Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   27. oktobra, 2020 at 14:55

   MOLITEV K MATERI MARIJI

   O Marija,
   ti, ki si skrbno poslušala božjo postavo
   ter tako postala Odrešenikova mati
   in Kraljica miru,
   ozri se na vsa ljudstva sveta.
   Kakor si goreče molila
   v začetkih Cerkve,
   tako nam tudi danes izprosi
   živo zaupanje v tvojega Sina,
   iskreno medsebojno spoštovanje,
   velikodušno ljubezen do vseh
   in željo sodelovati pri božjih načrtih.
   Tvoji materinski ljubezni priporočamo
   vse naše slovenske družine
   doma in po svetu.
   Izprosi jim dar zvestobe, miru in ljubezni.
   Kot dobrohotna tolažnica
   vseh preizkušanih
   in mogočna pomočnica kristjanov
   zaceli vse skeleče rane našega naroda,
   da bomo živeli v popolnem sožitju
   in spravi.
   Daj, da bomo v vsem izpolnjevali
   zapovedi tvojega Sina
   in tako gradili nov svet pravičnosti,
   svobode in ljubezni. Amen

   Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

   Odgovori
2. Janez says:

   27. oktobra, 2020 at 14:37

   Anja Kastelic: BISTVO KRŠČANSTVA
   Bistvo krščanstva je v odpuščajoči Ljubezni. Ne le tisti, ki dela čudeže, ozdravlja, osvobaja in izganja demone, ampak tisti, ki ljubi do dokončne daritve sebe. Tudi izdajalcem. Juda ni bil pomota med klicanimi imeni. Bil je namreč dokaz edine prave ljubezni, ki že vključuje krivice. To zmore samo Bog. Ker pa smo po Njegovi ljubezni vključeni kot novi ljudje v novo življenje, lahko odpuščamo in ljubimo tudi mi tako kot Jezus. In smo Jezusu v vsem podobni. Evangelij nam predstavlja dva odnosa; vertikalni – odnos med človekom in Bogom ter horizontalni – odnos med človekom in človekom. V obeh prihaja do dolgov in krivic. V vertikalnem s človekove strani, kajti Bog ostaja zvest, v horizontalnem pa z obeh strani. Ni namreč človeka, ki bi bil žrtev krivice, ne da bi jo tudi sam nekje in nekomu storil. Zelo pogosto se zgodi, da v času, ko nas nekaj boli, vidimo le tistega, ki je ranil nas, težko pa ustavimo pogled na tistem, ki smo ga mi ranili, četudi to ni bil isti človek. Ljudje smo torej brez izjeme grešniki, zato ne obstajajo prvo – in drugorazredni grešniki, kajti greh je vedno odtrganje iz odnosa z Očetom, ki je naš Stvarnik in vir življenja. To pa se lahko zgodi ob silovitem sunku ali manjšem, sunek je sunek in odnos je “pretrgan”. So pa prvo – in drugorazredne posledice greha, ki so sorazmerne s silo, s katero smo nekaj izdali, pretrgali, umorili v nas… In te posledice nas največkrat silijo v maščevanje in potrebo po vračanju. Ker jih občutimo, ker se vračajo, ker prebujajo spomin in z njim bolečino. Dokler vse to ni dokončno izročeno na križ. Križ je kraj edinega spreobrnjenja greha, kajti samo tam se greh lahko pretvori v milost. Na križu je bil sleherni greh odpuščen in iz smrti preoblikovan v življenje, zato obhajamo praznik POVIŠANJE SVETEGA KRIŽA. To, kar se je zgodilo ob Kristusovi pashi, se je z nami zgodilo pri krstu in se vsakič v celoti obnovi pri zakramentu sprave. Danes je to temeljni prostor, kjer se greh spreobrača v milost. In ko človek, ki je obrnil hrbet, izdal in umoril, izkusi, kako ga je ta ista ljubezen, kateri je vse to storil, čakala, da ga objame, spozna, da je stoodstotno ljubljen. Ni drugega dokaza, kot je odpuščanje krivice. In naša krivica pred Bogom je velika. Prilika omenja, da je dolg enakovreden človeku samemu, ženi, otrokom in vsemu, kar je ta človek imel. Kaj to pomeni? Naš dolg je namreč prav to, da smo izdali. Najprej sebe, potem svoje žene, može, otroke, najbližje torej, nato pa še vse ostalo, kar imamo. To ni majhen dolg, kajti grešili smo zoper odnose, ki so temelj življenja. Kristus nam je ta dolg lahko odpustil samo tako, da se je vključil v naše odnose, posrkal vase vse zlo, ki smo ga drug drugemu metali, prevzel vse pljunke, ki jih je grešen človek usmerjal v brata in to odnesel na križ. Od tam pa ne vrnil računa, temveč življenje in odrešenje. Vrnil nam je dostop do življenja v Trojici in s tem edino sposobnost za življenje novih, odrešenih odnosov z drugimi. Če iz srca sprejmemo ta dar ponovne vključenosti v Odnos, lahko iz srca odpustimo vsak svojemu bratu. Ker smo prejeli veliko več kakor lahko damo, ker nam je odpuščeno veliko večja “odtrganina” kakor tista, ki nam jo zadaja brat. Gospod nas je iz smrti, kjer človek ni bil več sposoben ne dihati ne ljubiti, vrnil v življenje, zato so horizontalni grehi, četudi veliki in grobi, dejansko “praska” v okviru vsega prejetega … Ali nismo torej tudi mi dolžni se usmiliti svojega so-služabnika, kakor se je Gospod usmilil nas? Kolikor smo namreč v Kristusu, toliko se spoznamo ljubljeni in toliko lahko odpuščamo. Če pa se človek odloči ostati sam in ne živeti Gospodu, če se odloči še naprej živeti odtrgano iz Odnosa in samo zase, potem ni Očeta, ni usmiljenja in zato absolutno ni milosti za sobrata. Sirah opisuje, kako se tak človek vdaja srdu in jezi, ki na koncu ranita in zvežeta samo njega. Odpuščanje je v prvi vrsti torej dar svobode samemu sebi. Je dar, ko prekinemo verigo zla, krivic in zlorab. Odpustiti pa ne pomeni pozabiti. Pomeni zavestno poimenovati in zavestno izročiti v Roke drugemu, Zlo, srd in jeza, ki ostane v človeških rokah, postanejo nevarni in destruktivni. Najprej za tistega, ki jih goji, nato pa še za ljudi okrog njega. Človek pa, ki živi spomin na zavezo Najvišjega in se spomni vseh prejetih odpuščanj, lahko odpušča drugim “77 x 7 x številska neznanka, kar je zelo velikokrat…” Nezaključeno število ponazarja neskončnost, saj takrat, ko vstopimo v logiko in prakso odpuščajoče Ljubezni, odpade sleherno štetje. Štetje dobrega in štetje zla. V ljubezni ni knjigovodskega štetja, ker je ljubezen topla, goreča, dobra, iskrena in zastonjska in ker ljubezen zaradi Božje Dobrote in Ljubezni ni nikoli ogrožena, da bi prenehala izžarevati in obstajati. Je le neskončna hvaležnost nad tem, da imamo Nekoga, ki nas rešuje iz zaplezane poti, jame, kamor smo padli, odpušča krivdo in sleherno zlo spreminja v dobro. Če mu to pustimo in se odpremo Bogu, da pride in vstopi v nas … Kristus tako nenehno išče novih sodelavcev sprave in širitve naikov Evangelija. Išče ljudi, ki se bodo končno spoznali ljubljeni, najdeni in odpuščeni z vertikalne strani, to je od zgoraj od Boga. Taki bodo z Njim lahko gradili nove medsebojne horizontalne odnose med ljudmi, ki ne bodo več v štetju zaradi ogroženosti, ampak v veselju podaritve. Tudi milosti, usmiljenja in odpuščanja med drugimi ljudmi. Kot misijonarski prinašalci veselja in ljubezni ter Odrešenja drugim, ki je temeljni Jezusov nauk.

   Na Tvojo Besedo, Bistvo krščanstva Anja Kastelic

   Berilo iz pisma apostola Pavla Filipijanom (Flp 2,6-11)
   Čeprav je bil Jezus Kristus v Božji podobi, se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal, tako da je postal pokoren vse do smrti, smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podélil ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.

   »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« (Jn 3,17)

   Za duševni mir in vztrajanje v dobroti in strpnosti, kar prispeva k boljšemu svetu

   Prerok, Kahlil Gibran: O delu
   Šele, ko se z delom tesno povežete,
   zares ljubite življenje.
   Ko pa delate, ste kakor piščal,
   skozi katero se šepetanje ur preliva v glasbo.
   In vsako delo je jalovo,
   razen tam, kjer je Vera, znanje in ljubezen.
   In ko delate z ljubeznijo,
   se povezujete samo s seboj in drug z drugim ter ste podobni Jezusu.
   A kaj pomeni delati z ljubeznijo?
   Pomeni vnesti v vsako delo vaših rok tudi vašega duha, dobroto in usmiljenje.
   Delo je ljubezen do ljudi, ki postane vidna šele z našimi dejanji.

   Lepe Misli Dalajlame v razmislek in ravnanje za Duševni Mir in Sočutja
   Pravilno čustvovanje, razmišljanje in delovanje se odražajo na našem telesnem in duševnem zdravju. Um vlada vsem celicam telesa, zato se negativen odnos do sebe in okolice na zdravju odraža v obliki bolezni in trpljenja. Škodljiva čustva torej pogubno vplivajo na naše duševno in telesno zdravje, zato moramo nujno negovati pozitivna čustva, kot so ljubezen, spoštovanje, sočutje in strpnost. Tako vzgajamo svoj notranji duševni mir. Človek, ki neguje ljubezen in dobroto ter iskreno skrbi za druge, ki je sočuten do soljudi in se počuti odgovornega do njih, zmanjšuje negativna čustva in krepi pozitivna, s tem pa posledično tudi svoje zdravje, samozaupanje in samozavest. Dobrota odpira hvaležnost in poglablja notranji Mir ter plemeniti človeka. Ljudje imamo na voljo inteligenco in znanje, da škodljiva čustva, kot so strah, ljubosumje, jeza, užaljenost preobrazimo v pozitivna. Analitična sposobnost našega uma nam omogoča razmišljati in razumeti, treba pa je tudi razlikovati med škodljivimi in zdravimi čustvi in seveda delovati. Ni dovolj le razumeti stvari in si jih želeti spremeniti. S težavami se je treba soočiti. “Mir se začenja v vašem srcu. Tega vam ne bodo zagotovili niti politični voditelji niti verski poglavarji, temveč vsak od vas sam v svojem lastnem življenju. In iz vas se bo razširil na vso družino in iz več družin v širšo skupnost. In ko bo na tisoče takšnih družin, bo to pripeljalo do velikih sprememb.”Vsi ljudje na svetu smo med seboj povezani in soodvisni. Ne moremo preživeti, če vsak misli le nase. Vsak prebivalec sveta je član ‘nas’, zato naj bo 21. stoletje stoletje dialoga in medsebojne solidarnosti namesto ekstremnega egoizma in individualizma, ki smo mu priča zdaj in modernega hitrega življenja ter hlastanja za dobrinami brez dobrote. Tam, kjer ni Ljubezni in Dobrote niti Sočutja in Strpnosti med ljudmi, ampak je le egoizem in brezobzirno tekmovanje tam ni Poti do sočloveka, kar ne vodi v Notranji Mir in blagostanje ljudi in tam ni Sreče in Blagostanja med ljudmi, ker ni Boga. In Bog je Ljubezen!

   Apostolska dela 2,38: Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.

   Efežanom 1,7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

   Odgovori
3. Miro says:

   27. oktobra, 2020 at 14:05

   ZAPORNIK, KI JE ZAGREŠIL HUD ZLOČIN, JE PATRU AVGUŠTINU ZABRUSIL V OBRAZ: »POBERITE SE, DAJTE MI MIR, DOBRO ZA VAS, DA SEM VKLENJEN, SICER BI VAS RAZTRGAL NA DROBNE KOSCE …« PATER SE ZA POMOČ PRIPOROČA MARIJI, ZAPORNIK JE NAPOSLED PRIPRAVLJEN … (več v nadaljevanju)

   Stari pater Avguštin je ravno molil v svoji sobi za spreobrnjenje grešnikov rožni venec, kar potrka samostanski brat in sporoči: »Jutri bodo usmrtili zločinca. Več duhovnikov ga je že poskusilo spraviti z Bogom, a brez uspeha. Obnaša se kakor divja zver, tako da so ga morali vkleniti. Stalno ponavlja: ‘Pogubljen, pogubljen na veke!’

   Stari mož molitve in pokore poklekne pred Marijino podobo in zmoli Spomni se. Nato se odpravi na pot. S seboj vzame podobico z molitvijo Spomni se. Ko pride v zapor, lepo pozdravi in zapornika nagovori. On divje zarožlja z verigami in zakriči:

   »Poberite se, dajte mi mir, dobro za vas, da sem vklenjen, sicer bi vas raztrgal na drobne kosce,… pogubljen, pogubljen na veke!« Pater ne odneha, ampak se priporoča Mariji, pribežališču grešnikov. Končno je zapornik pripravljen skupaj s patrom zmoliti molitev Spomni se. Za patrom ponavlja: »Spomni se – spomni se, da še nikdar ni bilo slišati – da še nikdar ni bilo slišati…«

   Ko sta bila sredi molitve, je obsojenec, ganjen do solz, začel ponavljati: »O Marija, o Marija!« Pater je molitev sam zase končal. Tedaj je zaslišal besede: »Pater, lepo vas prosim, nikar ne odhajajte, tako vas potrebujem, spovedal bi se rad.«

   Opravil je dobro spoved in prejel druge zakramente. Naslednji dan so ga usmrtili. Pater je zanj opravil mašno daritev, poln hvaležnosti do Marije, pribežališča grešnikov.

   Sv. Klemen Marija Hofbauer je povedal: »Ko grem previdevat bolnika, če imam med potjo čas, da zanj zmolim rožni venec, vem, da bo dobro opravil sveto spoved. Popolnoma prepričan sem: Grešnik se vedno spreobrne, če sem med potjo imel dovolj časa, da sem zanj zmolil rožni venec.«

   Devica Marija je razodela sveti Jedrti: »Sem mati grešnikov, ki se hočejo poboljšati in spreobrniti.« Na našo Mater se obračamo s prošnjo: »Marija, poglej nas grešnike zdaj, pripelji nas v sveti raj.«

   Povzeto po: Nauči nas moliti 4, pater Anton Nadrah

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   27. oktobra, 2020 at 13:15

   V EVHARISTIJI ČLOVEK PREJME OBSTOJ IN DAROVE STVARSTVA IN – KAR JE ŠE POMEMBNEJŠE – DAR ODREŠENJA V JEZUSU KRISTUSU!

   Priporočimo se Svetemu Duhu za razsvetljenje in pomoč pri uvajanju v globoke skrivnosti svete Evharistije. Pridi, Sveti Duh!

   Ko se verniki udeležujejo evharistične
   daritve, izvira in vrhunca celotnega
   krščanskega življenja, darujejo Bogu
   Božjo žrtev in z njo tudi same sebe.
   (Dogmatična konstitucija o Cerkvi)

   V evharistiji človek prejme obstoj in
   darove stvarstva in – kar je še pomembnejše
   – dar odrešenja v Jezusu Kristusu.
   (Johannes Betz)

   Ko se v kelihu voda pomeša z vinom,
   se ljudstvo združi s Kristusom,
   množica vernikov se združi s tistim,
   v katerega veruje.
   (Ciprijan iz Kartagine)

   Kruh in vino sta ponujena
   v jed in pijačo za obhajilo življenja,
   ki ima svoj temelj v križu.
   (Giuseppe Betori)

   Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Janez says:

   27. oktobra, 2020 at 13:09

   KAJ JE BOŽJA VOLJA GLEDE MOJEGA ŽIVLJENJA? KAJ JE ZAPISANO V SVETEM PISMU, KJER MI GOVORI BOG?
   V Svetem pismu nam evangelist Janez pravi, da nam Bog govori takole: Bog hoče, da spoznamo Njega, se z njim zbližamo, nato pa ga ljubimo in mu služimo z vso dušo in z vsem svojim srcem. (Matej 22:37, 38; Jakob 4:8) Kaj pomeni izpolnjevati Božjo voljo? To se lahko naučimo iz Jezusovega življenja in njegovih naukov. (Janez 7:16, 17) Jezus ni samo govoril o Božji volji – po njej je tudi živel. Gospod Tvoja in ne moja Volja naj se spolni, je rekel Očetu. Pravzaprav je rekel, da njegov cilj v življenju ni, »da bi delal svojo voljo, temveč voljo« tistega, ki ga je poslal. (Janez 6:38)
   Ali potrebujemo posebno znamenje, videnje ali klic, da bi vedeli, kaj je Božja volja glede mene?
   Ne, saj Božje sporočilo za človeštvo najdemo v Svetem pismu. V njem je zapisano vse, kar vsakdo od nas potrebuje, da bi bil »popolnoma usposobljen za vsako dobro delo«. (2. Timoteju 3:16, 17) Bog hoče, da med drugim uporabljamo Sveto pismo in svoj »razum«, da bi izvedeli, kakšna je Božja volja glede nas. (Rimljanom 12:1, 2; Efežanom 5:17)

   Kako vemo ali res lahko izpolnjujem Božjo voljo?
   Seveda, saj v Svetem pismu piše: »Božje zapovedi pa niso pretežke za nas.« (1. Janezovo 5:3, Zaživi: Sveto pismo – celotna Nova zaveza) To ne pomeni, da je Božje zapovedi vedno lahko izpolnjevati. Toda koristi, ki jih boste imeli od tega, bodo odtehtale vloženi trud. Jezus je celo rekel: »Srečni tisti, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo!« (Luka 11:28) »Brez Vere je nemogoče biti Bogu po volji,« piše v Svetem pismu. (Hebrejcem 11:6) Vredno je omeniti, da je bil Abraham po tem, ko »je veroval v Boga«, imenovan »Božji prijatelj«. (Jakob 2:23) Tudi Jezus Kristus je poudaril, kako pomembno je verovati v Boga, če želimo biti deležni Božjega blagoslova. (Janez 14:1) Kako si torej lahko pridobimo vero, ki jo Bog išče v ljudeh, s katerimi želimo biti prijatelj? Začnemo lahko tako, da redno molimo k Bogu za navdih in podučitev Svetega Duha in preučujemo Božjo Besedo, Sveto pismo, kjer nam govori Bog, da se spovemo in očistimo svojo dušo, se udeležimo svete maše, ljubimo in odpuščamo, izkazujemo usmiljenje kot Samaritani in delamo dobra dela in služimo bližnjim. S preučevanjem si bomo pridobili »točnejše spoznanje njegove volje« in tako ugotovili, kako bi mu lahko »v vsem ugajali in spolnjevali Božjo Voljo, ki ni v nasprotju z Božjimi Nauki in Svetim pismom«. Bolj ko bomo molili k Bogu, Boga in ljudi ljubili in bolj ko bomo spoznavali Boga in v življenju udejanjali to, kar se bomo naučili o Božjih naukih in pravičnih Božjih zahtevah, močnejša bo naša vera vanj in vedno bolj nam bo blizu, če bomo sponjevali Božjo Voljo in živeli kot je živel Kristus. (Kološanom 1:9, 10)

   RAZNI ODGOVORI k razmišljanju, kaj je spolnjevanje Božje Volje; preberimo razna mnenja duhovnikov in drugih
   1) Pater Primož pri odgovarjanju na gornje vprašanje vernika pravi npr. takole: Pomagal si bom s spoznanji sv. Ignacija Lojolskega, ki je na osnovi svoje duhovne izkušnje povzel učenje duhovnih ljudi skozi stoletja in sestavil Duhovne vaje. Vsekakor velja, da je iskanje božje volje proces, pri katerem je dobro, da nas spremlja kak izkušen duhovni sprem¬ljevalec, ki je že tudi sam prehodil to pot. Kljub temu lahko iz bogastva Ignacijevih spoznanj izluščiva kaj uporabnega za vsakdanjik. Ignacij ugotavlja, da Božja volja ni nekaj tujega, kar bi vame prišlo nekje od zunaj, temveč da je božja volja vsakemu človeku že položena v dno duše. Izkušnja kaže, da je pri vsem skupaj največji izziv to, da med vsemi glasovi v svoji notranjosti, ki mi pravijo, naj storim to ali ono, izločim tiste, ki niso moji (recimo, glas reklame od včeraj, da moram uporabiti prav to zobno kremo, če želim biti res srečen, ali morda glas prijatelja, ki mi je nakazal, da bom »KUL« le, če bom nosil športne copate določene znamke Nike), in se dokopljem do svojega, ki je bil vame položen ob stvarjenju. Kaj je tisto, kar si v resnici želim? Kje in kdaj sem v polnosti živ? Kdaj čutim, da je vse kar delam, pomagam, služim in molim prav? Kdaj mi vest pravi, da sem na pravi Poti? To je namreč zame Božja volja.
   Še bolj zgovoren je pogled na to enačbo z druge strani: če si prizadevam najprej iskati Boga in njegovo voljo ter to voljo izpolnjevati, lahko računam, da bom živel za to, za kar sem ustvarjen in kar me bo v največji meri izpolnilo. To seveda od mene zahteva določeno mero nenavezanosti na ljudi in stvari ter osredotočenost na Boga. V luči svetopisemskega razodetja lahko rečeva, da ima vse, kar je ustvarjeno, svoj namen v božjem načrtu. Človek je ustvarjen za to, da Boga časti in slavi, mu služi ter tako »reši svojo dušo«, pravi Ignacij, »drugo na zemlji pa je ustvarjeno za človeka, da mu pomaga doseči cilj, za katerega je ustvarjen. Iz tega sledi, naj človek stvari uporablja toliko, kolikor mu pomagajo k njegovemu cilju, in jih opušča toliko, kolikor ga pri tem ovirajo.«
   Ne da bi se torej spuščali v tehnične podrobnosti procesa izbire pri Ignaciju, lahko rečeva, da sta za iskanje božje volje bistvena osredotočanje na Boga ter ločevanje med sredstvi in ciljem. Cilj naj bi bil vedno služenje Bogu, sredstva pa so stvar izbire – to se sicer zdi samoumevno, in vendar se pogosto zgodi, da imamo sredstvo že v mislih (šel bom na pot okrog sveta, kupil si bom motor, ali poročil se bom, naredil bom faks, zaposlil se bom idr.), kako pa bom dosegel cilj (služenje Bogu), pa se bom vprašal kasneje.
   Naj za konec dodam, da je najbolj jasno znamenje, ki potrjuje pravilno odločitev da delam vse prav po Božji Volji, spokojni mir in mirna vest ter veselje duše in srca, ki se naseli v človekovi duši in kar vanjo lahko položi le Bog. Bodi pozoren na trenutke, ko si iskreno vesel in z mirno vestjo zadovoljen s seboj, s svojim delom in z ljubeznijo, ki si jo izkazal bližnjemu. Takrat si na pravi poti, pravi v odgovoru verniku pater Primož!
   2) Odgovor dr. Marijana Turnška, upokojenega mariborskega škofa v Ognjišču na vprašanje vernika
   Ko govorimo o Bogu, vedno uporabljamo analogno govorico, s katero, ko izrazimo podobnost, hkrati izrazimo še večjo nepodobnost z Bogom. Kajti o Bogu ne moremo enoznačno govoriti z našim človeškim jezikom, niti ga dokončno domisliti s svojim razumom. Lahko pa ga dovolj spoznamo, ker se nam sam razodeva kot Oseba osebi, da se lahko odločimo zanj in mu sledimo. Kaj to pomeni glede razumevanja človeške in Božje volje? Poudarimo najprej, da Bog seveda nima takšne ‘volje’, kot jo ima človek. Če je človeška volja nekaj, kar se dogaja na ravni duše v telesu, potem seveda česa takšnega ni v Bogu, ki duše in telesa nima. Zato si ne moremo dobesedno predstavljati, da moramo najprej odkriti vzorec ‘volje’ v Bogu in ga nato primerjati z našo trenutno voljo, ter jo začeti usklajevati in ‘obdelovati’, dokler ne postane kopija Božje. Bog kratko malo nima česa takšnega, kot je omejena, ustvarjena človekova volja. Zato je Cerkev stoletja modro učila, da je odgovor na katekizemsko vprašanje, “kaj je Božja volja”: “da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice”. Konkretno to pomeni, da ne iščemo Božje volje tako, da se ob konkretni stvari sprašujemo, kaj hoče Bog: npr. ali naj grem na križišču levo ali desno, naj izberem ta ali oni poklic … To bi namreč pomenilo lahko tudi zanikanje svobode, ki nam jo je Bog dal, saj bi pričakovali, da se bo Bog odločil namesto nas. Še posebej ob odločitvah, ki predpostavljajo svobodo in ljubezen, bi na tak način težko prišli do svobodne odločitve. Učenje Cerkve o Božji volji je mnogo širše in vključuje tudi človekovo svobodo in ljubezen. Vabi nas, da z voljo in z ljubeznijo usmerimo naše delovanje v tisto smer, ki vodi v ‘zveličanje’ po poti razodete ‘resnice’ o človeku. In to nas same in vse druge. Božja volja je torej, da izberemo v konkretnem primeru tisto ‘varianto’, ki bo omogočala prav to odrešenjsko dogajanje. Povejmo to s primero hoje na vrh gore. Če je ‘vrh gore’ zveličanje, je Božja volja, da se povzpnemo na ta vrh; ker pa na ta vrh vodi več poti, nekatere pa na vrh sploh ne vodijo, izpolnimo Božjo voljo takrat, ko izberemo eno izmed tistih, ki vodijo na vrh; katero pa bomo izbrali, pa nam Bog prepušča in je ne izbere namesto nas. Torej ni Božja volja, da izberemo točno določeno pot, ampak da pridemo na vrh. Seveda nam Bog lahko sugerira kakšno izmed poti, ki bi bila najprimernejša za nas, kot lahko pot svetujemo tudi ljudje drug drugemu; a izpolnimo Božjo voljo tudi, če pridemo na vrh po kateri drugi.
   Še en vidik iskanja Božje volje je pomemben. Najdemo jo lahko vedno le v občestvu in samo občestvo Cerkve nam jo lahko potrdi. Posameznik se lahko tudi zmoti pri presoji, kaj je zanj Božja volja. Nevarno je reči: “Spoznal sem, da je to Božja volja zame.” In potem za vsako ceno, brez preverjanja v skupnosti Cerkve, trmasto pri tem vztrajati. Ob tem lahko hitro svojo samovoljo utemeljujemo v Bogu in jo predstavljamo kot ‘Božjo voljo’. Način, kako prihajamo do čim večje jasnosti glede Božje volje je razločevanje duhov. K tej veščini, ki se je v verski vzgoji in samovzgoji moramo naučiti, pogosto spodbuja papež Frančišek v svojem učenju. Dobro se je te veščine kar najbolje naučiti, zaključije v odgovoru upokojeni maribiorski škof dr. Turnšek.
   3) Sv. Alfonz Liguori je verjel, da je uspešno duhovno življenje odvisno od ene same stvari. V današnjem svetu mnogi ljudje iščejo nekakšno “skrivno formulo”, s pomočjo katere bi našli duševni mir. Obstajajo številne teorije ali duhovnosti, ki trdijo, da poznajo rešitev, toda sv. Alfonz Liguori je odkril nekaj, kar nas lahko privede do trajnega miru, pa mnogi med nami na to pozabljamo. Nekoč je zapisal: “Bolj ko svojo voljo združujemo z Božjo, bolj bomo ljubili Boga.” Pojasnilo za boljše razumevanje: Neki Gospodar ima dva služabnika. Eden izmed njiju ves dan trdo dela – ampak na lastno pest; drugi pa dela manj, vendar počne to, kar mu je s strani Gospodarja naročeno. Drugi bo seveda v gospodarjevih očeh bolj poslušen, prvi pa ne, ker ga ne posluša. Če to upoštevamo, se vprašajmo: zakaj bi počeli stvari Bogu v slavo, če to zanj ne bo sprejemljivo? Bog si ne želi naših žrtev, je prerok Samuel povedal kralju Savlu, želi pa si, da spoštujemo njegovo voljo. Človek, ki izpolnjuje svojo voljo, neodvisno od Boga, je na nek način malikovalec, saj Boga ne potrebuje in misli, da lahko vse stori z lastnimi močmi. Namesto da bi častil Božjo voljo, se Bogu zahvaljeval in izpolnjeval Gospodovo Voljo, v določenem smislu časti svojo človeško Voljo. Boga pa najbolje častimo, če v vsem izpolnjujemo Božjo voljo tako, kot nam to naroča Jezus, naš Odrešenik.
   Vse, kar premoremo, prinesimo pred Boga in se odrecimo svoji volji
   Izpolnjevanje Božje volje od nas zahteva določeno mero ponižnosti, kar pomeni, da se moramo odreči lastnim željam in lastni volji, da bi sledili in izpolnjevali Božje želje in Božjo Voljo. Pomeni, da večjih življenjskih odločitev ne sprejemamo na podlagi osebnih izbir in občutij ter intuicije, temveč po preudarni molitvi k Njemu, prošnji za navdih Svetega Duha in temeljiti presoji z Božjim vodstvom, tako da vse, kar premoremo, prinesemo pred Boga in izpolnjujemo Njegovo in ne našo človeško Voljo. In On bo blagoslovil vse kar se odločamo in delamo. To od nas zahteva trdno zaupanje v Boga, prepričanje, da nam Bog želi le dobro, želi si, da bi bili srečni. Pogosto je težko zaupati, da Bog vse najbolje ve, toda resnica je, da izpolnjevanje Božje volje vedno spremlja Božji Mir in spokojnost Božje Dobrote in Modrosti v naši duši. Po tem zaman hrepenimo, ko izvajamo svojo voljo, in ko v iskanju materialnih dobrin in zemeljskih radosti zaman iščemo svoj mir.
   4) Sv. Liguori je poznal zgodbo o menihu, ki ga je opat spraševal, ali so mu številne tragedije, kot je bil nedavni rop samostana, odvzele pogum. “Nasprotno, za vrnitev se lahko zahvalim Bogu, kot je moja navada v takšnih primerih, v celoti prepričan, da Bog vse stvari počne ali pa dopušča, da se zgodijo, v svojo slavo in v naš večji blagor; zahvaljujem se mu, da sem vedno miren, ne glede na to, kaj se zgodi.” Ob takšni usklajenosti z Božjo voljo se opat ni več čudil, zakaj je prav prek meniha Bog storil toliko čudežev.
   Če si z vsemi močmi prizadevamo, da bi svojo voljo združili z Božjo, bomo odkrili Veselje in Božji mir, ki nam ga nihče ne bo mogel odvzeti.
   5) Mati Angelica pa pravi takole: »Ljudje me pogosto vprašajo: Kako veš, da je nekaj Božja volja za tvoje življenje?” Pravim jim: “Vprašaj me naslednje leto in vedela bova, ali je bila to Božja volja.” Bog ne bo prišel dol in rekel: “Poglej, dragi človek, želim, da zame narediš tole majhno stvarco. Tega ne bo storil. Dal ti je pamet. Dal ti je spomin, razum, voljo. Ali se zavedaš, da imaš kot kristjan v sebi posvečujočo milost? Moli. Pojdi naprej v njegovi milosti in odkril boš njegovo voljo za svoje življenje.« Imamo pa tudi Biblijo in Božje zapovedi, kjer nam Bog gavori, kaj je prav in kaj ni prav, ko se odločamo. Trdno je verjela, da ne smeš čakati na potres, da bi se odločil, ampak moraš v molitveni drži razmisliti o tem, k čemu te Bog kliče, in potem to storiti. Da bi se preudarno odločili, moramo uporabiti svoje darove in talente, svojo pamet in sposobnosti, ki ti jih je Bog daroval, da boš delal v večjo Božjo Slavo in pomagal sebi in drugim ljudem, ko si molil in prosil Božjega blagoslova.
   Bog tudi iz napačnih odločitev naredi nekaj dobrega
   Poleg te modrosti pa mati Angelica navede še nekaj dodatnih meril za razločevanje Božje volje.
   1) Ali bom s tem kršil katero izmed Božjih zapovedi in Jezusovim naukom iz Evangelija?
   2) Ali je proti predpisom in naukom Svete katoliške Cerkve?
   3) Ali sem molil in prosil Boga za blagoslov, Vodstvo in Poduk, da vem kaj je prav?
   4) Ali bo to Bogu v slavo in čast?
   5) Ali in kako bo to koristilo meni, drugim ljudem, družbi, okolju kjer živim, moji družini in mojemu duhovnemu življenju?
   6) Ali bom res kaj dobrega s tem naredil in pomagal drugim in sebi, saj imam od Boga pamet in talente, da kaj naredim?
   7) Ali me notranji glas vesti, Božjega miru ter veselja nagovori in mi v odgovoru pove, da delam prav in da sta mirna moje srce in duša, ker delam dobro in hodim po pravi Poti k Jezusu?

   Sklep: Če se naša odločitev sklada s temi kriteriji, potem je v skladu z Božjimi načrti, je poudarek! Spolnjujmo Božjo Voljo in prosimo Boga, da nam pove, kaj je prav in kaj naj naredimo!!! Spolnjevanje Božje Volje pomeni Molitev, Vero v Boga, spolnjevanje Evangelija, Ljubezen, Dobrota, Usmiljenje, Samaritanska Pomoč Ubogim, Sočutje ki vodi k Pravičnosti, Odpuščanje in Življenju iz vere, ki se izraža v molitvah in dobrih delih ter v služenju za uboge in druge Ljudi. Predvsem pa pomeni to, da vedno sledimo Jezusu, spolnjujemo Nauke Evangelija in smo podobni Jezusu! Čutili bomo Veselje, Božji Mir in Vest nam bo povedala, da delamo vse prav!

   6) Chiara Lubich: Božja Volja za naše gibanje fokolarov
   Kakšna je morala biti naša naravnanost, da bi dokazali Bogu, da je res on središče vsega našega zanimanja? Chiara in njene prve tovarišice so se spraševale, kako naj živijo svoj novi življenjski ideal, Boga Ljubezen. Kaj hitro postane skoraj logično: tudi same so morale ljubiti Boga. Njihovo življenje bi bilo brez pomena, če ne bi bile »majhen plamen te brezmejne žerjavnice: ljubezen, ki odgovarja Ljubezni«. Zdelo se jim je velik in vzvišen dar, da imajo možnost ljubiti Boga. Tako so pogosto ponavljale: »Ne bi smele toliko reči: “Ljubiti moramo Boga”, temveč: “Oh! Moči te ljubiti, Gospod! Moči te ljubiti s tem malim srcem!« Tako so se spomnile, da je v evangeliju stavek, ki ne pusti izbire tistemu, ki hoče dosledno živeti kot kristjan: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Izpolnjevati Božjo voljo: to je bila torej velika možnost, ki so jo imele, da bi ljubile Boga. In tako sta bila Bog in njegova volja isto.
   Chiara Lubich iz gibanja fokolarov je zapisala: »Bog je bil kot sonce. Vsak od nas pride do njega po žarku: Božja volja nad menoj, nad mojo tovarišico, nad drugo. Eno samo sonce, različni žarki, čeprav vedno “sončni žarki”. En sam Bog, ena sama volja, različna za vsakega, čeprav vedno Božja volja. Hoditi smo morale po svojem žarku, ne da bi kdaj skrenile. In hoditi po njem v času, ki nam je dan. Ni bilo primerno ustavljati se v preteklosti ali sanjati o prihodnosti. Preteklost je bilo treba prepustiti Božjemu usmiljenju, saj ni bila več v naših rokah; in prihodnost bomo živeli v polnosti, ko bo postala naša sedanjost, ko bomo spolnjevali Božjo Voljo!.
   V rokah smo imelI samo sedanjost. V sedanjosti lahko, da bi Bog kraljeval v našem življenju, osredotočimo um, srce, moči, da bi izpolnjevale njegovo Božjo voljo. Kakor potnik v vlaku ne hodi gor in dol po vagonu, da bi prej prispel na cilj, ampak sedi in se prepusti vožnji, tako bi morala naša duša, da bi prišla do Boga, izpolnjevati njegovo voljo v celoti v sedanjem trenutku, kajti čas gre sam naprej. Ne bi bilo zelo težko razumeti, kaj hoče Bog od nas. On je kazal svojo voljo po predstojnikih, Svetem pismu, dolžnostih lastnega stanu, okoliščinah, navdihih … Minuto za minuto razsvetljeni in ob pomoči dejanske milosti bi gradili zgradbo naše svetosti ali bolje: ker bi izpolnjevali voljo Drugega – Boga samega – bi on gradil v nas sebe.
   Zato izpolnjevanje Božje volje ne pomeni samo “vdanosti”, kakor pogosto ljudje razumejo, temveč največja Božja pustolovščina, ki jo nekdo lahko doživi, bistvo te pa je, da ne gremo za svojo bedno voljo, ne za svojimi omejenimi človeškimi načrti, ne da se ne zavedamo svoje grešnosti in nepopolnkisti, temveč vedno za Bogom in da uresničimo Božji načrt, ki ga ima Bog za vsakega svojega Človeka, ki je njegov otrok. To je Božji, nepojmljiv, zelo bogat načrt, ki je v dobro ljudi, ki jih Bog ljubi. In izpolnjevati Božjo voljo je bilo za nas odkritje poti svetosti za vse. Božja volja je namreč lahko, saj jo lahko živi vsak, kjer koli, v kateri koli okoliščini ali v katerem koli poklicu, vstopnica za dostop množic do svetosti. Izpolnjevati Božjo voljo je, da bi ga vsi ljubili. Zato je postal pomemben steber naše duhovnosti edinosti gibanja fokolarov.«
   Chiara Lubich, Gibanje fokolarov

   KAM GREŠ ČLOVEK? BREZ BOGA SI NIČ! Quod homo quo vadis? TE ET QUOD NIHIL SINE DEO?
   Ponavljanje je mati učenja. Repetitio est mater studiorum. Ljubimo Boga in ljudi in se nenehno učimo, da bomo delali kar je prav v Božjih Očeh za nas! Amen. Janez

   P.s.: članek sem dopolnil in razširil in ga z veseljem podarjam ljudem dobre volje; spodbujam vas, da se o verskih stvareh nenehno podučite!

   Odgovori
6. Miro says:

   27. oktobra, 2020 at 12:39

   Ni jih ravno malo na spletnih straneh, ki so pri pojasnjevanju stvari s področja vere, duhovnosti in podobno, dokaj zapleteni in dolgovezni. Na srečo so tudi takšni, bolj redki, ki s preprosto govorico srca, govorico ljubezni, kratko in jedrnato povedo, kar je bistveno.

   ZNANI ŽUPNIK MARTIN GOLOB O TEM, KAJ POMENI, ČE NE UBOGAŠ: HITRO LAHKO NAREDIŠ ZDRAHO IN POSTANEŠ ZDRAHAR!

   Več o tem na:
   https://si.aleteia.org/2020/10/23/ce-ne-ubogas-lahko-hitro-naredis-zdraho-in-postanes-zdrahar

   Prosimo Gospoda Jezusa za duha poslušnosti in spolnjevanja Božje volje. Molimo: Pridi, Sveti Duh!

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Janez says:

     27. oktobra, 2020 at 13:30

     V ponižnosti in bogaboječnosti naj bi bili verni ljudje skromni in kristjani naj bi se odrekali svojim sodbam! Vsakdo se trudi hoditi po Poti k Jezusu na svoj način in deluje kakor ve in zna. Ne bodimo preveč pametni g. Miro, ker brez Boga nič ne moremo in ne znamo prav narediti! Bog nam je dal vse talente in sposobnosti, ki jih premoremo! Ni bolj in manj tisto kar pred Bogom šteje! Dodajam za primerjavo v Naravi pojejo razni ptički različno in Častijo Boga Stvarnika; eniptički lepše pojejo kot drugi! Vsak poje na svoj način in s svojim napevom Bogu Slavo! Ne bodimo preveč vasezaprti kritiki in dogmatiki in ne sodimo, ker to ni naša domena g. Miro! Raje molimo in se spokorimo, da nam bo Bog odpustil naše grehe in žalitve! Ali ni dovolj Božje Vzgoje, ker se nismo dovolj spokorili in molili ter se spreobrnili tako, da bomo spolnjevali Božjo Voljo! Bog nam hoče vse dobro. Bodimo dobri in se spoštujmo!

     Odgovori
     • Miro says:

       27. oktobra, 2020 at 13:48

       BOŽJA BESEDA nam govori: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5).

       Prosim, molimo skupaj za razsvetljenje v moči Svetega Duha!

       Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
       vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
       Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
       prenovil boš obličje zemlje.

       Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
       razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
       bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
       vselej radi sprejemali njegove spodbude.
       Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

       Prosim, molimo tudi za duha medsebojnega odpuščanja, sprave, strpnosti in potrpežljivosti.

       Oče naš …
       Zdrava Marija …
       Slava Očetu …

       Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
       Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
       Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

       Odgovori
       • Miro says:

         27. oktobra, 2020 at 13:59

         Posredujem še močno molitev, zelo potrebno v tem hudem času.

         SPRAVNA MOLITEV

         Bog bodi hvaljen.
         Hvaljeno bodi njegovo sveto ime.
         Hvaljen bodi Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek.
         Hvaljeno bodi ime Jezusovo.
         Hvaljeno bodi njegovo presveto Srce.
         Hvaljena bodi njegova predragocena Kri.
         Hvaljen bodi Jezus v najsvetejšem oltarnem Zakramentu.
         Hvaljen bodi Bog Sveti Duh, Tolažnik.
         Hvaljena bodi vzvišena Mati božja, presveta Devica Marija.
         Hvaljeno bodi nje sveto in brezmadežno spočetje.
         Hvaljeno bodi njeno slavno vnebovzetje.
         Hvaljeno bodi ime Device in Matere Marije.
         Hvaljen bodi njen prečisti ženin sveti Jožef.
         Hvaljen bodi Bog v svojih angelih in svetnikih.

         Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!

         Odgovori
       • Janez says:

         27. oktobra, 2020 at 14:21

         Hvala vam brat v Kristusu, zelo lepo g. Miro. Pokojni nadškof dr. Alojzij Šuštar je bil vedno, tako mi je povedala njegova sestra dr. Slavka, mil človek, dober po srcu, vedno spravljiv, ker je živel po načelu: ” Dei voluntatem facere (ali slovensko Božjo voljo spolnjevati) v molitvah, v veri in vsak trenutek v življenju. Tudi v Kočevskem Rogu in sicer v življenju je odpuščal in prosil odpuščanja. Tako kot kristjani molimo in verujemi, tako moramo tudi živeti! Vse je dobro in pozabljeno, vsi si odpustimo tako, da nam odpustim tudi Bog; naj naša srca iskreno in goreče molijo in prosijo Boga, da nam odpusti grehe in nam pomaga iz težkih preizkušenj zaradi koronavirusa! Z Ljubečim srcem in dobrosrčnostjo v duši si pomagajmo kristjani in vsi ljudje dobre volje, molimo in ponižno prosimo vsi Boga, da nam Odpusti in od nas Odvzame koronavirus! Božja Pomoč ostani vedno z nami! Tvoja Volja ne naša se naj zgodi Gospod! Prosim Reci Jezus le Besedo in Ozdravljeni bomo! Ko bomo med seboj vsi ljudje dobre volje in kristjani dobri in si odpuščali, si pomagali in služili drug drugemu, nas bo Bog slišal in uslišal. Rad Te imam Človek, rad Te imam Gospod Bog. Amen. Janez

         Odgovori
         • Miro says:

           27. oktobra, 2020 at 14:48

           Priporočam, da se nenehno poglabljamo tako v BOŽJO BESEDO, pa tudi v Dnevnik sv. Favstine Kowalske, velike glasnice Božjega usmiljenja. Veliko molimo, da bomo lahko z Gospodovo pomočjo izpolnili Njegovo besedo, ki nam govori, ponovno citiram:

           »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5).

           MOLITEV ZA ŽIVLJENJE USMILJENJA

           V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Ves se želim spremeniti v tvoje usmiljenje,
           da bi bil živi odsev tebe, o Gospod. Naj ta največja božja lastnost, to je brezmejno božje
           usmiljenje, skozi moje srce in mojo dušo dospe k bližnjim.

           Pomagaj mi, Gospod, da bi bile moje oči usmiljene, da bi nikoli ne sumničil in ne sodil po zunanjosti, ampak iskal to, kar je v dušah mojih bližnjih lepo, in jim pomagal.

           Pomagaj mi, Gospod, da bi bil moj sluh usmiljen, da bi se sklanjal k bližnjim v potrebah, da bi moja ušesa ne bila brezbrižna ob bolečini in vzdihljajih bližnjih.

           Pomagaj mi, Gospod, da bi bil moj jezik usmiljen, da bi o svojih bližnjih nikoli ne govoril zaničljivo, pač pa da bi imel za vsakega besedo tolažbe in odpuščanja.

           Pomagaj mi, Gospod, da bi bile moje roke usmiljene in polne dobrih del, da bi svojim
           bližnjim znale delati le dobro in bi nase sprejemal težja in napornejša opravila.

           Pomagaj mi, da bi moje noge bile usmiljene, da bi svojim bližnjim vedno hitele na pomoč, ne oziraje se na svojo onemoglost in utrujenost. Služenje bližnjim je moj pravi počitek.

           Pomagaj mi, Gospod, da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutil vse trpljenje bližnjih in da nikomur ne odrečem svojega srca. Iskreno se bom srečeval tudi s tistimi, za katere vem, da bodo zlorabljali mojo dobroto, toda sam se bom zaprl v Srce usmiljenega Jezusa.

           O svojem trpljenju bom molčal. Moj Gospod, naj se tvoje usmiljenje odpočije v meni. Moj Jezus, spremeni me v sebe, kajti ti zmoreš vse.

           Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen! (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 136)

           http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

           Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
           Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
           Sv. Favstina Kowalska, prosi za nas!
7. Miro says:

   27. oktobra, 2020 at 12:32

   MAZILJENJE SVETEGA DUHA VTISNE DUHOVNIKU POSEBNO DUHOVNO NEIZBRISNO ZNAMENJE, GA UPODOBI PO KRISTUSU DUHOVNIKU IN GA NAPRAVI SPOSOBNEGA DELOVATI V OSEBI KRISTUSA, KI JE GLAVA CERKVE!

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nam pomaga pri branju in premišljevanju Kompendija Katekizma katoliške Cerkve. Kot je zapisal papež Benedikt XVI., naj vsakdo ob branju tega uglednega in verodostojnega besedila, zlasti po priprošnji presvete Marije, Matere Kristusa in Cerkve, vedno bolj prepoznava in sprejema neizčrpno lepoto, edinstvenost in aktualnost najodličnejšega Daru, ki ga je Bog podelil človeštvu: svojega edinega Sina, Jezusa Kristusa, ki je »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6).

   Katera sta zakramenta v služenju občestva in poslanstva?
   Dva zakramenta, sveti red in sveti zakon, podeljujeta posebno milost za posebno poslanstvo v Cerkvi in sta namenjena graditvi božjega ljudstva. Oba prispevata zlasti k cerkvenemu občestvu in zveličanju drugih.

   ZAKRAMENT SVETEGA REDA

   Kaj je zakrament svetega reda?
   Sveti red je zakrament, po katerem se poslanstvo, ki ga je Kristus izročil svojim apostolom, še naprej izvršuje v Cerkvi do konca časov.

   Zakaj se imenuje zakrament svetega reda?
   Ordo označuje cerkveno telo, v katero je kdo vključen s posebnim posvečenjem (ordinatio). To posvečenje omogoča na osnovi posebnega daru Svetega Duha, v Kristusovem imenu in z njegovo avtoriteto izvrševati sveto oblast (sacra potestas) v služenju božjemu ljudstvu.

   Kakšno mesto ima zakrament svetega reda v odrešenjskem božjem načrtu?
   Predpodobe tega zakramenta so v stari zavezi služenje levitov kakor tudi Aronovo duhovništvo in postavitev sedemdesetih “starešin” (4 Mz 11,25). Te predpodobe najdejo svojo spolnitev v Jezusu Kristusu, ki je s svojo daritvijo na križu “edini srednik med Bogom in ljudmi” (1 Tim 2,5), “veliki duhovnik po Melkizedekovem redu” (Heb 5,10). Eno samo Kristusovo duhovništvo postaja navzoče po službenem duhovništvu.

   Iz katerih stopenj je sestavljen zakrament svetega reda?
   Sestavljen je iz treh stopenj, ki so nenadomestljive za organsko zgradbo Cerkve: iz stopnje škofov, duhovnikov in diakonov.

   Kateri učinek ima škofovsko posvečenje?
   Škofovsko posvečenje podeli polnost zakramenta svetega reda, naredi škofa za zakonitega naslednika apostolov, ga vključi v zbor škofov, kjer s papežem in drugimi škofi deli skrb za vse Cerkve, ter mu podeli nalogo poučevanja, posvečevanja in vodenja.

   Katera služba je zaupana škofu v delni Cerkvi?
   Škof, kateremu je zaupana krajevna Cerkev, je vidno počelo in temelj edinosti te Cerkve, za katero kot Kristusov namestnik s pomočjo svojih duhovnikov in diakonov izpolnjuje pastirsko službo.

   Kateri učinek ima duhovniško posvečenje?
   Maziljenje Svetega Duha vtisne duhovniku posebno duhovno neizbrisno znamenje, ga upodobi po Kristusu duhovniku in ga napravi sposobnega delovati v osebi Kristusa, ki je glava Cerkve. Kot sodelavec škofovskega reda je duhovnik posvečen za oznanjevanje evangelija, za obhajanje bogoslužja, zlasti evharistije, iz katere njegova služba zajema moč, in za pastirja vernikov.

   Kako duhovnik izvršuje svojo službo?
   Čeprav je duhovnik posvečen za vesoljno poslanstvo, izvršuje svojo službo v delni Cerkvi v zakramentalnem bratstvu z drugimi duhovniki. Ti sestavljajo en zbor duhovnikov in v občestvu s škofom ter v odvisnosti od njega nosijo odgovornost za delno Cerkev.

   Kateri učinek ima diakonsko posvečenje?
   Diakon je upodobljen po Kristusu, ki je služabnik vseh. Posvečen je za služenje v Cerkvi, ki ga izvršuje pod oblastjo svojega škofa. Opravlja naloge pri službi besede, bogoslužja, dušnega pastirstva in dobrodelnosti.

   Kako se obhaja ta zakrament?
   Zakrament svetega reda se v vseh treh stopnjah podeljuje s tem, da škof položi roke na glavo posvečencu in izgovarja slovesno posvetilno molitev. Z njo prosi Boga za posvečenca in njegovo službo posebno izlitje Svetega Duha in njegovih darov.

   Kdo more podeliti ta zakrament?
   Podeljevanje treh stopenj zakramenta svetega reda pripada veljavno posvečenim škofom kot naslednikom apostolov.

   Kdo more prejeti ta zakrament?
   Posvečenje more veljavno prejeti le krščen moški: Cerkev vé, da jo ta izbira veže, ker izhaja od Gospoda samega. Nihče nima pravice prejeti zakramenta svetega reda. Cerkvena oblast mora marveč presoditi, da je primeren za to službo.

   Ali se zahteva celibat od tistega, ki prejme zakrament posvečenja?
   Za škofovstvo se celibat vedno zahteva. Za duhovništvo (prezbiterat) v latinski Cerkvi so redno izbrani možje, ki živijo neporočeno in hočejo ohraniti celibat “zaradi božjega kraljestva” (Mt 19,12); v vzhodnih Cerkvah se ni dovoljeno poročiti po prejemu posvečenja. Za stalni diakonat je mogoče sprejeti tudi že poročene može.

   Kateri so učinki zakramenta svetega reda?
   Ta zakrament podarja posebno izlitje Svetega Duha, ki posvečenega – v skladu z vsakokratno stopnjo zakramenta – upodobi po Kristusu v njegovi trojni službi duhovnika, preroka in kralja. Zakrament svetega reda podeli neizbrisno duhovno znamenje ali pečat. Zato ga ni mogoče ponoviti niti ne podeliti za omejen čas.

   S kakšno oblastjo se izvršuje službeno duhovništvo?
   Posvečeni duhovniki govorijo in delujejo pri izvrševanju svoje svete službe ne v svoji avtoriteti in tudi ne po naročilu ali pooblastilu skupnosti, marveč v osebi Kristusa, Glave, in v imenu Cerkve. Zato se službeno duhovništvo razlikuje bistveno in ne le po stopnji od skupnega duhovništva vernikov, katerim v služenje ga je Kristus postavil.

   (vir: Kompendij KKC, 321-336, se nadaljuje)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Janez says:

   27. oktobra, 2020 at 12:14

   Še dodatno pojasnilo dr. Turnška glede tega, kaj je greh proti Svetemu Duhu!

   Kaj je greh proti Svetemu Duhu in kaj je duša in vest? Ognjišče dr. Turnšek Marijan
   Vprašanje za Ognjišče: Prvo: slišimo, da se vsi grehi lahko odpustijo, razen grehi proti Svetemu Duhu. Kateri so ti grehi? Drugo pa je povezano z dušo in vestjo. Kaj je pravzaprav duša? Ali je to isto kot vest? Zakaj nekateri živijo tako, kot bi ne imeli duše in prav tako ne vesti? Bralec Ognjišča

   Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Svete Trojice. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da ni tako majhnega greha, da bi ga Bog mogel odpustil človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti; njega pa sprejeti nazaj v občestvo kot oče izgubljenega sina. Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav prav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. KDOR JE BOGU NEDOSTOPNO ZAKRKNJEN IN NEDOSTOPEN TAKO, DA BOGA NITI NE PRIZNA, DA JE BOG, IN SE KOT GREŠNI ČLOVEK SAM POSTAVI NA NJEGOVO MESTO ALI POSTAVI TJA KAKŠNO DRUGO STVAR, TA GREŠI PROTI SVETEMU DUHU!. ČE SE TO STANJE SPREMENI, PA BOG LAHKO VSTOPI VANJ IN MU NAKLONI SVOJO OČIŠČUJOČO IN ODPUŠČAJOČO MILOSTNO BOŽJO NAVZOČNOST IN ODPUŠČAJOČO LJUBEZEN! Takrat pa ta greh do Svetega Duha ni več neodpustljiv, ker človek ni več zakrknjen in nedostopen do Boga, KER GA JE SPREJEL IN VANJ VERUJE!

   In še nekaj misli glede duše in vesti. Po svetopisemskem razodetju je človek oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in je telesno-duhovna resničnost. In duša je tisto duhovno počelo v človeku, zaradi katerega postane materialno telo človeško in deležno dostojanstva Božje podobe. Duhovna duša ne nastane iz spolnih celic obeh staršev, kot to velja za telo, ampak jo Bog iz ljubezni neposredno ustvari in je zato neumrljiva. To po današnjem splošnem prepričanju Bog stori sočasno s spočetjem in od takrat naprej novo bitje ostane človek za vso večnost. Človek kot oseba je zaradi obdarovanosti z duhovno in neumrljivo dušo, ki je neločljivo povezana z njegovo telesno komponento, z razumom in s svobodno voljo naravnana na Boga in poklicana z dušo in telesom k večni blaženosti v nebesih; torej v neposredno občestvo s Sveto Trojico in v njej z vsemi odrešenimi.

   Če kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja.
   Prav to, da smo telesno-duhovna bitja, da smo torej tudi duša, nam omogoča, da nosimo v sebi poseben ‘Božji glas’, ki ga imenujemo VEST. Človek je namreč sposoben, če ni ovir, v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo; in to mimo svojih subjektivnih ali celo egoističnih interesov. Pri tem razločevanju so v vest vključene tudi druge človekove sposobnosti, zlasti sodba razuma in intuitivni vpogled. S tem je človek sposoben dojemati nravno (etično – moralno) vrednost dejanj in tudi sprejemati odgovornost zanje.

   Kadar smo pripravljeni kot razumna bitja poslušati ta notranji glas, vest, moremo ‘slišati’ Boga, ki nam govori. Pravilno oblikovana vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in z razodeto Božjo postavo. In k dostojanstvu človeka spada, da more in sme ravnati po takšni vesti. Nihče bi ga ne smel siliti v kaj drugega. Po stanju, ki sledi izvirnemu grehu, pridemo do pravilne in resnicoljubne vesti s pomočjo vzgoje, s čim globljim poznavanjem Božje besede in učenja Cerkve. Zelo pomembna je pri tem tudi molitev ter pogovor z modrimi ljudmi. Vsakodnevno pravilno izpraševanje vesti ali pregled dneva skupaj s Svetim Duhom, gotovo pri oblikovanju vesti zelo koristi, saj jo ohranja občutljivo in pravilno naravnano. Zaradi osebnih razlogov ali vplivov od ‘zunaj’ se vest pri svojih sodbah more tudi motiti. Če oseba za to stanje nima osebne krivde, se ji slaba dejanja, ki sledijo takšni vesti, ne prištevajo kot krivda; seveda pa zlo vseeno povzročijo in niso dobra. Kolikor je pa sama hote pripomogla k tej ‘zameglitvi’ vesti, pa nosi tudi sorazmerno odgovornost za dejanja, ki ji sledijo. Če v takšnem zatemnelem stanju vesti vztrajamo, lahko pride do ‘kosmate’ vesti, torej vesti, ki ni več občutljiva in kot ‘dobro’ sprejema tudi sicer očitno slaba dejanja. Lahko pa se razvije tudi ‘preobčutljiva’ vest; ta pa napak presoja slabost dejanj in jim pripisuje večjo slabost, kot jo v resnici nosijo v sebi.

   Človek je sposoben v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo.
   Zakaj nekateri živijo, kot da ne bi imeli duše niti vesti, je vprašanje, na katerega je težko direktno odgovoriti, saj ima verjetno vsak primer svojo lastno zgodovino in razvoj, ki bi ga bilo treba poznati, da bi lahko presodili bolj konkretno. A splošno lahko rečemo, da na oblikovanje vesti vpliva marsikaj: tako notranje stvari v človeku (intelektualne, čustvene in duhovne sposobnosti; razne notranje rane, ki so posledica lastnih ali tujih dejanj) kot zunanji vplivi (zlasti vplivi okolice, javnega mnenja, družbene norme, krogi prijateljev, kdaj tudi poklic … in še marsikaj). Vendar pa lahko verjamemo in upamo, da noben človek ni tako odtujen samemu sebi, da z lastnim prizadevanjem, s pomočjo drugih in z Božjo milostjo ne bi mogel svoje vesti spet ‘prebuditi’ in se zavesti, da ni samo golo biološko telo, ampak da ima tudi duhovno dušo, ki ga dela drugačnega od prav vsega drugega ustvarjenega. Torej je skrb za negovanje svoje notranjosti izredno pomembna skrb človeka zase in seveda tudi pomembna soodgovornost za oblikovanje notranjosti drugih. Na duhovni ravni smo namreč med seboj povezani in vplivamo drug na drugega v dobrem in slabem; hočemo ali nočemo. Naj nam tudi Božje usmiljenje in Božja Milostna Ljubezen pomaga, da bomo drug na drugega vplivali predvsem v DOBREM IN Z LJUBEZNIJO TER USMILJENIM ODPUŠČANJEM!. Če nam Odpušča Bog Odpuščajmo tudi mi drug drugemu in Ljubimo drug drugega, kot nas Ljubi naš Dobri in Usmiljeni Bog!

   Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2016). Nekoliko dopolnjeno besedilo.

   Efežanom 1, 7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

   Addendum:
   Po Jezusovem nauku so lahko vsi grehi ljudem odpuščeni. (Matej 12,31). To je posebno in veselo sporočilo za vse nas grešne ljudi in kristjane. Ne glede na to, kakšen greh si naredil, če se iskreno spokoriš, prideš k Bogu in ga prosiš za odpuščanje, ti bo odpustil. Jezus pričakuje vsakega človeka z razširjenimi rokami. Kristusova kri lahko očisti vsak greh.Prosimo Boga za Odpuščanje in tudi mi odpuščajmo drugim dolžnikom!

   Neodpustljivi greh ni nikakršen posamezni greh ali kakšna druga oblika greha. Neodpustljivi greh je stanje, stopnja grešnosti, ki nastane v človekovem življenju. Torej to ni neko posamezno delo, ampak stalno, trajno UPIRANJE Svetemu Duhu. Neodpustljivi greh je uporno zavračanje vabil Božje ljubezni, ki jih Jezus pošilja človeškemu srcu, in navodil Svetega Duha; to je stanje, v katerem Sveti Duh ne more več prodreti do ZAKRKNJENEGA človekovega srca. Vendar Bog vedno čaka človeka, da se VRNE K NJEMU NAZAJ V OBJEM!

   Odgovori
   • Hvala says:

     27. oktobra, 2020 at 13:08

     VERA JE DAR OD BOGA. Nekdo ima verne starše, nekdo pa ima svoje roditelje, ki so popolnoma neverni. Razmišljam; Bog je Usmiljen, in išče in nagovarja vsakega človeka na razne načine , da se obrne k Njemu. Vendar zakrknjena srca so zakrknjena.
     Po drugi strani pa gledam človeka z zakrknjenim srcem in si sama mislim, da ne more verovati, če nima podeljene milosti. Kako naj veruje, če nima to milost? Zakaj je nima, je po moje Božja skrivnost. Mi ljudje verni imamo nalogo , da molimo za spreobrnjenje grešnikov.
     Gospod je faraonu zakrknil srce, da ni pustil odpeljati sužnje iz Egiptovske dežele, da je Gospod napravil čudeže, da bi verovali.

     Bog pravi Mojzesu: “TOREJ NI ODVISNO OD TISTEGA, KI HOČE, NITI OD TISTEGA , KI TEČE, AMPAK OD BOGA, KI IZKAZUJE USMILJENJE. SAJ PRAVI PISMO FARAONU. PRAV ZATO SEM TE OBUDIL, DA NA TEBI POKAŽEM SVOJO MOČ IN DA SE MOJE IME RAZGLASI PO VSEJ ZEMLJI. BOG SE TOREJ USMILI, KOGAR SE HOČE, IN ZAKRKNE, KOGAR HOČE (Rim. 9,16-18).

     KAKOR STE BILI NAMREČ VI NEKOČ BOGU NEPOSLUŠNI, ZDAJ STE PA ZARADI NJIHOVE NEPOSLUŠNOSTI DOSEGLI USMILJENJE, TAKO SO ZDAJ TUDI TI ZARADI USMILJENJA, KI STE GA BILI DELEŽNI, POSTALI NEPOSLUŠNI, DA BI TUDI ONI PRIŠLI DO USMILJENJA. BOG JE NAMREČ VSE VKLENIL V NEPOSLUŠNOST, DA BI VAM IZKAZAL USMILJENJE( Rim 11, 30-32).

     O GLOBOČINA BOŽJEGA BOGASTVA IN MODROSTI IN SPOZNANJA! KAKO NEDOUMLJIVI SO NJEGOVI SKLEPI IN NEIZSLEDLJIVA NJEGOVA POTA!
     KDO JE NAMREČ SPOZNAL GOSPODOV UM? (Rim 11, 33-34).

     Pri Bogu je vse mogoče! Tako kot je razbojnik na križu prosil Jezusa za usmiljenje in ga je prejel tik pred smrtjo, tako tudi Bog lahko da možnost, da se posameznik nekaj minut pred smrtjo, če želi še odloči Zanj.

     Vas g. Miro tudi naprošam, če še vi podate svojo razlago glede navedenega- VERA JE DAR .

     Odgovori
9. Miro says:

   27. oktobra, 2020 at 11:12

   ŠEST GREHOV PROTI SVETEMU DUHU – ŠEST RAZLIČNIH PLEVELOV IZ ENE SAME KORENINE: ZAVRAČANJA BOŽJE DOBROTE – GREH ZOPER SVETEGA DUHA JE »NEODPUSTLJIV« ZATO, KER GREŠNIK SAM NE DOPUŠČA, DA BI MU BOG ODPUSTIL!

   V evangeliju po Mateju je zapisano: »Tudi če kdo reče besedo zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno, če pa kdo reče kaj zoper Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno ne v tem veku ne v prihodnjem« (Mt 12,32).

   To zastrašujoče svarilo se nanaša na greh zavračanja Božje milosti, na zavrnitev Božje ponudbe odrešenja – popolno zavrnitev dejanj, neprestanih vabil in svaril Svetega Duha. Volja človeka, ki bi storil ta greh, je tako otrdela, da si ne želi Božjega usmiljenja, in zavrača Njegovo dobroto …

   Več o tem na:
   https://si.aleteia.org/2018/06/10/6-grehov-proti-svetemu-duhu

   Molimo: PRIDI, SVETI DUH

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Božje usmiljenje, neizmerno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Janez says:

    27. oktobra, 2020 at 11:05

    Zakaj je pomembno verjeti v nezmotljivost Božje Besede v Svetem pismu? Ker nam tam govori Bog!
    Živimo v času, ko so ljudje nagnjeni k temu, da omalovažujoče skomignejo z rameni, kadar naletijo na napako. Namesto da bi kot Pilat vprašali: »Kaj je resnica?«, postmoderni človek reče: »Nič ni resnica,« ali mogoče: »Morda obstaja resnica, vendar tega ne moremo vedeti, kar je relativiziranje po človeško.« Navadili smo se na to, da se nam laže, in mnogi ljudje sprejemajo napačno pojmovanje, da so tudi v Svetem pismu napake, kar ni res!. Nauk o nezmotljivosti Svetega pisma je izredno pomemben, ker tako objektivna resnica obstaja, saj je zapisana Božja Beseda. Zato je resnica pomembna. Ta zadeva odraža Božjo Ljubezen do vseh ljudi, Božji Nauk za ljudi, Božji značaj in je zato temelj za naše versko razumevanje vsega, kar uči Sveto pismo. Velkja le kar je zapisano v Svetem pismu ali Sola Scriptura! Bog je narekoval in/ali navdihoval izbranim svetopisemskim pisateljem Sveta Božja besedila in Nauke, ki so danes v Svetem pismu. Spodaj je navedenih nekaj razlogov, zakaj bi morali popolnoma in iskreno verjeti v nezmotljivost Božje Ustave ali Svetega pisma ali Božjega Pisma ljudem in ga z Ljubeznijo in Radostjo brati in proučevati, premišljevati, ga upoštevati v vsakdanjem življenju poleg tega, da molimo in prosimo k Bogu:

    1. Sveto pismo samo zase trdi, da je popolno. »GOSPODOVI izreki so čisti izreki, srebro prečiščeno v topilnici na zemlji, sedemkrat očiščeno« (Psalm 12,7). »GOSPODOVA postava je popolna« (Psalm 19,8). »Vsak izrek Boga je prečiščen« (Pregovori 30,5). Te trditve o čistosti in popolnosti so absolutne izjave. Bodite pozorni na to, da ne pravijo, da je Božja beseda »v glavnem« čista ali da je Sveto pismo »skoraj« popolno. Sveto pismo samo zase trdi, da je v celoti popolno, in ne dopušča teorij o »delni popolnosti«.

    2. Jezus je potrdil vsako besedo Svetega pisma (Evangelij po Mateju 5,18). Vsa preroštva o njem so se izpolnila in vnaprej je povedal, da se bodo (Evangelij po Mateju 26,53–56; Evangelij po Luku 24,25–27; Evangelij po Janezu 5,39–47). Trdil je, da je Stara zaveza dejanska zgodovina. Naj naštejemo samo nekaj primerov: Evangelij po Luku 11,51 — Abel je bil resnični posameznik; Evangelij po Mateju 24,37–39; Evangelij po Luku 17,26.27 — Noe in potop; Evangelij po Janezu 8,56–58 — Abraham; Evangelij po Mateju 10,15; 11,23.24; Evangelij po Luku 10,12 — Sodoma in Gomora; Evangelij po Luku 17,28–32 — Lot; Evangelij po Mateju 8,11; Evangelij po Luku 13,28 — Izak in Jakob; Evangelij po Janezu 6,31.49.58 — mana; Evangelij po Janezu 3,14 — kača; Evangelij po Mateju 12,39–41 — Jona; Evangelij po Mateju 24,15 — Daniel in Izaija. Jezusa ne moremo imeti za dobrega moralnega učitelja, še manj za Boga v človeškem mesu, če bi hote ali po pomoti potrdil toliko stvari, ki bi bile napačne.

    3. Sveto pismo je odsev svojega avtorja. Vse knjige so. Sveto pismo je napisal sam Bog, ko je deloval skozi človeške pisce v procesu, ki se imenuje »navdihnjenje«. »Vse Pismo je navdihnjeno od Boga« (Drugo pismo Timoteju 3,16). Gl. tudi Drugo Petrovo pismo 1,21 in Jeremija 1,2. Bog, ki je ustvaril vesolje, je popolnoma sposoben napisati in ohraniti nezmotljivo knjigo preko ljudi. Bog, ki je popoln, je sposoben napisati in posredovati popolno knjigo, tako da uporabi nepopolne ljudi. Ne gre preprosto za to: »Ali je v Svetem pismu kakšna napaka?«, ampak »Ali lahko Bog naredi napako?« Če Sveto pismo vsebuje dejanske napake, potem Bog ni vsemogočen in lahko tudi sam naredi napake. Če Sveto pismo vsebuje napačne informacije, potem Bog ne govori resnice, ampak je lažnivec. Če Sveto pismo vsebuje nasprotja, potem je Bog avtor zmede. Z drugimi besedami, če Sveto pismo v resnici ni nezmotljivo, potem Bog ni Bog.

    4. Sveto pismo presoja nas, ne obratno. »Božja beseda … presoja vzgibe in misli srca« (Pismo Hebrejcem 4,12). Bodite pozorni na odnos med »[človeškim] srcem« in »Božjo besedo«. Božja beseda (Sveto pismo) preiskuje in presoja človeško srce. Zavračanje delov Svetega pisma iz katerega koli razloga je poskus obračanja tega procesa. Če postavimo svoj razum nad Sveto pismo, grešno predpostavljamo, da mi preiskujemo in presojamo Boga. Krivoversko predpostavljamo, da se mora Sveto pismo podrediti našemu domnevno boljšemu vpogledu. Vendar Bog pravi: »O človek, kdo si vendar ti, da bi se prerekal z Bogom?« (Pismo Rimljanom 9,20).

    5. Svetopisemsko sporočilo moramo vzeti kot celoto. Ni mešanica ohlapno povezanih idej, izmed katerih lahko svobodno izbiramo. Mnogim ljudem so všeč vrstice, ki pravijo, da jih Bog ljubi, ne marajo pa vrstic, ki pravijo, da bo Bog sodil grešnikom. Vendar ne moremo preprosto izbrati, kar nam je všeč v Svetem pismu, ostalo pa zavreči. Na primer, če Sveto pismo nima prav o peklu, kdo bi verjel, da ima prav o nebesih – ali o čemerkoli drugem? Če Sveto pismo nima prav glede podrobnosti o stvarstvu in spolnosti, potem ne moremo zaupati niti podrobnostim o odrešitvi. Če je zgodba o Jonu bajka, potem je morda tudi zgodba o Jezusu. Če je Sveto pismo netočno, ko govori o geologiji, zakaj bi mu zaupali, ko govori o teologiji? Prav nasprotno, v Svetem pismu je Bog popolnoma in v celoti odkril svojo razodeto voljo brez napake. »GOSPOD, na veke ostaja tvoja beseda, trdno stoji v nebesih« (Psalm 119,89).

    6. Sveto pismo je naš edini avtoritativni vir za vero in prakso. Ker je nezmotljivo, ne potrebujemo drugega vira avtoritete. Dejansko je sprejemanje drugih virov verske avtoritete poleg Svetega pisma malikovanje. Vse, kar vemo o Jezusovih pričakovanjih glede naše zaupljive, poslušne vere, izvemo v Svetem pismu. Evangelij po Janezu 6,67–69 je čudovit primer. Jezus je bil pravkar priča odhodu mnogih, ki so lažno trdili, da hodijo za njim. Potem se je obrnil k dvanajstim apostolom in jih vprašal: »›Ali hočete tudi vi oditi?‹ Simon Peter mu je odvrnil: ›Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.‹« Pravo krščanstvo obstaja iz tega izključnega zaupanja v Gospoda in njegovo besedo, Sveto pismo.

    Nič od tega, kar smo predstavili tukaj, se ne sme jemati kot zavračanje prave učenosti. Nezmotljivost Svetega pisma kot pravega nauka potrjujemo prav s tem, da uporabimo svoj um za resno versko, zgodovinsko, jezikovno in arheološko raziskovanje. Zapovedano nam je, naj preučujemo besedo (Drugo Timotejevo pismo 2,15), in tisti, ki jo skrbno preučujejo, so pohvaljeni (Apostolska dela 17,11). Prav tako se zavedamo, da so v Svetem pismu težki odlomki in tudi odkrito nestrinjanje glede njihovega razlaganja. Vendar kdo sem jaz da bi s človeško pametjo to presojal?! Naš cilj je, da se približamo Svetemu pismu s strahospoštovanjem, ponižno pobožnostjo in molitvijo; in ko naletimo na nekaj, česar ne razumemo, še več goreče prosimo in molimo k Bogu, še več preučujemo Božjo Besedo in – če se nam odgovor še vedno izmika – ponižno priznamo svoje omejitve pred popolno Božjo besedo. Obenem prosimo Svetega Duha, da nas Vodi, Pouči in nam pomaga, da bomo z Božjo Pomočjo slednjič prav razumeli Božje sporočilo in nagovor in radi brali Božjo Besedo. Marsikdaj ljudje in/ali učeni ljudje razlagajo marsikaj po človeški pameti religiozne Božje skrivnosti in stvari s področja Vere, pri čemer moramo vedno paziri na razločevanje Duha, da nas res v besedah, naukih in dejanjih nagovori Ljubeči in Usmiljeni Bog, ki nam hoče dobro in ne prefrigani hudobec, ki svojo hudobijo rad vešče zamaskira v dopadljive nauke in preobleke, da bi zapeljal ljudi. Molimo in prosimo Svetega Duha, da bomo vedno zajemali iz Studenca Čiste Božje Besede in Nauka, kjer se pretekajo Ljubezen, Dobrota, Usmiljenje, Odpuščanje, pomoč in služenje drugim, sočutje in strpnost ter vse kar je DOBRO in KAR POMAGA LJUDEM, DA HODIMO PO POTI K JEZUSU ODREŠENIKU S TEM, DA SMO VEDNO V BESEDAH, MOLITVAH IN DEJANJIH PODOBNI JEZUSU KRISTUSU! Božja Pomoč in Ljubezen ostani vedno z nami vsemi!

    Gotquestions, lastni doprinos razmišljanj et altro

    Rimljanom 5,5: Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.

    Danijel 9,9: Pri Gospodu, našem Bogu je usmiljenje in odpuščanje, čeprav smo se mu uprli.

    Addendum:
    »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,12).

    Božja oziroma Očetova volja (gr. thélema toû patrós / theoû) je, da bi se noben človek ne pogubil, temveč da bi živel odrešeno in dosegel večno življenje (Jn 6,39sl.).

    To je od vekomaj Božji odrešenjski načrt, ki pa se ne more uresničiti brez svobodne človekove privolitve. Prav zato je Božja volja prizorišče boja za človekovo svobodo ali suženjstvo: na strani prvega je Bog Oče, ki je po sklepu svoje volje »vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci« (Ef 1,5), na strani drugega pa hudobec satan, ki je skušnjavec, tožnik in lažnik in ki se »preoblači v angela luči« (2 Kor 11,14), da bi premamil človeka s ponudbo svoje lažne svobode. Čeprav je njegovo taktiko Jezus razkrinkal že na začetku svojega delovanja (Mt 4,1sl.), je njegova logika kljub temu premagala tudi prvega izmed dvanajsterih in ga je Jezus zato moral posvariti z najtršo besedo: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« (Mr 8,33). Tudi Božji Sin sam, čigar jed je, da izpolni voljo tistega, ki ga je poslal (Jn 4,34; 5,30; 6,38), se je moral v agoniji Getsemanija za Očetovo voljo boriti in se zanjo ponovno svobodno odločiti (Mt 26,42). Tudi za Petra in njegove tovariše do konca sveta, da bi jih satan ne imel v oblasti (Lk 22,31). Jezusov učenec je tisti, ki veruje, da je sreča in izpolnitev njegovega življenja v ljubeči Očetovi volji. Zato kristjan ne preneha moliti: »Zgôdi se tvoja volja« (Mt 6,10).

    http://eksegeza.net/enew/index.php/biblicna-pastorala/duhovna-misel/37-bozja-volja

    Gospod Prosim pomagaj nam, da bomo vedno s Tvojo Pomočjo in Vodstvom spoznavali, kaj je Tvoja Božja Volja za nas in jo spolnjevali!

    Odgovori