Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   18. oktobra, 2020 at 15:08

   USMILJENI JEZUS: ŠE NOBEDEN, KDOR JE KLICAL MOJE USMILJENJE, NI BIL RAZOČARAN ALI OSRAMOČEN (Dn 1541)

   Besede življenja, ki jih je Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, namenjene pa so tudi nam:

   Moja hči, spodbujaj ljudi k molitvi rožnega venca, ki sem ti ga izročil. Po molitvi tega rožnega venca sem pripravljen dati vse, za kar me bodo prosili. Trdovratne grešnike, ki ga bodo molili, bom napolnil z mirom. Njihova zadnja ura bo srečna. Napiši to za trpeče ljudi: Ko bo duša uzrla in spoznala hudobijo svojih grehov, ko se ji pred očmi odgrne vse brezno njene bede, v kakršno se je pogreznila, naj ne obupuje, ampak naj se z zaupanjem vrže v naročje mojega usmiljenja kakor otrok v objem svoje ljubljene matere. Te osebe imajo prednostno pravico do mojega sočutnega Srca, imajo prednostno pravico do mojega usmiljenja. Povej jim, da še nobeden, kdor je klical moje usmiljenje, ni bil razočaran ali osramočen. Kdor je zaupal v mojo dobroto, mi posebej ugaja. Napiši: Kadar bodo pri umirajočih molili ta rožni venec usmiljenja, ne bom stal med Očetom in umirajočo dušo kot pravični sodnik, ampak kot usmiljeni Odrešenik (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1541).

   Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Janez says:

   18. oktobra, 2020 at 13:56

   Družina Sveta Mati Terezija: »Če bom kdaj svetnica, bom svetnica ‘teme’.«
   23. 9. 2007 | Marjan Pogačnik | Duhovnost
   Podrobnejše razkritje mističnega življenja kalkutske svetnice matere Terezije in njene »noči vere«
   Celo človek, tako poln vere, upanja in ljubezni, kot je bila mati Terezija, je »trpel zaradi božje tišine«, je 1. septembra v Loretu dejal papež Benedikt XVI., ko je nagovoril množico mladih.

   Papež je o preizkušnji kalkutske svetnice spregovoril prav v času, ko je izšla knjiga o notranjem duhovnem življenju matere Terezije, ki je v Združenih državah in drugod po svetu, tudi v nekatoliškem tisku, naletela na velik odmev. Delo z naslovom »Mother Teresa: Come Be My Light« – Mati Terezija: Pridi, bodi moja luč je uredil p. Brian Kolodiejchuk iz reda misijonarjev ljubezni, postulator za razglasitev matere Terezije za svetnico, ki je napisal tudi spremno besedilo. V knjigi so objavljena pisma, ki jih je redovnica, ki je umrla pred desetimi leti in je bila leta 2003 razglašena za blaženo, napisala v različnih časovnih obdobjih svojim duhovnim voditeljem. Njeni zapisi potrjujejo, da je zelo dolgo doživljala hudo notranjo preizkušnjo. O tem vidiku njenega notranjega doživljanja so v Vatikanu ob razglasitvi za blaženo v uradni biografiji zapisali: »Obstaja junaška plat te velike žene, ki je bila razkrita šele po njeni smrti. Njeno notranje življenje, skrito pred očmi vseh, skrito celo tistim, ki so ji bili najbližji, je bilo zaznamovano z izkušnjo globokega, bolečega in neznosnega občutka ločenosti in celo zavrženosti od Boga, skupaj z rastočim hrepenenjem po njegovi ljubezni. To svojo notranjo izkušnjo je sama imenovala ‘tema’. Boleča noč njene duše, ki se je začela približno takrat, ko je začela svoje delo za uboge in ga nadaljevala do konca življenja, je mater Terezijo vodila v še globljo združenost z Bogom. Po temi je bila mistično deležna Jezusove žeje, njegovega bolečega in gorečega hrepenenja po ljubezni pa tudi notranjega obupa ubogih.«

   Med največjimi mistiki
   Kalkutska svetnica je svet pretresla z gorečo ljubeznijo do Boga in ljudi, še zlasti najbolj zapuščenih, in z izjemno rodovitnostjo – ustanovila je okoli 550 domov za uboge v več kot 130 državah, število njenih redovnikov in redovnic pa se je še po smrti s 3850 povzpelo na 4800. Odslej jo poznamo tudi po noči vere, ki njenemu duhovnemu življenju in rodovitnosti daje še drugačen pečat. Papeški pridigar Raniero Cantalamessa v članku v časniku Avvenire (28. avgusta letos) poudarja, da notranje preizkušnje »ne zmanjšujejo veličine matere Terezije, ampak jo samo še povečujejo in jo postavljajo ob bok največjim krščanskim mistikom«.

   Ključ, ki odpira skrivnost duhovnega življenja matere Terezije, je njena strastna ljubezen do Jezusa, pravi postulator Kolodiejchuk. Sama je o obdobju po odhodu iz rodnega Skopja in vstopu k sestram loretinkam zapisala: »Gorela sem od hrepenenja, da bi ga ljubila, kakor ga doslej še nihče ni ljubil«. Znamenje posebne ljubezni do Jezusa je bila zaobljuba, ki jo je pet let po večnih zaobljubah na spovednikovo dovoljenje napravila leta 1942 med duhovnimi vajami. Obljubila je, da Bogu ne bo nikoli ničesar odrekla; če bo to storila, pa bo to imela za smrtni greh. Kot je pozneje pojasnila, je »Jezusu hotela dati nekaj zelo lepega, nekaj brez pridržka«. Ta zaobljuba je bila središčna v njenem duhovnem življenju in ji je tudi dajala moči v obdobjih preizkušenj. Nanjo je gledala kot na sveto zvezo, ki jo je združevala z Ženinom.

   Ta je njeno obljubo vzel zares. Kot pričajo njena pisma, je po 10. septembru 1946 imela vrsto notranjih mističnih pogovorov z Jezusom. Prosil jo je, naj ustanovi popolnoma novo redovno skupnost, povsem posvečeno služenju najbolj ubogim med ubogimi. Dve ohranjeni Terezijini pismi govorita o tem, da je bil Terezijin odziv na Jezusovo povabilo zelo človeški. Strah jo je bilo, da bo to, za kar jo Jezus prosi, zelo težko. »Misel, da bi jedla, spala, živela kot Indijci, me je navdala s strahom,« je zapisala. Ljudje bodo mislili, da je nora, si je govorila. Vendar je Jezus s svojo prošnjo vztrajal. »Potem sem znova zaslišala zelo jasen glas: Vedno si govorila: ‘Stori z menoj, kar želiš.’ Zdaj hočem to storiti. Zdaj mi pusti, moja nevestica, moja mala. Ne boj se. Vedno bom s teboj. Trpela boš in zdaj trpiš, toda če si moja mala nevesta, nevesta križanega Jezusa, boš morala nositi te viharje v srcu. Pusti, da storim. Ne odklanjaj mi. Ljubeče mi zaupaj, slepo mi zaupaj’.«

   Občutek zapuščenosti in hrepenenje, ki boli
   Kmalu po tem, ko ji je nadškof Perier januarja 1948 dal dovoljenje, da začne živeti med najbolj ubogimi na ulicah Kalkute, se je spremenilo tudi njeno notranje doživljanje. Če je še pred tem čutila tesno združenost z Jezusom, tega občutka zdaj ni bilo več. »Kot da bi se mi moj Gospod do konca podaril. Toda sladkost in tolažba in združenje teh šestih mesecev so prehitro minili,« je zapisala p. Neunerju. Naenkrat se je čutila samo, ločeno od Ženina, po katerem je tako hrepenela. Ostala sta ji le še predanost in slepo zaupanje.

   »V duši čutim le strašno bolečino izgube Boga, ki mu ni mar zame, Boga, ki ni Bog, Boga, ki ne obstaja zares,« beremo v enem izmed njenih pisem. V drugem pa je zapisala: »To strašno hrepenenje še naprej raste in čutim, kot da se bo nekoč nekaj v meni zlomilo. In potem ta tema, ta osamljenost, ta občutek strašne samote. In vendar hrepenim po Bogu. Hrepenim, da bi ga ljubila z vsako kapljico življenja v sebi. Hočem ga ljubiti z globoko osebno ljubeznijo.« »V moji duši je toliko protislovja, globoko hrepenenje po Bogu, tako globoko, da boli, nenehno trpljenje – hkrati pa občutek, da nisem zaželena od Boga, da sem zavržena, prazna, brez vere, brez ljubezni, brez gorečnosti …«

   Kljub tem strašnim občutkom se je še naprej izročala Bogu: »Tema je tako temna in bolečina tako boleča, toda sprejmem, kar koli mi daje, in dajem, kar koli vzame.«

   Temna noč vere
   V tem doživljanju matere Terezije ni težko prepoznati značilnega znamenja za to, kar po svetem Janezu od Križa učitelji mistike običajno imenujejo temna noč vere, pravi papeški pridigar Cantalamessa. Na poti duhovne rasti obdobja duhovne preizkušenosti ali »noči čutov«, kot jih tudi imenuje sv. Janez od Križa, niso neobičajen pojav, še zlasti pa so značilna za nekatere svetnike. V teh preizkušnjah se prečiščuje vera, to pa dušo vodi k popolnejši povezanosti z Bogom in večji nenavezanosti na stvari. »Zapuščeni smo tako,« noč vere opisuje Johannes Tauler, »da nimamo več zavesti Boga in pademo v tesnobo, da ne vemo, ali smo bili kdaj koli na pravi poti, pa tudi ne, ali Bog sploh obstaja, ali smo sami živi ali mrtvi. Prevzame nas čuden strah, zdi se, da se je vse na svetu uperilo proti nam. Nimamo več izkušnje ali zavedanja Boga, toda tudi do vsega drugega čutimo odpor in zdi se, da smo ujeti med dve steni.«

   Od samega začetka reda misijonark ljubezni je bila notranja tema sopotnica matere Terezije, je v pogovoru za Družino (št. 32/2003) in Božje okolje (št. 4/2003) povedal postulator p. Kolodiejchuk. Pisma, ki jih je napisala v petdesetih in šestdesetih letih, pričujejo o močni bolečini, ki jo je čutila zaradi velike želje po Bogu. Do premora v njeni preizkušnji je prišlo leta 1958, ko je zmagovito zapisala: »Danes je moja duša polna ljubezni, polna neizrazljivega veselja in neprekinjene združenosti v ljubezni«, vendar je ta predah trajal le nekaj tednov. Kasneje je o svoji temi pisala veliko manj, saj se je navadila živeti z njo. Še v sedemdesetih in osemdesetih letih se je o tem pogovarjala z duhovnimi voditelji. Dve leti pred smrtjo je dejala, da je prejela čudovit dar od Boga, da mu je lahko podarila praznino, ki jo je čutila. Kolikor vemo danes, pravi p. Kolodiejchuk, je mati Terezija ostala v stanju »temne« vere in popolne predanosti vse do smrti.

   Popoln molk o notranji preizkušnji
   Mati Terezija je o svoji preizkušnji molčala. Bala se je, da bi z govorjenjem o svojem notranjem doživljanju pozornost pritegnila nase. Škofa Periera iz Kalkute je prosila, naj drugemu škofu ničesar ne pove o mistični razsežnosti njenega življenja in nastanku reda, »kajti če bodo ljudje poznali začetek, se bodo osredotočili name in ne na Jezusa.« Ponavljala je: »Božje delo. To je božje delo.« Celo njej najbližji niso ničesar slutili. Po njenih navodilih naj bi duhovni voditelj uničil vsa njena pisma, vendar so se nekatera ohranila, ker je z njenim dovoljenjem nekatera skopiral za nadškofa in kasnejšega kardinala Lawrenca Picachyja, tako da so jih našli pri njem po njegovi smrti. Mati Terezija je s prikrivanjem lastnega doživljanja po besedah Raniera Cantalamesse na junaški način uresničila izrek puščavskih očetov, da je ne glede na to, kako veliko je trpljenje, naša zmaga nad njim v molku.

   Kot pravi p. Kolodiejchuk, so jo notranje preizkušnje ohranjale v ponižnosti. Čeprav je dobivala nagrade in bila deležna izjemne medijske pozornosti, je govorila, da se je to ne dotakne, ker hoče samo Jezusa. »Notranje trpljenje je bilo tako veliko, da vsa reklama in vse govorjenje name ni imelo nobenega učinka,« je dejala. Doživljanje notranje teme petdeset let je nekaj izjemnega tudi v primerjavi z drugimi svetniki, ker kaže na silno vero, kar je bila poleg ljubezni po besedah postulatorja ena izmed največjih njenih kreposti. To pa ji je bilo mogoče – kot je odgovorila v nekaj intervjujih na vprašanje, kako to zmore –zato, ker je prejemala Jezusa v evharistiji in našla moč v maši, molitvi, rožnem vencu.

   Mati Terezija je vzdržala hudo notranje trpljenje. »Pravijo, da ljudje v peklu trpijo večne bolečine zaradi izgube Boga; vse to trpljenje bi prestali, če bi imeli le malo upanja na to, da bodo nekoč posedovali Boga. V svoji duši čutim ta strašni občutek izgube Boga, ki mu ni mar zame, Boga, ki ni Bog, Boga, ki ne obstaja zares.« Terezijino doživljanje nam pomaga razumeti sv. Katarina iz Genove, ki trpljenje duš v stanju notranje »teme« primerja s trpljenjem v vicah in pravi, »da je tako veliko, da ga je mogoče primerjati le s trpljenjem v peklu«, da pa je v njej »silno zadoščenje«, ki ga je mogoče primerjati le »z zadoščenjem svetnikov v nebesih«. Tudi po besedah Cantalamesse je napačno misliti, da je takšno življenje svetnikov zgolj trpljenje. V globini duš uživajo mir in veselje, ki sta neznana drugim ljudem in se rojevata iz gotovosti, da živijo po Božji volji, ki je močnejša, kot so dvomi.

   Odžejati Jezusovo žejo
   Kot pravi postulator Kolodiejchuk, je vse življenje matere Terezije in smisel njenega reda mogoče povzeti v en stavek – odžejati neskončno Kristusovo žejo na križu zaradi ljubezni in duš. Jezus je žejen naše ljubezni do njega, ki jo pokažemo s tem, pravi postulator, da mu damo svoje življenje in ga prepoznamo in ljubimo v najbolj ubogih. Na njegovo žejo za dušami pa odgovorimo tako, da postanemo kanal milosti za druge in napravimo božje sočutje navzoče.

   Tudi na svojo notranjo preizkušnjo je mati Terezija gledala kot na način, kako lahko poteši Jezusovo žejo na križu: »Če ti moja bolečina in moje trpljenje, moja tema in ločenost od tebe dajo vsaj kapljo tolažbe, moj Jezus, stori z menoj, kar hočeš … Vtisni trpljenje svojega srca v mojo dušo in v moje življenje … Rada bi odžejala tvojo žejo z zadnjo kapljo krvi, ki jo najdeš v meni. Ne skrbi, da bi se moral kmalu vrniti: pripravljena sem čakati nate vso večnost.«

   Njeno notranje trpljenje po besedah p. Kolodiejchuka ni toliko notranje očiščevanje kot zadoščevanje za grehe drugih. Sama je govorila, da je največje uboštvo v tem, da se čutimo neljubljene, nezaželene, odvečne, in prav to je sama izkušala v odnosu z Jezusom. Trpljenje za druge je bilo po besedah p. Kolodiejchuka del njene karizme za najbolj uboge. V trpljenju se ni poistovetila le z duševnim in gmotnim uboštvom, marveč se je poistovetila z neljubljenimi, osamljenimi, zavrženimi tudi na notranji ravni. Cantalamessa meni, da mati Terezija s svojo temo stoji na strani »poštenih« ateistov, tistih, ki božjo tišino doživljajo kot boleče breme in ki izkušajo bivanjski strah in popolno pomanjkanje smisla. »Želim si živeti v tem svetu ljudem, ki so daleč od Boga, ki so se obrnili tako daleč stran od Jezusove luči, jim pomagati, vzeti nase nekaj njihovega trpljenja.« To njeno naravnanost povzema tudi stavek, v katerem postulator vidi njen povzetek njenega poslanstva: »Če bom kdaj postala svetnica, bom zagotovo svetnica ‘teme’. Nenehno bom odsotna iz nebes, da bi bila luč tistim, ki so v temi na zemlji.«

   Kogar Bog ljubi ga tudi tepe, so rekli v našem kraju, ko sem bil otrok, pa nisem vsega razumel. ;prda tudi zdaj, ko sem upokojen in sem velikomdeloval doma in v tujini, prebral in preštudiral skromno rečem, skrivnostna so Pota Gospodova, kdo bi vse to s človeško pametjo razumel. Vendar Bog v svoji Vsempgočnosti in Šravičnosti že ve, zakaj je Trpljenje potrebno in zakaj so bili nekateri svetniki tako preizkušani in so vztrajno ter stanpvitno vzdržali tako kot Job vse težkoče. Trpljenje je Pot v Nebesa, je zapisal prof. dr. Daniječl Brkič, pastor evangelijske Cerkve Dobrega Pastirja v Novem mestu v svojem prispevku o preizkušnjah!. On je veliko o tem študiral in napisal ter pridigal vernikom. Hvala Mati Terezija za vse, kar si nam darovala in za Tvojo Neizmerno Ljubezen do Jezusa! Bog bodi Hvaljen in Usmiljen do nas grešnikov!

   Odgovori
3. Hvala says:

   18. oktobra, 2020 at 13:42

   PAPEŽ FRANČIŠEK -KAJ NI BOŽJA VOLJA ZA NAS IN KATASTROFALNI EKONOMI SO NAJBOLJŠI BOŽJI BLAGOSLOV CERKVI
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
   JEZUS MOLI , DA SE NE BI ZAPRLI V MAJHNA “DOMAČA PODJETJA”.

   SVETI OČE RAZLOŽI EVANGELIJSKI ODLOMEK, KI NAM PREDSTAVLJA JEZUSOV DIALOG Z OČETOM . GRE ZA TRENUTEK INTIMNOSTI MED NJIMA. KO SE BLIŽA NJEGOVA URA, JEZUS OČETA PROSI ZA SVOJE UČENCE, ZA VSE, KI SO BILI Z NJIM, IN TISTE, KI BODO ŠE PRIŠLI (JN 17,20), V KLJUČNEM TRENUTKU JEZUS V MOLITEV VKLJUČI ŽIVLJENJE SVOJIH, PA TUDI NAŠE ŽIVLJENJE.

   DOBRO JE POZNAL SRCA SVOJIH UČENCEV IN DOBRO POZNA NAŠA SRCA. ZATO MOLI K OČETU, DA SE NE BI POSKUŠALI OSAMITI, SE ZATEČI V LASTNE GOTOVOSTI, V LASTNI PROSTOR, V NEZANIMANJE ZA ŽIVLJENJE DRUGIH. MOLI, DA SE NE BI ZAPRLI V MAJHNA “DOMAČA PODJETJA”, KI RAZBIJAJO MNOGOLIČEN OBRAZ CERKVE. TO SO TISTE SITUACIJE , KI SE KONČAJO V INDIVIDUALISTIČNI ŽALOSTI. TO PA POČASI PUŠČA PROSTOR ZAMERI, NENEHNEMU PRITOŽEVANJU IN ENOLIČNOSTI.
   —————————————————————————————————————————————————-
   TO NI BOŽJA VOLJA ZA NAS IN TO NI ŽIVLJENJE V DUHU H KATEREMU SMO POKLICANI. ZATO JEZUS MOLI IN PROSI, DA ŽALOST IN OSAMITEVNE BI PREVLADALA V NAŠIH SRCIH.
   ——————————————————————————————————————————————————-

   KATASTROFALNI EKONOMI SO NAJBOLJŠI BOŽJI BLAGOSLOV CERKVI
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
   BOGASTVO OSIROMAŠI, ODVZAME NAM NAM NAJBOLJŠE, KAR IMAMO, EDINO BOGASTVO, KI GA JE VREDNO IMETI. NEKI STARI MODRI DUHOVNIK JE PAPEŽU PRIPOVEDOVAL, DA KADAR SE ZAČNE KOPIČITI DENAR, DA BI SI ZAGOTOVILI PRIHODNOST, TAKRAT PRIHODNOST NI VEČ V JEZUSU. ZATO JE, KADAR NAPRIMER NEKA REDOVNA SKUPNOST ZAČNE ZBIRATI SREDSTVA, BOG JE TAKO DOBER, DA POŠLJE “KATASTROFALNEGA EKONOMA, KI PRIPELJE DO POLOMA.
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::..
   KATASTROFALNI EKONOMI SO NAJBOLJŠI BLAGOSLOV CERKVI, SAJ JO DELAJO SVOBODNO, NAREDIJO JO UBOGO.
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
   NE POZABIMO PA TUDI , DA JE PRVI IZMED BLAGROV PRAV “BLAGOR UBOGIM V DUHU”, TISTIM, KI NISO NAVEZANI NA BOGASTVO IN NA OBLAST TEGA SVETA (priloga, papež Frančišek).

   http://www.archivioradiovaticana.va/storico/2015/09/21/ve%C4%8Dernice_v_havanski_katedrali_ljubiti_ubo%C5%A1tvo_kot_mater/sl-1173217

   Vedno ponavljam :BOG ŽE VE KAJ DELA!

   Odgovori
4. Miro says:

   18. oktobra, 2020 at 11:16

   DANAŠNJI EVANGELJSKI ODLOMEK, V KATEREM JE EVANGELIST MATEJ ZAPISAL ZNAMENIT JEZUSOV ODGOVOR »DAJTE CESARJU, KAR JE CESARJEVEGA, IN BOGU, KAR JE BOŽJEGA«, NOVE EVANGELIZATORJE SPODBUJA, DA HODIJO PO PRAVI POTI, KI JE KRISTUS!

   BOŽJA BESEDA: Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,15-21)

   Odlomek iz razmišljanja Benedikta XVI.:

   Današnji evangeljski odlomek, v katerem je evangelist Matej zapisal znamenit Jezusov odgovor »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega«, nove evangelizatorje spodbuja, da hodijo po pravi poti, ki je Kristus. Farizejski učenci in herodovci, ki so Jezusa preizkušali, niso zares verjeli v lastne besede, ko so mu rekli, da je »resnicoljuben in da uči Božjo pot«. Danes vemo, da je to dragocena resnica in novi evangelizatorji so poklicani, da so med prvimi, ki hodijo po tej poti. Tako lahko tudi drugim pomagajo spoznati lepoto evangelija. Ta pot namreč ne more biti prehojena v samoti, ampak le v izkušnji občestva in bratstva. Ko je oznanjevanje združeno s pričevanjem, lahko odpre srca tistih, ki iščejo resnico.

   Omenjeni Jezusov odgovor o davku cesarju je presenetljivo realističen. Davek cesarju je potrebno plačati, ker je podoba na novcu njegova. Toda vsak človek v sebi nosi neko drugo podobo, ki je Božja, in zato je vsakdo Bogu, in le Bogu, dolžnik za svoje lastno bivanje. Jezusov odgovor je tako antropološko zelo bogat in ga ni mogoče omejiti zgolj na politično raven. Poslanstvo Cerkve je tako kot Kristusovo najprej govoriti o Bogu, spominjati na njegovo oblast in opozarjati, še posebej kristjane, ki so izgubili lastno identiteto, na Božjo pravico do tistega, kar mu pripada, to je, do našega življenja.

   V tem naj vam bo zgled Devica Marija, ki je Bogu odgovorila »da« in se na pot podala polna radosti in upanja. Od Gospodove matere in naše matere se učite biti ponižni in istočasno pogumni, preprosti in previdni, blagi ter močni, in to ne z močjo sveta, temveč z močjo resnice (za daljše besedilo iz razmišljanja Benedikta XVI. glej na: hozana.si).

   Božjemu usmiljenju z vero in zaupanjem priporočimo vse trpeče, ki jih je prizadel koronavirus; nadalje ljudi, ki se na različnih mestih borijo s to kužno boleznijo, zdravstvene delavce, raziskovalce cepiva, itn. Še naprej vztrajno molimo sveti rožni venec in rožni venec Božjega usmiljenja za vse v trpljenju preizkušane ljudi, posebej za sestre in brate, ki se v molitev priporočajo v rubriki »Prosim za molitev«, v zapisih: Boštjan, Marjeta, Mina, Andreja, Nena, A., Kras, Jana, Jožica, Amadeja in drugi prosilci milosti. Naj se na priprošnjo Preblažene Device Marije, sv. Jožefa in vseh svetnikov zgodi presveta Božja volja!

   Molitev za zdravje v času epidemije koronavirusa

   Oče usmiljenja in tolažbe, tvoj Sin Jezus Kristus nam je s križem pokazal vrednost trpljenja. Pomagaj našim bratom in sestram, ki že nosijo križ bolezni in so preizkušani. Nakloni jim izboljšanje zdravja, njihovim svojcem pa poguma in zaupanja. Vsem zdravstvenim delavcem nakloni moči in zdravja, da bodo vztrajali v ljubezni do bolnikov; raziskovalcem pa, da bodo čim prej odkrili uspešno zdravilo. Nam in vsemu svetu daj svoj blagoslov, da bomo rešeni bolezni in se ti bomo mogli s tvojo Cerkvijo zahvaljevati. Amen.

   Sv. Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas!
   Sv. Rok, zavetnik zoper kužne bolezni, prosi za nas!
   Vsi božji svetniki in svetnice, prosite za nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   18. oktobra, 2020 at 7:21

   PRED BOGA V NAŠI DESETKI Z VSEM, KAR SMO, IN Z VSEM, KAR NISMO, ZARES POLOŽIMO SAMI SEBE V VSEJ NAŠI NEPOPOLNOSTI IN »RAZŠTELANOSTI«!

   »Da je oktober mesec rožnega venca in da bi bilo torej dobro več moliti rožni venec, sem se pretekla leta običajno spomnila šele nekje v sredini meseca. Letos so me objave na Aleteii na to spomnile pravočasno. Odločila sem se, da bomo rožni venec molili skupaj, družinsko. A v naši družini je večerna molitev nemalokrat raztresena, ob uri, ko smo že precej utrujeni od vsega dne. Zato sem si rekla: bolje vsak večer eno desetko, česar se bomo res brez izjeme držali, kot da si zadamo cel rožni venec, pa tega večino večerov ne bomo mogli izpeljati,« pravi Tina Martinec Selan. Njena izkušnja nam bo gotovo koristila v molitvenem življenju. Ne preslišimo milostnega klica Device Marije: Molite, molite, molite!

   Več o tem na:
   https://si.aleteia.org/2019/10/09/nepopolno-a-resnicno-tako-pri-nas-molimo-rozni-venec

   Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

   Odgovori
6. Janez says:

   17. oktobra, 2020 at 22:50

   Kartiuzijan François Pollien: V duhu Jezusovih blagrov na Gori vsem ljudem (izvleček; že objavljeno)

   Pusti Jezusu, da s svojim Duhom udejanja v tebi grešni in ubogi človek svoje blagre. Pusti mu, da hodi po svojih potih k tebi, zato da ti prinese svoje radosti in upanje. Pusti mu, da ti pomaga in te poveličuje, zato da bo v tebi poveličeval svojega Očeta. Pusti mu, da te prečka v vseh smereh in v vseh globinah, zato da bo tvoje bitje edinole in v celoti njegovo. Pusti mu, da použije tvoje življenje v svojo enost. Naj On deluje v tvojih čutilih, v tvojem srcu, v tvojem duhu, dokler mu ne boš po končanem delu mogel reči: »Vse je dovršeno« – ter boš izročil svojega duha v njegove roke (prim. Jn 19, 30; Lk 23, 46). Najprej – v tvojih čutilih. Naj jih On ozdravlja, s tem da izbrisuje sleherno možno sled zgrešene mikavnosti, onemoglosti, nerednosti, strastnosti. Moral bo izvršiti dolgotrajne in težavne spremembe in operacije, da bi dosegel najgloblje korenine. […] Toda ne boj se ničesar; saj veš, da si v rokah Njegove Ljubezni. Tvoja prizadevnost mora biti usmerjena k temu, da boš prišel iz topilnika očiščen kot najbolj prečiščeno zlato. Poslušaj ga, ko ti govori: Svetujem ti, da kupiš od mene v ognju očiščenega zlata, da obogatiš, in belih oblačil, da se oblečeš in se ne pokaže sramota tvoje nagote, in mazila, da si pomaziliš oči, da bi videl. Svarim in pokorim tiste, ki jih ljubim. Bodi torej goreč in se spreobrni. Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj. Kdor zmaga, mu bom dal, da z menoj sede na moj prestol, kakor sem tudi jaz zmagal in sem s svojim Očetom sedel na njegov prestol. Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam (Raz 3, 18–22).

   Prepusti Gospodu svoje srce, da bo v njem dokončno vzpostavil nežnost in velikodušnost; da ga bo mogel povrniti k tisti prvotni čistosti, ki mu je ni kalila nobena ustvarjena navezanost, ko ga ni zavirala nobena onemoglost. Naj v njem hipoma uniči vse moči, tako da jim odvzame vsak človeški način ljubezni ter jim nazadnje podari edino obliko ljubezni, ki pristaja krščanskemu srcu: ljubiti Boga v Bogu in ljubiti vse stvari v Bogu. Stiskalnica bo imela strašansko delo; morala bo hudo stiskati, da bo priteklo žlahtno vino v svoji božanski čistosti – vino, ki razveseljuje Božje srce. Toda kakšno zmagoslavje, ko bodo končno iztisnjeni v stiskalnici prazni strahovi in prazne ljubavi, pa se bo tvoje srce dvigalo iznad vseh slabosti, navdano z blaženo čistostjo, zmožno vseh gledanj, s prosojno ljubeznijo, vredno večnih objemov. Končno je na vrsti tvoj duh Človek. Tudi tvoj duh se bo moral podvreči nekaterim skrajno zahtevnim končnim spremembam. Sveti Pavel ti bo povedal, zakaj: Zatorej odslej nikogar ne poznamo po mesu. In če smo po mesu poznali Kristusa, ga pa zdaj tako več ne poznamo. Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev: staro je prešlo, glejte, nastalo je novo (2 Kor 5, 16–17). Naredi prostor v Duši kristjan Bogu, da Te obsije Božja Ljubezen in Božja Milost, ki ne mine nikdar! Prosi in moli, da pride Gospod in te obžari ter te blagoslovi.

   Čudovite misli bogaboječega in pobožnega kartuzijana, ki je poln vedrine in upanja, ker je v Njem Bog, Božja Milina, Upanje, Mir in Ljubezen! Merci frer! Rad imam, da kaj lepega preberem in da me duhovno bogati ljudje nagovorij0 in da mi polepšajo dan! In kar iščem to tudi najdem. Ne vedno, da sem iskren. Dialektika življenja pač.

   Odgovori
7. Hvala says:

   17. oktobra, 2020 at 22:19

   BOG JE REKEL PO PREROKU:
   VELIKO JIH JE PADLO POD OSTRIM MEČEM,
   VENDAR NE TOLIKO, KAKOR JIH JE PADLO ZARADI JEZIKA.
   BLAGOR TISTEMU, KI JE BIL OBVAROVAN PRED NJIM, KI NI
   IZKUSIL NJEGOVEGA BESNENJA (Sir 1. del. 28 ,18-19)

   Odgovori
8. Janez says:

   17. oktobra, 2020 at 22:04

   BOG NAS NEŽNO NAGOVORI, KO PONIŽNO IN Z GOREČO VERO MOLIMO
   Bog nam govori in nam sporoča vedno z nežnim tihim glasom. Njegova govorica je tako neznatna in delikatna, da jo lahko že majhna sapica izniči. Prisluhnimo Bogu v miru in tišini, kaj nam sporoča. Bog vedno odgovarja na ponižno molitev, polno vere in zaupanja, ko imamo dober namen pomagati ali narediti nekaj dobrega. Pogosto Bog ne odgovarja takoj – tako je potrebno čakati. V čakanju pa se razodeva čar poslušanja, ponižnosti, vera, zaupanje. V pričakovanju na Božji odgovor pogosto v nas zraste zavest lastne odgovornosti. Tako pričakovanje požene v nas neke mehanizme, da mi iz naše strani naredimo vse, da bi tudi Bog lahko iz njegove storil vse. Tu so razlogi da nekatere rešitve pridejo šele kasneje.Vendar Bog zelo pogosto odgovarja, ko smo goreči in hočemo dobro. Problem seveda ne leži v njegovem odgovoru, pač pa v našem vprašanju. Smo iskreni ali nismo? Če nismo iskreni –tudi Boga ne moremo čutiti. V tej točki je nekaj podrobnejših poudarkov:
   a) Bog nikoli ne govori proti »zdravi pameti«
   b) je vedno na strani dobrega, pravega in resnice, posebno ko želimo dobro drugemu
   c )ni nikoli neiskren do naših potreb, počutij, težav…
   d) nikoli ne podpira naše hudobije, egoizma in igračkanja z njim, ne podpira naših utvar in iluzij, ošabnosti in ambicioznosti (povzpetnost na račun drugega)
   f) pogosto govori proti naši volji, kar nam ni prav ali pač?!
   g)govori mi iskreno celo to, kar mi ni všeč (kar mi ni po godu)
   h) pogosto govori takrat, ko bi jaz raje, da bi on molčali)
   g) govori tudi preko molka, tišine, drugih ljudi, Svetega pisma…

   Navaditi se moramo poslušati Boga, priučiti se moramo sposobnosti slišati in poslušati Boga, druge, ne le sebe. Imamo dvoje ušes in ena usta zato, da manj govorimo in več poslušamo! Kdor si te sposobnosti noče, ne more ali ne zna pridobiti, tvega, da Boga ne bo slišal celo takrat ko bo ta »glasno grmel«. Bog normalno ne uporablja druge poti za komunikacijo in spoznanje, kot je naš intelekt (razum, navdihnjen od Boga), naš občutek za ljubezen, za pravično, za dobro in našo vest, ko molimo in živimo po Evangeliju, kot nas uči Jezus in ko pomagamo in služimo drugim. Najpoglavitnejši problem je naša iskrenost v tem, kako si razlagamo in kako spolnjujemo Božjo voljo. Veliko več naše pozornosti bi morali posvetiti stvarem, ki od nas terjajo velike odgovornosti ali velike odločitve, našo vero in molitve, da delamo vse prav in v dobro nas in tudi drugih ljudi. Kaj in kako takrat moliti? Pomembno je, da sledimo svoji vesti, da tej zaupamo in da imamo pravi odnos do vere, da smo Ljubečiu, Usmiljeni, Dobri in da pomagamo ter služimo drugim. Božji odgovor v sebi vedno nosi dovolj rahločutnosti in modrosti: v Božjem odgovoru je vedno dovolj svetlobe (luči) za tistega, ki je »blage« volje –zakaj Bog vedno upošteva našo osebnost in svobodno voljo. Bog nikoli nikogar ne sili, ker ima svbobodno voljo. To je podoba Boga, vzgojitelja in Usmiljenega Dobrotnika, ki nas vedno Ljubi in nam hole le vse dobro. Molimo iskreno in goreče, da nas bo Bog slišal in uslišal. In naj nam molitve pomagajo, da bomo pri Bogu Uslišani in da bomo vso našo Ljubezen in Dobroto ter pomoč in služenje drugim prelili z gorečo Vero v Življenje!

   Medmrežje Nauči nas Moliti, dopolnjeno. Že objavljeno.

   Odgovori
   • Miro says:

     18. oktobra, 2020 at 8:00

     V molitvah Gospoda prosimo za duha ponižnosti, poslušnosti, preprostosti, iskrenosti …, da bi se z močno vero mogli v srcu odpreti delovanju Svetega Duha in z Njim hoditi po evharistični poti, še zlasti z uresničevanjem del usmiljenja do bližnjega.

     Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
     Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
     Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

     Odgovori
9. Hvala says:

   17. oktobra, 2020 at 21:47

   Če smo iskreni, si moramo priznati, da ne moremo reči s Pavlom: Dober boj sem izbojeval, tek dokončal in vero ohranil. Ne bijemo namreč bitke za evangeljsko resnico, ampak tako radi ugajamo in se delamo lepe. Če tečemo, tečemo v prazno ali pa zato, da bi nas videli. Tekli pa naj bi, ker nas priganja ljubezen. In vere ne ohranjamo, saj se vrtimo okrog sebe in ne zremo Boga. (priloga)

   http://www.mirenski-grad.si/n30-nekaterim-ki-so-zaupali-vase

   PONIŽNOST JE DANES V KRIZI. V KOLIKOR JE V KRIZI PRISTNA VERA.

   RESNIČNO PONIŽEN JE LAHKO LE TISTI, KI GLOBOKO V SEBI VE, KOLIKO JE VREDEN IN SE ZATO POTREBUJE POVZDIGOVATI NAD DRUGE.
   —————————————————————————————————————————————————
   PONIŽNOST JE GLOBOKA NOTRANJA MOČ.
   ————————————————————————————————————————————————–
   KDOR VASE DVOMI, SE RAD POVZDIGUJE.
   V ZAVESTI, DA JE VSE BOŽJI DAR, DA SAMI OD SEBE NE MOREMO STORITI NIČESAR, V NAS RASTE ZAUPANJE, IZ ZAUPANJA HVALEŽNOST IZ HVALEŽNOSTI PA PONIŽNOST (Mirenski grad).

   ČE SMO RANJENI NA DUŠI, PRIZADEVAMO RANE TUDI DRUGIM LJUDEM . JEZUS JE PRIŠEL NA SVET, DA OZDRAVI VSAKO RANO.

   Odgovori
   • Hvala says:

     17. oktobra, 2020 at 22:07

     Popravek- pravilno se glasi: RESNIČNO PONIŽEN ČLOVEK JE LAHKO LE TISTI, KI GLOBOKO V SEBI VE, KOLIKO JE VREDEN IN SE ZATO NE POTREBUJE POVZDIGO VATI NAD DRUGE.

     Odgovori
10. Miro says:

    17. oktobra, 2020 at 21:33

    »KDO SMO MI, DA BI ZAPIRALI VRATA SVETEMU DUHU? SVETI DUH JE TISTI, ZARADI KATEREGA GRE CERKEV LAHKO PREKO OVIR IN VEDNO NAPREJ!« (papež Frančišek)

    »Sveti Duh veje, kjer hoče. Toda ena najpogostejših skušnjav vernika je, da mu pregradi pot in ga preusmeri v določeno smer. Ta skušnjava ni bila tuja niti ob začetkih Cerkve. O tem nam pričuje izkušnja, ki jo je doživel Simon Peter in o kateri nam pripovedujejo Apostolska dela …

    Bog tudi danes vodenje Cerkve pušča v rokah Svetega Duha … Kot je govoril sv. Janez XXIII. je prav Sveti Duh tisti, ki Cerkev posodablja. Posodablja jo in ji omogoči, da gre dalje. Zato moramo kristjani prositi Gospoda za milost poslušnosti Svetemu Duhu …« (iz nagovora papeža Frančiška 12. maja 2014).

    Več o tem papeževem nagovoru na:
    http://www.mirenski-grad.si/kdo-smo-mi-da-bi-zapirali-vrata-svetemu-duhu

    Molimo: PRIDI, SVETI DUH

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Janez says:

      17. oktobra, 2020 at 21:45

      G. Miro hvala. Sem vesel in ganjen, čeprav je kratek prispevk, pa je zelo bogat in pomenljiv. Ljubimo našo sveto katoliško in apostolsko Cerkev Jezusa Kristusa, bodimo zvesti in ljubeči udje Cerkve. Hvala Jezus. Bodi vedno pri nas in z nami!

      Spravna in zahvalna molitev
      Bog bodi hvaljen.
      Bog bodi vedno hvaljen.
      Hvaljeno bodi njegovo sveto ime.
      Hvaljen bodi Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek.
      Hvaljeno bodi ime Jezusovo.
      Hvaljeno bodi njegovo presveto Srce.
      Hvaljena bodi njegova predragocena Kri.
      Hvaljen bodi Jezus v najsvetejšem oltarnem Zakramentu.
      Hvaljen bodi Bog Sveti Duh, Tolažnik.
      Hvaljena bodi vzvišena Mati božja, presveta Devica Marija.
      Hvaljeno bodi nje sveto in brezmadežno spočetje.
      Hvaljeno bodi njeno slavno vnebovzetje.
      Hvaljeno bodi ime Device in Matere Marije.
      Hvaljen bodi njen prečisti ženin sveti Jožef.
      Hvaljen bodi Bog v svojih angelih in svetnikih.
      Hvaljen bodi Jezus Kristus, ki si nam daroval svojo apostolsko Cerkev!
      Amen.

      Odgovori
      • Miro says:

        17. oktobra, 2020 at 21:47

        Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

        Odgovori