Članki za dušo

14.984 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   10. maja, 2025 at 10:51

   Papež Frančišek med kanonizacijo: Naj nam Gospod pomaga posnemati njihove zglede

   Naj nam Gospod pomaga posnemati njihove zglede »Drugo berilo nam je povedalo, da je “Božja beseda živa, učinkovita in ostra” (Heb 4,12). Prav tako je: Božja Beseda ni le skupek resnic ali spodbudna duhovna pripoved; ne, je živa Beseda, ki zadeva življenje, ki ga preoblikuje. Tam Jezus osebno, On, ki je živa Beseda Boga, govori na naše srce. Evangelij nas posebej vabi k srečanju z Gospodom, po zgledu ‘nekoga, ki je pritekel k njemu’ (prim. Mr 10,17). Lahko se poistovetimo s tistim človekom, čigar imena besedilo ne navede – skoraj kot bi predlagalo, da bi lahko predstavljal vsakega izmed nas. On vpraša Jezusa, kaj naj stori, da bo ‘deležen večnega življenja’ (v. 17). Sprašuje po življenju za vedno, po življenju v polnosti: kdo izmed nas ga ne bi želel? Vendar pa opazimo, da ga želi kakor dediščino, ki bi jo imel, kakor dobrino, ki se jo pridobi, osvoji z lastnimi močmi. Da bi posedoval to dobrino, je izpolnjeval zapovedi vse od svojega otroštva in za to, da bi dosegel cilj, je pripravljen izpolnjevati tudi druge; zato vpraša: ‘Kaj moram storiti, da bom imel?’

   Od izpolnjevanja zapovedi do zastonjske ljubezni in podaritve
   Jezusov odgovor ga potre. Jezus se ozre vanj in ga vzljubi (prim. v. 21) ter spremeni perspektivo: od izpolnjevanja zapovedi zato, da bi dobil plačilo, na zastonjsko in popolno ljubezen. Tisti nekdo je govoril v smislu povpraševanja in ponudbe, Jezus pa mu predlaga povest ljubezni. Reče mu, naj preide od izpolnjevanja zakonov na podaritev samega sebe; od tega, da bi delal zase, k temu, da bi bil z Njim. Poda mu oster predlog življenja: ‘Prodaj, kar imaš, in daj ubogim … in pridi ter hodi za menoj!’ (v. 21)

   Ne hodi za Jezusom le takrat, ko ti ugaja, išči ga vsak dan
   Tudi tebi Jezus pravi: ‘Pridi, hodi za menoj!’ Pridi: ne stoj na mestu, saj ni dovolj, da ne delaš nič slabega, za to, da bi bil Jezusov. Hodi za menoj: ne hodi za Jezusom le takrat, ko se ti ljubi ko ti ugaja, ampak ga išči vsak dan; ne bodi zadovoljen z izpolnjevanjem zapovedi, s tem, da daš malo miloščine in zmoliš kakšno molitev: najdi v Njem Boga, ki te vedno ljubi, smisel tvojega življenja, moč, da se daruješ.

   Pusti to, kar obtežuje srce, izprazni se dobrin
   Jezus pravi tudi: ‘Prodaj, kar imaš, in daj ubogim.’ Gospod ne teoretizira o revščini in bogastvu, ampak gre naravnost k življenju. Prosi te, da pustiš to, kar obtežuje srce, da se izprazniš dobrin. Saj če je srce polno dobrin, ne bo prostora za Gospoda, ki bo postal ena izmed drugih stvari. Zato je bogastvo nevarno in – Jezus pravi – da otežuje celo zveličanje. Ne zato, ker bi bil Bog strog, ne! Problem je z naše strani: to, da imamo preveč, da želimo preveč, nam duši srce in zato postajamo nesposobni ljubiti. Zato sv. Pavel spominja, da je ‘pohlep po denarju korenina vsega zla’ (1Tim 6,10). To vidimo: kjer se postavi v središče denar, ni prostora za Boga in ni prostora niti za človeka.

   Jezus da vse in zahteva vse
   Jezus je radikalen. On da vse in zahteva vse: da popolno ljubezen in zahteva nedeljeno srce. Tudi danes se nam daje kot živi Kruh; ali mu moremo dati v zameno drobtine? Njemu, ki je postal naš služabnik celo tako, da je šel za nas na križ, ne moremo odgovoriti le z izpolnjevanjem določenih zapovedi. Njemu, ki nam ponuja večno življenje, ne moremo dati le nekega delčka časa. Jezus se ne zadovolji z določenim ‘odstotkom’ ljubezni: ne moremo ga ljubiti 20, 50 ali 60-odstotno. Ali vse ali nič.

   Papež Frančišek

   Odgovori
2. janez says:

   9. maja, 2025 at 18:23

   Papež Frančišek: S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali oz. darovali drugim
   S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali »V evangeliju (glej Mr 13,24-32) Jezus želi poučiti svoje učence o prihodnjih dogodkih. To ni najprej govor o koncu sveta, ampak je prej povabilo k dobremu življenju v sedanjosti, k čuječnosti in stalni pripravljenosti, da bomo polagali račun o našem življenju, ko bomo k temu poklicani. Jezus pravi: ‘Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba’ (Mr 13,24-25).

   Edina luč bo Gospod Jezus
   Pri teh besedah pomislimo na prvo stran Prve Mojzesove knjige, kjer se nahaja pripoved o stvarjenju: sonce, luna, nebesna telesa, ki od vsega začetka svetijo v skladu s svojo ureditvijo in dajejo luč, kar je znamenje življenja, so v današnjem evangeljskem odlomku opisane v svojem propadanju, kako padajo v temo in kaos, kar je znamenje konca. Luč pa, ki bo sijala v tistem zadnjem dnevu, bo edina in nova: to bo luč Gospoda Jezusa, ki bo prišel v slavi z vsemi svetniki. Ob tistem srečanju bomo končno videli njegovo obličje v polni luči Trojice; obličje, ki žari v ljubezni in pred katerim se bo v celotni resnici pokazalo tudi vsako človeško bitje.

   Cilj je končno srečanje z Gospodom
   Zgodovina človeštva in tudi osebna zgodovina vsakega med nami, ne more biti razumljena kot preprosto sosledje besed in dejanj, ki nimajo nobenega smisla. Prav tako se je ne more razlagati v luči neke fatalistične vizije, kakor da bi že vse bilo določeno glede na usodo, ki odvzema vsak prostor svobode in s tem preprečuje izbire, ki so rezultat dejanske odločitve. V evangeliju Jezus pravi, da imata zgodovina ljudstev in zgodovina posameznikov cilj, ki ga morata doseči: končno srečanje z Gospodom. Ne poznamo ne časa ne načina, kako se bo to zgodilo. Gospod je poudaril, da tega ‘ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin’ (Mr 13,32). Vse je varovano v skrivnosti Očeta. Pa vendar poznamo temeljno načelo, s katerim se moramo soočiti. Jezus pravi: ‘Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle’ (Mr 13,31). Dejanska ključna točka je tole: tisti dan bo vsak med nami moral dojeti, če je beseda Božjega Sina razsvetlila njegovo osebno življenje ali pa ji je obrnil hrbet in raje zaupal svojim lastnim besedam. Bolj kot kadarkoli prej bo to trenutek, da se dokončno prepustimo Očetovi ljubezni in zaupamo v njegovo usmiljenje.

   S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali drugim
   Nihče ne more ubežati pred tem trenutkom. Zvijačnost, ki jo pogosto uporabimo pri našem obnašanju, da bi potrdili podobo, ki jo hočemo dati, ne bo več uporabna. Na isti način, moč denarja in ekonomskih sredstev, s katerimi mislimo, da lahko kupimo vse in vsakega, se ne bo več mogla uporabiti. S sabo ne bomo imeli ničesar drugega kot to, kar smo uresničili v tem življenju, ko smo verjeli njegovi besedi: vse in nič od tistega, kar smo živeli ali opustili. S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali drugim.

   Zatecimo se k priprošnji Device Marije, da nas spoznanje naše začasnosti na zemlji ne pahne v tesnobo, ampak naj nam bo poziv k odgovornosti do nas, do bližnjega in do celotnega sveta.«

   (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 18.11.2018)

   Odgovori
3. janez says:

   6. maja, 2025 at 15:21

   Molitev za našo ozdravitev, odpuščanje, osvoboditev od negativnih misli ter za okrepitev samopodobe in da najdem z Njegovo Pomočjo pravo Pot k Njemu

   Vse moje življenje, delo, skrbi in bolezen popolnoma predajam Bogu Stvarniku. On me je ustvaril in On me ima neskončno rad v svoji milost in dobroti in me podpira, zato mu zaupam, da mi bo pomagal k ozdravitvi in da bom v življenju srečen in zadovoljen. Do vseh znancev in ljudi imam odpuščajoč, ljubeč in dobrohoten odnos ter izžarevam v duši spokojnost in mir. Sem namreč otrok Boga, ki me ljubi in skrbi zame, za takšnega z napakami in pomanjkljivostmi, kakršen pač sem. Ko se v mojem umu in notranjosti pojavi kakšna bolečina, negotovost ali negativna misel povezana z jezo, zamero, strahom, samoosvobajanjem, jo takoj nadomestim z mislijo na Boga v meni in z pozitivno naravnanostjo.

   Vem, da z Njegovo milostjo in pomočjo učinkovito nadziram svoje misli in čustva v moji duši, saj sem del Neskončnega Duha in da mi bo pomagal pri moji ozdravitvi. Moje misli in čustva so sedaj umirjene, ubrane in konstruktivne ter ne razmišljajo več o nastalih negativnostih ter bolezni in zato trdno verujem v svojo ozdravitev z Njegovo pomočjo. V moj um odslej vstopajo samo pozitivna čustva in misli skozi cedilo Njegove neskončne dobrote in navzočnosti. Prinašajo mi svetlobo, bodrilne misli, harmonijo, zdravje in notranji mir.

   Če bi se spet začel počutiti negativno, z občutki, da sem bil odrinjen, ponižan in razžaljen, pa vem, da se bom takoj ustavil in si odločno rekel: » Poveličujem Božansko v sebi. Sem Njegov Otrok in Eno z Bogom svojim Stvarnikom. Biti Eno z Bogom pomeni biti v Milostni Večini, ko nikoli nisi sam. In če je Vsemogočni Bog na moji strani, le kdo je lahko proti meni in kdo mi lahko prepreči, da se pozdravim in spet ponovno zaživim polno življenje po Njegovi Milosti«?
   Postal sem po Njegovi milosti in dobroti gospodar vseh svojih misli, občutkov, čustev in odzivov. Ni drugega kot On – od jutranje zarje do večernega svita, ki mi daje moč in upanje za ozdravitev in prenovo. In v Njem smo tudi mi njegovi otroci, ki gremo na zemeljski poti proti Obali večnosti. Božja Ljubezen napolnjuje mojo dušo. Sem v skrivnem kotičku Njega. Njegova Dobrota in Usmiljenje me odslej spremljata sleherni dan mojega življenja, kajti za vedno prebivam v Njegovem varstvu in sem srečen, miren in spokojen. V Njem namreč premorem vse, ki mi daje vso Moč, Pogum in Energijo, da grem korak po korak smelo v novo Življenjsko obdobje ozdravitve in duhove prenove.

   Ta Molitev je moja čudežna preobrazba uma in srca ter ozdravitve, za katero verjamem, da mi prinaša odpuščanje, osvoboditev od negativnh misli ter okrepitev moje samopodobe in telesnega zdravja. Nemirno je moje srce Gospod Bog, vse dotlej, dokler ne počije in dokler se ne umiri v Tebi, ki mi daješ zdravje, moč, upanje in odrešitev.
   Ko se bom do sebe in do drugih ljubeznivo, strpno in spoštljivo obnašal, se bom cenil in spoštoval ter se bodo tudi drugi enako ljubeznivo, strpno in spoštljivo vedli do mene. Odtlej se ravnam po zlatem življenjskem pravilu: do drugih se vedem tako, kot bi rad, da se drug vedejo do mene; ravno tako se obnašam spoštljivo do sebe. Na enak način tudi razmišljam in govorim ter delam. Iskreno želim, da bi bil vsakdo v moji okolici od Njega blagoslovljen, miren in uspešen. Vedno sem in bom v odnosu z drugimi ljudmi ljubezniv, strpen, uglajen, veder in umirjen ter poln dobrote, z nasmehom. Božji mir mi preveva um, čustva in telo in mi vse to pomaga pri mojem zdravljenju. Ker se spoštujem in cenim, ter živim v harmoniji s seboj in z Naravo, me cenijo in spoštujejo tudi drugi ljudje in tudi sam sebe. Življenje me vedno bolj spoštuje in mi prinaša veselje in me obilno nagrajuje s srečo in radostjo v duši.

   Nepomembne stvari me več ne razdražijo in me ne vržejo iz tira, ker sem strpen in miren do različnosti drugih ljudi, pa tudi ker mirno in strpno sprejmem razne dogodke iz svojega okolja. Kadar pa na moja vrata uma in čustev spet nenadoma potrkajo razne skrbi, strahovi, dvomi ali kritike iz okolja, jih prežene moja vera v zdravje, dobroto, srečo, resnico in lepoto, ki jo daje in vzdržuje On, ki je naš Bog. Nobene negativne domneve, kritike ali besede ter mi prinaša upanje, mir in pozitivno energijo, s katero mi bo pomagal na moji Poti k preobrazbi in/ali ozdravitvi in da poiščem notranji mir, srečo in zadovoljstvo s tem, kar sem in kar imam. V Njem premorem vse kar potrebujem, ki mi daje moč in upanje ter mi kaže Pot. On je Naše Vse.

   Vir: Povzetki in podlage iz Dr. Joseph Murphy: Molitve za Ozdravitev in dr. Joe Vitale: »Gospod Bog oprosti, žal mi je, hvala, rad Te imam«

   Odgovori
4. janez says:

   4. maja, 2025 at 10:54

   BITI, DELATI, ŽIVETI IN HODITI V MILOSTI SVETEGA DUHA

   Se nam včasih zdi krščansko življenje težko in včasih zahtevno ali celo nemogoče? Da res je nemogoče je, ko poskušamo karkoli narediti sami s človeškimi močmi brez Boga in njegovega blagoslova in pomoči. Živeti krščansko življenje s svojo lastno močjo je podobno ladji na suhih tleh … Ne premakne se. Da bi ladja nekam prišla, mora biti na vodi, da se bo lahko premikala naprej z vesli, jadri ali motorjem. Tako je tudi z nami, ki vedno rabimo Boga. In da bi uživali v krščanskem življenju, se moramo najprej naučiti, kako se z Vero in Molitvijo umiriti in počivati v Bogu. Pavel je to vedel, ko je rekel: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Filipljanom 4,13). Skrivnost krščanskega je v tem, da Kristus živi v nas: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Galačanom 2,20). Ko je bil Jezus z učenci na zadnji večerji, jim je povedal, da jih bo zapustil, ampak da ne bodo ostali sami: »Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.« (Janez 16,7). Dan vam bo nekdo, ki vam bo omogočil pogumno živeti krščansko življenje – Sveti Duh. On ni samo usmerjevalna tabla na božanski poti: On je Kristusov Duh, ki je prišel in zdaj živi v vas.

   Sveti Duh je Tretja Božja Oseba ali Spiritus Sanctus je Bog, tako kot tudi Sin in Oče. Tu nastane lahko med laiki in verniki, zaradi naše pomanjkljive verske ter bogoslovne izobrazbe, pojmovni nesporazum in zmešnjava, če ljudje Svetega Duha ne vidijo in razumejo kot Božje osebe, kajti on ima osebnost. Je Božanska oseba z lastno voljo in čustvi. Sveti Duh ima vse lastnosti, ki jih imata tudi Sin in Oče. Je vsemogočen, vseveden, nespremenljiv in večen. On je tretja oseba Svete trojice, ki je en sam Bog. Sveti Duh je pomemben del kristjanovega življenja. Poglejmo si nekaj njegovih vlog in zakaj je tako pomemben. Sveti Duh obsodi naš greh in nam pove, da rabimo Kristusa (Janez 16,8–11). Sveto pismo razloži, da brez Svetega Duha in njegove pomoči ljudje mislijo, da je krščanstvo nesmisel/norost. (1 Korinčanom 1,18). Ljudje okrog vas morda mislijo, da je nesmiselno/noro narediti takšno zavezo s Kristusom! Mi pa je ne vidimo tako samo zato, ker vam Sveti Duh razkriva čudež Kristusovega življenja znotraj nas. Sveti Duh nam je dal novo življenje tako, da nas je prerodil. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh (Janez 3,6). Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rimljanom 5,5) Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8,16). Sveti Duh je naš učitelj in tisti, ki vse to omogoča. On vas vodi proti resnici Božje besede. On razsvetli Sveto pismo, tako da ga lahko razumete in uporabite to resnico (Janez 16,13–14), in daje duhovno moč ter učinkovitost vašemu pričevanju (Apostolska dela 1,8). On posreduje zate pred Očetom, ko ne veste, kaj in kako moliti. (Rimljanom 8,26–27). Sveti Duh je bil poslan od Kristusa, da vam omogoči živeti krščansko življenje! Kot je zapisal apostol Pavel, »prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa« (Rimljanom 8,11). Krščansko življenje je mogoče samo skozi moč Svetega Duha.

   Sveti Duh zato ni nekaj neuporabnega in nekoristnega – prav nasprotno, vse stvarstvo je po njegovem delovanju prerojeno in stvari nikoli ne pusti takih, kot so bile. Če razumemo, kdo Sveti Duh v resnici je in se mu ne upiramo (prim. Apd 7,51), se znajdemo sredi njegovega silovitega viharja (prim. Apd 2,2), ogreva nas z jeziki, podobnimi plamenom (prim. Apd 2,3). Še enkrat: če se mu ne upiramo in mu ne nasprotujemo, ker nas Duh v resnici preplavlja v silovitem viharju z obiljem svoje milosti; neskončno radodaren je, ko deli svoje Božje darove in tej njegovi neizmernosti lahko odgovorimo le po kapljicah. Če si pomagamo z izrazi iz tehnike, je Sveti Duh voznik, v avtomobilu pa sedimo mi. Sveti Duh je veter, jadra pa razvijamo mi. Zato brez Boga ne moremo storiti nič s le človeškimi močni. S to predstavo postane jasno, da o Svetem Duhu ni mogoče govoriti tako, da ga omejimo in točno določimo kdo je, ali iz spoznavanja njegovih darov, kajti Duh veje kjer hoče. Sveti Duh je s prispodobo in ponazoritev podoben vetru, ki je vsak trenutek drugačen … in nas osvobaja nevarnosti pretirane resnosti, prilagodljivosti, enoumja, mode, ustaljenih navad, brezvoljnosti, brezciljnosti, dvomov … Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ogrado! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!« Zato moramo na tej točki spoznavanja Svetega Duha biti pripravljeni pokazati, da želimo z njim sodelovati, zavestno in odgovorno delati, da bo ta veter in ta ogenj zajel tudi druge ljudi – tako, da ga bomo vsi dejavno in goreče v veri in zaupanju uresničevali v svojem življenju. Kaj konkretno pomeni sprejeti Svetega Duha: to pomerni da se mu pustimo da nas vodi, usmerja, da hodimo z njim, kot pravi sv. Pavel: »Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu (Gal 5,25). Veter Svetega Duha, ne piha na površju, ampak v skritih globinah človekove notranjosti, v globinah Cerkve in človeške skupnosti. Naj zapiha, ta sveži veter Svetega Duha, tudi v zatohle prostore naših cerkva in naših življenj. Naj se vse prenovi po Božji Milosti in Božji Dobroti!

   Delno povzeto po Gotquestions, povzeto na medmrežju delno po Steven Pogue, lastna razmišljanja in povzeto po Ognjišču, avtor Zvone Štrubelj; že objavljeno

   Pridi Sveti Duh!
   Ti si tisti, ki poživljaš,
   tisti, ki tolažiš, ogenj duše,
   živi notranji studenec, ljubezen.
   Ti si življenje našega življenja,
   ti si posvečevalec,
   ki si nas tolikokrat okrepil v zakramentih.
   Ti si Božji dotik, ki je odtisnil
   v naših dušah krščanski značaj.
   Ti si milina in hkrati moč
   pravega krščanskega življenja.
   Ti si Prijatelj, kateremu hočemo
   izkazovati svojo naklonjenost,
   spoštljivo tišino, voljno poslušnost,
   ljubeznivo darovanje in močno ljubezen. Amen
   (bl. Pavel VI.)

   Odgovori
5. janez says:

   4. maja, 2025 at 10:49

   Kateheza papeža Frančiška: Modrosti se ne moremo naučiti, ker je dar Svetega Duha (izvleček)

   Sveti Duh je življenjska limfa Cerkve in vsakega posameznega kristjana, je ljubezen Boga, ki iz našega srca naredi svoje bivališče in vstopi v občestvo z nami. »Sveti Duh je vedno z nami, vedno je v nas, v našem srcu,« je dejal papež Frančišek vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra. Duh sam je največji dar Boga in tistemu, ki ga sprejme, podeljuje raznovrstne duhovne darove. Cerkev jih pozna sedem – število, ki simbolično pomeni polnost, celoto. Sedmeri darovi Svetega Duha so: modrost, umnost, svet, moč, vednost, pobožnost in strah božji, je pojasnil papež in nato začel z razlago prvega, to je modrosti.

   Modrost – gledati z očmi Boga
   Pri modrosti kot daru Svetega Duha ne gre samo za človeško modrost, ki je sad znanja in izkušnje. Sveto pismo nam pripoveduje, da je Salomon, ko je bil kronan za kralja Izraela, Boga prosil za modrost. Modrost je ravno to, je dodal papež Frančišek, je »milost, da lahko vidimo vsako stvar z očmi Boga«. Pomeni videti vse, svet, situacije, probleme, z Božjimi očmi. Včasih namreč vidimo tako kot je nam všeč, v skladu z našim srcem, s sovraštvom, zavistjo. A to niso Božje oči, je pojasnjeval papež. »Modrost je tisto, kar Sveti Duh dela v nas, da bi vse stvari videli z očmi Boga. To je dar modrosti.« In ta dar prihaja iz zaupnosti z Bogom, iz tesnega odnosa z Bogom, odnosa otroka z Očetom. Ko smo v občestvu z Gospodom, Sveti Duh preoblikuje naše srce in mu omogoči zaznavati vso svojo toplino in ljubezen.

   Za modrost prositi Svetega Duha
   Sveti Duh torej kristjana naredi modrega, je papež nadaljeval katehezo. A to ne v smislu, da bi imel odgovor za vsako stvar, da bi vse vedel. Oseba ni modra v smislu kot je moder Bog, ampak v smislu, da pozna Boga: vé, kako Bog deluje, vé, kdaj nekaj prihaja od Boga in kdaj ne. »Srce modrega človeka ima okus in vonj po Bogu.« Takšne kristjane potrebujejo naše skupnosti, ko vse v njih govori o Bogu ter postane lepo in živo znamenje njegove navzočnosti in njegove ljubezni. Tega po Frančiškovih besedah ne moremo improvizirati in s tem se ne moremo sami oskrbeti. Je dar, ki ga Bog nameni tistim, ki so poslušni Svetemu Duhu. V sebi, v svojem srcu namreč imamo Svetega Duha, ki ga lahko poslušamo ali pa tudi ne. Če ga poslušamo, nas bo naučil to pot modrosti, podaril nam jo bo, da »bomo videli z Božjimi očmi, slišali z Božjimi ušesi, ljubili z Božjim srcem, presojali stvari z Božjo sodbo«. To modrost lahko imamo, a zanjo moramo prositi Svetega Duha. Papež Frančišek je kot primer navedel odnose med starši in otroki ter odnos med zakoncema, kjer je tudi pogosto potrebna modrost, povezana s potrpežljivostjo, odpuščanjem, pomiritvijo. »Tega se ne naučimo, to je poklon Svetega Duha,« je dodal. »Zato moramo prositi Gospoda, da nam da Svetega Duha in dar modrosti, tiste modrosti Boga, ki nas uči gledati z Božjimi očmi, čutiti z Božjim srcem in govoriti z Božjimi besedami.« S to modrostjo moramo iti naprej, graditi družine in graditi Cerkev, tako da se bomo vsi posvetili. »Prosimo danes za dar modrosti,« je sveti oče povabil ob koncu kateheze, »prosimo Marijo, ki je sedež modrosti, naj nam podari to milost.«

   VATIKAN, sreda, 9. april 2014, kateheza papeža Frančiška

   Odgovori
6. janez says:

   3. maja, 2025 at 17:17

   Papež Frančišek: pridiga o Božjem kraljestvu

   Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta
   Jezus je najprej odgovoril, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« (v. 36). Potem pa je potrdil: »Ti praviš: Kralj sem« (v. 37). Iz vsega Jezusovega življenja je razvidno, da On nima političnih ambicij. Spomnimo se, da je bila po pomnožitvi kruha množica navdušena nad čudežem in ga je hotela razglasiti za kralja, da bi vrgla rimsko oblast in vzpostavila izraelsko kraljestvo. Toda za Jezusa je kraljestvo nekaj drugega, ki se prav gotovo ne udejanji z uporom, nasiljem in močjo orožja. Zato se je sam umaknil na goro, da bi molil (prim. Jn 6,5-15). Sedaj, ko odgovarja Pilatu, mu da vedeti, da se njegovi učenci niso bojevali in ga branili. Pravi: »Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.«

   Božje kraljestvo je utemeljeno na ljubezni
   Jezus hoče dati razumeti, da je nad politično oblastjo še ena druga veliko večja in se je ne doseže s človeškimi sredstvi. On je prišel na zemljo, da bi izvajal to oblast, ki je ljubezen in bi pričeval za resnico (prim. v. 37). Gre za božansko resnico, ki je dejansko osrednje sporočilo evangelija: »Bog je ljubezen« (1Jn 4,8) in hoče vzpostaviti na svetu svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru. Jezus je kralj tega kraljestva, ki se razteza vse do konca časov. Zgodovina nas uči, da so kraljestva, utemeljena na moči orožja in goljufije, krhka in prej ali slej razpadejo. Toda Božje kraljestvo pa je utemeljeno na ljubezni ter se zakorenini v srce. Božje kraljestvo se zakorenini v srce in tistemu, ki ga sprejme, podeli mir, svobodo in polnost življenja. Vsi mi hočemo mir, vsi mi hočemo svobodo, vsi mi hočemo polnost. Kako se to stori? Pusti, da se Božja ljubezen, Božje kraljestvo, Jezusova ljubezen ukorenini v tvojem srcu in imel boš mir, imel boš svobodo in imel boš polnost. Toda ne smemo pozabiti, da Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta. On bo lahko dal novi smisel našemu življenju, ki je včasih postavljeno na težko preizkušnjo tudi zaradi naših napak ter naših grehov, vendar samo pod pogojem, da ne sledimo logikam tega sveta in njegovim »kraljem«.

   Kaj je nebeško kraljestvo?
   Jezus se ne trudi, da bi to razložil. Oznanja ga od začetka svojega evangelija. ‘Nebeško kraljestvo je blizu.’ Tudi danes je blizu. Vendar ga nikoli naravnost ne pokaže, temveč posredno preko delovanja gospodarja, kralja, desetih devic… Preko prilik in primer nam pusti, da ga zaslutimo. Pokaže pa na učinke, da je nebeško kraljestvo sposobno spremeniti svet; kot kvas, ki je skrit v testu, kot majhno in ponižno gorčično seme, ki pa postane veliko kot drevo. Po dveh prilikah, o katerih želimo razmišljati, lahko razumemo, da je Božje kraljestvo navzoče v Jezusu osebno. On je skriti zaklad in dragoceni biser. Razumljivo je kmetovo in trgovčevo veselje: našla sta! To je veselje vsakega od nas, ko odkrijemo Jezusovo bližino in navzočnost v našem življenju. To je navzočnost, ki spreminja bivanje in nas odpira za potrebe bratov. To je navzočnost, ki nas vabi sprejeti vsako drugo navzočnost, tudi tisto od tujca in begunca. Je sprejemajoča navzočnost, vesela navzočnost, rodovitna navzočnost. Tako je kraljestvo v nas.

   Kako najti Božje kraljestvo?
   Vi bi me lahko vprašali; lahko bi me kdo vprašal: ‘Toda oče, kako najti Božje kraljestvo?’ Vsak od nas ima posebno pot. Vsakdo ima v življenju svojo pot. Za nekoga je srečanje z Jezusom dolgo pričakovano, želeno in iskano, kakor je predstavljeno v priliki o trgovcu, ki kroži po svetu, da bi našel nekaj vrednega. Drugim se zgodi nenadoma, skoraj po naključju, kakor v priliki o kmetu. To nas spominja, da se Bog vsekakor pusti srečati, saj je on tisti, ki se prvi želi srečati z nami in je prvi, ki išče, da bi nas srečal. Prišel je namreč, da bi bil ‘Bog z nami’. In Jezus je med nami, danes je tu. On je namreč rekel: ‘Kadar ste zbrani v mojem imenu, sem jaz med vami.’ Gospod je tukaj, je z nami, je med nami. On je, ki nas išče in se pusti najti tudi tistemu, ki ga ne išče. On je, ki nas išče in se pusti najti. Včasih se pusti najti na nenavadnih krajih in v nepričakovanih trenutkih. Ko pa najdemo Jezusa, smo očarani, prevzeti in z veseljem opustimo naš običajen, včasih pust in brezvoljen način življenja, da objamemo evangelij in se pustimo voditi novi logiki ljubezni ter ponižnemu in nesebičnemu služenju ljudem.

   Papež Frančišek

   Odgovori
7. janez says:

   1. maja, 2025 at 22:15

   ALETEIA: PREDLOG NEKATERIH NAČINOV, S KATERIMI LAHKO VSAK DAN SLAVIMO BOGA

   “Vsakega, ki ima ime po meni, sem sebi v slavo ustvaril, upodobil in naredil,” pravi Bog

   Največji dosežek, ki ga lahko dosežemo v življenju, je živeti za Božjo slavo, piše Rick Warren, avtor knjige Življenje z namenom. S tem ko izpolnjujemo svoj namen na zemlji, častimo Boga. Ptice ga slavijo z letanjem in čivkanjem ter prelepim petjem, ki razveseljujejo in polepšajo ure . Celo drobna mravljica in čebela, ki nabira v gozdu in travnikih slavita Boga, ko izpolnjujeta namen, s katerim je bila ustvarjena. Bog je iz Ljubezni ustvaril Človeka in Naravo ter vse Stvarstvo ter Nas Neskončni Ljubi kot naš Oče. Na Vsakem Koraku srečamo smotrnost v Naravi in Stvarstvu. Vse Slavi in Časti Boga Stvarnika, Učenika in Odrešenika. Kaj pa mi? Smo Bogu Hvaležni za vse kar imamo in kar smo in se mu za vse Zahvaljujemo in ga Častimo s Pravičnim Življenjem in Hojo za Kristusom?

   Boga lahko slavimo na naslednjih pet načinov:

   1) Tako, da ga častimo
   Češčenje je naša prva odgovornost do Boga. To najbolje počnemo tako, da pri tem uživamo. Češčenje je veliko več kot le hvalnice, pesmi in prošnje k Bogu. Bog želi, da so spodbude za češčenje ljubezen, hvaležnost in veselje, ne pa občutek dolžnosti. V Bogu moramo uživati, ga ljubiti in se mu dati na razpolago, da nas lahko uporabi za svoje namene. Ko živimo z in za Božjo slavo, ko smo usmiljeni, dobri in pravični, postane vse, kar počnemo, dejanje češčenja.

   2) Tako, da ljubimo druge
   Slediti Kristusu ni le stvar verovanja, temveč zajema tudi pripadnost in veselje, kako ljubiti Božjo družino. Pavel je rekel: “Sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas v Božjo slavo.” Naša odgovornost je, da se naučimo ljubiti tako, kot ljubi Bog.

   3) Tako, da postajamo podobni Kristusu
   Bog želi, da rastemo in postanemo duhovno zreli. Duhovna zrelost pomeni, da v načinu razmišljanja, čustvovanja in ravnanja postajamo podobni Jezusu. Za spreminjanje svojih slabih navad in lastnosti poleg trdne volje potrebujemo tudi močno oporo, ki jo najdemo v molitvi.

   4) Tako, da s svojimi darovi in talenti pomagamo in služimo drugim
   Vsak od nas je prejel edinstvene talente, darove, spretnosti in sposobnosti, kar ni naključje. Bog nam jih ni dal zato, da bi jih uporabljali za sebične namene, temveč da bi koristili drugim. Tako kot so jih drugi dobili, da bi koristili nam. In ko pomagamo drugim in jim služimo, pomagamo sebi in Bog nam bo poplačal našo Usmiljenje in Dobroto.

   5) Tako, da o Njem pripovedujemo drugim z lastnim zgledom
   Bog želi, da svoje doživljanje njegove ljubezni delimo z drugimi verujočimi in predvsem s tistimi, ki ga še ne poznajo. To ne pomeni, da ga predstavljamo na vsiljiv način in z nestrpnostjo. O njem bo najbolje pričalo vsako majhno dejanje, ki ga bomo storili z ljubeznijo. Če želimo s svojim življenjem slaviti Boga, to od nas zahteva tudi spremembo prioritet, odnosov in urnika. Včasih to pomeni, da bomo morali namesto lažje izbrati težjo pot. Odločiti se moramo, ali bomo živeli za lastne cilje, udobje in zadovoljstvo ali pa bomo s pomočjo Božje slave stremeli k obljubljeni nagradi v nebesih. Pravzaprav je le to življenje, vse drugo pa životarjenje. Bog je Usmiljen in Dober in vse kar se zgodi, se zgodi z Namenom, ne po človeški Volji, ampak po Njegovi Volji. Zato bodimo pravični in usmiljeni, odpuščajmo drugim in prinašajmo ljudem Veselje Evangelija in Božjo Luč Upanja in dajmo tihi zgled drugim. In karkoli boste storili kateremukoli od mojih najmanjših boste storili Meni, je rekel Jezus v Evangeliju, Matej 25,40.

   Medmrežje Aleteia

   Odgovori
8. janez says:

   30. aprila, 2025 at 17:56

   Sreda, 30. april 2025: Obsodba pa je v tem, da je prišla luč na svet, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč
   Obsodba pa je v tem, da je prišla luč na svet, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč

   Bog nas ljubi in ljubi nas – kot pravi nek svetnik – z norostjo. Ljubi nas. Tako je ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina. Dal je svojega Sina, poslal je svojega Sina in poslal ga je, da bi umrl na križu. Vsakokrat ko gledamo križ (razpelo), najdemo to ljubezen. Križ je ravno velika knjiga o Božji ljubezni. Ni nek predmet, ki ga postavimo sem ali ga postavimo tja, lepši, ne preveč let, bolj star, bolj moderen … ne. Je ravno izraz Božje ljubezni. Bog nas je ljubil tako: poslal je svojega Sina, ki se je iz ljubezni izničil vse do smrti na križu.

   Koliko ljudi, koliko kristjanov preživi čas, ko gleda križ. In tu najdejo vse, kajti razumeli so. Sveti Duh jim je dal razumeti, da je tukaj vsa znanost, vsa Božja ljubezen, vsa krščanska modrost. A resnična utemeljitev, najlepši način razmišljanja, ki tudi najbolje vse razloži, je Kristusov križ, je križani Kristus, ki je pohujšanje in norost, vendar pa je življenje. In to je Božja ljubezen.Gledati križ v tišini, gledati rane, gledati Jezusovo srce, gledati vse skupaj. Križani Kristus, Božji Sin, izničeni, ponižani … iz ljubezni.

   Druga točka, ki nam bo prav tako pomagala, je: Luč je prišla na svet, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč, zakaj njih dela so bila hudobna. Jezus vzame tudi to luč. Obstajajo ljudje, tudi mi smo to včasih, ki ne morejo živeti v luči, saj so navajeni na temo. Luč jih slepi, nezmožni so videti. Premikati se znajo samo v temi. Tudi mi, ko smo v grehu, smo v tem stanju. Ne prenesemo luči.

   Lagodnejše nam je živeti v temi. Luč nas klofuta, pokaže nam tisto, kar nočemo videti. A najslabše je, da so se oči, oči duše, ki so tako dolgo živele v temi, nanjo navadile do te točke, da ne poznajo več luči. Izgubiti občutek za luč, ker se navadim bolj na temo. Mi, ko smo v stanju greha, v stanju oddaljitve od Gospoda, postanemo slepi in se bolje počutimo v temi. In tako hodimo, ne da bi videli, kakor slepci, premikamo se, kakor pač lahko.

   Pustimo, da ljubezen Boga, ki je poslal Jezusa, da nas reši, vstopi v nas; in da luč, ki jo prinaša Jezus, luč Duha, vstopi v nas in nam pomaga videti stvari z lučjo Boga, z resnično lučjo in ne s temo, ki nam jo daje gospodar teme.

   Dvoje je danes. Ljubezen Boga v Kristusu na križu. In vprašanje, ki si ga lahko postavimo: Ali hodim v luči ali hodim v temi?

   Pridi in poglej, pripravil: Ervin Mozetič

   Odgovori
9. janez says:

   29. aprila, 2025 at 1:13

   Papež Frančišek: Bog nam vedno odpušča. Tudi mi smo dolžni vedno odpuščati (Vir: Radio Vatikan)
   »Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek današnje nedelje (prim. Mt 18, 21-35) nam ponuja pouk o odpuščanju, ki ne zanika povzročeno krivico, ampak prizna, da je človeško bitje, ustvarjeno po Božji podobi, veliko večje od povzročenega zla.« S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor na 24. nedeljo med letom z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.

   Petrovo vprašanje
   Sveti Peter je vprašal Jezusa: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« (v. 21). Petru se je zdelo že največ sedemkrat odpustiti isti osebi, nam se morda zdi že veliko odpustiti dvakrat. Toda Jezus je odgovoril: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (v. 22), oziroma vedno. Tu moraš vedno odpuščati. To je potrdil s pripovedjo prilike o usmiljenjem kralju ter o neusmiljenem služabniku, v kateri je pokazal neskladnost tistega, ki mu je bilo najprej odpuščeno, a je potem zavrnil, da bi odpustil.

   Pouk prilike o velikodušnem kralju
   Kralj iz prilike je velikodušen človek, ki je iz sočutja odpustil ogromen dolg ‘deset tisoč talentov’, služabniku, ki ga je to prosil. Toda ta isti služabnik je kmalu zatem srečal drugega soslužabnika, ki mu je bil dolžan sto denarijev, torej veliko manj, se do njega vedel neusmiljeno, saj ga je vrgel v ječo. Takšno neskladno držo tega služabnika imamo tudi mi, ko zavračamo odpuščanje našim bratom in sestram. Medtem ko je kralj iz prilike podoba Boga, ki nas ljubi z ljubeznijo tako bogato z usmiljenjem, da nas nenehno sprejema, ljubi in nam odpušča.

   Bog nam je dal zgled odpuščanja
   Vse od našega krsta naprej nam je Bog odpustil ter nam oprostil plačila nezmožen dolg: izvirni greh. To je bilo prvič, zatem nam s svojim brezmejnim usmiljenjem odpušča vse naše krivde, če le pokažemo najmanjše znamenje kesanja. Bog je tako usmiljen. Ko smo skušani, da zapremo svoje srce pred tistim, ki nas je užalil, a nas prosi odpuščanja, se spomnimo besed nebeškega Očeta neusmiljenemu služabniku: »Ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz tebe usmilil?« (vv. 32-33). Vsakdo, ki je skusil veselje, mir in notranjo svobodo, izhajajočo iz tega, da mu je bilo odpuščeno, se lahko odpre možnosti, da prav tako on odpušča.

   Jezus je nauk prilike vključil v Oče naš
   V molitev Oče naš je Jezus hotel vključiti isti nauk te prilike. Neposredno je povezal odpuščanje, ki ga prosimo Boga, z odpuščanjem, ki ga moramo dati našim bratom in sestram: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Božje odpuščanje je znamenje prekomerne ljubezni do vsakega izmed nas. Ta ljubezen nas pušča svobodne, da se lahko oddaljimo, kot je to storil izgubljeni sin, a ki vsak dan čaka na našo vrnitev. To je ljubezen drznega pastirja do izgubljene ovce. To je nežnost, ki sprejme vsakega grešnika, ki trka na njegova vrata. Nebeški Oče je poln ljubezni in nam jo želi ponuditi, vendar tega ne more storiti, če zapremo svoje srce za ljubezen do drugega.

   Devica Marija naj nam pomaga, da se bomo vedno bolj zavedali zastonjskosti in veličine Božjega odpuščanja in postali vedno bolj usmiljeni kot je On, dobri Oče, počasen za jezo in velik v ljubezni.

   Radio Vatikan

   Odgovori
10. janez says:

    29. aprila, 2025 at 1:13

    Radio Ognjišče: Papež Frančišek: Če v našem srcu ni usmiljenja in veselja ob odpuščanju, nismo v občestvu z Bogom
    15.09.2013, 14:52

    V 15. poglavju evangelija po Luku najdemo tri prilike, ki govorijo o usmiljenju. Prva pripoveduje o izgubljeni ovci, druga o izgubljenem denarju in tretja – najdaljša – o očetu in dveh sinovih: o „izgubljenem“ sinu in o sinu, ki se je imel za pravičnega. Vse tri prilike hkrati govorijo tudi o Božjem veselju.„Česa pa se pravzaprav Bog veseli?“ To vprašanje je papež Frančišek danes opoldne zastavil množici zbrani na Trgu sv. Petra v Vatikanu ob začetku nagovora pred molitvijo angelovega čaščenja.

    Papež Frančišek je prisotne povabil k razmisleku o Božjem veselju in na vprašanje, česa se Bog veseli, z gotovostjo kar sam odgovoril, da je Božje veselje v odpuščanju. Gre za veselje pastirja, ki znova najde svojo ovčico; za veselje žene, ki najde svoj kovanec ter za veselje očeta, ki zopet sprejme v svojo hišo sina, ki je bil izgubljen in kakor mrtev in je zdaj živ.

    Sveti oče je zatrdil, da je v omenjenem sporočilu zaobjet ves evangelij in vsa vsebina krščanstva. Usmiljenje namreč ni zgolj čustvo, temveč je usmiljenje resnična moč, ki more rešiti človeka in svet od „rakave tvorbe“, ki je greh, oz. moralno in duhovno zlo. Samo ljubezen zmore zapolniti praznine in žrela negativnosti, ki jih v srcih in v zgodovini odpira zlo.

    Jezus pa je samo usmiljenje, je Bog, ki je postal človek. Spoštuje naše svobodne odločitve in nam hkrati ostaja vedno zvest. Ko se znova vrnemo k njemu, nas sprejme v svojo hišo, saj nas vedno pričakuje z ljubeznijo. Bog, ki je veselje, se razveseli vsakega grešnika, ki se vrne k njemu in prosi za odpuščanje. Nato je sveti oče opozoril na nevarnost: „V čem pa je nevarnost? Nevarnost je v tem, da si domišljamo, da smo pravični in obsojamo druge. Obsojamo tudi Boga, ker mislimo, da bi moral grešnike kaznovati, obsoditi jih na smrt in jim ne odpuščati. Če je tako, potem smo dejansko v nevarnosti, da ostanemo zunaj Očetove hiše! ….Če v našem srcu ni usmiljenja in veselja ob odpuščanju, nismo v občestvu z Bogom, saj je prav ljubezen, ki odrešuje in ne samo izpolnjevanje predpisov. Ljubezen do Boga in do bližnjega daje polnost vsem zapovedim.“

    Če živimo po načelu “oko za oko, zob za zob”, se ne moremo osvoboditi ujetosti v zlo. Hudič je prebrisan in nas slepi z ukano, da lahko sebe in svet odrešimo samo s sovjo človeško pravičnostjo. Dejansko pa nas lahko reši samo Božja pravičnost; in ta Božja pravičnost se je razodela na Križu. Najvišje dejanje Božje pravičnosti je to, da je za nas dal življenje! S tem je enkrat za vselej premagal Satna. Jezus pa nas vabi, naj bomo usmiljeni, kakor je usmiljen naš nebeški Oče (prim. Lk 6,36). Pri tem naj nam pomaga Marija, ki je Mati Usmiljenja, je svoj opoldanski nagovor skleni sveti oče.

    https://radio.ognjisce.si/sl/146/aktualno/11659/video-papez-francisek-ce-v-nasem-srcu-ni-usmiljenja-in-veselja-ob-odpuscanju-nismo-v-obcestvu-z-bogom.htm

    Odgovori