Članki za dušo

15.050 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   5. oktobra, 2025 at 10:52

   Nedelja, 5. oktober 2025: 27. navadna nedelja, rožnovenska nedelja

   Ko so apostoli prosili Jezusa, naj jim pomnoži vero, jim je rekel, da tudi vera, ki bi je bilo le za gorčično zrno, dela čudeže. Morda je Jezus s to primero hotel povedati še nekaj več: kakor za zrno velja tudi za vero, da ni nekaj mrtvega, negibnega in okamenelega, temveč skriva v sebi Življenjsko silo in sledi zakonom rasti in razvoja. Vedno manj je ljudi, ki bi jim bila vera položena v zibelko in bi jo sprejeli tako samoumevno kot materin jezik. Vedno več pa je takšnih, ki so se do nje dokopali po dolgem iskanju, skozi zmote in dvome in še vedno vsak dan sproti čutijo kako je ta njihova vera ogrožena.

   Mnogi kristjani imajo kdaj težave s kakšno versko resnico. Iskrenega vpraševanja in iskanja pa ne moremo že kar enačiti z verskim dvomom. Pošteno in vestno iskanje je znamenje ponižnosti in pripravljenosti poslušati, je priznanje: ne vem še vsega.Človek je popotnik in tudi njegova vera je potovanje. Že pot k veri je dogajanje, ki lahko traja leta in leta. Bog se javlja polagoma in posredno: prek Cerkve, pridig, knjig, prijateljev, doživetij. Bog prihaja kot jutranja zora. Svetloba počasi zmaguje nočno temo. Ne zasveti takoj z vso močjo.

   Nad obzorjem se pojavljajo oblaki. Marsikaj ostane dolgo nejasno. Pojavljajo se težave. Vendar, čeprav imaš tisoč težav v veri, še ne pomeni, da dvomiš, je nekoč zapisal kardinal J. H. Newman. Rast v veri je odvisna od tega, ali se obračamo na Boga in se pogovarjamo z njim v osebni in skupni molitvi. Molitev je duša in dihanje vere. Brez nje ji zmanjka hrane in kisika. Če se nam bo kdaj v veri stemnilo in bomo težko molili, ponovimo za apostoli vsaj tisto prošnjo, ki je ena najlepših in najpotrebnejših: Gospod, pomnoži nam vero!«

   Največji dokaz in izpit vere je ljubezen do Boga in bližnjega. Jezusovi učenci smo prepoznavni po sadu ljubezni. Vernik lahko govori človeške in angelske jezike, ima dar preroštva in pozna vse skrivnosti in ima vero, da bi celo gore prestavljal, a če nima ljubezni, je vse zaman in je nič. Lahko hrani lačne in izroči svoje telo v ogenj, a mu nič ne koristi. Ljubezen je največja. Ljubezen je vera v praksi. To je pot v nebesa. Le tako bomo kristjani 21. stoletja podobni kristjanom 1. stoletja in naše krščanstvo ne bo potvorjeno, ampak pristno. Dišalo bo po čudežu ljubezni.

   Vera, ki je primerljiva z gorčičnim semenom, je vera, ki ni naduta, zaverovana vase! To je vera, ki v svoji ponižnosti čuti veliko potrebo po Bogu in se mu v svoji majhnosti z zaupanjem izroči. To je vera, ki nam da sposobnost gledati z zaupanjem na menjavajoče se dogodke življenja, ki nam pomaga sprejeti tudi poraze in trpljenje v zavesti, da zlo nima in ne bo nikoli imelo zadnje besede.

   Kako lahko vemo, da imamo res vero, torej če je naša vera, čeprav majhna, pristna, čista in zdrava? To nam razloži Jezus, ko nakaže, kakšno je merilo za vero: služenje. To stori s priliko, ki se na prvi pogled zdi malo čudna, saj predstavi lik gospodovalnega in brezčutnega gospodarja. Ampak ravno ta način gospodarjevega obnašanja izpostavi to, kar je pravo središče prilike, torej razpoložljiva drža služabnika. Jezus hoče reči, da je veren človek takšen do Boga, da se torej brez računov ali zahtev popolnoma prepusti njegovi volji.

   Ta drža do Boga se vidi tudi po načinu obnašanja v skupnosti. Vidi se v veselju služenja drug drugemu in da se že v tem najde plačilo in ne v priznanjih ali zaslužkih, ki lahko iz tega pridejo. To je to, kar nas Jezus uči na koncu pripovedi: »Ko ste naredili vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti‹«.

   Nekoristni služabniki, torej brez pričakovanj zahvale ali brez skritih zahtev. »Nekoristni služabniki smo« je izraz ponižnosti in razpoložljivosti, ki tako zelo dobro dene Cerkvi in vabi k pravilni drži za delo v njej, torej ponižno služenje, o katerem nam je dal zgled sam Jezus, ko je umil noge učencem.

   Pridi in poglej: Ervin Mozetič

   Odgovori
2. janez says:

   4. oktobra, 2025 at 17:46

   KAJ JE TO BOŽJI MIR?
   Kaj je ta mir, ki ga daje Bog? To je predvsem notranji mir, mir srca. Ta mir nam omogoča, da na svet gledamo z upanjem, čeprav je dostikrat razklan zaradi nasilja in sporov. Ta mir od Boga je tudi pomoč, zaradi katere lahko sodelujemo, z vso ponižnostjo, pri ustvarjanju miru tam, kjer je ta ogrožen. Mir na svetu je tako zelo nujen, če hočemo zmanjšati trpljenje; še posebej zato, da se otrokom današnjega in jutrišnjega dne ne bo treba srečevati z bolečino in negotovostjo. Kdo je Bog, je sveti Janez v svojem evangeliju izrazil s slepečim uvidom, v treh besedah: “Bog je ljubezen.” Če bi lahko razumeli samo te tri besede, bi šli daleč, zelo daleč. Kaj je tisto, kar nas v teh besedah prevzame? Dejstvo, da prinašajo žarečo gotovost: Bog Kristusa ni poslal na svet, da bi kogarkoli sodil, temveč da bi vsako človeško bitje vedelo, kako je ljubljeno, in bi lahko našlo pot do občestva z Bogom.

   Toda zakaj nekatere ljubezen pretrese, tako da se zavedo, kako ljubljeni so, celo kako dragoceni so? In zakaj imajo drugi občutek, da ne veljajo nič? Ko bi le vsak lahko spoznal, da nam Bog ostaja ob strani celo v brezdanjih globinah naše osamljenosti. Bog vsakomur govori: “Drag si v mojih očeh, spoštujem te in te ljubim.” Da, Bog lahko daje samo svojo ljubezen, to je ves evangelij. Kar Bog hoče od nas in nam ponuja, je to, da preprosto sprejmemo njegovo neskončno usmiljenje. Da nas Bog ljubi, je resničnost, ki jo včasih težko dojamemo. Ko pa odkrijemo, da je njegova ljubezen predvsem odpuščanje, se naše srce umiri, celo spremeni. In v Bogu potem zmoremo pozabiti, kar teži srce; to je izvir, kjer najdemo svežino in nov zagon.

   Se dovolj zavedamo, da nam Bog tako zaupa, da kliče čisto vsakogar izmed nas? Kaj je ta klic? Bog nas vabi, naj ljubimo, kot nas ljubi on. In ni globlje ljubezni od te, da nekdo gre in podari samega sebe, za Boga in za druge. Kdor živi iz Boga, izbere ljubezen. In srce, odločeno ljubiti, lahko izžareva brezmejno dobroto. Tistemu, ki skuša ljubiti z zaupanjem, se življenje napolni z vedro lepoto. Kdor skuša ljubiti in povedati to s svojim življenjem, se znajde pred enim od najtežjih vprašanj: kako lahko olajšamo bolečino in stisko drugih, naj bodo blizu ali daleč stran? Toda kaj pomeni ljubiti? Pomeni to deliti trpljenje najbolj zavrženih? Da, to je to. Pomeni to brez konca vztrajati v srčni dobroti, pozabljati nase zaradi drugih, brez iskanja lastne koristi? Da, vsekakor.

   In spet: kaj pomeni ljubiti? Ljubiti, to pomeni odpuščati, živeti kot ljudje, ki so se spravili. In sprava duši vedno prinese pomlad. Sprejeti tolažbo Svetega Duha pomeni iskati, v miru in tišini, kako bi se mu prepustili. In čeprav včasih pride do bolečih dogodkov, jih je potem mogoče pustiti za seboj. Znova najti zaupanje vere in mir srca včasih pomeni biti potrpežljiv s samim sabo.

   Ervin Mozetič, Pridi in poglej, 12. 05. 2020

   Odgovori
3. janez says:

   4. oktobra, 2025 at 17:31

   Papež Frančišek: Angel Gospodov, 6. oktober 2013

   »Apostoli so rekli Gospodu: ‘Pomnôži nam vero!’« (Lk 17,5)

   Odlomek današnjega evangelija se začenja takole: »Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: ‘Pomnôži nam vero!’« (Lk 17,5-6). Mislim, da lahko mi vsi enako vzklikamo. Tudi mi, kakor apostoli recimo Gospodu Jezusu: ‘Pomnôži nam vero!’

   Odlomek današnjega evangelija se začenja takole: »Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: ‘Pomnôži nam vero!’« (Lk 17,5-6). Mislim, da lahko vsi mi enako vzklikamo. Tudi mi, kakor apostoli recimo Gospodu Jezusu: ‘Pomnôži nam vero!’ Da, Gospod, majhna je naša vera, slabotna je naša vera, krhka, a ti jo darujemo takšno, kakršna je, da bi jo ti pomnožil. Se vam zdi, da bi vsi skupaj tole ponovili: ‘Gospod, pomnôži nam vero! Vsi skupaj: ‘Gospod, pomnôži nam vero! Gospod, pomnôži nam vero! Gospod, pomnôži nam vero!’ Nam jo bo pomnožil?

   In Gospod, kaj nam odgovarja? Odgovarja nam: ‘Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna’ (v. 6). Gorčično seme je zelo majhno, a Jezus pravi, da je dovolj, če imamo tako majhno ter iskreno vero in bomo lahko delali človeško gledano nemogoče, nedoumljive stvari. In še res je! Vsi poznamo preproste, ponižne osebe, ki imajo močno vero ter resnično premikajo gore! Mislimo na gotove mame in očete, ki se soočajo z zelo težkimi situacijami, ali na bolnike, tudi težko bolne, ki prenašajo vedrino na tiste, ki jih obiščejo. Te osebe, ravno zaradi njihove vere, se ne bahajo s tem, kar delajo, nasprotno, kakor zahteva Jezus v evangeliju, pravijo: ‘Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti’ (Lk 17,10). Veliko jih je tudi med nami, ki imajo to močno, ponižno vero. In to dobro dene!

   V mesecu oktobru, ki je še posebej posvečen misijonom, pomislimo na številne misijonarje, može in žene, ki so zaradi tega, da so prinesli evangelij, premagali številne ovire ter resnično za to dali življenje, kakor tudi pravi sveti Pavel Timoteju: »Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč« (2Tim 1,8). Toda to se tika vseh. Vsak od nas v svojem vsakodnevnem življenju, lahko pričuje z Božjo močjo, z močjo vere za Kristusa. Tudi majčkena vera, ki jo imamo je močna in s to močjo je potrebno pričevati za Jezusa Kristusa. Bodimo kristjani z življenjem, z našim pričevanjem.
   In kako naj zajemamo to moč? Zajemamo jo v molitvi od Boga. Molitev je dihanje vere. Zaupljivega odnosa, odnosa ljubezni pa ni brez pogovora. Molitev je torej pogovor duše z Bogom. Oktober je tudi mesec rožnega venca. Po izročilo je na to prvo nedeljo molitev k Mariji v Pompejih, k Blaženi Devici Mariji rožnega venca. Duhovno se povežimo s tem zaupljivim dejanjem do naše Matere in sprejmimo iz njenih rok rožni venec. Rožni venec je šola molitve. Rožni venec je šola vere!«

   Papež Frančišek

   Odgovori