Članki za dušo

15.029 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   14. septembra, 2020 at 10:52

   Anja Kastelic: BISTVO KRŠČANSTVA
   Bistvo krščanstva je v odpuščajoči Ljubezni. Ne le tisti, ki dela čudeže, ozdravlja, osvobaja in izganja demone, ampak tisti, ki ljubi do dokončne daritve sebe. Tudi izdajalcem. Juda ni bil pomota med klicanimi imeni. Bil je namreč dokaz edine prave ljubezni, ki že vključuje krivice. To zmore samo Bog. Ker pa smo po Njegovi ljubezni vključeni kot novi ljudje v novo življenje, lahko odpuščamo in ljubimo tudi mi tako kot Jezus. In smo Jezusu v vsem podobni. Evangelij nam predstavlja dva odnosa; vertikalni – odnos med človekom in Bogom ter horizontalni – odnos med človekom in človekom. V obeh prihaja do dolgov in krivic. V vertikalnem s človekove strani, kajti Bog ostaja zvest, v horizontalnem pa z obeh strani. Ni namreč človeka, ki bi bil žrtev krivice, ne da bi jo tudi sam nekje in nekomu storil. Zelo pogosto se zgodi, da v času, ko nas nekaj boli, vidimo le tistega, ki je ranil nas, težko pa ustavimo pogled na tistem, ki smo ga mi ranili, četudi to ni bil isti človek. Ljudje smo torej brez izjeme grešniki, zato ne obstajajo prvo – in drugorazredni grešniki, kajti greh je vedno odtrganje iz odnosa z Očetom, ki je naš Stvarnik in vir življenja. To pa se lahko zgodi ob silovitem sunku ali manjšem, sunek je sunek in odnos je “pretrgan”. So pa prvo – in drugorazredne posledice greha, ki so sorazmerne s silo, s katero smo nekaj izdali, pretrgali, umorili v nas… In te posledice nas največkrat silijo v maščevanje in potrebo po vračanju. Ker jih občutimo, ker se vračajo, ker prebujajo spomin in z njim bolečino. Dokler vse to ni dokončno izročeno na križ. Križ je kraj edinega spreobrnjenja greha, kajti samo tam se greh lahko pretvori v milost. Na križu je bil sleherni greh odpuščen in iz smrti preoblikovan v življenje, zato obhajamo praznik POVIŠANJE SVETEGA KRIŽA. To, kar se je zgodilo ob Kristusovi pashi, se je z nami zgodilo pri krstu in se vsakič v celoti obnovi pri zakramentu sprave. Danes je to temeljni prostor, kjer se greh spreobrača v milost. In ko človek, ki je obrnil hrbet, izdal in umoril, izkusi, kako ga je ta ista ljubezen, kateri je vse to storil, čakala, da ga objame, spozna, da je stoodstotno ljubljen. Ni drugega dokaza, kot je odpuščanje krivice. In naša krivica pred Bogom je velika. Prilika omenja, da je dolg enakovreden človeku samemu, ženi, otrokom in vsemu, kar je ta človek imel. Kaj to pomeni? Naš dolg je namreč prav to, da smo izdali. Najprej sebe, potem svoje žene, može, otroke, najbližje torej, nato pa še vse ostalo, kar imamo. To ni majhen dolg, kajti grešili smo zoper odnose, ki so temelj življenja. Kristus nam je ta dolg lahko odpustil samo tako, da se je vključil v naše odnose, posrkal vase vse zlo, ki smo ga drug drugemu metali, prevzel vse pljunke, ki jih je grešen človek usmerjal v brata in to odnesel na križ. Od tam pa ne vrnil računa, temveč življenje in odrešenje. Vrnil nam je dostop do življenja v Trojici in s tem edino sposobnost za življenje novih, odrešenih odnosov z drugimi. Če iz srca sprejmemo ta dar ponovne vključenosti v Odnos, lahko iz srca odpustimo vsak svojemu bratu. Ker smo prejeli veliko več kakor lahko damo, ker nam je odpuščeno veliko večja “odtrganina” kakor tista, ki nam jo zadaja brat. Gospod nas je iz smrti, kjer človek ni bil več sposoben ne dihati ne ljubiti, vrnil v življenje, zato so horizontalni grehi, četudi veliki in grobi, dejansko “praska” v okviru vsega prejetega … Ali nismo torej tudi mi dolžni se usmiliti svojega so-služabnika, kakor se je Gospod usmilil nas? Kolikor smo namreč v Kristusu, toliko se spoznamo ljubljeni in toliko lahko odpuščamo. Če pa se človek odloči ostati sam in ne živeti Gospodu, če se odloči še naprej živeti odtrgano iz Odnosa in samo zase, potem ni Očeta, ni usmiljenja in zato absolutno ni milosti za sobrata. Sirah opisuje, kako se tak človek vdaja srdu in jezi, ki na koncu ranita in zvežeta samo njega. Odpuščanje je v prvi vrsti torej dar svobode samemu sebi. Je dar, ko prekinemo verigo zla, krivic in zlorab. Odpustiti pa ne pomeni pozabiti. Pomeni zavestno poimenovati in zavestno izročiti v Roke drugemu, Zlo, srd in jeza, ki ostane v človeških rokah, postanejo nevarni in destruktivni. Najprej za tistega, ki jih goji, nato pa še za ljudi okrog njega. Človek pa, ki živi spomin na zavezo Najvišjega in se spomni vseh prejetih odpuščanj, lahko odpušča drugim “77 x 7 x številska neznanka, kar je zelo velikokrat…” Nezaključeno število ponazarja neskončnost, saj takrat, ko vstopimo v logiko in prakso odpuščajoče Ljubezni, odpade sleherno štetje. Štetje dobrega in štetje zla. V ljubezni ni knjigovodskega štetja, ker je ljubezen topla, goreča, dobra, iskrena in zastonjska in ker ljubezen zaradi Božje Dobrote in Ljubezni ni nikoli ogrožena, da bi prenehala izžarevati in obstajati. Je le neskončna hvaležnost nad tem, da imamo Nekoga, ki nas rešuje iz zaplezane poti, jame, kamor smo padli, odpušča krivdo in sleherno zlo spreminja v dobro. Če mu to pustimo in se odpremo Bogu, da pride in vstopi v nas … Kristus tako nenehno išče novih sodelavcev sprave in širitve naikov Evangelija. Išče ljudi, ki se bodo končno spoznali ljubljeni, najdeni in odpuščeni z vertikalne strani, to je od zgoraj od Boga. Taki bodo z Njim lahko gradili nove medsebojne horizontalne odnose med ljudmi, ki ne bodo več v štetju zaradi ogroženosti, ampak v veselju podaritve. Tudi milosti, usmiljenja in odpuščanja med drugimi ljudmi. Kot misijonarski prinašalci veselja in ljubezni ter Odrešenja drugim, ki je temeljni Jezusov nauk.

   Na Tvojo Besedo, Bistvo krščanstva Anja Kastelic

   Berilo iz pisma apostola Pavla Filipijanom (Flp 2,6-11)
   Čeprav je bil Jezus Kristus v Božji podobi, se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal, tako da je postal pokoren vse do smrti, smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podélil ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.

   »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« (Jn 3,17)

   Za duševni mir in vztrajanje v dobroti in strpnosti, kar prispeva k boljšemu svetu

   Prerok, Kahlil Gibran: O delu
   Šele, ko se z delom tesno povežete,
   zares ljubite življenje.
   Ko pa delate, ste kakor piščal,
   skozi katero se šepetanje ur preliva v glasbo.
   In vsako delo je jalovo,
   razen tam, kjer je Vera, znanje in ljubezen.
   In ko delate z ljubeznijo,
   se povezujete samo s seboj in drug z drugim ter ste podobni Jezusu.
   A kaj pomeni delati z ljubeznijo?
   Pomeni vnesti v vsako delo vaših rok tudi vašega duha, dobroto in usmiljenje.
   Delo je ljubezen do ljudi, ki postane vidna šele z našimi dejanji.

   Lepe Misli Dalajlame v razmislek in ravnanje za Duševni Mir
   Pravilno čustvovanje, razmišljanje in delovanje se odražajo na našem telesnem in duševnem zdravju. Um vlada vsem celicam telesa, zato se negativen odnos do sebe in okolice na zdravju odraža v obliki bolezni. Škodljiva čustva torej pogubno vplivajo na naše duševno in telesno zdravje, zato moramo nujno negovati pozitivna čustva, kot so ljubezen, spoštovanje in strpnost. Tako vzgajamo svoj notranji duševni mir. Človek, ki neguje ljubezen in dobroto ter iskreno skrbi za druge, ki je sočuten do soljudi in se počuti odgovornega do njih, zmanjšuje negativna čustva in krepi pozitivna, s tem pa posledično tudi svoje zdravje, samozaupanje in samozavest. Dobrota odpira hvaležnost in poglablja notranji Mir ter plemeniti človeka. Ljudje imamo na voljo inteligenco in znanje, da škodljiva čustva, kot so strah, ljubosumje, jeza, užaljenost preobrazimo v pozitivna. Analitična sposobnost našega uma nam omogoča razmišljati in razumeti, treba pa je tudi razlikovati med škodljivimi in zdravimi čustvi in seveda delovati. Ni dovolj le razumeti stvari in si jih želeti spremeniti. S težavami se je treba soočiti. “Mir se začenja v vašem srcu. Tega vam ne bodo zagotovili niti politični voditelji niti verski poglavarji, temveč vsak od vas sam v svojem lastnem življenju. In iz vas se bo razširil na vso družino in iz več družin v širšo skupnost. In ko bo na tisoče takšnih družin, bo to pripeljalo do velikih sprememb.”Vsi ljudje na svetu smo med seboj povezani in soodvisni. Ne moremo preživeti, če vsak misli le nase. Vsak prebivalec sveta je član ‘nas’, zato naj bo 21. stoletje stoletje dialoga in medsebojne solidarnosti namesto ekstremnega egoizma in individualizma, ki smo mu priča zdaj.
   Tam, kjer ni Ljubezni in Dobrote niti Sočutja in Strpnosti med ljudmi, ampak je le egoizem in brezobzirno tekmovanje; tam ni Poti do sočloveka, kar ne vodi v Notranji Mir in blagostanje ljudi.

   Odgovori
2. Miro says:

   13. septembra, 2020 at 18:43

   PO PRVEM KARDINALOVEM BLAGOSLOVU JE NEOZDRAVLJIVO BOLNI MOŽ V LURDU VZKLIKNIL: »O JEZUS, SIN MARIJIN, NISI ME OZDRAVIL. POVEDAL BOM TVOJI MATERI!« KO GA JE PONOVNO BLAGOSLOVIL, PA JE DOŽIVEL … (več v nadaljevanju)!

   Knjižica Nauči nas moliti 4, izpod peresa patra Antona Nadraha, vsebuje več zanimivih in poučnih pričevanjskih zapisov iz molitvenega življenja ljudi, ki nas spodbujajo k trdnemu zaupanju v mogočno priprošnjo Device Marije, srednice vseh milosti!

   Pisatelj duhovnik Franc Saleški Finžgar je v knjigi Prerokovana zapisal:

   »Družina je pokleknila k večerni molitvi. Ko je stara Urša navezala dolgo vrsto očenašev in se spomnila vseh živih in mrtvih sorodnikov, naštela in izročila Bogu vse dušne in telesne potrebe, tedaj je vstala mama in vsi otroci z njo ter so sredi sobe pokleknili in dvignili roke k Mariji Pomagaj. Podoba je visela na steni in ji je gorela lučka. Mama je narekovala in otročiči so molili za njo:

   ‘In sedaj, Marija, te prosimo za našega ata. Varuj ga, brani ga! Pripelji ga nazaj zdravega. Naj ga ne umori sovražnik. Ti mu stoj ob strani podnevi in ponoči. Ti ga tolaži, ti ga podpiraj in mu izprosi božjo pomoč, da ostane pri njem vekomaj. O Marija roža, bodi počaščena s svojim sinom Jezusom pettisočkrat! O Marija roža, bodi počaščena s svojim sinom Jezusom stotisočkrat – zdaj in na vekomaj. Amen.’

   France, samski stric, je klečal in poslušal. Glava mu je klonila na klopi, in preden je bilo molitve konec, sta kanili dve debeli kaplji iz njegovih oči, ki si jih je obrisal z rokavom, ko je vstajal, in s plahim glasom je razsodil: ‘Takole vam rečem, da se ne more in ne sme zgoditi žalega tistemu, za katerega taki in tako molijo.’«

   Leta 1926 se je odpravil na božjo pot v Lurd mlad mož, ki je bil neozdravljivo bolan in že zelo blizu smrti. Pri procesiji in blagoslovu z Najsvetejšim je naglas prosil: »O Jezus, sin Marijin, ozdravi me!« Kardinal ga je blagoslovil z Najsvetejšim in šel naprej. Tedaj je za seboj zaslišal njegov glas: »O Jezus, sin Marijin, nisi me ozdravil. Povedal bom tvoji Materi!« Kardinal se je ganjen obrnil k njemu in ga ponovno blagoslovil. Tedaj se je zgodil čudež. Bolnik je popolnoma ozdravel. Zdaj se je zahvaljeval: »O Jezus, sin Marijin, ozdravil si me. Bom že povedal Mariji, da se ti bo z menoj zahvaljevala.«

   Na Marijo kot usmiljeno Mater se obračamo v pesmi: »Mati usmiljena, prosi za nas! Prosi, Marija, pri Bogu za nas!«

   (vir: Nauči nas moliti 4, p. Anton Nadrah)

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Hvala says:

   13. septembra, 2020 at 16:18

   OBHAJILO POD OBEMA PODOBAMA

   JEZUS JE POSTAVIL EVHARISTIJO POD ZNAMENJEM KRUHA IN VINA, TO JE JEDENJA IN PITJA, KI SKUPAJ UDEJANJATA PODOBO POJEDINE. V GOVORU V KAFARNAUMU PRAVI: ” ČE NE JESTE MESA SINA ČLOVEKOVEGA IN NE PIJETE NJEGOVE KRVI, NIMATE ŽIVLJENJA V SEBI, ” IN ŠE: ” MOJE MESO JE RESNIČNA JED IN MOJA KRI RESNIČNA PIJAČA. (Jn 6,53.55).

   “PREPOZNAJTE, ” JE GOVORIL SVETI AVGUŠTIN SPREOBRNJENCEM, “V KRUHU TO TELO, KI JE VISELO S KRIŽA, IN V KELIHU KRI, KI JE PRIVRELA IZ NJEGOVE STRANI….KRISTUSOVA KRI JE “CENA, ZA KATERO SMO BILI ODKUPLJENI “(1 Kor 6,20; Ef 1,7) Iz knjige Cantalamessa ).

   Cerkev srčno želi, da bi tudi verniki prejeli Gospodovo Telo s hostijami, posvečenimi pri isti maši. Znamenje evharistične gostije pride polneje do izraza, če se obhajamo pod obema podobama, čeprav vemo, da nas katoliški nauk uči, da pod eno samo podobo prejmemo celotnega Kristusa. Po cerkveni praksi vernik navadno pristopi k obhajilu v procesiji, kot smo rekli, in se pobožno obhaja stoje, ali kleče, kakor določa škofovska konferenca, prejme hostijo na jezik, ali, kjer je dovoljeno, na roko, kakor se odloči. Tišina, tiha molitev nam pomaga, da po obhajilu ohranimo v srcu dar, ki smo ga prejeli. Veliko pomeni, če nekoliko podaljšamo te trenutke tišine, ko se v srcu pogovarjamo z Jezusom, ali tudi če pojemo psalm ali hvalnico, kar nam pomaga biti z Gospodom.

   Kateheza o maši pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra v sredo, 21. marca 2018.

   ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str.

   Bila sem pri obhajanju, ko je duhovnik ob večjem prazniku pomočil Sveto Evharistijo v vino, da smo tako zaužili skupaj.

   Prosila bi vas g. Miro, da bi podali nekaj pojasnil na to temo. Jezus pravi, da moramo uživati njegovo telo in piti njegovo kri!

   Odgovori
   • Miro says:

     13. septembra, 2020 at 18:37

     Kot je bilo že zapisano (Ognjišče, Družina …), znamenje evharistične gostije pride polneje do izraza, če se obhajamo pod obema podobama, čeprav vemo, da nas katoliški nauk uči, da pod eno samo podobo prejmemo celotnega Kristusa. Ob tem bi v zvezi z obhajilom omenil še del razlage s spletne strani župnije Domžale, v rubriki Minute za liturgijo: »Obhajilo lahko prejmemo pod eno ali obema podobama. Pod eno podobo mislimo samo hostijo, pod obema podobama pa hostijo in vino. Obhajilo pod obema podobama lahko prejmejo odrasli novokrščenci, novoporočenci ob zaobljubi, novomašnikovi starši, ob delitvi svete popotnice, pri duhovnih vajah, kot boter pri krstu in birmi. Obhajilo samo pod podobo vina pa je uvedeno kot izjemna pravica za težko bolne.« Če želite, se lahko s tem bolj celovito seznanite na že omenjeni spletni strani. Dobro se je poglabljati tudi v Kompendij KKC.

     Osebno si s tem »ne belim glave«. Prepričan sem, da je pri razlagi Božje besede zelo pomembno, da nas v njene skrivnosti uvaja Sveti Duh (to milost si je treba izprositi v molitvi), kot verniki pa dosledno spoštujmo tudi nauk Cerkve, saj jo, tako ali drugače, vodi Sveti Duh. Če je ne bi, bi ta ob tolikih notranjih in zunanjih pretresih že zdavnaj propadla.

     Bog vas obilno blagoslovi!

     Odgovori
     • Miro says:

       13. septembra, 2020 at 19:14

       Posredujem še link do daljšega zapisa glede liturgije, evharistije, kruha, vina, evharistične molitve …

       http://zupnija-domzale.rkc.si/index.php/content/display/395/20/20

       Odgovori
     • Hvala says:

       13. septembra, 2020 at 20:25

       Najlepša zahvala za vaš trud. Vse dobro vam želim.

       Odgovori
       • Administrator says:

         13. septembra, 2020 at 21:13

         Ko smo že pri obhajilu naj dodam, da v dnevu lahko prememo do dvakat obhajilo. Eno obhajilo ga prejmemo zase, drugo pa namenimo za nekoga drugega. Prav tako duhovniki imajo lahko le do dve maši dnevno. Le s škofovim dovoljenjem ima lahko duhovnik še tretjo mašo v dnevu. Za vsako tretjo mašo mora posebej zaprosit škofa…

         Za vsako obhajilo pa mora bit vernik, pripraljen. To pomeni da se mora redno spovedovat in prejet odvezo. Če se ne motim do drugega Vatikanskega koncila ( če se ne motim 1965) so prejemali le enkrat na leto obhajilo in takrat je veljalo da si se enkrat na leto spovedoval. Po drugem Vatikanskem koncilu se lahko obhajamo vsak dan…

         Če sem se kaj pomotil me popravite.

         Odgovori
         • Hvala says:

           14. septembra, 2020 at 6:56

           ja, res je, sedaj lahko prejemamo obhajilo dvakrat na dan. Ne vem sicer datuma, od kdaj.
           Za koga darujemo Sveto Hostijo? Če je kakšna zelo težka situacija, mislim, se nameni dvakrat na dan za ta namen. Sicer pa prej prosimo za vodstvo Svetega Duha in nam prišepetava , kaj je potrebno.

           Zahvaljujmo se Gospodu, da nam daje vsak dan tolike milosti in pomoči.
4. Miro says:

   13. septembra, 2020 at 11:54

   BOŽJA BESEDA NAS UČI, DA JE TREBA ŽALJIVCU VEDNO IN POVSEM ODPUSTITI! PROSIMO GOSPODA ZA VELIKO MILOST, DA BI MOGLI V NJEGOVI MOČI VEDNO ODPUŠČATI!

   BOŽJA BESEDA: Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.« (Mt 18, 21-35)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+18%2C21-35&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi: »Čudovita skrivnost teh “sedemdesetkrat sedemkrat” je v tem, da so bili v tem posebnem številu vsi grehi simbolno prikazani kot že popolnoma odpuščeni.« Origen razloži število sedem: »Število šest je polno truda in dela, saj še odseva delo stvarjenja, toda število sedem vključuje tudi počitek in zato označuje odpuščanje.« Priliko pa Origen takole razlaga: »Neusmiljeni služabnik iz prilike je izgubil ogromno vsoto. Veliko mu je bilo posojeno in zaupano, vendar ni bil sposoben za svojega gospodarja nič zaslužiti.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Čeprav je od svojega gospodarja razumel, kako velik je njegov dolg in tudi kako veliko odpuščanje je dosegel, se je kljub temu še naprej vedel neusmiljeno do njemu podvrženega služabnika, ki mu je bil dolžnik.« (več o komentarju cerkvenih očetov in mislih Benedikta XVI. na hozana.si).

   Prosimo Gospoda Jezusa za veliko milost, da bi mogli v Njegovi moči vedno odpuščati in bližnjega ljubiti tako kakor tudi On ljubi nas grešnike! V tem duhu v naročje Božjega usmiljenja izročimo vse trpeče osebe, ki se priporočajo v molitev (glej zapise prosilcev milosti v rubriki »Prosim za molitev«). Priporočimo se Svetemu Duhu!

   O PRIDI STVARNIK, SVETI DUH

   0 pridi, Stvarnik, Sveti Duh,
   obišči nas, ki tvoji smo,
   napolni s svojo milostjo
   srce po tebi ustvarjeno.

   Ime je tvoje Tolažnik
   in dar Boga najvišjega,
   ljubezen, ogenj, živi vir,
   posvečevalec vseh stvari.

   Razsvetli z lučjo nam razum,
   ljubezen v naša srca vlij,
   v telesni bedi nas krepčaj,
   v slabosti vsaki moč nam daj.

   Odženi proč sovražnika
   in daj nam stanoviten mir,
   pred nami hodi, vodi nas
   in zla nas varuj vsakega.

   Po tebi naj spoznavamo
   Očeta in Sina božjega,
   In v tebe trdno verujemo,
   ki izhajaš večno iz obeh.
   Amen.

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Miro says:

   13. septembra, 2020 at 9:20

   GLOBOKA MISEL SV. JANEZA ZLATOUSTEGA, POVEZANA S SKRIVNOSTJO SVETE DARITVE IN DUHOVNIŠTVA!

   Priporočimo se Svetemu Duhu, da bi se lahko poglobili v naslednjo misel sv. Janeza Zlatoustega, današnjega godovnjaka:

   »Kdor sodeluje pri tvoji daritvi, Gospod, od česa bi moral biti čistejši? Bolj kot sončni žarek bi morala biti čista roka, ki razdeljuje tvoje telo, usta, ki so napolnjena z duhovnim ognjem, jezik, ki je orošen s tvojo krvjo? … Daj, Gospod, da se bom zavedal, s kakšno častjo sem počaščen in pri kakšni mizi smem sedeti … Gospod, daj, da se ne bom zanemaril in polenil, ko sem deležen tako velike ljubezni in časti! Kako željno se otročiči oklepajo materinih prsi in s kakšno ihto prižemajo nanje svoja usteca! Daj, da bomo tudi mi pristopali k angelski mizi in jemali v roke duhovni kelih z isto gorečnostjo; da, s še večjim hrepenenjem in z večjo vnemo.«

   Več o življenju sv. Janeza Zlatoustega in njegovih mislih na:
   https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/F8636556916633F5C125702300222517

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
   Sv. Janez Zlatousti, prosi za nas!

   Odgovori
6. Janez says:

   13. septembra, 2020 at 9:02

   “Če iščemo Boga, ga najlažje najdemo tam, kjer On išče nas” 10.09.2020, 06:50
   Pokojnega Matilda Josipa Domića so radijci leta 2018 gostili na Radiu Ognjišče v Radijskem misijonu, ko je spregovoril v pogovornem pričevalskem večeru »Vsakomur se lahko zalomi«. Nekaj njegovih misli je objavljeno spodaj v članku, prisluhnete pa lahko tudi arhivu pogovora Radia Ognjišče.

   V Jezusu odkrivam zgodovinskega rešitelja
   »Vsakomur se lahko zalomi, tudi jaz pri tem nisem izjema. Tudi Bogu se je marsikaj zalomilo, že v prvem trenutku, ko je ustvaril angele, se mu je zalomilo, nekateri so se obrnili proti njemu in zapeljali prvega človeka. Tudi Cerkev ni imuna na to, v tem nismo izjema. V molitvi in ob premišljevanju Svetega Pisma se je v meni vzbujalo zanimanje za Jezusa, v katerem odkrivam zgodovinskega rešitelja, ki lahko pomaga tudi meni, posebej v trenutkih, ko se mi zalomi. Tako zdaj tudi jaz v Njegovem imenu sprejemam milost in imam priložnost v Njegovi moči »lomiti« vezi, ki jih spletemo s Satanom, ko pristanemo njegovi zapeljivosti in zapademo v greh, ki nas oddaljuje od Njegove ljubezni.«

   Če iščemo Boga, ga najlažje najdemo tam, kjer On išče nas
   »Ponavadi težko v sebi prepoznaš hrepenenje v iskanju Boga, težje si ga priznaš in mu slediš bolj dejavno. Če iščemo Boga, ga je najlažje najti tam, kjer nas tudi On sam išče.«

   Zakramenti so način božjega iskanja človeka
   »Zakramenti so Jezusove skrivalnice. Ker je Jezus otrok v odnosu do nebeškega Očeta, rad počne to, kar vsi otroci radi počnejo in Jezus, ker je obljubil, da bo navzoč z nami vse dni do konca sveta, je apostolom že pri zadnji večerji rekel, da bodo delali še večja dela kot on, zaradi njegove navzočnosti v zakramentih. Zakramenti so tisti načini božjega iskanja človeka, ki odgovarjajo na iskanje in potrebe človkea v vseh življenjskih obdobjih in okoliščinah. Zato jih je tako veliko, sedem in vsak odgovarja na določene potrebe.«

   Bog, želim biti del tega lepega načrta
   »Bog ima vse začrtano. Ampak to je načrt ljubezni. Ni usoda, kot so razmišljali stari Grki ali kot mnogi razmišljajo na podlagi vzhodnjaških verstev, da ni nobene pomoči, kot da je nekaj zunanjega navrženega in smo samo pasivni trpniki. To je načrt ljubezni. Je načrt. Je določeno, ampak nam je dana možnost, da v Božji ljubezni skupaj ta načrt izpeljemo. Tako kot arhitekt za določeno zgradbo nastavi in pričakuje od gradbenikov, da ga izpeljejo, da ga bodo dobro naredili, imamo tukaj idealnega arhitekta, kjer ni prostora v načrtu za nobeno napako. Je načrt, ki prihaja iz ljubezni, za ljubezen. Nam pomaga, da zacvetimo. Za ta načrt smo bili ustvarjeni, samo roke moramo dvigniti in reči, Bog želim biti del tega lepega načrta.«

   https://radio.ognjisce.si/sl/230/novice/32000/ce-iscemo-boga-ga-najlazje-najdemo-tam-kjer-on-isce-nas.htm

   Odgovori
7. Janez says:

   13. septembra, 2020 at 8:53

   Da bi si povrnili notranji mir Molimo k Bogu
   Moj Oče!
   Zdaj, ko so potihnili glasovi in ugasnili vsi kriki,
   sem tu, klečim in molim ob postelji, in moja duša se dviga k tebi, da ti reče:
   verujem vate, zaupam ti in te ljubim z vsemi svojimi močmi.
   Slava ti, Gospod!
   V tvoje roke izročam utrujenost in boj,
   veselje in razočaranja tega dne, ki se končuje.
   Če sem bil nepotrpežljiv,
   če so v meni prevladovali sebični vzgibi,
   če sem dal prostor jezi ali žalosti, oprosti, Gospod!
   Bodi usmiljen z menoj.
   Če sem bil nezvest, če sem govoril v prazno,
   če sem se prepustil nestrpnosti, če sem bil komu trn v peti, oprosti, Gospod!
   To noč ne želim zaspati, ne da bi čutil v svoji duši
   gotovost tvojega usmiljenja,
   tvojega sladkega, popolnoma zastonjskega usmiljenja.
   Gospod! Zahvaljujem se ti, moj Oče,
   ker si bil sveža senca, ki me je pokrivala ves ta dan.
   Zahvaljujem se ti, ker si, neopazen, nežen in objemajoč,
   v vseh teh urah pazil name kot mati.
   Gospod! Okoli mene je vse že tiho in mirno.
   Pošlji angela miru v to hišo.
   Umiri moje živce, pomiri mojega duha,
   sprosti moje napetosti.
   Preplavi moje bitje s tišino in umirjenostjo.
   Bdi nad menoj, dragi Oče,
   medtem ko se v zaupanju pogrezam v sen
   kot otrok, ki veselo spi v tvojem objemu.
   V tvojem imenu, Gospod, bom mirno počival.
   Amen.

   Avtor molitve, objavljene v molitvenem priročniku Srečanje, je brat Ignacij Larrañaga.

   Gospod nakloni nam prosim Milost, da si povrnemo spet duhovni Mir in Počitek. Hvala Oče.

   Človek, vse izroči v Božje roke in Mu zaupaj
   Včasih moramo prositi Boga, da odstrani naše probleme in strahove, da nam pomaga živeti mir, po katerem tako zelo hrepenimo. Da zaživimo brez pritiska tolikih stisk in težav, ki jih prinaša življenje. Vse okoli nas se odvija prehitro, življenja ne obvladujemo in to nas navdaja s strahom in bolečino. Strah nas je, da bi izgubili to, kar trenutno imamo. Strah nas je, da bi se nam življenje kakorkoli zapletlo in da bi zboleli. In ravno to je težava našega bivanja: neprestano omahovanje, razni strahovi, bivanjski dvomi ali strah pred življenjem, čeprav imamo Njega, ki nas daje Odrešenje, Moč in Upanje. Zato se zdi bolj pametno podati k Njemu in poiskati Njegovo pomoč, saj sam ne moreš vsega narediti. Z Njim pa lahko. Kakšno bi bilo naše življenje, če bi se pogumno postavili nasproti dvomom in stvari ne opuščali zaradi strahu?

   MOLIMO
   Gospod BOG, moj dragi Odrešenik,
   želim živeti brez strahov.
   S tisto sveto nenavezanostjo,
   ki je danes še ne premorem.
   Želim rasti in biti vedno bolj Tvoj,
   a res ne vem, kako naj se odtrgam od svojih strahov.
   Zato ti danes izročam prav vsakega posebej od Ljudi,
   S katerimi živim, delam ali se dnevno srečujem na Poti Življenja.
   Jezus, močno me objemi, da bodo moji strahovi izginili.
   In me spremljaj, Gospod, da bom znal biti pogumen.
   Tako mi pomagaj utrditi pogum, da bom lahko Dober Človek in Kristijan,
   ki z ljubeznijo objame vsakdanji križ problemov in težav, ki nas pestijo.
   Jezus, prosim te, reši me vseh mojih težav in spon, naj bom vse bolj Tvoj.
   In nauči me Ljubiti in Odpuščati tako, kot Ljubiš in Odpuščaš Ti.

   Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila portugalska izdaja Aleteie.

   Vse okrog nas se dogajajo Čudeži, če le imamo oči, da jih vidimo in Verujemo.

   Odgovori
8. Miro says:

   13. septembra, 2020 at 8:40

   ZAPISI SV. FAVSTINE KOWALSKE SO NEVERJETNO DOVRŠENI, ČEPRAV JE KONČALA LE TRI RAZREDE OSNOVNE ŠOLE!

   – Bog nikomur ne odreče
   svojega usmiljenja. Nebo in zemlja se lahko
   spremenita, Božje usmiljenje pa je neizčrpno.

   – Molk je moč v duhovnem življenju.
   Blebetava duša nikoli ne bo prišla do svetosti.

   – Ljubezen je vrednota in daje našim
   delom veličino. Čeprav so naša dela
   sama po sebi majhna in vsakdanja,
   bodo zaradi ljubezni postala velika in
   mogočna pred Bogom.

   Sestra Favstina je na pobudo svojega spovednika redno pisala duhovni dnevnik. Njena pisava je bila okorna, misli pa tako globoke, da jih ne bi mogel bolje zapisati noben učenjak. Resnično lahko rečemo, da je pisala »po Božjem nareku«.

   Sv. Favstina je v življenju imela vrsto videnj. V enem od njih – še danes je aktualno za vsakega od nas – ji je Jezus predstavil rožni venec Božjega usmiljenja in ji razložil, kako naj ga molimo. »Po molitvi tega rožnega venca,« je obljubil Jezus, »sem pripravljen dati ljudem vse, za kar me bodo prosili, če je to skladno z mojo voljo.« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske)

   Več o tem na:
   https://si.aleteia.org/2019/10/05/favstina-kowalska-njeni-zapisi-so-neverjetno-dovrseni-ceprav-je-imela-narejene-le-3-razrede-osnovne-sole

   Oklenimo se redne molitve rožnega venca Božjega usmiljenja, še zlasti ob tretji uri popoldan, ko je ura velikega usmiljenja za ves svet. Vse, kar prejemamo v molitvi, z veseljem posredujmo bližnjim, posebej ljudem, ki so najbolj potrebni ljubezni in usmiljenja; naj se naša molitev vedno odraža v duhovnih in telesnih delih usmiljenja do bližnjega!

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Janez says:

   13. septembra, 2020 at 8:33

   Kdor je prežet z ljubeznijo, je tudi poln upanja in vere. Zaupa življenju, zaupa Bogu in ljudem. Ve, da bo njegovo življenje uspelo. Ima tudi zaupanje v ljudi. Trdno stoji na realnih tleh. Tudi razočaranja ga ne morejo iztiriti. V svoji minljivi ljubezni hrepenimo po polni ljubezni, na katero se lahko zanesemo, ki nikoli ne mine, ki vse prenese. In ob tem le slutimo, da je končno to samo Božja ljubezen, ki vsem človeškim ljubeznim podarja to trdnost. Naše življenje na tem romanju ne more biti brez skušnjav, ne napredek brez preizkušenj. Nihče namreč sebe ne spozna, če ni skušan, tudi ne more prejeti plačila rešitve, če ni zmagal, zmagati pa ne more, če se ni bojeval; boriti se pa more samo, če ima v življenju nasprotnike in preizkušnje (sv. Avguštin).
   PRISLUHNIMO SI, MOLITEV MATERE TEREZE iz KALKUTE
   Ko te prosim, da me poslušaj,
   ti pa me napadeš z nasveti,
   nisi uslišal moje prošnje.
   Ko te prosim, da me poslušaj,
   ti pa mi začneš pojasnjevati,
   zakaj naj se ne bi počutil kot se,
   gaziš po mojih občutkih.
   Ko te prosim, da me poslušaj,
   ti pa meniš, da moraš nekaj narediti,
   da bi rešil mojo težavo,
   se mi izneveriš, pa naj zveni še tako čudno.
   Poslušaj!
   Prosim te le, da me poslušaš.
   Ne govori in ne deluj – samo poslušaj.
   Naj nikoli nihče ne pride k tebi,
   da ne bi odšel srečnejši in boljši.
   Bodi živ izraz Božje prijaznosti:
   prijaznosti na obrazu,
   prijaznosti v očeh, prijaznosti v nasmehu.
   (Sveta MATI TEREZIJA)

   … velikokrat poslušamo, pa ne slišimo … tako otrok, partnerjev, staršev, prijateljev … in tudi oni nas … si je res tako težko prisluhniti in slišati drug drugega?

   Moj Gospod, prosim te, da odstraniš vse…
   »Moj Gospod, prosim te, da odstraniš vse,
   kar ločuje mene od Tebe in Tebe od mene.
   Odstrani vse, kar me dela nevrednega
   Tvojega pogleda, Tvoje roke in Tvoje graje,
   Tvojih besed in pogovora s Teboj,
   Tvoje dobrotljivosti in ljubezni.
   Odvrni od mene vsako zlo, ki me ovira,
   da Te ne vidim,
   Te ne slišim,
   Te ne okušam,
   Te ne vonjam
   in se Te ne dotikam v globini Moje Duše;
   da se Te ne bojim
   in nisem dovolj pozoren na Tebe;
   da Te ne poznam dovolj,
   da Te ne ljubim dovolj,
   in te zato nimam kot želim;
   da se ne zavedam popolnia Tvoje navzočnosti
   in se Te ne razveselim, kot bi se lahko, da bi našel Mir in Ljubezen Očeta.
   Vse to prosim zase in si goreče želim od Tebe.
   Amen.«
   (sv. Peter Faber)

   Imeti – dajati
   To, kar imaš, te loči od drugega;
   to, kar daš,
   te združi z drugim.
   Ko imaš stvari, daješ stvari;
   ko nimaš več ničesar,
   daješ samega sebe.
   Le tedaj resnično ljubiš.
   Kajti človek je to, kar daje.
   Kdor nima ničesar daje samega sebe:
   zna ljubiti
   in živi za drugega,
   da bi drugi živel z njegovo pomočjo.
   (Silvano Fausti)

   Lep je Božji Svet in polno je lepih stvari in čudes, le spregledati moramo in ne le gledati ne da bi videli.

   Odgovori
10. Janez says:

    13. septembra, 2020 at 8:20

    Šest koristnih nasvetov kristjanom proti žalosti in čustveni praznini, da bomo bolj vedri in dobri ljudje
    Čustvena praznina je občutje, ki ga ne moremo premagati z nakupovanjem vedno novih stvari ali z najrazličnejšimi potovanji; z njo se lahko soočimo le tako, da se obrnemo vase ter se spopademo s trenutnim stanjem svojega razuma in srca. Molimo in prosimo Boga za navdih in vodstvo, da ne bomo žalostni in depresivni ter brez vedrine in upanja.

    1) Prepoznajte negativne misli
    Podobno kot vsakdanje preverjanje elektronske pošte in brisanje sporočil, ki nas ne zanimajo, je priporočljivo, da bi se navadili tudi preverjanja svojih misli. Ob temeljitem preverjanju bomo ugotovili, ali nam naše misli ‒ in občutja, ki jih vzbujajo ‒ koristijo ali škodujejo. Pomembno je ne le prepoznati in zavračati negativne misli; naučiti se moramo tudi nekaterih strategij, da bi se jim lahko izognili. Na primer: ne smemo prehitro sklepati o tem, kaj si mislijo in kaj bodo storili drugi ljudje, dokler nimamo dovolj potrebnih informacij; v nasprotnem primeru tvegamo, da jih bomo brez vzroka obsojali, sami pa bomo prizadeti ali užaljeni. Tudi če ugotovimo, da nas je nekdo resnično užalil, moramo ohraniti uravnotežen pogled in se ne odzvati neprimerno trenutnemu položaju. Druga past, v katero lahko zapademo, je pretirano posploševanje. Če imamo z nekim človekom slabo izkušnjo, ne smemo domnevati, da je to edina plat dogodkov in da bo odslej vedno tako. Če se uspemo izogniti nekaterim miselnim pastem, nam bo to v pomoč, da bomo razumneje razmišljali in ostali z nogami trdno na tleh, in na ta način bomo lažje našli praktične rešitve za kakršnekoli težave.

    2) Naučite se zastavljati vprašanja
    Morda nenavadna in neprijetna občutja, ki jih doživljamo ob čustveni praznini, sama po sebi niti niso najpomembnejša, dosti pomembneje je, kaj pomenijo; običajno predstavljajo “alarm”. Namesto da bi se pogreznili v praznino, si moramo zastaviti ustrezna vprašanja, da bomo ugotovili, kaj je ta občutja povzročilo in kako lahko stanje izboljšamo. V današnjem svetu se pogosto izogibamo tišini; to sploh ni težko, saj smo nenehno obkroženi s hrupom, glasbo, podobami ipd., kamorkoli gremo. Posledično premalo premišljujemo ali se sprašujemo o tem, kaj počnemo in kako se počutimo. Živimo povsem samodejno in se pozabimo vprašati, kako bi lahko mi sami ali pa ljudje okoli nas postali srečnejši. Biti srečen pomeni, da se vsak dan osredinimo na pomembne stvari, to pa od nas zahteva čas za razmislek, vprašati se moramo, ali zares počnemo to, kar se nam zdi najpomembneje.

    3) Uživajte življenje
    Pomembno je, da si vzamemo čas in uživamo v vsakdanjih stvareh: prijateljih in družini, lepoti sveta okoli nas, stvareh, ki jih radi počnemo. To nam bo na obraz narisalo nasmešek, izboljšalo naše duševno zdravje in splošno počutje. V veliko pomoč nam je lahko, če si sestavimo seznam stvari, ki jih moramo opraviti, nato pa opredelimo, kaj je nujno in pomembno. Na ta način bomo uvideli, kaj je nepotrebno in nam je v napoto pri stvareh, ki so resnično pomembne; morda bomo tudi lažje ugotovili, katere pomembne stvari nehote zanemarjamo.

    4) Okrepite svojo samozavest
    Samozavest je neke vrste imunski sistem našega čustvenega življenja. Ob pomanjkanju samozavesti smo bolj dovzetni za žalost in malodušje, morda celo razmišljamo, da si ne zaslužimo sreče. Zdrava samozavest pa nam bo v pomoč, da se bomo lažje soočili z vsakdanjimi izzivi. Če želimo okrepiti svojo samozavest, moramo sami sebe bolje spoznati. Tistega, česar ne poznamo, ne moremo ljubiti. Če se bomo bolje spoznali, bomo prepoznali svoje vrline in šibke točke in se sprejeli takšne, kakršni smo. Če bomo do sebe iskreni in objektivni in bomo sami sebe sprejeli, bomo lažje ugotovili, na kakšen način nam naše kreposti in vrline lahko pomagajo pri osebni rasti, da se bomo kot osebe okrepili in izboljšali. V življenju se nikoli ne moremo povsem izogniti nesreči in negativnim občutkom, toda če smo trdno zasidrani v stvarnosti, če iskreno premišljujemo o tem, kdo smo, o dobrih stvareh, ki nas obdajajo, o tem, kaj je resnično pomembno, nas težavni trenutki in občutenje čustvene praznine ne bodo premagali.

    5) Molite Boga za svoje nasprotnike in druge ljudi tako, da bodo negativne vibracije in težnje, problemi in težave prešle ali celo izginile. Naj se skrbi in težave razkadijo. Pomagali boste drugim in sebi. Ne boste več magnet raznih negativnih silnic in tokov. Prinašali boste več veselja, vedrine in pozitivne energije ter upanja in topline med ljudi, ki to rabijo. Naj nas Vodi Božja Milost in Dobrota. Kristjani imamo pravico do optimizma, Upanja in veselja, saj imamo Odrešenika in Evangelij, ki je Veselo Oznanilo za vse Ljudi.
     
    6) Notranje zdravje, zadovoljstvo in sreča
    Vsak človek išče načine, kako biti zdrav, srečen in zadovoljen. Odgovor se skriva v notranji stabilni prisotnosti, ki zahteva našo pripravljenost odpreti vse naše čute in da se čudimo drobnim stvarem v življenju in širimo dobroto v našo okolico. Vsak človek naj bo sam sebi največji prijatelj in zaveznik, ki ve kaj hoče in ki si zaupa ter naj bo dober in strpen do soljudi. Ko imaš sam dovolj moči in energije, jo boš imel tudi za druge. In to je to. Začni pri sebi in prosi Boga in prizadevaj si biti dober Človek in dober Kristjan. Hvala Ti Gospod za vse, kar s nam daroval. V Miru in Tišini Človek spet najde Moč in Rešitev, ki mu jo nakloni Bog, ko se spet povežemo z Njim in ga iskreno prosimo in delamo dobra dela ter služimo drug drugemu. Molitev je namreč pogovor z Njim, ki je naš Najboljši Oče, dobra dela pa Samaritanska pomoč ljudem, ki jo rabijo zaradi bolezni, žalosti, stisk in problemov. Vedno je Oče tu pri nas in nas ljubeče čaka na Obalah večnosti. Iščemo ga dostikrat nekje daleč, pa je zelo blizu in sicer v Nas, v Soljudeh in v Naravi, ki nas obkroža in nas tiho gleda in nagovarja.

    In za sklep še nekaj lepih in spodbudnih misli:
    Ne pozabite objeti tistih, ki so poleg vas, saj je to edino imetje, ki ga lahko date s svojim srcem in vas nič ne stane.
    Ne pozabite reči “rad/a te imam” vašim domačim, prijateljem, partnerjem in vašim ljubljenim, če prihaja globoko iz srca.
    Ne pozabite se držati za roke s svojimi najdražjimi in prijatelji ter ceniti trenutkov, ko smo skupaj, ker nekega dne te osebe in/ali teh oseb ne bo več z vami.
    Vzemite si čas za ljubezen, vzemite si čas za pogovor, in vzemite si čas, da delite svoje dragocene misli z drugimi ter delajte dobro in pomagajte po svojih močeh.
    Smejte se pogosto, dolgo in iskreno ter naredite veselje tudi drugim. Smejte se, dokler ne izgubite diha. Solze se dogajajo. Vsi bodimo veseli in dobre volje ter hvaležni Bogu za vsak trenutek življenja.
    Vztrajate in preživite ter bodite stanovitni v molitvi in prošnjah k Bogu. Povejte ljudem, ki jih imate radi, da jih imate radi ob vsaki priložnosti, ker se življenje ne meri z številom vdihov, ki jih dihamo, pač pa s trenutki, ki nam jemljejo dih.”
    In zaupajte v Boga Odrešenika, ki nam je dal Vse, kar rabimo. Molite in prosite ga, ko vam je hudo ali ko morate premisliti in sprejeti pomembne odločitve v Življenju.

    Dopolnitev že objavljenega prispevka iz medmrežju Aleteia, ameriški komik George Carlin, lastni doprinos nekaterih misli et altro.

    Biti srečen pomeni živeti v miru. V miru pa živi tisti človek, če ima radost in dobroto v srcu,
    če ljudem veselje odrešenja prinaša in strahove ter hudo stran od ljudi izganja.
    (Prof. dr. Anton Trstenjak, nekdanji duhovnik in psiholog na TF Ljubljana )

    Odgovori