Članki za dušo

15.037 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   28. junija, 2025 at 12:24

   Papež Frančišek: Pridiga o Božjem kraljestvu

   Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta
   Jezus je najprej odgovoril, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« (v. 36). Potem pa je potrdil: »Ti praviš: Kralj sem« (v. 37). Iz vsega Jezusovega življenja je razvidno, da On nima političnih ambicij. Spomnimo se, da je bila po pomnožitvi kruha množica navdušena nad čudežem in ga je hotela razglasiti za kralja, da bi vrgla rimsko oblast in vzpostavila izraelsko kraljestvo. Toda za Jezusa je kraljestvo nekaj drugega, ki se prav gotovo ne udejanji z uporom, nasiljem in močjo orožja. Zato se je sam umaknil na goro, da bi molil (prim. Jn 6,5-15). Sedaj, ko odgovarja Pilatu, mu da vedeti, da se njegovi učenci niso bojevali in ga branili. Pravi: »Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.«

   Božje kraljestvo je utemeljeno na ljubezni
   Jezus hoče dati razumeti, da je nad politično oblastjo še ena druga veliko večja in se je ne doseže s človeškimi sredstvi. On je prišel na zemljo, da bi izvajal to oblast, ki je ljubezen in bi pričeval za resnico (prim. v. 37). Gre za božansko resnico, ki je dejansko osrednje sporočilo evangelija: »Bog je ljubezen« (1Jn 4,8) in hoče vzpostaviti na svetu svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru. Jezus je kralj tega kraljestva, ki se razteza vse do konca časov. Zgodovina nas uči, da so kraljestva, utemeljena na moči orožja in goljufije, krhka in prej ali slej razpadejo. Toda Božje kraljestvo pa je utemeljeno na ljubezni ter se zakorenini v srce. Božje kraljestvo se zakorenini v srce in tistemu, ki ga sprejme, podeli mir, svobodo in polnost življenja. Vsi mi hočemo mir, vsi mi hočemo svobodo, vsi mi hočemo polnost. Kako se to stori? Pusti, da se Božja ljubezen, Božje kraljestvo, Jezusova ljubezen ukorenini v tvojem srcu in imel boš mir, imel boš svobodo in imel boš polnost. Toda ne smemo pozabiti, da Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta. On bo lahko dal novi smisel našemu življenju, ki je včasih postavljeno na težko preizkušnjo tudi zaradi naših napak ter naših grehov, vendar samo pod pogojem, da ne sledimo logikam tega sveta in njegovim »kraljem«.

   Kaj je nebeško kraljestvo?
   Jezus se ne trudi, da bi to razložil. Oznanja ga od začetka svojega evangelija. ‘Nebeško kraljestvo je blizu.’ Tudi danes je blizu. Vendar ga nikoli naravnost ne pokaže, temveč posredno preko delovanja gospodarja, kralja, desetih devic… Preko prilik in primer nam pusti, da ga zaslutimo. Pokaže pa na učinke, da je nebeško kraljestvo sposobno spremeniti svet; kot kvas, ki je skrit v testu, kot majhno in ponižno gorčično seme, ki pa postane veliko kot drevo. Po dveh prilikah, o katerih želimo razmišljati, lahko razumemo, da je Božje kraljestvo navzoče v Jezusu osebno. On je skriti zaklad in dragoceni biser. Razumljivo je kmetovo in trgovčevo veselje: našla sta! To je veselje vsakega od nas, ko odkrijemo Jezusovo bližino in navzočnost v našem življenju. To je navzočnost, ki spreminja bivanje in nas odpira za potrebe bratov. To je navzočnost, ki nas vabi sprejeti vsako drugo navzočnost, tudi tisto od tujca in begunca. Je sprejemajoča navzočnost, vesela navzočnost, rodovitna navzočnost. Tako je kraljestvo v nas.

   Kako najti Božje kraljestvo?
   Vi bi me lahko vprašali; lahko bi me kdo vprašal: ‘Toda oče, kako najti Božje kraljestvo?’ Vsak od nas ima posebno pot. Vsakdo ima v življenju svojo pot. Za nekoga je srečanje z Jezusom dolgo pričakovano, želeno in iskano, kakor je predstavljeno v priliki o trgovcu, ki kroži po svetu, da bi našel nekaj vrednega. Drugim se zgodi nenadoma, skoraj po naključju, kakor v priliki o kmetu. To nas spominja, da se Bog vsekakor pusti srečati, saj je on tisti, ki se prvi želi srečati z nami in je prvi, ki išče, da bi nas srečal. Prišel je namreč, da bi bil ‘Bog z nami’. In Jezus je med nami, danes je tu. On je namreč rekel: ‘Kadar ste zbrani v mojem imenu, sem jaz med vami.’ Gospod je tukaj, je z nami, je med nami. On je, ki nas išče in se pusti najti tudi tistemu, ki ga ne išče. On je, ki nas išče in se pusti najti. Včasih se pusti najti na nenavadnih krajih in v nepričakovanih trenutkih. Ko pa najdemo Jezusa, smo očarani, prevzeti in z veseljem opustimo naš običajen, včasih pust in brezvoljen način življenja, da objamemo evangelij in se pustimo voditi novi logiki ljubezni ter ponižnemu in nesebičnemu služenju ljudem. Amen

   Papež Frančišek

   Božja Ljubezen, Usmiljenje in Dobrota Vate Zaupamo!

   Odgovori
2. janez says:

   26. junija, 2025 at 14:24

   Ali bo Bog zagotovo uslišal mojo molitev? Kratek razmislek. Zaupajmo vse kar nas teži Bogu in vse bo prav!

   Jezus je vsem, ki so položili svoje zaupanje vanj, dal zelo velikodušno ponudbo: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.« »Ostati« v njem in pustiti, da njegove besede ostanejo v nas pomeni, da moramo svoje življenje živeti v nenehnem spoznavanju njegove prisotnosti, da mu moramo zaupati in da moramo poslušati njegovo Besedo v Svetem pismu in moliti. Če bomo tako živeli, ga lahko prosimo, kar koli hočemo. Jezus je rekel: »In to je zaupnost, ki jo imamo z njim: on nas usliši, kadar ga prosimo po Njegovi Presveti Božji volji. In če vemo, da nas v vsem posluša, za kar koli ga prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili.«6
   Kadar ga prosimo, da se vse uredi po Njegovi volji, nas bo slišal in uslišal (to pomeni, da bo naše prošnje uslišal v skladu s svojo modrostjo, ljubeznijo in svetostjo), ker je to v skladu z Božjim Načrtom za nas, ki prosimo in molimo.

   Ljudje se pogosto jezimo na Boga, saj si po človeško predstavljamo, da njegovo voljo poznamo. Kar ni res. Nekaj se nam zdi popolnoma smiselno in smo zato prepričani, da je to edini »pravi« odgovor na našo prošnjo – tako predvidevamo, da poznamo Božjo voljo. In da vemo, kaj hoče Bog od nas! Duh veje kjer hoče in suverena Božja Volja je neodvisna od naših želja in pričakovanj! In tukaj se razmere lahko zapletejo. Ljudje živimo v določenem času in z omejenim znanjem; nimamo vseh informacij o konkretni situaciji in ne vemo, kako bi kakšna rešitev vplivala na našo prihodnost. Božje razumevanje pa nima meja, ker je neskončno in vse vidi in vse ve, ker je Omniprezenten (vsenavzoč) in Omnipotenten (Vsemogočen). Le on ve, kako se bo katera situacija zapisala v zgodovino ali kakšen vpliv bo imela na naše življenje. Njegovi cilji zrejo daleč v prihodnost in segajo tja, kamor naš človeški um ne more potovati. Tako Bog ne bo vsega naredil le zato, ker smo si zamislili, da mora biti takšna njegova volja.

   Zaupajmo Bogu in ga v molitvah prosimo, da nas bo Vodil in Podučil, kaj je prav v Božjih Očeh in ne kaj je prav, kar si želimo ljudje po človeško. Prosimo in molimo za navdih Svetega Duha, da bomo vedeli kaj je prava Pot k Jezusu. V Bogu in po Božji Milosti se Umiri Moje Srce in Duša in v Miru, kot pravi sveti Avguštin, z molitvijo in pravičnim, pridnim in bogaboječim Življenjem bom vreden Njegovega Odgovora in Vodstva. Ko hočem narediti kaj lepega in dobrega drugim, bom z Njegovim blagoslovom delal vse dobro in prav. Naj mi bo vse, kar počnem srčna molitev k Bogu, naj mi pravično krščansko življenje pomaga, da bom z veseljem delal dobro, pomagal in služil drugim, slavil in se zahvaljeval Bogu ter bil boljši človek in boljši kristjan, ter dajal tihi zgled ljudem in jim prinašal Božji Mir in Dobroto.

   Boljša je drobna lučka upanja kot tema brezvoljnosti in egoizma, da bomo ljudem prinašali kot pravični kristjani Njegovo LUČ in Veselo Oznanilo Jezusa Kristusa, ki je Nauk, Dobrota, Usmiljenje, Upanje in Božja Ljubezen do nas grešnikov. Naj Luč premaga temo. Naj Vera v Njega, naša Ljubezen in Usmiljenje premaga nevero in egoizem ter hudobijo in pripomore k boljšemu svetu tukaj in zdaj ter prispeva k Prihodu Božjega Kraljestva Ljubezni in Dobrote ter Usmiljenja med nas! Pridi k nam Gospod in nam Pomagaj, da se bo vse prav uredilo po Božji Volji! Bodimo tudi mi na strani Oznanjevanja Odrešenja Našega Boga in Dobrote tako, da bomo vedno Hodili po Poti k Jezusu. Božja Volja naj se zgodi.

   Slavimo in Častimo Boga in se mu nenehno Zahvaljujmo!

   Janez

   Gospod nisem vreden da Prideš k Meni, ampak Reci ke Besedo in Ozdravljena bo Moja Duša. Naj me spremlja Božja Ljubezen in mi Pomaga, da bom vedno dober in pravičen ter Slavil Boga z vsem kar delam!

   Janez 14, 27.30 Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; a ne, kakor ga daje svet, vam ga dam jaz. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši.

   Odgovori
3. janez says:

   25. junija, 2025 at 19:33

   Pridiga Pridi in Poglej dne 25. 6. 2025: »Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali« (Mt 7,20)

   Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, v sebi pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Po njihovih sadovih jih boste spoznali.«

   Podobno so govorili stari Latinci: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.«
   Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede.

   Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči.

   V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razrase. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge.
   Naša naloga je torej, da začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihovo ozaljšano govorico, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.

   Po njih sadovih jih boste spoznali. Eden pomembnih sadov v našem življenju kristjana bi moralo biti veselje. Veselje – Tu pri nas? Priznajmo da tega nam kristjanom pogosto ne pripisujejo kot vidne lastnosti. In zaradi naše zavrtosti pogosto to tudi drži: veselja, tega daru Svetega Duha, je včasih pri nas zelo malo čutiti. Gledamo malo napeto, redno izpolnjujemo svoje dnevne dolžnosti, govorimo o nedeljskih obveznosti – in imamo po možnosti še ves čas slab občutek, ker se katerih zapovedi nismo držali. Odkrito rečeno – ne verjamem, da je tu Sveti Duh uspešno pristal: »Pristanek je moral biti zaradi megle prav gotovo odložen …«

   Tam, kjer deluje Sveti Duh, kjer lahko deluje, tam je svoboda, navdušenje, upanje, zaupanje, tam se smejemo – tudi sami sebi – tam je sproščenost, čas, ljubezen. Po njih sadovih bi jih naj spoznali … Toda pogosto doživljamo razočarane in tarnajoče kristjane, ki govorijo o stresu in odklanjanju, ko zavestno širijo veselo sporočilo naše vere. Cerkev – to smo seveda mi. Od nas je odvisno, kako širimo svojo vero v svet.

   Pridi in Poglej: pripravil: Ervin Mozetič

   Odgovori
4. janez says:

   24. junija, 2025 at 14:37

   Frančišek: praznik sv. Janeza Krstnika 24. junij 2025

   Danes obhajamo praznik rojstva sv. Janeza Krstnika. Njegovo rojstvo je dogodek, ki razsvetli življenje njegovih staršev, Elizabete in Zaharije, ter povzroči veselje in čudenje med sorodniki in sosedi. Ta dva ostarela starša sta sanjala in se tudi pripravljala na ta dan, a ga že več nista čakala: čutila sta se izključena, ponižana, razočarana – nista imela otrok. Pred napovedjo rojstva sina (glej Lk 1,13) je Zaharija nejeveren, saj zakoni narave tega niso dopuščali, bila sta že ostarela. Gospod ga je zato naredil nemega za ves čas nosečnosti. Gospod ni odvisen od naših logik in naših omejenih človeških zmožnosti. Treba se je naučiti zaupanja in molčati pred skrivnostjo Boga ter v ponižnosti in tišini premišljevati njegovo delo, ki se razodeva v zgodovini in ki velikokrat presega našo domišljijo.

   In zdaj, ko se je to zgodilo, Elizabeta in Zaharija izkusita, da Bogu ni nič nemogoče (glej Lk 1,37). Njuno veselje je veliko. Današnji evangeljski odlomek (Lk 1,57-66.80) napove rojstvo in se zatem zaustavi pri izbiri imena za otroka. Elizabeta izbere ime, ki je tuje družinski tradiciji, ter pravi: »Janez se bo imenoval.« Ime pomeni »Bog daje milost«. Ta otrok bo glasnik, priča Božje milosti za uboge, ki s ponižno vero čakajo na svojo rešitev.

   Zaharija potrdi nepričakovano izbiro njegovega imena in ga zapiše na deščico. Nemudoma so se mu razvezala usta in jezik ter je spet normalno govoril in slavil Boga. Celotno dogajanje okoli rojstva Janeza Krstnika je obdano z veselim občutkom čudenja, presenečenja in hvaležnosti. Čudenje, presenečenje, hvaležnost. Tamkajšnje ljudi je obšel sveti strah Božji in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh.

   Bratje in sestre, zvesto ljudstvo sluti, da se je zgodilo nekaj velikega, čeprav ponižnega in skritega, in se sprašuje: Kaj neki bo ta otrok? Zvesto Božje ljudstvo je zmožno živeti vero z veseljem, s čutom za čudenje, presenečenje in hvaležnost. Veliko ljudi je o čudežu Janezovega rojstva govorilo na lep način, z veseljem, bili so zadovoljni.

   Vprašajmo se: Kaj pa moja vera? Je radostna vera ali pa je vedno enaka vera? Imam čut za čudenje, ko vidim Gospodova dela, ko slišim govoriti o stvareh evangelizacije ali o življenju nekega svetnika? Ali ko vidim veliko dobrih ljudi – čutim v sebi milost ali pa se v mojem srcu nič ne premakne? Znam začutiti tolažbe Duha ali pa sem pred njimi zaprt? Vprašajmo se, vsak med nami, med izpraševanjem vesti: Kako je z mojo vero? Je vesela? Je odprta za Božja presenečenja? Sem v duši okusil tisto čudenje, ki ga povzroča Božja navzočnost, tisti občutek hvaležnosti. Razmislimo o teh držah vere: veselje, čudenje, presenečenje in hvaležnost.

   Devica Marija naj nam pomaga razumeti, da je v vsaki človeški osebi odtis Boga, izvir življenja. Ona, Božja mati in naša mati, naj nam pomaga, da se bomo vedno bolj zavedali, da pri rojstvu otroka starši delujejo kot sodelavci Boga. To je zares vzvišeno poslanstvo, ki iz vsake družine naredi svetišče življenja in z vsakim rojstvom otroka prebuja veselje, čudenje in hvaležnost.

   Angel Gospodov, Papež Frančišek 24. junija 2018

   Odgovori
5. janez says:

   24. junija, 2025 at 14:30

   Praznik Rojstva Janeza Krstnika, papež Benedikt XVI

   Benedikt XVI. v knjigi Teologija liturgije navaja razloge za postavitev datumov praznikov Gospodovega oznanjenja ter Gospodovega rojstva in praznika Rojstva Janeza Krstnika, z besedami: »Med oba datuma pa je vstavljen praznik Jezusovega predhodnika, Janeza Krstnika, torej 24. junija, na dan poletnega solsticija (poletnega sončevega obrata). Medsebojna povezava teh datumov je namreč bogoslužni in kozmični izraz Krstnikovih besed: ‘On (Kristus) mora rasti, jaz pa se manjšati’ (Jn 3,30). Praznik Janezovega rojstva je namreč na datum, ko se dan začne manjšati, tako kot je praznik Kristusovega rojstva na datum, ko dan začne rasti. Tako je osnova teh praznikov čisto krščanska. Nima nobenega zgleda v Stari zavezi, povzema pa bistvo zgodovine in kozmosa, spomina in upanja, kar pa je značilno za starozavezne praznike in je tako tudi postalo značilno za koledar krščanskih praznikov.«

   »Na 24. junija nas bogoslužje vabi k obhajanju praznika Rojstva Janeza Krstnika. Prav tako kot življenje Kristusove matere Marije, je bilo tudi njegovo življenje povsem usmerjeno na Kristusa. Janez je bil njegov predhodnik, glas, ki je bil poslan, da naznani učlovečeno Besedo. Zato spominjati se Janezovega rojstva, v resnici pomeni praznovati Kristusa, dopolnitev obljub vseh prerokov. Krstnik, ki je bil največji med njimi, je bil poklican, da pripravi pot Mesiji (prim Mt 11,9-10). Gospod Jezus je o njem rekel: ‘Med rojenimi od žena ni vstal večji od Janeza Krstnika’ (Mt 11,11).«
   »Vsi evangeliji imajo na začetku opisa Jezusovega javnega delovanja pripoved o njegovem krstu v reki Jordan, kjer ga je Janez krstil. Sveti Luka postavi začetek Krstnikovega delovanja v slovesen zgodovinski okvir. Tudi moja knjiga Jezus iz Nazareta se začne z Jezusovim krstom v Jordanu, dogodkom, ki je v tistem času zelo odmeval. Iz Jeruzalema ter iz vseh predelov Judeje so ljudje prihajali poslušat Janeza Krstnika, se mu dali krstiti v reki ter se izpovedali svojih grehov (prim. Mr 1,5). Glas o preroku se je tako razširil, da so se mnogi spraševali, če ni morda on Mesija.

   Evangelist pa poudarja, da je to Janez odločno zanikal: ‘Jaz nisem Mesija’ (Jn 1,20). Vsekakor pa je Janez prva Jezusova priča, saj je prejel znamenje iz nebes: ‘Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu’ (Jn 1,33). Točno to se je zgodilo, ko je Jezus, potem ko je prejel krst, stopil iz vode. Janez je videl Duha, ki se je kot golob spustil na Jezusa. Tedaj je spoznal polno resničnost Jezusa iz Nazareta in ga začel razodevati Izraelu (prim. Jn 1,31) kot Božjega Sina in človekovega odrešenika: ‘Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta'(Jn 1,29).«
   Papež Benedikt XVI. je ob pogledu na reko Jordan z gore Nebo, kjer je po izročilu tudi Mojzes zrl v obljubljeno deželo, 9. maja 2009 dejal: »Čudovit pogled se odpre s trga tega svetišča in nas povabi, da premislimo, kako je prerokova vizija skrivnostno zaobjela veliki zveličavni načrt, ki ga je Bog pripravil za svoje ljudstvo. V dolini Jordana, ki se razteza pod nami, je prišel Janez Krstnik pripravit pot Gospodu. V vodah Jordana, potem ko je Jezus od Janeza prijel krst, ga je Oče razodel kot ljubljenega Sina.«

   Benedikt XVI. je na praznik Rojstva Janeza Krstnika v nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja, 24. junija 2012, spregovoril o rojstvu, življenju in pomenu Jezusovega predhodnika. »Danes, 24. junija, obhajamo slovesni praznik Rojstva sv. Janeza Krstnika. Če izvzamemo Devico Marijo, je Krstnik edini svetnik, za katerega bogoslužje obhaja rojstvo in ga obhaja zato, ker je tesno povezano s skrivnostjo učlovečenja Božjega Sina. Janez je namreč bil Jezusov predhodnik že v materinem telesu. Njegovo čudežno spočetje je angel oznanil Mariji kot znamenje, da ‘Bogu ni namreč nič nemogoče’ (Lk 1,37). To se je zgodilo šest mesecev pred največjim čudežem zveličanja, združenjem Boga s človekom po delovanju Svetega Duha. Vsi štirje evangeliji zelo poudarijo podobo Janeza Krstnika, kot preroka, ki zaključuje Staro zavezo in odpira Novo tako, da pokaže na Jezusa iz Nazareta, kot Mesija, Božjega Maziljenca.

   Sam Jezus je namreč govoril o Janezu s temi besedami: ‘Ta je tisti, o katerem je zapisano: Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. Resnično povem vam: Med rojenimi od žena ni vstal večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega’ (Mt 11,10-11).

   Janezov oče Zaharija, Elizabetin mož, Marijin sorodnik, je bil starozavezni judovski duhovnik. Ni takoj verjel naznanilu ne več mogočega očetovstva in je zato ostal nem vse do dneva otrokovega obrezovanja, ko sta on in žena, dala otroku ime, ki jima ga je nakazal Bog, torej Janez, kar pomeni ‘Gospod je izkazal milost’. Pod vodstvom Svetega Duha je Zaharija takole govoril o sinovem poslanstvu: ‘In ti, dete, se boš imenovalo prerok Najvišjega. Pojdeš namreč pred Gospodom pripravit njegova pota, da daš njegovemu ljudstvu spoznati zveličanje v odpuščanju njihovih grehov’ (Lk 1,76-77). Vse to se je uresničilo trideset let pozneje, ko je Janez šel krščevat k reki Jordan in je klical ljudi, naj se pripravijo s dejanjem spokornosti na bližajoči se prihod Mesija. To mu je namreč Bog razodel med njegovim bivanjem v puščavi. Janeza so zaradi krščevanja imenovali Krstnik torej Krstitelj (prim. Mt 3,1-6). Ko se je nekega dne sam Jezus prišel iz Nazareta krstit, je Janez najprej zavrnil, potem pa je privolil. Videl je Svetega Duha spustiti se na Jezusa in zaslišal je glas nebeškega Očeta, ki ga je razodel za svojega Sina (prim. Mt 3,13-17). Toda Krstnikovo poslanstvo s tem še ni bilo končano. Kmalu zatem je namreč postal Jezusov predhodnik tudi v nasilni smrti. Janez je bil v Herodovi ječi obglavljen in je tako v polnosti pričeval za Božje Jagnje, ki ga je prvi prepoznal in nanj javno pokazal.

   Dragi prijatelji, Devica Marija je pomagala ostareli sorodnici Elizabeti, da je Janeza donosila. Naj ona pomaga vsem hoditi za Jezusom, Kristusom, Božjim Sinom, ki ga je Krstnik naznanil z veliko ponižnostjo ter preroško gorečnostjo.«

   Hozana dne 24. 6. 2025

   Odgovori
6. janez says:

   23. junija, 2025 at 8:58

   KAJ JE SPREOBRNENJE?
   Papež Frančišek: Spreobrnjenje je milost Boga. Začni hoditi, saj je On, ki te je premaknil

   Kaj pomeni beseda spreobrnjenje? V Svetem pismu to predvsem pomeni spremeniti smer ali usmeritev, kar tudi pomeni spremeniti način mišljenja. V moralnem in duhovnem življenju spreobrniti se, pomeni obrniti se od zla k dobremu, od greha k Božji ljubezni. To je to, kar je učil Krstnik, ki je v judejski puščavi »oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (v. 4). Prejeti krst je bilo zunanje in vidno znamenje spreobrnjenja tistih, ki so poslušali njegovo pridiganje in so se odločili delati pokoro. Ta krst se je zgodil s potopitvijo v Jordan, v vodo, a je bil povsem nekoristen, bil je le znak, in je bil nekoristen, če ni bilo razpoložljivosti za kesanje in spremenitev življenja.

   Spreobrnjenje pa vsebuje tudi bolečino nad storjenimi grehi, željo, da se jih reši in sklep, da se jih zavedno izključi iz lastnega življenja. Za izključitev greha pa je potrebno zavrniti vse tisto, kar je z njim povezano. Stvari, ki so povezane z grehom je torej potrebno zavrniti: posvetno miselnost, pretirano cenjenje udobnosti, pretirano cenjenje užitkov, blagostanja, bogastva. Zgled te ločitve je ponovno iz evangelija lik Janeza Krstnika, ki je bil strog mož in se je odpovedal odvečnemu ter je iskal bistveno. Poglejte to je prvi vidik spreobrnjenja: ločitev od greha in posvetnosti. Začeti torej pot ločitve od teh stvari.

   Drugi vidik spreobrnjenja je namen poti, to je iskanje Boga in njegovega kraljestva. Ločitev od posvetnih stvari in iskanje Boga ter njegovega kraljestva. Zapustitev udobnosti in posvetnega mišljenja nista sama sebi namen, ni askeza samo, da se dela pokora, kristjan ni fakir. Je nekaj drugega. Ločitev ni sama sebi namen, ampak je usmerjena za dosego nečesa višjega, to je Božjega kraljestva, občestva z Bogom, prijateljstva z Bogom, dobri odnosi z ljudmi. Toda to ni lahko, saj so številne vezi, ki nas držijo v bližini greha, ne ni lahko… Skušnjava vedno vleče navzdol, vleče dol in vezi nas držijo v bližini greha. To so: nestanovitnost, malodušnost, zlohotnost, škodljivo okolje, slabi zgledi. Včasih je privlačnost, ki jo čutimo do Gospoda prešibka in se skoraj zdi, da Bog molči. Oddaljene in nerealne se nam zdijo njegove obljube tolažbe, kot na primer podoba pozornega in skrbnega pastirja, ki danes odmeva v Izaijevem berilu (prim. Iz 40,1.11). Tako si je skušan reči, da se je nemogoče resnično spreobrniti.

   Kolikokrat smo začutili to malodušnost? »Ne, ne bom zmogel. Začenjam, potem se vrnem nazaj in to je grdo.« Mogoče je, mogoče je. In ko pride ta misel, ki te napravi malodušnega, ne ostani tam, kajti to je »živi pesek«. Ta »živi pesek« je ravno povprečnost bivanja. To je povprečnost. Kaj se stori v takšnih primerih, ko kdo hoče, a čuti, da ne more? Predvsem se je potrebno spomniti, da je spreobrnjenje Milost dana od Boga. Nihče se ne more spreobrniti z lastnimi močmi. Je milost, ki ti jo da Gospod, zato jo je potrebno z vso močjo izprositi od Boga.

   Prositi Boga, da nas on spreobrne, da se lahko spreobrnemo do tolikšne mere, s kakšno se odpremo Božji lepoti, dobroti in nežnosti. Da se spreobrnemo in poboljšamo in odpremo Božji Milosti. Da z Bogom sodelujemo! Pomislite na nežnost Boga. Bog ni grozen oče, zloben oče, ne. Bog ni kontrolor ali policaj , ki kaznuje. Ljubi nas. Odpušča nam sedemdesetkrat sedemkrat. Nežen je, zelo nas ima Očetovsko rad kot dobri Pastir, ki išče zadnjo ovco svoje črede, dokler je ne najde. Ljubezen je. Usmiljenje je. Dobrota je. Spreobrnjenje je Milost Boga. Začni hoditi, saj je On, ki te je premaknil, da si začel hoditi in videl boš, kako bo On prišel. Moli, hodi in vedno boš naredil korak naprej. In Vedi, da nikoli Nismo Sami, ker je Bog Vedno z Nami! Brez Boga nič ne moremo storiti. Zaupajmo in Verujmo v Boga ter ga prosimo Usmiljenja in Milosti, da bomo z Njegovo Pomočjo postajali vedno boljši ljudje in kristjani. In z vsem kar smo in premoremo bili Bogu v Veselje!

   Sveta Marija, Nebeška in Naša Mati, naj nam pomaga ločiti se za vedno od greha in posvetnosti ter se odpreti Bogu, njegovi Besedi, njegovi Milostni Ljubezni, ki prenavlja in rešuje.

   Papež Frančišek

   Odgovori
7. janez says:

   23. junija, 2025 at 5:47

   Vprašanje bralca: Ali nas Bog res vpeljuje v skušnjavo? Ognjišče

   Pišem vam glede molitve očenaš. Molimo: “ne vpelji nas v skušnjavo …”. To je težko razumeti in prav zato so o tem razpravljali razni teologi v prejšnjih stoletjih. Mi smo to prošnjo iz molitve prevedli iz latinščine: ne nos inducas (inducere – vpeljati) in tentationem. Ker pa je naš Bog neskončna dobrota, ljubezen in usmiljenje, mislim, da je napaka nastala v prevodih iz aramejščine v latinščino. Španci so ta prevod popravili in molijo skupaj z našim priljubljenim papežem Frančiškom: “y nos dejes caer en la tentación”, to se pravi: ne dopusti, da pademo v skušnjavo. Ni to bolj smiselno? Bogdan

   Iz vašega besedila je očitno, da poznate vsaj nekatere romanske jezike, in bo zato tokrat odgovor malce bolj strokoven, za kar se tistim, ki vas ta način odgovarjanja ne zanima, opravičujem. Četudi smo mi, kot trdite, prevedli očenaš iz latinščine (vulgate), ima standardni prevod Svetega pisma (2006) enak prevod očenaša (“in ne vpelji nas v skušnjavo”), prevod jeruzalemske (katoliške) izdaje Svetega pisma (2010) pa se glasi “in ne vpelji nas v preizkušnjo” (Mt 6,13). Oba omenjena slovenska prevoda sta iz grščine (skušnjava = peirasmós/n/) in ne iz latinščine (skušnjava = tentatio/nem/), čeprav je seveda Jezus učil učence moliti v aramejščini. To pomeni, da je že prevajalec očenaša v grščino imel težave pri iskanju najboljšega izraza, saj je že na prvi pogled ta prošnja zelo nenavadna, saj Bog ne more človeka vpeljevati v skušnjavo in tega tudi Jezus ni mogel učiti svoje učence. Gre namreč za očiten semitizem, kot razlagajo strokovni raziskovalci besedila očenaša, in za prevod navedene prošnje očenaša pravijo: Antični semit ni razlikoval med neposredno vzročnostjo (Bog me preizkuša, me vpelje v skušnjavo) in posredno vzročnostjo (Bog dopušča, da sem skušan). Mi, ki razlikujemo med neposrednim vzrokom in posrednim vzrokom ali dopuščanjem, bi morda raje rekli Bogu: »Ne dopusti, da smo skušani.«

   Toda mi ne prosimo preprosto, da ne bi bili skušani (se pravi nedovzetni za skušnjave – ta nesmisel bi zanikal vsak pomen življenju, ki je že samo po sebi preizkušnja, polno ‘skušnjav’), ampak prosimo, da naj takrat, ko smo z Božjim dopuščanjem skušani, in torej postavljeni na preizkušnjo ali v skušnjavo, ne popustimo, naj ne pademo v zlo, naj ne storimo greha.

   Kaj pa je pravzaprav skušnjava? Skušnjava (latinski temptatio, tentatio ali v grškem besedilu evangelija peirasmós) ima v aramejščini dvojni pomen: nravstvena preizkušnja in povabilo k zlu. Ob tem se takoj pojavi vprašanje: ali nas Bog more zapeljati v skušnjavo, tako da moramo moliti, naj tega ne stori? Ali nas Bog more vabiti v zlo? Očitno ne.
   To trdi preprosta zdrava pamet, v svojem pismu pa to potrjuje tudi apostol Jakob: »Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo (skušnjavo = tentatio/nem/, peirasmós/n/), kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo. Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: ‘Bog me skuša.’ Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar. Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja« (Jak 1,12-15). K Jakobovemu besedilu dodajmo še Janezovo misel o lastnem poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja (prim. 1 Jn 2,16), ki človeka vleče in zavaja. Ta tri poželenja nekako vključujejo vse človekove skušnjave, ki navadno prihajajo od znotraj, iz človekove ranjene narave, dednosti, njegovih osebnih ran in življenjskih neuspehov. »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21-22). Seveda pa so skušnjave lahko povzročene tudi od zunaj, kar vemo za Jezusa, ki ga je trikrat skušal hudobni duh in ga je Jezus zavrnil (prim. Lk 4,1-13). Sveto pismo uči, da je tudi Jezus bil “preizkušan v vsem, vendar brez greha” (Hebr 4. 15, prim 7,26, 9, 14. Jn 8,46, 2 Kor 5,21; 1 Jn 3,5). Celo apostol Peter je skušal Jezusa, ko je ta napovedal svojo smrt, in Jezus ga je zavrnil in mu rekel ‘satan’ (Mt 16,23), kar pomeni zapeljivec, skušnjavec.

   Iz Jakobovega pisma in drugih svetopisemskih navedkov je jasno, da vsebuje izraz ‘skušnjava’ v Svetem pismu dva pomena: tako “zavajanje v zlo, v greh” kakor tudi “nravstveno preizkušnjo”. Naša poželjivost – ali preplet naših neurejenih teženj, ki jih stalno nosimo v sebi – kot pravi sveti Jakob, nas zavaja v zlo, nikoli pa nas v zlo ne zavaja Bog, kajti od Boga izhaja samo dobro. On je absolutno dobro! Toda Bog more – z dobrim namenom – dopustiti, da smo preizkušani, to je postavljeni na preizkušnjo. Kaj je vreden človek, ki ni preizkušan? V preizkušnji se lahko povzpne do bitja, ki samo soustvarja svojo večno usodo. Preizkušnja je pravzaprav tkivo našega življenja. Od tod njegova veličina in velikanska odgovornost!

   Morda vam je znano, da je v zadnjih letih tudi pri nas bilo kar nekaj predlogov, da bi spremenili slovenski prevod omenjene vrstice v očenašu, predvsem ob pripravi novega misala, nove mašne knjige, na koncu pa je obveljal dosedanji prevod. Za nas molivce je najbolj pomembno, da vemo, da ima beseda skušnjava dve plati, dve vsebini. Ena se nam kaže kot povabilo k zlu, druga pa je predvsem preizkušnja naše ljubezni; k prvi nas Bog ne more vpeljevati, druga, in ta je mišljena v očenašu, pa pomeni Božje zaupanje v nas, da smo se, kljub preizkušnjam (skušnjavam) in prav zaradi njih sposobni odločati za ljubezen do Boga, bližnjega in samega sebe. In prav za to pravilno odločitev, to zmago v skušnjavah prosimo v očenašu. Očeta prosimo, da bi nas obvaroval padca v skušnjavi.

   Odgovor pripravil Vinko Škafar, Ognjišče (2015)

   Odgovori
8. janez says:

   22. junija, 2025 at 7:49

   Sveti Peter in Pavel sta po Hozani šele 29. 6. 2025. Danes pa je 12. navadna nedelja. V vednost in pravilno ravnanje.

   Odgovori
9. janez says:

   22. junija, 2025 at 7:46

   12. Navadna nedelja 22. 6. 2025

   Tokrat Jezus povprašuje »svoje bližnje« čisto po domače: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem jaz?« Enako, kot kdaj mi povprašamo svoje prijatelje, kaj si kdo misli o meni, o nas, o našem delu …

   Zagotovo na nas, tisti ki niso vsak dan v stiku z nami, gledajo drugače kakor ti, ki ob nas preživijo veliko več časa. S temi slednjimi tudi živimo skupaj »na drugačen način« kot morda z ostalimi.

   Dejstvo je: ko so učenci prišli tako daleč, da so Jezusa spoznali za Božjega Sina, kar se je zgodilo s Petrovo izpovedjo (Mr 8,27–38), je Jezus »položil karte na mizo«. Naravnost jim je povedal, kakšna bo njegova pot; jasno pa jim je tudi povedal, kaj čaka tistega, ki mu na njegovi poti želi slediti še naprej. Jezus namreč razume svoje življenje kot pot, ki mu jo je Bog začrtal in jo mora prehoditi v poslušnosti Bogu. Skupnosti z Jezusom ni mogoče ustvariti samo z mislimi in čustvi; z Jezusom je zares povezan le, kdor mu na njegovi poti sledi, kdor z njim stopa po tej poti. Kdor želi biti skupaj z Jezusom, ta mora biti tam, kjer je on, mora slediti poti, po kateri je on hodil pred njim. Naj bo ta pot še tako strma, ozka in neprijetna in naj od tistih, ki Jezusu sledijo, še tako veliko zahteva, pa vendar samo ta pot prinaša človeku tisto, kar ga izpolnjuje in osrečuje – povezanost z Jezusom. Na tej poti je z nami in mi z njim; in on je Mesija, ki dokončno prinaša odrešenje; in on je Božji sin, ki nas vodi v otroški odnos z Bogom Očetom. Naše odrešenje je v tem, da nas nekdo osvobodi iz osamljenosti, izolacije, egoizma in samopotrjevanja; da smemo pripadati skupnosti oz. Jezusu. Če smo sebični in se upiramo Jezusovemu klicu, nas to vrže nazaj v temo in hlad osamljenosti. Biti Jezusov učenec, biti osebno povezan z njim, je največ, kar nam lahko da kot njegovim učencem sodobnega časa. Če to sprejmemo, »ne bomo izgubili svojega življenja«.

   Gospod hoče, da njegovi tako včerajšnji kot današnji učenci vzpostavijo z Njim oseben odnos in ga s tem sprejmejo v središče svojega življenja. Zato jih spodbode, da se z vso resnico postavijo pred same sebe, rekoč: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Jezus danes postavlja to tako neposredno in pristno vprašanje vsakemu od nas: »Kdo sem jaz zate?« Vsakdo je poklican odgovoriti v svojem srcu ter se pustiti osvetliti z lučjo, ki nam jo da Oče, da bi spoznali njegovega Sina Jezusa. Tudi nam se lahko zgodi, kakor se je Petru, da z navdušenjem zatrdimo: »Ti si Kristus.« Toda, ko nam Jezus jasno pove, kar je rekel učencem, da se bo njegovo poslanstvo izpolnilo, ne na široki cesti uspeha, temveč na strmi poti trpečega, ponižanega, zavrženega in križanega Služabnika, se lahko tudi nam zgodi, kakor se je Petru, da protestiramo ter se upremo, saj je to v nasprotju z našimi pričakovanji, posvetnimi pričakovanji. V takih trenutkih si tudi mi zaslužimo koristen Jezusov očitek: »Postavi se zadaj, za mano, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!«

   Izpoved vere v Jezusa Kristusa se ne sme ustaviti samo pri besedah, ampak da bo pristna zahteva konkretne izbire in pomembna so dejanja, torej življenje, v katero je vtisnjena ljubezen, velika ljubezen, sveta ljubezen do bližnjega. Jezus nam pravi, da je potrebno za hojo za Njim, torej da smo njegovi učenci, odpovedati se samemu sebi, torej zahtevam lastnega sebičnega ponosa in sprejeti lasten križ. Potem da vsem temeljno pravilo in kakšno je to pravilo: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil«. Pogosto v življenju zaradi različnih vzrokov zgrešimo pot in iščemo srečo samo v stvareh ali v ljudeh, ki jih obravnavamo kot stvari. Toda srečo najdemo samo takrat, ko nas ljubezen, tista prava, sreča, nas preseneti in nas spremeni. Ljubezen lahko spremeni vse in ljubezen lahko spremeni tudi nas! Vsakega od nas! To dokazujejo pričevanja svetnikov.

   Devica Marija, ki je svojo vero živela v zvesti hoji za svojim Sinom Jezusom, naj pomaga tudi nam hoditi po njegovi poti, da velikodušno preživimo Zanj in za druge svoje življenje.

   Pridi in Poglej: Ervin Mozetič

   Odgovori
10. janez says:

    22. junija, 2025 at 7:21

    22.6.2025 Sveta Peter in Pavel Apd 12,1−11; 2 Tim 4,6−18; Mt 16,13−19

    Peter izpove vero
    16,13 Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?«
    14 Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.«
    15 Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
    16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.«
    17 Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.
    18 Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.
    19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹«
    20 Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija.

    Dva stebra
    Danes obhajamo praznik apostolskih prvakov in zavetnikov Cerkve Petra in Pavla. Vsak izmed njiju že ima svoj praznik. Spreobrnjenje apostola Pavla je 25. januarja in sedež apostola Petra 22. februarja. Zakaj ju častimo tudi skupno kot stebra Cerkve?

    Peter je bil apostol za Jude, Pavel za pogane. Nam se zdi to vseeno, vendar je bil v življenju prve Cerkve ključni dejavnik njene rasti, ko se je, tudi zaradi nesprejetja pri Judih, obrnila k poganom in zanje priredila oznanjevanje in versko prakso. Prvi cerkveni zbor v Jeruzalemu leta 50 je bil neprimerno bolj temeljit in sporen, kot drugi vatikanski. Sklenjeno je bilo, da novih spreobrnjencev ni treba podvreči Mojzesovi postavi z vsemi njenimi težkimi, čudnimi in zlasti za zveličanje nepotrebnimi predpisi. Peter je bil, kot se tega radi držijo vsi voditelji Cerkve še danes, konzervativen. Torej je nasprotoval spremembam. Pavel pa je bil revolucionar/reformator in karizmatik. Cerkev ni imela miru pred njim niti po njegovem spreobrnjenju, ampak šele, ko je odšel domov v svoj rodni Tarz. »Razpravljal je s helenisti in se z njimi prerekal, ti pa so ga nameravali ubiti. Ko so bratje to izvedeli, so ga odpeljali v Cezarejo, nato pa poslali v Tarz. Cerkev je tedaj po vsej Judeji, Galileji in Samariji živela v miru. Izgrajevala se je, napredovala v strahu Gospodovem ter rastla v tolažbi Svetega Duha« (Apd 9,29−31). Pavel je bil ali vroč ali mrzel in v stiku s takim človekom nihče ne more ostati ravnodušen.

    Lahko imamo preveč romantičen odnos do življenja prve Cerkve, kakor je opisano v Apostolskih delih. Občudujemo, kako jim je bilo vse skupno in kako so se imeli radi. Vendar je iz te knjige tudi razvidno, da je bilo veliko različnih in bolečih odstopanj. Če danes ni edinosti v Cerkvi, lahko rečemo, da je nikdar ni bilo. Stebra Cerkve, ki sta po svojem značaju, po svoji izobrazbi in usmeritvi tako različna, nam to jasno izpričujeta. Lahko bi ugibali, kateri je bolj verodostojen Jezusov pričevalec − učenjak ali ribič, nosilec ključev ali meča. Na več mestih, po cerkvah in trgih sta oba skupaj popolnoma enakovredno upodobljena, čeprav bi pričakovali, da bo sv. Peter kot voditelj na prestolu, sv. Pavel pa pri vratih, ko se odpravlja na misijonsko potovanje. Cerkev je namreč odprta hiša, je svetovna ustanova – katoliška in v njej je enakovreden prostor za tradicijo in napredek, za preprosto vero in vprašujoč nemir.

    Peter je bil prvi poklican v Jezusovo službo, Pavel zadnji. Petra je Jezus zagledal, ko je ribaril, zanj je bil dovolj preprost pogled. Tudi takrat, ko ga je Peter zatajil, ga je Jezus samo pogledal in Peter je šel ven, se bridko zjokal in skesal. Pavla pa je bilo treba vreči s konja v prah. Le blisk vstalega Kristusa ga je mogel preusmeriti v njegovi premočrtnosti.

    Oba pa sta ostala zvesta ne samo Kristusu, ki ju je poklical, ampak tudi Bogu Očetu, ki ju je tako različna ustvaril. Med njima so se dostikrat kresale iskre in prav nič ali vsaj premalo sta se trudila, da bi jih prikrila. »Ko pa je prišel Kefa v Antiohijo, sem se mu v obraz uprl, ker je bil vreden obsojanja,« piše apostol Pavel v Galačanom (2,11). Peter piše s svoje strani, da ima težave s Pavlom. V njegovih pismih, »so nekatere težko umljive stvari, ki jih taki, ki niso poučeni, in so neutrjeni, zlorabljajo« (2 Pet 3,16). Vendar pa ga naziva »naš ljubi brat Pavel«. In poudarja, kako Pavel piše z »njemu dano modrostjo«. Prvi kristjani so vse to vedeli, vedeli pa so tudi, da se oba trudita, bodi prilično ali neprilično, da bi razširjala Kristusovo blagovest.

    Če je bila Petrova naloga, da je Cerkev ohranjeval in utrjeval, je bila Pavlova, da jo je razširjal na nove bregove. »Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil« (1 Kor 9,22).

    V Rimu in drugod po svetu imata veliko veličastnih in dragocenih cerkva. Ne vem, kako bi vse to sprejela, če bi se pojavila danes v njih. Med njimi ima Peter tudi cerkev sv. Petra v vezeh v spomin na svetopisemski dogodek, ko ga je angel rešil iz ječe (Apd 12,1−11). Tudi apostol Pavel nam je danes predstavljen v vezeh, čeprav ga to nič ne žalosti, saj ve, da je uporabil svoje življenje za dobro stvar. V življenju smo tudi mi prepleteni z različnimi vezmi. S tistimi, ki nas usužnjujejo od znotraj, to je naš greh, in s tistimi, v katere nas vklepajo drugi, kot so oba apostola, vendar nista bila utesnjena. Petra je rešil angel, Pavel pa piše, kot da to nima nobenega učinka nanj, ampak se celo veseli, da sme za Kristusa trpeti. So pa tudi vezi, ki smo jih dolžni zavestno utrjevati, saj z njimi premagujemo nasprotja in različnosti. Samo tako smo sposobni ustvarjati skupnost. Če se vse to povezano še z Bogom, kot je v Cerkvi, nas nobena sila ne more uničiti. Amen.

    Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

    Odgovori