Članki za dušo

15.010 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   12. julija, 2025 at 19:02

   Božja beseda za nedeljo, 13. julija 2025 15. nedelja med letom (leto C)

   »In Jezus mu je rekel: ‘Pojdi in ti delaj prav tako!’« (Lk 10,37b)
   Ljubezen do Boga in do bližnjega sovpadata: v najmanjšem srečujemo Jezusa in v Jezusu srečujemo Boga. »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo,« pravi sv. Pavel (1 Kor 10,17). Združitev s Kristusom je obenem združitev z vsemi ostalimi, katerim se on podarja. Ljubezen (agape) do Boga in ljubezen (agape) do bližnjega sta zdaj zares združeni: učlovečeni Bog nas vse priteguje k sebi. Zato razumemo, da postane agape tudi ime za evharistijo: v njej prihaja Božja agape telesno k nam, da bi v nas in po nas nadaljevala svoje delo. Samo na tej kristološko-zakramentalni podlagi lahko prav razumemo Jezusov nauk o ljubezni. Prehod od postave in prerokov k dvojni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega, k čemur nas Jezus vodi, kakor tudi dejstvo, da je vsa verska eksistenca osredotočena na to zapoved, ni samo morala (nravnost), ki bi mogla obstajati samostojno poleg vere v Kristusa in poleg njegovega ponavzočenja v samem zakramentu: vera, bogočastje in etos se prepletajo kot enotna stvarnost, ki se oblikuje v srečanju z Božjo agape.Običajno nasprotje med bogočastjem in etosom tu preprosto odpade. V samem »bogočastju«, v evharističnem občestvu sta prisotna oba vidika, biti ljubljen in ljubiti druge. Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena. Nasprotno pa postane »zapoved« ljubezni mogoča le, ker ni zgolj zahteva: ljubezen je lahko »zapovedana« le zato, ker je najprej podarjena.

   Evangeljska prilika, ki jo pripoveduje evangelist Luka, je del vrste prizorov in dogodkov, ki so vzeti iz vsakdanjega življenja in s katerimi nam Jezus pomaga razumeti globine Božje ljubezni do vsakega človeka, posebej do tistih, ki trpijo zaradi bolezni ali bolečin. S sklepnimi besedami iz prilike o usmiljenem Samarijanu: »Pojdi in ti delaj prav tako« (Lk 10,37), Gospod tudi pokaže odnos, ki naj bi ga imel vsak njegov učenec do drugih, posebej tistih v potrebi. Iz neizmerne Božje ljubezni je potrebno skozi močan odnos z njim v molitvi črpati moč za življenje iz dneva v dan s konkretno skrbjo – podobno kot usmiljeni Samarijan – za tiste, ki trpijo telesno ali duševno oz. prosijo za pomoč.
   Različni cerkveni očetje so v usmiljenem Samarijanu videli Jezusa samega; v človeku, ki je padel med razbojnike pa Adama, našo pravo človeškost, ranjeno in zmedeno zaradi greha (prim. Origen, Homilija o Lukovem evangeliju XXXIV, 1–9; Sv. Ambrož, Komentar k Evangeliju po sv. Luku, 71–84; Avguštin, Pridiga 171).

   Jezus je sin Boga, ki pokaže zvesto, večno in brezmejno Očetovo ljubezen. Jezus pa je tudi tisti, ki se je kot Bog ponižal in z učlovečenjem prevzel človeško naravo (prim. Flp 2,6–8), se približal človeškemu trpljenju celo do spusta pred pekel, kot molimo v apostolski veroizpovedi, da bi človeštvu prinesel upanje in svetlobo. Jezus se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom (prim. Flp 2,6), ampak poln usmiljenja gleda na brezno človeškega trpljenja ter podarja olje tolažbe in vino upanja.

   Prilika o usmiljenem Samarijanu (prim. Lk 10,25-37) prinaša predvsem dve pomembni pojasnili. Medtem ko se je pojem »bližnji« dotlej bistveno nanašal na člane istega naroda in na tujce, ki so se naselili v izraelski deželi, torej na skupnost, ki je bila solidarna z deželo in ljudstvom, je ta meja zdaj odstranjena: vsak, ki me potrebuje in kateremu lahko pomagam, je moj bližnji. Pojem »bližnji« je posplošen, vendar ostane konkreten. Čeprav se razširi na vse ljudi, pa vendar ne ostane izraz neke splošne abstraktne ljubezni, ampak zahteva mojo dejavno zavzetost povsod. Naloga Cerkve je, da vedno znova pojasnjuje povezavo med oddaljenostjo in bližino za praktično življenje svojih članov. Leto vere, ki ga obhajamo, je primerna priložnost za okrepitev dobrodelnosti v naših cerkvenih skupnostih, saj vsak izmed nas lahko postane usmiljeni Samarijan za tiste, ki so nam blizu.

   Pokojni papež Benedikt XVI

   Odgovori
2. janez says:

   12. julija, 2025 at 11:23

   Papež Frančišek: Bog nam odpušča pod pogojem, da tudi mi odpustimo drugim in se poboljšamo

   Bog je velik. Žal sem jaz grešil
   »Odlomek iz Knjige preroka Daniela (glej Dan 3,25.34-43) nam pripoveduje o Azariju, ki je bil vržen v ogenj, ker ni hotel zatajiti Gospoda. A Azarija se ne pritožuje pred Bogom zaradi prejete kazni, ne graja ga in se ne sklicuje na njegovo zvestobo. Nadaljuje z izpovedovanjem Božje veličine in gre do izvora zla ter pravi: ‘Ti si nas vedno rešil, a žal smo grešili.’ Azarija obtoži sebe in svoje ljudstvo. Obtožba nas samih je prvi korak k odpuščanju: Obtožiti sami sebe je del krščanske modrosti. Ne obtožiti drugih. Sami sebe. Jaz sem grešil. In ko pristopimo k zakramentu pokore, imejmo v mislih tole: ‘Veliki Bog nam je dal mnogo stvari. A žal sem jaz grešil, jaz sem užalil Gospoda in prosim odrešenja.’

   Gospodu je všeč skrušeno srce
   Neka gospa je pri spovedi na dolgo govorila o grehih tašče, da bi na ta način opravičila samo sebe, dokler ji duhovnik ni rekel, da je dovolj in naj sedaj prizna še svoje grehe. To je Gospodu všeč, kajti Gospod sprejme skrušeno srce, kajti – kakor pri Azariju – ‘ni razočaranja za tiste, ki zaupajo vate’. Skrušeno srce, ki Gospodu pove resnico: ‘To sem storil, Gospod. Grešil sem zoper tebe.’ Gospod mu zapre usta, kakor oče svojemu izgubljenemu sinu, ne pusti mu govoriti. Njegova ljubezen ga prekrije. Vse odpusti.

   Bog odpušča pod pogojem, da odpustimo in da se spreobrnemo
   Naj nas ne bo sram povedati svojih grehov, kajti Gospod nas opravičuje, ne samo enkrat, ampak vselej. A obstaja pogoj. Božje odpuščanje pride v nas z vso močjo pod pogojem, da mi odpustimo drugim. In to ni lahko. Zamera si namreč naredi gnezdo v našem srcu in tako vedno ostaja grenkoba. Velikokrat nosimo s sabo seznam stvari, ki so nam bile storjene: ‘Ta mi je naredil to, storil mi je tisto, storil mi je tole …’ Poboljšajmo se tudi mi in dajmo zgled drugim.

   Ne pustimo se vkleniti hudemu duhu sovraštva
   Ne pustimo se vkleniti hudemu duhu sovraštva, kajti sovraštvo zasužnjuje. To sta dve stvari, ki nam bosta pomagali razumeti pot odpuščanja: ‘Ti si velik Gospod, a žal sem grešil’ in ‘Ja, odpuščam ti, sedemdesetkrat sedemkrat, pod pogojem, da ti odpustiš drugim’. In da se vrneš k Očetu. In Hodiš po Poti ki vodi k Jezusu.

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 6.3.2018)

   Odgovori
3. janez says:

   12. julija, 2025 at 10:19

   »Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.« (Mt 10,30-31)

   Razlaga Božje Besede za 12.7.2025: Vam so celo lasje na glavi prešteti

   V razmerah, ki so kristjanom in krščanstvu zelo neprijazne, so te besede zelo pomembne. Še bolj pomembne pa so za tiste, ki živijo v državah, kjer so kristjani preganjani. Zadnja leta pospešeno izginjajo kristjani v Iraku in drugod na Bližnjem vzhodu, pa tudi v Indiji in v Afriki, kjer teroristične fundamentalistične skupine načrtno iztrebljajo kristjane (denimo v Nigeriji), da ne omenjam Severne Koreje. Tam je biti kristjan že samo po sebi življenjsko nevarno, kaj šele, da bi vero javno izpovedoval.

   Jezus nas spodbuja, da se preganjanj ne bi smeli toliko bati kot popuščanja skušnjavi, da bi svojo dušo “prodali”. V znani knjigi “Koča strica Toma” lahko proti koncu najdemo presunljiv odlomek o tem, kako je stari suženj Tom svojemu lastniku in rablju Legreeju odkrito povedal, da je sicer res kupil Tomovo telo, ne pa tudi duše. Legree se je skupaj s svojimi posurovelimi priganjači strahotno lotil Toma, ki je nato pretepen od udarcev umrl. In tako kot Jezus prosil za svoje preganjalce.

   Kaj je tisto, kar lahko ugnobi človeka in ga pošlje v pekel? Najprej predvsem zakrknjenost srca in oddaljitev od Boga. Velikokrat se to ne zgodi povsem zavestno, ampak tudi preko samoprevare. Mnogi kristjani dandanes zaradi iskanja sreče nasedejo nekrščanskim “duhovnim učiteljem”, ki jim ponudijo hitro rešitev problemov, zdravje, bogastvo, itd. Ne uvidijo pa, da se s tem nehote zavežejo v odnos s hudičem in njegovimi angeli, se oddaljijo od Jezusa. Jezusovo oznanilo tako ne more in ne sme ostati skrito. Oznanjeno mora biti vsem. Za mnoge je to lahko neprijetna resnica in nanjo reagirajo demonsko – s preganjanjem oznanjevalcev. To je žal “naravno stanje” krščanstva. Če oznanilo ne izzove nasprotne reakcije, se moramo vprašati, kakšno krščansko oznanilo je to, če je res krščansko.

   Ali smo res pripravljeni izpovedati zvestobo Jezusu tudi pred ljudmi? To vprašanje je bilo posebej pomembno za Petra, ki je Jezusa trikrat zatajil. A ta zatajitev predstavlja célo človeštvo. Vsi smo kdaj tako ali drugače zatajili Jezusa, a nas rešuje Jezusov usmiljeni pogled. Jezus tu povsem glasno in jasno poudari vrednost ter dostojanstvo človeka. Bog nas ni ustvaril za pogubljenje. Ustvarjeni smo za nebesa, vendar je tudi od nas odvisno, ali bomo res to dosegli. Za Boga je vsak od nas vreden veliko več kot vsa množica vrabcev, a če kdo da svoje zemeljsko življenje za Kristusa, je veliko večja dragocenost rojstvo za nebesa kot prezgodaj končano življenje.

   Pripravil: Ervin Mozetič, Pridi in Poglej, 12. 7. 2025

   Jezus danes v evangeliju opozarja učence, da so v Božjih rokah in da se ne smejo bati preganjanja ter nasprotovanja. Nihče jim ne more vzeti Božje zmage in večnosti, ki je v njih. Trudil se bom ohraniti pogum in pokončnost vere tudi v okolju, ki je nasprotno ali indiferentno. Gospod, pokaži mi, da sem vedno v tvojih rokah. Naj se ne izmaknem, ko bi moral pričevati o tebi in tvoji ljubezni.

   Dr. Primož Krečič, župnija Koper

   Odgovori