Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   28. oktobra, 2020 at 17:49

   PROŠNJA SV. FAVSTINE KOWALSKE PRI SVETEM OBHAJILU

   »Ko prejemam Jezusa v svetem obhajilu; ga goreče prosim, naj ozdravi moj jezik, da bi z njim ne žalila ne Boga ne bližnjih.« (duhovna misel sv. Favstine Kowalske iz njenega Dnevnika)

   Prosimo Gospoda za ozdravljenje mojega/tvojega/našega jezika, da z njim ne bomo žalili ne Gospoda ne bližnjih.

   Molimo: Večni Oče, darujem Ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina … (za celotno besedilo te molitve poglej v rubriki Molitve, pod: Božje usmiljenje).

   Dnevnik sv. Favstine Kowalske:
   http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
   Sv. Favstina Kowalska, prosi za nas!

   Odgovori
2. Hvala says:

   28. oktobra, 2020 at 11:12

   ODPUŠČANJE !

   Večkrat sem že razmišljala o odpuščanju , o odnosih med ljudmi itd. Ampak o odnosih in odpuščanju v življenju , v srečavanju z ljudmi, ki sploh ne vedo, niti ne razumejo, da so nekoga prizadeli. Če takim ljudem omenimo, da so nas prizadeli, se zelo začudijo, ker resnično ne razumejo. To sem že tudi doživela.

   Postalo mi je jasno, da je za takšne ljudi potrebno moliti, kajti njihova zaverovanost v sebe, jim ne dovoljuje, da bi to razumeli. Edina rešitev je molitev , kajti Gospod spreminja človeka, ne mi ljudje. S tem se je potrebno sprijazniti, sooočiti, to je tudi križ, ki ga je potrebno objeti. Bog že ve, zakaj kaj dopušča. Jaz osebno se s tem več ne obremenjujem, Gospod bo poskrbel za to, za kar mi ljudje ne moremo.

   Res je lažje živeti v okolju , kjer so ljudje istega mišljenja, vere, nazorov itd, ampak to ne gre. Tudi zakonci, ki živijo skupaj poročeni, pa je eden mogoče druge vere, ali se je mogoče obrnil proti Bogu, ima svoje mišljenje itd…ta izziv, ki je zelo velik , potrebno ga je sprejeti. Tudi med sosedi, na delovnem mestu, v službi itd…Ljudje, ki živijo “telesno”, so popolnoma drugačni od duhovnih ljudi. Tudi po zunanjosti. Dražen Bušić je v svoji knjigi-KAKO SPREJETI POPOLN BOŽJI BLAGOSLOV ZA ZAKON IN DRUŽINO? omenil, da je izziv življenje z različnimi pogledi, vero itd, posebej tudi v zakonu. Kako jim to uspeva pravi, je potrebno vprašati te ljudi.

   Zato mi ne moremo tega sami reševati brez Boga. Jaz osebno izročim neprijetne besede ali dogodke s katerimi se srečujem in doživetja v Jezusovo predrto Srce, On pa poskrbi in tudi sčasoma naredi, da več ne boli tisto, kar nas je prej prizadelo oz zabolelo. Kako resnično je vse, kar Jezus naroča, uči. Jezus včasih človeka, ki zelo trpi v okolici ne umakne iz okolice, ali da bi vso okolico spremenil, ampak da moč oz. milost, da opazke, neopravičila, opravljanje, ogovarjanje več ne boli.

   Odgovori
   • Miro says:

     28. oktobra, 2020 at 11:46

     Najlepša hvala za posredovanje vaše osebne izkušnje na področju odpuščanja, odnosov med ljudmi, itn. Bogu hvala tudi za druge prispevke in izražene misli na tej spletni strani. S pomočjo Svetega Duha se razmišljajoči in verujoči človek iz vsega, tudi iz nenaklonjenih ali celo nasprotujočih mnenj, nenehno uči in spoznava resnico o Bogu, človeku …

     Odgovori
   • Janez says:

     28. oktobra, 2020 at 17:18

     DON BOSKO SLOVENIJA: ODPUŠČANJE DRUGIM NI OPCIJA
     1. Odpuščanje ni opcija. Je potreba. Nobenega človeškega odnosa ni brez odpuščanja. Vsi smo nagnjeni k zlu, ker smo grešniki. Zlo prizadene človekovo srce in prav zato je odpuščanje, ki je kot nekakšno zdravilo, še kako potrebno. Če bi bili popolni, potem nam o odpuščanju ne bi bilo potrebno razmišljati, a ker nismo, je še kako pomembno, da imamo v zavesti, da nobenega odnosa ni brez odpuščanja. Danes je veliko ločitev, nerazumevanja v zakonskih zvezah … in eden od razlogov je tudi nesposobnost, neznanje odpuščanja! Koliko je sovraštva in prepirov, ker ni odpuščanja in strpnosti; marsikje ljudje danes naredijo življenje brez potrpljenja, sočutja, strpnosti in dobrote, tovarištva med ljudmi, zato v takih občestvih ni ljubezni in odpuščanja, ker so egoti preveliki!!

     2. Resnično odpuščanje se ne rojeva iz človeškega hotenja ali volje. Le-ta namreč nima oblasti nad notranjo močjo strasti in greha. Odpuščanje korenini v globini bivanja v Bogu: samo Bog odpušča. Spomnimo se vprašanja, ki so ga farizeji postavili Jezusu: »Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?« (Mr 2,7). Jezus, Očetov Sin, na zemljo prinaša Božjo naravo, odpuščanje grehov. Ljudje, ki so zakoreninjeni v Bogu, sebe pojmujejo kot dolžnike. Ko se postavijo pred Božjo ljubezen, opazijo, koliko jim manjka. Prav zaradi te izkušnje so pripravljeni tudi drugim odpuščati pomanjkljivosti in žalitve. Pogosto pa razmišljamo kot upniki. Koliko ljudi je ozkosrčnih, niso se sposobni navdihovati pri velikodušnosti življenja, obsedeni so s tem, kar manjka. In prav ti ljudje so pogosto zaprti za odpuščanje. Molimo za Božjo Milost, da bomo molili in zmogli odpustiti drugim, pa tudi, da nam bodo drugi odpustili vse, kar smo slabega storili! Boga molimo v Očenašu, da naj nam odpusti naše dolge; pa mi odpuščamo svojim dolžnikom? In ali mislimo, da nam bo Bog odpustil, če mi drugim ne bomo odpuščali in pozabili na vse krivice in bili dobri ljudje?!

     P.s.: Odpuščanje ima tudi psihološko in zdravstveno komponento, saj so ljudje, ki pozabijo in odpuščajo drugim krivice in žalitve in manj osebno in psihološko obremenjeni z zamerami. Ko odpustiš se osvobodiš bremena, ki bi ga sicer nosil v sebi in zastrupljal svoje počujte in zdravje! Jean Mnbourquette v knjigi Ognjišča Kako Odpustiti pravi: Odpustiti, da bi ozdravel. Ozdraveti, da bi odpustil. Odpuščanje se začne z odločitvijo, da se ne bomo maščevali, ker to ni krščansko sprejemljivo! Odpuščanje zahtevanašo prenovo in vrnitev k sebi, da bomo sočutni in strpni ljudje, ki pozabijo in odpuščajo ter dajejo tihi zgled krščanske drže! Odpuščanje pa naj bo tudi v iskanju novega pogleda na človeške odnose, da bomo prispevali vsi k boljšemu svetu, kjer velja Božja Ljubezen, Usmičljenje in Odpuščanje!.

     Molitev
     Cerkev v naši domovini naj zaživi z novo prenovljeno močjo. Utrdi naj vezi edinosti med verniki in duhovniki, med duhovniki in škofi in papežem. Daj Gospod Bog, da bo Tvoje ljudstvo in Cerkev sredi razdvojenega in sprtega sveta delovalo v službi Ljubezni, edinosti in sloge.
     Evharistična molitev pri mašah za različne potrebe. Dr. Marijan Šef.

     Janez

     Odgovori
     • Hvala says:

       28. oktobra, 2020 at 19:19

       Jaz osebno ne gledam na odpuščanje iz zdravstvenih ali psiholoških predpisov, kajti pravo in iskreno odpuščanje v bistvu ne potrebuje nobenih študij.
       Pravo odpuščanje, ki ga nekomu izrečemo, ker nas je užalil, opravljal, ogovarjal , izdal , po krivem obsodil, je zame najprej zaradi tega, ker je Gospod to naročil: v očenašu to molimo; ne glede na naše občutke in počutje prosimo Gospoda, da zmoremo odpustiti, naj nam podeli milost odpuščanja.

       Ker pa smo vsi samo ljudje in je normalna bolečina , oz, prizadetost, napr. pri krivi obsodbi, opravljanju itd..je potrebno Gospoda prositi, da podeli milost, da te bolečine ne občutimo več.
       Pri iskrenem odpuščanju nekomu, ki nas je prizadel , pa ne odpuščamo zaradi svojega porušenega ponosa ali svojega prizadetega ega, ali zaradi užaljenosti, ampak človeku odpustimo iz globine srca, ne glede na naše počutje in četudi ugotovimo, da ne govori mogoče pristno ampak hinavsko.

       Ko odpuščamo drugim, se naše zamere in jeza in žalost ali prizadetost ne vseda v srce, tako tudi ni ran, ki bi jih bilo potrebno zdraviti na duhovni ravni.

       Odgovori
     • Janez says:

       28. oktobra, 2020 at 20:52

       Frančišek Asiški – Da ne iščem tolažbe

       Da ne iščem tolažbe, temveč da tolažim;
       da ne iščem razumevanja, temveč da razumem;
       da ne iščem ljubezni, temveč da ljubim;
       kajti skozi dajanje dobimo,
       v oproščanju nam je oproščeno
       in skozi smrt se rodimo v večno življenje.Amen.

       Vsake oči imajo svojega malarja bi lahko spet rekli. V Cerkvi veliko strokovnjakov interdisciplinarno proučuje področje Odpuščanja, s čimer se morajo duhovniki dobro seznaniti za vsakdanjo pastoralno prakso, pri čemer sodeluje veliko raznih strok, tudi psihologi, pastoralni strokovnjakim idr. poleg teologov. Pri tem je spet dobro poudariti, da se moramo ljudje bolj potruditi gledati čimbolj z Božjimi Očmi in čimmanj s človeškimi očmi subjektovne presoje posameznikov, ker vsakdo vidi po svoje. Odpuščanje osvobaja ljudi. O te,m smo že pisali na teh straneh. Ko nekomu nekaj odpustimo, se osvobodimo vezi z njim. Zamera je neprijetno čustveno stanje, še posebej, če je usmerjena proti najbližjim, saj človeku jemlje energijo in bistveno zmanjšuje kvaliteto življenja. Dr. Alojzij Šuštar je rekel npr. ko se mi zgodi žalitev ali krivica se potrudim zmoliti in takoj odpustiti in pozabiti. Povedna je Frančiškova molitev k Bogu, bolj kot vse drugo. Ne želim nikogar prepričevati in iskati svojega prav, ampak spoštujem različnost pogledov in mnenj, ki bogati nas vse skupaj sestra Hvala. Vse človeške razlike razmišljanj in razumevanja pa se utopijo v našem Bogu Stvarniku, ker postanejo nepomembne, ker je edino pomembno to, kar hoče in pravi Bog ne mi, ki vse to vzdržuje in obvladuje.

       Naj se zgodi, o Bog,
       da si bom bolj želel tolažiti kot biti tolažen,
       razumeti kot biti razumljen,
       ljubiti kot biti ljubljen.
       Kajti ko se človek razdaja, dobiva;
       ko pozabiš nase, te najdejo;
       ko oprostiš, ti je oproščeno.

       Smo del velikega, živega vesoljstva, ki ga je Ustvaril Vsemogočni in Dobrotni Bog. Če mislimo, da lahko prizadenemo drugega človeka ali drugo živo bitje, ne da bi prizadeli sebe, se žalostno motimo. Ko smo odprti in razsvetljeni v Veri in molitvi, ko res vidimo in uvidimo, ne le opazimo stvari okrog nas, ko slišimo ptičje petje, žuborenje potočka, vidimo ljudi okrog nas, vidimo gozd, travnike in planine v daljavi, sonce ki sveti in rožo v vazi poleg nas, ki nam jo je prinesel sosedov otrok, si lahko rečeno: »To sem jaz, to je del mene«. Povezani smo z vsemi stvarmi in če pošiljamo pozitivno energijo, smo osredotočeni na vse to, pošiljamo ljubeznive vibracije okrog sebe, smo srečni. Prisluhnimo Bogu in se osvobodimo vseh zamer, jeze in sovraštva, da bo Jezus preko nas in v nas lahko uresničeval Božjo Voljo! Inn šeenkratb ponavljam na kraju:

       Prosimo za Božjo Milost, da bomo molili in zmogli odpustiti drugim, pa tudi, da nam bodo drugi odpustili nam vse, kar smo mi njim slabega ali krivičnega storili! Boga molimo v Očenašu, da naj nam odpusti naše dolge; pa mi odpuščamo svojim dolžnikom? In ali mislimo, da nam bo Bog odpustil, če mi drugim ne bomo odpuščali in pozabili na vse krivice in bili dobri ljudje?! Ne, Bog hoče, da tudi mi odpuščamo tako, kakor On odpušča nam, ko ga skesani prosimo za Odpuščanje! Amen. BVB. Janez

       P.s.: Priporočam v branje zelo dobro knjigo: KAKO ODPUSTITI avtorja Jean Monbourquette, ki jo je izdalo Ognjišče in Slomškova založba leta 2016. Obstaja pa seveda še vrsta drugih.

       Avtor npr. kratko povzema: “Odpuščanje je namreč sad procesa, ki vključuje vse človeške zmožnosti. Znati odpustiti pomeni osvoboditi se tesnobnega nemira, ki ga prinašakjo zamere in narediti Odpuščanje zan izvor inm stredstvo verske, prihološke in duhovne rasti človeka”.

       Odgovori
3. Janez says:

   28. oktobra, 2020 at 11:11

   ČUDEŽI DANES? Vir: duhovno.rkc.si, avgust 2006
   Mnogo ljudi v sodobni družbi ne verjame v čudeže, ker ne verjamejo več v Boga in v duhovno stvarnost. Celo med kristjani so ljudje, ki zanikajo, da bi bila današnji Cerkvi dana moč delati čudeže. Verujejo, da je bil dar ozdravljanja, ki so ga dobili apostoli, namenjen samo za čas, ko so živeli. Ali se torej danes še dogajajo čudeži?

   Ali se čudeži danes še godijo?
   Mnogo ljudi v Cerkvi danes veruje, da Bog svoji Cerkvi še daje moč, da dela čudeže in posebno sposobnost, da ozdravlja bolne. Dokaz za to so ozdravljenja v Lurdu, Fatimi in drugod. Tisti, ki so v stiku z ozdravljenji, vedo, da Božje kraljestvo tudi danes deluje v Cerkvi in svetu, kot je delovalo v času Jezusa in apostolov. Še vedno smo lahko priče dejavnosti Božjega kraljestva tudi v oznanjevanju, ko ljudje spoznavajo Božje odpuščanje, se kesajo svojih grehov in vidijo, kako se razdrti odnosi celijo. Nova zaveza nič ne govori o tem, da bi se vse to delovanje Božjega kraljestva ne nadaljevalo in ozdravljenje prenehalo.

   Zakaj so ozdravljeni le nekateri?
   Težje je vprašanje, zakaj so nekateri ljudje ozdravljeni, drugi pa ne. Mnogi imajo težave z vero, da je Jezus dejansko delal čudeže, še dosti več pa jih pride v krizo, ko Bog zanje ne stori čudeža. Pogosto se zgodi, da dobri in dragoceni člani skupnosti umrejo, medtem ko drugi, ki se morda ne zdijo tako zaslužni, živijo dalje. Krivičnost takega trpljenja je izredno težko razložiti. Kot pri vseh vprašanjih v zvezi s človeškim trpljenjem, je lažje pokazati na problem, kot poiskati rešitev. Vendar nam Nova zaveza le daje nekaj smernic za premišljanje o razlogih, zakaj vsi ljudje niso ozdravljeni.

   Sedanjost in prihodnost
   Teolog Hans Kung je lepo povzel Božje delo v svetu, ko je zapisal: Božje kraljestvo je ozdravljeno stvarstvo. Jezus je učil, da je Božje kraljestvo že prišlo, in res vidimo že sedaj nekaj njegove ozdravljajoče moči (prim. Mt 12,28; Lk 17,21). Ljudje, spravljeni drug z drugim, začnemo okušati novo Božje življenje, bolni ozdravijo. Toda Jezus je govoril tudi o kraljestvu, ki še ni prišlo v polnosti (prim. Mt 13,31; 26,29). Še vedno obstajajo nesporazumi in sumničenja. Ljudje ostajajo neozdravljeni. Ker živimo v času, ko je Božje kraljestvo že prišlo, a še ne v polnosti, bomo še naprej priče le delnemu delovanju kraljestva. Krščansko upanje je v Bogu, ki je trdno obljubil, da bo nekega dne stvarstvo popolnoma ozdravljene.

   Bog ostaja gospodar
   Nova zaveza nam govori o Bogu kot o gospodarju vesolja. To je posebno očitno v knjigi Razodetje. Presenetljivo je, da s to podobo Razodetje ne nagovarja kristjanov, ki nimajo nobenih problemov in z lahkoto prepoznavajo, da je Bog na delu. Knjiga je bila namenjena kristjanom, ki jih je rimska država že dolgo silovito preganjala. Nova zaveza vidi, da je Bog še vedno gospodar nad vsem, čeprav se zdi, da mnogi dogodki govorijo proti temu. Jezus je pogosto govoril o Bogu kot Očetu, ki skrbi za nas (prim. Mt 6,26; 7,11). Ko smo bili še otroci, nismo mogli vselej razumeti, zakaj so naši starši vztrajali pri nekaterih stvareh. Učili so nas, naj se ne dotikamo vroče posode, še preden smo si opekli prste. Podobno se nam lahko Božje ravnanje z našega stališča večkrat zdi nerazumljivo ali celo napačno. Ne vemo, zakaj nekateri ljudje, ki zanje molimo, ozdravijo, drugi pa ne. Ne vemo, zakaj Bog dopušča, da se dogajajo nasilja in zločini, ali prihaja do naravnih nesreč. Toda vemo, da v primeru, ko bi mogli razumeti vse, kar Bog stori, le-ta ne bi bil nič večji od našega razuma in ne bi bil vreden, da vanj verujemo.

   Jezusovo trpljenje
   Ko pridemo v položaj, v katerem se sprašujemo, zakaj Bog dopušča, da trpimo, bi se najbrž morali vprašati globlje. Zakaj je Bog dopustil, da je sam trpel v Jezusovi osebi? Bogu naše bolečine in težave niso tuje. To nam dokazuje Jezus. Vse svoje življenje se je odzival na najrazličnejše človeško trpljenje ter posvečal svoj čas in svojo ljubezen tistim, ki so ga potrebovali.
   Toda dokončen in največji Božji odziv na trpljenje našega sveta se nam razodeva v Jezusovi smrti na križu. Bog je natančno vedel, kaj pomeni, če te ne sprejmejo, če trpiš in umreš In bil je pripravljen vse to sprejeti nase, da bi nam priboril ozdravljenje in celostnost; ki ju je za nas od nekdaj načrtoval.

   Ozdravljenje danes
   Reg East je član skupine kristjanov, ki je leta 1971 ustanovila Barnabovo bratovščino. Reg se ukvarja s tistimi, ki so potrebni ozdravljenja, ne samo telesno, temveč tudi v svojih odnosih, spominih in drugih čustvenih problemih. Postavili smo mu nekaj vprašanj o ozdravljanju.

   Na katerih področjih življenja ljudje danes najbolj potrebujejo ozdravljenje?
   Ljudje potrebujejo ozdravljenje v svojem čustvenem in duhovnem življenju. Živimo v času, ko je vse naše družbeno življenje doživelo revolucijo in to je ljudi globoko prizadelo. Imeli smo dve svetovni vojni, ki sta zelo razrahljali družinsko življenje. In mnogo ljudi je izgubilo vero kot oživljajoč in odrešujoč delež svojega življenja. Ugotavljamo, da so ljudje izgubili zaupanje vase in imajo dejansko občutek, da niso primerni za življenje. Niso prenapolnjene samo naše bolnišnice za bolnike s telesnimi boleznimi, tudi psihiatrične bolnišnice so prenapolnjene. Rekel bi, da je danes največja potreba po ozdravljenju na čustvenem in duhovnem področju.

   Ali mislite, da ima Cerkev na razpolago dar nadnaravnega ozdravljanja?
   Da, prepričan sem. Seveda, če v cerkveni službi omogočamo Kristusu, da nadaljuje svoje ozdravljanje. Ko je bil na svetu, je sam prinašal Božje kraljestvo s svojim oznanjevanjem in poučevanjem, in ozdravljanje je bilo sestavni del njegovega delovanja. Tako kot Božje kraljestvo je bilo tudi ozdravljanje namenjeno duhu, duši in telesu. Kot kristjani verujemo, da je Kristus vstal, da živi v nebeški slavi in nadaljuje svoje delo po nas, ki smo njegovo telo. Verujemo vanj, ga ljubimo in mu omogočamo, da deluje po nas.

   Ali lahko Cerkev in zdravniki sodelujejo?
   Mislim, da tega ne delamo vedno, toda zdi se mi, da bi bilo to idealno.Če se urežem v prst, se bo sčasoma pozdravil, če skrbim za čistočo, saj ima telo lastno sposobnost ozdravljanja, ki mu jo je dal Bog. To sposobnost je Bog dal stvarem. Zdravniki ne ozdravljajo, pomagajo pri zdravljenju, ki je lastno telesu samemu. V Cerkvi ne ozdravljamo mi duhovniki, ozdravlja Bog.

   Ko Bog ne ozdravi
   Godlrey Williams je predaval sociologijo na univerzi Aston v Bigminghamu. Zbolel je za Hodgkinovo boleznijo in povedali so mu da bo morda živel samo še nekaj mesecev. Čeprav so mnogi molili zanj, ni ozdravel. Medtem je umrl. Pred tem so ga vprašati, ali misli, da je neuslišana molitev in posledično smrt bolnika posledica pomanjkanja vere: Vera ni samo opora in prava vrsta psihološke drže. Je mirno zaupanje v Boga; zaupamo, da nas Bog ljubi in da se bo njegova ljubezen izrazila v vsem, kar se bo zgodilo. Vera ni avtomat z gumbi, kjer bi s pravim pritiskom dobili pravi odgovor. Vsaka molitev je prošnja suverenemu Bogu, ki ima vso pravico, da na prošnjo ne odgovori tako, kot bi mi hoteli. Ponižno prosiš Boga, naj spremeni tvoje stanje, in upaš, da se bo zgodilo, toda on lahko reče ne. To je odgovor, ki sem ga po njegovi milosti zelo mirno sprejel. In pripravljen sem tudi sprejeti, da ima lahko moja smrt kak poseben namen, ki ga še ne morem razumeti. Vera gore premika. Verujmo in prosimo Boga, da nas sliši in usliši! Karkoli se zgodi je to Božja in ne človeška Volja!

   http://duhovno2.rkc.si/index.php/content/display/143

   Zato vam pravim: Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo. Mr 11,24

   Odgovori
4. Miro says:

   28. oktobra, 2020 at 11:09

   BOŽJA BESEDA: »NE POJDE V NEBEŠKO KRALJESTVO VSAK, KDOR MI PRAVI: ›GOSPOD, GOSPOD,‹ AMPAK KDOR URESNIČUJE VOLJO MOJEGA OČETA, KI JE V NEBESIH« (Mt 7,12).

   Božja oziroma Očetova volja (gr. thélema toû patrós / theoû) je, da bi se noben človek ne pogubil, temveč da bi živel odrešeno in dosegel večno življenje (Jn 6,39 sl.).

   To je od vekomaj Božji odrešenjski načrt, ki pa se ne more uresničiti brez svobodne človekove privolitve. Prav zato je Božja volja prizorišče boja za človekovo svobodo ali suženjstvo: na strani prvega je Bog Oče, ki je po sklepu svoje volje »vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci« (Ef 1,5), na strani drugega pa satan, ki je skušnjavec, tožnik in lažnik in ki se »preoblači v angela luči« (2 Kor 11,14), da bi premamil človeka s ponudbo svoje lažne svobode. Čeprav je njegovo taktiko Jezus razkrinkal že na začetku svojega delovanja (Mt 4,1 sl.), je njegova logika kljub temu premagala tudi prvega izmed dvanajsterih in ga je Jezus zato moral posvariti z najtršo besedo: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« (Mr 8,33). Tudi Božji Sin sam, čigar jed je, da izpolni voljo tistega, ki ga je poslal (Jn 4,34; 5,30; 6,38), se je moral v agoniji Getsemanija za Očetovo voljo boriti in se zanjo ponovno svobodno odločiti (Mt 26,42). Tudi za Petra in njegove tovariše do konca sveta, da bi jih satan ne imel v oblasti (Lk 22,31). Jezusov učenec je tisti, ki veruje, da je sreča in izpolnitev njegovega življenja v ljubeči Očetovi volji. Zato ne preneha moliti: »Zgôdi se tvoja volja« (Mt 6,10).

   Povzeto po:
   http://eksegeza.net/enew/index.php/biblicna-pastorala/duhovna-misel/37-bozja-volja

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Miro says:

   28. oktobra, 2020 at 10:56

   SV. PATER PIJ O LJUBEZNI IN SPOŠTOVANJU!

   »Ljubezen in spoštovanje morata hoditi skupaj. Spoštovanje brez ljubezni postane strahopetnost. Ljubezen brez spoštovanja pa postane nadutost.« (duhovna misel sv. patra Pija)

   Prosimo svetega patra Pija v molitvi, naj nam pri Bogu izprosi potrebnih milosti, da bomo v srcu gojili ljubezen in spoštovanje do slehernega človeka; vse v moči Svetega Duha, saj sami po sebi nič ne zmoremo.

   Molimo: Oče naš, Zdrava Marija …

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
   Sv. Pater Pij, prosi za nas!

   Odgovori
6. Janez says:

   28. oktobra, 2020 at 10:51

   Vse, kar premoremo, prinesimo pred Boga in se odrecimo svoji volji
   Človek, ki izpolnjuje svojo voljo, neodvisno od Boga, je na nek način malikovalec, saj Boga ne potrebuje in misli, da lahko vse stori z lastnimi močmi. Namesto da bi častil Božjo voljo, se Bogu zahvaljeval in izpolnjeval Gospodovo Voljo, v določenem smislu časti svojo človeško Voljo. Boga pa najbolje Častimo in Slavimo, če v vsem izpolnjujemo Božjo voljo tako, kot nam to naroča Jezus, naš Odrešenik. Zahvaljujmo se Bogu za vse kar nam je daroval!

   SPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE (skrajšano)
   Spolnjevanje Božje volje od nas zahteva določeno mero ponižnosti, kar pomeni, da se moramo odreči lastnim željam in lastni volji, da bi sledili in izpolnjevali Božje želje in Božjo Voljo. Pomeni, da večjih življenjskih odločitev ne sprejemamo na podlagi osebnih izbir in občutij ter intuicije, temveč po preudarni molitvi k Njemu, prošnji za navdih Svetega Duha in temeljiti presoji z Božjim vodstvom, tako da vse, kar premoremo, prinesemo pred Boga in izpolnjujemo Njegovo in ne našo človeško Voljo. In On bo blagoslovil vse kar se odločamo in delamo. To od nas zahteva trdno zaupanje v Boga, prepričanje, da nam Bog želi le dobro, želi si, da bi bili srečni. Pogosto je težko zaupati, da Bog vse najbolje ve, toda resnica je, da izpolnjevanje Božje volje vedno spremlja Božji Mir in spokojnost Božje Dobrote in Modrosti v naši duši. Po tem zaman hrepenimo, ko izvajamo svojo voljo, in ko v iskanju materialnih dobrin in zemeljskih radosti zaman iščemo svoj mir. Če si z vsemi močmi prizadevamo, da bi svojo voljo združili z Božjo, bomo odkrili Veselje in Božji mir, ki nam ga nihče ne bo mogel odvzeti.

   Da bi se preudarno odločili, moramo uporabiti svoje darove in talente, svojo pamet in sposobnosti, ki ti jih je Bog daroval, da boš delal v večjo Božjo Slavo in pomagal sebi in drugim ljudem, ko si molil in prosil Božjega blagoslova. Zapomnimo si, da Bog tudi iz naših napačnih človeških odločitev po Svoji Božji Milosti in Dobroti naredi nekaj dobrega.

   Mati Angelica poudarja v pomoč poleg modrosti še nekaj dodatnih meril za pravilno umevanje in razločevanje Božje volje:
   1) Ali bom s tem kršil katero izmed Božjih zapovedi in Jezusovim naukom iz Evangelija?
   2) Ali je proti predpisom in naukom Svete katoliške Cerkve?
   3) Ali sem molil in prosil Boga za blagoslov, Vodstvo in Poduk, da vem kaj je prav?
   4) Ali bo to Bogu v slavo in čast?
   5) Ali in kako bo to koristilo meni, drugim ljudem, družbi, okolju kjer živim, moji družini in mojemu duhovnemu življenju?
   6) Ali bom res kaj dobrega s tem naredil in pomagal drugim in sebi, saj imam od Boga pamet in talente, da kaj naredim?
   7) Ali me notranji glas vesti, Božjega miru ter veselja nagovori in mi v odgovoru pove, da delam prav in da sta mirna moje srce in duša, ker delam dobro in hodim po pravi Poti k Jezusu?

   Sklep: Če se naša odločitev sklada s temi 7 kriteriji, potem je naša odločitev v skladu z Božjimi načrti, je poudarek! Spolnjujmo Božjo Voljo in prosimo Boga, da nam pove, kaj je prav in kaj naj naredimo!!! Spolnjevanje Božje Volje pomeni Molitev, Vero v Boga, spolnjevanje Evangelija, Ljubezen, Dobrota, Usmiljenje, Samaritanska Pomoč Ubogim, Sočutje ki vodi k Pravičnosti, Odpuščanje in Življenju iz vere, ki se izraža v molitvah in dobrih delih ter v služenju za uboge in druge Ljudi. Predvsem pa pomeni to, da vedno sledimo Jezusu, spolnjujemo Nauke Evangelija in smo podobni Jezusu! Čutili bomo Veselje, Božji Mir in Vest nam bo povedala, da delamo vse prav, kar bomo občutili v svojem srcu, ki je nezmotljiv sodnik! Kar bomo sejali v življenju do drugih ljudi, to bomo tudi želi! Ker Bog Oče vse vidi in vse ve! Pred njim ne moremo nič zakriti in skriti!

   Jezus Odrešenik je dosledno in pokorno spolnjeval Božjo Voljo in ubogal Boga Očeta! Tudi mi jo moramo, če Ljubimo Boga in ga hočemo Ubogati kot Božji Otroci Nebeškega Boga Očeta! Pravilno Razločevanje in Umevanje Božje Volje je zato zelo pomembna za človeka! Preden molimo in prosimo Boga za karkoli, se nenehno zahvaljujmo, ga Častimo in Slavimo, da nas sliši in usliši! Hvalimo Boga in se mu nenehno Zahvaljujmo za vse, kar nam je dal.

   1 Tesaloninčanom 5,18: V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.

   Psalm 25,10: Vse GOSPODOVE steze so dobrota in zvestoba za tiste, ki ohranjajo njegovo zavezo in njegova pričevanja.

   Psalm 23, 6: Le dobrota in milina me bosta spremljali vse dni mojega življenja; prebival bom v hiši GOSPODOVI vse dni življenja.

   Odgovori
   • Janez says:

     28. oktobra, 2020 at 11:01

     Addendum: Izvleček iz Knjige Dereka Princea – Zahvaljevanje, slavljenje, čaščenje (skrajšan izvleček)

     Ko si poln Svetega Duha, se boš Bogu neprenehoma zahvaljeval. Pravzaprav lahko delno merite, koliko Duha je v vas, prav s časom, ki ga preživite v zahvaljevanju Bogu. Zmanjševanje zahvaljevanja je zanesljiv kazalnik, da nekje »puščamo«. Pavlovo tretjo izjavo (ali zahtevo) o zahvaljevanju najdemo v 1. pismu Tesaloničanom 5,16–18, kjer je nekaj najkrajših vrstic v Novi zavezi, vendar polnih močnih resnic: »Zmeraj se veselite.«

     Zveni zelo preprosto, kajne? Vendar za to potrebujemo več milosti! »Neprenehoma molíte.«
     Nikoli ne prenehajte moliti. Čeprav ne moremo neprestano moliti, nikoli ne recimo: »Zdaj sem končal molitev.« O Smithu Wigglesworthu pravijo, da ni nikoli molil dlje kot pol ure skupaj, da pa ni nikoli minilo pol ure, ne da bi molil. To je lepa slika tega, kaj pomeni neprenehoma moliti. Še zadnja Pavlova močna zahteva v tem delu 1. pisma Tesaloničanom: »V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.«

     Kaj je Božja volja v Jezusu Kristusu? Da se zahvaljujemo v vsem. Če se torej ne zahvaljuješ, kot smo pravkar videli, si zunaj Božje volje. Derek Prince pravi, da je v življenju spoznal že mnoge krščanske delavce, ki so bili na pravem mestu, delali prave stvari, a so bili kljub temu zunaj Božje volje. Zakaj? Ker so se prenehali nepretrgoma zahvaljevati. Zapomnimo si torej; takoj ko nehaš biti hvaležen, si zunaj Božje volje. Ne zaradi tega, kar delaš, ampak ker se ne odzivaš primerno na Božjo dobroto. Pavlova četrta zahteva glede zahvaljevanja je zapisana v Pismu Filipljanom 4,6: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.«

     Nikoli ne prinašajte prošnje k Bogu brez zahvaljevanja. Pred leti so me zelo prevzeli dnevniki Johna Wesleyja. Vedno se spomnim njegovega komentarja k tej vrstici: »Prepričan sem, da Bog dela vse po molitvi in ničesar brez nje.« Mislim, da je to osnovna resnica. Pavel poleg tega pravi: »Kakršnokoli prošnjo imate, jo prinesite k Bogu z zahvaljevanjem.« Pregledali smo štiri različne spodbude apostola Pavla, ki se nanašajo na zahvaljevanje, zdaj pa razmislimo še o tem, kaj zahvaljevanje prinese. Prvič, zahvaljevanje omogoča pristop k Bogu. To je najbolje opisano v znanem in zelo lepem 100. psalmu. Ko psalmist govori o prihajanju v hišo Boga, v četrti vrstici 100. psalma zapiše: »Pridite k njegovim vratom z zahvalo, v njegove dvore s hvalnico! Zahvaljujte se mu, slavite njegovo ime!«

     Kjerkoli smo mi vsi, na vsakem kraju, ob vsaki uri in ob vsakem času, vsak dan in nenehno verujmo, ljubimo, častimo, molimo, služimo poveličujmo in se ZAHVALJUJMO Večnemu Bogu. (Sv. Frančišek) Jezus in Frančišek nista nikoli bežala pred Bogom. Pustila sta, da je Bog svojo ljubezen delil z njima. In ob obema, čeprav ju ne dosegamo (še), nam je dobro. Zbujata nam upanje in radostno veselje zaradi Odrešitve in Odpuščanja Grehov, da Bog nikakor ne misli nehati hoditi za človekom, ki beži pred njim ali se odmika od Boga. Bog se v tem ni in se ne bo spremenil. Nikoli. Vedno bo iskal Človeka, ker nas vse ljudi Ljubi! Spokorimo se in se vrnimo k Ljubečemu Bogu Očetu, ki nas čaka na Obalah Večnosti, da se vrnemo v Njegov Objem (bratje Frančiškani).

     2 Korinčanom 2, 15: Vse to je namreč zaradi vas, da bi se milost zaradi večje množice pomnožila in s tem obogatila zahvaljevanje v Božjo slavo.

     Odgovori
7. Janez says:

   28. oktobra, 2020 at 10:31

   KAKO SEM LAHKO PREPRIČAN, DA KOT KRISTJAN MOLIM V SKLADU Z BOŽJO VOLJO?
   Človekov glavni namen na svetu je, da z Dobroto in Hvaležnostjo goreče poveličuje Usmiljenega Boga in da za vedno uživa v njem (Pridigar 12,13; Prvo pismo Korinčanom 10,31). Poveličevanje Boga v vsem, kar delamo z dobroto, vključuje molitev v skladu z njegovo voljo. Najprej moramo prositi Boga za modrost, da bi pravilno molili. »Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo« (Jakobovo pismo 1,5). Ko prosimo za modrost, moramo zaupati Bogu, da je milosten in pripravljen uslišati naše molitve: »Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil« (Jakobovo pismo 1,6; gl. tudi Evangelij po Marku 11,24). Tako molitev v skladu z Božjo voljo vključuje prošnjo za modrost (da bi spoznali Božjo voljo) in prošnjo v veri (da bi zaupali Božji volji). Tukaj je sedem svetopisemskih navodil, ki bodo vodila vernika v molitvi v skladu z Božjo voljo:
   1) Moli za stvari, za katere Sveto pismo zapoveduje molitev. Zapovedano nam je, naj molimo za svoje sovražnike (Evangelij po Mateju 5,44); naj Bog pošlje misijonarje (Evangelij po Luku 10,2); da ne pademo v skušnjavo (Evangelij po Mateju 26,41); za oznanjevalce besede (Pismo Kološanom 4,3; Drugo pismo Tesaloničanom 3,1); za vlado in oblastnike (Prvo pismo Timoteju 2,1–3); za tolažbo v stiski (Jakobovo pismo 5,13); in za ozdravljenje sovernikov (Jakobovo pismo 5,16). Kjer Bog zapoveduje molitev, lahko molimo z zaupnostjo, da molimo v skladu z njegovo voljo.
   2) Posnemaj zgled Bogu predanih junakov v Svetem pismu. Pavel je molil za odrešitev Izraela (Pismo Rimljanom 10,1). David je molil za usmiljenje in odpuščanje, ko je grešil (Psalm 51,3–4). Zgodnja cerkev je molila za pogum v oznanjevanju (Apostolska dela 4,29). Te molitve so bile v skladu z Božjo voljo in podobne molitve danes so tudi. Tako kot Pavel in zgodnja cerkev bi morali tudi mi vedno moliti za odrešitev drugih. Zase bi morali moliti tako kot David, se vedno zavedati svojega greha in ga prinašati pred Boga, da ne bo oviral našega odnosa z njim in škodil našim molitvam.
   3) Moli s pravo motivacijo za dobroto. Bog ne bo blagoslovil sebičnih motivov. »Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite – namreč zato, da bi to porabili za svoje naslade« (Jakobovo pismo 4,3). Moliti bi morali tako, ne da naše vzvišene besede slišijo drugi in nas vidijo kot »duhovne«, ampak večinoma na samem in na skrivnem, da nas bo naš nebeški Oče slišal na samem in nas odkrito nagradil (Evangelij po Mateju 6,5–6).
   4) Moli z duhom odpuščanja do drugih (Evangelij po Marku 11,25). Duh zagrenjenosti, jeze, maščevanja ali sovraštva do drugih bo preprečil našemu srcu, da bi molili v pravilni podrejenosti Bogu, tako kot nam je naročeno, naj ne prinašamo darov Bogu, dokler se ne spravimo z brati in sestrami v Kristusu.
   5) Moli z zahvaljevanjem (Pismo Kološanom 4,2; Pismo Filipljanom 4,6–7). Vedno lahko najdemo nekaj, za kar smo lahko hvaležni, ne glede na to, kako nas obremenjuje naša situacija ali potrebe. Najbolj trpeči človek, ki živi v odrešujoči Kristusovi ljubezni, ki ima zagotovilo odrešitve zdaj in ki ga pričakujejo nebesa, ima razlog, da je hvaležen Bogu.
   6) Moli z vztrajnostjo (Evangelij po Luku 18,1; Prvo pismo Tesaloničanom 5,17). Vztrajati moramo v molitvi in ne odnehati ali izgubiti potrpljenje, ker nismo dobili takojšnjega odgovora. Del molitve v skladu z Božjo voljo je, da verjamemo, da ne glede na to, ali je njegov odgovor »da«, »ne« ali »čakaj«, sprejmemo njegovo presojo, se podredimo njegovi volji in še naprej molimo.
   7) Zanašaj se na Božjega Duha v molitvi. To je čudovita resnica: »Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam
   Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo« (Pismo Rimljanom 8,26–27). Bog Sveti Duh posreduje pred prestolom milosti za Božje ljudstvo. V trenutkih naše najgloblje depresije ali bridkosti, v trenutkih, ko se nam zdi, da sploh ne moremo moliti, imamo tolažbo v spoznanju, da Sveti Duh pravzaprav moli za nas! Kako čudovitega Boga imamo! Kakšno zagotovilo imamo, ko se trudimo hoditi v Svetem Duhu in ne v človeškem mesu! Imamo zaupnost, da bo Sveti Duh dokončal svoje delo poučevanja, kako naj molimo k Očetu po Sinu v skladu z Božjo voljo. Počivamo lahko v spoznanju, da bo Bog poskrbel, da nam bo vse pripomoglo k dobremu (Pismo Rimljanom 8,28). Kajti Bog bo slišal in uslišal naše molitve in prošnje, ki Vanj Verjemo in Zaupamo. Da pa bo Bog slišal in uslišal naše molitve ga radi in z veseljem Slavimo, Častimo in se mu nenehno Zahvaljujmo za vse Milosti in Dobrote, ki smo jih od Boga prejeli brez našega zasluženja!

   Pridi Sveti Duh Tolažnik, Vodi nas, navdihni nas, poduči nas, kaj je prav, da naredimo, ker vse to je prav v Božjih Očeh, ker je v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Voljo. Gospod pomagaj nam, da bomo molili in spoznali, kaj želiš od nas, da ne zaidemo s človeškimi premisleki in pametjo. Naše Misli niso Tvoje Misli in Naše Želje niso Tvoje Želje. Pomagaj nam, da bomo vedno hodili po Poti Odrešenja k Jezusu in poduči nas, kaj je prav v Božjih Očeh.

   Zahvaljujmo se nenehno Bogu, Slavimo Boga, ker je dober in Usmiljen do nas grešnih ljudi, da sliši in usliši naše molitve in prošnje, da nas reši in odreši bolezni, nesreč in koronavirusa!. Amen. Janez

   1 Kroniška 16, 34: Zahvaljujte se GOSPODU, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota.

   Psalm 40, 12: Ti, GOSPOD, mi ne boš odtegnil svojega usmiljenja, tvoja dobrota in tvoja zvestoba me bosta vedno čuvali.

   gotquestions, lastni doprinos et altro

   Odgovori
8. Miro says:

   28. oktobra, 2020 at 10:11

   RAZMISLIMO O TEM, KAJ JE POTREBNO ZA RESNIČNO ISKRENO IN UČINKOVITO OPRAVIČILO!

   Na spletni strani Aleteia (Michael Rennier, 30. sept. 2019) so predstavljeni naslednji elementi dobrega opravičila, o katerih govori sveti Janez Zlatousti:

   1. PRIZNAJTE NAPAKO

   Sveti Janez Zlatousti pravi, naj “se sami obsodimo”. S tem želi povedati, da je za iskreno opravičilo potrebno, da svojo napako priznamo.

   Po mojem mnenju je najslabše opravičilo tisto, ko rečemo: “Žal mi je, da te je to, kar sem rekel, prizadelo.” S tem pravzaprav povemo, da nismo storili nič narobe. Vsa krivda je na žrtvi: Ti si me napačno razumel. Ti si preveč občutljiv. Ti nisi pravilno odreagiral. Žal mi je za tvojo napako. Večina ljudi takoj začuti, da je tako opravičilo hlinjeno, zato ni od njega nobene koristi. Bolje je, če iskreno pogledamo na dogodek in jasno priznamo svoj delež in napako, ki smo jo storili.

   2. OPUSTITE STALNE ZAMERE

   Sveti Janez nam svetuje, naj se “varujemo zamer”. Resnično opravičilo nas mora nekaj stati, to pa pomeni, da opustimo zamere in notranji občutek za pravičnost, da bi lahko vsaj poskusili razumeti stališče drugega. V nasprotnem primeru bo isti prepir v prihodnosti brez dvoma spet izbruhnil. Tudi če se strinjamo, da se ne strinjamo, je pomembno, da se spravimo in opravičimo, tako da negativnih čustev ne bomo še naprej vnašali v odnos.

   3. PROSITE ZA ODPUŠČANJE

   Sveti Janez svetuje, naj opravičilo vsebuje prošnjo za odpuščanje “iz dna srca”, saj bo tako druga oseba lažje sodelovala v tem procesu. Iz izkušenj vem, da to dela čudeže – čustvena napetost popusti in hitro smo tudi sami deležni opravičila.

   4. ODDOLŽITE SE

   Sveti Janez pravi, da je pomembno, da se za svoje napake oddolžimo, saj “ima to večjo moč, kot si lahko mislimo”. Zame to pomeni, da se trudim odpraviti težavo, ki je povzročila prepir. Morda moram spremeniti način govorjenja, biti bolj občutljiv do drugih ljudi ali pa spremeniti neprimerno navado. Resničnemu opravičilu sledi drugačno vedenje. To je najtežji, a najpomembnejši del prave sprave.

   5. OSTANITE PONIŽNI

   Ni res – ponižnost je najtežji del. Sveti Janez vztraja, da je enako pomembna kot “vse besede, ki jih lahko izrečemo”. In ima povsem prav. Opažam, da sem veliko bolj prizanesljiv do slabosti in napak tistih ljudi, ki so ponižni in prijazni. Verjetno zato, ker je očitno, da niso hoteli biti žaljivi. Sam nisem ponižen (se pa trudim), zato moja dejanja – pa čeprav želim, da bi bila dobrohotna – ne izpadejo vedno ljubeznivo. Ponižnost je ključ za iskreno opravičilo.

   Več o tem na:
   https://si.aleteia.org/2019/09/30/sveti-janez-zlatousti-o-tem-kako-se-opraviciti-in-to-zares-misliti

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
   Sv. Janez Zlatousti, prosi za nas!

   Odgovori
9. Janez says:

   28. oktobra, 2020 at 9:40

   Prenova v Duhu: Pot ozdravljenja Posted in Pričevanja

   Pot ozdravljenja
   Pri vseh čudežnih ozdravljenjih, ki jih je storil Jezus, je odločilnega pomena vera. Jezus sam želi potrditev vere, ali pa jo sam spodbuja: »Ne boj se, samo veruj!« »O, žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« »Ali verujeta, da morem to storiti?« »Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.« »Gospod, če hočeš me moreš očistiti.« … Ni dovolj, da Jezusa poznam. Verovati moram v Njegovo živo prisotnost in čudežno moč ter ljubezen, s katero lahko spreminja človeka in svet. Nato moram Jezusa prositi za dar ozdravljenja, telesnega, duševnega ali duhovnega. Zaupati moram v Njegovo ljubezen in sprejeti Njegovo voljo. Morda Jezus ne usliši takoj, včasih se zdi, da sploh ne usliši naše prošnje. Šele čez čas ugotovimo, da nas je Jezus uslišal, a na povsem drug način, kot smo si mi želeli. Zame je prelil svojo dragoceno kri in daroval svoje življenje. Ljubi me že od vsega začetka mojega življenja in je z menoj v vsakem času, tudi ko sam hodim po svojih potih, ki me vodijo proč od Njega. Ljubi me tudi, ko padam vedno znova v greh, ljubi me kljub vsem mojim napakam, slabostim. Jezus me vedno čaka. Čaka, da odgovorim na Njegovo ljubezen. Ko zavestno naredim ta korak k Jezusu, ko mu odprem svoje srce, ko se mu ves podarim in izročim, je zame začetek ozdravljenja.

   »DA« Jezusu pomeni začetek hoje za Jezusom in z Jezusom. Ko postane Jezus moj pastir, moj najboljši pastir, potem prevzame tudi skrb zame. »Vodi me na najboljše pašnike, varuje me pred zvermi današnjega časa, krepča in tolaži me ob uri preizkušnje in stiske, obveže in zdravi me, ko sem ranjen in bolan. Vsakodnevna molitev in sveta maša s svetim obhajilom, pogosta sveta spoved, ostali zakramenti, redno branje Svetega pisma in verskega tiska, dobra dela v skupnosti in župniji, slavljenje, pričevanje in poučevanje v molitvenih občestvih so zdravila, ki nam jih daje Jezus po sveti Cerkvi. Moja izkušnja in pot ozdravljenja to potrjujeta. Kot povprečna kristjanka sem se pred desetimi leti v hudi telesni (izguba nerojenega otroka) in duševni stiski (sovraštvo v družini in bližnjem okolju) obrnila na Boga, naj vendar pomaga. Dano je bilo spoznanje, naj kličem Svetega Duha. In sem ga klicala neprestano, še posebej v trenutkih nemoči, obupa in strahu z besedami »Pridi, Sveti Duh, in napolni obličje zemlje.« Ta vzklik je postal moja rešitev. Sledilo je romanje v Medžugorje in milostni dotik Božje ljubezni v dobri sveti spovedi. Začutila sem posebno ljubečo skrb matere Marije. V maju sem opravila osebno posvetitev Devici Mariji po Ludviku Grignionu Montfortskem. Spoznala sem izvir milosti v zakramentu pogoste svete spovedi in dnevne svete maše. Začela sem z rednim branjem Svetega pisma in molitvijo. Lahko sem se vključila v molitveno občestvo Prenove v Duhu in spoznala moč slavilne molitve in petja.

   Prejela sem dar petja in molitve v jezikih in dar podob. Sveti Duh je moj Učitelj in Voditelj. On me vodi in oblikuje. Največji dar je ljubezen in neizmerno zaupanje v Jezusa. Šele sedaj lahko rečem, da ljubim Jezusa z vso močjo, z vsem svojim bitjem. Želim biti povsem Njegova, želim spolnjevati Njegovo voljo, želim delati za rast Božjega kraljestva tu na zemlji. Želim ga slaviti in se mu zahvaljevati. Želim, da bi ga tako močno spoznali tudi vsi moji bližnji in drugi ljudje, da bi mu odpirali svoja srca, da bi odgovarjali na Njegovo ljubezen.

   V vsem tem času sem bila ozdravljena na mnogih področjih. Najprej nezaupanja v Božjo ljubezen in pravilnost Njegove volje. Otresla sem se nepotrebnih skrbi glede materialnih potreb in pretiranega kopičenja materialnih stvari. Spoznala sem, da Bog vedno poskrbi za nas, le če mu zaupamo. Prejela sem notranji mir, gotovost in potrditev v svoji poklicanosti matere, ki je doma gospodinja in katehistinje. Postala sem bolj potrpežljiva v preizkušnjah in se z Jezusovo pomočjo naučila blagoslavljati in moliti za vse ljudi okoli sebe. Prejela sem dar gotovosti, da Jezus v dobri sveti spovedi popolnoma odpusti vse naše grehe in slabosti, čeprav kasneje zopet pademo. Prepričana sem, da je zakrament svete spovedi tudi vir našega telesnega, duševnega in duhovnega zdravja. Kakor je Jezus ozdravljal nekoč, ozdravlja tudi danes po zakramentu svete spovedi in svete evharistije. Zahvaljujem se neizmerni Božji ljubezni za dar vere in pot ozdravljenja.

   Julijana Leben, Ajdovščina, Prenova v Duhu: Pot Ozdravljenja. Že objavljeno.

   Psalm 19, 15: Naj ti bodo v veselje izreki mojih ust, premišljanje mojega srca pred tvojim obličjem, GOSPOD, moja skala, moj rešitelj.

   Odgovori
10. Miro says:

    28. oktobra, 2020 at 9:36

    BOG JE LJUBEZEN. ČLOVEKA JE USTVARIL IZ LJUBEZNI IN GA POKLICAL K LJUBEZNI. KER JU JE USTVARIL KOT MOŽA IN ŽENO, JU JE POKLICAL H GLOBOKEMU OBČESTVU ŽIVLJENJA IN MEDSEBOJNE LJUBEZNI, TAKO DA »NISTA VEČ DVA, AMPAK ENO«!

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nam pomaga pri branju in premišljevanju Kompendija Katekizma katoliške Cerkve. Kot je zapisal papež Benedikt XVI., naj vsakdo ob branju tega uglednega in verodostojnega besedila, zlasti po priprošnji presvete Marije, Matere Kristusa in Cerkve, vedno bolj prepoznava in sprejema neizčrpno lepoto, edinstvenost in aktualnost najodličnejšega Daru, ki ga je Bog podelil človeštvu: svojega edinega Sina, Jezusa Kristusa, ki je »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6).

    ZAKRAMENT SVETEGA ZAKONA

    Kakšen je božji načrt za moža in ženo?
    Bog je ljubezen. Človeka je ustvaril iz ljubezni in ga poklical k ljubezni. Ker ju je ustvaril kot moža in ženo, ju je poklical h globokemu občestvu življenja in medsebojne ljubezni, tako da “nista več dva, ampak eno” (Mt 19,6). Bog ju je blagoslovil in jima rekel: “Bodita rodovitna in se množita” (1 Mz 1,28).

    Čemu je Bog ustanovil zakon?
    Zakonsko zedinjenje moža in žene, ki ga je utemeljil Stvarnik in ga obdaril z njenimi lastnimi zakonitostmi, je po svoji naravi usmerjeno na občestvo in blagor zakoncev, kakor tudi na roditev in vzgojo otrok. Po prvotnem božjem načrtu je zakonsko zedinjenje nerazvezljivo, kakor potrjuje Jezus Kristus: “Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje” (Mr 10, 9).

    Na kakšen način greh ogroža zakon?
    Zaradi prvega greha, ki je povzročil tudi prelom od Stvarnika obdarjenega občestva med možem in ženo, zakonsko zvezo zelo pogosto ogrožata nesloga in nezvestoba. Kljub temu Bog v svojem neskončnem usmiljenju podarja možu in ženi svojo milost, da bi uresničila zedinjenje svojih življenj po prvotnem božjem načrtu.

    Kaj uči stara zaveza o zakonu?
    Bog zlasti s šolo starozavezne postave in prerokov pomaga svojemu ljudstvu, da postopoma zori v spoznanju enosti in nerazvezljivosti zakona. Zakonska zaveza Boga z Izraelom je priprava in predpodoba nove zaveze, katero je Jezus Kristus, Božji Sin, sklenil s svojo nevesto, Cerkvijo.

    Katero novost je Kristus podaril zakonu?
    Jezus Kristus ponovno vzpostavlja od Boga hoteni začetni red. Poleg tega daje milost, da bi živeli zakon v novem dostojanstvu zakramenta, namreč kot znamenje njegove zaročniške ljubezni do Cerkve: “Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev” (Ef 5,25).

    Ali je zakon obveznost za vse?
    Zakon ni obveznost za vse. Bog posebej pokliče nekatere može in žene, da hodijo za Gospodom Jezusom po poti devištva ali celibata zaradi nebeškega kraljestva. Odpovedo se veliki dobrini zakona, da bi skrbeli za to, kar je Gospodovega, da bi skušali njemu ugajati. Tako postanejo znamenje popolne prednosti, kakršna pripada Kristusovi ljubezni, in gorečega pričakovanja njegove vrnitve v slavi.

    Kako se obhaja sklenitev zakona?
    Ker sklenitev zakona postavi oba zakonca v javni življenjski stan v Cerkvi, je njeno liturgično obhajanje javno, pred duhovnikom (ali drugo za to pooblaščeno pričo Cerkve) in drugimi pričami.

    Kaj je zakonska privolitev?
    Zakonska privolitev je volja, ki jo izrazita mož in žena, da se drug drugemu dokončno podarita z namenom, da živita zvesto in rodovitno zavezo ljubezni. Zakon nastane s privolitvijo, ki je zato neobhodno nujno potrebna in nenadomestljiva. Da je zakon veljaven, mora privolitev imeti za predmet resnični zakon, in biti zavestno ter svobodno človeško dejanje, ki ne sloni na sili ali prisili.

    Kaj je potrebno, kadar eden od zakoncev ni katoličan?
    Mešani zakoni (zakoni med katoličani in krščenimi nekatoličani) potrebujejo dovoljenje cerkvene oblasti. V primeru različnosti vere (zakoni med katoličanom in nekrščenim) je za veljavnost potreben spregled. V vsakem primeru je bistvenega pomena, da zakonca ne izključujeta prevzema bistvenih namenov in lastnosti zakona in da katoliški zakonec potrdi obveznosti, da ohrani vero ter zagotovi krst in katoliško vzgojo otrok. Te obveznosti morajo biti poznane tudi drugemu zakoncu.

    Kateri so učinki zakramenta zakona?
    Zakrament zakona ustvari med zakoncema trajno in izključno vez. Bog sam zapečati privolitev zakoncev. Zato sklenjeni in izvršeni zakon med krščenima ne more biti nikoli razvezan. Poleg tega ta zakrament podeli zakoncema potrebno milost, s katero si v zakonskem življenju in pri odgovornem sprejemanju in vzgoji otrok med seboj pomagata k svetosti.

    Kateri grehi zelo nasprotujejo zakramentu zakona?
    Takšni grehi so: prešuštvo; mnogoženstvo, ki je v protislovju z enakim dostojanstvom moža in žene kakor tudi z enostjo in izključnostjo zakonske ljubezni; zavračanje rodovitnosti, ki prikrajša zakonsko življenje za dar otrok; ločitev, ki je v nasprotju z nerazvezljivostjo zakona.

    Kdaj Cerkev dopušča fizično ločitev zakoncev?
    Cerkev dopušča fizično ločitev zakoncev, kadar je njuno sožitje iz zelo težkih razlogov praktično postalo nemogoče, čeprav želi, da se spravita. Vendar dokler soprog živi, nista svobodna, da bi sklenila nov zakon, razen če je njun zakon neveljaven in ga cerkvena oblast razglasi za neveljavnega.

    Kakšen odnos ima Cerkev do ločenih in ponovno poročenih?
    V zvestobi do Gospoda Cerkev ne more priznati kot zakon zvezo ločenih in civilno poročenih. “Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo. In če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje” (Mr 10,11-12). Cerkev posveča tem ljudem pozorno skrb in jih vabi k življenju iz vere, k molitvi, delom ljubezni do bližnjega in h krščanski vzgoji otrok. Vendar tako dolgo, dokler traja ta položaj, ki objektivno nasprotuje božji postavi, ne morejo prejemati zakramentalne odveze, pristopati k svetemu obhajilu in opravljati nekaterih cerkvenih nalog.

    Zakaj se krščanska družina imenuje tudi domača Cerkev?
    Zato, ker družina izraža in uresničuje občestveno in družinsko naravo Cerkve kot božje družine. Vsi družinski člani v skladu z lastno vlogo uveljavljajo krstno duhovništvo in prispevajo k temu, da družina postaja skupnost milosti in molitve, šola človeških in krščanskih kreposti in kraj prvega oznanjevanja vere otrokom.

    (vir: Kompendij KKC, 337-350, se nadaljuje)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori