Članki za dušo

14.977 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   10. junija, 2025 at 10:49

   ALI SPADAMO MED TISTE OSEBE, KI HOČEJO, DA SE DRUGI UKLONIJO NAŠEMU NAČINU MIŠLJENJA? MORALO BI BITI TAKO … TREBA BI BILO STORITI TO IN TO … PRETIRANA TEŽNJA K VZTRAJANJU PRI LASTNEM STALIŠČU LAHKO KAŽE NA UMSKO RIGIDNOST.

   Nekateri trenutki so še posebej prikladni za obnavljanje želje po ponižnosti. Na primer, ko nekdo napreduje ali ko pride na položaj, ki je opazen v javnosti. Takrat je pravi čas za odločitve, ki odsevajo krščanski slog dela: sprejeti to delovno mesto kot priložnost, ki nam jo Bog daje, da bi še bolj služili; zavračanje vseh nepotrebnih osebnih privilegijev; okrepitev naše pozornosti do šibkejših brez podleganja skušnjavi, da bi nanje pozabili sedaj, ko se človek druži z ljudmi, ki so mu bili prej nedostopni. Tedaj je tudi pravi trenutek za to, da človek daje zgled nenavezanosti na zaslužek in časti, ki jih prinaša ta položaj ali služba, da ne pripisuje velikega pomena aplavzom, ki so jih deležni ljudje na vodilnih položajih, in da je namesto tega odprt za kritike, ki grejo običajno mimo manj opažene in ki vsebujejo pokazatelje resnice. To preprostost je pri delu mogoče pokazati na številne načine: tako da se nasmehnemo samemu sebi, ko se na primer zalotimo pri tem, da neučakano raziskujemo, ali smo se pojavili na kakšni objavljeni fotografiji in če nas kdo citira v kakšnem besedilu; da premagamo težnjo po tem, da bi vsepovsod hoteli dodati svoj podpis, ali po napihovanju kakšnega problema, četudi nas nihče ni prosil za nasvet pri njegovem razreševanju, kakor da bi se morali vedno vsi posvetovati z nami …
   Naučiti se odrekanja lastnemu mnenju
   V službenem, družinskem in celo razvedrilnem okolju se ljudje srečujejo na sestankih, kjer si izmenjujejo svoja stališča, ki so lahko tudi med seboj nasprotna. Ali spadamo med tiste osebe, ki hočejo, da se drugi uklonijo našemu načinu mišljenja? Moralo bi biti tako … Treba bi bilo storiti to in to … Pretirana težnja k vztrajanju pri lastnem stališču lahko kaže na umsko rigidnost. Popuščanje brez dvoma ni nekaj avtomatskega, vendar gotovo marsikdaj dokazuje, da človek na stvari gleda razumno. Izkoriščanje priložnosti, ko se odrečemo lastnemu mnenju, je nekaj všečnega v božjih očeh.[14] S to znamenito mislijo je Benedikt XVI. ob neki priložnosti razložil žalostni preobrat, ki se je zgodil Tertulijanu v zadnjih letih njegovega življenja: »Kadar človek vidi samo veličino lastnega mišljenja, se naposled izgubi ravno ta veličina.«[15]

   Včasih je potrebno poslušati mlajše, manj izkušene ljudi, ki pa morda imajo več darú umevanja in srca ali ki so na položaju, kjer imajo pomoč božje milosti. Gotovo nikomur ne bi bilo všeč, če bi vzbujal vtis, da je neumnež ali brez srca, toda če nas zelo skrbi, kaj si drugi mislijo o nas, pomeni, da nam manjka ponižnosti. Življenje Jezusa Kristusa, Božjega Sina, je neizmeren poduk za vsakega kristjana z odgovornostjo, ki ji svet pripisuje določeno težo. Ob zmagoslavnih vzklikih v Jeruzalemu Kralj vseh kraljev ni pozabil, da ga bodo križali in da je tudi trpeči Služabnik (prim. Jn 12,12-19).

   Kralj sv. Ludvik je svojemu sinu svetoval, naj, če bo nekoč postal kralj, na zasedanjih kraljevega svéta ne brani silovito svojega mnenja, ne da bi prej poslušal druge: »Člani tvojega svéta bi se lahko bali tega, da ti nasprotujejo, česar pa si ni dobro želeti.«[16] Zelo koristno se je naučiti, da ne podajamo svojega mnenja lahkomiselno, zlasti če pri tem nimamo končne odgovornosti in če ne poznamo ozadja zadeve, poleg tega, da nimamo posebne stanovske milosti in podatkov, ki jih ima tisti, ki je postavljen na oblast. Po drugi strani je prav tako kot umerjenost in premišljenost pomembna tudi pripravljenost na to, da se svojemu mnenju odrečemo plemenito in velikodušno: včasih je treba udejanjati krepost razumnosti, da bi mogli poslušati svetovalce in spremeniti lastno mnenje, in v tem se pokaže, kako ponižnost in zdrava pamet človeka naredita velikega in bolj učinkovitega. Razumnost pri presojanju stopi v ospredje, kadar delamo v skupini: ko v skupini združimo moči, razdelamo kakšen razmislek in skupaj z drugimi pridemo do odločitve – vse to je prav tako udejanjanje ponižnosti in razuma.

   Ponižnost nekoristnega služabnika
   Pri pastoralnih iniciativah, po župnijah, v dobrodelnih združenjih, pri projektih za pomoč priseljencem pogostokrat rešitve problemov niso očitne oziroma preprosto obstaja več načinov za spoprijemanje z njimi. Ponižna drža človeka vodi, da izrazi svoje mnenje, da primerno opozori, če se mu zdi kaj nejasno, in da sprejme celo drugačno usmeritev od tiste, ki si jo je zamislil, ter zaupa, da božja milost podpira tiste, ki vršijo svojo funkcijo s poštenim namenom in imajo na razpolago tudi pomoč strokovnjakov na konkretnih področjih. Malokdo govori o tem, da je Katoliška cerkev v svoji dragoceni skupni ponižnosti ustanova, ki po vsem svetu poživlja največ iniciativ v pomoč revnim in bolnikom. Ravno v božjem ljudstvu, kjer sobivata človeško in božje, je ponižnost še posebej potrebna. Kako lepo je, če človek hrepeni, da bi bil ovojnica, ki se zavrže, ko je pismo prebrano, ali šivanka, ki vdene nit ter izgine, ko je svoje poslanstvo izpolnila! Gospod nas vabi, naj rečemo: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10). Tako se bo duhovnik držal ponižnosti, s pomočjo katere se bo »naučil ne ravnati se po modi«,[17] da ne bo iskal vedno zadnjih novosti in ne bo v vsem skušal prednjačiti; da bo skoraj nagonsko zavračal držo glavnega junaka, ki zlahka s seboj prinese miselnost nekoga, ki se ima za lastnika duš. Enako tudi vernik laik, če je ponižen, spoštuje posvečene nositelje cerkvene službe zaradi tega, kar predstavljajo: ne kritizira svojega župnika oziroma duhovnikov na sploh, temveč jim na diskreten način pomaga. Noetova sinova sta pokrila nagoto svojega pijanega očeta (prim. 1 Mz 9,23). »Kot dobri Noetovi sinovi, prekrij z ogrinjalom usmiljenja napake, ki bi jih videl pri svojem očetu duhovniku.«[18] Sv. Tomaž More je to zgodbo pripisoval celo rimskemu papežu, za katerega bi moralo krščansko ljudstvo moliti …, namesto da ga je preganjalo![19]

   Čas je od Boga: vera in ponižnost
   »Pričevanje Svetega pisma je enodušno: Skrb božje previdnosti za stvarstvo je konkretna in neposredna; nanaša se na vse, od najmanjših reči do velikih dogodkov sveta in zgodovine. Svete knjige z močjo zatrjujejo absolutno suverenost Boga v potekanju dogajanj: ‘Naš Bog je vendar v nebesih, stori vse, karkoli hoče’ (Ps 115,3); in o Kristusu je rečeno: ‘Če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl’ (Raz 3,7); ‘V človekovem srcu je mnogo načrtov, a sklep Gospodov uspe’ (Prg 19,21).«[20] Da pa bi lažje vstopili v to obzorje, nam je nadvse v pomoč duhovno vodstvo. Sveti Duh potrpežljivo deluje in računa z minevanjem časa: nasvet, ki ga duša prejme, si mora v njej utreti svojo pot. Bog pričakuje ponižnost ušesa, pozornega na njegov glas; tedaj je mogoče izluščiti osebno korist iz pridig, ki jih poslušamo v svojih župnijah, ne samo da bi se kaj naučili, ampak predvsem da bi napredovali. Zato si lahko pri kakšnem izobraževalnem govoru ali premišljevalni molitvi kaj zabeležimo, da bi se pozneje o tem pogovorili z nekom, ki dobro pozna našo dušo – tudi to pomeni prepoznati glas Svetega Duha.

   Vera in ponižnost gresta z roko v roki: na našem romanju proti nebeški domovini moramo pustiti Gospodu, da nas vodi, tako da se zatekamo k Njemu in poslušamo njegovo besedo.[21] Umirjeno branje Stare in Nove zaveze skupaj s teološko-duhovnimi opombami nam pomaga razumeti, kaj nam Bog sporoča v vsakem trenutku, ko nas vabi k spreobrnjenju: »Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod« (Iz 55,8; prim. Rim 11,33). Ponižnost vere poklekne pred Kristusom, navzočim v evharistiji, in kakor betlehemski pastirji počasti učlovečeno Besedo. To je doživela sv. Terezija Benedikta od Križa, Edith Stein: nikdar ni pozabila neke ženske, ki je s svojo nakupovalno vrečko stopila v cerkev ter pokleknila, da bi v zaupnem pogovoru z Bogom opravila svojo molitev.[22]

   Ponižnost nam pomaga živeti sedanji trenutek brez obremenjenosti s prihodnostjo, kajti kristjani spadamo med tiste ljudi, ki »z ljubeznijo pričakujejo njegov prihod« (2 Tim 4,8). Če se jezimo zaradi neugodnih okoliščin, je potrebno, da zrastemo v veri in v ponižnosti. »Ko se boš zares predal Gospodu, se boš naučil biti zadovoljen s tem, kar pride, in ne boš izgubljal vedrosti, če se stvari – čeprav si jim posvetil ves svoj trud in uporabil primerna sredstva – ne iztečejo po tvojem okusu … Kajti ‘iztekle’ se bodo tako, kot Bogu ustreza, da se iztečejo.«[23] Na ta način se izognemo pretiranim razočaranjem ali težnji, da bi ponižanja ohranjali v spominu: božji otrok odpušča žalitve, ne hrani zamer, gre naprej.[24] Če pa mislim, da me je drugi užalil, se poskušam ne spominjati žalitev, ne vračam se k zameram: pogledam Jezusa in se zavem, »kako velik dolg ljubezni potem ostaja meni, saj mi je odpustil še več!«[25] Ponižni pravi s sv. Pavlom: »Pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu« (Flp 3,13-14).

   Takšna drža nam pomaga sprejeti bolezen in jo spreminjati v nekaj plodovitega: je poslanstvo, ki nam ga daje Bog. Del tega poslanstva pa je tudi to, da se naučimo dopustiti, da nam drugi lahko pomagajo ter nam olajšajo bolečino in morebitno tesnobo: ko pustimo, da nam pomagajo, nas zdravijo in spremljajo, je to dokaz izročitve v roke Jezusa, ki postane navzoč v naših bratih in sestrah. Dopolniti moramo, »kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24).
   Zavedanje, da smo šibki, nas bo vodilo k temu, da si pustimo pomagati, da smo do drugih prizanesljivi, da bomo razumeli položaj človeka in se izognili farizejski osuplosti. Naša šibkost nam odpira um in srce, da bi mogli druge razumeti: vedno lahko na primer poskusimo opravičiti posameznikov namen ali pomislimo, da se je znašel v res težkem položaju, čeprav to seveda ne pomeni zaobiti resnico in reči, da je »zlo dobro in dobro zlo« ter »grenko delati za sladko, sladko pa za grenko« (Iz 5,20). Po drugi strani pa se lahko zgodi, da se podcenjujemo. Ta nizka samopodoba, ki je marsikje pogosta, je ravno tako nezdrava, saj ne ustreza resnici in pristriže peruti nekomu, ki je poklican, da poleti v višave. Ni razloga za malodušje: ponižnost nam pomaga sprejeti, kar nam je dano, z globokim prepričanjem, da so poti, po katerih nas hoče voditi Gospod, poti usmiljenja (prim. Heb 3,10; Ps 95,10); vendar nam prav zaradi tega pomaga tudi, da sanjamo drzno: »Čutiti se kot ilovica, popravljena s sponkami, je nenehen vir veselja; pomeni prepoznati svojo majhnost pred Bogom: otrok, sin. Ali obstaja večje veselje, kakor je veselje tistega, ki ve, da je ubog in šibek, ve pa tudi, da je božji otrok?«[26]

   Odprti za Božjo previdnost
   Ponižen moški in ponižna ženska sta odprta za delovanje božje previdnosti v njuni prihodnosti. Ne poskušata in ne želita nadzorovati vsega niti ne iščeta razlage za vsako stvar. Spoštujeta skrivnost človeške osebe in zaupata v Boga, četudi se jutrišnji dan zdi negotov. Ne skušata spoznati skrivnih božjih namenov in tega, kar presega njune moči (prim. Sir 3,21). Dovolj jima je božja milost, kajti »moč se dopolnjuje v slabotnosti« (2 Kor 12,9). To milost najdemo v stiku z Jezusom Kristusom: takrat smo deležni njegovega življenja.

   Po ganljivi zahvali Bogu Očetu Jezus povabi svoje učence vseh časov, naj se mu približajo, quia mitis sum et humilis corde (Mt 11,29) – Gospod je krotak in iz srca ponižen in zato bomo v Njem našli razumevanje in notranji mir. Približajmo se Kristusu v evharistiji, njegovemu ranjenemu in vstalemu telesu, in humilitate carnis assumptae, kot se glasi prvi adventni hvalospev – ki prvikrat prihaja v ponižnosti našega mesa. Dotaknemo se neizrekljive ponižnosti Boga. »Jezusova ponižnost: v Betlehemu, v Nazaretu, na Kalvariji … – Še večje ponižanje in izničenje v presveti hostiji: večje kot v hlevu, v Nazaretu, na križu.«[27] Devica Marija nas spremlja, da bi ga sprejeli s ponižnostjo, s katero je ona sprejela svojega sina Jezusa. Salve radix, salve porta, ex qua mundo lux est orta[28] – zdrava, korenina, zdrava, vrata, iz tebe se je rodila Luč, da bi razsvetlila svet, pogreznjen v temo napuha; Jezus Kristus, Luč od Luči,[29] nam razodeva usmiljenje Boga očeta.

   Guillaume Derville, Opus Dei

   Addendum
   Pozornost do šibkejšega in ponižnost, ki je za to potrebna, sta dve značilnosti starozavezne judovske tradicije. Enega najzgodnejših pozitivnih ovrednotenj ponižnosti najdemo pri modremu Sirahu, ki je okrog l. 200 pr. Kr. zapisal: »Skrbi, da boš v shodnici priljubljen, pred velikim prikloni svojo glavo. Nastavi siromaku svoje uho, prijazno (s ponižnostjo) mu vrni pozdrav.« (Sir 4,7-8) Jeruzalemski modrec s prvim delom trditve izraža še klasičen odnos priklanjanju pred velikaši, medtem ko obenem spodbuja k ponižnosti tudi do šibkejših od sebe. To je eden prvih poskusov v zgodovini, ko je pojem ponižnosti uporabljen za opis odnosa, ki ga naj bi običajni ljudje imeli do sebi enakih oz. celo nižjih od sebe. A to je bilo še celo za judovsko okolje pogosto pohujšanje. Okrog leta 132 pr. Kr., ko je Sirahov vnuk prevajal to besedilo iz hebrejščine v grščino, je že zamenjal besedo »ponižnost (עֲנָוָה, hebr. anavah)« s pojmom »blagost (εἰρηνικός, gr. eirēnikos)«, ki je bila za Grke bolj sprejemljiva.

   Kristusov nauk pa korenini že v starozavezni tradiciji, ki je veličino človeka dojemala skozi njegovo ponižnost.

   Po Evangelistu Luku imamo primer ponižnega ponosa, ki sije kot nazoren primer tudi iz drže Gospoda Jezusa Kristusa na sobotni gostiji pri nekem farizeju, velikašu z vrha tedanje družbene lestvice v Palestini, kot je opisan v Evangeliju po Luku (Lk 14,1-14). Osupel nad komolčarstvom gostov, ki so si vsi izbirali prve sedeže, Kristus spregovori o popolnoma drugačni logiki: o izbiranju zadnjih sedežev na gostiji. Ni želel podati lekcije o bontonu ali spodobnih manirah obnašanja v družbi, marveč je razodel silovito novost o veličini ponižnosti. Evangelist Luka je namreč zapisal: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11)

   »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu.« (Sir 3,18)
   Podobe borbe veljakov in odrinjenih navadnih ljiudi za prva mesta na gostiji pri farizeju si nam tudi danes ni prav težko predstavljati. Dovolj je odpreti kakšno spletno stran s političnimi (in drugimi novicami), prelistati časnik, poslušati in gledati ljudi ali se ozreti naokoli. Ponižnost je po drugi strani pogostoma veliko težje zaznati. A zato iz nje sije toliko večja veličina. Evangelist Luka je tudi zapisal: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke.« (Lk 1,52) Zadnjo Besedo in Odločitev pa ima vedno Bog, ne mi grešni ljudje, ki je Dober in Pravičen!

   In Živimo Ponižno, Pravično in razveseljujmo ljudi z Usmiljenjem in Dobroto, kakor nas Uči Bog ter dajmo Ljubeč in spodbuden zgled drug drugemu tako, da si Pomagamo in se podpiramo v dobrem in slabem. Naj nas povsod Spremlja, Vodi in Uči Sveti Duh, da bomo v vsem Spolnjevali Božjo Voljo in Hodili po Poti k Jezusu. Kjer je Bog na Prvem mestu gre vse dobro in prav!

   Odgovori
2. janez says:

   9. junija, 2025 at 14:09

   8. 6. 2025 Marija mati Cerkve (Pobinkoštni ponedeljek)

   Marija je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu, ta misel me je spremljala, ko sem razmišljal o današnjem prazniku. O Mariji vemo resnično zelo malo, prav tako o Sveti Družini. Kako so gradili medsebojno povezanost, kakšni odnosi so vladali v njej, kakšna je bila vzgoja itd.? Za Marijo evangelisti nekajkrat pravijo, da je vse, kar se je dogajalo, ohranila in premišljevala v svojem srcu. Ta drobna opomba nam lahko služi kot temelj za naše razmišljanje.

   Besede ‘ohraniti v svojem srcu’, pomenijo več kot le zapomniti si. Srce je simbol življenja in ohraniti v srcu pomeni, da se nas je nekaj globoko dotaknilo, da se je dotaknilo našega življenja. Kar je seglo do srca, ne ostane mrtvo, ampak nas spreminja. Marija je o tem tudi premišljevala. Premišljevanje je določalo smer spremembam, ki jih je ohranjena beseda v srcu prinašala.

   Ob tem mi je prišla na misel tale zgodba. Ostarelega profesorja so povabili, naj bi za skupino petnajstih direktorjev velikih podjetij spregovoril o učinkovitem načrtovanju časa. Na voljo pa so mu dali le eno uro. Profesor je pred njimi naredil tale poskus: Izpod mize je vzel več litrski lonec. Potem je vzel v roke nekaj velikih kamnov, velikih kot teniške žogice ter jih položil vanj. Ko je bil lonec poln do roba in vanj ni mogel dati nobenega več jih je vprašal: »Ali je lonec poln?« Vsi so odgovorili: »Da.« Počakal je nekaj trenutkov in jih še enkrat vprašal? »Zares?« Spet se je priklonil in izpod mize potegnil posodo, polno drobnih kamnov. Skrbno jih je potresel na debele kamne, narahlo potresel lonec, da so zdrsnili na dno. Ponovno jih je vprašal? Ali je poln? Sedaj so dojeli, zato so rekli: »Verjetno ne.« Potem je vzel pesek in ga nasul. Ponovil vprašanje. Vsi so odgovorili: »Ne.« Vanj je nazadnje nalil vodo. Na koncu poizkusa jih je vprašal, če so razumeli sporočilo. Najpogumnejši je rekel: »To nam kaže, da tudi če mislimo, da je naš čas povsem zapolnjen, lahko dodamo še več nalog in več srečanj.« »Ne«, je rekel. »Če ne postavimo najprej velikih kamnov, in damo prej drobne, velikih ne bomo dali noter. Če damo prednost manjvrednim stvarem v življenju, potem pomembnih ne bomo mogli staviti vanj.«

   Ob tem se torej poraja vprašanje: Kateri so veliki kamni tvojega življenja, tvoje družine oz. tvoje skupnosti? Če ostajamo na površju, v bežnih pogledih na stvari, če nas vodi lenobnost, iskanje užitka, ugajanje, pomembnost itd. najbrž ne bomo mogli stopiti v globlji odnos ne s seboj, ne z bližnjim, ne z Bogom. Ostali bomo prazni.
   Marija nas vabi, da postavimo v življenje na prvo mesto tišino, v kateri je mogoče zaznavati stvari globlje, premišljevanje, ki nam pomaga stvari, ki so segle do srca, urejati, pogovor, ki nas povezuje z bližnjimi in molitev, ki vsemu daje trajno vrednost. Stopimo v njeno šolo.

   Pridi in poglej, pripravil: Ervin Mozetič

   Odgovori
3. janez says:

   8. junija, 2025 at 17:09

   8. junija 2025 Binkošti

   Česa nas bo učil in spominjal Sveti Duh. Vlogo Svetega Duha v svojem življenju si najlažje predstavljam tako, da se spomnim, kje ga srečamo v Svetem pismu Nove zaveze. Kakor je deloval v življenju Svete družine, apostolov in prvih kristjanov, želi delovati tudi danes. Poglejmo, kje ga najdemo.

   Sveti Duh je duh življenja. Spominja nas, da je življenje, ki smo ga prejeli Božji dar. On sam je bil ‘zraven’, ko nas je Bog Stvarnik poklical v življenje in z nami ima načrt. Spominja nas na ta dar življenja, na to, da smo do Boga odgovorni, kako bomo življenje izpolnili. Spominja nas, da smo odgovorni do življenja drugih, kajti vsako človeško življenje, še več, vse kar živi, je nastalo po Svetem Duhu.

   Sveti Duh je duh Božjega otroštva. Po Jezusu in v Svetem Duhu smo med seboj ljubljeni Božji sinovi in hčere, bratje in sestre med seboj. Tako hitro pozabimo, da smo vsi ena sam družina. Sveti Duh nas neprestano spominja, da mi je brat in sestra čisto vsak človek, da sem do njega odgovoren in da na to ne smem pozabiti, ne takrat, ko se bojim, da mi bo prevzel delavno mesto, da me bo prehitel v tej ali oni stvari, da bo kot tujec prišel v naše kraje, da bom zaradi njega imel kaj manj, ker bom moral skrbeti še zanj itd.

   Sveti Duh nas uči razumljivega jezika, tj. jezika ljubezni. V Svetem Duhu smo poklicani, da se prizadevamo, da bi drug drugega razumeli in se dali razumeti. Poklicani smo v občestvo edinosti, ki je mogoča le v Svetem Duhu. Vedno se moramo vprašati, ali skušam razumeti drugega in se drugemu dam razumeti. Ali je moj jezik, moja drža tista, ki občestvo gradi ali ga ruši?

   Sveti Duh pa ni duh ugajanja, ampak duh resnice. On nas spominja in uči, kaj moramo govoriti. Spomnimo se na Štefana, ki je poln Svetega Duha rekel: Vidim nebesa odprta … In zato so ga kamnali. Sveti Duh nam naroča, kaj naj govorimo, ne glede na posledice, ne glede na odzive drugih.

   Sveti Duh je duh Tolažbe. V zvestobi njemu, bo pogosto on sam edina tolažba. Kajti Bog nas je izbral od sveta in svet nas ne bo sprejel. Duh pa nas bo tolažil.

   Naj bo Sveti Duh naš stalni sopotnik! On, ki nam ga je Oče dal pri krstu, v polnosti pa pri birmi, je v nas in nas uči in spominja vsega, kar nam je povedal Jezus. Česar se Bog spominja, to je. To Božje življenje, ta odnos ljubezni med Očetom in Sinom se stalno pretaka tudi v meni in me dela za ljubljenega Božjega otroka. Bolj kot se zavedam te resnice, bolj kot pustim Svetemu Duhu, da me vodi po tej poti ljubezni, bolj bo Sveti Duh duh tolažbe.

   Zato prošnja: Oče, odpiraj naša srca za tolažbo Svetega Duha!

   Pridi in poglej, pripravil: Ervin Mozetič

   Odgovori
4. janez says:

   5. junija, 2025 at 9:42

   SOČUTJE
   Sočutje pomeni prepoznati bolečino in trpljenje nekoga drugega ter se odzvati nanj s prijaznostjo in pristno skrbjo. Sočuten odziv se lahko kaže v vedenju, ki je viden navzven (fizično nudimo pomoč in podporo, ki jo človek potrebuje) ali pa v vedenju, ki ni viden ostalim (sočutno razmišljanje o človeku, ki trpi). Biti sočuten do drugega pomeni tudi, da smo razumevajoči in prijazni do osebe, ki je naredila napako, je ne obsojamo, žalimo, zavračamo itd. Hkrati pa sočutje pomeni tudi zavedanje, da so trpljenje, neuspeh, pomanjkljivosti in napake del skupne človeške izkušnje.

   Sočutje bi lahko v grobem enačili tudi s pojmom empatije ali s starobiblijskim stavkom, da ne povzročaj drugemu bolečine, ki je sam ne želiš izkusiti. Sočutje se lahko privzgoji, mnogi pa se rodijo s sposobnostjo vživetja v občutenja drugih, z lahkoto zdrsnejo v vlogo empata, kar zopet vedno ni najbolj zdravo, ker na takšen način občutijo preveč močno bolečino drugih ljudi.

   In če je Božji jezik sočutje, je človeški jezik žal pogosto brezbrižnost. Kolikokrat gledamo stran in tako zapremo vrata sočutju. Lahko si izprašamo vest in se vprašamo: Ali običajno gledam na drugo stran? Ali pa pustim Svetemu Duhu, da me povede po poti sočutja? Kar je krepost in jezik Boga.

   Poglejmo si še Jezusove besede, namenjene materi od mrtvih obujenega sina: »Ne jokaj!« Temu pa lahko rečemo kar ljubkovanje in je višja raven sočutja. Jezus se je dotaknil nosil in mladeniču rekel, naj vstane. Ta sede in začne govoriti. In Jezus ga da, ga vrne njegovi materi. Vrnil ga je – to je dejanje pravičnosti. Ta beseda se uporablja pri pravu: povrniti, vrniti, povračilo. Sočutje nas vodi na pot dejanske pravičnosti. Vedno je treba vrniti tisto, do česar imajo drugi določeno pravico. To nas vedno rešuje pred egoizmom, brezbrižnostjo in zaprtostjo vase. Ne pozabimo, »Jezusa je zajelo veliko sočutje.« In ker vemo, da je bil popolnoma usklajen, eno s svojim Očetom in Svetim Duhom, lahko v tem jasno vidimo Božje srce in slišimo njegov glas, ki nas kliče k sočutju.

   Sočutje ima podobno zdravilno moč kot jo ima ljubezen. Je mehko čustvo, je zmožnost, ki nam omogoča, da smo v resnici človeški. Marsikoga je strah sočutja, ker ima občutek, da ga bodo zasmehovali in ga imeli za slabiča, če bi ga pokazal. Prosim, pomislite! Sočutje je tisto, kar nas dela človeške, da zmoremo sprejeti drugo osebo, da je ne sodimo in obsojamo temveč, da ji stojimo s svojim razumevanjem ob strani. Včasih pomaga že naša besedica ali dve “žal mi je” ali “hudo mi je, da se ti dogaja to in to…”, pa se druga oseba v stiski vsaj malce bolje počuti. Da trpečo osebo poslušamo in slišimo in ji skušamo pomagati z razumevanjem. Zakaj ji tega ne bi omogočili s svojim sočutjem? Ne pozabimo, da se tudi sami lahko kaj hitro znajdemo v stiski, bolečini ali neprijetni situaciji in nam bi rama za naslonit prišla še kako prav. Želimo si, da nas ne bodo obtoževali, zasmehovali ali grajali ampak da nam bo kdo s sočutjem dejal, da razume našo bolečino. Bodimo strpni in sočutni ter prinašajmo Mir in Božjo Luč ljudem in prispevajmo k boljšemu svetu z molitvijo, prošnjami k Bogu za Pomoč in lastnimi zgledi dobrote in pravičnosti tako, da bomo naredili kaj kot usmiljeni samaritani, dobri ljudje in kristjani. Razmislimo o naslednjih stavkih:

   »V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna. Po tem spoznavamo, da smo v njem.« (Prvo Janezovo pismo 2,5)

   Odgovori
5. janez says:

   5. junija, 2025 at 9:40

   Papež Frančišek: Sočutje ti pomaga razumeti prave dimenzije realnosti

   »Sočutje nas vodi po poti prave pravičnosti, saj nas rešuje pred zaprtostjo vase. V današnjem odlomku iz Lukovega evangelija beremo, kako Jezus oživi mladeniča iz Naima: ‘Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila’ (glej Lk 7,11-17).

   Naš Bog je Bog sočutja
   Evangelist ne pravi, da je Jezus imel sočutje, ampak da ‘ga je zajelo veliko sočutje’. Kakor da bi rekel, da je bil ‘žrtev sočutja’. Tam je bilo veliko ljudi, ki so spremljali tisto ženo, a Jezus je videl njeno realnost: ostala bo sama, vse do konca svojega življenja, je vdova, ki je izgubila svojega edinega sina. Ravno sočutje je tisto, ki nam daje temeljito razumeti realnost. Sočutje ti pokaže realnosti takšne, kakršne so. Sočutje je kakor leča srca: pomaga nam razumeti resnične dimenzije. Sočutje je tudi jezik Boga. Sveto pismo se ne začne s prikazovanjem Jezusa. Bog je rekel Mojzesu ‘Videl sem stisko svojega ljudstva’ (glej 2 Mz 3,7). To je sočutje Boga, ki Mojzesa pošlje, da reši ljudstvo. Naš Bog je Bog sočutja. In sočutje je – lahko bi rekli – šibkost Boga, a tudi njegova moč. Je tisto najboljše, kar nam daje. Kajti sočutje ga je spodbudilo, da nam je poslal Sina. Sočutje je jezik Boga.

   Ali običajno gledam na drugo stran?
   Sočutje ni čustvo obžalovanja, ki ga doživimo, ko na primer vidimo na cesti poginiti psa. ‘Ubožček’, in nam je nekoliko žal. Sočutje pomeni biti vpleten v problem drugih in tam tvegati življenje. Gospod namreč gre ravno tja. Kot drugi primer je evangeljski dogodek pomnožitve kruha. Jezus pravi učencem, naj nahranijo množico, medtem ko jo oni hočejo odsloviti. Bili so previdni. A če upoštevamo Jezusov odgovor ‘Vi jim dajte jesti’, lahko verjamemo, da se je v srcu razjezil. Njegovo povabilo je, naj poskrbijo za ljudi, ne pa da razmišljajo, kako bi lahko šli v vasi in si kupili kruha. Gospodu so se zasmilili, kajti videl je tiste ljudi, ki so bili kakor ovce brez pastirja. Na eni strani imamo torej sočutje, Jezusovo gesto, na drugi pa egoistično držo učencev, ki iščejo rešitev, a brez popuščanja, ne želijo si umazati rok. In če je Božji jezik sočutje, je človeški jezik pogosto brezbrižnost. Poskrbeti samo do tukaj in ne misliti naprej. Brezbrižnost. Eden od našim fotografov z L’Osservatoreja Romana je naredil fotografijo, ki se imenuje Brezbrižnost. O tem sem že govoril. Neke zimske noči pred prestižno restavracijo gospa, ki živi na ulici, steguje roko drugi gospe, ki toplo oblečena pride iz restavracije, in ta gospa gleda na drugo stran. To je brezbrižnost. Pojdite si pogledat to fotografijo: to je brezbrižnost. Naša brezbrižnost. Koliko krat gledamo na drugo stran. In tako zapremo vrata sočutju. Lahko naredimo izpraševanje vesti: Ali jaz običajno gledam na drugo stran? Ali pa pustim Svetemu Duhu, da me povede po poti sočutja? Kar je krepost Boga.

   Sočutje vodi na pot pravičnosti
   Ob koncu bi izpostavil še Jezusove besede, namenjene materi: ‘Ne jokaj!’ Kar je ljubkovanje sočutja. Jezus se je dotaknil nosil in mladeniču rekel, naj vstane. Ta sede in začne govoriti. In Jezus ga da, ga vrne njegovi materi. Vrnil ga je – to je dejanje pravičnosti. Ta beseda se uporablja pri pravu: povrniti, vrniti. Sočutje nas vodi na pot dejanske pravičnosti. Vedno je treba vrniti tisto, do česar imajo drugi določeno pravico. To nas vedno rešuje pred egoizmom, brezbrižnostjo, zaprtostjo vase. Nadaljujmo današnjo evharistijo z besedami: ‘Jezusa je zajelo veliko sočutje.’ Da bi imel sočutje tudi do vsakega od nas. To potrebujemo.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 17.9.2019).

   Odgovori
6. janez says:

   3. junija, 2025 at 9:04

   DIALOG JE LJUBEZEN

   Odnos z drugim človekom je vreden samo toliko, kolikor je v njem iskrenosti in spoštovanja in zaupanja. Če lahko ti in jaz drugemu iskreno poveva, kdo sva, ali z drugimi besedami, kaj misliva, sodiva, čutiva, ceniva, ljubiva in spoštujeva, kaj sovraživa, česa se bojiva, kaj si želiva, kaj pričakujeva, v kaj verujeva, v kaj zaupava, TEDAJ IN LE TEDAJ LAHKO VSAK OD NAJU RASTE. Ni treba iskati kdo ima prav in kdo narobe ter se oddaljiti od dialoga. Tedaj in samo tedaj je vsak od naju lahko to, kar v resnici je, lahko govori to, kar resnično misli, pove, kar resnično čuti, da izraz temu, kar resnično ljubi. Za to, da odprem sebe in svoj svet drugemu, je potreben pogum, da kaj poveš nekomu. Ne da si tiho in le skromno poslušaš. Potrebno je zaupanje, da sem tak kot sem dragocen, da se mi ni potrebno ničesar sramovati. Samo obojestransko zaupanje in globoko spoštovanje skrivnosti drugega lahko pripelje do resničnega srečanja – vira sreče. In različnost mnenj in pogledov, ki so vsi legitimni, naj bodo obravnavani v spoštljivem dialogu. Ker vsi smo Božji Otroci in vsakdo ima svojo izkušnjo in svoj pogled. Moliti moramo k Svetemu Duhu za razsvetljenje in pogum, da bi se dobro sporazumevali in se spoštovali, si pomagali, se spoštovali in se bolj poslušali. Ker vsi mislimo po človeško.

   Odgovori
7. janez says:

   2. junija, 2025 at 11:46

   Kako lep je ta naš svet! In kako lep, dober, velik in mogočen je potem Tisti, ki ga je ustvaril!
   Tako nekako bi lahko povzel 13. poglavje Knjige modrosti, ki nosi naslov Ustvarjene reči vodijo k Stvarniku. In čeprav ti tokrat ponujam v razmislek drug odlomek iz iste svetopisemske knjige – zakaj takšna izbira bom razložil kasneje – nikakor ne morem mimo besedila, ki govori o tem, kako je iz stvarstva možno spoznati Boga stvarnika. Tej trditvi, ki se nadaljuje v čudenje nad dejstvom, da tega nekateri ne vidijo, se pridružuje tudi apostol Pavel v 1. poglavju Pisma Rimljanom. Pravi: »Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost« (Rim 1,19-20).

   Svet okrog nas je za tiste, ki verujemo, ena sama velika knjiga o Stvarniku, pa čeprav nek rek pravi, da po stvarstvu Gospod zgolj šepeta (… po Svetem pismu govori in po trpečih kriči). Veliki slovenski katoličan akademik Alojz Rebula pravi, da »je obstoj Boga praktično vera človeštva od vseh časov do danes, do tehnično najnaprednejših ZDA. Obstoj Boga se normalni človeški pameti tako rekoč vsiljuje, saj kot pravijo nekateri, kjer je ura je tudi urar, kjer je Stvarstvo in Ustvarjeni Ljudje, Flora in Favna, tam je tudi Bog Stvarnik. Pa vendar so med nami tudi ljudje, ki občudujejo lepoto sveta okrog nas, pa kljub temu ostajajo »slepi« za Boga. V zadnjih dneh prelistavam knjigo Bog kot zabloda, ki jo je kot zagovor ateizma napisal Richard Dawkins. K temu me je spodbudil pogovor s skavtom, ki želi svojo vero utrditi tudi tako, da njeno trdnost preizkusi ob mislih ateistov. Priznati moram, da je takšno »srečevanje« z drugače mislečimi tudi meni izziv. A naj se končno ustavim še ob odlomku iz Knjige modrosti (ki sledi). Gre za – po mojem mnenju – enega najlepših starozaveznih odlomkov. V njem je zgoščeno, a čudovito predstavljena Božja veličina, ki se najbolj odraža v ljubezni do vsega ustvarjenega. Z usmiljenjem in prizanašanjem Gospod vodi vesoljni svet in nas ljudi kliče k spreobrnjenju. Kako dobro je prebrati, da je Bog, v katerega verujemo, Gospodar vsega in da je njegovo najgloblje bistvo to, da je ljubitelj življenja.

   Kako lep je ta naš svet! In kako dobro je vedeti, da je vse v ljubečih rokah usmiljenega Boga!
   Mdr 11,21-26
   Tvoja silna moč je namreč zmeraj pri tebi.
   Kdo se bo ustavljal moči tvoje roke?
   Kakor drobcena utež na tehtnici je pred teboj ves svet,
   kakor kaplja jutranje rose, ki se spusti na zemljo.
   Vendar si z vsemi usmiljen, ker moreš vse,
   ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili.
   Kajti ljubiš vse, kar je, nič od tega, kar si naredil, ti ni zoprno,
   saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.
   In kako bi kaj moglo obstajati, ako ti ne bi hotel,
   in kako bi se moglo obdržati, česar ti ne bi poklical?
   Toda ti prizanašaš vsemu,
   ker je tvoje, Gospodar, ljubitelj življenja.

   Medmrežje fejstbog

   Odgovori
8. janez says:

   2. junija, 2025 at 9:13

   OSEM BLAGROV, KI JIH JE POVEDAL JEZUS V GOVORU NA GORI

   Človek je lahko resnično Srečen in Vesel svojega Življenja samo v Luči Jezusovega Govora na Gori, in izrečenih Blagrov, kjer se onstran Našega Minljivega življenja odpira še pogled na Večno Življenje. V tišini, ki je vladala na tisti gori, je Gospodov glas množicam ljudi na Gori izrekal tistih Osem /Devet Blagrov, ki so temeljni zakon krščanstva in z njim veselja do življenja. »Ti so Jezusov načrt za nas,« je dejal papež Frančišek. »Berite jih in premišljujte o njih, to vam bo v veliko korist.« Vemo, da vsebujejo skrivnost tiste sreče, ki je ne zmoremo potešiti z vsakdanjimi zadoščenji. Vodili nas bodo pri naši molitvi in prizadevali si jih bomo uresničevati v našem običajnem življenju, da bi prejeli odgovore, ki bodo lahko dali smisel vsemu, kar delamo. Blagri seveda lahko tudi presenečajo, vendar le na prvi pogled. Vsak človek namreč nekje v globini svoje duše vsaj kdaj zasluti in zazna, da nosi blagre vpisane že v svojem srcu in da je to tisto pravo, po čemer že dolgo hrepeni. Zato pri blagrih ne gre za nikakršno navezovanje in/ali povezovanje na zakone in predpise te ali one ustanove, države, cerkve, podjetja, društva ali katerekoli druge ustanove. Tu gre preprosto za zvestobo kristjana samemu sebi, za zvestobo svoji vesti in svojemu spoznanju, za dolžnost in nalogo, da si istoveten, da si to, kar si, in da si ti resnično ti, ko hodiš po Poti za Kristusom. Gospodovi blagri ali ‘napovedi’ so povzetek krščanskega upanja, kakor so ‘izpovedi’ povzetek krščanske vere in ‘zapovedi’ povzetek krščanske ljubezni. Tako imamo šest resnic in osem blagrov ter deset zapovedi. V evangeliju je osmerim blagrom dodan še deveti: ‘blagor vam, sramotenim’. Devet blagrov tako predstavlja devet kreposti, ki jih moremo postaviti nasproti deveterim grešnim nagnjenjem. Iz devetih Jezusivih Blagrov imamo tri temeljne vrednote (resnica, pravica, svetost); tri človekove sposobnosti (razum, volja, vest); tri evangeljske nasvete/nauke (poslušnost, uboštvo, čistost); tri nabožne vaje (molitev, miloščina, post).

   JEZUSOVIH OSEM BLAGROV
   1 Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. 2 Odprl je usta in jih učil:

   Blagri (Mt, 5, 1-10) in (Lk 6,20–23)
   3 »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
   4 Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.
   5 Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.
   6 Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.
   7 Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.
   8 Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.
   9 Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.
   10 Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo (blagri od 1 do 8).

   Addendum:
   11 Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili (dodatni deveti Jezusov blagor).
   12 Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«

   Odgovori
9. janez says:

   1. junija, 2025 at 19:32

   Razumeti Božjo pravičnost ali to pomeni tudi pravilno razumeti Boga ?

   »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in to vsem, ki verujejo.« (Rim 3,22)
   Pravičnost prihaja prek vere v Jezusa in ne prek našega dela ljudi, ki smo grešni in nepopolni. To je poleg Vere v Boga tisto Božje darilo in ga pridobimo, ko začnemo iskreno verovati v Jezusa Odrešenika in izvajati Božjo Voljo v našem življenju. Mnogo odlomkov je v Bibliji, ki te trditve potrjujejo in jih proučujejo duhovniki in bogoslovci. Zaradi nas grešnih ljudi je Bog poslal na zemljo Jezusa Kristusa; Njega, ki ni poznal greha, tako da v Njem in po Njem moremo Ljudje postati, zdržati in vztrajati v Božji pravičnosti. To je tisto, kar bi mi ljudje morali biti in sprejeti ter v pravem odnosu do Boga po Božji Milosti in Njegovi Dobroti. Kristus je bil na Zemlji brez greha in zaradi ljubezni do nas je vzel nase naše grehe, da bi mi bili v vzvišenem odnosu z Bogom in se odrešili brez svojih zaslug. Jezus je bil na Zemlji Pravi Bog in Pravi Človek. S svojo Smrtjo in Vstajenjem nas je Odrešil. Bog nas Ljudi, zaradi poslanega Sina Odrešenika vidi kot preizkušene in sprejete in v pravem odnosu s seboj takrat, ko smo kot verni kristjani sprejeli Jezusa kot našega Odrešenika.

   Namesto, da nas je strah, da je Bog žalosten in jezen na grešne ljudi, se lahko postavimo predenj, saj v Kristusu Odrešeniku vemo, da smo pri Bogu sprejeti in da nam Odpušča, ko se ponižno skesamo in prosimo odpuščanja ter Milosti. Nihče ne bo opravičen (postati pravičen, opravičen, zadovoljivo sojen) pred njim v poslušnosti delom, določenim v postavi. Ker [pravo opravilo] postava je, da se človek prepozna in zaveda greha [ne samo dojemanje, ampak spoznanje greha, ki deluje k našemu kesanju in pokori, veri in svetosti vsake osebnosti]. Božja pravičnost namreč prihaja po veri in osebnem zaupanju in zaupljivi opori v Jezusa Kristusa (Odrešenik ali Mesija). [To pomeni] za vse, ki verujejo. Za njih ni razlike. Mi vemo, da je človek opravičen ali pravično ocenjen in v pravem odnosu z Bogom ne po delih postave, ampak [samo] po veri in [popolnem] zaupanju in vdanosti in trdnem upanju v Jezusa Kristusa ter izvrševanju Njegove Volje. Vera v Boga in dobra dela nam Ljudem odpirata Pot do Boga in Božje Pravičnosti, ko Bog pride, vstopi in ostane v nas, ker tedaj prav razumemo Boga, ki je v tem, da spolnjujemo Njegovo Voljo.

   Za duhovno rast je pomembno, da vidimo sami sebe v pravem odnosu z Bogom po veri v Jezusa Kristusa. Vera je poleg Božje Pravičnosti Božji dar. Če se kadarkoli počutimo slabo in se sprašujemo, ali je Jezus jezen na nas, izgubimo moč, da bi nadaljevali pot, ki nam jo je pripravil. Mi smo močnejši od hudiča, ker verjamemo Jezusu, vendar se moramo postaviti pred Bogom oblečeni v oblekah pravičnosti in ne v capah krivde in obsodbe. Vztrajati moramo na Poti k Njemu. V šestem poglavju Efežanom Biblija pravi, da moramo obleči pravičnost kakor svoj oklep. Vojakom oklep varuje srce. Kaj v resnici verjamemo o sebi? Ali lahko verjamemo, da imate pravi odnos z Bogom!?.

   Da lahko, če se ozremo na Gospodova dela, ki jih je napravil za nas vse, in ne na svoje napake, ki smo jih kot nepopolni in grešni ljudje storili. Napravili bomo grehe in napake, in ko jih bomo, se moramo tudi pokesati, prositi za milost Boga in si pridobiti Božje odpuščanje. To je edina možnost, da lahko verni ljudje hodimo v pravičnosti in delamo, kar je prav v Božjih Očeh. Ni naša pravičnost, da ljudje sami s svojimi močmi lahko hodimo v pravičnosti na Zemlji, saj je kakor oblečena umazana cunja, vendar lahko in moramo hoditi v Božji pravičnosti po veri v Jezusa Kristus v svečani obleki. Ta čudovita drža, ki jo lahko imamo v sebi, je del novega življenja vernika v Jezusa. Človek si namreč nepravilno postavi svoje postave pravičnosti po svoji meri in pravilih, ki pa niso pravilna v Božjih Očeh. Zato se moramo truditi, da molimo in živimo po Božjih Postavah in spolnjujemo Njegovo Voljo in ne Svoje Človeške Volje. Sad Božje pravičnosti: Božja beseda je popolnoma jasna, da Bog od nas ne pričakuje naše pravičnosti. Ljudje je v Božjih očeh nimamo in do nje sami ne moremo priti, ne glede na to, kako iskreno in goreče se trudimo, ker smo grešni in nepopolni. Božji Duh nas vodi in vzgaja, da živimo (mislimo, govorimo, delamo, molimo, pomagamo, služimo in ravnamo) v skladu z Božjo pravičnostjo, ki je v nas. Šele ko se Ljudje odločamo po Božji naravi v nas, rojevamo sad Njegovega življenja v nas – torej sad Božje pravičnosti.

   Vir: Joyce Meyer: Nov način Življenja, Exodus Maribor.

   »Zato, ker imate malo vere,« jim je dejal. »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.« Matej 17,20

   Odgovori
10. janez says:

    1. junija, 2025 at 11:41

    1.6.2025 je 7. velikonočna nedelja; Apd 7,55−60; Raz 22,12−14.16−17.20; Jn 17,20−26

    17,20 Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame:
    21 da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.
    22 In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno:
    23 jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene.
    24 Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.
    25 Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal.
    26 In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.«

    Eno
    Ključna beseda današnjega evangelija je beseda eno. V smislu edinosti in enovitosti, kot je tu uporabljena, se pojavlja skozi vse Sveto pismo. Bog je ob stvarjenju človeka rekel: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso« (1 Mz 2,24). Že svet je ustvaril enoten in lep, da bi skupaj s človekom, ki je ustvarjen po božji podobi, deloval v harmoniji in sozvočju. Hudobni duh (diablos − delitelj) pa je v stvariteljski red vnesel razdor. Zato Adam in Eva po grehu bežita od Gospodovega obličja in se skrijeta ter začneta obtoževati drug drugega in posredno še Boga, saj je On dal Adamu tako ženo: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala sad drevesa in sem jedel« (1 Mz 3,12). Nazadnje morata iz raja. »In Gospod Bog je odpravil človeka iz edenskega vrta obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet« (1 Mz 3,23). Ravno tako, po grehu, beži stran po svetu Kajn, ki pravi: »Glej, danes me izganjaš iz dežele in moral se bom skrivati pred tvojim obličjem. Blodil in begal bom po zemlji. Kdor koli me bo našel, me bo ubil« (1 Mz 3,14). Ko začne človek iz napuha graditi babilonski stolp, začne Bog sam deliti njegovo moč in pravi: »Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili« (1 Mz 11,6). Zato jim Bog zmeša jezike, da ne bi naredili še kakšne večje neumnosti. »In Gospod jih je razkropil od tam po vsej zemlji in nehali so zidati mesto« (1 Mz 11,8). Bog sam jih je razdelil in razkropil, da je tako oslabil njihovo negativno početje. Jezikovna in kulturna različnost je tudi danes varovalka proti svetovni hegemoniji različnih diktatur.
    Edinosti ni mogoče doseči na silo. Posiljena Jakobova hči Dina ne more združiti dveh rodbin, kljub poznejšemu dogovoru: »Potem vam bomo dajali svoje hčere in si jemali vaše hčere in prebivali bomo pri vas ter postali eno ljudstvo« (1 Mz 34,16)

    Kljub izpolnjenemu pogoju, »da so možje pripravljeni privoliti, da se naselijo med nami in da postanemo eno ljudstvo le s pogojem, da se med nami vsak moški da obrezati, kakor so obrezani oni« (1 Mz 34,22). Ko so se obrezali in jih je tretji dan bolelo, sta Dinina brata pobila vse moške in vse drugo zaplenila.

    Tudi poželenje ne more ustvariti edinosti. Kakor pravimo, da odeja pokrije vse razprtije. Jih samo začasno pokrije, ne pa odpravi.

    Vzrok za delitev je greh, ki ga človek sam, čeprav je njegov trud in doprinos k rešitvi nujen, ne more odpraviti. Zato Bog po preroku Ezekijelu napoveduje: »Dal jim bom eno srce in novega duha bom položil v njihovo notranjost. Odstranil bom kamnito srce iz njihovega telesa in jim dal meseno srce« (Ezk 11,19). Tudi razdeljene Izraelove rodove bo sam Bog povezal: »Tako jim reci: Tako govori Gospod BOG: Glejte, vzel bom Jožefov kos lesa, ki je v Efrájimovi roki, in Izraelove rodove, ki so njegovi zavezniki, in jih pridel njemu, Judovemu kosu, ter naredil iz njiju en les, tako da bosta eno v moji roki« (Ezk 37,19).

    Jezus, zlasti v Janezovem evangeliju, večkrat govori o edinosti med njim in Očetom: »Jaz in Oče sva eno« (Jn 10,30) in med ljudmi, za katere je tudi umrl: »… ne samo za narod, temveč tudi zato, da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno« (Jn 11,52).

    Apostol Pavel pravi o njem: »Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo« (Ef 2,14). S steno pregrade tj. steno, ki je pregrada, ali steno, ki je del ograde, Pavel najbrž misli na ločilni zid v jeruzalemskem templju, ki je pod smrtno kaznijo prepovedoval poganom prehod iz dvora poganov v sveto. Kristjan je s krstom vključen v edinstveno telo, v katerem so združeni Izraelci in poganski narodi. In to Telo, Cerkev, je jedro za zedinjenje vesoljstva, dovršitev Kristusove skrivnosti, »združenje vsega pod eno glavo«.

    Pismo Efežanom zato slavi Cerkev − Kristusovo mistično telo − kot vesoljno resničnost, zemeljsko in nebeško obenem, kot dejansko uresničenje božjega načrta novega stvarjenja, v katero pisec usmerja pogled vernikov. Zato smo lahko: »Eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica« (Ef 4,4). Eno telo in en Duh: eno mistično Kristusovo telo, Cerkev, in en Sveti Duh, ki to telo prešinja in poživlja.

    Pismo Hebrejcem od začetka do konca primerja obljube in njihovo uresničenje, stare podobe in njihovo izpolnitev. Z ostrim pogledom spremlja božji načrt, ki iz dveh zavez dela eno, hkrati pa se dobro zaveda novosti in končnega pomena razodetja, ki ga je prinesel Kristus.

    Kako pa je danes? Sodobna družba sicer navzven postaja vedno bolj enovita, na znotraj pa še nosi razklanost izvirnega greha, ki je brez Boga ne bo mogla zaceliti. »Tudi v naši dobi, piše CS (25−26), se iz različnih vzrokov vse bolj množe medsebojni odnosi in oblike medsebojne odvisnosti … Medsebojna odvisnost postaja iz dneva v dan tesnejša in se polagoma razprostira na ves svet.« Ta medsebojna globalna odvisnost pomeni, da je zgodovina človeštva ena sama. Vsi smo ena sama družina, pa čeprav lahko tudi sprta med seboj. Zato nas morajo še toliko bolj boleti razlike in krivice, ki se v tej skupnosti pojavljajo. Kristjani smo dolžni najprej sami med seboj živeti, ne samo zemeljsko − globalno edinost, v katero smo kar nekako potisnjeni, ampak tudi duhovno edinost, ki izhaja iz Očeta in Sina po Svetem Duhu in naj se po nas razliva na ves svet. Amen.

    Župnija Šempas in Osek župnik Joško Tomažič

    Odgovori