Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   25. oktobra, 2020 at 13:46

   BOLJ ZAVESTNO SE BOM ZAVEDAL, KAKO SO JEZUSOVE BESEDE ODLOČILNE ZA MOJO ŽIVLJENJSKO IZPOLNITEV!

   BOŽJA BESEDA: »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo« (iz odlomka Mt 7,21-29).

   Človek si želi trdnosti v življenju. Pristop za Božje delovanje ni zunanje izpovedovanje vere ali uresničevanje izrednih duhovnih darov, ampak zvesto izpolnjevanje Očetove volje. Bolj zavestno se bom zavedal, kako so Jezusove besede odločilne za mojo življenjsko izpolnitev. Gospod, osvobodi me polovičarstva, da bom sprejel in uresničil tvojo besedo z vsem, kar sem (povzeto po: Luč besede rodi življenje, Primož Krečič).

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   25. oktobra, 2020 at 7:09

   BIBLIČNA VERA NI V PRVI VRSTI DEJANJE RAZUMA ALI VOLJE ALI ČUSTEV, TEMVEČ POSLUŠNOST BOŽJI BESEDI!

   V razmislek priporočam duhovno misel dr. Maksimiljana Matjaža, s poudarkom na govorici srca, govorici ljubezni v moči Svetega Duha. Priporočimo se Svetemu Duhu, da bomo s kar največjim duhovnim pridom brali in razmislili o tem, kar nam želi sporočiti. Takole je zapisal:

   Prositi za vero je njen začetek. Biblična vera ni v prvi vrsti dejanje razuma ali volje ali čustev, temveč poslušnost Božji besedi. Temeljni pogoj zanjo je odpoved samovolji in priznanje Drugega. Vera je odločitev za Boga in ohranjanje zvestobe njegovi obljubi. Izvira iz spoznanja Boga kot ljubezni, zato ne zahteva jamstva in potrdil, temveč izročitev. Izročitev pa pomeni osvoboditev. »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13).

   Ta ki veruje, se ne prestraši lastne nesposobnosti in ne podleže skušnjavi domišljavosti. V tem je močan, tudi ko je slaboten (1 Kor 12,10). Vera je osebno izkustvo Božjega usmiljenja. To izkustvo osvobaja zagledanosti vase. Kdor se je osvobodil egoizma, je osvobojen strahu in lahko postaja služabnik. Kdor se ne boji zase, lahko ljubi tudi sovražnike. Kdor pa zmore takšne nepreračunljive ljubezen, izpolnjuje prvo Jezusovo zapoved. In kdor živi po njegovi besedi lahko prestavlja gore, nosi križ in dočaka tretji dan.

   Besede za srce: Zakaj je to tako pomembno, biti odprt za vero? Zato, ker je vera dopolnitev mene do tistega, kar je človek. Tisti košček, ki mi manjka. Ker je vera sicer napor, ko smo močni, a pomoč, ko smo šibki. Ker je vera videti nekoga, slišati nekoga, biti z nekom, čeprav si sam. Ker je vera svetilnik v noči in skala v viharju. Ker je nekaj, kar me vzpodbuja, da ne neham hoditi, ne neham delati, ne neham živeti. Ker je vera kot zrak za mojo dušo, da vidim smisel vsemu, kar počnem, pa čeprav se celemu svetu zdi neumno ali celo grešno. (vir: eksegeza. net, duhovna misel: dr. Maksimilijan Matjaž)

   Molimo s prošnjo, da bi po Božji milosti verovali s preprostim in iskrenim srcem, hrepenečim po Gospodu, ki je pot, resnica in življenje (prim. Jn 14,6)!

   Oče naš …
   Zdrava Marija …

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Janez says:

   25. oktobra, 2020 at 0:46

   BOG NAS NESKONČNO LJUBI. ALI PA SE ZARADI NAŠIH GREHOV BOG TUDI PREMISLI? NE!
   Vrstica Malahija 3,6 pravi: »Da, jaz, GOSPOD, se ne spreminjam, vi pa niste nehali biti Jakobovi sinovi.« Podobno nam Jakobovo pismo 1,17 pravi: »Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave.« Pomen vrstice iz Četrte Mojzesove knjige 23,19 ne bi mogel biti bolj jasen: »Bog ni človek, da bi lagal, ne sin človekov, da bi se kesal. Ali morda reče in ne stori, govori in ne izpolni?« Ne, Bog se ne premisli. Te vrstice potrjujejo, da je Bog nespremenljiv, se ne spreminja. Kako potem razlagamo vrstice, kot je Prva Mojzesova knjiga 6,6: »GOSPODU je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu«? Prav tako vrstico Jona 3,10, ki pravi: »Bog je videl njihova dela, kako so se obrnili od svoje slabe poti; in Bog se je kesal hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo naredil, in ga ni naredil.« Podobno Druga Mojzesova knjiga 32,14 pravi: »Tedaj je bilo GOSPODU žal zaradi hudega, o katerem je govoril, da bi ga storil svojemu ljudstvu.« Te vrstice govorijo, da je bilo Gospodu »žal« za nekaj, in zdi se, kot da nasprotujejo nauku o Božji nespremenljivosti. Vendar natančno preučevanje teh odlomkov odkrije, da ti odlomki v resnici ne kažejo, da se Bog lahko spreminja. V izvirnem jeziku je beseda, ki se jo ponekod prevaja kot »kesal se je«, hebrejski izraz za »žal mu je bilo«. Biti nekomu žal za nekaj ne pomeni, da je prišlo do spremembe; pomeni preprosto obžalovanje nečesa, kar se je zgodilo.

   Poglejmo si vrstico Prva Mojzesova knjiga 6,6: »GOSPODU je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji.« Ta vrstica se celo nadaljuje z besedami »in bil je žalosten v svojem srcu.« Ta vrstica pravi, da je Bog obžaloval, da je bil ustvaril človeka. Vendar očitno ni spremenil svoje odločitve. Namesto tega je po Noetu dovolil človeku, da še naprej obstaja. Dejstvo, da smo danes živi, je dokaz, da se Bog ni premislil glede stvarjenja človeka. Poleg tega lahko iz sobesedila tega odlomka vidimo, da opisuje grešno stanje, v katerem je živel človek, in človekova grešnost je sprožila Božje obžalovanje, ne človekov obstoj. Poglejmo si še vrstico Jona 3,10: »Bog se je kesal hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo naredil, in ga ni naredil.« Ponovno je tukaj uporabljena ista hebrejska beseda, ki bi jo dobesedno prevedli kot »bilo mu je žal«. Zakaj je bilo Bogu žal za to, kar je načrtoval za Ninivljane? Ker so spremenili svoje srce in so zaradi tega spremenili svojo neposlušnost v poslušnost. Bog je popolnoma dosleden. Bog je nameraval soditi Ninivam zaradi njihove hudobije. Vendar pa so se Ninive pokesale in spremenile svoje poti. Zaradi tega se je Bog usmilil Niniv, kar je povsem skladno z njegovim značajem.

   Pismo Rimljanom 3,23 nas uči, da vsi ljudje grešimo in smo brez Božje slave. Pismo Rimljanom 6,23 pravi, da je posledica tega smrt (duhovna in telesna). Zato so si Ninivljani zaslužili kazen. Vsi smo v enaki situaciji enakem položaju; naše grešno uporništvo nas ločuje od Boga. Človek ne more narediti Boga odgovornega za svojo težavno situacijo. Zato bi bilo v nasprotju z Božjim značajem, da ne bi kaznoval Ninivljanov, če bi še naprej živeli v grehu. Vendar so Ninivljani postali poslušni in zato se je Gospod odločil, da jih ne bo kaznoval, kot je prvotno nameraval. Ali je sprememba v Ninivljanih obvezovala Boga, da mora storiti, kar je? Nikakor ne! Boga se ne da postaviti v položaj, ko bi bil človeku kaj dolžan. Bog je dober in pravičen in se je odločil, da ne bo kaznoval Ninivljanov zaradi njihove spremembe srca. Ta odlomek torej kaže dejstvo, da se Bog ne spreminja, saj če Gospod ne bi ohranil Ninivljanov pri življenju, bi bilo to v nasprotju z njegovim značajem.

   Naše človeške besede razmišljanj, ki se jih razlaga, kot da se Bog premisli, so človeška prizadevanja, da bi razložili Božja dejanja. Bog je nameraval nekaj storiti, toda namesto tega je storil nekaj drugega. Nam se to zdi, kot da se je premislil. Ampak za Boga, ki je vseveden in suveren, to ne pomeni, da se je premislil. Bog je vedno vedel, kaj bo dejansko storil. Bog dela, kar hoče, da bi človeštvo izpolnilo njegov popolni načrt. »… Od začetka oznanjam konec, od davnine to, kar se še ni zgodilo. Pravim: Moj sklep obvelja in vsako svojo željo izpolnim. Kakor sem govoril, tako bom izpeljal, kakor sem oblikoval, tako bom to naredil« (Izaija 46,10–11). Bog je grozil Ninivam z uničenjem, a je vedel, da se bodo Ninive zaradi tega spreobrnile. Bog je grozil Izraelu z uničenjem, a je vedel, da bo Mojzes posredoval in prosil Boga za Milost. Bog ne obžaluje svojih odločitev, vendar ga žalosti to, kar človek včasih stori kot odziv na njegove odločitve. BOG SE ZARADI NAŠIH GREHOV NE PREMISLI, AMPAK DELUJE V SKLADU S SVOJO BESEDO IN VSEMOGOČNO BOŽJO NARAVO KOT ODZIV NA NAŠA DEJANJA. Bodimo stanovitni v Veri in Pravični in Dobri v Življenju. Zahvalimo se za vse hvaležno Gospodu Našemu Svetemu Bogu in prosimo ga Božje Milosti in Usmiljenja, da nam bo pomagal k ponbižnemu in pobožnemu življenju ter k spolnjevanju Božje Volje.

   Gotquestions et altro

   Psalm 62, 13: In da je tvoja, Gospod, dobrota; zakaj ti plačuješ vsakemu po njegovem delu.

   Psalm 25, 10: Vse GOSPODOVE steze so dobrota in zvestoba za tiste, ki ohranjajo njegovo zavezo in njegova pričevanja.

   Odgovori
4. Hvala says:

   24. oktobra, 2020 at 20:49

   NASPROTNIKI V ŽIVLJENJU! (župnija Mozirje)
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   1, SVET OKOLI MENE
   ————————–
   KARKOLI BOŠ REKEL, DELAL, SE TRUDIL, NEKDO TI BO NASPROTOVAL. VČASIH SI MISLIM: ČE BI BIL POPOLN, BI ME VSI IMELI RADI. JEZUS JE BIL POPOLN IN SO GA PRIBILI NA K RIŽ. TUDI, ČE SI POPOLN, TE NEKDO ME BO IMEL RAD. MEMOGOČE JE, KARKOLI DELAŠ, DA BI TI NE NASPROTOVALI. PRAVILO JE, ČE TI ZLO NE NASPROTUJE, NE DELAŠ DOBRO.
   BOLJ KO DELAŠ DOBRO, BOLJ SE ZLO UPIRA. ČE NI NOBENEGA UPORA OD ZLA POMENI, DA HODIŠ V ISTO SMER Z ZLOM.
   JEZUS PRAVI:”GORJE VAM, KADAR BODO VSI LJUDJE LEPO GOVORILI O VAS…. (Lk 6,26).

   TAKŠNA NASPROTOVANJA LAHKO DOŽIVIMO VSEPOVSOD. NA DELU, V ŠOLI, V SOSESKI, CELO V SORODSTVU.

   KATERA JE PRVA ZAPISANA MOLITEV V SVETEM PISMU?
   “REŠI ME, PROSIM IZ ROKE MOJEGA BRATA, IZ EZAVOVE ROKE! KAJTI BOJIM SE GA, DA PRIDE IN NE POBIJE, MATER Z OTROKI “(1 Mz 32,12).

   MOLITEV JAKOBA , NAJ GA REŠI PRED JEZNIM BRATOM EZAVOM. JAKOB JE PREVARAL BRATA, POBEGNIL IN KO SE VRAČA, BOGA PROSI ZA VARSTVO PRED LASTNIM BRATOM, DRUŽINO.

   JEZUS PRAVI, DA NAM BODO V TEM SVETU NASPROTOVALI. PRAVI NAJ SE NE POHUJŠAMO, NAJ NE BOMO PRESENEČENI, KO NAM BO TA SVET NASPROTOVAL. NE BOD PRESENEČEN, ČE TE BODO LJUDJE ZAVRAČALI, SE TI POSMEHOVALI, TE VARALI, ZBADALI.

   “NA SVETU IMATE STISKO, TODA BODITE POGUMNI , JAZ SEM SVET PREMAGAL.”

   SI SE KDAJ VPRAŠAL ČLOVEK , ZAKAJ JE TAKO? ZAKAJ JE ŽIVLJENJE TAKO TEŽKO?ZAKAJ JE ŽIVLJENJE TAKA BITKA?

   ODGOVOR JE, KER JE VREDNOSTNI SISTEM TEGA SVETA PROTIBOŽJI. KARKOLI ALI KDORKOLI SE POSTAVI ZA BOGA, GA BO TA SVET IZZVAL TAKO ALI DRUGAČE.
   TA SVET ČASTI SAM SEBE. ČASTI STVARSTVO IN KAR JE USTAVRJENO IN NE STVARNIKA.

   “NE LJUBITE SVETA IN TUDI NE TISTEGA , KAR JE V SVETU” (1Jn 2,15).

   NE LJUBITE SVETA. ALI NI TO NASPROTJE , KO SVETO PISMO NA DRUGEM MESTU GOVORI: BOG JE SVET TAKO LJUBIL, DA JE DAL SVOJEGA EDINOROJENEGA SINA…..KAJ TOREJ?

   LJUBITI ALI NE LJUBITI SVETA?

   RAZLIKA JE V POMENU BESEDE SVET.
   TREBA JE IMETI RAD LJUDI V TEM SVETU IN SOVRAŽITI VREDNOSTNI SISTEM TEGA SVETA.
   KO SVETO PISMO GOVORI, KO JE BOG LJUBIL SVET TO PA NE POMENI, DA JE BOG LJUBIL GREH V SVETU, NI LJUBIL ZLORABE, NAPAČNE UPORABE NJEGOVIH DAROV, AMPAK LJUDI.

   LJUDI JE TREBA IMETI RAD IN SOVRAŽITI VREDNOSTNI SISTEM TEGA SVETA.

   MI PA POČNEMO PRAV NASPROTNO.

   SOVRAŽIMO LJUDI, TAKO ZELO PA LJUBIMO VREDNOTE TEGA SVETA. LJUBIMO MATERIALIZEM, UŽIVAŠTVO, LJUBIMO SEKULARIZEM, LJUBIMO EGOIZEM… ITD (nadaljevanje -priloga).

   https://zupnija-mozirje.si/wp-content/uploads/2020/01/Kako-me-Bog-dvigne-ko-sem-na-tleh.pdf

   Odgovori
5. Miro says:

   24. oktobra, 2020 at 19:30

   PROSIMO SVETEGA DUHA ZA GOVORICO SRCA, LJUBEZNI!

   Na tej spletni strani predstavljamo občutljive duhovne vsebine, z željo, da bi čim bolj koristile ljudem na njihovi duhovni poti iskanja vere, upanja, Boga … Kot rečeno, je dobro, da se pišoči predhodno vedno priporočimo Svetemu Duhu. Kaj se zgodi, če se »slon znajde v trgovini s porcelanom«, je vsem jasno in ni treba razlagati. Zato Svetega Duha prosimo za plemenito govorico srca, ljubezni, da bomo pri predstavljanju duhovnih vsebin čim bolj iskreni, preprosti, obzirni, spoštljivi. Odpovejmo se škodljivemu sojenju oseb in jalovemu etiketiranju, ter na vse ljudi zrimo z ljubeznijo v luči Božje besede, v poslušnosti Svetemu Duhu!

   Molimo: PRIDI, SVETI DUH

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Hvala says:

   24. oktobra, 2020 at 17:08

   GLAVNI EKSORCIST JE JEZUS!

   KJE VSTOPA HUDOBNI DUH
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
   Veternik je eden od štirih uradnih eksorcistov (izganjalcev) v Sloveniji (obstajajo tudi lažni, ki povzročajo še večje stiske) in deluje v mariborski škofiji. Lani je pri njem iskalo pomoč 118 ljudi, od tega je bilo le kakih 10 odstotkov obsedenih, drugi so bili le moteni, pod vplivom zla … Pravi, da je diagnozo mogoče postaviti samo s pomočjo Svetega Duha, potrebna je karizma razločevanja duhov, saj se duševne in duhovne bolezni včasih tesno prepletajo.

   Hudobni duh pa v naše življenje vstopa na različne načine. Najprej z rednim delovanjem v obliki skušnjav in pasti. Veternik takole opisuje razvoj skušnjave: najprej se pojavi, sledi pogovor z njo, boj, utrujenost, nato privolitev, ki pa še ni zadnja stopnja. Privolitvi namreč najpogosteje sledi strast, padanje iz greha v greh in neprepoznavanje greha samega. Kjer pa ni več greha, tudi ni potrebe po odrešenju in ni prostora za Kristusa. Tukaj po Veternikovih besedah lahko zelo hitro vstopijo new age (nova doba) in okultno. Ena od zvijač hudobnega duha je, da v začetku veliko obljublja, celo čudeže. Sledijo pa strah, stiske, maščevalnost, nemir, človek ni svoboden …

   Obstaja tudi izredno delovanje hudega duha, ki ga delijo tako:

   a) pritisk (opressio) – notranja ali zunanja infestacija

   Med zunanje infestacije sodijo kriki, bolezni živali, vžigi, materializacija in podobno, notranja infestacija pa se kaže kot nenadni napadi jeze, strahu, sovraštva … Gre za duha bolezni.

   b) Obsedenost (obsessio)

   V zavesti se neprestano vsiljujejo in ponavljajo misli, vsi mogoči strahovi, samomorilske misli, pojavijo se tudi odvisnosti. Tudi odvisnost od mamil ima lahko po Veternikovih besedah izvor v duhovni sferi. So primeri, ko so odvisniki ozdravljeni s pomočjo molitve za osvobajanje.

   c) Posedenost (possesio)

   Hudobni duh dobi človeka v posest – pri eksorcismu ga lahko drži v lebdenju, govorjenje v nepoznanih jezikih, odkrivanje oddaljenih ali skritih predmetov, pojav nenavadne moči, spremembe fizionomije (obraz dobi čudne poteze), glasu, bes ob navzočnosti svetega, navzočnost drugega v osebi (podobno shizofreniji) …

   Kje vstopa hudobni duh?
   Poznamo pet vstopnih mest. Veternik jih je opisal takole:

   1. Družinsko deblo – Kot se podedujejo telesne in duševne bolezni, se dedujejo tudi duhovne. Od prvih prednikov smo podedovali že izvirni greh, ki ima svoj zunanji izvor v hudiču, notranjega pa v človekovem napuhu. Nepokesani grehi in rane se lahko prenašajo na potomce. Parom pred vstopom v zakon zato priporoča duhovne vaje za ozdravljenje notranjih ran, kar lahko prepreči marsikatero težavo. Obhaja se lahko tudi maša za ozdravitev družinskega debla, vendar ta brez sprave v družini nima pomena.

   2. Notranje rane – Pomembno je že to, kako je bil človek spočet, v kakšnih okoliščinah, v zakonu ali »kar tako«; najtežje rane dostikrat izhajajo iz prvih treh let življenja … Vse te rane pa so posledice greha in zato vstopna mesta za hudobnega duha. Ljudje, ki so notranje ranjeni, dostikrat iščejo pomoč na najrazličnejših koncih, tudi v okultnem. Takšne rane se zdravijo s pomočjo molitve za notranje ozdravljenje, osvobajanje …

   3. Osebni grehi – Tudi opustitve so lahko hudi grehi, sicer pa ljudi, ki iščejo pomoč, dostikrat težijo grehi, kot so splav, nezvestoba, življenje na koruzi, sovraštvo, odvisnosti, nezmožnost odpuščanja … Velikokrat takšnega človeka ozdravi že iskrena spoved. Teža teh grehov lahko povzroča tudi depresije, ki jih psihiatrija ne zmore ozdraviti, pomaga lahko dobra spoved. Bolezni duha lahko zdravi samo vstali Jezus.

   4. Satanistične prakse – Mednje sodijo okultizem in magija, črna magija, uroki, spiritizem, prekletstva, satanizem, satanizem v glasbi, v določenih primerih tudi alternativna medicina (kot orodje za prenašanje okultnih praks v življenje).

   5. Oddaljenost od Jezusa ali mlačnost in brezbrižnost.

   Primeri obsedenosti s hudobnim duhom so že v Svetem pismu, Jezus pa je tisti, ki tega duha izžene (Mr 9, 17–27). V primeru, da je potrebna pomoč eksorcista, pravi Veternik, da lahko on opravi le 5 % dela, drugo je sodelovanje človeka, ki išče pomoč, bistveno pri vsem skupaj pa je to, da je tisti, ki rešuje, Jezus – on je »glavni eksorcist«, ki je hudobnega duha dokončno premagal. Samo z lastno močjo se nihče ne more rešiti. »Glavni cilj eksorcizma je pripeljati človeka k Jezusu, kajti v nikomer drugem ni odrešenja (Apd 4, 12),« je še dejal Veternik.

   https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/54-49-Aktualno-6

   Odgovori
7. Miro says:

   24. oktobra, 2020 at 15:13

   DVE POUČNI ŽIVLJENJSKI ZGODBI: PRVA O STARČKU, KI SE JE SPOMNIL NA DOBRE SKLEPE V MLADOSTI; DRUGA O BOLNEM MOŽU, KI JE NA SMRTNI POSTELJI NAJPREJ ZAVRAČAL BOŽJE USMILJENJE, POTEM PA … (več v nadaljevanju).

   Starček, nič kaj veren, že zelo bolehen, je brskal po svojem predalu in našel listek, na katerem so bili zapisani dobri sklepi, ki jih je napravil, ko je bil še dijak in član Marijine družbe: »Vsak dan bom začel z imenoma: Jezus, Marija! Vsak dan bom molil rožni venec. Vsakih štirinajst dni bom prejel svete zakramente. Vsako soboto se bom postil na čast Materi božji.«

   Starega moža je pretreslo: »Lepa moja mlada leta, kje ste? Kako sem se od takrat spremenil! O ti ubogi rožni venec, ti uboga molitev. Jezus, Marija, na vse sem pozabil. Nekdaj – in sedaj, kakšna sprememba!« V globoki skrušenosti je pokleknil in počasi izgovarjal ime Marija. Opravil je dobro spoved in se tako spravil z Bogom in Cerkvijo. Bil je že skrajni čas, saj so ga kmalu zatem odnesli na pokopališče.

   Neki župnik je obiskal na smrt bolnega moža, da bi ga spomnil na zakramente. Bolnik se je tako razburil, da se je stresla postelja: »Ne verujem, saj Boga sploh ni!«

   Tudi pri drugem obisku je bil na začetku isti učinek. Nato je zaskrbljeni duhovnik poskusil omehčati moža z omembo Device Marije: »Čujte, ali niste v svojem življenju prav nič častili Device Marije?« Bolnika je ganilo: »O, Devico Marijo sem imel vedno rad.« Župnik je potolažen rekel: »Potem pa trdno zaupajte, da vam bo Mati Marija pomagala in izprosila milost spreobrnjenja.« Res se je mož skesano spovedal in čez nekaj dni umrl.

   Zopet se je uresničilo: Kdor Marijo časti, se ne pogubi! Zato se ji v pesmi zaupno priporočamo: »Kadar zapustiti bom moral zemljo, od znancev, prijateljev vzeti slovo, Marija, le pridi gotovo po me, me sprejmi na svoje srce!«

   Povzeto po: Nauči nas moliti 4, pater Anton Nadrah

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Hvala says:

   24. oktobra, 2020 at 14:06

   Greh ima več sestavin: krivdo in časne ter večne posledice (ali kazni). Krivda je vedno osebna in jo Bog odpusti pri spovedi ali pri popolnem kesanju (z obveznostjo izpovedi pri prvem obhajanju zakramenta sprave), prav tako večne kazni. Časne kazni ostanejo tudi po zakramentu spovedi, še posebej pa so močne, če do kesanja in odpuščanja ne pride. Te posledice so lahko zaznavne v telesu (npr. zasvojenost, bolezni) ali v psihični strukturi (negativna in boleča čustva, razni negativni vzorci obnašanja, ki se jih navzamemo že v otroški dobi …), kar se odraža v medsebojnih odnosih. V vsakem primeru pa te posledice greha delujejo na tistega, ki je grešil, kakor tudi na druge ljudi, s katerimi je v zvezi, in zato lahko ostajajo prisotne tudi v naslednjih rodovih. Saj poznamo nemalo primerov, da se določeni grešni ‘vzorci’ pogosto ponavljajo iz roda v rod; npr. alkoholizem, grobost (Ognjišče, Marjan Turnšek).

   Odgovori
   • Miro says:

     24. oktobra, 2020 at 15:11

     KAKO SE Z BOŽJO POMOČJO OSVOBODITI NEGATIVNIH POSLEDIC GREHOV NAŠIH PREDNIKOV ALI DRUGIH BLIŽNJIH? KAKO PRETRGATI ZAČARAN KROG NEGATIVNIH “VZORCEV” IN ZAČETI NEKAJ DOBREGA?

     Ga. Hvala, zelo potrebno, da ste opozorili na omenjeno temo, kjer je navedeno tudi, da se določeni grešni “vzorci” pogosto ponavljajo iz roda v rod, npr. alkoholizem, gorbost itn. Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kako ven iz tega. Če dovolite, bi priložil še link do izčrpnega pojasnila dr. Marjana Turnška o možnostih in rešitvah za ozdravljenje družinskega debla.

     https://revija.ognjisce.si/pisma/2074-jaz-ne-moji-predniki-sem-odgovoren-za-svoja-dejanja

     Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

     Odgovori
     • Hvala says:

       24. oktobra, 2020 at 16:53

       Ja, g. Miro , zahvaljujem se vam! Če pa imate še kak link pa priložite.

       Odgovori
9. Miro says:

   24. oktobra, 2020 at 12:27

   KRISTUSOV KLIC K SPREOBRNJENJU ŠE NAPREJ ODMEVA V ŽIVLJENJU KRŠČENIH. SPREOBRNJENJE JE NENEHNA NALOGA ZA VSO CERKEV, KI JE SVETA, A IMA V SVOJI SREDI GREŠNIKE!

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nam pomaga pri branju in premišljevanju Kompendija Katekizma katoliške Cerkve. Kot je zapisal papež Benedikt XVI., naj vsakdo ob branju tega uglednega in verodostojnega besedila, zlasti po priprošnji presvete Marije, Matere Kristusa in Cerkve, vedno bolj prepoznava in sprejema neizčrpno lepoto, edinstvenost in aktualnost najodličnejšega Daru, ki ga je Bog podelil človeštvu: svojega edinega Sina, Jezusa Kristusa, ki je »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6).

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Zakaj je Kristus ustanovil zakramenta pokore in bolniškega maziljenja?
   Kristus, zdravnik naših duš in teles, ju je ustanovil zato, ker more biti novo življenje, ki nam ga je podaril po zakramentih uvajanja v krščanstvo, oslabljeno in z grehom celo izgubljeno. Zato je Kristus hotel, da njegova Cerkev nadaljuje njegovo delo ozdravljanja in odreševanja po teh dveh zakramentih.

   ZAKRAMENT POKORE IN SPRAVE

   Kako se imenuje ta zakrament?
   Imenuje se zakrament pokore, sprave, odpuščanja, spovedi, spreobrnjenja.

   Zakaj obstaja zakrament sprave po krstu?
   Novo življenje milosti, prejeto pri krstu, ni zatrlo slabotnosti človeške narave, tudi ne nagnjenja h grehu (se pravi poželjivosti). Zato je Kristus ustanovil ta zakrament za spreobrnjenje krščenih, ki so se z grehom oddaljili od njega.

   Kdaj je bil ustanovljen ta zakrament?
   Vstali Gospod je postavil ta zakrament, ko se je na velikonočni večer prikazal svojim učencem in jim rekel: “Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani” (Jn 20,22-23).

   Ali krščeni potrebujejo spreobrnjenje?
   Kristusov klic k spreobrnjenju še naprej odmeva v življenju krščenih. Spreobrnjenje je nenehna naloga za vso Cerkev, ki je sveta, a ima v svoji sredi grešnike.

   Kaj je notranja pokora?
   Notranja pokora je vzgib “strtega srca” (Ps 51,19), ki ga božja milost nagiba k temu, da odgovori na usmiljeno ljubezen Boga. Vključuje žalost ter odpor do storjenih grehov in trden sklep v prihodnje nič več ne grešiti, in zaupanje v božjo pomoč. Hrani se z upanjem na božje usmiljenje.

   V kakšnih oblikah se izraža pokora v krščanskem življenju?
   Pokora se izraža na zelo različne načine, zlasti s postom, z molitvijo in miloščino. Kristjan more te in mnoge druge oblike spokornosti uresničevati v vsakdanjem življenju, zlasti v postnem času in v petek, na dan pokore.

   Katere so bistvene prvine zakramenta sprave?
   Bistveni sta dve prvini: dejanje človeka, ki se spreobrne po delovanju Svetega Duha, in odveza duhovnika, ki v Kristusovem imenu podeli odpuščanje in določi način zadoščevanja.

   Katera so spokornikova dejanja?
   Spokornikova dejanja so: skrbno spraševanje vesti; kesanje, ki je popolno, kadar izvira iz ljubezni do Boga, in nepopolno, če temelji na drugih nagibih, ter vključuje sklep, nič več ne grešiti; izpoved, ki obstaja v priznanju grehov pred duhovnikom; zadoščevanje ali pokora, ki jo spovednik naloži spokorniku, da popravi škodo, katero je povzročil greh.

   Katerih grehov se je treba spovedati?
   Spovedati se je treba vseh še ne spovedanih velikih grehov, katerih se človek spomni po skrbnem spraševanju vesti. Spoved velikih grehov je edina redna pot, da dosežemo odpuščanje.

   Kdaj smo se dolžni spovedati velikih grehov?
   Vsak vernik, ki je prišel v leta razločevanja, se je dolžan spovedati svojih velikih grehov vsaj enkrat v letu, in prav gotovo pred prejemom svetega obhajila.

   Zakaj se je mogoče pri zakramentalni spovedi spovedati tudi malih grehov?
   Cerkev živo priporoča spoved malih grehov, tudi če ni nujna v strogem smislu. Spoved malih grehov nam pomaga pravilno oblikovati vest, se bojevati zoper zla nagnjenja, se dati Kristusu, da nas ozdravi, in napredovati v življenju Duha.

   Kdo je delivec tega zakramenta?
   Kristus je zaupal službo sprave svojim apostolom in njihovim naslednikom škofom, kakor tudi njihovim sodelavcem duhovnikom, ki postanejo zato orodje božjega usmiljenja in pravičnosti. Oblast opuščati grehe izvršujejo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

   Komu je pridržana odveza nekaterih grehov?
   Odveza za nekatere posebno velike grehe (kakor tudi za tiste, ki nakopljejo kazen izobčenja) je pridržana apostolskemu sedežu ali krajevnemu škofu ali od njiju pooblaščenim duhovnikom. V smrtni nevarnosti pa more vsak duhovnik odvezati od vsakega greha in od vsakega izobčenja.

   Ali je spovednik dolžan držati spovedno tajnost?
   Spričo kočljivosti in veličine te službe ter spričo ljudem dolžnega spoštovanja je vsak spovednik brez izjeme in pod zelo strogimi kaznimi dolžan ohranjati zakramentalni pečat, to je popolno tajnost glede grehov, za katere je zvedel v spovednici. /V slovenščini govorimo o “spovedni molčečnosti” – op. A. Strle, v: KKC 1467/.

   Katere učinke ima ta zakrament?
   Učinki zakramenta pokore so: sprava z Bogom in torej odpuščanje grehov; sprava s Cerkvijo; ponovna pridobitev stanja milosti, če je bilo izgubljeno; odpustitev večne kazni, nakopane s smrtnim grehom, ter vsaj delna odpustitev časnih kazni za greh; mir in vedrost vesti ter duhovna tolažba; povečanje duhovnih moči za krščanski boj.

   Ali je mogoče ta zakrament v nekaterih primerih obhajati s splošno spovedjo in skupno odvezo?
   V primerih velike potrebe (recimo v grozeči smrtni nevarnosti) se je mogoče zateči k skupnostnemu obhajanju sprave s splošnim priznanjem grehov in s skupno odvezo. Pri tem je treba upoštevati navodila Cerkve; spokorniki pa morajo imeti namen, da se bodo v zahtevanem času spovedali v posamični spovedi velikih grehov.

   Kaj so odpustki?
   Odpustki so odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Takšen odpustek pod določenimi pogoji zadobi kristjan zase ali za rajne po službi Cerkve, ki kot srednica odrešenja razdeljuje zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov.

   (vir: Kompendij KKC, 295- 312 se nadaljuje)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Janez says:

    24. oktobra, 2020 at 12:20

    BOG NAS NIKOLI NE NEHA LJUBITI! WKG Schweiz
    Ali morda veste, da je večini ljudi, ki verjamejo v Boga, včasih ob preizkušnjah in težavah ter krizah težko verjeti, da jih Bog ljubi? Ljudje si namreč zlahka zamislijo Boga kot Stvarnika in strogega Sodnika, toda strašno težko je kristjanom verjeti in videti Boga kot Tistega, ki jih neskončno ljubi, ki je skrben Oče, dober usmiljen in ki ga zelo skrbi, kako bo z nami. Toda resnica je, da naš dobri, neskončno ljubeči, ustvarjalni in popolni Bog ne ustvarja ničesar, kar bi mu nasprotovalo, kar je v nasprotju z njim samim. Vse, kar Bog ustvarja, je dobro, popolna manifestacija v vesolju njegove popolnosti, ustvarjalnosti in ljubezni. Kjerkoli najdemo nasprotno – sovraštvo, sebičnost, pohlep, strah in strah – to ni zato, ker je Bog na tak način naredil stvari. Kaj je zlo, razen tega, da je perverzna zloraba in preobrnitev nečesa, kar je bilo prvotno ustvarjeni kot Dobro in iz Ljubezni do Ljudi? Vse, kar je Bog ustvaril, vključno z nami ljudmi, je bilo izjemno dobro, toda zloraba ustvarjanja ustvarja zlo, ki je upor proti Bogu in Božji Volji. Zlo obstaja zato, ker ljudje uporabljamo svojo dobro svobodo, ki nam jo je Bog dal na napačen način tako, da se odmaknemo od Boga, ki je izvor našega bitja in Vesolja, namesto da bi se mu približali in ga Ljubili in mu bilim v Slavo in Veselje.

    Kaj to pomeni za nas osebno? Preprosto to: Bog nas je ustvaril iz globin svoje nesebične ljubezni, iz svojega neomejenega Vira popolnosti in neskončne ustvarjalnosti. To pomeni, da smo popolnoma dobro in dobro tako, kot nas je Bog ustvaril. Kaj pa naše težave, grehi in napake? Vse to je posledica naše oddaljenosti od Boga, človeškega videnja sebe kot glavnega vira našega bitja namesto Boga, ki nas je v Vesolju ustvaril in ki vzdržuje vsa naša življenja in bivanja Ljudi na Zemlji. Bog nam vedno hoče dobro in nam pomaga ko ga potrebujemo.

    Če smo se obrnili od Boga in se gibljemo v svoji lastni človeški smeri, stran od njegove ljubezni in dobrote, potem ne moremo videti in razumeti, kdo je v Bog resnici. Vidimo ga kot nekega strogega, strašnega sodnika, nekoga, ki se boji, nekoga, ki čaka, da nas v strogu vzgoji poškoduje, ali da se maščuje za vse napačne stvari, ki smo jih storili. Toda Bog ni tak. Vedno je dober in vedno nas ljubi. Vedno je pripravljen, da pridemo k Njemu nazaj in ostanemo pri Njem.

    Želi, da ga spoznamo, izkusimo njegov mir, njegovo veselje, njegovo bogato ljubezen. Naš Odrešenik Jezus je podoba Božjega bitja in vse svoje stvari nosi s svojo močno besedo (Hebr 1,3). Jezus nam je pokazal, da je Bog za nas, da nas ljubi kljub temu, da smo poskušali pobegniti od njega kot izgubljeni sin. Naš nebeški Oče želi, da se spovemo in da se pokesamo, da prosimo za odpuščanje z odvezo in da se vrnemo domov k Bogu.
    Jezus je povedal zgodbo o dveh sinovih. Eden od njih je bil tak kot ti in jaz. Želel je biti središče svojega vesolja in ustvariti svoj lastni svet zase brez Boga Očeta. Zato je zahteval polovico svoje dediščine in odšel v svet tako daleč, kot je lahko, in živel samo zato, da bi si vsega privoščil z Očetovim denarjem. Toda njegova predanost uživanju in samemu sebi ni delovala. Bolj ko je uporabil svoj dediščni denar zase, slabše se je počutil in nesrečen postal. Denarja mj je zmanjkalo in živel je v bedi in pomajkanju. Šel je vase in premuislil, kam je lahkomiselno zabredel brez Očeta.

    Njegove misli so se iz globin svojega izgubljenega življenja vrnile k njegovemu očetu in domu. Za kratek, svetel trenutek je razumel, da je vse, kar si resnično želi, vse, kar je resnično potrebno, vse, kar mu je dalo ljubezen, mir, dom, dobro počutje in srečo imel doma pri Očetu. Z močjo tega trenutka resnice se je v tem trenutnem neoviranem stiku z očetovim srcem iztrgal iz prašičjega korita, iz katerega je siromašen jedel in se odločil, da se vrne domov k Očetu.
    To je Evangeljska prilika v Luka 15 o Izgubljenem sinu, ki se vrne k Očetu. Ne samo, da ga je oče pričakoval, temveč je videl, da prihaja, ko je bil še daleč; dolgo in zvesto je Oče čakal na svojega izgubljenega sina. In tekel je ter ga je veselo objemal in ga preplavljal z isto ljubeznijo, kot jo je vedno imel do njega, čeprav je odšel od doma. Njegovo veselje je bilo tako veliko, da je bilo treba praznovati povratek in rešitev Izgubljenega Sina.

    Bil je še en brat, starejši. Tisti, ki je ostal s doma svojim očetom, ki ni pobegnil in mu ni oteževal življenja, temveč je pridno delal in očeta ubogal. Ko je ta starejši brat slišal za praznovanje doma, je bil jezen in grenak s svojim bratom in očetom in ni hotel iti na praznovanje v hišo. Toda njegov oče je šel k njemu, mu prigovarjal in iz iste ljubezni je govoril z njim in ga zasipal z isto neskončno ljubeznijo, s katero se je dotaknil svojega izgubljenega mlajšega sina, ki se je skesan vrnil domov k Očetu. Ali se je starejši brat končno obrnil in se pridružil praznovanju? Jezus nam tega ni povedal. Toda zgodovina nam pove, kaj moramo vsi vedeti – Bog nas nikoli ne preneha ljubiti. Želi nas, da se pokesamo in se mu vrnemo, in nikoli ni vprašanje, ali nam bo odpustil, sprejel in ljubil, ker je Bog naš Oče, katerega neskončna ljubezen je vedno ista.

    Je čas, da se ustaviš, ko lahkomiselno greš in pobegneš od Boga in se skesan vrneš domov k Očetu!? Bog nas je naredil popolne in celovite, čudovit izraz v njegovem čudovitem vesolju njegove ljubezni in ustvarjalne moči. In še vedno smo Njegovi Ljubi Otroci. Vse kar moramo storiti je, da se vrnemo in ponovno povežemo z našim Stvarnikom, ki nas še vedno ljubi, tako kot nas je ljubil, ko nas je poklical k obstoju in Življenju. Gospod Nas zvesto čaka na Obalah Večnosti in je vesel vsakega izgubljenega sina, ki se skesano vrne nazaj k Njemu in zaživi v Božjem Miru, ker nam je kot naš Oče vse odpustil. Oče je odpustil nam in izgubljenemu sinu, smo odpustili grehe in krivice tudi mi svojim bratom, da bomo vsi dobri in boljši ljudje in kristjani?

    Avtor Joseph Tkach, WeltweiteKircheGottes Schweiz (WKG)

    Bog nas vedno ljubi in nam odpušča, ko se pokesamo in spokorimo grehov in ga molimo ter prosimo odpuščanja! Vedno nas grešnike čaka na Obalah Večnosti, da se pokesamo in vrnemo k Njemu v Očetovski Objem! Bodimo pravični in živimo tako, kot nas je učil Jezus, Bogu v Čast in Veselje, nam pa v Odrešenje in Zveličanje!

    Psalm 33, 22: Tvoja dobrota, GOSPOD, naj bo nad nami, kakor smo upali vate.

    Psalm 26,3: Zakaj tvoja dobrota je pred mojimi očmi, hodil sem v tvoji zvestobi.

    Odgovori