Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   7. januarja, 2021 at 18:20

   Ko je govora o sveti Evharistiji, mi prihajajo na misel svetopisemske besede preroka Ezekiela, ki je zapisal: »Sin človekov, sredi uporne hiše prebivaš. Oči imajo, da bi videli, pa ne vidijo; ušesa imajo, da bi slišali, pa ne slišijo, kajti uporna hiša so« (Ezk 12,2).

   Priporočimo se Svetemu Duhu in skrbno razmislimo o naslednjem odličnem prispevku. Če bomo dovolj odprti za Njegovega Duha in nam bo Gospod podaril, bomo zagotovo »videli« in »slišali«. Kaj je za to najbolj potrebno? Predvsem ponižnost, ponižnost in še enkrat ponižnost!

   »GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI« – MISLI O EVHARISTIJI – OBHAJANJE SVETE MAŠE V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU KRISTJANA

   POSVETITEV JE SPREMENJENJE

   Kardinal John Henry Newman je menil: »Živeti pomeni spremeniti se; in biti popoln pomeni spremeniti se pogosto.« Obstati in okameneti je znamenje smrti. Seveda ne gre za samovoljno spreminjanje življenja enostavno zaradi novega. Smo namreč povabljeni, da postanemo vedno še bolj takšni, kakršne si nas je zamislil Bog. To je pravo stremljenje za svetostjo. Velja razviti bistveno in odvreči nebistveno.

   Lahko smo prepričani: vsaka maša me spremeni, nas spremeni, spremeni svet. Odločilno vprašanje je, ali se hočem dati spremeniti? Predvsem gre za rast v ljubezni. Čustvenemu zaznavanju se maša lahko zdi kdaj pa kdaj enolična. Verjetno bo podobno tudi s poteki in dejavnostmi v vsakdanjem življenju. Ljubezen pa vedno znova napravi vse ponovno lepo in zanimivo: »Vedno isto živeti, z večjim veseljem, mirneje, bolje in drugače iz ljubezni do Jezusa« (mati Julija).

   OBHAJILO JE POVEZANOST V LJUBEZNI

   Navadno se hrana, ki jo zaužijemo, spremeni v nas same. Po nadnaravni hrani svetega obhajila pa se mi spremenimo v to hrano. Vstopimo v najgloblje »communio« (»communio« pomeni v latinščini tako občestvo kot tudi obhajilo) z Jezusom Kristusom: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem« (Jn 5, 56). Ko smo prejeli sveto obhajilo: kako dobro izrabljamo dragoceni čas neposredno po obhajilu? Ali hrepenimo nato po tem, da bi postali v vsem eno s Kristusom?

   Občestvo (communio) s Kristusom nas zedinja z Njim, pa tudi med seboj. Kristus ustanavlja med tistimi, ki se obhajajo, sorodstvo nadnaravne vrste. Apostol Pavel to izrazi takole: »Mar blagoslovljeni kelih zahvale ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10, 16s)

   CERKEV ŽIVI IZ EVHARISTIJE

   Cerkev kot skupnost, kot skrivnostno Kristusovo telo, kot »občestvo« (»communio«), živi pred vsem iz svetega obhajila. Spomnimo se le na naslov okrožnice »Ecclesia de Eucharistia« (»Cerkev iz evharistije«). To medsebojno »občestvo« postaja konkretno v majhnih in velikih dejanjih ljubezni: na primer v pripravljenosti odpustiti krivdo; ali v ljubeznivem prenašanju drugega kljub njegovim značajskim potezam, ki mi gredo včasih na živce. Teoretično zgleda to dokaj lahko, v praksi pa je lahko težko premagati neljubeznive reakcije, ki so prešle v meso.

   SVETA MAŠA IMA NAJVEČJO MOČ ZA »PREOBLIKOVANJE V KRISTUSU«

   Prosimo Kristusa za njegovo pomoč. Brez njega se ne bo ničesar spremenilo. Terezija iz Lisieuxa pričuje: »Da, čutim to, da kadar izkažem ljubezen, deluje v meni edino Jezus. Kolikor bolj sem združena z njim, toliko bolj ljubim vse moje sestre.«

   Zaupajmo v to, da ima sveta maša največjo moč za »preoblikovanje v Kristusu«. Še bolj živimo iz nje! Molitev matere Julije, ki sledi, je primerna ob različnih priložnostih. Izraža temeljito pripravljenost, da se podarimo Gospodu in dopustimo, da nas on preobrazi.

   MOLITEV MATERE JULIJE

   »Gospod,
   stori, da bo moje srce
   pripravljeno sprejeti tebe:
   S svojo milostjo
   napravi v mojem srcu
   prostor in svobodo,
   da boš mogel v njem graditi,
   kar je tebi všeč.
   Odstrani v meni, kar ti je napoto.
   Prešini, kar ovira tvoje delovanje.
   Dopolni, kar mi manjka,
   nenehno pomnožuj,
   kar vodi k tebi,
   da me bo tvoja prekipevajoča milost
   očistila v luči tvojega prihoda.
   Amen.«

   Povzeto po spletni strani: Župnija sv. Martina Trbovlje

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   7. januarja, 2021 at 11:51

   KAKO SE UČITI ŽIVETI IZ EVHARISTIJE?

   Najprej se v molitvi priporočimo Svetemu Duhu, nato se skrbno poglobimo v razmišljanje prof. dr. Slavka Krajnca. Kot poudarja, je življenje predragoceno, da bi ga smeli kar tako živeti. Zato je prav, da se učimo živeti iz evharistije in da smo Cerkev iz evharistije!

   http://www.liturgija.si/wp-content/uploads/2010/10/Evhatistija-po-evharistiji.pdf

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate

   Odgovori
3. Miro says:

   7. januarja, 2021 at 11:12

   EVHARISTIJA NAS DAN ZA DNEM PRIPRAVLJA NA DOKONČNO SREČANJE VEČNEGA ŽIVLJENJA!

   Priporočimo se Svetemu Duhu za razsvetljenje in pomoč pri uvajanju v globoke skrivnosti svete Evharistije. Pridi, Sveti Duh!

   Naš način mišljenja se sklada z evharistijo
   in tudi evharistija se sklada z našim
   načinom mišljenja.
   (Irenej iz Lyona)

   Evharistija učenca spodbuja,
   naj se daje bratom,
   naj on sam postaja »evharistija«,
   podaljšanje Jezusovega daru
   v tisočerih življenjskih okoliščinah
   in ob nadvse številnih
   konkretnih obličjih bližnjega.
   (Piero Coda)

   Duše, ki čutijo sveto lakoto,
   se ne zadovoljijo z evharističnih kruhom,
   ampak iščejo prigrizek trpljenja –
   in Jezus jim ga podeli v izobilju.
   (Ray Lawrence)

   Evharistija nas dan za dnem pripravlja
   na dokončno srečanje večnega življenja,
   za katero smo bili rojeni
   in za katero živimo.
   (Anastasio Ballestrero)

   Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Janez says:

   7. januarja, 2021 at 9:49

   Kardinal JoseMaria ESCRIVA: MOLITEV K BOGU MOJEGA ŽIVLJENJA
   Molitev k Bogu mojega življenja je za nas verne kristjane zelo pomembna. Če nam Bog pomeni življenje, nas ne sme presenečati, da mora biti naš krščanski obstoj prepreden z molitvijo. Vendar ne mislite, da je molitev dejanje, ki ga izpolniš in potem opustiš. Pravični se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Zjutraj mislim nate in popoldne se moja molitev kakor kadilo usmerja predte. Ves dan je lahko čas molitve: od večera do jutra in od jutra do večera. Celo več: kot nas opominja Sveto pismo, mora tudi spanec biti molitev. Spomnite se, kaj nam o Jezusu povedo evangeliji. Včasih je celo noč preživel v intimnem pogovoru z Očetom. Kakšno ljubezen je v prvih učencih zbudila podoba Kristusa v molitvi! Ko so tako opazovali to stalno držo svojega Učitelja, so ga nekoč zaprosili: Domine, doce nos orare, Gospod, nauči nas moliti.

   Sveti Pavel — orationi instantes, vztrajajte v molitvi, kot piše — povsod širi živi Kristusov zgled. In sveti Luka kot s čopičem prikaže način dela prvih učencev: vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi. Prekaljenost dobrega kristjana, po milosti, pridobimo v kovačnici molitve; in ker se molitev hrani iz življenja samega, se ne razvija le na en način. Srce si navadno olajšamo s pomočjo besed, z molitvami izraženimi z glasom, ki nas jih je naučil Bog sam, npr. Oče naš, ali pa po svojih angelih, npr. Zdrava Marija. Drugikrat bomo uporabili molitve, ki jih je prečistil čas in s katerimi so svojo pobožnost izražali milijoni bratov v veri. Te so lahko liturgične — lex orandi —, ali take, ki so se rodile iz strasti zaljubljenega srca, kot so številni marijanski odpevi: Sub tuum praesidium …, Memorare …, Salve Regina …

   Ob drugih prilikah nam bo dovolj nekaj izrazov, izstreljenih kot puščice, iaculata: to so pobožni vzkliki, ki se jih naučimo ob pozornem branju Jezusove zgodbe: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš, me moreš očistiti; Domine, tu omnia nosti, tu scis quia amo te, Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad; Credo, Domine, sed adiuva incredulitatem meam, verujem, Gospod, toda pomagaj moji neveri, utrdi mi vero; Domine, non sum dignus, Gospod, nisem vreden; Dominus meus et Deus meus, moj Gospod in moj Bog … in še drugi vzkliki, kratki in ganljivi, ki privrejo iz notranje gorečnosti duše in odgovorijo na konkretne okoliščine. Življenje molitve pa mora temeljiti še na nekaj trenutkih dneva, ki jih posvetimo samo odnosu z Bogom; trenutkih pogovora brez besed, če je le mogoče ob tabernaklju, da se Bogu zahvalimo za to — samo! — dvatisočletno čakanje. Ta pogovor z Bogom je notranja molitev, od srca k srcu, pri kateri sodeluje vsa duša: razum in domišljija, spomin in volja. To je meditacija, ki prispeva k temu, da naše ubogo človeško življenje, naše običajno vsakdanje življenje dobi nadnaraven pomen.

   S pomočjo tega časa meditacije, molitev izraženih z glasom in pobožnih vzklikov bomo svoj dan povsem naravno in neopazno spremenili v nenehno hvalo Bogu. Ostali bomo v njegovi navzočnosti, kot tudi zaljubljenci stalno usmerjajo svoje misli k ljubljeni osebi, in vsa naša, tudi najmanjša dejanja bodo polna duhovnih sadov. Ko torej kristjan stopi na pot neprekinjenega odnosa z Bogom — in ta pot je namenjena vsem, ne samo izbrancem —, se njegovo notranje življenje krepi, postaja gotovo in trdno; in v človeku se utrdi ta boj, prijeten in zahteven obenem, da bi do konca izpolnil Božjo voljo. Na podlagi življenja molitve lahko razumemo tudi drugo temo, o kateri govori današnji praznik: apostolat, uresničevanje nauka, ki ga je Jezus izročil svojim tik pred vnebohodom: in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.

   Odgovori
5. Janez says:

   7. januarja, 2021 at 9:44

   Papež Frančišek: »Gospod, nauči nas moliti!«

   1)Jezus se umika na samotne kraje
   »Evangeliji so nam izročili mnoge zelo žive podobe o Jezusu kot človeku molitve. Kljub pomembnosti njegovega poslanstva in zahtevam mnogih ljudi, Jezus čuti potrebo, da se umakne v samoto in moli. Markov evangelij nam o tem pripoveduje že na prvi strani, ko začne govoriti o Jezusovem javnem delovanju (glej Mr 1,35). Jezusov prvi dan v Kafarnáumu se je končal zmagoslavno. Ko je sonce zašlo, je množica bolnih prišla pred vrata, kjer je Jezus bival. Mesija oznanja in ozdravlja. Uresničijo se starodavne prerokbe in pričakovanja mnogih ljudi, ki trpijo: Jezus je Bog, ki je blizu, je Bog, ki rešuje. A tista množica je še vedno majhna, če jo primerjamo z mnogimi drugimi množicami, ki se bodo zbirale okoli preroka iz Nazareta. V nekaterih trenutkih gre za ogromno ljudi. Jezus je v središču vsega, pričakovan s strani ljudi, je odgovor na upanje Izraela. Pa vendar se jim Jezus izmakne. Ne ostane ujetnik pričakovanj ljudi, ki so ga že izvolili za vodjo. Nevarnost je, da se voditelji preveč navežejo na ljudi in ne ohranijo distance. In Jezus se tega zaveda. Že prvo noč v Kafarnáumu dokaže, da je zares izviren Mesija. Tik pred zoro učenci iščejo Jezusa, a ga ne najdejo, dokler ga Peter navsezadnje ne izsledi na samotnem kraju, popolnoma potopljenega v molitev. In mu pravi: ‘Vsi te iščejo’ (Mr 1,37). Zdi se, da se trditev nanaša na splošen uspeh, kot dokaz, da je njegovo poslanstvo uspelo. Jezus pa pravi svojim učencem, da mora iti drugam, da niso ljudje tisti, ki iščejo njega, ampak je On tisti, ki išče ljudi. Zato ne sme ostati, ampak mora neprenehoma romati po poteh Galileje (glej Mr 38-39). Je romar, ki gre proti Očetu, medtem pa moli. Vse to se zgodi v eni noči molitve.

   2)Kakor da vse vodi Jezusova molitev
   Na kakšni od svetopisemskih strani se zdi, da vse vodi Jezusova molitev, njegova bližina z Očetom. Tako bo predvsem v noči na vrtu Getsemani. Za zadnji del Jezusove poti, najtežji od vseh, ki jih bo prehodil, se zdi, da dobi svoj smisel v stalnem poslušanju, ki ga Jezus namenja Očetu. Zagotovo ni lahka molitev, ravno nasprotno, je dejanska agonija, pa vendar je molitev, ki je zmožna podpirati tisto pot križa. Bistveno je, da Jezus molil. Jezus je goreče molil v javnih trenutkih, ko je s svojim ljudstvom delil bogoslužje, a prav tako je iskal kraje zbranosti, ki so bili ločeni od vrveža sveta, kraje, ki so omogočili, da se je spustil v skrivnost svoje duše. Jezus je prerok, ki pozna kamne v puščavi in se vzpenja v višine gora. Zadnje Jezusove besede, preden je izdihnil na križu, so besede psalmov.

   3)Gospod, nauči me moliti
   Jezus je molil kakor vsak človek na svetu. Pa vendar njegov način molitve vsebuje skrivnost, nekaj, kar zagotovo ni ušlo pogledu njegovih učencev, če v evangelijih najdemo tako enostavno in neposredno prošnjo: ‘Gospod, naúči nas moliti’ (Lk 11,1). Videli so ga namreč moliti in so se njegovega načina želeli tudi sami naučiti. Jezus jih ne zavrne, ni ljubosumen na svojo bližino z Očetom, ampak je prišel ravno za to, da bi nas uvedel v ta odnos z Očetom. Tako svojim učencem postane učitelj molitve, kar zagotovo želi biti za vsakega med nami. Tudi mi torej moramo reči ‘Gospod, nauči me moliti. Nauči me.’ Čeprav morda molimo že mnogo let, se moramo molitve vedno učiti! Človekova molitev, to hrepenenje, ki se rodi na tako zelo naraven način v njegovi duši, je morda ena največjih skrivnosti vesolja. In niti ne vemo, če je molitev, ki jo namenjamo Bogu, zares tista, ki bi jo On hotel slišati. Sveto pismo nam govori tudi o neprimernih molitvah, ki jih Bog na koncu zavrne. Spomnimo se na priliko o farizeju in cestninarju. Samo cestninar se je vrnil opravičen domov, ‘kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan’ (Lk 18,14). Molitev je vedno treba začeti s ponižnostjo, kajti ponižno molitev Gospod sprejme. Zato je najprimerneje, da prosimo z besedami učencev: ‘Gospod, nauči nas moliti!’ In On zagotovo ne bo dopustil, da bi naša prošnja padla v prazno.«

   (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI.; Vatikan, 5.12.2018)

   NEKAJ ISKRIC GLEDE MOLITEV OČENAŠA
   Zato takrat, ko bo naša vera šibka, tudi mi prosimo z učenci »Gospod, nauči nas moliti« in recimo: Oče naš, ki si v nebesih.
   Ko bi bili na tem, da pozabimo na Gospoda, prosimo: Posvečeno bodi tvoje ime.
   Ko bomo malodušni zaradi našega življenja ali razmer v svetu, prosimo: Pridi tvoje kraljestvo.
   Ko se bomo morali odločiti o kakšni pomembni stvari in bi nas mikalo, da bi se odločili za najlažjo pot, recimo: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.
   Ko se bomo pritoževali nad majhnimi težavami in pozabljali, da je na milijone ljudi ubogih in lačnih, molimo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh.
   Ko nas težijo naši grehi in ko težko odpuščamo drugim, prosimo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.
   Ko nas vznemirjajo skušnjave, molimo: Ne vpelji nas v skušnjavo.
   Ko se nam bo težko obvladati, prosimo: Reši nas hudega.
   Ko se bomo preveč ukvarjali s sabo in s svojo pomembnostjo, recimo: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj.

   Ognjišče Božo Rustja.

   Odgovori
6. Miro says:

   6. januarja, 2021 at 18:53

   SV. MATI TEREZIJA JE MOČ ZA LJUBEZEN DO UBOGIH ČRPALA V SVETI EVHARISTIJI!

   BOŽJA BESEDA: IN VZEL JE KRUH, SE ZAHVALIL, GA RAZLOMIL, JIM GA DAL IN REKEL: »TO JE MOJE TELO, KI SE DAJE ZA VAS. TO DELAJTE V MOJ SPOMIN.« PRAV TAKO JE PO VEČERJI VZEL TUDI KELIH IN REKEL: »TA KELIH JE NOVA ZAVEZA V MOJI KRVI, KI SE PRELIVA ZA VAS.« (Lk 22, 19-20)

   Duhovna misel: »Naša dnevna molitev je sveta maša, kjer se darujemo z razpetim Kristusom in razdajamo najubožnejšim med ubogimi. Naše življenje je povezano z Jezusom v evharistiji. Vera in ljube¬zen, ki izhajata iz evharistije, nas usposabljata, da vidimo njega v žalostni preobleki ubogih. In v tem je ena sama Jezusova ljubezen, kot je ena sama oseba v ubogem – Jezus … Če resnično ljubimo uboge, mora biti naš prvi stik z Jezusom v svetem zakramentu. Potem bo lahko nositi ubogim našo ljubezen do Jezusa. Ali živim iz maše ves dan?« (sv. Mati Terezija)

   Molimo: Slava, tebi Jezus, Ti si živi Kruh življenja! Poživi našo vero v skrivnost svete evharistije, ki je vir in višek vsega krščanskega življenja.

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Janez says:

     7. januarja, 2021 at 10:04

     SOČUTJE
     Bog še vedno ljubi svet in je poslal vas in mene, da smo Njegova ljubezen in Njegovo sočutje do ubogih. Po nas, Misijonarkah ljubezni, Bog razkazuje Svojo ljubezen, še posebej do najbolj ubogih med ubogimi, in nas pošilja k še posebej ubogim. Kozarec vode, ki ga ponudite ubogemu, bolnemu, način, kako povzdignete umirajočega ali daste zdravilo gobavemu, način, kako nahranite dojenčka ali učite nevednega otroka, vse to je Božja ljubezen v današnjem svetu… Naj se te besede vtisnejo v vaš razum: Bog danes še vedno ljubi preko vas in preko mene. Naj vidim to Božjo ljubezen v vaših očeh, v vaših dejanjih, v načinu, kako se gibljete. Bog danes ljubi preko vas in preko mene. Ali smo tu? Smo me ta ljubezen in to sočutje? Bog dokazuje, da nas Kristus ljubi, da je On prišel, da bi bil Očetovo sočutje. Danes Bog ljubi preko mene in preko vas in preko vseh tistih, ki so Njegova ljubezen in sočutje na svetu.

     IMEJTE GLOBOKO SOČUTJE ZA LJUDI
     Zelo majhne so stvari, ki jih počno sestre, storijo zelo malo. Za te ljudi lahko storimo bore malo, vendar vsaj vedo, da jih ljubimo, skrbimo za njih in smo jim na voljo. To je tisto, kar bomo poskušale bolj in bolj delati s sodelavkami. Zato sem rekla, da bom letos hodila v glavnem s sodelavkami in poskušala, da se vse me bolj približamo tej edinosti pri razširjanju Kristusove ljubezni, kamorkoli že gremo. Ljubezen in sočutje, imejte veliko sočutja za ljudi. Ljudje zelo, zelo trpijo: duševno, fizično, na vse možne načine in mislim, da ste tu, da prinesete upanje, ljubezen, prijaznost.

     SLUŽITI Z RADOSTJO
     Služite Jezusu z radostjo in veseljem duha, odvrzite in pozabite vse težave in skrbi. Da bi lahko to storili, morate moliti ljubeče kakor otroci, z željnim hrepenenjem, da bi mnogo ljubili in bi Ljubezen, ki ni ljubljena, postala ljubljena.

     RADOST LJUBITI JEZUSA
     Lahko hranite radost ljubezni do Jezusa v svojih srcih in delite to radost z vsemi, s katerimi pridete v stik. To izžarevanje radosti je nekaj resničnega, saj nimate razloga, da ne bi bili veseli, ker imate Kristusa s seboj – Kristusa v vaših srcih. Kristusa v evharistiji, Kristusa v ubogih, ki jih srečate, Kristusa v nasmehu, ki ga podarite in v nasmehu, ki ga prejmete. Da, morate živeti lepo in se ne prepustiti duhu sveta, ki dela bogove iz moči, bogastva in užitkov, zaradi katerih pozabljate, da ste bili ustvarjeni za večje stvari – zato, da ljubite in ste ljubljeni.

     Ohrani veselje, ljubezen do Jezusa v svojem srcu in Mu pogosto reci podnevi in ponoči: »Jezus v mojem srcu, verjamem v Tvojo nežno ljubezen do mene. Ljubim Te.«
     Dragi Jezus, pomagaj razširiti Tvoj prijeten vonj, kamorkoli grem. Poplavi mojo dušo s Svojim duhom in življenjem. Popolnoma prežari in prevzemi moje celotno bitje, tako da bo moje življenje lahko le odsev Tvojega. Sveti skozi mene in bodi tako navzoč v meni, da bo lahko vsaka duša, ki jo srečam čutila Tvojo navzočnost v moji duši. Ko me pogledajo, naj ne vidijo več mene, ampak samo Jezusa! Ostani z menoj in tedaj bom začela sijati kot Ti siješ, sijati kot svetilnik za druge. Ta luč, o Jezus, bo vsa od Tebe; nič od nje ne bo mojega. Ta luč boš Ti, sijoč na ostale skozi mene. Naj te torej hvalim kot Ti je najljubše, s tem, da sijem na druge. Naj Te oznanjam brez pridiganja, ne z besedami, ampak z zgledom, s to močno silo, s privlačnim vplivom tega kar delam, z očitno polnostjo ljubezni, ki je v mojem srcu Zate.

     Slava Bogu Očetu, ki me je ustvaril – ker me je ljubil.
     Slava Jezusu Kristusu, ki je umrl zame – ker me je ljubil.
     Slava Svetemu Duhu, ki živi v meni – ker me ljubi.
     Amen.

     Sveta Mati Terezija

     Jezus, v tišini svojega srca Te častim.
     Kdo je Jezus zame? Jezus je – Bog .Božji sin. Druga oseba Svete Trojice. Marijin sin. Beseda, ki je meso postala.Jezus je – Beseda, ki jo govorim. Luč, ki jo prižgem. Življenje, ki ga živim. Ljubezen, s katero ljubim. Veselje, ki ga delim. Mir, ki ga dajem. Moč, ki jo uporabljam. Lačni, ki jih nasičujem. Nagi , ki jih oblačim. Brezdomci, ki jih sprejemam. Bolni, ki jih oskrbujem.Otroci, ki jih učim. Osamljeni, ki jih tolažim. Nepriljubljeni, ki jih sprejemam. Duševno bolni, s katerimi prijateljujem. Jezus je – nemočni – ki jim pomagam. Klošar – ki ga sprejmem. Gobavec – ki ga umijem. Pijanec – ki ga vodim. Kruh življenja – ki ga zaužijem. Daritev – ki jo ponujam….

     In Jezus je Materi Tereziji naročil: “Pojdi v temo bede in uboštva in bodi moja Luč”. Vsako razglabljanje je človeško nepopolno, ker je spolnjevala Božjo Voljo in stanovitno služila Bogu in Ljudem do smrti! Ni je poganjala le Sveta Evharistija Miro, poganjala jo je tudi silna in globoka Ljubezen do Jezusa in ubogih in Spolnjevanje Božje Volje; kljub težkočam in oviram ter življenja v Temi brez znakov Božjega Bklagoslova je stanovitno Vztrajala do smrti in Ljubila Boga! Bila je nosilka dejavne Vere, ki se je evangelijsko prelila v služenje Bogu in Ljudem. Vse je potrebno tako Sveta Evharistija, Molitev, Globoka Vera in Evangelizacija, saj bomo nekoč vprašani, kako smo pomnožili v dobro ljudi od Boga darovane Talente in koliko smo Ljubili ter dobrega naredili vse v Večjo Božjon Slavo! Bog bo sodil ne mi ljudje, ki premalo vemo in nismo dovolj modri in usmiljeni!

     Razodetje 2,19: Vem za tvoja dela, za tvojo ljubezen, za tvojo vero, za tvoje služenje in za tvojo stanovitnost. Tudi vem, da so tvoja poslednja dela številnejša od prejšnjih.

     Odgovori
     • Miro says:

       7. januarja, 2021 at 11:11

       Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

       Odgovori
7. Janez says:

   6. januarja, 2021 at 18:28

   BOG NAS NEŽNO NAGOVORI, KO PONIŽNO IN Z GOREČO VERO MOLIMO
   Bog nam govori in nam sporoča vedno z nežnim tihim glasom. Njegova govorica je tako neznatna in delikatna, da jo lahko že majhna sapica izniči. Prisluhnimo Bogu v miru in tišini, kaj nam sporoča. Bog vedno odgovarja na ponižno molitev, polno vere in zaupanja, ko imamo dober namen pomagati ali narediti nekaj dobrega. Pogosto Bog ne odgovarja takoj – tako je potrebno čakati. V čakanju pa se razodeva čar poslušanja, ponižnosti, vera, zaupanje. V pričakovanju na Božji odgovor pogosto v nas zraste zavest lastne odgovornosti. Tako pričakovanje požene v nas neke mehanizme, da mi iz naše strani naredimo vse, da bi tudi Bog lahko iz njegove storil vse. Tu sorazlogi da nekatere rešitve pridejo šele kasneje.Vendar Bog zelo pogosto odgovarja. Problem seveda ne leži v njegovem odgovoru, pač pa v našem vprašanju. Smo iskreni ali nismo? Če nismo iskreni –tudi Boga ne moremo čutiti. V tej točki je nekaj podrobnejših poudarkov:
   a) Bog nikoli ne govori proti »zdravi pameti«
   b) je vedno na strani dobrega, pravega in resnice, posebno ko želimo dobro drugemu
   c )ni nikoli neiskren do naših potreb, počutij, težav…
   d) nikoli ne podpira naše hudobije, egoizma in igračkanja z njim, ne podpira naših utvar in iluzij, ošabnosti in ambicioznosti (povzpetnost na račun drugega)
   f) pogosto govori proti naši volji, kar nam ni prav ali pač?!
   g)govori mi iskreno celo to, kar mi ni všeč (kar mi ni po godu)
   h) pogosto govori takrat, ko bi jaz raje, da bi on molčali)
   g) govori tudi preko molka, tišine, drugih ljudi, Svetega pisma…

   Navaditi se moramo poslušati Boga, priučiti se moramo sposobnosti slišati in poslušati Boga, druge, ne le sebe. Imamo dvoje ušes in ena usta zato, da manj govorimo in več poslušamo! Kdor si te sposobnosti noče, ne more ali ne zna pridobiti, tvega, da Boga ne bo slišal celo takrat ko bo ta »glasno grmel«. Bog normalno ne uporablja druge poti za komunikacijo in spoznanje, kot je naš intelekt (razum, navdihnjen od Boga), naš občutek za ljubezen, za pravično, za dobro in našo vest, ko molimo in živimo po Evangeliju, kot nas uči Jezus in ko pomagamo in služimo drugim. Najpoglavitnejši problem je naša iskrenost v tem, kako si razlagamo in kako spolnjujemo Božjo voljo. Veliko več naše pozornosti bi morali posvetiti stvarem, ki od nas terjajo velike odgovornosti ali velike odločitve, našo vero in molitve, da delamo vse prav in v dobro nas in tudi drugih ljudi. Kaj in kako takrat moliti? Pomembno je, da sledimo svoji vesti, da tej zaupamo in da imamo pravi odnos do vere, da smo Ljubečiu, Usmiljeni, Dobri in da pomagamo ter služimo drugim. Božji odgovor v sebi vedno nosi dovolj rahločutnosti in modrosti: v Božjem odgovoru je vedno dovolj svetlobe (luči) za tistega, ki je »blage« volje –zakaj Bog vedno upošteva našo osebnost in svobodno voljo. Bog nikoli nikogar ne sili, ker ima svbobodno voljo. To je podoba Boga, vzgojitelja in Usmiljenega Dobrotnika, ki nas vedno Ljubi in nam hole le vse dobro. Molimo iskreno in goreče, da nas bo Bog slišal in uslišal. In naj nam moligtve pomagajo, da bomo vso Ljubezen in Dobroto prelili v Življenje! Ko bomo pomagali in služili drugim in odložili človeški egocentrizem, ki je v tem, da mislimo le nase in na svoje želje in potrebe, bomo odprili srce Gospodu in Gospod nas bo sklišal in uslišal; zato, ker hočemo z molitvijo in dejanji Dobrote in Usmiljenja ter služenja bližnjim tako kot Jezus prinašati Luč, Dobroto in Usmiljenje sebi in drugim na svet in tako pokazati, da Ljubimo Boga in Ljudi!

   Medmrežje Nauči nas Moliti, dopolnjeno in razširjeno; že objavljeno.

   »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn, 10,10)

   »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13, 34)

   Odgovori
8. Janez says:

   6. januarja, 2021 at 18:22

   Kjerkoli smo mi vsi, na vsakem kraju, ob vsaki uri in ob vsakem času, vsak dan in nenehno verujmo, ljubimo, častimo, molimo, služimo poveličujmo in se ZAHVALJUJMO Večnemu Bogu. (Sv. Frančišek) Jezus in Frančišek nista nikoli bežala pred Bogom. Pustila sta, da je Bog svojo ljubezen delil z njima. In ob obema, čeprav ju ne dosegamo (še), nam je dobro. Zbujata nam upanje in radostno veselje zaradi Odrešitve in Odpuščanja Grehov, da Bog nikakor ne misli nehati hoditi za človekom, ki beži pred njim ali se odmika od Boga. Bog se v tem ni in se ne bo spremenil. Nikoli. Vedno bo iskal Človeka, ker nas vse ljudi Ljubi! (Frančiškani).

   2 Korinčanom 2, 15: Vse to je namreč zaradi vas, da bi se milost zaradi večje množice pomnožila in s tem obogatila zahvaljevanje v Božjo slavo.

   Odgovori
9. Janez says:

   6. januarja, 2021 at 18:19

   MOLITEV
   Blažena (blagrovana) strogost
   Blagor nam, če v svojem življenju na prvo mesto postavljamo Boga, v besedah in v delih.
   Blagor nam, če se zadovoljimo s tistim, kar potrebujemo, če delamo, da bi živeli in ne živimo, da bi delali.
   Blagor nam, če naš cilj ni kopičiti bogastvo ali ‘debeliti’ bančni račun.
   Blagor nam, če nas grajajo, ker nosimo vedno isto obleko.
   Blagor nam če se znamo odreči sodobnim modnim trendom in ne zapravljamo za draga oblačila in dodatke.
   Blagor nam, če se nam posmehujejo, ker imamo majhen, star avto.
   Blagor nam, če smo zadovoljni s preprostim in gostoljubnim domom.
   Blagor nam, če nimamo vikenda v hribih ali počitniške hišice na morju.
   Blagor nam, če pripravljamo enostavne jedi in ne kuhamo samo izbrano hrano.
   Blagor nam, če nas je sram, ko smo se prenajedli ali spili preveč.
   Blagor nam, če ostanke hrane ne mečemo v smeti, ampak jih uporabimo kako drugače.
   Blagor nam, če se ob krstu, prvem obhajilu, birmi ali poroki ne pustili zapeljati zunanjostim.
   Blagor nam, če ne zapravljamo prostega časa za draga potovanja, za užitek ali razvedrilo, ampak ga raje posvetimo Bogu in dobrim delom.

   Za kristjana uboštvo ni beg in ločitev od materialnega, ni ravnodušnost do stvari. Kristjanu ne sme biti vseeno za stvari, stvarstvo … mora skrbeti zanj in ne sme z njimi malomarno ravnati … Ne, uboštvo ni zanemarjanje materialnega, na račun duhovnega. (papež Benedikt XVI.)

   Prosimo Gospoda za milost, da bi bili svobodni od navezanosti na bogastvo; za milost, da bi gledali Njega, ki je zelo bogat v svoji ljubezni in zelo bogat v svoji velikodušnosti, v svojem usmiljenju; za milost, da bi pomagali drugim z dajanjem miloščine, in to tako, kot dela On. (papež Frančišek)

   Odgovori
10. Miro says:

    6. januarja, 2021 at 10:20

    PRAZNIK GOSPODOVEGA RAZGLAŠENJA ALI SVETIH TREH KRALJEV NAM BUDI NAŠE HREPENENJE PO SREČANJU Z JEZUSOM KRISTUSOM!

    Praznik so poleg 25. decembra (božič, praznik Jezusovega rojstva) uvedli na začetku četrtega stoletja in sicer najprej na Vzhodu in nato še na Zahodu. Z besedo epifanija so začeli označevati predvsem prihod modrih z Jutrovega (Vzhoda), saj pomeni prikazanje oz. razglašenje.

    Več o tem na:
    https://katoliska-cerkev.si/praznik-gospodovega-razglasenja

    Praznik Gospodovega razglašenja ali svetih treh kraljev nam budi naše hrepenenje po srečanju z Jezusom Kristusom. Da ga bomo vredni, mu moramo izkazovati božjo čast in biti voljni srečo vere vanj posredovati še drugim. Priznajmo, da to za nas marsikdaj premalo velja in obenem svojo krivdo obžalujmo, da bomo svete prazniške skrivnosti vredno obhajali … Današnji praznik vsem kristjanom narekuje, naj z molitvijo in z deli sodelujemo s Kristusovo Cerkvijo, »da bi ves svet v polnosti prešel v Božje ljudstvo«. To se pravi, naj vsi sodelujemo pri misijonskem delu Cerkve. Prosimo torej Gospoda, naj nakloni milost vere tudi nevernim, da bodo »vsi prišli k spoznanju resnice in se zveličali«. (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:

      6. januarja, 2021 at 12:59

      OBISK MODRIH – “KO SO ZAGLEDALI ZVEZDO, SO SE SILNO RAZVESELILI” (Mt 2,10)

      https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+2%2C1%9612&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

      Odgovori