Članki za dušo

15.030 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   17. septembra, 2020 at 11:03

   Zakaj moliti? V čem je smisel molitve, če Bog pozna prihodnost in že ima nadzor nad vsem? Če ne moremo spremeniti Božjega mišljenja, zakaj naj bi torej kristjani molili k Bogu?

   Za kristjana naj bi bila molitev kot dihanje, lažje izvedljiva kot neizvedljiva. Molimo iz različnih razlogov. Kot prvo je molitev oblika služenja Bogu (Evangelij po Luku 2,36–38) in poslušnosti Bogu. Molimo, ker nam Bog zapoveduje, naj molimo (Pismo Filipljanom 4,6–7). Molitev lahko vidimo na primeru Kristusa in zgodnje Cerkve (Evangelij po Marku 1,35; Apostolska dela 1,14; 2,42; 3,1; 4,23–31; 6,4; 13,1–3). Če je Jezus mislil, da je vredno moliti, bi morali tudi mi. Če je moral on moliti, da bi ostal v Očetovi volji, koliko bolj moramo moliti mi?

   Drugi razlog za molitev je, da je Bog namenil molitev za orodje pridobivanja njegovih rešitev v številnih situacijah. Molimo v pripravi na večje odločitve (Evangelij po Luku 6,12–13); da premagamo demonske prepreke (Evangelij po Mateju 17,14–21); da zberemo delavce za duhovno žetev (Evangelij po Luku 10,2); da dobimo moč za premagovanje skušnjav (Evangelij po Mateju 26,41); in da dobimo orodje za duhovno krepitev drugih (Pismo Efežanom 6,18–19).

   K Bogu pridemo s specifičnimi prošnjami in imamo Božjo obljubo, da naše molitve niso zaman, tudi če ne dobimo tega, za kar smo specifično prosili (Evangelij po Mateju 6,6; Pismo Rimljanom 8,26–27). Obljubil je, da ko ga prosimo za stvari, ki so v skladu z njegovo voljo, nam bo dal, za kar prosimo (Prvo Janezovo pismo 5,14–15). Včasih zadrži svoje odgovore v skladu s svojo modrostjo in v našo korist. V teh situacijah moramo biti vztrajni in še naprej moliti (Evangelij po Mateju 7,7; Evangelij po Luku 18,1–8). Na molitev naj ne bi gledali kot na naše orodje, kako pripraviti Boga, da bi izvršil našo voljo na zemlji, ampak bolj kot na orodje, kako izvršiti Božjo voljo na zemlji. Božja modrost močno presega našo.

   Za situacije, v katerih ne poznamo specifično Božje volje, je naša molitev orodje za prepoznavanje Njegove volje. Če sirijska žena s hčerko, ki je bila pod vplivom demonov, ne bi molila h Kristusu, njena hči ne bi bila ozdravljena (Evangelij po Marku 7,26–30). Če slepi pred Jeriho ne bi klical Kristusa, bi ostal slep (Evangelij po Luku 18,35–43). Bog je rekel, da pogosto nimamo, ker ne prosimo (Jakobovo pismo 4,2). V nekem smislu je molitev podobna oznanjevanju Evangelija ljudem. Ne vemo, kdo se bo odzval sporočilu evangelija, dokler ga ne oznanimo ljudem in povemo za Jezusovo Veselo Oznanilo Odrešenja. Prav tako ne bomo nikoli prav razumeli in videli rezultatov uslišane molitve, če ne molimo vztrajno in goreče k Bogu in ga prosimo za Vodstvo in navdih.

   Pomanjkanje molitve kaže pomanjkanje vere in pomanjkanje zaupanja v Božjo besedo. Molimo, da pokažemo svojo vero v Boga, da bo storil, kot je obljubil v svoji besedi, in blagoslovil naše življenje veliko bolj, kot bi ga lahko kdajkoli prosili ali upali (Pismo Efežanom 3,20). Molitev je naše primarno orodje, da vidimo Boga, ki deluje v življenju drugih. Ker je naše orodje, da se »priključimo« na Božjo moč, je naše orodje, da premagamo hudiča in njegovo vojsko, ki ju s svojo močjo ne moremo premagati. Zato naj nas Bog pogosto najde pred svojim prestolom, saj imamo vélikega duhovnika v nebesih, ki lahko sočustvuje z vsem, s čimer se srečujemo (Pismo Hebrejcem 4,15–16). Imamo njegovo obljubo, da goreča molitev pravičnega veliko doseže (Jakobovo pismo 5,16–18). Naj Bog poveliča svoje ime v našem življenju, ko dovolj verujemo vanj, da pogosto pridemo k njemu v molitvi in prelijemo svojo vero z dobrimi deli in služenjem svojim bližnjim vedno, takoj in z vso močjo in ljubeznijo, ki jo premoremo.

   Medmrežje gotquestions etaltro

   Odgovori
2. Miro says:

   17. septembra, 2020 at 10:59

   GOSPOD, HVALA, KER ME VEDNO SPREJEMAŠ; NAJ ME NE BO SRAM PRITI K TEBI IN TI IZKAZATI LJUBEZEN!

   BOŽJA BESEDA: Nekdo izmed farizejev ga je prosil, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo. In glej, ko je neka žena, ki je bila v mestu grešnica, izvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, je prinesla alabastrno posodo dišavnega olja in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. Ko je to videl farizej, ki ga je povabil, je sam pri sebi dejal: »Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica.« In Jezus mu je odgovoril: »Simon, nekaj ti moram povedati.« On pa mu je rekel: »Učitelj, povej.« »Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?« Simon je odgovoril: »Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil.« On pa mu je rekel: »Prav si presodil.« In obrnil se je k ženi in rekel Simonu: »Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem prišel. Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge. Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Odpuščeni so tvoji grehi!« Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?« On pa je rekel ženi: »Tvoja vera te je rešila!Pojdi v miru!« (Lk 7,36-50)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+7%2C36-50&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Jezus je pri farizeju Simonu. Tam se pojavi grešnica, ki pred Jezusom izlije svoje kesanje in mu umije noge. Zaradi njene vere in ljubezni ji Jezus odpusti grehe, farizej ga v srcu za to obtožuje. V vseh okoliščinah se bom v veri zatekal k Jezusu in se zavedal, da me more rešiti in ozdraviti. Gospod, hvala, ker me vedno sprejemaš. Naj me ne bo sram priti k tebi in ti izkazati ljubezen (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

   Z vero in zaupanjem Božjemu usmiljenju priporočimo zahvale in prošnje, ki so jih v rubriki »Prosim za molitev« zapisali: Helena, Kristina, Sija, Jasna, Tanja, Slavica, Katja, Maja, Sofija, Kras, Lea, Alenka, Hvala, MamiM, Janez, Eni, KP, Jana, M., Irena, andreja, marjana, Blanka, Sasa, Dr, Žametna vrtnica … in drugi prosilci milosti na tej spletni strani.

   Zgodi se presveta Božja volja – na priprošnjo Preblažene Device Marije!

   SPOMNI SE, O PREMILA DEVICA MARIJA
   Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni
   bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo
   pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.
   S tem zaupanjem hitimo k tebi, o devic Devica in Mati, k tebi
   prihajamo in pred teboj zdihujoči grešniki klečimo (stojimo).
   Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, naših besed, temveč milostno
   nas poslušaj in usliši. Amen.

   Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Janez says:

   17. septembra, 2020 at 10:59

   Zgodba o orlu
   Nekoč je živel kmet, ki je ujel mladega orla in ga dal v kokošnjak h kokošim. Ker je orel rasel skupaj z njimi, je prevzel njihove navade in okolje. Postal je tak kot katera koli druga kokoš. Nekega dne je kmetijo obiskal naravoslovec. Odšel je h kokošnjaku, se zagledal v kokoši ter vzkliknil: »To pa ni kokoš, to je vendar orel!«
   »Prav imate«, je odvrnil kmet, »vendar v resnici ni orel, ampak kokoš, saj je kokošjo hrano in se vede kot kokoš. Ta orel nikoli ne bo letel.« Naravoslovec je hotel preveriti kmetovo teorijo, zato je orla vrgel v zrak. Žival res ni hotela poleteti (kaj bi pa rekle ostale kokoši) in prav nič je ni moglo spodbuditi k temu. Zato je naravoslovec nekega zgodnjega jutra odnesel orla na vrh gore.
   Tam mu je pokazal drugega orla, ki je ljubko jadral skozi nebo. Takrat je orel spoznal, da se razlikuje od kokoši in pomislil, da bi mogoče tudi on lahko letel. Presunljivo je zavreščal in se na vso silo pognal iz naravoslovčevih razprtih rok. Poletel je strmo navzgor, vse više in više v nebo, dokler ni izginil iz obzorja. Dokler je živel med kokošmi, ni bil sposoben leteti. Ko pa je spoznal, da je orel in da zato lahko leti, je poletel v nebo. In prav tako je v našem življenju. Imeti moramo vizijo, in šele takrat bomo sposobni uresničiti cilje. Ste to kar mislite! Molite in prosite Boga za Navdih, da spoznate kdo ste in kakšen je Božji Načrt za Vas!

   Pazim na svoje misli, ker postanejo moje besede.
   Pazim na svoje besede, ker postanejo moja dejanja.
   Pazim na svoja dejanja, ker postanejo moja usoda!

   (Avtor neznan)
   Drugi vas lahko ustavijo le začasno, za vedno se lahko zaustavite le sami! Zaupajte Bogu, ki nam je dal različne darove!

   Gospod Bog nam je dal različne talente, ki počivajo in spiojo v nas ali pa jih aktiviramo in povečamo naše potenciale v Življenju vse Bogu v Slavo in Čast. Vprašani bomo ob koncu slednjih dni kako smo izkoristili talente, ki smo jih prejeli ob rojstvu od Boga. Ko poiščemo svoje sile in moči v sebi lahko postanemo to kar smo in kakor nas je ustvaril Bog v svoji Previdnosti. Poletimo v višave in pomnožimo sposobnosti ker smo izkoristili svoje prejete talente, ki so dar Boga.

   Življenje – samopostrežna restavracija
   Pred mnogimi leti je iz majhne vasi prišel v mesto mlad kmečki fant. Po dolgem potovanju je bil lačen, zato je zavil v bližnjo restavracijo na kosilo. Sedel je za mizo in čakal natakarja, da bi ga postregel. Vendar natakarja ni in ni bilo. Čez nekaj časa je k mladeniču pristopil neznanec in mu razložil, kako potekajo stvari v tej restavraciji.
   »Stopite na konec vrste«, mu je dejal. »Vzemite pladenj in pojdite k pultu s hrano. Sami vzamete tisto, kar bi radi jedli. Ko boste prišli do konca pulta, vam bo blagajničarka povedala, koliko morate plačati za izbrano hrano.«
   Čez mnogo let je taisti mladenič, zdaj že dedek, pripovedoval svojemu vnuku zgodbo o tem.
   Zgodbo je sklenil takole: Življenje je kot samopostrežna restavracija. Dobiš lahko prav vse, če si pripravljen plačati ceno in prevzameš odgovornost. Lahko tudi uspeš – vendar se za uspeh moraš boriti in delati. Nihče ti ne bo serviral na mizo. Postaviti se moraš na lastne noge in se boriti.

   Veruj v Boga in vse ti bo šlo prav. Pomagaj si s pridnostjo in delom in Bog bo blagoslovil vse Tvoje napore, če ga boš molil in prosil blagoslova.

    
   Zgodba o zrnu, ki ni hotelo rasti
   Nekega dne je kmet v rodovitno zemljo posadil dve semeni. »Rado bi zraslo«, je dejalo prvo seme. Čez čas je pognalo korenine globoko v zemljo in začelo kaliti proti svetlobi. Odprlo je svoje srce, iz katerega se je rodil popek, ki je čez nekaj dni prelepo vzcvetel. Cvetlica je vsako jutro uživala v soju sončnih žarkov. Bila je lepa, srečna in ponosna.
   Drugo seme je dejalo: »Nisem prepričano, ali želim rasti. Ne želim pognati korenin globoko v zemljo, saj ne vem, kaj je tam spodaj. Nočem kaliti skozi zemljo, saj se lahko poškodujem. Če vzcvetim, bodo otroci odtrgali moj cvet. Zato mislim, da je najbolje, če ostanem tukaj in čakam, kaj se bo zgodilo.«
   Nekega dne se je okoli obeh posajenih semen na rodovitni zemlji šopiril petelin. Sklonil je glavo in z občudovanjem opazoval cvetlico, ki se je počasi razvijala iz prvega semena. S kljunom je pobrskal po zemlji in zagledal seme, ki je ležalo v zemlji, brez kali in korenin, zato ga je pojedel. Če nismo pripravljeni premakniti se naprej in se razvijati, če nismo pripravljeni tvegati, nas bo življenje požrlo. Vlak priložnosti in naše sreče bo odpeljal. Ne moremo ostati tam, kjer smo, zmrznjeni v času in čakati. Moramo iti naprej in narediti ter uresničiti, kar je naravno in potrebno.

   Nauk: Čutiti strah, pa kljub temu storiti, kar je treba, to je pravi pogum. Če je Bog z nami, kdo je proti nam? Molimo in prosimo Boga za navdih in vodstvo, da nas poduči da delamo tisto, kar je prav v Božjih Očeh. In Bog bo blagoslovil naše delo in vse se bo postavilo na svoje mesto.

   Odgovori
4. Janez says:

   17. septembra, 2020 at 10:52

   GRADITELJ
   Nek starejši gradbenik je bil pripravljen na upokojitev. Svojemu delodajalcu je povedal, da želi zapustiti gradbeni posel in živeti mirnejše življenje s svojo ženo in družino. Pogrešal bo podjetje, sodelavce in dobro plačilo, ampak resnično je potreboval upokojitev … Bodo že zmogli brez njega. Delodajalcu je bilo žal, ko je spoznal, da njegovo podjetje zapušča zanesljiv in dober delavec. Preden pa sta se dokončno poslovila, ga ja prosil, da zgradi le še eno hišo, zgolj kot osebno uslugo. GRADBENIK JE PRIVOLIL, A S SRCEM PRAV ZARES NI BIL PRI STVARI. Zbral je ekipo, nakupil ustrezen material in začel delo. »To pa zares ni srečen konec moje kariere,« si je mislil. Ko je gradbenik končal in je delodajalec prišel preverit njegovo delo, je stopil do njega in mu v roke potisnil ključ vhodnih vrat zgrajene hiše.
   »To je tvoja hiša,« je dejal, »moje darilo tebi«. Kakšen šok! Kakšna nerodna situacija!
   Če bi le vedel, da gradi svojo lastno hišo, bi jo zgradil čisto drugače. Sedaj pa bo moral živeti v hiši, ki je sploh ni naredil tako dobro in s srcem. Podobno je z nami. Svoje življenje gradimo odsotno, iščemo linijo najmanjšega odpora in se izogibamo stvarem, ki bi od nas zahtevale spremembo. V ključnih točkah našega poklicnega in zasebnega življenja ne pokažemo tistega najboljšega, ki je v nas. Potem pa z grozo spoznamo, da živimo v hiši, v kateri ne maramo živeti, a moramo, ker smo si jo zgradili sami. Če bi to vedeli že prej, bi to naredili popolnoma drugače. Razmišljajte o sebi kot o graditelju. Razmislite o svoji hiši. Vsak dan zabijate žeblje, postavljate temelj, oder in nameščate stene. Gradite modro. Tudi če živite le en dan, si ta dan zasluži, da ga živite polno in dostojanstveno. Zavedajte se, da je življenje projekt, imenovan NAREDI SI SAM. Živjenje je Božje Darilo Ljudem. Kako ga bomo izkoristili plodno ali neplodno je odvisno od nas. Ali bomo užili Božji blagoslov, ko bomo delali s srcem in navdušenjem, da bomo orsečili sebe in druge ljudi, ker delamo nekaj kar delamo radi in z veseljem!?

   Nauk:
   Vaše današnje življenje je rezultat vašega odnosa, vaših izbir in VAŠIH odločitev v preteklosti. Vaše jutrišnje življenje pa bo rezultat vašega odnosa in današnje izbire.
   Izberi si delo, ki ga imaš rad in noben dan v življenju ti ne bo treba delati in Bog bo blagoslovil Tvoje Delo, da bo šlo vse prav.

   BRATA SI ODPUSTITA IN OZDRAVITA MEDSEBOJNE ODNOSE
   Začelo se je z majhnim, nepomembnim nesporazumom in je zraslo v veliko nasprotovanje, končno pa eksplodiralo v glasne in težke besede, ki jim je sledila tedne dolga tišina. Nekega jutra je na hišna vrata starejšega brata potrkal star tesar. Iščem delo za nekaj dni,je dejal. Imate mogoče kakšno opravilo, ki bi ga lahko opravil tu na vaši kmetiji? Lahko vam pomagam.
   Da, je dejal starejši brat. Imam delo za vas. Ali vidite tisti zalivček, ki deli ta konec zemlje od onega? Tisti del kmetije je last mojega soseda, pravzaprav mlajšega brata. Pred časom sva se sprla in je skopal zemljo tako globoko, da naju sedaj deli voda. To je kajpak naredil zato, da bi me razjezil, ampak jaz mu bom pošteno vrnil. Poglejte tisti deske pri kozolcu. želim, da zgradite ograjo, osem metrov visoko, da mi ne bo potrebno vedno gledati njegove zemlje in njegovega obraza. Tesar je dejal; mislim da razumem nastalo situacijo. Pokažite mi žeblje in žago in naredil bom tako, da vas bom zadovoljil. Starejši brat je moral oditi v mesto, da je tesarju pomagal pripraviti material, potem pa ga ves dan ni bilo na spregled. Tesar je trdo delal, ves dan je meril, zabijal žeblje, žagal in postavljal deske. Ob sončnem zahodu, ko se je kmet vrnil, je tesar ravno zaključil z delom.
   Starejši brat je široko odprl oči in usta, ko je zagledal tesarjevo delo. Nobene ograje ni bilo tam. Bil je most. Most, ki je vodil iz ene strani kmetije na drugo! Most je bil prelep, delo pravega mojstra in preko mosta je proti njemu stopal njegov mlajši brat z iztegnjenimi rokami in besedami, Res si pravi prijatelj, da si dal postaviti ta mostiček po vsem tem, kar sem ti rekel in napravil. Tudi starejši brat je krenil na most, srečala sta se na sredini in si podala roke. Potem sta se obrnila k tesarju, ki se je že odpravljal proč. Ne, počakajte! Ostanite še nekaj dni. Polno opravil imam še za vas, je zaklical starejši brat. Z veseljem bi ostal, je dejal tesar, toda zgraditi moram še mnogo mostov. Imejta se rada!

   ODPUŠČANJE je najmočnejša sila za ozdravljenje vseh odnosov in za novi začetek. Začnimo pori sebi in odpustimo sebi in drugim. Zaživimo po Božji Volji in izkoristimo Božje Darove in Talente za druge!

   MOLITEV K MARIJI (skrajšano)

   O Marija kraljica, Presvetega Rožnega Venca, pomoč kristjanov in pribežališče človeškega rodu. Molimo in te prosimo, da se posvetimo in izročimo Tvojemu Brezmadežnemu Srcu. Sprejmi nas Devica Marija v svoje materinsko varstvo in nam pomagaj, da bomo po Tvojem zgledu vestno spolnjevali vse krščanske dolžnosti, živeli po Božjih in cerkvenih zapovedih, vdano nosili trpljenje in ostali do konca stanovitni v Veri in Zaupanju v Božjo Previdnost. Marija izprosi nam, da bomo stalno živeli v posvečujoči Milosti, ostali zvesti Tebi in Tvojemu Sinu Jezusu ter Te vso Večnost Slavili in častili ter Ljubili z vsemi angeli in svetniki. Amen.

   Kristjan Moli Družina 1982.

   Odgovori
5. Miro says:

   17. septembra, 2020 at 10:39

   JEZUSOVA VELIKONOČNA SKRIVNOST, KI OBSEGA NJEGOVO TRPLJENJE, SMRT, VSTAJENJE IN POVELIČANJE, JE V SRCU KRŠČANSKE VERE!

   Priporočimo se Svetemu Duhu in pod njegovim vodstvom premišljujmo o bistvenih in temeljnih prvinah vere Cerkve, ki jih na zelo pregleden način, v obliki kratkih vprašanj in odgovorov, podaja Kompendij Katekizma katoliške Cerkve.

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Zakaj Jezus razodeva kraljestvo z znamenji in čudeži?

   Jezus spremlja svojo besedo z znamenji in čudeži, da bi potrdil, da je kraljestvo navzoče v njem, Mesiju. Čeprav ozdravlja nekatere osebe, ni prišel zato, da bi odpravil vse zlo tu na zemlji, pač pa da bi nas osvobodil zlasti suženjstva greha. Izganjanje hudobnih duhov naznanja, da bo njegov križ zmagovit nad “vladarjem tega sveta” (Jn 12,31).

   Kakšno oblast podeljuje Jezus svojim apostolom v božjem kraljestvu?

   Jezus izbere dvanajstere, prihodnje priče svojega vstajenja, ter jim dá delež pri svojem poslanstvu in pri svoji oblasti, da učijo, odvezujejo grehov, gradijo in vodijo Cerkev. V tem zboru Peter prejme “ključe nebeškega kraljestva” (Mt 16,19) in zavzema prvo mesto s poslanstvom, da varuje vero vsake oslabitve in da v veri utrjuje svoje brate.

   Kakšen pomen ima spremenitev?

   V spremenitvi se prikaže predvsem Trojica: “Oče v glasu, Sin v človeku, Duh v svetlem oblaku” (sveti Tomaž Akvinski). Jezus, ki se z Mojzesom in Elijem pogovarja o svojem “odhodu” (Lk 9,31) pokaže, da gre njegovo veličastvo prek križa, in daje predokus svojega vstajenja in svojega veličastnega prihoda, “ko bo preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobnega svojemu poveličanemu telesu” (Flp 3,21).

   Kakšen je Jezusov mesijanski vhod v Jeruzalem?

   Jezus se sam trdno odloči kreniti proti Jeruzalemu, da bi trpel, umrl in vstal. Kot mesijanski Kralj, ki razodeva prihod božjega kraljestva, vstopi v svoje mesto sedeč na osliču. Sprejmejo ga mali, njihovo vzklikanje je privzeto v evharistični Sanctus: “Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana (reši nas)” (Mt 21,9). Bogoslužje Cerkve začenja véliki teden z obhajanjem tega vhoda v Jeruzalem.

   Kakšen je pomen Jezusove velikonočne skrivnosti?

   Jezusova velikonočna skrivnost, ki obsega njegovo trpljenje, smrt, vstajenje in poveličanje, je v srcu krščanske vere, ker se je odrešenjski božji načrt izvršil enkrat za vselej z odrešilno smrtjo Božjega Sina Jezusa Kristusa.

   (vir: Kompendij KKC, 108-112)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Janez says:

   17. septembra, 2020 at 10:32

   KDOR SE NAPOTI PO STRMI IN NAPORNI POTI ODREŠENJA K BOGU
   Kdor se napoti na Pot k Tebi Gospod,
   mora vedeti in se zavedati, da si je izbral strmo in naporno Pot, polno truda in odrekanj,
   vendar Pot, ki je z Evangelijem in postavami jasno označena, kako se gre in pride na Cilj h Gospodu.
   Pri tem romanju mora Čovek veliko prehoditi ter preplezati in premagati veliko strmin na svoji Poti.
   Popotnik ne pozna miru in z neutešenim hrepenenjem v srcu, ko išče Boga, hodi venomer naprej; nikoli ni na Cilju, nikoli ne dospe do svojega Doma; naprej mu kaže Pot On.
   Ve da mora še veliko prehoditi in se truditi, če hoče priti k Njemu na Cilj.
   Ves Svet mu je Romarju in Iskalcu Njega premajhen in vse mu je prezko in pretesno. Ne more dihati.
   Nič ga ne zadovolji na Zemlji; zato ne bo odnehal in prekinil svoje nameravano iskanje in potovanje.
   Kdor se napoti k Tebi Gospod išče včasih tudi enega ali več sopotnikov, če noče hoditi sam.
   Ve, da sam Človek težko najde pravo Pot v labirintu raznih pravih in napačnih smerokazov,
   ko gre k Tebi in da potrebuje predvsem tudi Tvoje Vodstvo, Milost in Razsvetljenje, da ne zaide.
   Na Poti vztraja, ker mu Ti Oče toliko pomeniš; zato se bo pridružil slehernemu Človeku, ki Te išče;
   v katerem zasluti veliko dobroto, voljo, močno hrepenenje po Ljubezni in Resnici ter vztrajnost.
   Zaradi razlik v hotenjih in značajih ter interesih sopotnikov,
   pa dostikrat ostane na potovanju sam , ker se pota med različnimi ljudmi tudi razidejo.
   Ostane mu le Nebeški Oče, da ga usmerja in vodi naprej po markirani Poti in ga spodbuja da vztraja.
   Na Poti občuduje nepopisne lepote gora, jezer, gozdov, travnikov, ptic ki pojejo,
   jelenov in srnic ter zajcev in raznih drugih divjih živali, ki prosto žive in se gibljejo v Naravi.
   Kako je lep Božji Svet in kako se umiri Popotnikova Duša,ko potuje po teh neodkritih krajih, ki so polne neoskrunjene naravne lepote. Zatrepeta popotnikovo Srce in Dušo mu napolni Božji Mir.
   Kdor se napoti k Tebi Oče, hodi daleč od udobnih, širokih in prometnih cest in poti, ki so polne ljudi.
   Hodi po nasprotni strani cest in poti in doživlja razne kritike in nasprotovanja ter pritožbe.
   Izpostavlja se mnogokrat raznim nevarnostim na poti, strel ki divje grmijo v zraku, stranpoti in prepadov, pa tudi tega, da ga drugi Ljudje, ko bo prihajal k Njim in odhajal od Njih, ne bodo pravilno razumeli. Popotnik, ki ga žeja po Tebi Oče ve, da je Pot do Cilja na Vrhu še dolga in naporna ter zelo strma. Vendar popotnik tudi ve, da čimbližje je na poti na Cilju k Svojemu Bogu Očetu,
   tem manj se meni za svoje okolje, kjer živi in dela in ko se srečuje z raznimi ljudmi in si dela skrbi.
   Ni mu več toliko mar za denar, materialne dobrine, ne skrbi ga kaj bo jutri in zaupa svojemu Gospodu, da bo imel dovolj vsega tistega, kar res potrebuje za skromno in zadovoljno življenje, kar pač On preskrbi zanj. Tako kot Gospod skrbi za lilije, rastline in živali, ki v Naravi nič ne delajo, pa dobijo dovolj vsega potrebnega za svojo rast in obstanek od Stvarnika.
   Mirno in pridno bo popotnik delal naprej in v potu svojega obraza žel sadove svojega dela,
   ki jih je On blagoslovil za človeka, da bo imel dovolj sam in dal drugim, ker bo dober in usmiljen.
   Rad bo popotnik usmiljeno pomagal tistim, ki ga pomoč potrebujejo in daroval del hrane ubogim, bolnim, lačnim in žejnim, da jih nasiči in napoji.
   Začutil bo hvaležne Oči in vedel bo, da dela prav ter da je Bog in Božje Kraljestvo blizu njega.
   Vedel bo, zastonj sem prejel vse od Njega, zastonj in ljubeznivo bom dajal naprej drugim.
   Romar in popotnik bo vedel, da je/bo sicer moral pridno delati, biti dober za druge, veliko prehoditi in pretrpeti vse v Večjo Božjo Čast in Božjo Slavo, nam pa v Zveličanje.
   Vendar romar in popotnik tudi ve, da bo na koncu Poti, ko bo pri Njemu, za vse poplačan z Radostjo in Veseljem, kot ga ni nikjer.

   Molitev je delno povzeta in naknadno predelana. Vir je: Prihajam k Tebi, Molitve in premišljevanja, kapucini 1995.  

   Odgovori
7. Miro says:

   17. septembra, 2020 at 10:15

   SV. ROBERT BELLARMINO PONUJA MODEL MOLITVE, KI POSLUŠA GOSPODOVO BESEDO, SE NE SKLANJA SAMA VASE, AMPAK SE VESELO PREPUŠČA BOGU!

   Današnjega godovnjaka, sv. Roberta Bellarmina, označujejo kot mistika služenja Bogu. Kot krono njegovega življenja mu pripisujejo obrambo sv. Cerkve in skrb, kako bi posamezniku pripomogel do posvečenja. Moža, ki je z naravno preprostostjo in srčno dobroto znal združevati tako globoko duhovno življenje, je papež Pij XI. leta 1930 razglasil za svetnika in leto za tem za cerkvenega učitelja (po podatkih spletne strani jezuiti.si).

   Več o življenju in delu sv. Roberta Bellarmina na
   https://svetniki.org/sveti-robert-bellarmino-skof-in-cerkveni-ucitelj

   Priporočimo se sv. Robertu Bellarminu, da bi nam pri Bogu izprosil živo in osebno dojemanje neizmerne božje dobrote!

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
   Sv. Robert Bellarmino, prosi za nas!

   Odgovori
8. Janez says:

   17. septembra, 2020 at 9:46

   BOG NAS NEŽNO NAGOVORI, KO PONIŽNO IN Z VERO MOLIMO
   Bog nam govori in nam sporoča vedno z nežnim tihim glasom. Njegova govorica je tako neznatna in delikatna, da jo lahko že majhna sapica izniči. Prisluhnimo Bogu v miru in tišini, kaj nam sporoča. Bog vedno odgovarja na ponižno molitev, polno vere in zaupanja. Pogosto Bog ne odgovarja takoj – tako je potrebno čakati. V čakanju pa se razodeva čar poslušanja, ponižnosti, vera, zaupanje. V pričakovanju na Božji odgovor pogosto v nas zraste zavest lastne odgovornosti. Tako pričakovanje požene v nas neke mehanizme, da mi iz naše strani naredimo vse, da bi tudi Bog lahko iz njegove storil vse. Tu sorazlogi da nekatere rešitve pridejo šele kasneje.Vendar Bog zelo pogosto odgovarja. Problem seveda ne leži v njegovem odgovoru, pač pa v našem vprašanju. Smo iskreni ali nismo? Če nismo iskreni –tudi Boga ne moremo čutiti. V tej točki je nekaj podrobnejših poudarkov:
   a) Bog nikoli ne govori proti »zdravi pameti«
   b) je vedno na strani dobrega, pravega in resnice
   c )ni nikoli neiskren do naših potreb, počutij, težav…
   d) nikoli ne podpira naše hudobije, egoizma in igračkanja z njim, ne podpira naših utvar in iluzij, ošabnosti in ambicioznosti (povzpetnost na račun drugega)
   f) pogosto govori proti naši volji
   g)govori mi iskreno celo to, kar mi ni všeč (kar mi ni po godu)
   h) pogosto govori takrat, ko bi jaz raje, da bi on molčali)
   g) govori tudi preko molka, tišine…

   Navaditi se moramo poslušati Boga, priučiti se moramo sposobnosti slišati in poslušati Boga, druge, ne le sebe. Imamo dvoje ušes in ena usta zato, da manj govorimo in več poslušamo! Kdor si te sposobnosti (noče, more) ne zna pridobiti, tvega, da Boga ne bo slišal celo takrat ko bo ta »grmel«. Bog normalno ne uporablja druge poti za komunikacijo in spoznanje, kot je naš intelekt (razum, navdihnjen od Boga), naš občutek za ljubezen, za pravično, za dobro in našo vest, ko molimo in živimo po Evangeliju, kot nas uči Jezus. Najpoglavitnejši problem je naša iskrenost v tem, kako si razlagamo in kako spolnjujemo Božjo voljo. Veliko več naše pozornosti bi morali posvetiti stvarem, ki od nas terjajo velike odgovornosti ali velike odločitve, našo vero in molitve, da delamo vse prav in v dobro nas ij drugih ljudi. Kaj in kako takrat moliti? Pomembno je, da sledimo svoji vesti, da tej zaupamo in da imamo pravi odnos do vere, da smo Ljubečiu, Usmiljeni, Dobri in da pomagamo ter služimo drugim. Božji odgovor v sebi vedno nosi dovolj rahločutnosti in modrosti: v Božjem odgovoru je vedno dovolj svetlobe (luči) za tistega, ki je »blage« volje –zakaj Bog vedno upošteva našo osebnost in svobodno voljo. Bog nikoli nikogar ne sili, ker ima svbobodno voljo. To je podoba Boga Odrešenika, vzgojitelja in Usmiljenega Dobrotnika, ki nas vedno Ljubi in nam hoče le vse dobro. Ali tudi mi Ljubimo Boga, molimo in živimo kot dobri ljudje in dobri kristjani Bogu v Čast in Veselje?

   Medmrežje Nauči nas Moliti, dopolnjeno

   Odgovori
9. Miro says:

   17. septembra, 2020 at 9:37

   VSE KRISTUSOVO ŽIVLJENJE JE DOGODEK RAZODEVANJA. KAR JE VIDNO V JEZUSOVEM ZEMELJSKEM ŽIVLJENJU, VODI K NJEGOVI NEVIDNI SKRIVNOSTI, ZLASTI K SKRIVNOSTI NJEGOVEGA BOŽJEGA SINOVSTVA: »KDOR VIDI MENE, VIDI OČETA« (Jn 14,9).

   Priporočimo se Svetemu Duhu in pod njegovim vodstvom premišljujmo o bistvenih in temeljnih prvinah vere Cerkve, ki jih na zelo pregleden način, v obliki kratkih vprašanj in odgovorov, podaja Kompendij Katekizma katoliške Cerkve.

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   V kakšnem smislu je vse Kristusovo življenje skrivnost?

   Vse Kristusovo življenje je dogodek razodevanja. Kar je vidno v Jezusovem zemeljskem življenju, vodi k njegovi nevidni skrivnosti, zlasti k skrivnosti njegovega božjega sinovstva: “Kdor vidi mene, vidi Očeta” (Jn 14,9). Tudi če se odrešenje dopolni s križem in vstajenjem, je vse Kristusovo življenje skrivnost odrešenja, kajti vse, kar je Jezus storil, govoril in trpel, je imelo namen odrešiti padlega človeka in ga znova postaviti v njegovo prvotno poklicanost božjega otroka.

   Kakšne so bile priprave na Jezusove skrivnosti?

   Je predvsem dolgo upanje, trajajoče več stoletij, ki ga podoživljamo v bogoslužnem obhajanju adventnega časa. Poleg zastrtega pričakovanja, ki ga je Bog položil v srce poganov, je pripravljal prihod svojega Sina prek stare zaveze do Janeza Krstnika, ki je zadnji in največji izmed prerokov.

   Kaj uči evangelij o skrivnostih Jezusovega rojstva in otroštva?

   O Božiču se veličastvo nebes razodeva v slabotnosti otroka; Jezusovo obrezovanje je znamenje njegove pripadnosti izraelskemu ljudstvu in predpodoba našega krsta; Gospodovo razglašenje razodeva Jezusa kot Izraelovega Kralja-Mesija vsem narodom; ob njegovem darovanju v templju se s Simeonom in Ano celotno Izraelovo pričakovanje sreča s svojim Odrešenikom; beg v Egipt in pokol nedolžnih otok naznanjata, da bo vse Kristusovo življenje v znamenju preganjanja; njegova vrnitev iz Egipta spominja na izhod /iz Egipta/ in predstavlja Jezusa kot novega Mojzesa: on je pravi in dokončni osvoboditelj.

   Kakšen pouk nad daje Jezusovo skrito življenje v Nazaretu?

   V času skritega življenja v Nazaretu ostaja Jezus v molku običajnega življenja. Tako nam omogoča zedinjati se z njim v svetosti vsakdanjega življenja, stkanega z molitvijo, preprostostjo, delom, družinsko ljubeznijo. Njegova podreditev Mariji in krušnemu očetu Jožefu je podoba njegove sinovske pokorščine Očetu. Marija in Jožef v veri sprejemata Jezusovo skrivnost, čeprav je ne razumeta vedno.

   Zakaj Jezus sprejme od Janeza “krst pokore v odpuščanje grehov” (Lk 3,3)?

   Zato, da začne svoje javno življenje in vnaprej sprejme krst svoje smrti: tako sprejme svojo uvrstitev med grešnike, čeprav je brez greha. On je “božje jagnje, ki odjemlje greh sveta” (Jn 1,29). Oče ga razglasi za svojega “ljubljenega Sina” (Mt 3,17) in Sveti Duh se spusti nanj. Jezusov krst je predpodoba našega krsta.

   Kaj razodevajo Jezusove skušnjave v puščavi?

   Jezusove skušnjave v puščavi so ponovitev skušnjav Adama v raju in Izraela v puščavi. Satan skuša Jezusa v njegovi pokorščini poslanstvu, ki mu ga je zaupal Oče. Kristus, novi Adam, vzdrži, in njegova zmaga naznanja zmago njegovega trpljenja, najvišjo pokorščino njegove sinovske ljubezni. Cerkev se pridružuje tej skrivnosti zlasti v bogoslužnem času posta.

   Kdo je povabljen v božje kraljestvo, ki ga Jezus oznanja in uresničuje?

   Jezus vabi v božje kraljestvo vse ljudi. Tudi najhujši grešnik je poklican, da se spreobrne in sprejme brezmejno Očetovo usmiljenje. Božje kraljestvo že tu na zemlji pripada tistim, ki ga sprejmejo s ponižnim srcem. Njim so razodete njegove skrivnosti.

   (vir: Kompendij KKC, 101-107)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Janez says:

    17. septembra, 2020 at 9:23

    Kaj je in kaj pomeni resnično življenje v Bogu za Ljudi?
    Resnično življenje v Bogu pomeni, da želimo srečati in se učiti spoznavati Boga, takšnega kakršen v resnici je. To pomeni, da se mu odpremo ter gojimo poseben in zaupen odnos z njim.
    Brez te notranje zaupljivosti se mu ne moremo približati. On bo tako ostal tujec, daleč proč,
    nekje »tam visoko«. S takšne razdalje ga ne moremo resnično ljubiti. Kar Bog danes zahteva od nas, je pogovor z njim, preprost pogovor od srca do srca. Želi, da ga vključujemo v svoje vsakdanje življenje, se vedemo do njega kot do najboljšega prijatelja, a kljub temu pa nikoli ne pozabimo, da je On Sveti.
    Resnično življenje v Bogu pomeni, da se naučimo tekom dneva ob premorih iskreno moliti. Moliti tekom dneva pomeni, da smo v popolni edinosti z Bogom in v Bogu, da torej dnevno živimo, kakor nas je naučil Jezus. Tako in da zvečer spokojno zaspimo ter da se naučimo, da govorimo z Bogom od srca do srca. Zato je zelo pomembno, da dnevno molimo, zakaj to je sad naše ljubezni do Boga, da hrepenimo, da bi bili stalno z njim. Ta ljubezen se bo iz naših src prelivala v srca naših bližnjih in jih milostno božala in blagoslavljala. S tem ljudem tiho in nevsiljivo pokažemo svojo ljubezen in tako spolnjujemo Božjo zapoved, ljubezen do bližnjega. Zato moramo biti pripravljeni, da vsak dan izročamo Bogu svojo voljo in se mu popolnoma predamo. Tako se bo zgodilo, da bomo sicer s svojimi nogami stali na zemlji, toda s srcem in dušo bomo mogli živeti že v nebesih. Jezus odklanja mlačnost, On si želi naše iskreno srce.
    Če se Bogu ne predamo popolnoma, pomeni, da smo zvezali njegove roke. Njegova volja se tako ne more izvrševati nad nami. Biti moramo povsem zakoreninjeni vanj. To pomeni, da mu postanemo podobni, da ga posnemamo, torej ljubimo Boga in svojega bližnjega. Ne moremo govoriti o miru in edinosti, če nismo ukoreninjeni v Bogu.
    Resnično življenje v Bogu pomeni, da razširjamo Božje kraljestvo in pospešujemo spoznavanje Troedinega Boga. Pomeni, da prava podoba Boga, našega Očeta, postaja vedno bolj vidna, tako da ga bo lahko naš duh klical:
    »Abba! Oče!«
    Resnično življenje v Bogu pomeni, da bomo v dejanju uresničevali ljubezen do njega in do bližnjega, kar je Bogu všeč. Jezus pravi: »Na dan sodbe boste sojeni po meri svoje ljubezni.«
    Resnično življenje v Bogu pomeni, da postanemo priče Najvišjega, priče Božje ljubezni, da povemo svetu, da ga On v svoji zvesti ljubezni in usmiljenju nikoli ne pozabi,
    čeprav ljudje pozabljajo njega, in bi brez milosti Boga lahko postali manj dobri ljudje
    na svetu. Njegova ljubezen do nas nima konca.
    »Pridite! Pridite in sklenite mir z menoj, svojim Bogom, in imeli boste moj blagoslov. Vrnite se k meni in živeli boste večno.« Vse sem vam daroval, kar potrebujete Otroci moji. Amen.

    Resnično življenje v Bogu medmrežje za navdih in duhovno življenje

    P.s.: Bratje in sestre v Kristusu, bodimo pogumni in verujmo v Boga; vse imamo od Njega, kot dar, da smo lahko dobri in ljubeči otroci Očeta v Nebesih. Bodimo hvaležni, delovni, pošteni in skromni kot apostoli in ali misionarji ljubezni do drugih. Dajmo drugim tihi zgled. In nikoli ne obupajmo, saj imamo Očeta, ki skrbi za nas. Brez Njega nam ne zraste noben nov las na glavi in nič novega se ne zgodi brez Njega na Zemlji. So stvari pa, katere lahko spreminjam in popravim in so stvari, na katere nimam vpliva, za kar prosim Boga, da me poduči in razsvetli. Bog pridi in bodi ter ostani pri nas in v nas na Veke Vekov. Amen. Janez

    Odgovori
    • Miro says:

      17. septembra, 2020 at 10:14

      GOSPOD, RAZSVETLI NAŠE NOTRANJE OČI, DA BOMO ODKRIVALI NESKONČNO BOGASTVO EVHARISTIJE IN TUDI ZVESTO ŽIVELI V NJENI MOČI!

      Ker sami po sebi nič ne zmoremo, še zlasti ne v odrešenjskem pogledu, se pojavlja bistveno vprašanje: Kje lahko črpamo moč za naše duhovno življenje? Predvsem pri izvirih Božje besede, ki nam takole govori: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« (Jn 6,51).

      Zahvalimo se našemu Gospodu Jezusu Kristusu za neizmeren dar svete Evharistije ter molimo in delajmo v njeni moči, to je v moči Kristusove ljubezni – v moči Svetega Duha!

      Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

      Odgovori