Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   12. februarja, 2021 at 9:01

   »BOGASTVO NE KORISTI NA DAN JEZE, PRAVIČNOST PA REŠUJE SMRTI« (Prg 11,4)

   DUHOVNA MISEL: »Materialno ali duhovno bogastvo nas lahko zaduši, če ga ne uporabljamo na pravi način. Ostanite »prazni« v največji možni meri, da vas Bog lahko napolni. Tudi Bog ne more ničesar položiti tja, kjer je že vse polno. Bog se nam ne vsiljuje. Vi boste napolnili svet z ljubeznijo, ki ste jo prejeli od njega.« (sv. Mati Terezija)

   Prosimo Gospoda za pomoč, da se bomo v srcu osvobodili navezanosti na stvari tega sveta, po Božji volji uporabljali tako duhovne kot materialne dobrine in se čim bolj odprli delovanju Božje ljubezni.

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   11. februarja, 2021 at 22:03

   LURŠKA MATI BOŽJA 11. FEBRUAR

   Ob spominskem dnevu Lurške Matere Božje je potrebno, da se seznanimo s pojmom in pomenom »zasebnih« ali »posebnih« razodetij, ki jih je treba dobro razlikovati od »javnega« ali »splošnega« razodetja.

   I . RAZLIKA MED JAVNIM IN ZASEBNIM RAZODETJEM

   Javno, za vso Cerkev in prek nje za vse človeštvo vseh časov obvezno razodetje se je končalo s smrtjo zadnjega apostola. Javno razodetje ima svoj višek v Kristusu, ki »z vso svojo navzočnostjo in nastopom, z besedami in dejanji, z znamenji in čudeži, predvsem pa s svojo smrtjo in s poveličanim vstajenjem od mrtvih in končno z Duhom resnice, ki ga je poslal, v polnosti dovršuje razodetje in potrjuje z božjim pričevanjem, da je z nami Bog, da bi nas rešil iz teme greha in smrti in nas obudil k v enemu življenju« (2 Vat. BR 4). Nobeno drugo razodetje ne more k temu dodati kake nove verske resnice, ki bi bila za zveličanje potrebna. »Krščanski zveličavni red kot nova in dokončna zaveza ne bo nikdar prešel in pred veličastnim razodetjem našega Gospoda Jezusa Kristusa (tj. pred njegovim drugim prihodom) ne moremo pričakovati nobenega novega javnega razodetja« (prav tam). Svoje versko in nravno življenje smo kot kristjani dolžni oblikovati iz javnega razodetja, predvsem iz evangelija, ki je »vir vse zveličavne resnice in nravnega življenja« (prav tam, čl. 7,I).

   Vsa poznejša razodetja, kar jih je res bilo, so »zasebna« razodetja. Kolikor so pristna, niso namenjena vsej Cerkvi, vsaj ne vsej Cerkvi vseh časov, marveč le posamezni osebi, ki je deležna videnj in prikazovanj (kolikor niso le sad domišljije), ali tudi več osebam, včasih več ali manj tudi blagru vse Cerkve, ki je v kakem času v posebnem položaju.

   Namesto o zasebnem ali privatnem razodetju danes neredki teologi s tridentinski koncilom (Denz. 805) rajši govorijo o posebnem razodetju. Ta beseda se jim zdi bolj primerna. Izraz zasebno razodetje more namreč zavesti v zmoto, kakor da takšno razodetje ni namenjeno tudi širši javnosti Cerkve; beseda posebno razodetje pa opozarja, da more biti namenjeno tudi širšim krogom ali celo vsej Cerkvi kakega časa in položaja. V nasprotju s »posebnim« razodetjem moremo v tem primeru javnemu razodetju reči tudi splošno razodetje, ker je namenjeno vsej Cerkvi vseh časov; nahaja se v Svetem pismu in apostolskem izročilu, ki sta splošna, za vse in v vseh verskih in nravnih stvareh odločilna vira celotnega cerkvenega oznanjevanja.

   2. ALI SMO ZASEBNIM ALI POSEBNIM RAZODETJEM DOLŽNI VERJETI?

   Tisti, ki so bili takega razodetja sami deležni, so mu po mnenju neredkih teologov dolžni pritrditi z »božjo« vero, to se pravi s takšno vero, kakršna gre Bogu: seveda le, če so o dejstvu razodetja popolnoma prepričani. Drugi ljudje, ki so enako trdno prepričani, morejo, niso pa dolžni dati enako pritrditev; če o dejstvu takega razodetja niso docela prepričani, bodo tudi potem, ko bo Cerkev tisto razodetje potrdila, v skladu z znamenji za resničnost zasebnega razodetja ostali le pri pametni, zgolj človeški pritrditvi. Nikdar pa zasebno razodetje in njegova vsebina ne postane predmet tako imenovane »božje in katoliške« vere, naj ga Cerkev še tako jasno in brez omahovanja potrdi. To se pravi: če kdo zasebnega razodetja in tega, kar vsebuje, ne sprejme, zaradi tega še ni krivoverec, ki bi mogel biti izobčen iz Cerkve. Cerkev zasebnih razodetij nikoli ne razglasi in ne more razglasiti za verske resnice ali dogme.

   Seveda more Bog tudi zasebnemu razodetju dati docela razvidno potrdilo, tako da oseba, katera to razodetje prejme, lahko s popolnoma trdnim prepričanjem ugotovi: Tukaj gre v resnici za božji poseg, tu ne more biti samoprevare. Za druge ljudi, ki niso bili sami deležni tega razodetja, je pozitivni in nedvomni kriterij (merilo) resničnosti razodetja pač samo čudež, to se pravi tak izreden dogodek v vidni naravi, kakršnega ni mogoče razlagati iz delovanja naravnih sil, ampak ga je mogoče pripisovati le vsemogočnemu Bogu. Če pri »razodetjih« manjka tak božji pečat, ki ga daje čudež, je treba preiskovati predvsem dvoje: 1. fizične, razumske in moralne lastnosti osebe, ki o sebi trdi, da ji je bilo v zvezi s prikazovanji in videnji dano razodetje; 2. to razodetje sámo v njegovi vsebini in okoliščinah. Iz raziskave teh kriterijev, ki so mnogokrat zgolj negativni, bo v ugodnem primeru mogoče razbrati bolj ali manj utemeljeno verjetnost glede resničnosti dogodkov in pojavov.

   Cerkev – vsaj za »uradno« Cerkev to velja – je bila zaradi možnosti prevar in samoprevar ter prividov, ki izvirajo iz duševne obolelosti, pri teh stvareh vedno zelo previdna. Kakšne preskušnje in težave je morala prenesti npr. sv. Bernardka (gl. 16. april), ko je začela hoditi pred lurško votlino, češ da se ji prikazuje Brezmadežna in ji daje posebna naročila! Šele ob dogajanjih, ki so rasla iz duha krščanske ponižnosti, evangeljske spokornosti, resnične bogoljubnosti in nadnaravne ljubezni do ljudi ter so tudi rodila in še danes kar naprej rode sadove pristne evangeljske prenovitve, je Cerkev prišla do sodbe: »Božji prst je tukaj! Marija je tukaj v resnici na izreden način posegla v življenje Bernardke in njenega okolja.« Če Cerkev posebna razodetja kdaj potrdi, kakor je to storila glede Lurda, je s tem mišljeno troje: 1. da v tistem razodetju ni ničesar takega, kar bi bilo zoper vero in nravnost; 2. da se sme širiti v javnosti; 3. da mu je zaradi dovolj zanesljivih znamenj mogoče brez nasprotovanja krščanski razumnosti in pobožnosti dati pritrditev človeške (ne božje) vere. Ne moremo pa tajiti, da more cerkvena odobritev imeti različno »barvo«, to se pravi večjo ali manjšo tehtnost. Če Cerkev osebo, ki je bila baje deležna zasebnega razodetja, povzdigne k častem oltarja kakor sv. Bernardko, je s tem dana le potrditev njenih kreposti ne pa njenih karizmatičnih (tj. izrednih nadnaravnih) darov in zato tudi ne razodetja (prim. ASS 1932, str. 57).

   Kaj pa, če prikazovanje sámo postane predmet praznovanja, kakor se je to zgodilo ravno glede Lurda? V takih primerih praznik temelji na priznanem dejstvu, da se je tisto prikazovanje res izvršilo. vendar pa moramo pri tem upoštevati, da versko čaščenje po nauku Cerkve vedno velja navsezadnje samo osebi. Na sliko, dogodek, relikvije in podobno se nanaša samo t. i. »relativno češčenje«; to se pravi, le zaradi osebe, katero slika predstavlja, gre tudi sliki spoštljivost, a nikdar ne zaradi slike same. »Absolutno češčenje« pa je vedno usmerjeno samo na osebo svetnikov, ki jih častimo, ali na Mater božjo in na troedinega Boga, ki je edini končni vir vse veličine svetnikov in Matere božje. (Iz tega je razumljivo, zakaj Cerkev potrpežljivo dopušča kdaj tudi češčenje takšnih relikvij, o katerih ni gotovo, če so pristne – saj tudi v takem primeru češčenje vendarle ne izgubi svojega pomena, kajti na »absolutni« način velja le osebi).

   Tako moramo glede praznika Lurške Matere božje reči: Tudi če bi kdo ne sprejel lurških prikazovanj kot nekaj, kar se je nedvomno v resnici zgodilo, bi vendar mogel mirno in celo z navdušenjem obhajati to praznik – saj gre tukaj le za češčenje troedinega Boga, čigar veličastvo se razen v Kristusovi človeški naravi nam ljudem najsijajneje razodeva v Mariji.

   Seveda pa po pameti glede Lurda ni mogoče dvomiti, da je po sklepih božje previdnosti Devica Marija s svojim osebnim nadnaravnim vplivom pred dobrimi sto leti v resnici posegla v življenje preproste deklice Bernardke in prek nje v veliki meri v življenje vse Cerkve našega časa. Res je sicer, da ne bi mogli dolžiti krivoverstva tistega človeka, ki bi na prikazovanja v Lurdu nič ne dal, vendar pa nas dogodki v Lurdu z vsemi svojimi okoliščinami in nato še tolikera skrbno preiskana čudežna ozdravljenja (doslej nad 2000), zlasti tista, ki jih je Cerkev posebej potrdila (doslej nekaj nad 50) in ki se dogajajo še danes, z docela zanesljivo človeško gotovostjo nagibljejo k temu, da resničnosti nadnaravnega božjega in Marijinega poseganja tukaj ne bomo tajili – sicer bi se tako izognili očitku, da smo predrzno samoglavi.

   3. POMEN ZASEBNIH RAZODETIJ ZA KRŠČANSKO ŽIVLJENJE

   Tudi če kako zasebno razodetje postane znano po vsem svetu, kakor velja za dogodke v Lurdu, ostane vendar še vedno le »zasebno« ali »posebno« razodetje. Zato ga nikoli ne smemo postavljati v isto vrsto skupaj z javnim ali splošnim razodetjem. Če bi tako ravnali in pripisovali npr. romanju v Lurd večjo važnost kakor izpolnjevanju osnovnih verskih dolžnosti, zlasti dolžnosti do bližnjega, v katerem moramo kot kristjani gledati Kristusa samega, potem bi naša »pobožnost« bila brez dvoma prazna in bi žalila Boga in preblaženo Devico, ki je hotela v vsem biti Gospodova dekla in sodelavka pri odreševanju človeštva.

   Značilno je, da so največji krščanski mistiki, med njimi npr. sv. Janez od križa, svojo globoko vero in življenje po njej vedno izrazito opirali ne na posebna razodetja, ki so jih bili mnogokrat sami deležni, marveč na Sveto pismo in izročilo, kakor ju razlaga cerkveno učiteljstvo, kateremu je Kristus izročil zaklad javnega razodetja v varstvo in oznanjevanje.

   Vendar morejo zasebna razodetja, podrejena nadzorstvu Cerkve, biti zelo koristna ne le osebam, ki so bila teh razodetij neposredno deležna, marveč celotni Cerkvi v nekem času. Biti morejo npr. potrdilo za kako versko resnico, čeprav le zunanje in dodatno, nikakor pa ne odločilno potrdilo. Tako se je v Lurdu zgodilo z resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju: leta 1854 je bila slovesno razglašena, 1858 pa se je neuki Bernardki »lepa Gospa« predstavila: »Brezmadežno spočetje sem!« Predvsem pa dajo pobudo za vse večji vpliv kake verske resnice ali evangeljskega načela na dejavno versko-nravno življenje v Cerkvi. – K. Rahner pravi, da posebna razodetja niso »indikativi«, marveč »imperativi«, niso povedniki, marveč velelniki; to se pravi, ne odkrivajo nam novih resnic božjega razodetja in jih tudi ne morejo, kajti s Kristusovo smrtjo na križu in z njegovim vstajenjem je nastopil »poslednji čas« in s smrtjo apostolov, avtentičnih prič Kristusovega vstajenja, se je javno in splošno božje razodetje končalo. Pač pa »posebna« razodetja izražajo naročila določenim vernikom ali prek njih celo vsej Cerkvi, kaj je treba kristjanom storiti v določenem zgodovinskem položaju. V bistvu torej zasebno razodetje ne vsebuje nobene nove trditve, kakršna ne bi bila vsebovana že v javnem razodetju; pač pa vsebuje nov ukaz, katerega Bog navdihne kakemu udu Cerkve, ukaz, ki odgovarja na vprašanje: Kaj je treba v skladu s splošnimi načeli vere v tem zgodovinskem položaju še posebno storiti?

   Danes se poleg tega čedalje bolj uveljavlja spoznanje, da v pojavih zasebnih razodetij nastopajo preroške prvine Cerkve, se pravi tisti izredni darovi, o katerih je sv. Peter govoril na prvi binkoštni praznik: »V poslednjih dneh, govori Bog, bom izlil od svojega Duha na vse človeštvo … Celo na svoje hlapce in na dekle bom v tistih dneh izlil svojega Duha in bodo prerokovali …« (Apd 2,17 sl.) Drugi vatikanski cerkveni zbor je sam pokazal v to smer, ko opozarja, kako velik pomen za vse življenje Cerkve morejo imeti čisto »navadni« verniki, ki jih Sveti Duh napravlja deležne posebnih darov (prim. C 12,2; 27,3).

   Kakšen »imperativ« torej daje Bog Cerkvi po Marijinih prikazovanjih v Lurdu? Tukaj pač ni težko najti odgovora. V Lurdu gre v bistvu za zelo važne točke evangelija: za pokoro in molitev, ki zavzemata v Jezusovem oznanjevanju in v oznanjevanju apostolov zelo pomembno mesto, pa nanju vse preveč pozabljamo. Znani protestantski pisec svetniških življenjepisov Walter Nigg pristavlja še tole: Marijina prikazovanja v Lurdu in drugod po deželah krščanskega Zahoda vsebujejo zagotovilo, da je tisti »propad Zahoda«, katerega nekateri evropski misleci vztrajno napovedujejo, mogoče premagati in ga preprečiti. A če hočemo to doseči, si moramo z vso resnostjo vzeti k srcu vedno znova ponavljano Marijino svarilo o potrebnosti pokore, tisto svarilo, s katerim je Jezus sploh začel oznanjati blagovest odrešenja. To je nadvse resen opomin, a hkrati vsebuje tolažljivo resnico, da »se Bog tudi še danes razodeva v drami zgodovine« (W. Nigg). V tej drami pa moramo z evangeljskim življenjem tudi dejavno sodelovati, če nočemo doživeti propada. Lurd je nekaj drugega, kakor je tisto nezdravo hlastanje po vedno novih »prikazovanjih«, ki se ponekod pojavlja, in sicer v nemajhno škodo resnično krščanskemu življenju in tudi v veliko škodo pravemu češčenju Matere božje. Drugi vatikanski koncil pravi: »Verniki naj pomnijo, da prava pobožnost ne obstoji v neplodnem in kratkotrajnem čustvu ne v kaki prazni lahkovernosti, temveč da izvira iz prave vere, katera nas vodi k priznavanju vzvišenosti božje Porodnice in nas spodbuja k otroški ljubezni do naše Matere ter k posnemanju njenih kreposti« (C 67).

   V zadnjih stoletjih je vodstvo Cerkve glede zasebnih razodetij po pravici bolj in bolj previdno in zadržano. S tem se ne le izogne nepotrebnemu izzivanju napadov s strani nevernih, ampak tudi varuje ude Cerkve pred nevarnostjo, ki ni majhna: da bi precenjevali pomembnost izrednih milosti na škodo vélikih sredstev božjega življenja v človeku. Vedno se Cerkev drži pravila: Kjer se javlja duh molitve in pokore, ki je bistvena vsebina razodetja pri vseh pristnih prikazovanjih, samo tam je mogoče smiselno domnevati kako resnično nadnaravno dogajanje.

   Za stalno velja tisto, kar je proti koncu leta 1965 v zvezi s poročili o domnevnih prikazovanjih v Garabandalu v Španiji pisal časopis »Römische Warte«: Vsemogočni Bog in naša ljuba Gospa res ne potrebujeta tega, da bi prejemala čast na temelju neresničnih prikazni ali navideznih čudežev. To bi bila le nečast, ker bi tukaj imeli opraviti z zmoto in neresnico prav v temeljih, z zablodo ali celo lažjo. V vsakem primeru torej vedno mirno čakajmo na odločitev Cerkve in se držimo namesto izrednega rajši tega, kar je popolnoma zanesljivo: najprej Svetega pisma, liturgije in zakramentov; držimo se tistih »nebeških pričevanj«, ki so od Cerkve priznana. Kar je zapisano v evangeliju: opomin k molitvi, žrtvi in pokori – to nam mora biti kot kristjanom že tako in tako pri srcu. In Marija, Mati Cerkve, nam v vsakem primeru, npr. v Fatimi, a navsezadnje vedno znova, pretresljiva polaga na srce to »redno« oznanilo evangelija. V izpolnjevanju tega oznanila pa nimamo pravice »mirno čakati«, ampak moramo začeti z delom takoj in v vedno večji polnosti in zvestobi.

   »Nebeškega pričevanja« v Lurdu se smemo mirno držati. Ne samo mirno, marveč s tistim zveličavnim nemirom, h kateremu nas spodbuja z vso močjo Jezusov evangelij – kajti samo tako bomo dosegli in ohranili pravi mir, ki je v Svetem pismu povzetek vseh resničnih in najvišjih dobrin ter polnost nadvse osrečujoči dejavnosti.

   Lurški Materi božji sta v Sloveniji posvečeni dve župnijski cerkvi in pet podružnic.

   Povzeto po: marija.si/duhovnost/marijini-prazniki/lurska-mati-bozja; Strle; vir: Leto svetnikov, 1, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 421-427.

   Lurška Mati Božja, prosi za nas!

   Odgovori
3. Miro says:

   11. februarja, 2021 at 21:24

   »KJER SE JE POMNOŽIL GREH, SE JE ŠE VELIKO BOLJ POMNOŽILA MILOST« (Rim 5,20)

   DUHOVNA MISEL: »Greh nam brani, da bi se med seboj razumeli. Milost, dobrota, notranja urejenost – to nas druži, to nas zbližuje, to nam odpira srce in duha, da razumemo sočloveka in ga ljubimo. Marija nam je zato tako blizu, ker je polna milosti.« (kardinal Franc Rode)

   Molimo: Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica, naša Gospa, naša srednica, naša besednica! S svojim Sinom nas spravi, svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu nas izroči.

   Fatimska Mati Božja, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     11. februarja, 2021 at 21:39

     Oprostite, danes, ko praznujemo god Lurške Matere Božje, je bolj ustrezen molitveni vzklik: Lurška Mati Božja, prosi za nas! Sedaj, ko sta navedana oba vzklika, bo prošnja k Devici Mariji še bolj držala. Devica Marija je seveda samo ena, njeni nazivi pa so različni, tudi po krajih prikazovanj.

     Odgovori
4. Miro says:

   10. februarja, 2021 at 20:01

   GODUJE SV. HOLASTIKA – ŽE KOT OTROK SE JE POSVETILA BOGU IN ŽIVELA SAMO ZANJ – ZAVETNICA BENEDIKTINK TER PRIPROŠNJICA ZA DEŽ IN PROTI UDAROM STRELE – BOG JE ČUDEŽNO USLIŠAL NJENO PROŠNJO

   Sholastika in njen brat Benedikt sta se srečevala enkrat na leto in imela duhovne pogovore. Tudi pred Sholastikino smrtjo sta se pogovarjala o nebeškem veselju. Sholastika je želela pogovor podaljšati, a jo je brat, zvest pravilom, zavrnil. Na vsak način si je več želela pogovarjati z bratom, zato se je v obupu obrnila na Boga, ki je njeno prošnjo uslišal. Nenadoma se je …

   Več o življenju sv. Holastike in omenjenem uslišanju na:
   https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/svetniki/3CD683C957913F30C1257FEF004B68C6

   Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!
   Sv. Holastika, prosi za nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   10. februarja, 2021 at 17:05

   KATEHEZA: MOLITI V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU – SVETI OČE SPODBUDIL K MOLITVI V VSAKEM TRENUTKU IN V VSAKI SITUACIJI, KAJTI GOSPOD JE VEDNO BLIZU!

   »Molitev se opravlja danes. Jezus nam prihaja naproti danes, v tem danes, ki ga živimo. In molitev je ta, ki spreminja ta danes v milost, ali bolje, spreminja nas,« je dejal papež Frančišek in poudaril, naj ne pozabimo sprejeti ta danes, takšnega kakršen je.

   Svetopisemski odlomek: Kol 3,16-17
   »Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.«

   MOLITEV JE KAKOR OGENJ ŽERJAVICE

   »Dejansko je vse zaobjeto v ta pogovor z Bogom: vsako veselje postane razlog za slavljenje, vsaka preizkušnja je priložnost za prošnjo na pomoč. Molitev je v življenju vedno živa, kakor ogenj žerjavice, tudi ko usta ne govorijo, srce govori. Vsaka misel, čeprav je na videz »profana«, je lahko prepojena z molitvijo. Tudi v človeški inteligenci obstaja molitveni vidik; je namreč okno, ki gleda na skrivnost: osvetli nekaj korakov, ki so pred nami, in se nato odpre na celotno realnost, ki je pred njo in jo presega. Ta skrivnost nima nemirnega ali tesnobnega obraza: poznavanje Kristusa nas naredi zaupne, da tam, kjer naše oči in oči našega razuma ne morejo videti, ni nič, ampak nas nekdo čaka, tam je neskončna milost. In tako krščanska molitev vliva v človeško srce nepremagljivo upanje: kakršnakoli izkušnja se dotakne naše poti, Božja ljubezen jo lahko obrne v dobro,« je dejal sveti oče.

   TUDI TI BODI SOČUTEN, NEŽEN – KAKOR JEZUS!

   Med katehezo je izpostavil tudi naslednje: »Molitev nam pomaga ljubiti druge kljub njihovim napakam in njihovim grehom. Oseba je vedno pomembnejša od njenih dejanj. Jezus ni sodil sveta, ampak ga je rešil. Slabo je življenje oseb, ki stalno sodijo druge, vedno obsojajo, sodijo … slabo, nesrečno je takšno življenje, ko pa nas je Gospod prišel rešit. Odpri svoje srce, odpusti, upraviči druge, razumi, tudi ti bodi blizu drugim, bodi sočuten, bodi nežen – kakor Jezus. Treba je imeti rad vse in vsakega ter se v molitvi spominjati, da smo vsi mi grešniki in obenem ljubljeni od Boga eden po eden. Ko bomo na ta način ljubili ta svet, ga ljubili z nežnostjo, bomo odkrili, da vsak dan in vsaka stvar v sebi nosi delček Božje ljubezni.«

   Celotno besedilo kateheze Molitev v vsakdanjem življenju:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-02/kateheza-moliti-v-vsakdanjem-zivljenju-jezus-nas-srecuje-da.html

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   10. februarja, 2021 at 12:35

   »NIČ NI ZUNAJ ČLOVEKA, KAR BI GA MOGLO OMADEŽEVATI, ČE PRIDE VANJ, AMPAK GA OMADEŽUJE TO, KAR PRIDE IZ ČLOVEKA« (Mr 7,15) – GOSPOD, OČISTI ME TEMIN, DA BOM MOGEL LJUBITI!

   EVANGELIJ (Mr 7,14-23): In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Ko je od množice šel v hišo, so ga njegovi učenci spraševali o tem izreku. Dejal jim je: »Tako? Tudi vi nimate pameti? Mar ne razumete, da človeka ne more omadeževati nič, kar pride vanj od zunaj, ker ne gre v njegovo srce, ampak v želodec, in se nato izloči v greznico?« S tem je razglasil vse jedi za čiste. In govoril je: »Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+7%2C14-23&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   DUHOVNA MISEL: Jezus razlaga množici in učencem, da resničen odnos do Boga ne gre preko posrednikov, ampak se poraja v srcu. Iz čistega srca prihaja to, kar je všeč Bogu. Trudil se bom, da bodo moji nameni skladni z Božjo voljo. Gospod, očisti me temin, da bom mogel ljubiti. Daj mi moči, da se bom boril proti skušnjavam in uporom. Reši me pred umikanjem in lažjimi potmi. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   Molimo z besedami psalmista: Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti (Ps 51,12).

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   10. februarja, 2021 at 9:05

   »PRED BOGOM JE HVALEVREDNO, ČE DELATE DOBRO IN ČE POTRPEŽLJIVO PRENAŠATE BRIDKOST. SAJ STE BILI VENDAR ZA TO POKLICANI. SAJ JE TUDI KRISTUS TRPEL ZA VAS IN VAM ZAPUSTIL ZGLED, DA BI HODILI PO NJEGOVIH STOPINJAH, ON, KI NI STORIL GREHA IN NI BILO ZVIJAČE V NJEGOVIH USTIH.« (1 Pet 2,20-22)

   DUHOVNA MISEL: »Brez našega trpljenja bi bilo naše delo zgolj socialno delo, zelo dobro in koristno, vendar pa ne bi bilo delo Jezusa Kristusa, ne bi bilo delo odrešenja. Jezus nam je hotel pomagati, tako da je z nami delil naše življenje, našo osamljenost, našo agonijo in smrt. Vse to je vzel nase in odnesel v najtemnejšo noč. Odrešil nas je samo s tem, da je postal eno z nami. Mi smemo narediti isto; vsa beda ubogih, ne samo njihova materialna revščina, temveč tudi duhovna beda, mora biti odrešena.«
   (sv. Mati Terezija)

   Molimo:
   Gospod Bog,
   kot tvoji učenci razumemo,
   da moramo vsi sprejeti in nositi križ.
   Vemo, da lahko na križ gledamo na tri načine:
   lahko prosimo, da nam ga ne pošlješ,
   lahko prosimo, da nam ga olajšaš in
   lahko prosimo, da nam daš dovolj moči,
   da ga pogumno sprejmemo in nosimo.
   Če bi nas kdaj zadel zelo težak križ,
   nam daj dovolj poguma,
   varuj nas malosrčnosti in obupa.
   Po svojem križu, s katerim si nas odrešil,
   nam utrdi vero v svojo ljubečo skrb za nas.
   Navdihuj nas, da bomo sočutni s trpečimi.
   (molitev iz Ognjišča)

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Hvala says:

   10. februarja, 2021 at 8:09

   15 BOLEZNI KURIJE (Mirenski grad)

   Telo kurije je dinamično telo, ki ne more živeti brez hrane in skrbi. Ne more živeti, če ne ohranja živega, osebnega, pristnega in trdnega odnosa s Kristusom. Če se nek član kurije ne bo vsak dan hranil s to hrano, bo postal birokrat, formalist, mladika, ki se bo posušila.

   Kurija je poklicana k temu, da napreduje v občestvu, svetosti in modrosti, da bo lahko v polnosti izvrševala svoje poslanstvo. Kot vsako telo pa je tudi kurija izpostavljena obolenjem. Poglejmo nekaj tako imenovanih ‘bolezni kurije’. To so najbolj pogoste skušnjave in slabosti, ki siromašijo službo Gospodu, ne le v kuriji, ampak tudi v župnijah, redovnih skupnostih, duhovnih gibanjih in med posamezniki.

   Prva bolezen je ‘ BOLEZEN TISTEGA, KI MISLI, DA JE NESMRTEN’, IMUN IN HKRATI NEPOGREŠLJIV. To je bolezen tistih, ki si ne želijo prenovitve in izboljšanja. Bolezen vseh onih, ki se obnašajo, kot da so gospodarji in ki mislijo, da so nad vsemi. Ta bolezen izhaja iz kompleksa izvoljenih, iz narcisizma, ki gleda samo svojo lastno podobo, ne vidi pa Božje podobe, ki je vtisnjena v obličja drugih, posebno najšibkejših. Zdravilo za to bolezen se nahaja v milosti, da se čutimo grešniki in da se zavedamo, da smo samo nekoristni služabniki, ki so naredili to, kar je bilo potrebno narediti (prim. Lk 17,10).

   Druga bolezen je takoimenovani ‘MATALIZEM (po sv. Marti) oziroma pretirana dejavnost, bolezen tistih, ki se potopijo v delo in zanemarjajo najboljši del (prim. Lk 10,38-42). Čas počitka po opravljenem delu je obvezen. Preživeti moramo del časa tudi s sorodniki in najbližjimi ter spoštovati praznike kot čas duhovne in telesne krepitve.

   Nadalje bolezen ‘ DUHOVNE IN MISELNE OKAMENELOSTI’. To bolezen imajo tisti, ki imajo srce iz kamna in so trdovratni (Apd 7,51-60); tisti, ki so med potjo izgubili notranjo vedrino, živahnost in drznost in se skrivajo med papirji. Izguba človeške občutljivosti je nevarna stvar. Ti ljudje ne znajo več jokati s tistimi, ki jočejo in se veseliti s tistimi, ki se veselijo. Biti kristjan, v resnici pomeni, misliti v sebi to, ‘kar je tudi v Kristusu Jezusu’ (Flp 2,5), gojiti občutke ponižnosti in nesebičnosti, nenavezanosti in velikodušnosti.

   Četrta bolezen je ‘BOLEZEN PRETIRANEGA NAČRTOVANJA’. To je bolezen tistega apostola, ki je vse skrbno načrtoval, in meni, da bo popolno planiranje stvari dejansko vodilo v napredek. V to bolezen padeš, kadar ti je lažje in bolj udobno ostajati v nespremenjenem položaju.

   Naslednja je ‘ BOLEZEN SLABE KOORDINACIJE’. Ko člani niso v občestvu med seboj in telo izgubi svojo nemoteno delovanje, postajajo kot orkester, ki proizvaja samo še hrup, saj njegovi člani ne sodelujejo in ne živijo ekipnega duha. Ko stopalo pripoveduje roki: ‘Ne potrebujem te,’ ali roka glavi: ‘Tu ukazujem jaz’, to povzroča nelagodje in škandal.

   Nato imamo tudi duhovno obliko ‘ ALZHEIMERJEVE BOLEZNI’. To je bolezen tistih, ki so pozabili na svojo zgodovino odrešenja in na prvo ljubezen (Apd 2,4). Gre za postopno upadanje duhovnih sposobnosti, ki v daljšem ali krajšem času osebo hudo prizadanejo in ji slej ko prej onemogočijo samostojno opravljanje duhovne dejavnosti, saj obtiči v absolutni odvisnosti od svojih pogosto namišljenih stališč. To bolezen imajo ljudje, ki so pozabili na svoje prvo srečanje z Gospodom in tisti, ki so preveč odvisni od svojega trenutnega razpoloženja, svojih strasti in svojih kapric.

   Sedma bolezen je ‘ TEKMOVALNOST IN NEČIMERNOST’. Za to boleznijo bolehajo vsi tisti, ki imajo za prvi cilj svojega življenja kroj in barvo oblačila ter našitke na njem. Pozabljajo, da je sveti Pavel vabil: ‘Ne delajte ničesar /…/ iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge’ (Flp 2, 1-4). Ta bolezen povzroča, da postanemo ljudje laži, da živimo v lažnem misticizmu in v lažnem miru. Sam sveti Pavel pravi, da so takšni ljudje sovražniki Kristusovega križa. ‘Njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari’ (Flp 3,19).

   Osma bolezen je ‘ BIVANJSKA IN DUHOVNA SHIZOFRENOST’. To bolezen imajo vsi tisti, ki živijo dvojno življenje, ki je sad hinavščine. Ta hinavščina pa je posledica povprečne in napredujoče duhovne praznine, ki je akademski naslovi ne morejo zapolniti. To je bolezen tistih, ki so zapustili pastoralno delo, se omejili na birokratsko delo in tako izgubili stik z resničnostjo in s konkretnimi ljudmi. Ustvarijo si vzporedno življenje, v katerem odvržejo vse tisto, kar strogo učijo druge in sami skrivaj živijo razpuščeno. Ta huda bolezen se ozdravi s spreobrnjenjem.

   Deveta bolezen je ‘ BOLEZEN KLEPETANJA, OPRAVLJANJA, ČENČ IN GODRNJANJA’. Začne se tako, da človek izmenja nekaj besed, ko se bolezen človeka polasti, pa ta postane sejalec ljuljke in v mnogih primerih hladnokrven morilec dobrega imena lastnih kolegov in sobratov. To je bolezen strahopetcev, ki nimajo poguma, da bi spregovorili odprto in se zato obnašajo zahrbtno.

   Deseta bolezen se kaže v ‘OBOŽEVANJU VODITELJEV IN PREDSTOJNIKOV’. To bolezen imajo vsi tisti, ki se prilizujejo svojim nadrejenim v upanju, da bodo nagrajeni. Ti ljudje postanejo žrtve karierizma in oportunizma, častijo ljudi in ne Boga (prim. Mt 23, 8-12). Ti ljudje v svojih službah razmišljajo samo o tem, kaj morajo dobiti in ne, kaj morajo dati. Po drugi strani lahko ta bolezen napade tudi predstojnike, kadar se dobrikajo svojim sodelavcem, da bi si jih psihično podredili.

   Enajsta bolezen je ‘ BREZBRIŽNOST DO DRUGIH’, ko vsakdo misli samo nase in je izgubil iskrenost in toplino medčloveških odnosov; ko bolj izkušeni ne dajo svojega znanja na razpolago manj izkušenim sodelavcem; ko ljubosumno in lokavo uživajo ob napaki drugih, namesto, da bi jim priskočili na pomoč.

   Dvanajsta bolezen je ‘ POGREBNI OBRAZ’. To je bolezen osornih in mračnih ljudi, ki menijo, da je resnoba v tem, da na svoja obličja naslikajo melanholijo in strogost ter da so do drugih, posebno do svojih podrejenih, trdi, neupogljivi in arogantni. V resnici pa je to simptom strahu in osebne negotovosti. Apostol mora biti vljuden, vesel, navdušen, širiti mora nalezljivo veselje, ki ga bo približalo ljudem.

   Trinajsta bolezen je ‘BOLEZEN KOPIČENJA STVARI’. To je bolezen apostola, ki svojo praznino polni s stvarmi, z materialnimi dobrinami, pa ne zato, ker jih potrebuje, temveč zato, da bi se počutil bolj gotovega. V resnici pa ne bomo s seboj odnesli nič materialnega, saj na mrtvaškem prtu ni žepov.

   Štirinajsta bolezen je ‘ BOLEZEN ZAPRTIH SKUPIN’. Pripadnost neki skupinici v primeru take bolezni postane močnejša od pripadnosti telesu, včasih celo od pripadnosti Kristusu. Tudi ta bolezen se začne z dobrimi nameni, sčasoma pa usužnji in postane kot rak, grožnja v harmoniji telesa. Povzroča veliko hudega in veliko škandalov.

   Še zadnja, petnajsta, pa je bolezen ‘POSVETNEGA DOBIČKA IN POSVETNE DUHOVNOSTI.’ To je takrat, ko apostol svoje služenje spremeni v vladanje, vladanje pa v trgovanje, da bi zaslužil in da bi imel še več oblasti. Ti ljudje so za dosego lastnih ciljev sposobni obrekovati, jemati dobro ime drugim, celo v medijih. Za dosego svojih ciljev uporabljajo vsako sredstvo in sicer v imenu pravičnosti in transparentnosti, pogosto pa je njihov edini namen ta, da so v središču pozornosti.

   Prosimo Devico Marijo, Mater Boga in Mater Cerkve, naj zaceli rane greha, ki jih vsak od nas nosi v svojem srcu. Naj imamo dovolj poguma, da bomo priznali, da smo grešniki in da potrebujemo Kristusovo usmiljenje.« (Papež Frančišek ob tradicionalni izmenjavi božičnih voščil s člani rimske kurije, Vatikan, 22.12.2014)

   Papež članom rimske kurije: Varujmo se 15-ih bolezni!

   http://www.mirenski-grad.si/15-bolezni-kurije

   Odgovori
   • Hvala says:

     10. februarja, 2021 at 8:12

     Popravek: Pravilno je: druga bolezen je MARTALIZEM

     Odgovori
9. Miro says:

   10. februarja, 2021 at 5:38

   »MILOSTLJIV JE GOSPOD IN PRAVIČEN, NAŠ BOG JE USMILJEN« (Ps 116,5)

   DUHOVNA MISEL: »Veseli smo, ker je Bog do nas tako dober, usmiljen, odrešilno razpoložen. A pravico do veselja si dobimo samo tako, da smo še mi podobni Bogu: dobri, usmiljeni, odrešilno razpoloženi.« (p. Miha Žužek)

   Molimo: BOŽJE USMILJENJE ZA SVET

   Neskončno usmiljeni Bog, ti neskončna dobrota! Glej, danes vse človeštvo iz brezna svoje bede kliče k tvojemu usmiljenju, k tvoji dobrosrčnosti, kliče z močnim glasom svoje stiske.

   Milostljivi Bog, ne zavrzi molitve izgnancev te zemlje. Gospod, nepojmljiva Dobrota, ki popolnoma poznaš našo bedo in veš, da se z lastnimi močmi nismo sposobni dvigniti k tebi.

   Zato te milo prosimo, prehitevaj nas s svojo milostjo in neprestano večaj v nas svoje usmiljenje, da bomo zvesto izpolnjevali tvojo sveto voljo v vsem življenju in ob smrtni uri.

   Naj nas brani vsemogočnost tvojega usmiljenja pred kroglami sovražnikov našega zveličanja, da bomo z zaupanjem kot tvoji otroci čakali na tvoj končni prihod, na dan, ki je le tebi znan.

   Pričakujemo, da bomo prejeli vse, kar nam je po Jezusu obljubljeno, kljub vsej naši bedi, kajti Jezus je naše upanje; skozi njegovo usmiljeno Srce bomo stopili v nebesa kakor skozi odprta vrata (Dnevnik sv. Favstine, št. 1570).

   http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, ki obsegaš ves svet, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Hvala says:

    9. februarja, 2021 at 20:32

    VZTRAJNOST V MOLITVI nadaljevanje iz knjige -Božja Previdnost-napisal sveti la Colombiere )
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Hočete, da so vse vaše molitve zagotovo učinkovite? Hočete prisiliti Boga , da ustreže vsem vašim željam? NAJPREJ PRAVIM, DA SE NE SMEMO NIKOLI NAVELIČATI MOLITI. Tisti, KI POPUSTIJO, potem ko so nekaj časa molili, imajo PREMALO ALI PONIŽNOSTI ALI ZAUPANJA IN ZATO NE ZASLUŽIJO, DA SO USLIŠANI.

    Zdi se, da zahtevate , da je vaša molitev pri priči uslišana, kako da bi bila ukaz; ali ne veste , da Bog ne mara OŠABNIH IN SO MU VŠEČ LE PONIŽNI? Vaš PONOS ne more prenesti, da morate prositi za isto stvar več kot enkrat? TO POMENI, DA IMATE ZELO PIČLO ZAUPANJE V BOŽJO DOBROTO, ČE OBUPATE TAKO HITRO IN ČE IMATE NAJMANJŠI ODLOG ZA DOKONČNO ZAVRNITEV.

    Ko resnično dojamemo, do kod sega Božja dobrota, se nimamo nikoli za zavrnjene in ne moremo verjeti, da nam Bog hoče vzeti vse upanje. Zase priznam ( pravi jezuit) , da večkrat ko vidim, da moram Boga prositi za isto milost, bolj čutim v sebi rasti upanje, da mi jo bo podelil. Da je moja molitev zavrnjena, pomislim šele, ko opazim , da sem nehal moliti; ko po enoletnih prošnjah čutim v sebi prav toliko gorečnosti, kot sem jo imel na začetku, ne dvomim več o izpolnitvi svojih želja; po tolikšnem odlogu še zdaleč ne izgubim poguma, temveč mislim, da imam povod za veselje, ker sem prepričan, da bom toliko bolj zadovoljen, koliko dlje bom moral moliti. Če bi bile moje prve nujne prošnje popolnoma brezuspešne, ne bi tako pogosto ponavljal istih želja, moje upanje se ne bi ohranilo. Ker se moje prizadevanje ni nehalo, je to zame razlog, da bom darežljivo poplačan.

    Avguštinovo spreobrnjenje je bilo namreč podeljeno sveti Moniki šele po ŠESTNAJSTIH LETIH SOLZA, ZATO PA JE BILO SPREOBRNENJE TEMELJITO, neprimerljivo popolnejše od tistega, za katero je prosila. Vse njene želje so se končevale s tem, da bi se mladeničeva razvratnost končala s sklenitvijo zakonske zveze, a ji je bilo dano veselje videti, da je sprejel najbolj vzvišene svete evangelijske čistosti . Želela je le, da bi bil krščen in da bi postal kristjan, a ga je videla povzdignjenega do duhovnika, celo do škofovskega dostojanstva.

    In nazadnje , Boga je prosila le, da ji spravi sina iz herezije, a je Bog naredil iz njega steber svoje Cerkve in bič božji za heretike tistega časa.

    Odgovori