Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   9. oktobra, 2020 at 10:16

   ALI NAS BOG KAZNUJE, KO GREŠIMO IN GA ŽALIMO? NE BOG NAS VZGAJA! HOČE, DA SE SPREOBRNEMO!
   Za vse Odkupljene samo po Božji Milosti, samo po Veri samo v Jezusa Kristusa Učenika in Odrešenika je bila vsa krivda za greh – pretekli, sedanji in prihodnji – že kaznovana s smrtjo Jezusa na križu na Golgoti. Zato kristjani ne bodo nikoli kaznovani za greh, ker je Kristus v celoti trpel za naše grehe (Pismo Rimljanom 8,1–4). S svojo kazensko nadomestno smrtjo se je Kristus spokoril za krivdo za greh (jo odstranil, odvzel, nas Odrešil) za vse, ki verujejo vanj (Prvo Janezovo pismo 4,10). Zato je bila Božja pravična jeza nad našim grehom pomirjena (zadovoljena) (Pismo Rimljanom 3,21-26; Pismo Hebrejcem 2,17). Kristusova žrtev spremeni Božje stanje iz tega, da je bil proti nam, v to, da je za nas. Obnovljeni smo v Božjo naklonjenost, ker je bil problem, naš dolg za greh, odstranjen (Pismo Rimljanom 5,9-10). Poleg tega pa, ker je Kristus pripisal svojo pravičnost vernikom, smo po položaju vedno v stanju milosti pred Bogom. Smo nepreklicno opravičeni pred Bogom, ker je bila kazen za naš greh, smrt, popolnoma zadovoljena s Kristusovo smrtjo za nas (Drugo pismo Korinčanom 5,17-21; Pismo Kološanom 3,21-23). Nikoli ne bomo kaznovani zanj, ker je bil greh izvoljencev že sojen in obsojen na križu in nas je Jezus Odrešil. Vendar BOG VZGAJA SVOJE UPORNE IN GREŠNE OTROKE, ko grešijo in so v zmoti, tako kot bi jih moral vsak dobri in Ljubeči ter Skrbni Oče. Kristjani niso kaznovani za grehe, ki jih storijo, saj nas Bog nenehno Ljubi tudi takrat, ko grešimo in ga žalimo. Pač pa nas Bog Ljubeče in Skrbno vzgaja, da bi nas poboljšal in posvetil, nas spet napotil na Pot ki vodi k Jezusu Kristusu, ki je Pot, Resnica in Življenje ter naše Odrešenje. Gre torej za Božjo Vzgojo, ki je v tem, da se discipliniramo in poboljšamo in ne za to, da kristjani prejmemo Božjo kazen za naše grehe in žalitve Boga.

   Če zanemarjamo redna sredstva milosti (zasebno in skupno preučevanje Svetega pisma, razlaganje Evangelijev, pridiganje, čaščenje, molitev, bogoslužje in Gospodovo večerjo, spoved Bogu, spokoritev, Sveto Evharistijo, odpuščanje grehov) za posvečevanje (postopno rast v naši praktični svetosti z Božjo Milostjo in Pomočjo), to neizogibno vodi v vztrajanje v grešnem obnašanju. Brez Boga ne moremo stpriti nič. V takih primerih Bog vedno vzgaja svoje otroke na različne načine. Če jih ne bi, ne bi bil ljubeč Oče, ki nas hoče odvrniti od greha in da se Vrnemo kot Grešni Otroci nazaj k Njemu, ki nas vedno čaka in se vedno razveseli vsakogar, kii se vrne nazaj k Njemu!. Tako kot dobri starši vzgajajo svoje otroke za njihovo dobro, tako naš Nebeški Oče ljubeče popravlja svoje otroke v njihovo korist (Pismo Hebrejcem 12,7–11). Torej Bog z vzgojo milostno odvrne svoje otroke od uporništva in greha v poslušnost Bogu, naše poboljšanje in bogaboječnost. Kot je rekel kralj David v Psalmu 32, nas Bog ljubeče pripelje k temu, da priznamo svoje grehe in se jih pokesamo, česar brez božanske vzgoje (discipliniranja) ne bi storili in bi vztrajali na grešni poti. Tako je vzgoja odrešujoča, očiščujoča in obnavljajoča, kajti Bog nas Ljubi in je do nas Usmiljen. Božanska vzgoja je Božji katalizator za našo rast v pobožnem in bogaboječem življenju. Bolj ko poznamo Boga, bolj razumemo njegovo željo po naši praktični svetosti v skladu s Kristusovo podobo in kako daleč smo od doseganja njegovega merila. Božanska vzgoja je Božji proces, ko nas Bog kot Dober in Ljubeč starš postopoma pripelje do podobnosti s Kristusom (Pismo Rimljanom 8,28–30; Drugo pismo Korinčanom 3,18; Pismo Kološanom 3,1–10). Božja Vzgoja je zato nekaj dobrega za nas grešne in uporne ljudi, da na Bog disciplinira, če se ne poboljšamo!

   Krščansko življenje je lahko polno lepega doživetja ko živimo Bogu po Volji in Spolnjujemo Božjo Voljo, ko molimo in poslušamo in beremo Božjo Besedo in Sveto pismo, obenem pa je tudi nenehen boj proti grehu, ki prebiva v nas, dokler ostajamo na zemlji (Pismo Rimljanom 7,14–25). Ker je naše meso slabotno, pogosto zapademo v žalosten greh, saj nas hudobec skuša. Zato moramo pričakovati Božjo vzgojo za svojo neposlušnost, ko grešimo, ker je njegova želja, da bi bili posvečeni in ločeni od greha (Prvo pismo Tesaloničanom 4,3; Prvo Petrovo pismo 1,13–16). Naravne posledice greha bi nas prav tako morale odvrniti od greha. Na primer, če vernik nekaj ukrade, ga bo Bog discipliniral, tako da ga bo pripeljal k priznanju in kesanju za greh kraje; tako bo obnovil občestvo med seboj in tatom, ki se je pokesal. Vendar s tem družbene posledice tatvine niso odstranjene in so lahko hude, njihova posledica so lahko globe ali celo zapor, kar škoduje našemu pričevanju za Kristusa. To so naravne posledice greha, ki jih je treba prenesti, če se jim ne izognemo s poslušnostjo. Bog tako zelo ljubi svoje otroke, da deluje celo skozi te posledice, da nas očisti za naše posvečenje (Pismo Rimljanom 12,1–2).

   Bog nam hoče le vse Dobro in Najboljše! Ljubimo Boga in se mu vedno zahvaljujmo, ker je Dober in Usmiljen do vseh ljudi, tako vernih kot nevernih tudi takrat, ko grešimo in žalimo Božjo Ljubezen. Pri Bogu je vse mogoče in Njegova Vrata so za Njegove Otroke vedno Odprta. Čaka nas, da pridemo k Njemu Nazaj, da se pokesamo, spovemo, spokorimo ter poboljšamo! Sicer pa nas kot pravičen in ljubeč Starš disciplinira in opozori z Božjo Vzgojo, da se moramo poboljšati! Za spodbudo raje molimo in prosimo Boga Milosti, da bomo podobni Jezusu in spolnjevali Božjo Voljo! Veliko je dobrih zgledov pravičnega življenja vernikov, apostolov, misijonarjev, svetnikov in Jezusa Kristusa, ki naj nas spodbujajo, da bomo živeli kot Jezus po Evangeliju, Bogu v Čast in Veselje, nam pa v naše Zveličanje! Molimo Boga, da pride k nam Božje kraljestvo Ljubezni in Miru!

   Gotquestions, lastni doprinos et altro

   Odgovori
2. Miro says:

   8. oktobra, 2020 at 17:50

   V ŽIVLJENJU POSNEMAJMO MARIJINO SKROMNOST – ŽIVIMO V NJENEM DUHU, KI JE TESNO ZEDINJEN S SVETIM DUHOM!

   Rotim vas, otročiči, če ljubite Marijo,
   posnemajte njeno skromnost; če si prizadevate,
   da bi ji ugajali, posnemajte to krepost. Nič
   človeku tako zelo ne pristoji in kristjanu se nič
   tako zelo ne prilega. (sv. Bernard)

   V molitvi rožnega venca se priporočimo Preblaženi Devici Mariji, da bi nam pri Bogu izprosila duha skromnosti. Ta človekovo srce pripravlja za prejem Božjih milosti in darov. Kot jasno izhaja iz Evangelija, nauka sv. Bernarda, drugih svetnikov, Cerkve … vedno z notranjimi očmi zrimo na veličasten zgled Marijine skromnosti pred neizmernim Božjim veličastvom in živimo v Njenem duhu, ki je tesno zedinjen s Svetim Duhom!

   Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!
   Sv. Bernard, prosi za nas!
   Vsi svetniki in svetnice, prosite za nas!

   Odgovori
3. Janez says:

   8. oktobra, 2020 at 17:10

   CHIARA LUBICH: POSKUSIMO LJUBITI
   »Poskusimo ljubiti.
   En dan, ki smo ga preživeli tako, je vreden celo življenje. /…/
   Bog bo z nami, ker je s tistimi, ki ljubijo. /…/
   Včasih bomo morali popustiti, bomo v skušnjavi, da izgubimo pogum, a ne odnehajmo. /…/
   Nikakor! Pogum! Bog nam daje milost. Vedno začnimo znova.
   Če bomo vztrajali, bomo videli, kako se svet okoli nas počasi spreminja.
   Razumeli bomo, da Evangelij prinaša najbolj privlačno življenje, prižiga luč v svetu,
   daje okus našemu bivanju, ima v sebi kal rešitve za vse probleme.
   In ne bomo imeli miru, dokler naše izredne izkušnje ne bomo razodeli drugim: prijateljem,
   ki nas lahko razumejo, sorodnikom, vsem, za katere bomo čutili,
   da naj jim to povemo. In znova se bo rodilo upanje.« Amen.

   Chiara Lubich * 22. januarja leta 1920, Trento, † 14. marec 2008, Rim
   “Pesem Božje ljubezni, Bogu, ki je Ljubezen”
   Sredi vojne vihre je mlada učiteljica Silvia Lubich s prijateljicami v zaklonišču prebirala evangelij. “Spominjamo se, da je bila ena prvih strani iz evangelija, ki smo jo brale, Jezusova oporoka,” je zapisala. “Počasi smo prehajale od besede do besede in se je vsaka razsvetlila. In bilo je – sedaj to razumemo – kakor bi kdo govoril: ‘Glej, v šoli se moraš naučiti veliko stvari, toda povzetek je tole, tole in tole: Posveti jih v resnici… da bi bili vsi eno… imeli boste polnost veselja… boste eno, kakor sem jaz eno z Očetom… itd.’ Zdelo se nam je, da oporoka povzema ves evangelij.” Ob tako poglobljenem branju evangelija se je v njih utrjevalo prepričanje: “Če bi se zgodilo nemogoče in bi bili uničeni vsi evangeliji (knjige) na zemlji, bi rade živele tako, da bi lahko ljudje v nekem smislu ponovno napisali evangelij, ko bi gledali naše življenje.” Kardinal Tarcisio Bertone je v nagovoru pri pogrebu dejal: “Življenje – to res lahko rečemo – Chiare Lubich je dejansko pesem Božji ljubezni, Bogu, ki je Ljubezen.” “Ko se je v Trentu začela (Božja) pustolovščina, nisem imela nobenega programa, nisem slutila ničesar. Zamisel o gibanju je bila v Bogu, načrt v nebesih.” Trento na severu Italije je njeno rojstno mesto. Rodila se je 22. januarja 1920 kot druga od štirih otrok. Pri krstu je dobila ime Silvia. Ko je pri osemnajstih letih z odliko končala srednjo šolo, je želela iti študirat na katoliško univerzo v Milanu, a ni bilo denarja. Zaposlila se je kot učiteljica. Njeno življenje je preoblikovalo romanje v Loreto leta 1939. Istega leta je vstopila v tretji red sv. Frančiška in si privzela ime Chiara (Klara), s katerim bo zaslovela po vsem svetu. Prelomen datum njenega življenja je bil 7. december 1943, ko je odgovorila na Božji klic: “Daruj se vsa meni!” Po njenih stopinjah je šlo nekaj prijateljic. Med bombnimi napadi na Trento so v zaklonišču ob sije sveč prebirale evangelij in jih je, kot smo že zvedeli, prevzela Jezusova oporoka. Nekoč jih je neki duhovnik vprašal: “Ali veste, kdaj je Jezus najbolj trpel?” Odgovorile so, da takrat, ko je Oljski gori krvavi pot potil, on pa je dejal: “Ne, Jezus je najbolj trpel takrat, ko je na križu zaklical: ‘Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?'” Chiara je prijateljicam rekla: Če je bila Jezusova največja bolečina tedaj, ko se je čutil zapuščenega od svojega Očeta, mu bomo sledile takemu: zapuščenemu Jezusu.” To bo ena od stalnic duhovnosti porajajočega se gibanja fokolarov. Njihovo sobivanje ob Jezusu je posnetek nazareške hišice, imenuje pa se “fokolar” (ognjišče), kraj, kjer ogenj ljubezni greje srca in razsvetljuje razum. Ta ljubezen ustvarja in ohranja edinost. Druga stanlnica Gibanja fokolarov je “beseda življenja”. Chiara razlaga: “Izbrale smo stavek iz evangelija, ga meditirale, napravile smo razlago (to nam je moral potrditi nekdo, ki je predstavljal Cerkev), nato smo ga živele.”

   Na škofijski ravni je gibanje že leta 1947 potrdil nadškof v Trentu, ki je dejal: “Tu je Božji prst.” Leta 1962 je papež Janez XXIII. gibanje priznal pod imenom Marijino delo. Pred drugim vatikanskim koncilom, med njim in po njem je Chiara Lubich navezovala ekumenske stike s predstavniki drugih krščanskih Cerkve; leta 1967 se je v Carigradu srečala s pravoslavnim ekumenskim patriarhom Atenagorom I. Leta 1977 je v Londonu prejela nagrado Templeton “za napredek vere”. Ta dogodek je nekako začetek dialoga z drugimi verstvi. Marijino delo ali Gibanje fokolarov se je širilo po vsem, prodrlo je tudi na Vzhod skozi “železno zaveso”. Leta 1990 je Papeški svet za laike odobril statute Marijinega dela ali Gibanja fokolarov. Chiara Lubich je veliko potovala po vsem svetu kot glasnica evangeljskega miru, dialoga in sodelovanja. Na prvem mednarodnem srečanju cerkvenih gibanj in novih skupnosti na Trgu sv. Petra v Rimu na binkošti leta 1998 se je pred papežem Janezom Pavlom II. obvezala, da si bo prizadevala za občestvo med gibanji. Aprila 1999 je na povabilo Slovenske škofovske konference obiskala Ljubljano: nagovorila je poslance v slovenskem parlamentu in množico vernikov v cerkvi sv. Jožefa, kjer ji je nadškof Franc Rode izročil Odličje sv. Cirila in Metoda. Vesoljni svet je “obšla” tudi s svojimi spisi – v slovenskem prevodu imamo kar 40 njenih knjig. Po daljši bolezni je odšla v naročje Večne Ljubezni 14. marca 2008.

   ČUK, Silvester. Chiara Lubich. (Pričevanje). Ognjišče, 2008.

   Odgovori
4. Janez says:

   8. oktobra, 2020 at 16:56

   ODLIKA KRISTJANA JE PONIŽNOST
   Celotno krščanstvo je učenje ponižnosti. Ponižnost pomeni odvisnost od Boga (Avguštin iz Hipona). Za Boga je boljši tisti človek, ki je grešil, a se je za svoje grehe pokesal, kot tisti, ki ni grešil, a misli, da je pravičen. Odrešenje ni odvisno od tega, ali sem grešen ali ne, ampak od Božje milosti. Kdor ni ponižen, se ne more rešiti, ker človeški napuh odklanja potrebo po Bogu (Jean Kalvin). Brez ponižnosti ni svetosti. Ponižnost prizna svoje napake, zmote, strahove, dvome in ranljivost. Ponižen človek prosi za pomoč, ko jo potrebuje, in za odpuščanje, ko uvidi svoje stanje. »Krona kristjana je ponižnost.« (M. Luther) Težko je biti ponižen. Težko je priznati, da se motim. Težko je, če se kdo ne strinja z mojim prepričanjem in to smatram kot osebni napad. Težko se je družiti z ljudmi, ki mi ne odobravajo; počutim se manjvreden. Tako in tako nas stalno bombardirajo: Nisi dovolj dober, uspešen, bogat, vitek, čeden, zdrav, inteligenten, ustrezen, sposoben, popoln … Ni čudno, da se počutimo kot žrtev.

   Bog je najbolj ponižna oseba, zaradi česar je največji in neminljivi. Bog Stvarnik je toliko ponižen, da skrbi za najmanjše stvarstvo; za ptice neba, lilije na polju, za grešnike, za vso floro in favno, za vso živo in neživp prirodo in ljudi, za vse Stvarstvo … Tako je zapisano v Evangeliju po Mateju (Mt 6,26-30). Božjo ponižnost vidimo v Jezusovem učlovečenju in križanju. Vidimo jo v Jezusovem umivanju učenčevih nog (Jn 13,14). Ponižnost nas naredi podobne Kristusu. Ponižnost je mati vseh vrlin, napuh pa vzrok vseh grehov. Izak Sirski je bil tako ponižen, da je rekel: »Raje privolim, da me vsak dan stokrat vržejo v vročo peč, kot da bi živel neodvisno od Boga.« Potem je dodal: »Človek je ustvarjen tako, da veruje v Boga. Ne verjeti vanj je sprevrženost ošabne človeške narave in je vzrok vsega zla.« Biti ponižen pomeni biti odvisen od Boga, tako kot je otrok odvisen od očeta. Zato je Jezus rekel: »Kdor se poniža kot otrok, bo naj-večji v nebeškem kraljestvu« (Mt 18,4). Spomnimo se babilonskega stolpa, ki ga je gradila človeška aroganca, a ga je Bog sesul v prah (1 Mz 11,4). Nekje piše naslednje: »Ponižnost je čudna reč; v trenutku, ko pomisliš, da jo imaš, jo izgubiš.« Mnogi žvrgolijo in razlagajo, kako so skromni in ponižni, a obnašajo se, kot da so središče vesolja. Kaj je krščanska ponižnost? Ponižnost ni nasprotje ošabnosti, kot to običajno tolmačimo. Ponižnost je odvisnost od Boga: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« (Lk 18,13) Ponižnost ni v tem, da se imamo za ničvredne, ali da se dovolimo izkoriščati, zatirati in tlačiti. Ponižnost ni degradacija človeka. Ponižnost ni, da smo tihi, neopazni, poslušni, plašni, mirni, svetniški, nežni, blagi, pasivni in nezgovorni ter neprepoznavni v družbi. Jezus Kristus je bil ponižen, pa tega ni počel, ker je marsikaj povedal apostolom, ljudem in farizejem. Ne gre za temperament, niti za karakter (značaj), niti za moralnost. Poznamo veliko ljudi, ki so navidezno ponižni, a kaj ko zaupajo vase in v svojo človeško vsemogočno pravičnost, druge pa farizejsko precejajo in zaničujejo. Ponižnost je duhovna in srčna vrlina. Je krepost notranjega človeka, človeškega srca in duha.

   Ponižnost ne spodkopava ambicioznosti, znanja, napredka, inteligence, razuma, bogastva, uspeha, talentov, darov. Ponižnost ne pomeni biti ljudem predpražnik. Ne pomeni odreči se svojih pravic, klečeplaziti in se dovoliti trpinčiti in poniževati ter dovoliti da nas mogočniki in občastniki razvrednotijo kot človeka. Ponižnost ne pomeni biti nesamozavesten. Ponižnost ne označuje pokornosti in suženjstva ljudem. Ponižnost ni znak šibkosti, ampak duhovne veličine človeka ter etike in morale in globoke Vere v Boga. Jezus je presenetil, ko je med učence postavil otroka in rekel: »Kdor se poniža kot otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu.« (Mt 18,4) Otrok je postal Jezusovo učno sredstvo, impresivno zna-menje. Z otrokom je Jezus pokazal in izrazil veličino ponižnosti. »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« (Mt 18,3) Z otrokom jih je opozoril, da gredo v napačno smer, stran od nebeškega kr-ljestva. Krepost ponižnosti je izrazil z otrokovo odvisnostjo in iskrenostjo brez sprenevedanja. Célo življenje se borimo proti odvisnosti in hočemo biti neodvisni. Hočemo biti tudi pošteni in pravični. Največja težava starosti ali bolezni je, da se nismo pripravljeni soočiti s tem, da smo odvisni od drugih, pa tudi naša občasna neiskrenost. Nočemo si priznati, da potrebujemo pomoč drugih, da nas oblačijo, hranijo, umivajo in za nas skrbijo. Otrok je popolnoma odvisen od staršev. Prava ponižnost pomeni iskrenp in goreče sprejeti dejstvo, da smo odvisni od Boga. Slavnega ameriškega pianista, skladatelja in dirigenta Leonarda Bernsteina so vprašali, katere glasbenike dobi najtežje za igranje v simfoničnem orkestru. Odgovoril je: »Tiste, ki igrajo note druge violine, druge flavte, drugega roga …, kajti vsi hočejo igrati prvo violino, prvo flavto, prvi rog.« Ljudje imamo o sebi visoko mnenje in v nas tiči rivalstvo in želja po vladanju in biti prvi in najboljši. Ponižnost je stanje duše, ko prepoznavamo svojo odvisnost od Boga; svojo šibkost in nečistost. Bog počiva v dušah ponižnih (Izak Sirski).

   Avguštin Izpovedi 10,27
   »Pozno sem Te vzljubil. Pozno sem Te vzljubil, o Lepota, večno davna, večno nova! Pozno sem Te vzljubil!Glej, ti si bil znotraj in jaz zunaj, sem Te iskal in se metal v brezoblično in nelepo, pred lepoto vsega, kar si ustvaril.Bil si z mano in nisem bil s Teboj … Drža-le so me daleč od Tebe stvari, ki niso ob-stajale v tebi.Jokal si, jokal za menoj in razbil mojo glu-hoto. Sijal si, sijal in Tvoja Svetloba je pregnala mojo slepoto. Dehtel je Tvoj vonj in srkal sem tvoj vonj, vzdihoval po Tebi in po Tebi koprnel. Okusil sem Te in sedaj sem lačen in žejen po Tebi. Dotaknil si se me in gorim in hrepenim po Tvojem Miru!«

   Avguštin iz Hipona (354-430) je bil cerkveni oče, teolog, filozof in pisec.

   Prof. dr. Danijel Brkič, pastor Evangeljske Cerkve v Novem mestu in profesor evangeličanske teologije v Zagrebu

   Božja Ljubezen vate zaupamo.
   Božje Usmiljenje vate zaupamo.
   Božja Dobrota vate zaupamo.
   Amen.

   Odgovori
5. Miro says:

   8. oktobra, 2020 at 12:30

   SLEDIMO ZGLEDU PREBLAŽENE DEVICE, KI JE BILA V VSEM POSLUŠNA BOŽJI BESEDI – POSLUŠNOST ZA KRISTJANA POMENI POT SVETOSTI!

   BOŽJA BESEDA:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+1%2C+26-37&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,38)

   Marija je podoba vsakega vernika in celotne Cerkve. Kar se je zgodilo njej, se mora zgoditi vsakomur in vsem. Ta »da« človeka, ki sprejme in rodi Besedo, v kateri ima vse svoj začetek, je cilj stvarstva … Marija reče sebi služabnica zato, ker je povsem pripravljena ubogati, pustiti prostor Besedi, ji pustiti živeti in rasti v njej, dokler ji ne napolni vsega življenja (odlomek iz komentarja p. Silvana Faustija, Skupnost bere Lukov evangelij).

   Molimo, da bi po veličastnem zgledu Preblažene Device Marije tudi mi sprejeli Gospodovo besedo in živeli v njeni moči; pogumno recimo: »Da« Božji volji!

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Janez says:

   8. oktobra, 2020 at 10:12

   Aleteia: Ali se na kritiko običajno preburno odzovete? Odkrijte način, kako bolje sprejemati pripombe o svojem ravnanju!
   V življenju nas nedobrodošle pripombe drugih ljudi lahko nepričakovano iztirijo. Če smo posebej utrujeni ali se glede česa ne strinjamo, ali pa če je pripomba povsem neprimerna, lahko pri nas sproži buren odziv, ki zna biti precej boleč. Toda morda je krivo le to, da vas kritične pripombe prehitro razburijo, in če je tako, se pri naslednjem burnem odzivu natančno opazujte in poiščite vzroke za svojo preobčutljivost. Povsem običajno je, da nas neprijetna ali celo zbadljiva pripomba spravi v slabo voljo. Toda če zaradi nje nemudoma postanemo napadalni, ali ni to znamenje, da sta naš “radar in zvočnik” za kar koli, kar že od daleč namiguje na pomanjkanje spoštovanja ali razumevanja, umerjena previsoko? Morda se zdi, da vas teži odprta rana, ki je občutljiva na vsako najmanjše namigovanje vaših najbližjih. Od kod bi torej lahko izvirala ta sposobnost, da nas nekaj tako zlahka in tako globoko rani?

   Naučite se ohraniti mirno kri s pomočjo preučevanja samega sebe
   Poskusite s preprosto samoanalizo, toda naj vas ne skrbi, če se boste pri tem vrnili v svoje najzgodnejše otroštvo. Vprašajte se, recimo, ali imate zadostno mero samozavesti, ali niste povsem prepričani, da ste ljubljeni, ali se vam zdi, da niste pomembni, ali prezirate pomanjkanje spoštovanja in prostaškost, in podobno. Kakor koli bo to na vas delovalo, ozavestiti morate svoje nagnjenje, da vas neprijetne besede tako prizadenejo. Ko se to zgodi, drugim omogočite, da imajo nad vami moč: moč, da vas vznemirijo, razburkajo vaš mir in ljubezen. Zato se naučite ohraniti mirno kri, s čimer lahko pogosto povsem razorožite osebo, ki vas je prizadela. S tem ne boste le pomirili položaja – zdaj boste vi tisti, ki imate nadzor nad dogajanjem. Če boste kdaj poskusili udejanjiti to razorožujočo umirjenost, boste pri takšnem ravnanju zagotovo vztrajali.

   Pri obvladovanju vašega odziva vam lahko pomaga tudi razumevanje nasprotne osebe, ne da bi jo prehitro sodili. Pogosto nam besede uidejo prehitro, preden lahko o njih temeljito premislimo. Kolikokrat se je že zgodilo, da se je sozakonec ali naš najstnik, ki je imel ravno slab dan, ob prihodu domov znesel nad prvim človekom, na katerega je naletel? Po tistem običajno hitro priznajo, da svojih besed niso mislili resno, in so se, četudi na svoj neroden način, pripravljeni opravičiti. Po drugi strani pa, če se to dogaja pogosteje, lahko malce globlje raziščete, zakaj se vaš napadalec pritožuje. Vprašajte se: “Ali ima kakšen utemeljen razlog, da me tako pogosto kritizira?” Pri obvladovanju vašega odziva vam lahko pomaga tudi razumevanje nasprotne osebe, ne da bi jo prehitro sodili. Pogosto nam besede uidejo prehitro, preden lahko o njih temeljito premislimo. Kolikokrat se je že zgodilo, da se je sozakonec ali naš najstnik, ki je imel ravno slab dan, ob prihodu domov znesel nad prvim človekom, na katerega je naletel? Po tistem običajno hitro priznajo, da svojih besed niso mislili resno, in so se, četudi na svoj neroden način, pripravljeni opravičiti. Po drugi strani pa, če se to dogaja pogosteje, lahko malce globlje raziščete, zakaj se vaš napadalec pritožuje. Vprašajte se: “Ali ima kakšen utemeljen razlog, da me tako pogosto kritizira?”

   Na družinske pripombe se odzivajte na pravi način
   V družini obstaja način, kako te nesrečne rane zatreti že v kali. Zakonca se lahko jasno dogovorita ali dogovor celo pisno potrdita, recimo: “Draga moja/dragi moj, neizogibno bo prišlo do tega, da bom izrekel/la kakšno stvar, ki te bo prizadela, da bom storil/a kaj, kar ti ne bo po volji, toda prosim te za razumevanje: to ni moj namen. Če se bo to zgodilo, bo kriva moja nerodnost, neobvladljiva nespamet, nikakor pa ne krutost, saj si nikakor ne želim povzročati tvojega trpljenja.” Niti pri otroku, še posebej če je v najstniških letih, ne vzemite resno vsake besede. Prepričajte se, ali nima sam kakšnih večjih težav, ki bi pojasnjevale njegovo napadalnost. In če je potrebno, če se otrok dosledno vede skrajno neprijetno, naj se pogovori z družinskim terapevtom ali duhovnikom, ki mu bo pojasnil, da ima vsakdo v družini, tudi mati, pravico izreči tisto, kar čuti, ne da bi ga pri tem kdor koli obsojal ali se mu posmehoval. Stvari lahko izrečemo na preprost način. Poskusite se izogniti prehitrim in preburnim odzivom, saj s tem tvegate, da se boste ujeli v začaran krog naraščajoče napadalnosti. In ko človek ugotovi, da je nekoga prizadel, mora hitro priznati svojo napako in se nemudoma opravičiti. Nazadnje pa, lepo prosim, si v imenu ljubezni dovolite pokazati tudi malce smisla za humor!

   Medmrežje Aleteia: Avtor prispevka je Denis Sonet.

   https://si.aleteia.org/2020/10/07/kako-sprejeti-kritiko-ne-da-bi-nas-prizadela/

   Odgovori
7. Hvala says:

   8. oktobra, 2020 at 9:55

   PREIZKUŠNJE- BOŽJI DOTIKI
   ———————————————-
   KO JE V ŽIVLJENJU LEPO IN MIRNO SMO ZADOVOLJNI. PREMALO SE ZAVEDAMO LEPIH TRENUTKOV IN SE PREMALO ZAHVALJUJEMO BOGU ZA VSE.

   SVETI OČE IGNACIJ VELIKI DUHOVNI MOŽ IN PREPOZNAVALEC DUHOV V ŽIVLJENJU JE PRIPOROČAL: KO SMO V DUHOVNI TOLAŽBI SE BOGU ZAHVALJUJMO ZA VSE, KAR NAM JE DANO; S TEM SE TUDI PRIPRAVLJAMO NA ČAS, KO BOMO V POTRTOSTI.

   NAJVEČJA PREIZKUŠNJA ZA ČLOVEKA JE, KO BOG “SPREMENI” OBRAZ. IN NAM POŠLJE V ŽIVLJENJE PREIZKUŠNJO, KI NAM NI VŠEČ.
   ——————————————————————————————————————————————————-
   ——————————————————————————————————————————————————-
   KO JE BOG DOBER Z NAMI IN KO NAM GRE LEPO, JE TUDI ON DOBER IN LEP. KAJ NAREDIJO IZ NAS PREIZKUŠNJE IN STISKE? ZAKAJ SE TOLIKO LJUDI RAZJEZI NA BOGA, KO PRIDEJO PREIZKUŠNJE?
   ——————————————————————————————————————————————————–
   ABRAHAM JE ZVEST , POSLUŠA BOGA , Z NJIM SODELUJE, A BOG MU DA VELIKO PREIZKUŠNJO. PO ČLOVEŠKEM NAČINU RAZMIŠLJANJA BI REKLI, DOBER SLUŽABNIK ZASLUŽI NAGRADO IN NE PREIZKUŠNJE.
   —————————————————————————————————————————————————–
   BOG MU HOČE VZETI SINA, KAR MU JE NAJDRAŽJE. TUDI NAM BOG VZAME NAJDRAŽJE: V BOLEZNIH , NESREČAH, SMRTI IN DRUGIH PREIZKUŠNJAH. ZGROZIMO SE LAHKO NAD BOGOM , DA JE TAKO PREIIZKUŠAL ZVESTEGA SLUŽABNIKA. PODOBNO SE DOGAJA TUDI DANES.

   PREIZKUŠNJA JE DEL SKRIVNOSTNEGA BOŽJEGA NAČRTA ZA NAS.
   ———————————————————————————————
   ČE TAKO GLEDAMO NA VSE, KAR SE NAM ČUDNEGA DOGAJA V ŽIVLJENJU, BO PREIZKUŠNJA POSTALA BOŽJE DELO V NAŠEM ŽIVLJENJU. BOG JE NAŠEL REŠITEV ZA ABRAHAMA, ČEPRAV JE NA ZAČETKU IZGLEDALO KRUTO.
   ——————————————————————————————————————————————————-
   V NAŠIH PREIZKUŠNJAH JO TUDI NAJDE.

   ČE GLEDAMO NA PREIZKUŠNJE SAMO KOT POSLEDICO ČLOVEŠKIH DEJANJ ALI KOT IZVIR NAŠE SLABOSTI, OSTAJAJO PREIZKUŠNJE V ČLOVEŠKIH NAČRTIH IN OKVIRIH, NUJNO JE , DA DOBIJO MOČNEJŠO DUHOVNO VSEBINO IN MESTO V ŽIVLJENJU.
   Z MOLITVIJO, RAZMIŠLJANJEM O BOŽJI BESEDI IN S POGLEDOM NA JEZUSOV KRIŽ , POGLJABLJAMO ZAVEST IN SPOZNANJE, A VSE JE V BOŽJIH ROKAH IN BOŽJEM NAČRTU.
   ——————————————————————————————————————————————————–
   ——————————————————————————————————————————————————–
   PRIJETNI ALI NEPRIJETNI DOGODKI V NAŠIH DNEH SO BOŽJI DAR IN BOŽJE SPOROČILO.
   ———————————————————————————————————————————————————

   PREIZKUŠNJE V ŽIVLJENJU DOŽIVLJAMO BOLJ KOT KAZEN, KOT PA DEL POTI NAŠEGA ŽIVLJENJA. “KAZEN NAS JE DOLETELA. KAJ SMO NAROBE STORILI?””KAKŠEN JE BOG? ČE JE TAKŠEN GA NE POTREBUJEMO.” TAKO IN PODOBNO LJUDJE DOŽIVLJAMO IN GOVORIMO, KO PRIDEJO PREIZKUŠNJE.
   ——————————————————————————————————————————————————–
   PREIZKUŠNJE SO MOČNEJŠI IN HUDI DOGODKI NA POTI ŽIVLJENJA, KI NAM VZAMEJO VELIKO MOČI, VČASIH VSE IN PRAV ZARADI TEGA IMAJO ŠE MOČNEJŠE SPOROČILO.
   —————————————————————————————————————————————————–
   DOKLER JE PREIZKUŠNJA SAMO KAZEN, JE V NAS JEZA, NAPAD, ŽALOST, VELIKO VPRAŠANJ, BEG PRED TEŽAVAMI PREIZKUŠENJ. HOČEMO NAJTI VZROK ZA PREIZKUŠNJO , A PRI TEM STRESAMO SVOJO JEZO NA VSE OKROG SEBE.
   SPOŠTUJMO PREIZKUŠNJO IN JI DAJMO ČASTITLJIVO MESTO V ZAKLADNICI DUHOVNEGA SVETA.
   —————————————————————————————————————————————————–
   TO NE POMENI, DA SE BOMO STALNO VRAČALI K NAŠIM PREIZKUŠNJAM IN SE SAMI SEBI SMILILI. PREIZKUŠNJA NE BO VEČ KAZEN AMPAK BO IMELA VRENOST.

   BOG PO PREIZKUŠNJI NOČE ČLOVEKA UNIČITI, AMPAK GA VZGAJA IN OBLIKUJE.
   ——————————————————————————————————————————————————
   ——————————————————————————————————————————————————
   PREPUSTIMO SE VZGAJATI, KO PRIDEJO PREIZKUŠNJE. MOŽ, KI GA JE DOLETELA HUDA NESREČA, JE V MOLITVAH IN RAZMIŠLJANJIH BOGU POSTAVIL VPRAŠANJE: “GOSPOD, KAJ ME HOČEŠ NAUČITI ? SLIŠAL JE ODGOVOR, NAJ USTAVI IN UMIRI SVOJE ŽIVLJENJE TER SE BOLJ POSVETI DRUŽINI IN ŽENI. TO JE VTUDI STORIL. DANES JE BOGU HVALEŽEN ZA SPOZNANJE IN MILOST , DA GA JE HUDA NESREČA PRIPELJALA DO GLOBLJEGA RAZUMEVANJA Z BLIŽNJIM.

   PREIZKUŠNJE NAS KALIJO, OBLIKUJEJO IN UTRJUJEJO NA NAŠIH POTEH IN NAM S TEM POMAGAJO, DA SE UČIMO BOLJ TRDNO IN MOČNO ŽIVETI.

   KLJUB PREIZKUŠNJAM NAS BOG SPREMLJA, JE Z NAMI IN NAS NE ZAPUSTI.
   ——————————————————————————————————————————————————
   KO IŠČEMO BOGA IN MU TRKAMO NA VRATA, VSTOPAMO V ODNOS Z NJIM. ODNOS Z BOGOM SE SPREMINJA. MORDA SMO PRED LETI DOŽIVLJALI MOČNO VERO IN VESELJE IN SMO BILI SREČNI V DOŽIVLJANJU BOGA. PREIZKUŠNJA JE SPREMENILA TUDI ODNOS DO BOGA. RAZJEZILI SMO SE NANJ. PRIČAKOVALI SMO NEKAJ DRUGEGA, PA NAM JE BOG DAL PREIZKUŠNJO.

   ODNOS Z BOGOM SE JE SPREMENIL, KER SO PRIZADETI IN SMO SAMO LJUDJE. BOG JE ŠE VEDNO Z NAMI. BOG NE ODHAJA OD NAS, DAJE NAM DRUGA ZNAMENJA, DA JE Z NAMI. O, DA BI BILI ODPRTI ZA VSE, S ČIMER NAS BOG KLIČE TUDI V PREIZKUŠNJAH IN STISKAH.

   VSE, KAR NAS DOLETI V ŽIVLJENJU JE MOŽNO SPREJETI IN RAZUMETI SAMO, ČE SLEDIMO JEZUSU IN SE ZAVEDAMO:” VSE OD A DO Ž V ŽIVLJENJU JE BOŽJE.” (Jezuiti- Benedikt Lavrih).

   Veliko smo že na tem portalu govorili o Božji volji, Božjem načrtu. BOŽJA VOLJA OZ . BOŽJI NAČRT JE TUDI ŽIVLJENJSKA PREIZKUŠNJA, ki jo Gospod pošlje slej ko prej vsakemu človeku. Celota je sestavljena iz dveh polovic. Tako je tudi v življenju človeka na svetu. To ni sestavljeno samo iz ene lepe polovice, pride tudi druga polovica- preizkušnja.

   Preizkušnja je tisto “BREME “, ki se vsulo na glavo človeka, ki ga hoče odstraniti s vso silo, oz. objokuje in se sprašuje, zakaj se je sploh to zgodilo, kako je to mogoče!

   To je “BREME”. ki ga ne želimo. PISALI SMO O TEM, DA JE BOŽJA VOLJA TUDI TISTO, KAR ČLOVEK NE ŽELI, NOČE IN SE Z VSO SILO OTEPA, JEZI IN STOKA NAD TEM. TO JE PREIZKUŠNJA, KI JE DEL SKRIVNOSTNEGA BOŽJEGA NAČRTA NAČRTA ZA NAS.

   Največja napaka , ki jo ljudje ponavadi počnemo v taki situaciji je ta, da se hočemo znebiti tega “BREMENA”, da ga ne sprejmemo. Jeza, ki se porodi v človeku je pač normalna, ker je človek samo človek, ustvarjeno bitje.

   Zato je zelo važno, da ODPUŠČAMO NA VSEH RAVNEH: ODPUSTITI BOGU, ČE SMO JEZNI NAJ, ODPUSTITI SEBI IN ODPUSTITI VSEM OSTALIM LJUDEM.

   V vsaki preizkušnji, ki doleti človeka, pa BOG SPOROČA TISTO, KAR IMA VSAKEMU POSAMEZNIKU SPOROČITI. Lahko nam odkrije dogodke, zadeve, na katere v življenju ne bi pomislili. V preizkušnjah se res prekali vera. Lahko je verovati in se smejati, ko ti gre vse dobro, ko samo z očmi gledaš stisko drugega. Nekaj povsem drugega pa je , ko človek stisko doživi na svoji koži. To je tako, če povem primer, kot bi nekomu dopovedovali, kašne bolečine nastanejo, če se opečemo na ognju. Lahko človeku dan in noč pojasnjujemo te bolečine ali napišemo tudi knjigo , ne bo razumel, ČE JIH NI DOŽIVEL. POPOLNOMA BO RAZUMEL ŠELE TAKRAT, KO SE BO SAM OPEKEL NA OGNJU.

   Zato v vsaki preizkušnji, ki nas doleti, OBJEMIMO KRIŽ, SE SPRIJAZNIMO S TEM, KAJTI BOG BO IZ TEGA NAREDIL ČUDOVITO STVAR, ŽIVLJENSKI NAČRT SE BO ODVIL, ODKRILI BOMO BISER ŽIVLJENJA.

   https://www.jezuiti.si/?p=14837

   Odgovori
   • Miro says:

     8. oktobra, 2020 at 14:47

     NI RESNIČNE LJUBEZNI IN NJENE RASTI BREZ KOMPOSTA ŽIVLJENJSKIH TEŽAV, BRIDKOSTI IN PREIZKUŠENJ! SEBIČNA, UŽIVAŠKA, NEODGOVORNA LJUBEZEN PA SE, PREJ ALI SLEJ, SESUJE SAMA VASE, SAJ NIMA OPORE V KRIŽANEM GOSPODU. SAMO GOSPOD JEZUS KRISTUS IN NIHČE DRUG JE TRDNO JAMSTVO ZA NEMINLJIVOST LJUBEZNI – S SVOJIM KRIŽEM IN VSTAJENJEM OD MRTVIH!

     Odgovori
8. Janez says:

   8. oktobra, 2020 at 9:00

   Nas Bog res vpeljuje v skušnjavo? Ognjišče
   Pišem vam glede molitve očenaš. Molimo: “ne vpelji nas v skušnjavo …”. To je težko razumeti in prav zato so o tem razpravljali razni teologi v prejšnjih stoletjih. Mi smo to prošnjo iz molitve prevedli iz latinščine: ne nos inducas (inducere – vpeljati) in tentationem. Ker pa je naš Bog neskončna dobrota, ljubezen in usmiljenje, mislim, da je napaka nastala v prevodih iz aramejščine v latinščino. Španci so ta prevod popravili in molijo skupaj z našim priljubljenim papežem Frančiškom: “y nos dejes caer en la tentación”, to se pravi: ne dopusti, da pademo v skušnjavo. Ni to bolj smiselno? Bogdan

   Odgovor Ognjišča
   Iz vašega besedila je očitno, da poznate vsaj nekatere romanske jezike, in bo zato tokrat odgovor malce bolj strokoven, za kar se tistim, ki vas ta način odgovarjanja ne zanima, opravičujem. Četudi smo mi, kot trdite, prevedli očenaš iz latinščine (vulgate), ima standardni prevod Svetega pisma (2006) enak prevod očenaša (“in ne vpelji nas v skušnjavo”), prevod jeruzalemske (katoliške) izdaje Svetega pisma (2010) pa se glasi “in ne vpelji nas v preizkušnjo” (Mt 6,13). Oba omenjena slovenska prevoda sta iz grščine (skušnjava = peirasmós/n/) in ne iz latinščine (skušnjava = tentatio/nem/), čeprav je seveda Jezus učil učence moliti v aramejščini. To pomeni, da je že prevajalec očenaša v grščino imel težave pri iskanju najboljšega izraza, saj je že na prvi pogled ta prošnja zelo nenavadna, saj Bog ne more človeka vpeljevati v skušnjavo in tega tudi Jezus ni mogel učiti svoje učence. Gre namreč za očiten semitizem, kot razlagajo strokovni raziskovalci besedila očenaša, in za prevod navedene prošnje očenaša pravijo: Antični semit ni razlikoval med neposredno vzročnostjo (Bog me preizkuša, me vpelje v skušnjavo) in posredno vzročnostjo (Bog dopušča, da sem skušan). Mi, ki razlikujemo med neposrednim vzrokom in posrednim vzrokom ali dopuščanjem, bi morda raje rekli Bogu: »Ne dopusti, da smo skušani.« Toda mi ne prosimo preprosto, da ne bi bili skušani (se pravi nedovzetni za skušnjave – ta nesmisel bi zanikal vsak pomen življenju, ki je že samo po sebi preizkušnja, polno ‘skušnjav’), ampak prosimo, da naj takrat, ko smo z Božjim dopuščanjem skušani, in torej postavljeni na preizkušnjo ali v skušnjavo, ne popustimo, naj ne pademo v zlo, naj ne storimo greha.

   Kaj pa je pravzaprav skušnjava? Skušnjava (latinski temptatio, tentatio ali v grškem besedilu evangelija peirasmós) ima v aramejščini dvojni pomen: nravstvena preizkušnja in povabilo k zlu. Ob tem se takoj pojavi vprašanje: ali nas Bog more zapeljati v skušnjavo, tako da moramo moliti, naj tega ne stori? Ali nas Bog more vabiti v zlo? Očitno ne.
   To trdi preprosta zdrava pamet, v svojem pismu pa to potrjuje tudi apostol Jakob: »Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo (skušnjavo = tentatio/nem/, peirasmós/n/), kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo. Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: ‘Bog me skuša.’ Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar. Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja« (Jak 1,12-15). K Jakobovemu besedilu dodajmo še Janezovo misel o lastnem poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja (prim. 1 Jn 2,16), ki človeka vleče in zavaja. Ta tri poželenja nekako vključujejo vse človekove skušnjave, ki navadno prihajajo od znotraj, iz človekove ranjene narave, dednosti, njegovih osebnih ran in življenjskih neuspehov. »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21-22). Seveda pa so skušnjave lahko povzročene tudi od zunaj, kar vemo za Jezusa, ki ga je trikrat skušal hudobni duh in ga je Jezus zavrnil (prim. Lk 4,1-13). Sveto pismo uči, da je tudi Jezus bil “preizkušan v vsem, vendar brez greha” (Hebr 4. 15, prim 7,26, 9, 14. Jn 8,46, 2 Kor 5,21; 1 Jn 3,5). Celo apostol Peter je skušal Jezusa, ko je ta napovedal svojo smrt, in Jezus ga je zavrnil in mu rekel ‘satan’ (Mt 16,23), kar pomeni zapeljivec, skušnjavec.

   Iz Jakobovega pisma in drugih svetopisemskih navedkov je jasno, da vsebuje izraz ‘skušnjava’ v Svetem pismu dva pomena: tako “zavajanje v zlo, v greh” kakor tudi “nravstveno preizkušnjo”. Naša poželjivost – ali preplet naših neurejenih teženj, ki jih stalno nosimo v sebi – kot pravi sveti Jakob, nas zavaja v zlo, nikoli pa nas v zlo ne zavaja Bog, kajti od Boga izhaja samo dobro. On je absolutno dobro! Toda Bog more – z dobrim namenom – dopustiti, da smo preizkušani, to je postavljeni na preizkušnjo. Kaj je vreden človek, ki ni preizkušan? V preizkušnji se lahko povzpne do bitja, ki samo soustvarja svojo večno usodo. Preizkušnja je pravzaprav tkivo našega življenja. Od tod njegova veličina in velikanska odgovornost!

   Morda vam je znano, da je v zadnjih letih tudi pri nas bilo kar nekaj predlogov, da bi spremenili slovenski prevod omenjene vrstice v očenašu, predvsem ob pripravi novega misala, nove mašne knjige, na koncu pa je obveljal dosedanji prevod. Za nas molivce je najbolj pomembno, da vemo, da ima beseda skušnjava dve plati, dve vsebini. Ena se nam kaže kot povabilo k zlu, druga pa je predvsem preizkušnja naše ljubezni; k prvi nas Bog ne more vpeljevati, druga, in ta je mišljena v očenašu, pa pomeni Božje zaupanje v nas, da smo se, kljub preizkušnjam (skušnjavam) in prav zaradi njih sposobni odločati za ljubezen do Boga, bližnjega in samega sebe. In prav za to pravilno odločitev, to zmago v skušnjavah prosimo v očenašu. Očeta prosimo, da bi nas obvaroval padca v skušnjavi.

   Odgovor pripravcil Vinko Škafar, Ognjišče (2015)

   Odgovori
9. Janez says:

   8. oktobra, 2020 at 8:05

   Dr. Karel Grđžan, Potrebujemo dotik in objem

   https://si.aleteia.org/2020/05/23/karel-grzan-potrebujemo-dotik-in-objem/

   Papež Janez Pavel II.: Molitev k Svetemu Duhu, Lepa popotnica v življenje
   Karol starejši je sinu, kasnejšemu papežu, podaril molitvenik k Svetemu Duhu, ki ga je Karel Woytila uporabljal vse življenje, in ga naučil spodnjo molitev ter mu naročil, naj jo moli vsak dan:

   Sveti Duh, prosim te za dar modrosti, da bom bolje poznal tebe in tvojo nebeško popolnost;
   za dar razumnosti, da bom jasno razločeval duha skrivnosti svete vere;
   za dar sveta, da bom živel v skladu z načeli te vere;
   za dar vednosti, da bom znal pri tebi poiskati nasvet in ga bom pri tebi tudi vedno našel;
   za dar moči, da me noben strah ali zemeljska skrb ne bosta nikoli ločila od tebe;
   za dar pobožnosti, da bom s sinovsko ljubeznijo vedno služil tvojemu veličastvu;
   za dar strahu božjega, da se bom bal greha, ki žali tebe, moj Bog.

   Papež Janez Pavel II. je to molitev pol stoletja pozneje celo objavil v svoji okrožnici o Svetem Duhu, Dominum et Vivificantem.

   Odgovori
10. Miro says:

    8. oktobra, 2020 at 7:44

    BOŽJA BESEDA O VESELJU IN HVALEŽNOSTI – VESELITE SE V GOPSPODU, VESELITE SE!

    Priporočimo se Svetemu Duhu:

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Dan začenjajmo z veseljem v Jezusovi moči! V Svetem pismu so številni odlomki, ki nas spodbujajo k radosti, veselju, k življenju v moči Svetega Duha. Omenimo nekatere:

    Moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku. (Lk 1,47)

    Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. (Lk 17,15-16)

    Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel. (Jn 16,22)

    Nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. (Ef 5,19)

    Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. (Flp 4,4)

    Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte. (Kol 4,2)

    V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. (1 Tes 5,18)

    Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu s spoštovanjem in strahom služimo, kakor je njemu všeč. (Heb 12,28)

    Če kdo med vami trpi, naj moli. Če je kdo dobre volje, naj pôje hvalnice. (Jak 5,13)

    Bogu hvala za vse, kar nam sporoča in podarja božja beseda.

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

    Odgovori