Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   3. oktobra, 2020 at 17:05

   ČE ŽELIŠ BITI ODREŠEN ,IZBERI POT PONIŽNOSTI

   http://www.mirenski-grad.si/it/node/1847

   Odgovori
2. Hvala says:

   3. oktobra, 2020 at 16:42

   ODREŠENJE NA JEZUSOV ALI NA MOJ NAČIN?
   ————————————————————-
   EDINA ŽELJA BOGA JE ODREŠITI ČLOVEŠTVO, A PROBLEM JE, DA ČLOVEK POGOSTO HOČE SAM NAREKOVATI PRAVILA ODREŠENJA.
   JEZUS IZRAZI VSE SVOJE OBŽALOVANJE, KO VIDI, DA MU NASPROTUJEJO NJEGOVI LASTNI LJUDJE. KOT SO PREDHODNO ZAVRNILI ALI UBILI PREROKE, KER SO SE JIM ZDELI NADLEŽNI, TAKO BODO STORILI SEDAJ S SAMIM JEZUSOM.

   DRAMA UPIRANJA ODREŠENJU .
   VSI IMAMO V SVOJI NOTRANJOSTI DRAMO UPIRANJA ODREŠENJU. VPRAŠATI SE MORAMO: KAKO ŽELIM JAZ BITI ZVELIČAN?
   ——————————————————————————————————————————————————
   NA MOJ NAČIN? NA NAČIN DUHOVNOSTI, KI JE DOBRO IN MI DOBRO DENE, A KI JE FIKSNO, V KATERI JE VSE JASNO IN NI NOBENEGA TVEGANJA? ALI PA NA BOŽJI NAČIN, PO JEZUSOVI POTI, KI NAS VEDNO PRESENEČA.
   DOBRO JE, ČE SE ZAVEDAMO TE DRAME V NAŠIH SRCIH. ČE SE TUDI NAM DOGAJA, DA SVOBODO ZAMENJAMO ZA NEODVISNOST, DA IZBIRAMO ODREŠENJE, KI SE ZDI PRAVO NAM.
   VERJAMEM, DA JE JEZUS UČITELJ, KI NAS UČI ODREŠENJA, ALI VSEPOVSOD IŠČEM GURUJE, DA BI JIH NAJEL IN BI ME NAUČILI DRUGEGA ODREŠENJA?

   IŠČEM BOLJ VARNO POT? SE ZATEKAM POD STREHO PREDPISOV IN MNOGIH ZAPOVEDI, KI SO JIH DOLOČILI LJUDJE TER SE TAKO ČUTIM VARNEGA IN S TO VARNOSTJO- KAR SE SLIŠI NEKOLIKO OSTRO- KUPIM SVOJE ODREŠENJE?

   JEZUS MI SVOJE ODREŠENJE PONUJA ZASTONJ Z ZASTONJSKOSTJO BOGU. SE UPIRAM JEZUSOVEM ODREŠENJU? (papež Frančišek, Mirenski Grad).

   Ja, res je ,vsi ljudje imamo v sebi svoje upiranje v Božje odrešenje. Imamo svojo zamisel in želimo, da bi nas Bog peljal po tej naši zamisli. Današnji problem človeka, ki se mi zdi zelo hud je , da niti slišati noče o kakršnem koli trpljenju, ne o potrpljenju v stanu s sočlovekom, ali pa v bilo kakšnem stanu, v katerega je poklican. Po miselnosti je potrebno vsako telesno, duševno trpljenje prekiniti, ker to ni več dostojno za človeka tega stoletja, zakaj lajšati in trpeti? Moraš imeti fiksno pot, izobrazbo, službo, denar, ugled itd…po tem se bo mogoče kdo kdaj pa kdaj spomnil na Boga. Velikokrat slišimo tudi stavek, ki je strašno boleč. Zakaj bi hodil k Bogu, kaj mi je dal? itd, itd….Živeti v coni udobja, to je lepo.

   Jezus pa nam ponuja svojo edino in pravo pot , ki vodi v odrešenje, ta pa je SAMO SKUPAJ Z NJIM, Z ROKO V ROKI.

   Odgovori
   • Hvala says:

     3. oktobra, 2020 at 16:44

     Priloga
     http://www.mirenski-grad.si/odresenje-na-jezusov-ali-na-moj-nacin

     Odgovori
3. Janez says:

   3. oktobra, 2020 at 15:40

   KAJ POMENI, DA JE JEZUS ZANESLJIV PASTIR IN ODREŠENIK?
   »Tedaj so ga obstopili Judje in mu govorili: ›Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Mesija, nam odkrito povej!‹ Jezus jim je odgovoril: ›Povedal sem vam, pa ne verjamete. Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. Toda vi mi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovc. Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.‹« (Evangelij po Janezu 10,24–30) Zgornja perikopa ali odlomek iz Svetega pisma (grško glagol perikoptein sicer pomeni odrezati) je eno od »klasičnih mest« v Svetem pismu, ki govori o Božji izvolitvi in vnaprejšnji določitvi. Gre za nauk, ki v večini sodobnih evangelijskih krogov ne uživa posebne popularnosti, prej nasprotno. Popularno je govoriti: »Odločil sem se, da sprejmem Jezusa v svoje srce.« ali, kot pravi popularna pesem: »Sklenil hoditi sem za Gospodom.« Omenjeni trditvi sicer nista čisto napačni, se pa nanašata na posledico Božjega delovanja, ne na vzrok za to, zakaj je nekdo sklenil hoditi za Gospodom.

   Kraj dogajanja v naši perikopi oziroma odlomku iz Svetega pisma je stebrišče jeruzalemskega templja na praznik tempeljskega posvečenja (Evangelij po Janezu 10,22–23). Eno glavnih vprašanj, ki so se tedaj motala po glavah Judov je bilo: »Kdo je sploh ta Jezus?« Vprašanje je aktualno še danes, saj si ga mnogi še danes zastavljajo. Njihovi odgovori niso enoznačni, kajti nekateri menijo, da je šlo za potujočega učitelja, drugi ga imajo za preroka, tretji ga imajo celo za izmišljeno osebo (čeprav se resni zgodovinarji s tem ne bi strinjali) in podobno. Judje, ki so v zgornjem dogodku spraševali Jezusa, če je res Mesija, so videli mnogo njegovih znamenj in čudežev, toda na koncu niso vedeli, kdo je sploh on. Čeprav jim je sam razodel, kdo je (prav tam, v. 25), mu oni kljub njegovim besedam in dejanjem še vedno niso verjeli. In zakaj mu niso verjeli? Sam Gospod jim je povedal da zato, ker niso bili izmed njegovih ovc (gl. v. 26). Primerjava ljudi z ovcami je danes za mnoge ljudi, ki o ovcah skoraj nič ne vedo, pravo pohujšanje. V današnjem svetu ovce ne uživajo posebnega ugleda, saj jih imajo ljudje za pohlevna in neumna bitja, ki se dajo voditi, kakor si izmislijo pastirji. Zato ne bo odveč pojasnilo, da so ovce obenem pohlevne in svojeglave. Če ovca v bližini opazi malo lepšo pašo, se usmeri tja in se polagoma oddalji od črede ter se izgubi. Take ovce večkrat zaidejo v smrtno nevarnost, ko kam padejo ali pa jih ogrozijo zveri. V tem primeru se navadno ne oglašajo, zaradi česar jih pastirji le stežka najdejo. Jezus je torej zbranim povedal, da ne verujejo vanj, ker niso njegovi. Tisti, ki so njegovi, poslušajo njegov glas in mu sledijo. Še več, tiste, ki so njegovi, on tudi osebno pozna. Tistim, ki jih osebno pozna, tudi daje večno življenje. Nikjer ne pravi, da bi bili ti ljudje kaj zelo posebnega, ne gre torej za idealne ljudi, ampak gre za tiste, ki mu sledijo.

   Jezus pravi na drugem mestu o sebi: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce.« (Evangelij po Janezu 10,11) On je Odrešenik, ki je položil življenje in na križu umrl za svoje ovce, za svoje ljudi, ki vanj verjejo. Njegova spravna žrtev in daritev je sicer zadostna za vse ljudi vseh časov, toda dejansko se nanaša le na njegove izvoljene, ki vanj verjejo in so Kristusovi ter spolnjujejo Vožjo Voljo in hodijo za Kristusom. Kdor je Kristusov, ne more biti od koga drugega ali tretjega. Kdor je njegov, se nikoli ne bo pogubil, kajti Bog Oče je tisti, ki ga drži pokonci in ga izroča svojemu Sinu. Bog Oče je torej tisti, ki izvoli in določi posamezne ljudi, ki jih potem prepusti Sinu, ki jim daje večno življenje. Ko in kogar Bog rešuje, tedaj tega zares odreši, zato pravi prerok Izaija: »Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo delil pravico.« (Izaija 42,3) Poleg kristjanov, za katere mislimo, da so močni, obstajajo tudi taki, ki se imajo morda za šibke in nevredne. Toda v resnici smo vsi nevredni grešniki, tako šibki kot močni, pa tudi oni, ki so nekje v sredini. Brez Boga smo vsi majhni, nemočni in nebogljeni grešniki, ki potrebujemo Boga! Zato je prav, da se poglobimo v besede apostola Pavla, ki pravi: »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki Vanj verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi Milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu.« (Pismo Rimljanom 3,22–24)

   Grešila sta torej tako tisti, ki je šibek, kakor tisti, ki je močan, in posledično oba ostala brez Božje slave. Opravičenja oziroma odrešenja si po naravi nihče ne zasluži. Božja pravičnost je iz milosti, ki se daje po veri v Jezusa Kristusa. Opravičenje pred Bogom je za vse, močne in šibke, zastonjski Božji dar, torej stvar milosti, ne našega prizadevanja. Kdor v veri sprejema to milost, je med izvoljenimi, za katere je Jezus Kristus položil svoje življenje. Tak posluša Gospodov glas in gre za njim. Tak se nikoli ne bo pogubil, ampak bo ob uri smrti ali pa ob drugem Gospodovem prihodu prešel v večno življenje. Na ta način Jezus ni le dober Pastir, ampak tudi zanesljiv Učenik, Vodnik in Odrešenik¨za nas grešne ljudi, po katerem smo vse kar smo in kar imamo po Božji Volji Milostno prejeli.

   Zato Slavimo Boga in se mu nenehno Zahvaljujmo! In molimo, verujmo, delajmo, služimo drug drugemu in živimo kot nas Uči Jezus Kristus! Tudi grešniki se lahko spokorijo in napotijo k Jezusu in prosijo odpuščanja Boga, ki je tisti Ljubeči Oče, ki se vedno veseli povratka izgubljenih in ponižnih ter spokorjenih Otrok v Njegovo Naročje. In kar je za človeka nemogoče, je za Boga vedno vse mogoče, saj je Bog Ljubezen, ki ne mine nikdar!

   Gotquestions et altro

   Odgovori
4. Janez says:

   3. oktobra, 2020 at 14:39

   ALI VELJA ENKRAT ODREŠEN ZA VEDNO ODREŠEN ČLOVEK?
   Ali velja, ko je človek enkrat odrešen, ali je za vedno odrešen? Ko ljudje povabijo Kristusa kot svojega odrešenika in ga spoznajo, so v zvezi, v kateri Bog ponuja in zagotavlja večno varnost. Nešteto citatov Svetega pisma to opisuje in razlaga. Poglejmo nekatere poudarke.
   (a) V pismu Rimljanom 8:30 npr. razlaga, „Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.” Verz nam razlaga, da od trenutka, ko nas je Bog izbral je kot bi bili v njegovi slavi v nebesih. Ko je enkrat oseba opravičena, je njeno odrešenje sigurno, to je varno kot dejstvo, da je že slavljen v nebesih.

   (b) Pavel vpraša dve ključni vprašanji v Rimljanom 8:33-34 „Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje! 34 Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas?” Kdo se bo pritožil nad Božjo izbiro? Nihče, ker je Kristus naš odvetnik. Kdo nas bo obsodil? Nihče, ker je Kristus, tisti, ki je na križu umrl za naše grehe tisti, ki obsoja. Imamo odvetnika in sodnika za našega Odrešenika.

   (c) Verniki so ponovno rojeni (prerojeni), ko začnejo verovati (Janez 3:3, Pismo Titu 3:5). Za kristjana bi izguba odrešenja pomenila, da bi moral biti od-prerojen. Sveto pismo ne daje dokazov, da je novo rojstvo lahko odvzeto. (d) Sveti Duh je stalno prisoten v vseh vernikih (Janez 14:17; Rimljanom 8:9) in krsti vse vernike v Kristusovo telo (1 Korinčanom 12:13). Za vernika bi ne-odrešenje pomenilo ločitev od Kristusovega telesa.

   (e) Janez 3:15 pravi, da kdorkoli veruje v Kristusa bo imel „večno življenje.” Če verjameš v Kristusa danes in ti je podarjeno večno življenje, ampak ga izgubiš jutri, potem nikoli ni bilo večno. Zato, če izgubiš odrešenje, so obljube o večnem življenju v Svetem pismu v zmoti. (f) Za dokončen dokaz, mislim Sveto pismo govori zase, „Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.”Zapomni si, isti Bog, ki te je odrešil, te bo varoval. Ko smo enkrat odrešeni, smo za vedno odrešeni. Naše Odrešenje je za večno varno!

   Hvalimo Boga in ser mu vedno zahvaljujmo, kajti Neskončna je Njegova Ljubezen in Usmiljenje do nas grešnikov.

   Got questions et altro

   Odgovori
5. Janez says:

   3. oktobra, 2020 at 14:28

   Jezusovi Blagri na Gori (Mt 5, 1-12a)

   Ko je tisti čas Jezus zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu.Odprl je usta in jih učil:
   » Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je NEBEŠKO KRALJESTVO.
   Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.
   Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.
   Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.
   Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.
   Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.
   Blagor tistim, ki delajo za Mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.
   Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je NEBEŠKO KRALJESTVO.
   Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Mt 5,1-12a)

   Blagor vam …
   Še vedno mnogi srečneži živimo v dobi materialnega izobilja. Kljub velikim razlikam v premoženju lahko rečemo, da smo bogati, vsekakor smo siti, oblečeni, imamo streho nad glavo, čeprav je veliko bvrezdomcev in revežev brez vsega na svetu. Z reklamnih panojev brezbožnega turbokapitalizma se z nasmejanimi obrazi ponuja najrazličnejše udobje in užitek ter vabilo da tudi mi, tako kot v Ameriki, tekmujemo in hitimo za svojo srečo ali Cach the Cash and Your Luck Now and Be Happy. Biti del te družbe, biti v njej pomemben, biti ‘in’ je geslo večine. Biti bogatejši in delati hitrreje in še več! Izkoristiti vse Priložnpsti! Jezus pa nasprotno blagruje oz. spodbuja k veselju uboge v duhu, žalostne, krotke, lačne in žejne pravice, usmiljene, čiste v srcu, tiste ki delajo za mir in tiste, ki so zaradi pravice preganjani in zasramovani. Skratka blagruje tiste, ki se upirajo vsemu temu, kar družba postavlja na vrh, da bi hoteli materialistišno bogastvo in revne duše polne osamljenisti inn trpljenja. Že samo po sebi je težko razumeti, zakaj bi se lahko človek veselil uboštva, žalosti, lakote in preziranja. Kako naj se poleg tega še odpovemo temu, da bi bili v družbi sprejeti? Molimo k Biogu, da nas razsvetli, da spregledamo in da zapustimo svet Mamona in hudobneža, ki hoče zapeljati ljudi sgtrfan od Bioga in Odcrešenja s krivimi nauki, sebičnostjo, hudobijo in materializmom, kjer ni Božje ČLjubezni in Usmiljenja.

   Kaj je torej Jezusov Nauk v Blagrih na Gori? Na slednje vprašanje odgovorimo lahko potem, ko bomo razumeli, v čem je prednost tega, kar Jezus sprejema kot pravično življenje in blagruje ter v čem je težava bogastva, izobilja, veselja in slave? Zakaj nam Jezus ne privošči veselja nad tem, kar nam ponuja svet? Odgovor je preprost, čeprav nam ne ugaja: tisto, kar nam ponuja ta svet, ne izpolni naših hrepenenj, ker hoćemo vedno več in več in nimamo nikoli dovolj v materialističnem svetu brezbožnosti in egoizma. Kako to? Če smo na začetku ugotovili, da še vedno lahko trdimo, da večina živi v materialnem blagostanju, se lahko vprašamo ali je zato današnja družba tudi družba srečnih ljudi, duhovno zadovoljnih ljudi, ki so v veri v Jezusa polni radosti in upanja? Odgovor nam ponuja nekaj številk: V Sloveniji je vsako leto okrog 600 samomorov, število odvisnikov hitro narašča, tako, da jih je že krepko preko 10.000. Približno vsaka tretja družina se srečuje s problemom alkohola. Ločitev je vedno več, celo več kot 1/3. Slovenci zaradi premajhnega števila otrok kot narod postopno izumiramo in premalo molimo k Bogu in k Nebeški Materi Devici Mariji. Poleg tega pa razviti svet zaradi potrošniške miselnosti grobo izkorišča zemeljska bogastva in onesnažuje zemljo ter uničuje Narasvo, ki smo jo dibili v upravljanje na posodo. Po tej poti bomo uničili sebe in svet in se oddaljili od Boga in Njegove Ljubezni.

   Jezus nas svari: Gorje, če se prepustite bogastvu materialnih dobrin in pozabite na duha, na odnose, na ljubezen, na Sočutje in strpnost, na pomoč in sluđenje ubogim in bolnim, na Jezusovo Odrešenje, na Božjo Voljo, Na Božjo Dobroto in Usmiljenje, na Večnost. Opozarja nas, da bo prepozno, ko bomo začutili lakoto, ki je ne bo mogoče nasititi. Pozno je namreč:
   -ko zaradi hlepenja po dobičku propade družina in je ni več mogoče sestaviti;
   -ko zaradi želje po užitku pohodimo najnežnejšo ljubezen in jo težko obnovimo;
   -ko zaradi videza prikrivamo svoje bolečine in hodimo po svetu nasmejani, v sebi pa nosimo pekel in se vedno težje srečamo sami s seboj ter najdemo notranji mir in srečo;
   -ko zato, da bi ugajali, pohodimo sebe in svoja hrepenenja ter postajamo prazni;
   -ko smo zašli od Boga na stranpota brezbožnega materializma, egoizma in duhovne izpraznjenosti in osamljenosti.

   Zato Jezus blagruje:
   -UBOGE, tiste, ki čutijo, da njihova hrepenenja po lepem, resničnem in dobrem, po tistem, kar je res vredno človeka: ljubezni, odnosih, skupnosti, preprostosti še niso izpolnjena in da jih izpolni lahko samo Bog in hoja za Njim;
   -ŽALOSTNE, ki si vedno priznajo svojo bolečino, rane in greh ter si prizadevajo za resnično srečo, ne za lažne maske in prazne nasmehe;
   -KROTKE, ki kljub preziru prinašajo v svet nekaj topline in nežnosti ter ohranjajo nekaj božjega v vsej naglici;-lačne, tiste, ki v sebi ohranjajo hrepenenje po presežnem in se ne zadovoljijo s trenutnimi nadomestki. Lepo je biti pomemben, a ni vredno pozabiti na moralo, na prijatelje. Lepo je biti bogat, a nivredno zaradi bogastva izgubiti družine, prijateljev. Lepo je biti sit, a še lepše je hrepeneti po Bogu in tistem, kar me nernehno duhovno in sicer presega, po duhovnih idealih, za katerimi vedno stremim in niso nikoli uresničeni; le v Bogu se umiri moje srce;
   -PREZIRANE, ki kljub nasprotni množici ostanejo zvesti svojim idealom in višjim ciljem. Če enačimo lepo življenje z lahkotnim, potem bomo prazni. Ta praznina je boleča rana današnje družbe in Jezus svari pred to praznino. Ni mogoče živeti polno in v globini veselo, če se izogibamo vsemu težkemu. Ne smemo bežati pred naporom, ki ga zahtevajo ideali, pred bolečino, ki jo prinaša vsako prizadevanje za ljubezen, ko spolnjujemo Božjo Voljo, molimo in Verujemo v Jezusa. Ni mogoče biti v globini srečen, če ne sprejmemo tudi teže življenja, kjer je polno preizkušenj in trpljenja. Zato Jezus blagruje tiste, ki se odločijo za pot, ki je drugačna od logike tega sveta; blagruje tiste, ki se odločijo za preprostost, za najgloblja hrepenenja, ki sprejmejo težo življenja in jih ne zmede želja po bogastvu, lepoti, moči in slavi. Pot blagrov je težka, a lepa in polna življenja. Vredna je celo tveganja, da bomo zaradi tega zavrženi in prezirani pri drugih ljudeh, pri čemer nam Jezus govori:

   »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5,4); Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« ( Mt 5,1-12a )

   http://mirenski-grad.si/sites/default/files/4.%20navadna%20nedelja%20-%20leto%20A.pdf; dodane so nekatere manjše lastne dopolnitve

   Ljubimo Boga in svoje bližnje ter hodimo vedno za Jezusom.

   Odgovori
6. Miro says:

   3. oktobra, 2020 at 8:33

   NUJNO JE, DA ZNAMO RAZLOČEVATI DUHOVE; RAZLOČEVATI, ALI NAM NEKA STVAR POMAGA OSTATI V GOSPODU ALI PA NAS OD NJEGA ODDALJUJE!

   Misli papeža Frančiška o razločevanju duhov:

   »’Ostanite v Gospodu’; ta življenjski nasvet Janez ponavlja na skoraj obsesiven način. Apostol pokaže na držo kristjana, ki želi ostati v Gospodu, spoznati, kaj je v srcu. Zato opozarja, naj ne polagamo svoje vere v vsakega duha, ampak duhove preizkušamo. Nujno je, da znamo razločevati duhove; razločevati, ali nam neka stvar pomaga ostati v Gospodu ali pa nas od njega oddaljuje. Naše srce ima vedno želje, hotenja, misli, vprašanje pa je, ali so od Gospoda ali pa nas od njega oddaljujejo. Apostol Janez pa nas spodbuja, da to, kar mislimo in želimo, preizkušamo.

   PREIZKUŠATI JE TREBA, KAJ JE OD GOSPODA IN KAJ NI, DA BI OSTALI V GOSPODU

   ‘Preizkušajte duhove, da bi ugotovili, ali zares prihajajo od Boga, kajti na svet je prišlo veliko lažnih prerokov.’ Zato je nujna čuječnost. Kristjan je moški ali ženska, ki zna bdeti nad svojim srcem. In velikokrat se naše srce, z mnogimi stvarmi, ki pridejo in gredo, zdi kot mestna tržnica: v njem najdeš vse. A treba je preizkušati, kaj je od Gospoda in kaj ni, da bi ostali v Gospodu.

   Kaj je torej kriterij za razumevanje, ali neka stvar prihaja od Kristusa ali pa od antikrista? Sv. Janez ima jasen in preprost odgovor: ‘Vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga; noben duh, ki Jezusa ne priznava pa ni od Boga. To je duh antikrista.’ Da je Beseda prišla v mesu, pomeni, priznati pot Jezusa Kristusa, priznati, da se je on, čeprav je bil Bog, ponižal vse do smrti na križu. To je pot Jezusa Kristusa: ponižnost, čisto ponižanje. Če te neka misel ali želja vodi na to pot ponižnosti, ponižanja, služenja drugim, je od Jezusa. A če te vodi na pot nadutosti, nečimrnosti, ošabnosti, na pot abstraktne misli, potem ni od Jezusa. Pomislimo na Jezusove skušnjave v puščavi. Vsi trije predlogi, ki jih je hudič dal Jezusu, so predlogi, ki so ga hoteli oddaljiti od poti služenja, ponižnosti, ponižanja, ljubezni. Na vse tri skušnjave Jezus odgovori z ‘ne’: ‘Ne, to ni moja pot!’

   POZNAM PRAVI KRITERIJ ZA RAZLOČEVANJE MOJIH MISLI IN ŽELJA?

   Premislimo, kaj je v našem srcu, kaj mislimo in čutimo, kaj želimo, da pretresemo duhove. Ali preizkušam to, kar mislim, kar hočem, kar želim, ali pa vse sprejmem? Velikokrat je naše srce kot cesta, po kateri gre vse. In to je treba preizkušati. Ali vedno izberem stvari, ki prihajajo od Boga? Poznam tiste, ki prihajajo od Boga? Poznam pravi kriterij za razločevanje mojih misli in želja? Ne pozabimo, da je kriterij učlovečenje Besede. Beseda je prišla v mesu: to je Jezus Kristus! Jezus Kristus, ki je postal človek, Bog je postal človek, ponižal se je iz ljubezni, da bi služil vsem nam. Apostol Janez nam daje to milost, da spoznamo, kaj se dogaja v našem srcu, in imamo modrost razločevanja tistega, kar prihaja od Boga, in tistega, kar ne prihaja od Boga.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 7.1.2014, povzeto po: mirenski-grad.si)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Hvala says:

   3. oktobra, 2020 at 7:27

   UNIVERZA V LJUBLJANI-TEOLOŠKA FAKULTETA -ENOVITI MAGISTRSKI ŠTUDIJ
   PROGRAM TEOLOGIJA

   TEOLOGIJA KRIŽA PRI ŠKOFU GREGORIJU ROŽMANU
   MAGISTRSKO DELO

   4.3.8. BOŽJA PREVIDNOST
   ———————————-

   BOG NAŠE TRPLJENJE VIDI IN POZNA. VSAK KRIŽ TEHTA IN PRESODI, DA NI PRETEŽAK ZA NAS. S KRIŽEM DAJE TUDI MILOST DVPJO- ČE POŠLJE TEŽJI KRIŽ, DA VEČJO MILOST. RAZMERJE MED KRIŽEM IN NAŠO MOČJO JE VEDNO TAKŠNO, DA GA MOREMO PRENESTI IN NAM DOSEČI, ZARADI KATEREGA NAM GA POŠLJE. ČE KDAJ KDO POD SVOJIM KRIŽEM OMAGA- JE KRIŽ, KI SI GA JE SAM NALOŽIL- POD KRIŽEM, KI GA BOG NALOŽI NOBEDEN NE OMAGA, KER JE MILOST OB ENEM S KRIŽEM DANA.

   ČE HODIMO PO POTI BOŽJE VOLJE- NALETIMO LE NA TOLIKO TRPLJENJA, KOLIKOR JE NUJNO POTREBNO ZA NAŠE ZVELIČANJE IN ŠE NA POTREBNO MILOST. ČE PA HODIMO POTA GREHOV, TOREJ PROTI BOŽJI VOLJI, NAJDEMO TEŽJE KRIŽE, PRETEŽKE ZA NAŠE MOČI, MILOSTI PA NA POTIH GREHA NI- TAM PRETI POD PRETEŽKIM KRIŽEM OBUP NE PA ZVELIČANJE, “MOJ JAREM JE SLADAK IN MOJE BREME LAHKO (Mt 11,30), TRDI JEZUS .
   JEZUSOVO BREME JE TO, KAR BOŽJA VOLJA ZAHTEVA VSAK TRENUTEK.

   Odlomek iz Rožmanove pridige, (vse lahko preberete v priloženem gradivu); pove takole: NAJPREJ MORAMO SVOJO SVOBODNO VOLJO POPOLNOMA BOGU DAROVATI IN JO ČIM HITREJE BOŽJI VOLJI PRILAGODITI; NAJPREJ MORAMO BOGU V VSEM IN BREZPOGOJNO ZAUPATI IN MU SVOJE ŽIVLJENJE Z VSEMI TELESNIMI IN DUŠEVNIMI SILAMI DATI NA RAZPOLAGO, NE DA BI MU STAVILI KAKŠNE ZAHTEVE- TEDAJ BOMO ŠELE IZ LASTNEGA DOŽIVETJA SPOZNALI, DA JE BOG NEIZMERNO DOBER OČE, KI NAS LJUBI, KI NAS ČAKA Z ODPRTIMI ROKAMI- TEDAJ NAM UMRETI VEČ NE BO TAKO TEŽKO………………

   https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?lang=slv&id=73218

   Odgovori
8. Hvala says:

   3. oktobra, 2020 at 6:09

   MISLI

   Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne razume. To se kaže v tisoč stvareh.

   Ne čudite se, ko vidite, da preprosti in ponižni ljudje verujejo, ne da bi razumsko razglabljali. Bog jim vliva ljubezen do sebe… On nagiblje njih srce, da verujejo.

   Brez Jezusa Kristusa ne vemo, ne kaj je naše življenje, ne kaj je naša smrt, ne kaj je Bog, ne kaj smo sami (zbira, Marko Čuk-Ognjišče).

   Odgovori
9. Miro says:

   2. oktobra, 2020 at 20:47

   POSLUŠAJMO, KAJ NAM SPOROČA BOŽJA BESEDA IN ŽIVIMO V SKLADU Z NJO!

   Priporočimo se Svetemu Duhu:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Tudi iz vaših vrst bodo vstali možje, ki bodo s svojimi krivimi nauki potegnili učence za sabo. (Apd 20,30)

   Opominjam pa vas, bratje, varujte se tistih, ki delajo razprtije in pohujšujejo v nasprotju z naukom, v katerem ste bili poučeni: izogibajte se jih! (Rim 16,17)

   Odrekli smo se skrivnim, sramotnim delom, ki bi se jih morali sramovati. Ne ravnamo zvijačno, tudi ne pačimo Božje besede, marveč se z razodevanjem resnice pred Bogom priporočamo vsaki človeški vesti. (2 Kor 4,2)

   Če namreč pride kdo in oznanja drugega Jezusa, ki ga mi nismo oznanili, ali če prejmete drugega Duha, ki ga niste prejeli, ali drug evangelij, ki ga niste sprejeli, kar voljno prenašate. (2 Kor 11,4)

   Čudim se, da se od tistega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro obračate k nekemu drugemu evangeliju, ki pa ni drug evangelij, pač pa so nekateri, ki vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo. (Gal 1,6-7)

   Sicer pa so se tam vrinili lažni bratje, da bi prežali na našo svobodo, ki jo imamo v Kristusu Jezusu, in da bi nas usužnjili. Vendar se jim nismo uklonili niti za trenutek, da bi med vami obstala resnica evangelija. (Gal 2,4-5)

   V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa vam naročamo, bratje, da se ogibate vsakega brata, ki živi neredno in ne po izročilu, ki so ga prejeli od nas. (2 Tes 3,6)

   Nekateri so se od tega oddaljili in zašli v besedičenje. Hočejo biti učitelji postave, pa sploh ne razumejo ne tega, kar govorijo, ne tega, kar tako vneto zagovarjajo. (1 Tim 1,6-7)

   Izbor iz knjige: Zakladi Svetega pisma

   Zahvalimo se v molitvi za vse, kar nam razodeva Božja beseda!

   Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Hvala says:

    2. oktobra, 2020 at 20:26

    KAJ SEM: GOBA ALI HRAST?

    Čakanje je najtežji del krščanskega življenja. Ko je Jezus
    odšel v nebesa, je učencem
    naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo
    na Očetovo obljubo, na izlitje
    Svetega Duha (Apd 1,4). Večkrat se vprašam: »Gospod, kaj
    naj počnem, medtem ko
    čakam?« Čakanje zahteva
    potrpežljivo zaupanje v Boga.
    Čakanje pomeni, da računam
    na Božji čas. Čakanje pomeni,
    da verjamem, da ima Bog vse
    pod nadzorom. Čakanje pomeni, da nisem za vse odgovorna
    jaz. Čakanje me spomni, da
    nisem Bog.
    Nihče ne želi čakati. Na cesti
    se izognemo čakanju v dolgih
    vrstah tako, da iščemo druge
    poti. V nakupovalnih središčih
    gledamo, pri kateri blagajni je
    najmanjša gneča. Protestiramo
    proti dolgim čakalnim vrstam za
    pregled pri zdravniku. Težko
    čakamo na izvid o potrjeni diagnozi bolezni. Neučakani smo,
    preden izvemo za rezultat izpita.
    Gospod Bog uporablja čakanje
    kot proces, ker hoče, da postanemo to, kar želi narediti iz nas.
    Medtem ko čakamo, je bolj
    pomembno, kaj se dogaja v
    nas, kot pa kaj se dogaja zunaj
    nas. Bolj pomembno je, kaj Bog
    počne v nas, kot pa to, kar
    čakamo. Svetopisemsko čakanje ni pasivno čakanje. Kmetovalec čaka na žetev célo sezono aktivno. Med čakanjem izkazujemo svojo zrelost in disciplino. Vsako čakanje izraža potrpežljivo zaupanje. S čakanjem
    priznavamo Božjo suverenost:
    da ima Bog vse pod nadzorom
    in da je Božji čas najboljši čas.
    Živimo v svetu, kjer se mora
    vse zgoditi urgentno in na
    instant način, Sveto pismo pa
    uči drugače: »Upam v Gospoda, moja duša upa, čakam na
    njegovo besedo, moja duša
    čaka na Gospoda bolj kakor
    stražarji na jutro, stražarji na
    jutro.« (Ps 130,5-6) Gre za slikovit in poetičen psalmistov
    opis čakanja na Gospoda.
    Beseda »čakanje« se celo
    ponavlja, s čimer je poudarjeno
    hrepenenje in pričakovanje.
    Ali
    veste, česa se vsak stražar
    ponoči najbolj veseli? Jutra.
    Kajti noči so zanj dolge kot večnost.
    Včasih se sprašujem, kaj naj
    počnem, medtem ko čakam. Ko
    čakam na Gospoda, moram
    ravnati tako kot stražarji, ki
    čakajo na jutro. Nekoč so mesta varovali nočni stražarji. Budno so oprezali za sovražniki in
    tatovi. Komaj so čakali, da vzide sonce, da se njihovo odgovorno delo konča. Nadzorovali
    so okolico, niso pa mogli nadzorovati sonca, ker to ni v njihovi moči. Stražarji niso mogli
    pospešiti nastanka jutranje zore
    novega dne.
    Krščansko sporočilo je sporočilo upanja. Življenje je polno
    čakanja, toda Bog nas nikoli ne
    razočara. Vsi smo v čakalnici.
    Čakanje na Boga ni izguba
    časa. Blagor človeku, ki čaka
    na Gospoda. Čakanje na Boga
    povečuje mojo moč, zato je
    dobro mirno čakati na Gospodovo rešitev (Žal 3,26), saj
    »tisti, ki zaupajo v Gospoda,
    obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne
    opešajo, hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,31)

    Moje obnašanje v času čakanja
    je odvisno od tega, kaj hočem
    postati – ali hočem biti goba ali
    hrast. Goba zraste hitro, čez
    noč, a tudi hitro izgine in je ni
    več. Hrast pa raste počasi in
    vztrajno: dolga leta je treba
    čakati, da zraste, a sčasoma
    postane mogočno in močno
    drevo, ki kljubuje viharjem. Bog
    želi, da smo kakor hrasti, ki jih
    je zasadil Gospod (4 Mz 24,6).
    Prevod: uredništvo
    Vir: medmrežje

    Odgovori