Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.027 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Hvala says:
    12. septembra, 2020 at 9:13

    Bogu nikoli ne postavljajmo pogojev
    Dragi bratje in sestre, Bogu nikoli ne postavljajmo pogojev in pustimo, da upanje premaga naše strahove. Zaupati v Boga pomeni, da vstopimo v njegove načrte, ne da bi kar koli zahtevali, in prav tako sprejmemo, da njegova rešitev in njegova pomoč prispeta do nas na način, ki je drugačen od naših pričakovanj. Gospoda prosimo za življenje, zdravje, naklonjenost, srečo, kar je tudi prav; a počnimo to v zavedanju, da Bog zna narediti življenje tudi iz smrti, da lahko doživimo mir tudi v bolezni, da smo lahko vedri tudi sredi osamljenosti in srečni sredi joka. Nismo mi tisti, ki bi lahko poučevali Boga, kaj mora narediti in da mora narediti to, kar mi potrebujemo. On to ve bolje od nas. Moramo zaupati, kajti njegove poti in njegove misli so drugačni od naših. (Mirenski grad).

    Odgovori
  2. Miro says:
    12. septembra, 2020 at 8:34

    DA BI IZVRŠIL NAŠE ODREŠENJE, SE JE BOŽJI SIN UČLOVEČIL, POSTAL JE »MESO« (Jn 1,14), RESNIČNO ČLOVEK!

    Priporočimo se Svetemu Duhu in pod njegovim vodstvom premišljujmo o bistvenih in temeljnih prvinah vere Cerkve, ki jih na zelo pregleden način, v obliki kratkih vprašanj in odgovorov, podaja Kompendij Katekizma katoliške Cerkve.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    »JEZUS KRISTUS JE BIL SPOČET OD SVETEGA DUHA, ROJEN IZ DEVICE MARIJE«

    Zakaj je Božji Sin postal človek?

    Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja si je Božji Sin v naročju Device Marije po delovanju Svetega Duha privzel meso. Nas grešnike je hotel spraviti z Bogom, nam oznaniti njegovo neskončno ljubezen, biti za nas vzor svetosti in nas napraviti »deležne božje narave« (1 Pt 1,4).

    Kaj pomeni beseda »učlovečenje«?

    Cerkev z besedo »učlovečenje« označuje skrivnost čudovitega združenja božje in človeške narave v eni sami božji osebi Besede. Da bi izvršil naše odrešenje, se je Božji Sin učlovečil, postal je »meso« (Jn 1,14), resnično človek. Vera v učlovečenje je razločilno znamenje krščanske vere.

    Na kakšen način je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek?

    Jezus je neločljivo pravi Bog in pravi človek, v edinosti svoje božje osebe. On, Božji Sin, ki je »rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom«, je postal pravi človek, naš brat, in sicer ne da bi prenehal biti Bog, naš Gospod.

    Kaj v tem pogledu uči kalcedonski koncil (leta 451)?

    Cerkveni zbor v Kalcedonu uči izpovedovati, da »je Sin, naš Gospod Jezus Kristus, popolnoma isti. Isti je popoln v božanstvu in popoln v človeškosti; resnično Bog in resnično človek, obstoječ iz razumne duše in iz telesa. Prav isti je enakega bistva z Očetom po božanstvu in enakega bistva z nami po človečnosti, v vsem nam enak razen v grehu (Heb 4,15). Pred vsemi veki je bil rojen iz Očeta po božanstvu, v poslednjih dneh pa je bil isti zaradi nas in zaradi našega zveličanja rojen iz Device Marije, Božje Matere, po človeški naravi.«

    Kako Cerkev izraža skrivnost učlovečenja?

    To izraža z izpovedovanjem, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek. Ima dve naravi, božjo in človeško, ki nista pomešani druga z drugo, temveč zedinjeni v eni sami osebi Božjega Sina. Zato je torej treba v Kristusovi človeški naravi vse – čudeže, trpljenje, smrt – pridevati njegovi božji osebi, ki deluje po privzeti človeški naravi.

    (Kompendij KKC, 85-89)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  3. Janez says:
    12. septembra, 2020 at 8:28

    ZBRANE IN POVZETE NEKATERE MISLI O DOBROTI V PREMISLEK

    1) O DOBROTI (Dr. Friderik Viljem Faber)
    Posebno ena sila, ena moč je v človeku, katero vse premalo upoštevamo, vse premalo z njo računamo, je dovolj ne poznamo in ji ne posvečamo dovolj pozornosti… To je sila, ki je zmožna preobraziti svet, ga osrečiti ali nesreče na svetu vsaj tako zmanjšati, da bi življenje na zemlji postalo popolnoma drugačno, lepše, srečnejše… Ta čudežna sila, ta moč je dobrota.Nesrečni smo v glavnem zato, ker mi, ki sestavljamo svet, torej prebivalci zemlje, nismo dobri.Knjiga O Dobroti nima primere v literaturi o duhovnem življenju in bi jo morali prebrati vsi Evropejci, je zapisal v uvodu knjižice pater Leopold frančiškan ob izidu leta 1991.

    Kaj je torej dobrota?
    Dobrota je prelivanje lastnega jaza v druge. Druge postavimo na mesto lastnega jaza. Z drugimi ravnamo tako, kakor bi želeli, da oni ravnajo z nami. Svoja mesta zamenjamo z drugimi. Pojem »samo jaz«nam sčasoma postane tuj in drugi postanejo »jaz«. Naše samoljubje postane nesebičnost. Kadarkoli in kjerkoli govorimo o kreposti ali čednosti, moramo misliti na Boga. Kaj pa je prelivanje lastnega jaza v druge pri Njem, Najsvetejšem? To so njegova dela stvarjenja. Stvarstvo samo, to je Njegova dobrota…Bog – Dobrota je začetek vsake druge dobrote. Dobrota prihiti na pomoč vsakomur, ki je pomoči potreben,in prav to je funkcija Božjih lastnosti do ustvarjenih bitij. Božja vsemogočnost neprestano dopolnjuje pomanjkanje naših moči, Božja pravičnost popravlja, izboljšuje, spreminja naša zmotna mnenja, Njegovo usmiljenje tolaži soljudi, ki trpe zaradi naše krivičnosti.

    Dobrota je podobna Božji milosti, kajti ljudem daje nekaj, česar sami ne morejo imeti niti po svoji individualnosti niti po svoji naravi. Dobrota daje človeku to, kar mu manjka, na primer tolažbo, ki nam jo more dati samo nekdo drug. Dobrota prinaša veselje vsepovsod, razveseljuje na široko. Pod vplivom dobrote zažive sposobnosti za življenje, dobrota te oživljene sposobnosti ogreje in jih napolni z blagodejnim vonjem… Ako more dobrota lajšati bolečino, stori več kot to: dobrota ublaži in odstrani bolečino. Ako pomaga pomanjkanju, stori več kot to; samo pomagati ji ni dovolj… Čeprav je varčna pri dajanju, pa ne varčuje s prisrčnostjo, s katero daje… Od katerekoli strani opazovana,je dobrota tesno spojena z mislijo na Boga, povezana je z Bogom samim. Njena temeljna sila, skrivnostna gonilna moč je naravno čustvo, najplemenitejša osnova našega bistva, najpristnejši ostanek Božje podobe, po kateri smo bili ustvarjeni. Dobrote ne smemo podcenjevati in je ocenjevati kot naravni poganjek našega naravnega nagnjenja. Dobrota je plemstvo človeka. V vseh svojih oblikah odraža nebeško podobo. Izliva se v nebeške tajnosti. Je mnogo bolj Božja kot čisto človeška; človeška pa je zato, ker je odsev človeške duše prav tam, kjer je Božja podoba v njej najgloblje vtisnjena. Dobrota dela življenje znosnejše. Breme življenja pritiska na ramena mnogih človeških otrok… Za mnoge ljudi je življenje skoraj neznosno in grozi, da postane z vsakim trenutkom še neznosnejše… Tedaj je naloga dobrote, da napravi življenje bolj znosno. Čeprav pri tem prizadevanju doseže le delni uspeh, čisto brez uspeha dobrota nikdar ne ostane. Dobrota voljno služi Bogu Stvarniku in tako dejansko in uspešno pripravlja pot Zveličarju. Dobrota neprestano išče duše, ki so zabredle in žive v zmoti in grehu, in, ko jih najde, jih vodi nazaj k Bogu. Dobrota trka na srca in jih odpira; tudi taka, ki se zde trdovratno zaprta. Skoraj vsi ljudje imajo v sebi, v največji globini svoje duše, več dobrega kot morem spoznati v vsakodnevnem občevanju s človekom. Da, domala vsi ljudje poneso mnoge nerazvite plemenitosti s seboj v grob, le pri nekaterih prodro na dan… Pod vlivom dobrote ožive mnoge kreposti in z mladostno silo zatro mladostne razvade. Nepričakovano, hipoma odkrijemo skromnost, ponižnost v skritem kotičku srca, kjer je bilo dolga leta varno zatočišče, prava temnica greha! Čudovito je opazovati, kako zna Božja milost delovati na najbolj brezupne značaje… Dobrota ne samo razkriva, ampak tudi pospešuje, daje življenje in moč na novo odkritim krepostim. Dobrota bedi nad duševnim okrevanjem, ga varuje in brani pred nevarnostmi. In kako prilagodljiva je dobrota! Najprej se pojavi kot poizvedovalec, nekak oglednik Božje milosti, kmalu pa postane njen spremljevalec in vojščak, vojščak, ki vzdrži vsako bitko, junak, ki v razdobju 5000 let komaj razume, kaj je poraz. To je delovanje dobrote, ki od ranega jutra do poznega večera vrši službo v človeških srcih… Dobrota zmanjšuje število grehov. Nič ni za dušo večje vrednosti kot dobrota.

    Nadaljnji vpliv dobrote na človeško srce je v tem, da vliva pogum v prizadevanju za duhovni napredek. Povrh vsega je dobrota še nalezljiva. Nobeno dobro delo ni ostalo nikdar omejeno samo nase. Poseben znak dobrote je rodovitnost, saj eno dobro delo že vodi v drugo, tretje itd… Eno dobro dejanje požene korenine v vse smeri, korenine poganjajo in ustvarjajo vedno nove poganjke… Rodovitnost se pokaže predvsem pri tistem, ki je bil deležen naše dobrote. In prav to je največji uspeh dobrote, da zbudi v drugem dobrotljivost, da napravlja druge dobrotljive. Najbolj dobrotljivi so navadno ljudje, ki so bili sami v veliki meri deležni dobrote… V splošnem velja pravilo, da dobrota napravlja ljudi dobre… Zato svojim bližnjim ne moremo storiti nič boljšega, kot da smo z njimi dobri.

    Biti do samega sebe dobrotljiv je čisto posebna poteza v duhovnem življenju. Dobrota ima skrivnostno, čudovito moč: pod njenim vplivom zaživi v duši skriti izvir veselja… Notranje veselje sledi skoraj vsakemu dobremu delu… Dobrota nas dela Bogu podobne, če se vadimo v njej iz verskih nagibov ali motivov. Po dobroti prihaja v nas mnogo milosti, toliko, da bi mogle napraviti iz nas svetnike. Dobrotljivost ni plod vneme začetnikov, temveč plod vztrajnosti napredujočih. Iz krščanske dobrotljivosti se rodi ponižnost. Dobrota nam daje zelo veliko. Skoraj bi lažje našteli, česa ne daje. Vedno in povsod ustvarja čudovite spremembe.Dobrota je, preprosto povedano, velika Božja milost pri človeku. Kjer je že naravna, naj postane nadnaravna.

    Vir:Dr. Friderik Viljem Faber O Dobroti, Nadškofijski Ordinariat v Ljubljani v letu 1991 in Medmrežje http://www.fejstbog.si/index.php/da-bi-bil-svet-bolj-svet/299-dobrota.

    Odgovori
    • Janez says:
      12. septembra, 2020 at 8:30

      2) ČLOVEŠKA DOBROTA, ODSEV BOŽJE DOBROTE.- POVZETEK ( pisec brat Alojz iz Taizeja)
      »Ko pridobivaš dobroto, postajaš podoben Bogu. Ustvari si usmiljeno in dobrohotno srce, da boš oblekel Kristusa. (sv. Bazilij)«.

      Božja dobrota bo imela v življenju slehernega človeka zadnjo besedo. Da bi bila vera v Božjo dobroto prepričljiva, mora dobiti obliko, se utelesiti v preprostem življenju vzajemne delitve in zastonjskosti, kjer je odpuščanje v središču odnosov. Odkrivanje Božje dobrote postane klic za prebujanje dobrote v našem lastnem življenju. Poslušati evangeljski klic k dobroti ni enako temu, da si nekdo postavi visoko moralni cilj in ga nato skuša doseči. Božja beseda je živa: če pustimo, da klic pade v naša ušesa, bo to v naših srcih sprožilo spremembo, klic nas bo pritegnil in naša volja mu bo rada sledila.

      Božja dobrota poziva našo dobroto. Naša dobrota ne izvira iz nas, je samo odsev Božje dobrote. Naša dobrota je vselej pomanjkljiva in kaže na absolutno, na večjo dobroto. Njeno bistvo je v tem, da je znak Božje dobrote, pričevanje troedinega Boga. Če povežemo dve evangeljski vrednoti, dobroto in preprostost, se okrog njiju ustvari upanje. Dobrota, povezana s preprostostjo srca nas pripravi, da postanemo pozorni na obubožane, na trpeče, na stisko otrok. Dobrota preseneča in včasih izzove celo občudovanje… Dobrota sproži ali ojača odločitev zaupati v Boga. Če je preprostost en izraz dobrote, lahko rečemo, da je zastonjskost njen drugi izraz. Bog se nikdar ne vsiljuje,v njem ni nasilja. Želel je, da bi človek ljubil svobodno in zastonjsko… Zastonjskost pomeni biti brez osebnih interesov.

      Janez XXIII. je dobroti namenil častno mesto in pri tem je šlo za zavestno odločitev, ki so jo včasih imeli za naivnost in zato je zelo trpel. Dobrota še zdaleč ni slepa. Pomeni razločevanje in tudi notranji boj. »Bog nas na pot pošilja z iskro dobrote v naših dušah, ki samo čaka, da se razplamti.« Človek je za bližnjega vir veselja. »Moje veselje.« (sv Serafim iz Sarova).

      »Moram preveriti svoje prepričanje, da je dobrota globlja od najglobljega zla. In če vera, če vere imajo smisel, potem je njihov smisel v tem, da dobroti utrejo pot do ljudi, da jo iščejo tam, kjer je povsem poniknila… Dobrota ni le odgovor na zlo, ampak tudi odgovor na nesmisel. In mislim, da je oznanjanje dobrote temeljna hvalnica.« (Paul Ricoeur).

      Dobrota ni prazna beseda, ampak sila, sposobna preoblikovati svet. »Bog, ki nas ljubiš, premišljevanje tvojega odpuščanja postane izžarevanje dobrote v ponižnem srcu, ki se ti zaupno izroča.« (povzetek o dobroti po bratu Rogerju iz Taizeja).

      Odgovori
  4. Janez says:
    12. septembra, 2020 at 8:27

    ZBRANE IN POVZETE NEKATERE MISLI O DOBROTI V PREMISLEK

    1) O DOBROTI (Dr. Friderik Viljem Faber)
    Posebno ena sila, ena moč je v človeku, katero vse premalo upoštevamo, vse premalo z njo računamo, je dovolj ne poznamo in ji ne posvečamo dovolj pozornosti… To je sila, ki je zmožna preobraziti svet, ga osrečiti ali nesreče na svetu vsaj tako zmanjšati, da bi življenje na zemlji postalo popolnoma drugačno, lepše, srečnejše… Ta čudežna sila, ta moč je dobrota.Nesrečni smo v glavnem zato, ker mi, ki sestavljamo svet, torej prebivalci zemlje, nismo dobri.Knjiga O Dobroti nima primere v literaturi o duhovnem življenju in bi jo morali prebrati vsi Evropejci, je zapisal v uvodu knjižice pater Leopold frančiškan ob izidu leta 1991.

    Kaj je torej dobrota?
    Dobrota je prelivanje lastnega jaza v druge. Druge postavimo na mesto lastnega jaza. Z drugimi ravnamo tako, kakor bi želeli, da oni ravnajo z nami. Svoja mesta zamenjamo z drugimi. Pojem »samo jaz«nam sčasoma postane tuj in drugi postanejo »jaz«. Naše samoljubje postane nesebičnost. Kadarkoli in kjerkoli govorimo o kreposti ali čednosti, moramo misliti na Boga. Kaj pa je prelivanje lastnega jaza v druge pri Njem, Najsvetejšem? To so njegova dela stvarjenja. Stvarstvo samo, to je Njegova dobrota…Bog – Dobrota je začetek vsake druge dobrote. Dobrota prihiti na pomoč vsakomur, ki je pomoči potreben,in prav to je funkcija Božjih lastnosti do ustvarjenih bitij. Božja vsemogočnost neprestano dopolnjuje pomanjkanje naših moči, Božja pravičnost popravlja, izboljšuje, spreminja naša zmotna mnenja, Njegovo usmiljenje tolaži soljudi, ki trpe zaradi naše krivičnosti.

    Dobrota je podobna Božji milosti, kajti ljudem daje nekaj, česar sami ne morejo imeti niti po svoji individualnosti niti po svoji naravi. Dobrota daje človeku to, kar mu manjka, na primer tolažbo, ki nam jo more dati samo nekdo drug. Dobrota prinaša veselje vsepovsod, razveseljuje na široko. Pod vplivom dobrote zažive sposobnosti za življenje, dobrota te oživljene sposobnosti ogreje in jih napolni z blagodejnim vonjem… Ako more dobrota lajšati bolečino, stori več kot to: dobrota ublaži in odstrani bolečino. Ako pomaga pomanjkanju, stori več kot to; samo pomagati ji ni dovolj… Čeprav je varčna pri dajanju, pa ne varčuje s prisrčnostjo, s katero daje… Od katerekoli strani opazovana,je dobrota tesno spojena z mislijo na Boga, povezana je z Bogom samim. Njena temeljna sila, skrivnostna gonilna moč je naravno čustvo, najplemenitejša osnova našega bistva, najpristnejši ostanek Božje podobe, po kateri smo bili ustvarjeni. Dobrote ne smemo podcenjevati in je ocenjevati kot naravni poganjek našega naravnega nagnjenja. Dobrota je plemstvo človeka. V vseh svojih oblikah odraža nebeško podobo. Izliva se v nebeške tajnosti. Je mnogo bolj Božja kot čisto človeška; človeška pa je zato, ker je odsev človeške duše prav tam, kjer je Božja podoba v njej najgloblje vtisnjena. Dobrota dela življenje znosnejše. Breme življenja pritiska na ramena mnogih človeških otrok… Za mnoge ljudi je življenje skoraj neznosno in grozi, da postane z vsakim trenutkom še neznosnejše… Tedaj je naloga dobrote, da napravi življenje bolj znosno. Čeprav pri tem prizadevanju doseže le delni uspeh, čisto brez uspeha dobrota nikdar ne ostane. Dobrota voljno služi Bogu Stvarniku in tako dejansko in uspešno pripravlja pot Zveličarju. Dobrota neprestano išče duše, ki so zabredle in žive v zmoti in grehu, in, ko jih najde, jih vodi nazaj k Bogu. Dobrota trka na srca in jih odpira; tudi taka, ki se zde trdovratno zaprta. Skoraj vsi ljudje imajo v sebi, v največji globini svoje duše, več dobrega kot morem spoznati v vsakodnevnem občevanju s človekom. Da, domala vsi ljudje poneso mnoge nerazvite plemenitosti s seboj v grob, le pri nekaterih prodro na dan… Pod vlivom dobrote ožive mnoge kreposti in z mladostno silo zatro mladostne razvade. Nepričakovano, hipoma odkrijemo skromnost, ponižnost v skritem kotičku srca, kjer je bilo dolga leta varno zatočišče, prava temnica greha! Čudovito je opazovati, kako zna Božja milost delovati na najbolj brezupne značaje… Dobrota ne samo razkriva, ampak tudi pospešuje, daje življenje in moč na novo odkritim krepostim. Dobrota bedi nad duševnim okrevanjem, ga varuje in brani pred nevarnostmi. In kako prilagodljiva je dobrota! Najprej se pojavi kot poizvedovalec, nekak oglednik Božje milosti, kmalu pa postane njen spremljevalec in vojščak, vojščak, ki vzdrži vsako bitko, junak, ki v razdobju 5000 let komaj razume, kaj je poraz. To je delovanje dobrote, ki od ranega jutra do poznega večera vrši službo v človeških srcih… Dobrota zmanjšuje število grehov. Nič ni za dušo večje vrednosti kot dobrota.

    Nadaljnji vpliv dobrote na človeško srce je v tem, da vliva pogum v prizadevanju za duhovni napredek. Povrh vsega je dobrota še nalezljiva. Nobeno dobro delo ni ostalo nikdar omejeno samo nase. Poseben znak dobrote je rodovitnost, saj eno dobro delo že vodi v drugo, tretje itd… Eno dobro dejanje požene korenine v vse smeri, korenine poganjajo in ustvarjajo vedno nove poganjke… Rodovitnost se pokaže predvsem pri tistem, ki je bil deležen naše dobrote. In prav to je največji uspeh dobrote, da zbudi v drugem dobrotljivost, da napravlja druge dobrotljive. Najbolj dobrotljivi so navadno ljudje, ki so bili sami v veliki meri deležni dobrote… V splošnem velja pravilo, da dobrota napravlja ljudi dobre… Zato svojim bližnjim ne moremo storiti nič boljšega, kot da smo z njimi dobri.

    Biti do samega sebe dobrotljiv je čisto posebna poteza v duhovnem življenju. Dobrota ima skrivnostno, čudovito moč: pod njenim vplivom zaživi v duši skriti izvir veselja… Notranje veselje sledi skoraj vsakemu dobremu delu… Dobrota nas dela Bogu podobne, če se vadimo v njej iz verskih nagibov ali motivov. Po dobroti prihaja v nas mnogo milosti, toliko, da bi mogle napraviti iz nas svetnike. Dobrotljivost ni plod vneme začetnikov, temveč plod vztrajnosti napredujočih. Iz krščanske dobrotljivosti se rodi ponižnost. Dobrota nam daje zelo veliko. Skoraj bi lažje našteli, česa ne daje. Vedno in povsod ustvarja čudovite spremembe.Dobrota je, preprosto povedano, velika Božja milost pri človeku. Kjer je že naravna, naj postane nadnaravna.

    Vir:Dr. Friderik Viljem Faber O Dobroti, Nadškofijski Ordinariat v Ljubljani v letu 1991 in Medmrežje http://www.fejstbog.si/index.php/da-bi-bil-svet-bolj-svet/299-dobrota.

    2)ČLOVEŠKA DOBROTA, ODSEV BOŽJE DOBROTE.- POVZETEK ( pisec brat Alojz iz Taizeja)
    »Ko pridobivaš dobroto, postajaš podoben Bogu. Ustvari si usmiljeno in dobrohotno srce, da boš oblekel Kristusa. (sv. Bazilij)«.

    Božja dobrota bo imela v življenju slehernega človeka zadnjo besedo. Da bi bila vera v Božjo dobroto prepričljiva, mora dobiti obliko, se utelesiti v preprostem življenju vzajemne delitve in zastonjskosti, kjer je odpuščanje v središču odnosov. Odkrivanje Božje dobrote postane klic za prebujanje dobrote v našem lastnem življenju. Poslušati evangeljski klic k dobroti ni enako temu, da si nekdo postavi visoko moralni cilj in ga nato skuša doseči. Božja beseda je živa: če pustimo, da klic pade v naša ušesa, bo to v naših srcih sprožilo spremembo, klic nas bo pritegnil in naša volja mu bo rada sledila.

    Božja dobrota poziva našo dobroto. Naša dobrota ne izvira iz nas, je samo odsev Božje dobrote. Naša dobrota je vselej pomanjkljiva in kaže na absolutno, na večjo dobroto. Njeno bistvo je v tem, da je znak Božje dobrote, pričevanje troedinega Boga. Če povežemo dve evangeljski vrednoti, dobroto in preprostost, se okrog njiju ustvari upanje. Dobrota, povezana s preprostostjo srca nas pripravi, da postanemo pozorni na obubožane, na trpeče, na stisko otrok. Dobrota preseneča in včasih izzove celo občudovanje… Dobrota sproži ali ojača odločitev zaupati v Boga. Če je preprostost en izraz dobrote, lahko rečemo, da je zastonjskost njen drugi izraz. Bog se nikdar ne vsiljuje,v njem ni nasilja. Želel je, da bi človek ljubil svobodno in zastonjsko… Zastonjskost pomeni biti brez osebnih interesov.

    Janez XXIII. je dobroti namenil častno mesto in pri tem je šlo za zavestno odločitev, ki so jo včasih imeli za naivnost in zato je zelo trpel. Dobrota še zdaleč ni slepa. Pomeni razločevanje in tudi notranji boj. »Bog nas na pot pošilja z iskro dobrote v naših dušah, ki samo čaka, da se razplamti.« Človek je za bližnjega vir veselja. »Moje veselje.« (sv Serafim iz Sarova).

    »Moram preveriti svoje prepričanje, da je dobrota globlja od najglobljega zla. In če vera, če vere imajo smisel, potem je njihov smisel v tem, da dobroti utrejo pot do ljudi, da jo iščejo tam, kjer je povsem poniknila… Dobrota ni le odgovor na zlo, ampak tudi odgovor na nesmisel. In mislim, da je oznanjanje dobrote temeljna hvalnica.« (Paul Ricoeur).

    Dobrota ni prazna beseda, ampak sila, sposobna preoblikovati svet. »Bog, ki nas ljubiš, premišljevanje tvojega odpuščanja postane izžarevanje dobrote v ponižnem srcu, ki se ti zaupno izroča.« (br. Roger iz Taizeja).

    Vir Medmrežje http://www.fejstbog.si/index.php/da-bi-bil-svet-bolj-svet/299-dobrota.

    Odgovori
  5. Janez says:
    12. septembra, 2020 at 7:55

    KAJ JE BOŽJA VOLJA GLEDE MOJEGA ŽIVLJENJA V SVETEM PISMU, KJER MI GOVORI BOG?

    V Svetem pismu nam Bog odgovarja takole:
    Bog hoče, da spoznamo Njega, se z njim zbližamo, nato pa ga ljubimo in mu služimo z vso dušo in z vsem svojim srcem. (Matej 22:37, 38; Jakob 4:8) Kaj pomeni izpolnjevati Božjo voljo? To se lahko naučimo iz Jezusovega življenja in njegovih naukov. (Janez 7:16, 17) Jezus ni samo govoril o Božji volji – po njej je tudi živel. Gospod Tvoja in ne moja Volja naj se spolni, je rekel Očetu. Pravzaprav je rekel, da njegov cilj v življenju ni, »da bi delal svojo voljo, temveč voljo« tistega, ki ga je poslal. (Janez 6:38)

    Ali potrebujemo posebno znamenje, videnje ali klic, da bi vedeli, kaj je Božja volja glede mene?
    Ne, saj Božje sporočilo za človeštvo najdemo v Svetem pismu. V njem je zapisano vse, kar vsakdo od nas potrebuje, da bi bil »popolnoma usposobljen za vsako dobro delo«. (2. Timoteju 3:16, 17) Bog hoče, da med drugim uporabljamo Sveto pismo in svoj »razum«, da bi izvedeli, kakšna je Božja volja glede nas. (Rimljanom 12:1, 2; Efežanom 5:17)

    Kako vemo ali res lahko izpolnjujem Božjo voljo?
    Seveda, saj v Svetem pismu piše: »Božje zapovedi pa niso pretežke za nas.« (1. Janezovo 5:3, Zaživi: Sveto pismo – celotna Nova zaveza) To ne pomeni, da je Božje zapovedi vedno lahko izpolnjevati. Toda koristi, ki jih boste imeli od tega, bodo odtehtale vloženi trud. Jezus je celo rekel: »Srečni tisti, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo!« (Luka 11:28) »Brez Vere je nemogoče biti Bogu po volji,« piše v Svetem pismu. (Hebrejcem 11:6) Vredno je omeniti, da je bil Abraham po tem, ko »je veroval v Boga«, imenovan »Božji prijatelj«. (Jakob 2:23) Tudi Jezus Kristus je poudaril, kako pomembno je verovati v Boga, če želimo biti deležni Božjega blagoslova. (Janez 14:1) Kako si torej lahko pridobimo vero, ki jo Bog išče v ljudeh, s katerimi želimo biti prijatelj? Začnemo lahko tako, da redno molimo k Bogu za navdih in podučitev Svetega Duha in preučujemo Božjo Besedo, Sveto pismo, kjer nam govori Bog, da se spovemo in očistimo svojo dušo, se udeležimo svete maše, ljubimo in odpuščamo, izkazujemo usmiljenje kot Samaritani in delamo dobra dela in služimio bližnjim. S preučevanjem si bomo pridobili »točnejše spoznanje njegove volje« in tako ugotovili, kako bi mu lahko »v vsem ugajali in spolnjevali Božjo Voljo, ki ni v nasprotju z Božjimi Nauki in Svetim pismom«. Bolj ko bomo molili k Bogu, Boga in ljudi ljubili in bolj ko bomo spoznavali Boga in v življenju udejanjali to, kar se bomo naučili o Božjih naukih in pravičnih Božjih zahtevah, močnejša bo naša vera vanj in vedno bolj nam bo blizu, če bomo sponjevali Božjo Voljo in živeli kot je živel Kristus. (Kološanom 1:9, 10)

    Addendum k razmišljanju, kaj je spolnjevanje Božje Volje

    1) Pater Primož pri odgovarjanju na gornje vprašanje pravi npr. takole: Pomagal si bom s spoznanji sv. Ignacija Lojolskega, ki je na osnovi svoje duhovne izkušnje povzel učenje duhovnih ljudi skozi stoletja in sestavil Duhovne vaje. Vsekakor velja, da je iskanje božje volje proces, pri katerem je dobro, da nas spremlja kak izkušen duhovni sprem¬ljevalec, ki je že tudi sam prehodil to pot. Kljub temu lahko iz bogastva Ignacijevih spoznanj izluščiva kaj uporabnega za vsakdanjik. Ignacij ugotavlja, da Božja volja ni nekaj tujega, kar bi vame prišlo nekje od zunaj, temveč da je božja volja vsakemu človeku že položena v dno duše. Izkušnja kaže, da je pri vsem skupaj največji izziv to, da med vsemi glasovi v svoji notranjosti, ki mi pravijo, naj storim to ali ono, izločim tiste, ki niso moji (recimo, glas reklame od včeraj, da moram uporabiti prav to zobno kremo, če želim biti res srečen, ali morda glas prijatelja, ki mi je nakazal, da bom »kul« le, če bom nosil šport¬ne copate določene znamke Nike), in se dokopljem do svojega, ki je bil vame položen ob stvarjenju. Kaj je tisto, kar si v resnici želim? Kje in kdaj sem v polnosti živ? To je namreč zame božja volja.

    Še bolj zgovoren je pogled na to enačbo z druge strani: če si prizadevam najprej iskati Boga in njegovo voljo ter to voljo izpolnjevati, lahko računam, da bom živel za to, za kar sem ustvarjen in kar me bo v največji meri izpolnilo. To seveda od mene zahteva določeno mero nenavezanosti na ljudi in stvari ter osredotočenost na Boga. V luči svetopisemskega razodetja lahko rečeva, da ima vse, kar je ustvarjeno, svoj namen v božjem načrtu. Človek je ustvarjen za to, da Boga časti in slavi, mu služi ter tako »reši svojo dušo«, pravi Ignacij, »drugo na zemlji pa je ustvarjeno za človeka, da mu pomaga doseči cilj, za katerega je ustvarjen. Iz tega sledi, naj človek stvari uporablja toliko, kolikor mu pomagajo k njegovemu cilju, in jih opušča toliko, kolikor ga pri tem ovirajo.«

    Ne da bi se torej spuščali v tehnične podrobnosti procesa izbire pri Ignaciju, lahko rečeva, da sta za iskanje božje volje bistvena osredotočanje na Boga ter ločevanje med sredstvi in ciljem. Cilj naj bi bil vedno služenje Bogu, sredstva pa so stvar izbire – to se sicer zdi samoumevno, in vendar se pogosto zgodi, da imamo sredstvo že v mislih (šel bom na pot okrog sveta, kupil si bom motor, ali poročil se bom, naredil bom faks, zaposlil se bom idr.), kako pa bom dosegel cilj (služenje Bogu), pa se bom vprašal kasneje.

    Naj za konec dodam, da je najbolj jasno znamenje, ki potrjuje pravilno odločitev, mir, ki se naseli v človekovi duši in ga vanjo lahko položi le Bog. Bodi pozoren na trenutke, ko si iskreno in z mirno vestjo zadovoljen s seboj, s svojim delom in z ljubeznijo, ki si jo izkazal bližnjemu. Takrat si na pravi poti, pravi pater Primož!

    2) Odgovor dr. Marijana Turnška, upokojenega mariborskega škofa
    Ko govorimo o Bogu, vedno uporabljamo analogno govorico, s katero, ko izrazimo podobnost, hkrati izrazimo še večjo nepodobnost z Bogom. Kajti o Bogu ne moremo enoznačno govoriti z našim človeškim jezikom, niti ga dokončno domisliti s svojim razumom. Lahko pa ga dovolj spoznamo, ker se nam sam razodeva kot Oseba osebi, da se lahko odločimo zanj in mu sledimo. Kaj to pomeni glede razumevanja človeške in Božje volje? Poudarimo najprej, da Bog seveda nima takšne ‘volje’, kot jo ima človek. Če je človeška volja nekaj, kar se dogaja na ravni duše v telesu, potem seveda česa takšnega ni v Bogu, ki duše in telesa nima. Zato si ne moremo dobesedno predstavljati, da moramo najprej odkriti vzorec ‘volje’ v Bogu in ga nato primerjati z našo trenutno voljo, ter jo začeti usklajevati in ‘obdelovati’, dokler ne postane kopija Božje. Bog kratko malo nima česa takšnega, kot je omejena, ustvarjena človekova volja. Zato je Cerkev stoletja modro učila, da je odgovor na katekizemsko vprašanje, “kaj je Božja volja”: “da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice”. Konkretno to pomeni, da ne iščemo Božje volje tako, da se ob konkretni stvari sprašujemo, kaj hoče Bog: npr. ali naj grem na križišču levo ali desno, naj izberem ta ali oni poklic … To bi namreč pomenilo lahko tudi zanikanje svobode, ki nam jo je Bog dal, saj bi pričakovali, da se bo Bog odločil namesto nas. Še posebej ob odločitvah, ki predpostavljajo svobodo in ljubezen, bi na tak način težko prišli do svobodne odločitve. Učenje Cerkve o Božji volji je mnogo širše in vključuje tudi človekovo svobodo in ljubezen. Vabi nas, da z voljo in z ljubeznijo usmerimo naše delovanje v tisto smer, ki vodi v ‘zveličanje’ po poti razodete ‘resnice’ o človeku. In to nas same in vse druge. Božja volja je torej, da izberemo v konkretnem primeru tisto ‘varianto’, ki bo omogočala prav to odrešenjsko dogajanje. Povejmo to s primero hoje na vrh gore. Če je ‘vrh gore’ zveličanje, je Božja volja, da se povzpnemo na ta vrh; ker pa na ta vrh vodi več poti, nekatere pa na vrh sploh ne vodijo, izpolnimo Božjo voljo takrat, ko izberemo eno izmed tistih, ki vodijo na vrh; katero pa bomo izbrali, pa nam Bog prepušča in je ne izbere namesto nas. Torej ni Božja volja, da izberemo točno določeno pot, ampak da pridemo na vrh. Seveda nam Bog lahko sugerira kakšno izmed poti, ki bi bila najprimernejša za nas, kot lahko pot svetujemo tudi ljudje drug drugemu; a izpolnimo Božjo voljo tudi, če pridemo na vrh po kateri drugi.

    Še en vidik iskanja Božje volje je pomemben. Najdemo jo lahko vedno le v občestvu in samo občestvo Cerkve nam jo lahko potrdi. Posameznik se lahko tudi zmoti pri presoji, kaj je zanj Božja volja. Nevarno je reči: “Spoznal sem, da je to Božja volja zame.” In potem za vsako ceno, brez preverjanja v skupnosti Cerkve, trmasto pri tem vztrajati. Ob tem lahko hitro svojo samovoljo utemeljujemo v Bogu in jo predstavljamo kot ‘Božjo voljo’. Način, kako prihajamo do čim večje jasnosti glede Božje volje je razločevanje duhov. K tej veščini, ki se je v verski vzgoji in samovzgoji moramo naučiti, pogosto spodbuja papež Frančišek v svojem učenju. Dobro se je te veščine kar najbolje naučiti, zaključije v odgovoru upokojeni maribiorski škof dr. Turnšek.

    3) Sv. Alfonz Liguori je verjel, da je uspešno duhovno življenje odvisno od ene same stvari. V današnjem svetu mnogi ljudje iščejo nekakšno “skrivno formulo”, s pomočjo katere bi našli duševni mir. Obstajajo številne teorije ali duhovnosti, ki trdijo, da poznajo rešitev, toda sv. Alfonz Liguori je odkril nekaj, kar nas lahko privede do trajnega miru, pa mnogi med nami na to pozabljamo. Nekoč je zapisal: “Bolj ko svojo voljo združujemo z Božjo, bolj bomo ljubili Boga.” Pojasnilo za boljše razumevanje: Neki Gospodar ima dva služabnika. Eden izmed njiju ves dan trdo dela – ampak na lastno pest; drugi pa dela manj, vendar počne to, kar mu je s strani Gospodarja naročeno. Drugi bo seveda v gospodarjevih očeh bolj poslušen, prvi pa ne, ker ga ne posluša. Če to upoštevamo, se vprašajmo: zakaj bi počeli stvari Bogu v slavo, če to zanj ne bo sprejemljivo? Bog si ne želi naših žrtev, je prerok Samuel povedal kralju Savlu, želi pa si, da spoštujemo njegovo voljo. Človek, ki izpolnjuje svojo voljo, neodvisno od Boga, je na nek način malikovalec, saj Boga ne potrebuje in misli, da lahko vse stori z lastnimi močmi. Namesto da bi častil Božjo voljo, se Bogu zahvaljeval in izpolnjeval Gospodovo Voljo, v določenem smislu časti svojo človeško Voljo. Boga pa najbolje častimo, če v vsem izpolnjujemo Božjo voljo tako, kot nam to naroča Jezus, naš Odrešenik.

    Vse, kar premoremo, prinesimo pred Boga in se odrecimo svoji volji
    Izpolnjevanje Božje volje od nas zahteva določeno mero ponižnosti, kar pomeni, da se moramo odreči lastnim željam in lastni volji, da bi sledili in izpolnjevali Božje želje in Božjo Voljo. Pomeni, da večjih življenjskih odločitev ne sprejemamo na podlagi osebnih izbir in občutij ter intuicije, temveč po preudarni molitvi k Njemu, prošnji za navdih Svetega Duha in temeljiti presoji z Božjim vodstvom, tako da vse, kar premoremo, prinesemo pred Boga in izpolnjujemo Njegovo in ne našo človeško Voljo. In On bo blagoslovil vse kar se odločamo in delamo. To od nas zahteva trdno zaupanje v Boga, prepričanje, da nam Bog želi le dobro, želi si, da bi bili srečni. Pogosto je težko zaupati, da Bog vse najbolje ve, toda resnica je, da izpolnjevanje Božje volje vedno spremlja Božji Mir in spokojnost Božje Dobrote in Modrosti v naši duši. Po tem zaman hrepenimo, ko izvajamo svojo voljo, in ko v iskanju materialnih dobrin in zemeljskih radosti zaman iščemo svoj mir.

    Sv. Liguori je poznal zgodbo o menihu, ki ga je opat spraševal, ali so mu številne tragedije, kot je bil nedavni rop samostana, odvzele pogum. “Nasprotno, za vrnitev se lahko zahvalim Bogu, kot je moja navada v takšnih primerih, v celoti prepričan, da Bog vse stvari počne ali pa dopušča, da se zgodijo, v svojo slavo in v naš večji blagor; zahvaljujem se mu, da sem vedno miren, ne glede na to, kaj se zgodi.” Ob takšni usklajenosti z Božjo voljo se opat ni več čudil, zakaj je prav prek meniha Bog storil toliko čudežev.
    Če si z vsemi močmi prizadevamo, da bi svojo voljo združili z Božjo, bomo odkrili mir, ki nam ga nihče ne bo mogel odvzeti.

    4) Mati Angelica pa pravi takole: »Ljudje me pogosto vprašajo: Kako veš, da je nekaj Božja volja za tvoje življenje?” Pravim jim: “Vprašaj me naslednje leto in vedela bova, ali je bila to Božja volja.” Bog ne bo prišel dol in rekel: “Poglej, dragi človek, želim, da zame narediš tole majhno stvarco. Tega ne bo storil. Dal ti je pamet. Dal ti je spomin, razum, voljo. Ali se zavedaš, da imaš kot kristjan v sebi posvečujočo milost? Moli. Pojdi naprej v njegovi milosti in odkril boš njegovo voljo za svoje življenje.« Imamo pa tudi Biblijo in Božje zapovedi, kjer nam Bog gavori, kaj je prav in kaj ni prav, ko se odločamo. Trdno je verjela, da ne smeš čakati na potres, da bi se odločil, ampak moraš v molitveni drži razmisliti o tem, k čemu te Bog kliče, in potem to storiti. Da bi se preudarno odločili, moramo uporabiti svoje darove in talente, svojo pamet in sposobnosti, ki ti jih je Bog daroval, da boš delal v večjo Božjo Slavo in pomagal sebi in drugim ljudem, ko si molil in prosil Božjega blagoslova.

    Bog tudi iz napačnih odločitev naredi nekaj dobrega
    Poleg te modrosti pa mati Angelica navede še nekaj dodatnih meril za razločevanje Božje volje.

    Ali bom s tem kršil katero izmed Božjih zapovedi in Jezusovim naukom iz Evangelija?
    Ali je proti predpisom in naukom Svete katoliške Cerkve?
    Ali sem molil in prosil Boga za blagoslov, Vodstvo in Poduk, da vem kaj je prav?
    Ali bo to Bogu v slavo in čast?
    Ali in kako bo to koristilo meni, drugim ljudem, družbi, okolju kjer živim, moji družini in mojemu duhovnemu življenju?
    Ali bom res kaj dobrega s tem naredil in pomagal drugim in sebi, saj imam od Boga pamet in talente, da kaj naredim?
    Ali me notranji glas nagovori in mi pove, da delam prav in da sta mirna moje srce in duša, ker delam dobro in hodim po pravi Poti k Jezusu?

    Če se naša odločitev sklada s temi kriteriji, potem je v skladu z Božjimi načrti.

    Sklep:
    Spolnjevanje Božje Volje pomeni Molitev, Vero v Boga, spolnjevanje Evangelija, Ljubezen, Dobrota, Usmiljenje, Samaritanska Pomoč Ubogim, Sočutje ki vodi k Pravičnosti, Odpuščanje in Življenju iz vere, ki se izraža v molitvah in dobrih delih ter v služenju za uboge in druge Ljudi. Predvsem pa pomeni to, da vedno sledimo Jezusu, spolnjujemo Nauke Evangelija in smo podobni Jezusu!

    Odgovori
  6. Hvala says:
    12. septembra, 2020 at 7:22

    ČLOVEK SEVEDA NE ODGOVARJA ZA GREHE SVOJIH PREDNIKOV, A JE KLJUB TEMU OBREMENJEN
    ———————————————————————————————————————————–
    POGOVOR S PETROM VRABCEM, EKSORCISTOM NOVOMEŠKE ŠKOFIJE

    https://si.aleteia.org/2020/02/18/clovek-seveda-ne-odgovarja-za-grehe-svojih-prednikov-a-je-kljub-temu-obremenjen/

    Odgovori
    • Janez says:
      12. septembra, 2020 at 8:21

      5 znamenj hudobnega srca so katere ?
      Naslednjih pet znamenj kaže, da imate opravka z ljudmi s hudobnim srcem in če prepoznate nekatere od njih, bi bilo najbolje, da se tem ljudem umaknete in prepustite duhovno zdravljenje in spreobrnjenje Jezusu. Če imate stike s takimi ljudmi, molite za njih in se postite, zanje darujte svoje trpljenje in jim odpuščajte, vendar bodite previdni in se zavedajte, da jih ne morete spremeniti vi, ampak to lahko naredi samo Gospod!

      1. Ljudje hudobnega srca so razni kvazi strokovnjaki, ki ustvarjajo zmedo, stisko in prepir: sprevračajo dejstva, varajo, lažejo, se izogibajo odgovornosti, zanikajo stvarnost (resnico, realnost), izmišljajo si zgodbice, pomembne informacije (podatke) zadržijo zase…ter tako manipulirajo z resnico.

      2. Ljudje hudobnega srca so strokovnjaki za zavajanje drugih s svojo sladkobesednostjo. Toda če pogledate sadove njihovega življenja ali če vzamete njihove besede, boste videli, da se takšni ljudje nikoli ne spremenijo in ne delajo za svojo rast in razvoj. Njihovo življenje je iluzija in trpljenje drugih ljudi je zanje duševna hrana. Nič ne prispevajo za druge in so egoistični.

      3. Ljudje hudobnega srca vedno želijo obvladovati in kontrolirati druge, sami pa so sebi najvišja avtoriteta. Zavračajo povratne informacije in konstruktivno kritiko, sami ustvarjajo pravila po katerih se ravnajo, ne upoštevajo pa obstoječih etičnih in moralnih standardov. Manjka jim sočutja in dobrote. Manjka jim Ljubezni. Njih reši le Jezus in Mati Marija na našo priprošnjo in molitev!

      4. Ljudje hudobnega srca premišljeno in inteligentno igrajo na simpatije dobrohotnih ljudi z namenom prevare. Izgleda takole: iščejo sočutje, vendar ga sami ne izkazujejo. Iščejo toplino, odpuščanje in intimnost oseb, ki so jih prizadeli brez občutka za bolečino in trpljenje drugega, brez pravega namena, da bi poskušali popraviti to, kar so storili ali da bi poskusili vrniti izgubljeno zaupanje. Taki ljudje manipulirajo in izkoriščajo zaupanje ter dobroto pravičnih in strpnih ljudi.

      5. Ljudje hudobnega srca nimajo »vesti« in ne vedo, kaj je kesanje in obžalovanje. Ti ljudje se niti ne želijo boriti proti svoji zlobi in hudobiji – pravzaprav uživajo v tem – a vse to pod krinko nekega plemenitega značaja in plemenitih ciljev. Ne mislijo na druge ampak nase.

      Gospod odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo je rekel Jezus na križu. Molimo, da bo na svetu več Ljubezni, Strpnosti in Odpuščanja! Prosim Gospod pomagaj nam pri naši spreobrnitvi! Bodimo pozorni in čuječi na ratzločevanje duhov, saj niso vsi dobri in od Boga!

      http://zupnija-lipoglav.rkc.si/

      Odgovori
  7. Miro says:
    11. septembra, 2020 at 21:49

    KAJ VENDAR GLEDAŠ IVER V OČESU SVOJEGA BRATA, BRUNA V SVOJEM OČESU PA NE OPAZIŠ?

    BOŽJA BESEDA: Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata« (Lk 6, 41-42).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+6%2C+41-42++&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    SAMO TISTI, KI NAJPREJ SODI SEBE, JE ZMOŽEN DRUGIM POMAGATI IZ NAPAK!

    Jezus s prispodobo iveri in bruna razloži zakaj ne smemo soditi drugih. Vsi smo obteženi s slabostmi. Navadno so slabosti tistega, ki sodi celo večje, kot tistega, ki ga sodi (obsoja), vendar svojih ne vidi ali jih noče videti, slabosti drugega pa vidi in jih obsoja; največ zato, da s tem prikriva svoje slabosti. Samo tisti, ki najprej sodi sebe, je zmožen drugim pomagati iz napak. Ker pa je vsak sebi najbližji, se v teženju da bi pomagali drugim iz napak, skriva vedno nekaj hinavščine (odlomek iz knjige Razloženi evangeliji, France Rozman).

    Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus, Ti si nedoumljiva ljubezen in usmiljenje do vsakega človeka! Hvala, ker me s prispodobo o iveri in brunu milostno učiš, naj bo moj pogled na vsakega človeka tako usmiljen kot si Ti usmiljen do mene.

    Prosimo Gospoda za dar usmiljenega pogleda na vsakega človeka. Molimo tudi, naj Božje usmiljenje objame vse sestre in brate v raznih dušnih in telesnih stiskah, posebej trpeče, omenjene v zapisih v rubriki »Prosim za molitev«; naj vsem podeli tiste milosti, ki so za vsakogar najbolj potrebne v skladu z Gospodovim odrešenjskim načrtom!

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, zaupamo vate!

    Odgovori
  8. Hvala says:
    11. septembra, 2020 at 20:24

    MISLI

    Ne pozabimo, da ljubezen živimo prek daritve in jo hranimo z razdajanjem. Brez žrtvovanja ni ljubezni.
    (Aleteia)

    Sprejeti moraš, kar koli ti pride na pot, pomembno je le, da se s tem soočiš pogumno in z vsem, kar najboljšega premoreš.

    Zares šibki so tisti, ki ne morejo odpustiti. Odpuščanje je namreč vrlina močnejših.

    Naj vas izzivi življenja ne prestrašijo, temveč pomagajo odkriti, kdo v resnici ste.

    Skrivnost sreče je v tem, da zmoreš najti radost v veselju drugega.

    Da bi spremenili svet, moramo biti dobri do tistih, ki nam ne morejo poplačati.

    Treba je tvegati. Čudež življenja resnično doumemo šele tedaj, ko dopustimo, da se zgodi nepričakovano.

    Sad tišine je molitev. Sad molitve je vera. Sad vere je ljubezen. Sad ljubezni je služenje.

    Če manjka notranja resničnost, manjka tudi ljubezen; kjer ni notranje resničnosti, je ljubezen le navidezna, trenutna, varljiva

    Modrost pridobimo s trpljenjem. Le ob izgubah in neuspehih se naučimo, kaj je resnično pomembno v našem življenju.

    Besede imajo moč. Če lahko spremeniš svoje besede, lahko spremeniš svoje življenje.

    Včasih so solze v našem življenju leče, ki jih potrebujemo, da vidimo Jezusa.

    Ljubezen je nesebičnost. Ljubezen ne pozna strahu. Strah ima svoje korenine v sebičnosti. Bolj ko živimo za druge, manj je v nas strahu.

    Odgovori
  9. Miro says:
    11. septembra, 2020 at 12:36

    POLEG ŽIVE BOŽJE BESEDE NAS K HVALEŽNOSTI SPODBUJAJO ŠE ZLASTI GLOBOKE MISLI SVETNIKOV, NAŠIH VELIKIH PRIJATELJEV IN VZORNIKOV – Z NJIHOVIM SVETNIŠKIM ŽIVLJENJEM, POLNIM HVALEŽNOSTI, TUDI ZA PREIZKUŠNJE IN KRIŽE, ZVESTO PRIČUJEJO ZA NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA!

    https://si.aleteia.org/slideshow/hvaleznost-nasveti-svetnikov

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

    Odgovori
  10. Janez says:
    11. septembra, 2020 at 11:51

    Hvaležnost vodi k ljubezni (Družina članek)
    Dr. Paul Vitz, ameriški katoliški psiholog, profesor na inštitutu v Arlingtonu, pravi, da razne smeri sodobne psihologije znova odkrivajo učinkovitost vrlin za dobro počutje posameznika. V pogovoru za agencijo Zenit (www.zenit.org) je odstrl nekaj misli o pomenu hvaležnosti.

    Zakaj je hvaležnost tako koristna vrlina?
    Hvaležnost je zelo pozitivna vrlina. Z njo so povezane pozitivne misli in predvsem pozitivna čustva. Čutimo hvaležnost za to, kar so nam drugi ljudje ali Bog dali. Prinaša mir in neke vrste tiho srečo. Vemo tudi, da naša čustva lahko povzročijo fiziološke spremembe v nas, zato sem prepričan, da zahvaljevanje ni le pozitivna miselnost in naravnanost, ampak tudi nekaj dobrega za naše telo. (…)Poglejmo na pomen hvaležnosti v luči vere. Beseda evharistija pomeni zahvaljevanje, torej način izražanja hvaležnosti Bogu. Zahvaljevanje je v središču naše vere. Povsem razumljivo je, da nas je Gospod povabil k nečemu, kar ni samo pametno in duhovno, ampak tudi psihološko dobro za nas.

    Kakšno vlogo igra hvaležnost v procesu zdravljenja?
    Glavni oviri za odpuščanje sta jeza in zamera. Dokler je to čustvo v ospredju in središču našega duševnega življenja, težko odpustimo.Če pa začnemo postajati hvaležni za stvari v svojem življenju, ko se enkrat zavemo, da so nam bile podarjene, in sicer zastonjsko, se stvari spremenijo. Bogu niste plačali, da vam da življenje; nihče ni plačal Bogu za to, da je med nas poslal Odrešenika. Ko se zaveste tega, kar imate, tega, kar ste dobili, in vas to napolni s hvaležnostjo, to postavi jezo, zagrenjenost, zamero na stran.Ko se zaveste, kaj vam je bilo podarjeno, laže odpustite. Kajti odpustiti nekomu pomeni dati nekomu nekaj, se odpovedati dolgu do tega človeka. Kot bi nam bil nekdo dolžan sto dolarjev ali bi nam dolgoval to ali ono, opravičilo ali kaj podobnega, mi pa bi se odpovedali upravičeni zahtevi do tega.

    Kako nas vera uči hvaležnosti na globlji način, ki presega definicijo hvaležnosti, kakor o njej govori pozitivna psihologija?
    Vera presega naše človeško dojemanje in vedenje. To je hvaležnost do Boga, ker nam je poslal Jezusa zato, da je odkupil naše grehe. Je hvaležnost za vse darove, ki nam jih je Bog dal, za ljudi, ki jih poznamo, za lepoto sveta okoli nas. Hvaležnost in ljubezen sta si zelo blizu, sta tesno povezani. Tako smo na najgloblji način poklicani ljubiti Boga in ljubiti druge. Hvaležnost to omogoča. Hvaležnost vodi k ljubezni in ker je Bog ljubezen, nas hvaležnost na najgloblji ravni vodi k Bogu.

    https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/55-3-Duhovnost-5

    Hvaležnost dobi svojo moč šele, ko jo človek ubesedi in udejani v življenju. Pred Bogom, človekom, javno ali sam pri sebi, samo da se zlije v besede in v dejanja hvaležnosti za izkazano dobroto. Hvaležni smo lahko ne glede na osebno počutje in okoliščine. Tudi če hvaležnosti iz različnih razlogov ne pokažemo izrazito, je še vedno pristna. Pomembno je, da nas želja po zahvaljevanju Bogu in ljudem nikoli ne mine. Bogu se lahko zmeraj zahvaljujemo in ga slavimo, saj je naš Bog, Stvarnik, ki nas najbolje pozna; predenj pa gremo taki, kakršni smo, vedno ubogi. Hvaležnost nas odpira Bogu in odpira tudi vrata naši sreči. Mislimo, da smo hvaležna oseba, ker dostikrat izrečemo hvala. Pravzaprav pa resnična hvaležnost presega zgolj zahvaljevanje, ko prejmemo darilo ali ko kdo kaj naredi za nas. Beseda evharistija v grščini pomeni zahvala. Pri vsaki sveti maši po Kristusovem telesu in krvi prejmemo odrešenje. Vsaka maša je torej priložnost, da se zahvalimo za edinstveno Kristusovo žrtev, ki jo je storil Jezus za človeštvo in se na skrivnosten, a resničen način dogaja pri vsaki sveti maši; pri evharistiji smo deležni po Božji Milosti Usmiljenja, Odrešenja in Življenja, če tudi Živimo in Delamo po Evangeliju ter spolnjujemo Božjo Voljo. Sicer bi bili obsojeni na smrt.Pred Bogom smo večni dolžniki. On nam je dal življenje, brate in sestre, vse dobrine, Zemljo in Stvarstvo. Še ljubimo lahko samo zato, ker nas je on prvi vzljubil. Ko Boga Ljubimo, Slavimo in se mu Zahvaljujemo, storimo veliko Dobrega Zase, saj se mu tako pustimo še globlje ljubiti., saj smo Božji Otroci. Zastonj smo vse prejeli od Boga, zastonj dajajmo naprej tudi mi drugim ljudem in prinašajmo Luč Veselja in Odrešenja med ljudi tako, da bomo živeli po Božji Volji in širili Evangelij kot Jezus Kristus.

    NAŠA ZAHVALNA MOLITEV K BOGU
    O Bog, naš Stvarnik,
    zahvaljujemo se Ti za naš dom, Zemljo,
    za široko nebo in blagoslovljeno sonce, za oceane in potoke,
    za visoke hribe in šepetajoči veter,
    za drevesa in za zeleno travo.
    Zahvaljujemo se Ti za vse naše čute, s katerimi slišimo pesmi ptic
    in da lahko vidimo sijaj polj zasejanih z zlato pšenico in
    da okušamo jesenske plodove;
    da se veselimo in občutimo beli sneg in
    da zaznavamo vonjave spomladanskih cvetov.
    Dovoli nam, da se bo vsa ta lepota razlila v v naše srce;
    in odreši nas naše slabovidnosti, ker smo tako slepi,
    da vsega tega nismo opazili in videli,
    saj celo navadno trnasto grmičevje zagori in se zasveti s Tvojo veliko slavo.
    Da slepi spregledajo in se bolni po Jezusovi Milosti čudežno ozdravijo na dušiin na telesu.
    Da obupani in žalostni dobijo od Jezusa Milost Rešitve in Upanje Odrešenja.
    Da ljubimo Jezusa zaradi Njegove Ljubezni in Dobrote,
    ker nas je s svojo smrtjo na križu Odrešil in nam vse daruje,
    da bi nam bilo dobro in da bi med nas prišel Božji Mir in Božje kraljestvo.
    Amen.

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja