudi njegov neprijetni zunanji videz. Nekaj podobnega se je zgodilo z Jezusom na gori spremenjenja. Njegovi učenci so ga zagledali v čisto novi luči. Prvič so tudi na zunaj videli nekaj njegove notranje veličine in lepote Boga.

   Čudno se nam zdi, zakaj takoj, že drugo postno nedeljo, bogoslužje prekine resni postni čas z velikonočno temo Jezusove slave. Celo več, nikjer, niti po vstajenju, ni Jezus tako veličastno pokazal svoje Božje veličine kot na Gori spremenjenja. Postni čas sam v sebi nima nobenega pomena, če ni usmerjen na veliko noč. Tudi vsaka nedelja, celo v postnem času, je mala velika noč, oziroma je praznovanje velike noči. Praznovanje Jezusove zmage nad smrtjo in trpljenjem.

   Pred tem dogodkom je Jezus napovedal svoje trpljenje in smrt, s spremenjenjem na gori pa napoveduje svoje vstajenje. Resnici na ljubo moramo povedati, da je bil Jezus bolj spremenjen in drugačen od svojega božanstva takrat, ko je bil viden kot navaden človek, ali takrat, ko je trpel in umiral na križu, kot takrat, ko je pokazal nekaj svoje božanskosti na gori spremenjenja. Kot Jezus imamo tudi mi v sebi dvojno razsežnost: človeško in božjo, Adamovo in Jezusovo. So trenutki v našem življenju, ko pokažemo predvsem prvo, in so trenutki, ko pokažemo drugo. V našem življenju se prepletajo greh in milost, trpljenje in veselje, uboštvo in blaginja. Za apostole je nastopilo uboštvo na Oljski gori, ko so se vsi razbežali. Tukaj na gori Tabor bi se radi kar utaborili z Jezusom, tam pa so ga kasneje pustili samega.
   Ko doživljamo veselje in polnost življenja, nam je to dano tudi zato, da bi se lahko pozneje spopadli s preizkušnjo, z revščino, ki je v nas in okrog nas. »Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja« (Rim 6,5). Čeprav bi srečo radi zadržali in trpljenju ubežali, to ni vedno mogoče. S preizkušnjo se moramo spopasti.

   Neka študentka je imela hude in nenavadne sanje. V sanjah jo je preganjal pes doberman. Ko se ji je približal, je bil velik kot hiša in bi jo lahko pohrustal kot črička. Bolj kot je bežala pred njim, bliže je prihajal in večji je postajal. Če pa se je ustavila, se je tudi pes ustavil, se oddaljil in se zmanjšal. Hude sanje so postale nočna mora. Zaradi njih ni mogla spati ponoči ne mirno živeti čez dan. Pri psihologu so sicer s pomočjo njene matere ugotovili, da jo je v ranem otroštvu močno prestrašil velik doberman, vendar zaradi tega mora ni prenehala. Končno so ugotovili, da njen pravi strah izvira iz strahu pred težkim izpitom. Pogumno se je torej spopadla z izpitom in bolj kot je obvladovala izpitno snov, bolj je tudi mora izginjala, dokler ni popolnoma izginila.

   Lepo je romati na razne kraje milosti. Doživljati lep razgled nad lepoto božje veličine. V dobri družbi pobegniti od skrbi in problemov vsakdanjega življenja. Toda to so le bežni trenutki našega življenja, ki ne morejo trajati in nas morajo le pripraviti na naše vsakdanje naloge. Postni čas je kot nalašč, da pogledamo resnici v oči, da se spopademo s svojimi strahovi, težavami in slabostmi. Gotovo bi raje ostali z Jezusom na gori spremenjenja, a On nas kliče v Jeruzalem, v svet, kjer nas čaka delo, pričevanje in trpljenje, pa tudi vstajenje.

   Dogodki tega sveta v luči Božjega razodetja niso videti tako kruti in težki. S pomočjo Božjega ogledala lahko v njih prepoznamo ljubečo Božjo roko. Božja beseda nam daje ključ, da lahko v vsaki osebi vidimo tudi njeno nadnaravo − bogopodobnost. Vsak dogodek, vsako živo bitje, vsaka stvar je velik čudež, božji dar in nam lahko razodeva Boga. Božje razodetje lahko najbolj doživljamo v cerkvi, ki je šotor Najvišjega.

   Tukaj so postavljeni trije šotori. Prvi je Mojzesov, ki je prižnica ali ambon. Na njej sta pogosto upodobljeni tabli z desetimi Božjimi zapovedmi. Mojzes je postavil temelje Božje postave. In tukaj se oznanja Božja beseda.

   Drugi Elijev šotor je spovednica. Nič omadeževanega ne more priti k Bogu. Prerok Elija je klical ljudi k pokori in spravi z Bogom. »Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali,« nam pravi Jezus. Čeprav je spoved včasih velika žrtev, se mnogi vračajo od nje z žarečimi obrazi.

   Tretji Jezusov šotor je oltar in tabernakelj, kjer se Jezus daruje in kjer prebiva. Kdor je njegovo meso in pije njegovo kri, ima večno življenje. Torej na ta način tudi mi dobivamo nadnaravno življenje. Tako tudi mi postajamo šotor Najvišjega. V nas prebiva Bog sam. V njegovi moči smo se sposobni spopasti s še tako težkimi križi in nasprotovanji v našem življenju. Tako se naše življenje spreminja v Božjo veličino. Amen.

   Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič župnik

   Odgovori
6. janez says:

   15. marca, 2025 at 15:25

   Radio Ognjišče: Papež o Jezusovem odpuščanju na križu, kateheza z dne 28.09.2016, 12:17

   Papež Frančišek je sicer pri današnji katehezi spregovoril o Jezusovem odpuščanju na križu, ki se je že takoj pokazalo v odpuščanju desnemu razbojniku. Papež je ob tem poudaril, da Božje odrešenje lahko doseže vsakogar, tudi v najbolj bolečih in slabih situacijah. Zato je jubilej milostni čas usmiljenja za vse, dobre in slabe. Cerkev ni samo za dobre ali tiste, ki se imajo za dobre, ampak za vse, še posebej za slabe, saj je Cerkev usmiljenje, je dejal papež.

   Papež je vsem, ki so priklenjeni na bolniško posteljo, zapornikom, ujetim v vojnah, dejal, naj se zazrejo v križ. “Bog je z vami in ostaja z vami na križu, vsem se daruje kot Odrešenik. On nas spremlja. Pustite, da moč Evangelija prodre v vaše srce in vas potolaži, vam da upanje in notranjo gotovost, da nihče ni izključen iz njegovega odpuščanja.”

   Papež je nato spregovoril o desnem razbojniku, ki se je naučil prositi odpuščanja in levega razbojnika vprašal, če se ne boji Boga. Sveti oče je pojasnil, da tu ni mišljen strah pred Bogom, ampak spoštovanje do Boga, zavedanje o njegovi vsemogočnosti in neskončni dobroti. To zaupljivo spoštovanje pomaga narediti prostor za Boga, da se lahko zaupamo njegovemu usmiljenju tudi v najbolj temnem trenutku. Evangeljska pripoved nam jasno pokaže tudi na to, kako desni razbojnik prizna svojo krivdo in po imenu pokliče Jezusa ter ga prosi, naj se spomni nanj. “Človekova potreba je, da ni pozabljen, da mu je Bog vedno blizu. Obsojenec na smrt tako postane vzor kristjana, ki se zaupa Jezusu.”

   Odrešenje torej doseže svoj vrh na križu, Jezusova obljuba desnemu razbojniku, da bo še danes z njim v raju, pokaže na dopolnitev njegovega poslanstva: odreševati grešnike. Papež je ob tem dejal, da tako, kot je desni razbojnik Jezusa poklical po imenu, tudi mi enako lahko storimo večkrat v dnevu in jo imamo za kratko molitev.

   https://radio.ognjisce.si/sl/182/svet/21843/papez-o-jezusovem-odpuscanju-na-krizu.htm

   Odgovori
7. janez says:

   15. marca, 2025 at 12:28

   Bratje in sestre le pogumno, pri Bogu noben greh nima zadnje besede

   Prilika o izgubljeni ovci (Mt 18,12–14)
   1 Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. 2 Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« 3 Tedaj jim je povedal tole priliko: 4 »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? 5 In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. 6 Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ 7 Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«

   Lukov evangelij o izgubljeni ovci (Lk 15,1-32) se začne z nekaterimi, ki kritizirajo Jezusa, ker ga vidijo v družbi s cestninarji in grešniki in ogorčeni govorijo: ‘Ta sprejema grešnike in jé z njimi.’ Ta stavek v resnici razkriva čudovito oznanilo. Jezus sprejema grešnike in jé z njimi. To se dogaja z nami pri vsaki maši v vsaki cerkvi. Jezus je zadovoljen, da nas sprejme pri svojem obedu, kjer za nas podarja sebe samega. To je stavek, ki bi ga lahko napisali na vrata naših cerkva: ‘Tukaj Jezus sprejema grešnike in jih vabi na svoj obed’. In Gospod, ko odgovarja tistim, ki ga kritizirajo, pove tri čudovite prilike, ki kažejo na njegovo posebno ljubezen do tistih, ki se čutijo daleč od Njega. Danes bi bilo lepo, da vsak od vas vzame evangelij, Lukov evangelij, 15. poglavje in prebere tri prilike. Čudovite so.

   Kdo si ti v treh Jezusovih prilikah?
   V prvi priliki pravi: ‘Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno?’ (v. 4). Kdo od vas? Oseba s ‘pravim’ čutom že ne, saj premisli in žrtvuje eno, da ohrani devetindevetdeset. Bog pa se nasprotno ne vda. Njemu si pri srcu ti, ki še ne poznaš lepoto njegove ljubezni, ti, ki še nisi sprejel Jezusa za središče svojega življenja, ti, ki ne uspeš iti onkraj svojega greha, ti, ki morda zaradi težkih stvari, ki so se zgodile v tvojem življenju, ne verjameš v Njegovo ljubezen. V drugi priliki si tisti mali kovanec, za katerega se Gospod ne vda, da bi ga izgubil ter ga brez premora išče. Hoče ti povedati, da si dragocen v njegovih očeh, edinstven. Nihče te ne more nadomestiti v Božjem srcu. Ti imaš prostor, ti si in nihče te ne more nadomestiti, niti mene, nihče me ne more nadomestiti v Božjem srcu V tretji priliki pa je oče, ki pričakuje vrnitev izgubljenega sina. Bog nas čaka, se ne utrudi, ne obupa. Mi smo torej, vsak od nas tisti objeti sin, tisti najdeni kovanec, tista ljubkovana in na ramena zadana ovca. On nas vsak dan čaka, da opazimo njegovo ljubezen. Ti pa praviš: ‘Veliko sem jih zakuhal, preveč sem jih zakuhal!’ Ne boj se. Bog te ljubi, te ljubi kot si in ve, da lahko samo njegova ljubezen spremeni tvoje življenje.

   ‘Ta tvoj sin’
   Toda ta neskončna ljubezen Boga do nas grešnikov, ki je v osrčju evangelija, je lahko zavrnjena. To stori starejši sin iz prilike. On v tistem trenutku ne razume ljubezni in si očeta predstavlja kot gospodarja. Tudi za nas je nevarnost, da verjamemo v bolj strogega kot usmiljenega boga, boga, ki premaga zlo z močjo in ne z usmiljenjem. Ni tako, Bog rešuje z ljubeznijo, ne z močjo. Ponudi se in ne vsiljuje. Toda starejši sin, ki ne sprejema očetovega usmiljenja, se zapre, naredi najhujšo napako. Ima se za pravičnega, se čuti izdanega in sodi vse na osnovi svoje misli o pravičnosti. Zaradi tega se razjezi na brata in očita očetu: ‘Sedaj si zaklal pitano tele, ker se je vrnil ta tvoj sin’ (prim. v. 30). ‘Ta tvoj sin.’ Ne pravi mu moj brat, ampak tvoj sin. Ima se za sina edinca. Tudi mi se motimo, ko se imamo za pravične, ko mislimo, da so hudobni drugi. Ne imejmo se za dobre, saj sami brez pomoči Boga, ki je dober, ne znamo premagati zlo. Danes ne pozabite. Vzemite evangelij in preberite tri Lukove prilike v 15. poglavju. Dobro vam bo delo, rešitev bo za vas.

   Bratje in sestre le pogumno, z Bogom noben greh nima zadnje besede
   Kako se premaga zlo? Da sprejmemo Božje odpuščanje, sprejmemo odpuščanje bratov. To se zgodi vsakič, ko se gremo spovedat Bogu. Tam prejmemo Očetovo ljubezen, ki premaga naš greh. Ni ga več, Bog ga je pozabil. Ko Bog odpusti, izgubi spomin, pozabi naše grehe, pozabi. Bog je zelo dober z nami. Ne kakor mi, ki se potem, ko rečemo: ‘Že v redu’, ob prvi priložnosti spomnimo pretrpele krivice z obrestmi vred. Ne, Bog izbriše zlo, nas znotraj napravi nove in tako v nas ponovno porodi veselje, ne žalost, ne temačnost v srcu, ne sumničavost. Bratje in sestre pogumno, pri Bogu noben greh nima zadnje besede. Marija, ki razvezuje vozle življenja, naj nas osvobodi domišljanja imeti se za pravične in naj nam da čutiti potrebo, da gremo h Gospodu, ki nas vedno čaka, da nas objame, da nam odpusti.«

   (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 15.9.2019).

   Odgovori
8. janez says:

   15. marca, 2025 at 11:34

   Papež Frančišek: Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v molitvah in dobrih delih

   Evangelij Ozka vrata Luka 13, 22-30 (Mt 7,13–14.21–23)
   22 Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. 23 Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: 24 »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. 25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ 26 Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ 27 toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ 28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. 29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. 30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«

   Lukov evangelij Ozka Vrata (prim. Lk 13,22-30) nam predstavlja Jezusa, ki gre skozi mesta in vasi ter tam uči, namenjen v Jeruzalem, kjer bo moral umreti na križu za zveličanje vseh nas. V ta okvir spada vprašanje nekoga, ki ga je namenil (Jezusu), rekoč: ‘Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?’ (v. 23). O tem vprašanju so v tistem času veliko razpravljali, koliko se jih zveliča, koliko ne in so bili zato različni načini razlage Svetega pisma glede tega. Toda Jezus obrne vprašanje, ki cilja bolj na ‘kvantiteto’: ‘je malo teh’ in namesto tega prestavi odgovor na nivo odgovornosti, s povabilom za dobro uporabo sedanjega časa. Reče namreč: ‘Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli’ (v. 24).

   Pravi prehod je odprt za vse, a je ozek
   S temi besedami da Jezus vedeti, da ni vprašanje števila, saj ni nekega dokončnega števila v raju. Ampak gre zato, da že sedaj gremo skozi pravi prehod, ki je za vse, a je ozek. To je ta problem. Jezus nas noče slepiti, rekoč: ‘Bodite mirni, lahko je, zelo lepa avtocesta je in na koncu so velika vrata…’. Ne, Jezus ne govori o tem, pove tako, kot je res, saj je prehod ozek. V kakšnem smislu? V smislu, da je za zveličanje potrebno ljubiti Boga in bližnjega, to pa ni nekaj udobnega! So ‘ozka vrata’, ker je zahtevno, ljubezen je vedno zahtevna, zahteva zavzetost, še več, prizadevanje, torej odločno in vztrajno voljo živeti po evangeliju. Sveti Pavel to imenuje ‘dober boj vere’ (1Tim 6,12). Potrebno je vsakodnevno prizadevanje, celodnevno prizadevanje ljubiti Boga in bližnjega.

   Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v molitvah in dobrih delih
   Da bi bolje razložil, je Jezus povedal priliko. Je hišni gospodar, ki predstavlja Gospoda. Njegova hiša predstavlja večno življenje, zveličanje. In tukaj se ponovno pojavi podoba vrat. Jezus pravi: ‘Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem za vas, od kod ste‹’ (v. 25). Te osebe se bodo tedaj skušale predstaviti hišnemu gospodarju in hišnega gospodarja spomniti: ‘saj smo jedli s tabo in pili s tabo ter poslušali tvoje nasvete, nauk v javnosti (prim. v. 26). Bil sem, ko si predaval.’ Toda Gospod bo ponovil, da jih ne pozna in jih bo imenoval za ‘delavce krivičnosti’. Tukaj je torej težava! Gospod nas bo prepoznal, ne po naših nazivih. ‘Poglej Gospod, pripadal sem temu združenju, bil sem prijatelj tega in tega monsinjorja, tega in tega kardinala, tistega duhovnika…’ Ne, nazivi nič ne veljajo, nič ne veljajo! Gospod nas bo prepoznal samo po ponižnem življenju, po dobrem življenju, po molitvah in življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih.

   Kristjani smo poklicani vzpostaviti občestvo z Jezusom
   Za nas kristjane to pomeni, da smo poklicani vzpostaviti pravo občestvo z Jezusom tako, da molimo, gremo v Cerkev, prejemamo zakramente ter se hranimo z njegovo Besedo. To nas ohranja v veri, hrani naše upanje, poživlja dejavno ljubezen. In tako z Božjo milostjo lahko in moramo ‘porabiti’ svoje življenje za dobro bratov ter sester in se boriti proti vsaki obliki zla ter krivičnosti.

   Devica Marija – Vrata nebeška
   Naj nam pri tem pomaga Devica Marija. Ona je šla skozi ozka vrata, ki je Jezus. Sprejela ga je z vsem srcem in hodila za njim vsak dan svojega življenja, tudi takrat, ko tega ni razumela, tudi takrat, ko je meč prebodel njeno dušo. Zato ji vzklikamo: ‘Vrata nebeška’. Marija, Vrata nebeška, vrata, ki popolnoma posnemajo Jezusa, torej vrata Božjega srca, ki so zahtevna, a odprta za vse.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 25.8.2019).

   Odgovori
9. janez says:

   13. marca, 2025 at 9:15

   ZAKAJ JE MORAL BOŽJI SIN JEZUS IZKUSITI NA GOLGOTI TAKO TRPLJENJE ZA NAS?
   Jezus je hudo trpel med sojenji, mučenjem in križanjem (Evangelij po Mateju 27; Evangelij po Marku 15; Evangelij po Luku 23; Evangelij po Janezu 19). Njegovo trpljenje je bilo telesno: Izaija 52,14 pravi: »Kakor so se številni zgražali nad njim, ker je bil njegov obraz tako nečloveško iznakažen in njegova postava ni bila več podobna človeški.« Njegovo trpljenje je bilo čustveno: »Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali« (Evangelij po Mateju 26,56). Njegovo trpljenje je bilo duhovno: »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh« (Drugo pismo Korinčanom 5,21). Jezus je na sebi nosil težo grehov vseh verujočih izmed Judov, kot tudi izmed vseh narodov poganov, na vsem svetu (Prvo Janezovo pismo 2,2). Zaradi Očetove jeze nad našimi grehi, ki jih je Jezus nosil, je zaklical: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Evangelij po Mateju 27,46). Jezusovo brutalno fizično trpljenje je bilo posledica tega, da nas je dovolj ljubil, da je nosil krivdo za naše grehe in umrl namesto nas, da bi plačal našo kazen za greh (Pismo Rimljanom 5,8).

   Izaija je napovedal Jezusovo trpljenje: »Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni« (Izaija 53,3.5). Ta odlomek podrobno opiše razlog za Jezusovo trpljenje: »zaradi naših prestopkov«, za naše ozdravljenje in da nam prinese mir.

   Jezus je povedal svojim učencem, da ga čaka gotovo trpljenje: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen« (Evangelij po Luku 9,22; prim. 17,25). Bodite pozorni na besedo mora – mora trpeti, mora biti umorjen. Kristusovo trpljenje je bilo Božji načrt za odrešitev njegovega ljudstva.

   Psalm 22,15–19 opisuje nekatere podrobnosti Mesijevega trpljenja: »Razlil sem se kakor voda, vse moje kosti so se razklenile. Moje srce je postalo kakor vosek, raztopilo se je sredi mojega telesa. Suha kakor črepinja je moja sila, moj jezik se lepi na nebo; v smrtni prah si me položil. Obkrožili so me psi, drhal hudobnežev me je obkolila; prebodli so mi roke in noge. Lahko preštejem vse svoje kosti, oni gledajo, buljijo vame. Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo.« Da bi se izpolnilo to preroštvo in druga preroštva, je moral Jezus trpeti.

   Zakaj je moral Jezus tako strašno trpeti? Načelo nedolžnega, ki umre za krivega, je bilo vzpostavljeno v edenskem vrtu: Adam in Eva sta dobila oblačila iz živalske kože, da pokrijeta svojo sramoto [nagoto] (Prva Mojzesova knjiga 3,21); tako je bila v edenskem vrtu prelita kri. Kasneje je bilo to načelo določeno v Mojzesovi postavi: »kri opravi spravo za življenje« (Tretja Mojzesova knjiga 17,11; prim. Pismo Hebrejcem 9,22). Jezus je moral trpeti, ker je trpljenje del žrtve, Jezus pa je bil »Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta« (Evangelij po Janezu 1,29). Jezus je tako strašno trpel, ker je nosil Božjo jezo nad našimi grehi. Pravzaprav je postal greh namesto nas (Drugo pismo Korinčanom 5,21). Odkupila nas je »dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta« (Prvo Petrovo pismo 1,19).

   Jezusovo trpljenje na križu je pokazalo pogubno naravo greha, Božjo jezo nad grehom, krutost človeštva in hudičevo sovraštvo. Na Kalvariji je bilo hudiču dovoljeno, da stori najhujše sinu človekovemu, ko je postal Odrešenik velike množice, »ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov …« (gl. Razodetje 7,9). Hudič je morda mislil, da je dosegel veliko zmago, vendar je po križu Božji Sin premagal hudiča, greh in smrt. »Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven« (Evangelij po Janezu 12,31; prim. Pismo Kološanom 2,15).

   Jezus je trpel in umrl, da bi zagotovil odrešitev vsem, ki bodo verjeli. Jezus je trpel, ker je bil predan izpolnjevanju Očetove volje glede nas: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Evangelij po Luku 22,42). Kelih trpljenja Kristusu ni bil odvzet; izpil je vsega za nas. Jezus je trpel, ker ni bilo drugega načina, da bi bili mi odrešeni.

   Po milosti v veri, da je Jezus umrl na križu kot Božja popolna žrtev za greh in čez tri dni vstal od mrtvih, so tistim, ki verujejo vanj, odpuščeni grehi in imajo večno življenje. Veličastna dobra novica je, da je Bog sam zagotovil spravno žrtev za naše grehe in obudil Jezusa od mrtvih. »Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta. On je bil že pred stvarjenjem sveta spoznan, razodel pa se je poslednji čas za vas, ki po njem verujete v Boga, ki ga je obudil od mrtvih in mu dal slavo, tako da se vaša vera in upanje nanašata na Boga« (Prvo Petrovo pismo 1,18–21). Po Jezusu, Božjem Jagnjetu, kristjan položi svojo vero in upanje v Boga, tako da veruješ v in se zanašaš samo na Kristusovo spravno žrtev in vstajenje za odpuščanje svojih grehov. Bodimo Bogu hvaležni za vse kar nam je daroval. Živi pravično in po Božji Volji in bodi podoben Jezusu in spolnjuj Evangelij našega Odrešenika in Učenika Jezusa. Amen.

   Hvala Gospod Bog za Vse, kar si nam dal in daroval. Bog nam naj bo vedno milostljiv in usmiljen, zato Verujmo v Bogas in mu Zaupajmo. Božja Ljubezen, Božje Usmiljenje in Božja Dobrota vate zaupamo!

   Gotquestions et altro
    

   Odgovori
10. janez says:

    13. marca, 2025 at 9:08

    ALI NAJ BI BILI KRISTJANI STRPNI DO ATEISTOV IN VERSKIH PREPRIČANJ DRUGIH LJUDI?
    V našem času »(ne)strpnosti« se moralni relativizem slavi kot najvišja vrednota. Vse filozofije, ideje in verski sistemi imajo enako vrednost, pravi relativist, in so vredni enakega spoštovanja. Tisti, ki so bolj naklonjeni enemu verskemu sistemu v primerjavi z drugimi ali – še huje – ki trdijo, da poznajo absolutno resnico, veljajo za ozkosrčne, nerazsvetljene ali celo fanatične. Seveda različna verstva zagovarjajo medsebojno izključujoče trditve in relativist ne more logično uskladiti popolnih nasprotij. Na primer, Sveto pismo trdi: »Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, potem pa pride sodba« (Pismo Hebrejcem 9,27), medtem ko nekatera vzhodna verstva učijo o reinkarnaciji. Torej, ali umremo enkrat ali velikokrat? Obe učenji ne moreta biti resnični. Relativist v bistvu ponovno definira resnico, da bi ustvaril paradoksalen svet, kjer lahko soobstajajo mnogovrstne, nasprotujoče si »resnice«. Jezus je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Evangelij po Janezu 14,6). Kristjan je sprejel Resnico, in sicer ne samo kot koncept, ampak kot osebo Jezusa Kristusa. To priznavanje Resnice oddalji kristjana od današnje tako imenovane »odprtosti«, ker sledi Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Kristjan javno priznava, da je Jezus Umrl na križu na Golgoti in vstal od mrtvih (Pismo Rimljanom 10,9–10). Če resnično verjame v vstajenje, kako je lahko »odprt« za nevernikovo trditev, da Jezus ni nikoli vstal od mrtvih? Če bi kristjan zanikal jasno učenje Božje besede, bi s tem izdal Boga in ne bi sledil Nauku Jezusa Kristusa. Bodimo pozorni na to, da smo v naših primerih do zdaj navedli temelje krščanske vere. O nekaterih stvareh (na primer o Jezusovem telesnem vstajenju) se ne da razpravljati, ker so temelj krščanske Vere in naše Odrešitve. Druge stvari so morda odprte za razpravo, na primer: kdo je napisal Pismo Hebrejcem ali kakšna je bila narava Pavlovega »trna v mesu«. Izogibati pa bi se morali vključevanju v razprave o stvareh, ki so drugotnega pomena (Drugo pismo Timoteju 2,23; Pismo Titu 3,9).

    Tudi ko kristjan razpravlja oz. se pogovarja o pomembnih naukih, bi moral obvladovati samega sebe in izkazovati spoštovanje drugim, ki imajo svoja verska prepričanja in se po njih ravnajo in tiho ter pravično živijo. Nekaj je, če se ne strinjaš z nekim mnenjem; nekaj drugega pa je, če omalovažuješ človeka. Kdo pa sem jaz, da bom sodil, ker sodil bo Bog, ne mi grešni ljudje! Prav je, da smo sočutni, razumevajoči in strpni do drugih ljudi in jih spoštujemo, kljub razlikam! Trdno pa se moramo oklepati naše krščanske Verske Resnice, kot jo Uči Jezus Kristus, obenem pa izkazovati strpnost in usmiljenje tistim, ki dvomijo vanjo. Kot Jezus moramo biti polni milosti in resnice (Evangelij po Janezu 1,14). Izkazujmo našo Vero v Jezusa Kristusa s svojim Pravičnim, Bogaboječim in Usmiljenim Življenjem z gorečo Vero v Boga, z Molitvijo, Dobroto in služenjem Ubogim v Ljubezni do Boga. Peter je našel dobro ravnotežje med pravim odgovorom in ponižnostjo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem« (Prvo Petrovo pismo 3,15–16). Bog je na križu umrl za vse ljudi! Brez razlik! Marsikaj kar je prav v človeških očeh pa ni prav v Božjih Očeh, kar je za nas Skrivnost! Za marsikaj, kar je nam s človeško pametjo nerazumljivo, lahko obstaja kakšen Skrivnosten razlog za različen verski nagovor ljudi, ki ga pozna le Bog, ki je Usmiljen, Vsemogočen in Vseveden. Bog ljubi vse ljudi, ker drugače ne more. Bodimo podobni Jezusu tudi mi! Izkazujmo krščansko Vero v Boga z našim življenjem, Vero in Molitvijo! Ne sodimo in ne kritizirajmo nikogar, ker skrivnostna so Gospodova Pota! In ljudje razumemo marsikaj po človeški pameti, ki je subjektivna in ni vseobsegajoča, pravična in zato pravilna! Le Vsemogočna Božja Modrost, Ljubezen in Pravičnost sta zato pomembna!

    Častimo in Slavimo ter Ljubimo Boga in se mu nenehno za vse ponižno zahvaljujmo!

    Gotquestions, lastni doprinos premislekov et altro

    Addendum
    Tudi ateisti so lahko dobri ljudje, če dobro delajo, je poudaril papež Frančišek, ki je še enkrat pozval vse verujoče in neverujoče ljudi, naj stopijo skupaj. Poglavar Rimskokatoliške cerkve ponavadi vernike nagovori v pridigi po jutranji maši v svoji rezidenci, kjer ponavadi nastopi brez vnaprej pripravljenega govora. V tej pridigi pa je poudaril, da je Jezus odrešil tudi ateiste.”Tudi njih, vsakogar,” je poudaril po poročanju vatikanskega radija. “Vsi moramo delati dobro.” “Samo delajte dobro in prepričan sem, da bomo našli skupno točko,” je bil jasen papež Frančišek. V svojem odnosu do ateistov se novi papež močno razlikuje od svojega predhodnika, papeža Benedikta XVI., ki je zaradi svojih stališč do drugače verujočih izzval številne kritike. Papež Frančišek zbuja pozornost znotraj Cerkve in zunaj nje. Razprava analizira značilnosti njegove osebnosti, prav tako pa tudi poudarke, ki jih daje papeški službi in pastoralni dejavnosti. V komunikaciji z ljudmi daje prednost človeku, njegovim potrebam in pričakovanjem. Številna znamenja kažejo, da je (bil) in da ostaja vedno blizu današnjemu človeku, zlasti ubogemu, bolnemu, osamljenemu, revnemu in zapostavljenemu. Cerkev je poklicana prepričljivo oznanjati človeštvu »veselje evangelija« in »radost ljubezni«, kakor pričujeta njegovi apostolski spodbudi. Prizadevati si mora za pastoralno spreobrnjenje in iskati novih načinov za služenje človeku. Sprejela je misijonsko poslanstvo: oznanjati evangeljsko veselje, ki ga prinaša Božja beseda, z uboštvom duha služiti ubogim, v dialogu sprejemati današnjega človeka in ga spremljati na poti k Bogu, prenavljati pastoralne strukture in iskati nove poti k človeku. Ljubimo Boga in ljudi in delajmo Dobro! Bog bo sodil ne mi grešni ljudje, ki bodimo Dobri, Usmiljeni in Ponižni ter izžarevajmo Jezusa, kamor gremo ali kjer smo z Gorečo Vero in Molitvijo! Tudi izkazovanje Usmiljenja in Dobrote ter samaritanska pomoč in služenje ubogim in bolnim je Molitev!

    Papež Frančišek in Rafko Valenčič, Bogoslovni Vestnik 11/2016

    Kartuzijan Augustin Guillerand: Urejena ljubezen
    Prevečkrat si zamišljamo, da je krščanska nenavezanost v tem, da ne ljubiš ničesar. To je strašansko zgrešeno. Nikoli ni bilo bolj ljubečega srca, kot je Jezusovo srce; in naša srca se morajo oblikovati po njegovem vzorcu. Ljubiti – to je vélika in celo edina zapoved: To je prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem … in … svojega bližnjega … (prim. Mt 22, 37.39). Tu imamo ves evangelij in vse življenje in vsega Boga, ki je Deus-Caritas, Bog-Ljubezen. Je pa urejena ljubezen; ljubezen, ki naj živi in se priobčuje – zato pa žrtvuje vse, kar jo ovira, da bi se razdajala. To žrtvovanje je odtrgovanje/odvezovanje. Nenavezanost je torej negativni obraz navezanosti (ali ljubezni). Nenavezanost je red v ljubezni […]. Kadar Bog ljubezni živi v neki duši, ji daje ljubiti vsa bitja skladno s stopnjo njihovega deleža v sebi, ki je Bit. Duša jih mora ljubiti tako, kot jih ljubi Bog, to se pravi: kot se jim Bog daje. Ta dar neskončne Biti nekemu končnemu bitju je tisto, kar mu daje biti – in to je merilo za našo ljubezen. Naša ljubezen, odmerjena od samega Boga in od tega, kar o Njem zasledimo v njegovih bitjih, je urejena ljubezen. Poslej ni dovoljena nobena navezanost, ki ni v skladu s tem pravilom. Če duša v sebi odkrije kaj takega, bo navezanost krotila, ne pa odstranila. Na dnu vsega je zamisel o redu. Nenavezanost je pogoj za red, tako kot je red pogoj za ljubezen. Zato smemo reči: nenavezanost je urejena ljubezen. Prosimo Boga in molimo ga za Milost, da se vse prav postavi in uredi po Presveti Božji Volji. Kjer je Bog v središču življenja, tam gre vse prav.

    Odgovori