Članki za dušo

15.019 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   29. avgusta, 2020 at 17:37

   Božje zdravilo nadangela Svetega Rafaela (Medmrežje Aleteia)
   Rafaelovo ime iz hebrejščine lahko prevedemo z besedami “Bog je ozdravil” ali “Božje zdravilo”.
   Njegovo angelsko poslanstvo na zemlji je ozdravljenje ljudi, kar je zelo pomembno za vse, ki na kakršenkoli način trpijo. Spodnja molitev k sv. Rafaelu je namenjena vsem, ki se želijo priporočiti nadangelu, posebej tistim, ki ta trenutek zelo trpijo. V današnjem času bi morali vsi moliti za ozdravljenje svoje domovine in vseh, ki trpijo na umu, telesu in duhu.

   Veličastni nadangel sv. Rafael, veliki princ Nebeških dvorov,
   ki sloviš po svojih darovih modrosti in usmiljenja.
   Ti si spremljevalec vseh popotnikov po kopnem, morju ali zraku,
   tolažitelj žalostnih in zatočišče grešnikov.
   Prosim te, pomagaj mi v vseh mojih potrebah in trpljenju tega življenja,
   kot si nekoč pomagal mlademu Tobiji na njegovem potovanju.
   Ker si “Božje zdravilo”, te ponižno prosim,
   ozdravi številne slabosti moje duše in bolezni,
   ki težijo moje telo.
   Posebej te prosim za preprečevanje obolevnosti proti boleznim in proti koronavirusu.
   PROSIM TE ZA OZDRAVITEV BOLEZNI KORONAVIRUSA (tu je naveden oseben namen; dodamo …..)
   in veliko Milost čistosti, da bom pripravljen postati tempelj Svetega Duha.
   Amen.
    

   Odgovori
2. Miro says:

   29. avgusta, 2020 at 15:15

   BOŽJA BESEDA: »BLAGOR TISTIM, KI SO ZARADI PRAVIČNOSTI PREGANJANI, KAJTI NJIHOVO JE NEBEŠKO KRALJESTVO« (Mt 5,10)

   Med tistimi, ki so svoje pričevanje za resnico in pravico zapečatili s svojim mučeništvom, je tudi sv. Janez Krstnik. Tudi zanj veljajo Jezusove besede: »Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,10). Po tem naj nam bo vedno vzor odločnega prizadevanja za dosego Božjega kraljestva. Spomin tega svetega moža, Kristusovega predhodnika, naj tudi nas utrdi v službi in zvestobi Kristusu do konca. Da pa bomo svete skrivnosti vredno obhajali, najprej obžalujmo vse, kar nam naša vest očita (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

   Več o mučeništvu sv. Janeza Krstnika na:
   http://svetniki.org/mucenistvo-janeza-krstnika-praznik

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
   Sv. Janez Krstnik, prosi za nas!

   Odgovori
3. Miro says:

   29. avgusta, 2020 at 14:50

   MEGLO GLEDE OSNOVNIH RESNIC VERE LAHKO PREŽENEJO LE ŽARKI SVETEGA DUHA – PRIDI SVETI DUH IN NAS RAZSVETLI!

   Priporočimo se Svetemu Duhu in pod njegovim vodstvom berimo ter premišljujmo bistvene in temeljne prvine vere Cerkve, ki jih kratko in jasno podaja Kompendij Katekizma katoliške Cerkve.

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Zakaj se izpoved vere začenja z »Verujem v Boga«?
   Zato, ker je trditev »Verujem v Boga« najpomembnejša in je izvir vseh drugih resnic o človeku in o svetu ter vsega življenja vsakega verujočega vanj.

   Zakaj izpovedujemo enega samega Boga?
   Zato, ker se je Bog razodel izraelskemu ljudstvu kot en sam, ko je dejal: »Poslušaj, Izrael, Gospod je edini Bog« (5 Mz 6,4), »drugega ni« (Iz 45,22). Jezus sam je to potrdil: Bog je »edini Gospod« (Mr 12,29). Izpovedovanje, da sta Jezus in Sveti Duh tudi sama Bog in Gospod, ne vnaša nobene delitve v enega samega Boga.

   S kakšnim imenom se Bog razodene?
   Bog se razodene Mojzesu kot živi Bog, “Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov” (2 Mz 3,6). Prav tako Bog razodene Mojzesu svoje skrivnostno ime: “Jaz sem, ki sem (YHWH)”. Neizrekljivo božje ime so že v časih stare zaveze nadomeščali z besedo Gospod. Tako se v novi zavezi Jezus, z imenom Gospod, javlja kot pravi Bog.

   (vir: Kompendij KKC, 36-38)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Hvala says:

   29. avgusta, 2020 at 12:30

   BISTVENO DELO SVETEGA DUHA PRI USMILJENJU JE NASLEDNJE:”SPREMENITI V SRCIH LJUDI PODOBO, KI JO IMAMO O BOGU, POTEM, KO SMO GREŠILI. MISLIM, DA JE EDEN OD VZROKOV OZ, RAZLOGOV, ČE NE KAR GLAVNI, ZA ODDALJENJE MODERNEGA ČLOVEKA OD VERE PRAV NAŠA POPAČENA PODOBA O BOGU OČETU. SVETI DUH PA LAHKO TO PODOBO PRENOVI, OČISTI (v prilogi p. Raniero Cantalanessa).

   https://radio.ognjisce.si/sl/176/utrip/20153/svet-bo-resilo-usmiljenje.htm

   Odgovori
   • Miro says:

     29. avgusta, 2020 at 13:14

     »Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo!« (2 Mz 20,4).

     Ja, na duhovni poti nas vse zelo ovira takšna ali drugačna podoba o Bogu. Glede razmišljanj patra Raniera Cantalamessa dam klobuk z glave, so res izjemno pronicljiva, vedno temelječa na Božji besedi! Zanimive so tudi najbolj pogoste podobe o Bogu, kot so bog sodnik, bog smrti, bog knjigovodja in bog storilnosti, ki jih nazorno podaja Karl Frielingdorf v svoji knjigi Podobe o Bogu.

     Več o tem na:
     https://si.aleteia.org/2019/08/01/4-skrivnostne-podobe-o-bogu

     Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

     Odgovori
5. Miro says:

   29. avgusta, 2020 at 6:23

   EVHARISTIJA JE ZAKRAMENT VERE IN PREDOKUS NEBEŠKE GOSTIJE – PROSIMO GOSPODA ZA PONIŽNOST, DA BI SE MOGLI S POMOČJO SVETEGA DUHA POGLABLJATI V EVHARISTIČNO SKRIVNOST IN ŽIVETI V NJENI MOČI!

   Ta zakrament vere, v katerem se
   iz narave vzete in po ljudeh predelane
   prvine spremenijo v poveličano Kristusovo
   telo in kri za obed bratskega občestva,
   je predokus nebeške gostije.
   (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu)

   To je samo majhna hostija –
   in vendar za Boga zadošča!
   Tudi ena sama drobtinica mu zadošča.
   Torej je ta drobtinica vredna vse,
   prav vse ljubezni.
   (Primo Mazzolari)

   Kristus nima nobenega drugega vidnega
   telesa kakor kristjane in nobene druge
   ljubezni, da bi jo pokazal, razen njihove.
   (Louis Evely)

   Evharistično češčenje nas uči pravilne
   lestvice vrednot: da namreč ne postavljamo
   v ospredje zemeljskih resničnosti, ampak
   nebeške dobrine; da nismo lačni samo
   snovne hrane, ampak tudi hrane,
   »ki traja za večno življenje«.
   (Janez Pavel II.)

   Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

   MOLITEV PRED NAJSVETEJŠIM (sv. Favstina Kowalska, Dn 1692)

   Slavim te, Stvarnik in Gospod, skrit v najsvetejšem zakramentu. Slavim te zaradi
   vseh del tvojih rok, v katerih se mi razodeva toliko modrosti, dobrote in usmiljenja.
   Gospod, posejal si toliko lepot po zemlji, te pa mi govorijo o tvoji lepoti, čeprav so
   samo slaboten odsev tebe, nepojmljiva Lepota. Čeprav si se skril in prikril svojo
   lepoto, te moje oko, razsvetljeno z vero, doseže, in moja duša prepoznava svojega
   Stvarnika, svoje največje dobro; vse moje srce tone v slavilni molitvi. Moj Stvarnik
   in Gospod, tvoja dobrota me je opogumila, da govorim s teboj – tvoje usmiljenje
   povzroča, da med nama izginja prepad, ki ločuje stvarnika od ustvarjenega bitja.
   Pogovarjati se s teboj, o Gospod, je radost mojega srca; v tebi najdem vse, po čemer
   more zahrepeneti moje srce. Tu tvoja svetloba razsvetljuje moj um in ga usposablja,
   da te vedno globlje spoznavam. Tu pritekajo potoki milosti v moje srce, tu moja duša
   zajema večno življenje. O moj Stvarnik in Gospod, ti edini mi poleg teh darov podarjaš
   samega sebe in se prisrčno združuješ s svojim bednim bitjem. Tu se najini srci razumeta
   brez besed, tu nihče ne more prekiniti najinega pogovora. O čemer govorim s teboj,
   Jezus, je najina skrivnost, o kateri ustvarjena bitja ne bodo vedela in angeli ne smejo
   vprašati. To so skrivnostna odpuščanja, o katerih veva samo Jezus in jaz. To je skrivnost
   njegovega usmiljenja, ki objema vsako posamezno dušo. Za to tvojo nepojmljivo dobroto
   te slavim, Stvarnik in Gospod, z vsem srcem in vso dušo. A čeprav je moje poveličevanje
   tako revno in majhno, sem vendar mirna, ker vem, da ti veš, da je iskreno, čeprav je tako
   nerodno (1692).

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Janez says:

   28. avgusta, 2020 at 22:09

   RAZMIŠLJANJE ALI JE BIL BOG VEDNO USMILJEN DO GREŠNEGA SVETA? POSLAL JE JEZUSA, DA NAS ODREŠI!
   WKG Schweiz avtor teolog Deddo

   Scimus multo minus de Deo; ita et nos poterit valido theologorum auxilio docuit! Malo Vemo o Bogu; zato naj naj podučijo kvalificirani teologi!

   KAM GREŠ ČLOVEK? BREZ BOGA SI NIČ! Quod homo quo vadis? TE ET QUOD NIHIL SINE DEO?

   Žal je bilo pogosto navedeno, da je Bog prvotno (pred padcem v Edenskem Vrtu) obljubil, da bo podaril svojo dobroto (Adamu in Evi in kasneje Izraelu) šele, ko bo njegova stvaritvena kreacija v svetu izpolnila določene pogoje in izpolnila obveznosti, ki ji jih je naložil. Če tega ne bi storila, tudi ona ne bi bila zelo prijazna do nje. Tako ji ne bi dal odpuščanja in večnega življenja. Glede na ta napačen pogled, je Bog v pogodbi “če … potem …” odnos z njegovim ustvarjanjem. Ta pogodba potem vključuje pogoje ali obveznosti (pravila ali zakone), ki jih mora človeštvo spoštovati, da bi lahko prejelo tisto, kar Bog zatrjuje. Po tem mnenju je prva prednostna naloga Vsemogočnega, da spoštuje pravila, ki jih je določil. Če tega ne storimo pravičnega, mu ne bo všeč. Še huje, dal nam bo, kar ni dobro, kar ne vodi v življenje, ampak v smrt; zdaj in za vedno. Ta napačen pogled vidi zakon kot najpomembnejši atribut božjega bitja in tako kot najpomembnejši vidik njegovega odnosa do njegovega stvarjenja. Ta Bog je v bistvu pogodbeni bog, ki stoji v razmerju, ki temelji na zakonih in pogojih z njegovim ustvarjanjem. Ta odnos vodi po načelu “gospodar in suženj”. Glede na to stališče je Božja velikodušnost, kolikor je njegova dobrota in blagoslov, vključno s odpuščanjem, daleč od bistva te Božje podobe, ki jo širi. Načeloma Bog ne podpira čiste volje ali čistega legalizma. To postane še posebej jasno, ko pogledamo Jezusa, ki nam pokaže Očeta in pošlje Svetega Duha. To postane jasno, ko od Jezusa slišimo o njegovem večnem odnosu z njegovim Očetom in Svetim Duhom. Spozna nam, da sta njegova narava in značaj identični Očetu. Odnos oče-sin ni označen s pravili, obveznostmi ali izpolnjevanjem pogojev za pridobitev koristi na ta način. Oče in sin nista v pravnem razmerju. Med seboj niste sklenili pogodbe, v skladu s katerimi je neizpolnjevanje ene strani enako upravičeno do neizpolnitve. Zamisel o pogodbenem, pravno utemeljenem odnosu med očetom in sinom je absurdna. Resnica, ki nam jo je Jezus razodel, je, da je njihov odnos zaznamovan s sveto ljubeznijo, zvestobo, samozavestjo in medsebojnim poveličevanjem. Jezusova molitev, kot jo beremo v poglavju 17. Janezovega evangelija, jasno kaže, da je ta trojeden odnos osnova in vir Božjega delovanja v vsakem pogledu; kajti vedno deluje po sebi, ker je zvest. S pozornim proučevanjem Svetega pisma postaja jasno, da Božji odnos do njegovega stvarjenja, tudi po padcu z Izraelom, ni pogodbeno vezan: ni zgrajen na pogojih, ki jih je treba upoštevati. Pomembno je, da se zavedamo, da Božji odnos z Izraelom ni bil temeljno na zakonu, ne pa na pogodbi, če bi takrat veljal. Paul se je tega tudi zavedal. Vsemogočni odnos z Izraelom se je začel z zavezo, obljubo. Mojzesov zakon (Tora) je začel veljati 430 let po uvedbi zaveze. Z mislijo na časovno obdobje je malo verjetno, da bo zakon osnova za Božji odnos z Izraelom. Kot del zaveze Boga svobodno in z vso svojo dobroto je priznal Izraelu. In kot se boste spomnili, to ni imelo nič s tem, kar je sam Izrael lahko ponudil Bogu (5, Mo 7,6-8). Ne pozabimo, da Abraham ni poznal Boga, ko ga je obljubil, da ga bo blagoslovil in ga blagoslovil vsem ljudem (1, Mo 12,2-3). Zaveza je obljuba: svobodno je izbrana in podeljena. “Sprejel vas bom k svojemu ljudstvu in bo vaš Bog,” je rekel Vsemogočni Izrael (2, Mo 6,7). Božji blagoslov je bil enostranski, prišel je sam z njegove strani. V zavezo je vstopil kot izraz svoje narave, svojega značaja in narave. Njegovo zaprtje z Izraelom je bilo dejanje milosti – da, milosti! Če pogledamo ponovno na prva poglavja v Postanku, postane jasno, da se Bog ne povezuje z njegovim ustvarjanjem v skladu s pogodbeno konvencijo. Prvič, samo ustvarjanje je bilo dejanje prostovoljnega dajanja. Ni bilo ničesar, kar bi zaslužilo pravico do obstoja, veliko manj dobro. Bog sam razlaga: “In bilo je dobro,” da, “zelo dobro.” Bog daje svojo dobroto svobodne izbire svojemu stvarstvu, ki je daleč od njega slabše; daje ji življenje. Eva je bila Božji dar prijaznosti do Adama, da ne bi več bil sam. Podobno je Vsemogočni Adam in Eva dala rajskemu vrtu in jim dala donosno nalogo, da ga negovajo, da bi bila plodna in da bi se življenje izobilno odletelo. Adam in Eva nista izpolnila nobenih pogojev, preden sta dobila ta dobra Božja darila po svoji prosti volji. Kako je bilo po padcu, ko je svetopisemstvo vstopilo? Izkazalo se je, da Bog še naprej prostovoljno in brezpogojno izvaja svojo dobroto. Ali ni bil njegov namen, da bi dal Adamu in Evi priložnost za kesanje po svoji neposlušnosti, dejanju milosti? Pomislite tudi, kako jim je Bog priskrbel kožo za oblačila. Celo njena zavrnitev iz Edenskega vrta je bila dejanje milosti, ki ji je preprečilo, da bi v svojem grešnem stanju uporabila drevo življenja. Božja zaščita in previdnost proti Kajnu je mogoče videti le v isti luči. Tudi v zaščiti, ki jo je dal Noetu in njegovi družini, pa tudi zagotovilo mavrice, vidimo Božjo milost. Vsa ta milostna dejanja so darila, ki jih prostovoljno dajemo v imenu Božje dobrote. Nobena od njih ni nagrada za izpolnitev kakršnih koli, celo majhnih, pravno zavezujočih pogodbenih obveznosti.

   Milost kot nezaslužena dobrota našega Boga?
   Bog vedno svobodno deli svoje ustvarjanje s svojo dobroto. To počne za vedno iz svojega najglobljega bitja kot Oče, Sin in Sveti Duh. Vse, kar naredi to Trojico manifestirano v stvarstvu, izhaja iz obilja njene celinske skupnosti. Pravno in pogodbeno utemeljen odnos z Bogom ne bi spoštoval trojedinega ustvarjalca in avtorja zaveze, ampak bi ga naredil kot čistega idola. Idoli vedno vstopajo v pogodbena razmerja s tistimi, ki zadovoljujejo svojo lakoto po priznanju, ker potrebujejo svoje privržence toliko, kot to počnejo njihovi. Oba sta medsebojno odvisna. Zato si medsebojno koristijo za svoje lastno uporabne cilje. Zrno resnice, ki je neločljivo povezano z besedo, da je milost Božja nezaslužena dobrota, je preprosto to, da je ne zaslužimo.

   Božja dobrota premaga zlo in hudobijo
   Milost ne pride v poštev le v primeru greha kot izjema od katerega koli zakona ali obveznosti. Bog je usmiljen, ne glede na dejansko naravo greha. Z drugimi besedami, ni potrebe po dokazljivi grešnosti, da bi bili milostni. Njegova milost se nadaljuje tudi, ko je greh. Res je torej, da Bog ne preneha dajati svoji dobroti svoje ustvarjanje po svoji svobodni volji, tudi če je ne zasluži. Potem ji prostovoljno da odpuščanje za ceno svoje sprave. Tudi če grešimo, Bog ostaja zvest, ker ne more zanikati sebe, kot pravi Pavel: “… če smo nezvesti, bo ostal zvest” (2, Tim 2,13). Ker Bog vedno ostaja zvest samemu sebi, nam tudi takrat prinese svojo ljubezen in se drži svojega svetega načrta za nas, tudi če se upiramo proti njemu. Ta trdnost milosti, ki nam je bila dana, nam pokaže, kako velik je Bog, da je dober do svoje stvaritve. “Za nas je bil Kristus že mrtev, strog in pravičen ter usmiljen v času, ko smo bili grešni in šibki, vendar Bog pokaže svojo ljubezen do nas v tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki” (Rim 5,6; 8). Poseben značaj milosti postaja vse bolj opazen prav tam, kjer osvetljuje temo. In tako govorimo o milosti predvsem v kontekstu grešnosti. Bog je usmiljen, ne glede na našo grešnost. Dokaže se, da je zvest svojemu stvarstvu in se drži svoje obetajoče usode. To lahko v celoti prepoznamo v Jezusu, ki ob dokončanju svoje odkupne daritve ne dovoli, da bi se odvrnil od moči zlobnega zla. Sile zla ga ne morejo preprečiti, da bi dal svoje življenje za nas. Niti bolečine in trpljenja niti najhujše ponižanje mu ne moreta preprečiti, da bi sledil svoji sveti, ljubezenski usodi in spravil človeka z Bogom. Božja dobrota ne zahteva, da se zlo spremeni v dobro. Toda ko gre za zlo, dobrota natančno ve, kaj mora storiti: gre za premagovanje, premagovanje in osvajanje. Torej ni preveč milosti.

   Milost: zakon in poslušnost?
   V zvezi z milostjo, kako gledamo na starozavezno pravo in krščansko poslušnost v Novi zavezi? Še enkrat, ko spoznamo, da je Božja zaveza enostranska obljuba, je odgovor skoraj samoumeven: obljuba sproži odgovor na to, kar je bilo narejeno. Upoštevanje obljube pa ni odvisno od te reakcije. V tem kontekstu obstajata samo dve možnosti: verjeti v obljubo polnega zaupanja v Boga ali ne. Mojzesov zakon (Tora) je Izraelu jasno povedal, kaj pomeni zaupati Božji zavezi v tej fazi pred končno odrešitvijo obljube, ki jo je dal (tj. Pred pojavom Jezusa Kristusa). V svoji milosti je Vsemogočni Izrael razodel način življenja, ki naj bi ga vodil v svoji zavezi (Stari zavezi). Bog je v Izrael prinesel Mojzesovo Toro kot velikodušno darilo. Morala bi jim pomagati. Pavel jo imenuje »vzgojitelj« (Gal 3,24-25). Zato ga je treba obravnavati kot dobronamerni dar milosti iz vsemogočnega Izraela. Zakon je bil razglašen v okviru Stare zaveze, ki je bil milostni dogovor v svoji obljubi (pričakuje izpolnitev v obliki Kristusa v Novi zavezi). Služi namenu zavez, ki ga je Bog svobodno podelil, da blagoslovi Izrael in ga naredi za predhodnico milosti za vse ljudi. Bog, ki ostaja zvest sam sebi, želi živeti enako nepogodbeno razmerje z ljudmi v Novi zavezi, ki so našli izpolnitev v Jezusu Kristusu. On nam daje vse blagoslove njegove odkupne daritve in sprave, njegove smrti, vstajenja in vstajenja. Vse prednosti njegovega prihodnjega kraljestva bodo nam ponujene. Poleg tega nam je na voljo sreča, da Sveti Duh živi v nas. Toda ponudba teh milosti v Novi zavezi zahteva reakcijo – ravno isti odziv, ki bi ga moral pokazati Izrael: vera (zaupanje). Toda v okviru Nove zaveze verjamemo v njeno izpolnitev in ne v njeno obljubo.

   Naš odziv na Božjo dobroto?
   Kakšna naj bi bila naša reakcija na milost, ki nam je bila dana? Odgovor je: “Življenje vere v Božjo obljubo”. To pomeni “življenje v veri”. Primeri takšnega načina življenja najdemo v “svetnikih” Stare zaveze (hebrejski 11). Ima posledice, če ne zaživi zaupanja v obljubljeno ali uresničeno zavezo. Pomanjkanje zaupanja v zvezno vlado in njenega ustvarjalca omejuje naše koristi. Pomanjkanje zaupanja Izraela je bilo v viru življenja – hrani, blaginji in plodnosti. Nezaupanje je bilo toliko v njegovem odnosu z Bogom, da mu je bilo odvzeto sodelovanje pri skoraj vseh milostnih darilih Vsemogočnega. Božja zaveza je, kot nam pravi Pavel, nepreklicna. Zakaj? Ker se ga Vsemogočni zvesto drži in ga vzdržuje, tudi če ga to drago stane. Bog se ne bo nikoli odmaknil od svoje besede; ne more biti prisiljen, da se obnaša tujemu svojemu stvarstvu ali svojemu ljudstvu. Tudi z našim pomanjkanjem zaupanja v obljubo, ga ne moremo narediti nezvesto zase. To je tisto, kar je mišljeno, ko je rečeno, da Bog deluje “zaradi svojega imena”. Vsa navodila in zapovedi, ki so z njo povezane, so v verovanju v Boga, poslušnosti nam svobodno in svobodno milosti, poslušnosti. Ta milost je našla svojo izpolnitev v predanosti in razodetju samega Boga v Jezusu. Da bi uživali v njih, moramo sprejeti darila Vsemogočnega in jih ne zavrniti ali prezreti. Odredbe (zapovedi), ki jih najdemo v Novi zavezi, pričajo o tem, kaj pomeni za Božje ljudstvo po tem, ko je bilo ustanovljeno Novo zavezo, sprejemanje in zaupanje v Božjo milost.

   Kaj so korenine poslušnosti?
   Kje torej najdemo vir poslušnosti? Izvira iz zaupanja v Božjo zvestobo namenom njegove zaveze, ki je uresničena v Jezusu Kristusu. Edina oblika poslušnosti, ki ji je Bog podrejen, je poslušna veri, ki se kaže v veri v trdnost, zmožnost in zvestobo Vsemogočnega (Rim 1,5, 16,26). Poslušnost je naš odgovor na njegovo milost. Pavel v zvezi s tem ne pušča dvomov – to je še posebej očitno v njegovi izjavi, da Izraelci niso izpolnili določenih zakonskih zahtev Mojzesove Tore, ampak da so »zavrnili pot vere in verjeli, da morajo njihove službe poslušnosti doseči svoj cilj. prinesite “(Rim 9,32). Apostol Pavel, farizej, ki spoštuje zakon, je priznal presenetljivo resnico, da Bog nikoli ni želel, da bi dosegel pravičnost z ohranjanjem zakona. V primerjavi s pravičnostjo, ki mu jo je Bog namenil po milosti v primerjavi z njegovo udeležbo v Božji lastni pravičnosti, ki mu jo je dal Kristus, bi bilo (vsaj najmanj)! Fil 3,8-9). Vedno je bila Božja volja, da delimo svojo pravičnost s svojim ljudstvom kot darilo. Zakaj? Ker je usmiljen (Fil 3,8-9). Torej, kako bomo dobili to darilo, ponujeno prostovoljno? Z zaupanjem v Boga in z verovanjem v njegovo obljubo, da nam ga dajemo. Poslušnost, ki jo Bog želi, da se vadimo, se hrani z vero, upanjem in ljubeznijo zanj. Pozivi k praksi poslušnosti, s katerimi se srečujemo v Svetem pismu, in zapovedi, ki jih najdemo v Stari in Novi zavezi, izvirajo iz milosti. Če verjamemo v Božje obljube in verjamemo, da se bodo uresničevali v Kristusu in potem v nas, potem bomo po njih resnično želeli živeti resnično in resnično. Življenje neposlušnosti ne temelji na zaupanju in ne more (še) zavrniti sprejema obljubljenega. Samo vera, upanje in ljubezen, ki izhaja iz poslušnosti, veliča Boga; kajti le ta oblika poslušnosti priča o tem, kdo v resnici je Bog, kakor nam je razodet v Jezusu Kristusu.Vsemogočni nam bo še naprej izkazoval usmiljenje, če bomo sprejeli njegovo milost ali se odrekli sami sebi. Njegova dobrota se nedvomno deloma odraža v dejstvu, da se ne odziva na naše nasprotovanje svoji milosti. Tako se Božja srdnost manifestira tako, da nasprotuje našemu “ne”, da se “ne” potrdi, da je “da”, ki nam je podeljeno v Kristusovi obliki (2, Kor 1,19). In vsemogočni “ne” je tako močan kot njegov “da”, ker je izraz njegovega “da”.

   Brez izjeme od milosti!
   Pomembno je, da se zavedamo, da Bog ne daje izjem v smislu svojih višjih ciljev in uredb za svoje ljudi. Ne bo se odpovedal zaradi svoje zvestobe. On nas raje ljubi v popolnosti – v popolnosti svojega Sina. Bog nas želi slaviti, tako da ga bomo zaupali in ga ljubili z vsakim vlaknom našega ega in ga izžarevali v popolnosti v našem življenju, ki ga izvaja njegova milost. S tem se naše neverjetno srce zbledi v ozadje in naše življenje odraža naše zaupanje v Božjo svobodno podeljeno dobroto v njeni najčistejši obliki. Njegova popolna ljubezen pa nam bo dala popolnost ljubezni, tako da nam bo dala absolutno utemeljitev in na koncu veličanje. “Kdor je začel dobro delo v vas, ga bo tudi dokončal do dneva Jezusa Kristusa” (Fil 1,6). Ali bi se Bog usmilil nad nami in nas na koncu pustil nepopolne? Kaj če so v nebesih samo izjeme pravilo – če je tu bilo pomanjkanje vere, pomanjkanje ljubezni, nekaj nepopustljivosti tukaj in malo grenkobe in zamere tam, malo zamere tukaj in malo samo-arogance, potem ni treba nič? Kakšno stanje bi potem imeli? No, tisti, ki je podoben tistemu tukaj in zdaj, ampak za vedno! Ali bi bil Bog res milostljiv in dobrohoten, če bi nas večno pustil v takšnem “izrednem stanju”? Ne! Konec koncev, Božja milost ne dopušča izjeme – bodisi v smislu njegove lastne vrhovne milosti, bodisi vladanja njegove božanske ljubezni in dobronamerne volje; drugače ne bi bil milostljiv.

   Kaj lahko nasprotujemo tistim, ki zlorabljajo Božjo milost?
   S poučevanjem ljudi, da sledijo Jezusu, jih moramo naučiti razumeti in prejeti Božjo milost, namesto da bi jo razumeli in se s ponosom uprli. Pomagati jim moramo, da živijo v milosti, ki nam jo Bog prinaša tu in zdaj. Morali bi jih prepričati, da bo Vsemogočni, ne glede na to, kaj počne, zvest samemu sebi in svojemu dobremu namenu. Morali bi jih okrepiti v spoznanju, da bo Bog, zavedajoč se njihove ljubezni do njih, njihove usmiljenosti, lastne narave in lastnega namena, neomajno nasprotoval vsakemu uporu svoji milosti. Posledica tega je, da bomo en dan vsi uživali v popolni milosti in živeli življenje sočutja zaradi Božje Ljubezni. Zato bomo z veseljem sprejeli s tem povezane “zaveze”, saj vemo, da smo vedno v Božjem otroku v Jezusu Kristusu, starejšem bratu in Odrešeniku ter Učeniku, prek katerega lahko dosežemo Odrešenje.

   Weltweite Kirche Gottes Schweiz WKG avtor dr. Gary Deddo

   Odgovori
7. Janez says:

   28. avgusta, 2020 at 21:32

   Zelo preprosto je izpostavljati napake drugih ljudi, veliko težje pa je priznati lastne pomanjkljivosti (Aleteia)
   V dobi srditih besednih spopadov na družbenih omrežjih se je zelo preprosto posmehovati pomanjkljivostim in napakam drugih ljudi. Včasih nas mika, da bi posredovali in nekoga popravili, saj so njegove napake na ogled vsemu svetu. Čeprav je bratski popravek včasih potreben in upravičen, bo veliko bolje, če se bomo na tovrstne skušnjave pogosteje odzvali s tišino. In ne bomo nikogar nič opozarjali in/ali popravljali. Razen, če bomo morda vprašani, kaj menimo. Pa še takrat je prav, da smo blagi in strpni. Tako bi tud mi želelil, da naše omanjkljivosti in napake obravnavajo drugi.

   Tišina je ključ do kreposti
   V mnogih primerih bi naš odziv povzročil več škode kot koristi, posebej če se odzivamo zelo spontano in nepremišljeno in želimo nekoga popraviti, ko so naša čustva še povsem razburkana. Sv. Janez od Križa je v svojem delu Živi plamen ljubezni zapisal, da je tišina pogosto ključ do kreposti. Neupoštevanje človekovih pomanjkljivosti, tišina in nenehno sporazumevanje z Bogom bodo odpravili velike pomanjkljivosti naše duše, ki bo tako postala polna kreposti. To je v skladu z Jezusovimi besedami o sodbi drugih ljudi. S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: “Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa,” če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata. (Mt 7,2–5).

   Najprej počistimo pred svojim pragom
   Z drugimi besedami: ko vidimo pomanjkljivosti drugih, bi se morali najprej odzvati tako, da se zazremo vase in ugotovimo, ali je v našem življenju kaj takšnega, kar bi morali spremeniti sami pri sebi. Svet bomo najlažje spremenili, če bomo najprej dopustili, da Bog preobrazi nas in naše življenje. Imamo vsak pri sebi kar dovolj dela, saj imamo veliko pomanjkljivosti in grehov. Navsezadnje smo na koncu najbolj odgovorni za svojo dušo, ne pa za iskanje in izpostavljanje napak drugih ljudi. In nič ne bo pomagalo ljudem, kakšen položaj so imeli, koliko denarja so imeli, koliko raznih položajev v družbi in podjetjih so imeli, koliko duhoivnikov in škofov so poznali, ker Bog bo vprašal koliko so ljubili, odpuščali, pomagali, koliko so dobrega storili in koliko so služili drugim tako, da so izrabili vse talente in darove Nebeškega Očeta delati dobro in graditi Nebeško kraljestvo med nami vsemi!

   Odgovori
8. Janez says:

   28. avgusta, 2020 at 21:25

   FARIZEJI IN PISMOUKI
   Farizeji in pismouki v Izraelu v Jezusovih časih so se trudili biti sveti in so se natančno držali postave. Z takim ravnanjem so želeli narediti vtis na druge z legalističnim spolnjevanjem Judovskih postav brez Ljubezni in Usmiljenja, brez služenja drugim. Jezus jih je zato imenoval »pobeljeni grobovi«. Na zunaj so bili v redu, znotraj pa so bili mrtvi; v svojih srcih so čutili grenkobo in nestrpno jezo proti Jezusu. Šli so v ekstrem, da bi uveljavili zakon, da »se na soboto ne sme delati in ozdravljati bolnih, izganjati hudobnega duha ter pomagati ubogim«. Ko je Jezus iz sočutja nekoga ozdravil na soboto, so ga zaradi tega kritizirali. Včasih nam je lažje imeti odnos s postavo kakor odnos z Gospodom Bogom. In satan bi raje videl, da se legalistično osredotočimo na postavo (Božje zapovedi, postave), kot pa da se osredotočimo na Gospoda Boga in na Božjo Voljo ter izkazujemo Usmiljenje in Ljubezen. Ali želimo izkusiti Božjo milost? K Njemu moramo priti v resnici in ponižnosti. V Jakobu 4,6 piše: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.« Duh veje, kjer hoče. In nihče ne more v Nebesa brez Kristusa. Brez Boga ne moremo živeti in nič narediti. Tega farizeji in pismouki niso vedeli in jim je bil Jezus v nadlego in odveč. Zato jih Jezus ni maral. Jezus je dejal, da je prišel zaradi bolnih in ubogih in ne zaradi farizejev in bogatašev na Zemljo.

   Farizeji so ljudje, ki sledijo po črki Božjim postavam, obredom, pravilom in predpisom vernikove Cerkve. Tako farizeji formalno mislijo, da je dovolj prisotnost pri bogoslužju, ko duhovnik po obredniku obhaja obred Svete maše. Sveta Maša je za iskrene vernike globoka in iskrena ponavzočitev Kristusove Daritve za vse nas grešne Ljudi, ki si s pravičnim in bogaboječim življenjem vsebinsko ne le formalno trudimo biti dobri kristjani in smo zato upravičeni prisostvovati Evharistični Daritvi pri Sveti maši. Mašna Hostija brez Vsebinskega Darovanja pri Bogoslužju Pravičnih in Bogaboječih vernikov je še vedno moka, mašno vino pa destiliran grozdni sok; šele s slovesno in pravično Transsubstancijo pri Darovani Sveti maši, ki jo darujejo poleg duhovnika tudi bogaboječi, dobri, pravični verniki, ki Spolnjujejo Božjo Voljo, ljubijo in izkazujejo usmiljenje ter odpuščajo drugim je to tista vsebinska, iskrena, goreča in praznična Sveta Maša, ki je Bogu v Veselje, nam pa v Slovesno Obhajanje. Pa vendar legalistični farizeji menijo, da zadošča že formalna obvezna prisotnost Sveti evharistiji pri Bogoslužju. Farizeji tudi natančno po črki upoštevajo Sveto Pismo, vsa pravila in predpise Cerkve in menijo, da s tem legalistično pripadajo pravi Kristusovi religiji, ki za prave vernike pomeni ne le formalni spolnjevanje pravil ampak tudi vsebinsko življenje po Svetem pismu in Božjih postavah ter Jezusove Evangeliju ter spolnjevanje Božje Volje. Na zunaj so farizeji legalistični spolnjevalci postave, so večinoma ponosni in elegantni ljudje in verniki, morda pa celo dobri ljudje, z vidika splošno sprejetega načina pravičnega življenja, pri čemer pa jim manjka, kar je za vernega kristjana res pomembno, to je prepričanje njihovega srca, samaritansko usmiljenje in dobrota do drugih ljudi. Zato je za kristjana vsebinsko zaman samo legalistično zasledovanje neke formalne, človeško vsiljene verske doktrine, dogme ali prepričanja pomena, kjer ni v Življenju vernikov tudi dejavne Usmiljenosti, Ljubezni in Odpuščanja, saj nas je Jezus naš Odrešenik tako učil. Večne resnice je treba resnično čutiti v Našem Človeškem Srcu kot resnične in iskreno vero v Boga je teba izvajati v dobrih delih in služenju drugim, sicer je vera brez dobrih del mrtva. Molitve morajo biti prežete z Duhom in Življenjem, ne le mehaničnimi recitacijami in molitvami brez dobrote, usmiljenja, pomoči in služenju drugim, razumevanja ali ljubezni po srcu v Življenju. Prava je tista Vera, ki vsebinsko ne formalno proizvaja goreče in iskrene molitve in prošnje vernikov k Bogu ter nadalje tudi ljubezen, dobroto, usmiljenje ter dobra dela in služenje drugim ljudem. Zato pa je bil Jezus trn v peti farizejem, ker jih je imenoval hinavci. Nekaj so govorili, drugo so delali.

   Zato kot iskreni in goreči kristjani vedno sledimo Kristusovim Naukom in Evangeliju z vso dušo in z ljubeznijo ter v prošnjah in molitvah častimo Boga ter vsebinsko spolnjujmo Božjo Voljo Bogu v Čast in Veselje, nam pa v Odrešenje. Bodimo podobni Jezusu in ne hinavskim farizejem in pismoukom v Izraelu, ki niso verjeli v Boga tako, da bi ljubili, odpuščali, pomagali in služili drugim ter izkazovali Samaritansko usmiljenje. Eno so govorili, drugo so pa delali in zato niso živeli po Božji Volji. V svoji zaslepljenosti se niso zavedali, da je Bog Ljubezen in Usmiljenje in da je sobota zaradi ljudi in da niso ljudje ustvarjeni zaradi sobote. Bodimo zvestim Jezusovim Naukom in sledimo Evangeliju, kjer nas Jezus uli in vzgaja, kaj je prav in kaj ne v Božjih Očeh. Ljubimo Jezusa, ki je naš Učenik in Odrešenik.

   Odgovori
9. Janez says:

   28. avgusta, 2020 at 21:10

   JE SVETO PISMO ZA KRISTJANE RESNIČNO BOŽJA BESEDA? KAKO TO VEMO IN KAJ NAM TO DOKAZUJE?
   Odgovor na to vprašanje ne bo samo definiralo našega pogleda na Sveto pismo in njegovega pomena za naše življenje, ampak bo imelo tudi večen vtis na nas. Če je Sveto pismo resnično beseda Boga, potem jo moramo ceniti, jo preučevati, ubogati in ji konec koncev tudi zaupati. Zato, ker je Sveto pismo res Božja beseda, potem pomeni njena zavrnitev enako kot zavrnitev Boga samega. Dejstvo, da nam je Bog dal Sveto pismo, je dokaz in prikaz Njegove ljubezni do nas. Termin »razodetje« preprosto pomeni, da je Bog sporočil ljudstvu kakšen je in kako lahko imamo z Njim pravi odnos. To so stvari, ki jih brez svetega razodetja Boga skozi Sveto pismo ne bi mogli nikoli vedeti. Čeprav je Bog v Svetem pismu postopoma razkrival samega sebe skozi 1500 let, je Sveto pismo vseskozi vsebovalo vse, kar je človek moral vedeti, da bi lahko imel pravilen odnos z Njim. Če je Sveto pismo res beseda Boga, potem je to dokončna avtoriteta za vse stvari, ki se tičejo vere, verskih izkustev in morale, ter vedenja v cerkvi.

   Vprašati se moramo, kako lahko vemo, da je Sveto pismo resnično božja beseda in ne samo neka dobra knjiga. Kaj je edinstvenega v Svetem pismu in ga ločuje od vseh verskih knjig, ki so bile kdajkoli napisane? Je res kakšen dokaz, da je Sveto pismo Božja beseda? Obstajajo tipična vprašanja, ki jih je treba pregledati, če hočemo resno preiskati svetopisemske trditve, da je Sveto pismo prava božja beseda, božanstveno navdihnjena in popolnoma ustrezna za vse verske in izkustvene zadeve, ter vedenje v Cerkvi. Ni dvoma, da Sveto pismo trdi, da je le-to prava beseda od Boga. To je jasno razvidno po Drugem pismu Timoteju 3,15-17, ki pravi: »Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev. Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.«

   Da bi odgovorili na ta vprašanja, moramo pregledati vse zunanje in notranje dokaze, da je Sveto pismo res božja beseda. Notranji dokazi so v Svetem pismu samem in pričujejo njegov božji izvor. Eden prvih notranjih dokazov, da je Sveto pismo božja beseda, je njegova enotnost. Res je, da obstaja šestinšestdeset posameznih knjig, napisanih na treh kontinentih, v treh različnih jezikih in skozi obdobje skoraj 1500 let, z več kot 40 avtorji (z različnimi poklici). Vendar pa je tudi res, da Sveto pismo obstaja kot ena združena enota, brez kakršnihkoli protislovij od začetka pa do konca. Ta enota je edinstvena, je popolnoma drugačna od vseh ostalih knjig in je dokaz, da gre za božjo izvirnost, kajti Bog je vodil može v taki smeri, da so zapisali Njegovo pravo besedo (Drugo Petrovo pismo 1,19-21).

   Nekaj strani Svetega pisma vsebuje natančne prerokbe, ki so naslednji notranji dokaz, ki označuje Sveto pismo kot Božjo besedo. V Svetem pismu je na stotine natančnih prerokb, ki napovedujejo prihodnost posameznih narodov vključujoč Izrael, prihodnost določenih mest, prihodnost človeštva in prihod Mesije, rešitelja Izraela in vseh, ki jih Bog Sveti Duh kliče k veri v Jezusa. V nasprotju z ostalimi prerokbami v drugih verskih knjigah in tudi Nostradamusovimi prerokbami so svetopisemske prerokbe izjemno natančne in so se vedno uresničile. Že v sami Stari zavezi je okoli tristo prerokb v zvezi z Jezusom Kristusom. Ni bilo napovedano le kje se bo rodil in iz kakšne družine bo, pač pa tudi da bo umrl in tretji dan po tem vstal od mrtvih. Preprosto ni druge logične razlage o izpolnjenih prerokbah kot to, da Sveto pismo izvira iz božjega. Ni pa druge tako obsežne verske knjige ali pa tako natančnih prerokb kot jih vsebuje Sveto pismo.

   Tretji notranji dokaz božjega izvora Svetega pisma pa je razviden v edinstveni oblasti in moči. Čeprav je ta dokaz bolj subjektiven kot prva dva, ni zato nič manj močen. Sveto pismo ima edinstveno oblast, ki je nima nobena druga kdajkoli napisana knjiga. Ta oblast in moč sta najbolj razvidni iz neštetih življenj, ki so se spremenila zaradi Svetega pisma. Z njim so bili ozdravljeni odvisniki od drog, osvobojeni so bili homoseksualci, zavrženi in zapuščeni so bili spreobrnjeni, težki kriminalci so spremenili življenje zaradi Svetega pisma, grešniki so se spreobrnili in z branjem se je sovraštvo spremenilo v ljubezen. Sveto pismo zares vsebuje dinamično moč spreobrnitve, ki pa je mogoča samo zato, ker je to božja beseda.

   Poleg notranjih dokazov, da je Sveto pismo božja beseda, pa imamo tudi zunanje dokaze. Eden takih dokazov so zgodovinska dejstva Svetega pisma. Ker gre za natančno in pravilno navajanje dogodkov, ima Sveto pismo enako vrednost kot kakršenkoli drug zgodovinski dokument. S pomočjo arheoloških dokazov in drugih napisanih dokumentov je bilo Sveto pismo skozi čas znova in znova potrjeno kot natančno in pravilno. V bistvu ga vsi arheološki in rokopisni dokazi uvrščajo med najboljše dokaze vse od starodavnega sveta. Dejstvo, da Sveto pismo natančno in resnično priča o preverjenih dogodkih, je odlična naznanitev njegove resničnosti, kadar se ukvarjamo z verskimi stvarmi in potrditev, da gre res za božjo besedo.

   Drug zunanji dokaz, da je Sveto pismo res božja beseda, je celovitost človeških avtorjev. Kot smo omenili že prej, je Bog uporabil veliko različnih ljudi (ki so se ukvarjali z različnimi stvarmi), da bi zapisali Njegovo pravo besedo. Ob preučevanju življenj teh ljudi ni nobenega dvoma, da so bili pošteni in odkriti. Ob preučevanju njihovih življenj in dejstva, da so bili pripravljeni umreti (pogosto nasilne smrti) za tisto v kar so verjeli, nam postane jasno, da so ti navadni, vendar pošteni ljudje resnično verjeli, da je Bog govoril z njimi. Ljudje, ki so napisali Novo zavezo in še na stotine ostalih vernikov (Prvo pismo Korinčanom 15,1-8), so poznali resnico sporočil, ker so videli Jezusa Kristusa in z njim preživljali čas po tem, ko je vstal od mrtvih. To dejstvo je imelo na te može velikanski vpliv. Iz skrivanja v strahu so prešli na pripravljenost umreti za sporočila, ki jim jih je razkril Bog. Njihova življenja in smrt pričajo o tem, da je Sveto pismo zares božja beseda.

   Zadnji zunanji dokaz, da je Sveto pismo res beseda Boga, pa je njegova neuničljivost. Zaradi svoje pomembnosti in trditve, da gre resnično za pravo Božjo besedo, je Sveto pismo utrpelo več hudobnih napadov in poskusov uničenja kot katerakoli druga Knjiga vseh Knjig na svetu. Vse od Rimskega imperija, skozi komunizem in moderni ateizem ter agnosticizem ter pluralizem in liberalitzem je Sveto pismo doživljalo hude udarce, vendar je navkljub vsemu še vedno najbolj množično tiskana in zelo iskana in brana Sveta Božja knjiga na svetu. Res so Božje Modrosti, ki jih v svete tekste ni mogel napisati noben človek, ampak jo je narekoval svetopisemskim pisateljem sam Bog. Skozi čas so skeptiki videli Sveto pismo kot mit, toda arheologija ga je potrdila kot zgodovinsko knjigo. Nasprotniki so njegovo poučevanje označili kot primitivno in zastarelo, toda moralni in pravni koncepti pa tudi učenje je skozi zgodovino imelo pozitiven vpliv tako v družbi kot tudi različnih kulturah. Še vedno je napadano s strani raznih naravoslovnih in družboslovnih znanosti, psihologije in ateističnih političnih gibanj, vendar je kljub temu ostalo tako točno in resnično kot je bilo, ko je bilo prvič zapisano v Stari in v Novi Zavezi. To je knjiga, ki je v več kot 2000 letih spremenila nešteto življenj in kultur. Ne glede na to, kako zelo se nasprotniki trudijo napadati, uničevati in vzbujati dvome o Svetem pismu, bo vedno ostalo resnično in močno, kot je bilo zmeraj. Natančnost, ki je bila ohranjena kljub vsem napadom in onečaščenjem, je jasen dokaz, da je Sveto pismo prava in edina božja beseda. Ne sme nas presenečati, da ne glede na to, kako zelo je Sveto pismo napadano, vedno ostane nespremenjeno in nedotaknjeno. Konec koncev, kot je rekel Jezus: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« (Evangelij po Marku 13,31). Po pregledu vseh teh dokazov človek lahko reče edino: »Da, Sveto pismo je resnično božja beseda.« Ljubimo Boga in Ljudi in živimo tako kot je živel Jezus. Branje Biblije nam bo poleg Molitev in pravičnega življenja, Ljubezni ter Usmiljenja zelo pomagalo. Prelijmo pa vse to v naše Življenje. Bogu v Čast in Slavi Vekomaj!.Čeprav B0ga ne vidimo je pri nas, v nas in v naši okolici, saj je vse kar je ustvaril in vzdržuje v v gibanju. Poglejmo vse Stvarstvo, ki nas obdaja in ljudi okoli sebe, prisluhnimo Božji Besedi, zamislimo se nad smotrnostjo kako je ves svet čudovito urejen in vedeli bomo, da Bog Obstaja, saj kjer je Ura je tudi Urar.

   gotquestions et altro

   Molitev
   Gospod prosim te, bodi mi blizu, bodi pri meni in v meni, ne zapusti me prosim brez vodstva Svetega Duha. Naj bo v meni Sveto spoštovanje do tebe, v srcu Vera v Jezusa, v dejanjih poštenost in pravičnost, v vedenju umirjenost, v delovanju dobrota in služenje bližnjim ki rabijo pomoč, da bom vreden reči, da živim kot Jezus Učenik in Odrešenik in da bom hodil po Poti Odrešenja. Gospod Usmili se nas grešnikov in nam odpusti grehe. Pomagaj nam, da odslej ne bomo več grešili. Amen. Janez

   Odgovori
10. Hvala says:

    28. avgusta, 2020 at 18:50

    KRŠČANSKO ŽIVLJENJE JE SAMO ENA IN EDINA POT- POSLUŠATI BOŽJO BESEDO IN JO UDEJANJATI-ŽIVETI PO NJEJ!

    Odgovori
    • Janez says:

      28. avgusta, 2020 at 22:21

      Molimo. O Bog, razsvetljuj mi srce, razum in duha, da bom znal prepoznavati Tvojo voljo in jo prav izpoljevati, da bom znal prepoznavati znamenja časov in da bom v svojih dejanjih doma in v svetu ravnal razumno in odgovorno. Pomagaj mi prosim, da bom vedno v Življenju Tvoj misijonar Ljubezni in Miru ter apostol Usmiljenja, ki se trudi pomagati, živeti in moliti kot Ti Jezus moj Gospod. Naj bom podoben Jezusu in vedno hodim po Poti Odrešenja za Jezusom. Amen.

      Odgovori