Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.036 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    GOSPOD JEZUS O RAZGLAŠANJU, OZNANJEVANJU IN SLAVLJENJU BOŽJEGA USMILJENJA!

    Besede življenja, ki jih je Gospod Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, namenjene pa so tudi nam:

    »Moja hči, ne prenehaj razglašati mojega usmiljenja; s tem potolažiš moje Srce, ki gori v ognju usmiljenja do grešnikov. Povej mojim duhovnikom, da se bodo trdovratni grešniki skesali zaradi njihovih besed, ko bodo govorili o mojem nepojmljivem usmiljenju, o usmiljenju, kakršnega imam zanje v svojem Srcu. Tistim duhovnikom, ki bodo oznanjali in slavili moje usmiljenje, bom dal čudovito moč in mazilil bom njihove besede ter ganil srca tistih, katerim bodo spregovorili.«

    (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1521)

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

  2. Miro says:

    S PEPELNIČNO SREDO SE ZAČENJA POST – SPOMNI SE ČLOVEK, DA SI SAMO POPOTNIK PO POTI DO VEČNEGA ŽIVLJENJA!

    Čas štiridesetdnevnega posta traja od pepelnične srede do začetka večerne maše velikega četrtka. Na pepelnično sredo, ki povsod velja za dan strogega posta, je ob začetku postnega časa obred pepeljenja.

    Posipanje s pepelom v znamenje kesanja in žalosti so poznali že Izraelci v stari zavezi. Ta obred se je ohranil vse do današnjih dni.

    Na pepelnično sredo se obred pepeljenja opravlja po vseh cerkvah. Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja pripravljenost vernikov za spreobrnjenje in poboljšanje življenja.

    Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi. V tem času pri svetih mašah tudi ne pojemo aleluje.

    Več o pomenu pepelnice in postnega časa na:
    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/pepelnica-%E2%80%93-zacetek-postnega-casa?OpenDocument

    Danes in v naslednjih dneh postnega časa se še posebej spomnimo, da je vsak človek samo popotnik po poti do večnega življenja!

    Molimo:

    Jezus, tudi letos me vabiš, da stopim na pot priprave na Veliko noč. Zavedam se, da si me letos našel z veliko istimi dvomi in nemirom kot lani. Odpusti mi, ker vedno, ko se spravljam k molitvi, najdem tisoč izgovorov. Kljub temu si Ti vedno tu, ob meni; mi prideš nasproti, ko mi pojemajo moči, zato si želim, da bi bil s Teboj. Jezus, ko utrujen in izčrpan stopaš proti Golgoti, vidim, kako čudovito je življenje. Vsak namreč, ki se dá na razpolago in prinaša srečo drugim – zapostavljenim, bolnim, tistim, ki jih nihče nima rad – ugotovi, da ima življenje ob Tebi smisel. Zato, Jezus, mi pomagaj: da v mojem življenju ne bo zmanjkalo Tvoje besede, da Te bom bolje spoznal, da se bom postil, ne da bi to dajal na veliki zvon, da bom učinkovito orodje Tvoje dobrote, da bo moja molitev kot sončni žarek med oblaki in predvsem da Te ne bom nehal iskati. Jezus, pomagaj mi tudi, da bo ta postni čas čas miru in premišljevanja, misli na to, kolikokrat sem pozabil nate, medtem ko si ti trpel in umrl za vsakogar od nas. Jezus, vem, da želiš, da Te gledam v oči in tako odkrijem veselje v tem, da Ti sledim. Jezus, vse to mi pomagaj. Amen. (vir: Aleteia)

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  3. Hvala says:

    MOLITI Z VERO,VZTRAJNOSTJO IN POGUMOM

    VERA, VZTRAJNOST IN POGUM-TRI STVARI , KI SO POTREBNE ZA PRAVO MOLITEV

    Prva je vera. ‘Če nimate vere …’ In velikokrat je molitev samo na ustih, a ne prihaja iz vere srca. Ali pa je slabotna vera. Pomislimo na drugega očeta, tistega z obsedenim sinom, ko mu Jezus odgovori: ‘Vse je mogoče tistemu, ki veruje.’ In oče jasno odgovori: ‘Verujem, a povečaj mojo vero.’ Vera v molitvi. Moliti z vero. Ko molimo – tako zunaj, kot kadar pridemo sem (v kapelo) – je tam Gospod. Ampak, ali imam vero ali pa je samo navada? Bodimo previdni v molitvi. Ne padimo v zgolj navado, ne da bi se zavedali, da je tam Gospod, da se pogovarjam z Gospodom in da je On zmožen rešiti problem. Prvi pogoj za resnično molitev je vera.

    Drugi pogoj, ki nas ga uči sam Jezus, je vztrajnost. Včasih prosimo, a milost ne pride. Nimamo te vztrajnosti, ker se nam navsezadnje ne zdi potrebna, ali pa nimamo vere. Jezus sam pa nas uči s priliko o tistem gospodu, ki gre k sosedu opolnoči in ga prosi kruha: vztrajnost trkanja na vrata. Ali pa vdova s tistim krivičnim sodnikom: vztraja in vztraja in vztraja – to je vztrajnost. Vera in vztrajnost gresta skupaj. Kajti če imaš vero, si prepričan, da ti bo Gospod dal tisto, za kar prosiš. In če te Jezus pusti čakati, trkaj, trkaj, trkaj, in na koncu Gospod da milost. A Gospod tega ne stori, da bi s tem postal bolj zanimiv ali da bi rekel: ‘Bolje, da čaka’, ne. To stori za naše dobro, da bi stvar vzeli z vso resnostjo. Da bi molitev vzeli resno. Ne kot papagaji: bla bla bla in nič več. Sam Jezus nas graja: ‘Ne bodite kakor pogani, ki verujejo, da bodo uslišani zaradi mnogih besed.’ Ne. Vztrajnost. In vera.

    Tretja stvar, ki jo Bog hoče v molitvi, je pogum. Nekdo lahko pomisli: Ali je potreben pogum za molitev in da smo pred Gospodom? Ja, potreben je. Pogum, da ostanemo tam in prosimo in vztrajamo. Še več, skoraj – nočem izreči herezije – ampak skoraj, kakor da bi ‘grozili’ Gospodu. Pogum Mojzesa pred Bogom, ko Bog hoče uničiti ljudstvo in ga narediti za voditelja nekega drugega ljudstva. Mojzes pravi: ‘Ne. Jaz sem s tem ljudstvom.’ Pogum. Pogum Abrahama, ko se pogaja za rešitev Sodome: ‘In če bi jih bilo trideset in če bi jih bilo dvajset …’ Pogum. Ta krepost poguma, zelo je potrebna. Ne samo za apostolska dejanja, ampak tudi za molitev.
    http://www.mirenski-grad.si/moliti-z-vero-vztrajnostjo-pogumom

  4. Hvala says:

    RESNIĆNA MOLITEV

    Sv. Janez Krizostom o resnični molitvi pravi: »Ko molite, pustite ob strani vse, kar bi vas vnemirjalo, kakor da bi sodelovali v zboru angelov in igrali v orkestru serafinov.« Neznani pisec dodaja: »Ko iz naših ust pride iskrena molitev, jo s svojimi rokami sprejmejo angeli in nesejo naproti Bogu. Ne smemo pa moliti samo za to, da bi Boga prosili za to, kar hočemo, ampak za to, da nam bo On z veseljem podaril to, kar res potrebujemo.«

  5. Hvala says:

    MOLITEV NAJ BO VZTRAJNA IN POGUMNA

    Gospoda prositi vztrajno in pogumno. Nič mlačnosti

    »Moliti pogumno, iz oči v oči z Gospodom. Ne na nek mlačen način, ampak tako, da damo vse od sebe. Molitev je poleg posta in dejavne ljubezni eden od načinov, s katerimi se v postnem času pripravljamo na veliko noč.

    Mojzes Boga prepričuje

    Da bi si lažje predstavljali, kaj pomeni prosilna molitev, pomislimo na svetopisemske osebe: Mojzesa, Abrahama, Ano, Samuelovo mater, kanaansko ženo. Berilo med današnjim bogoslužjem (glej 2 Mz 32,7-14) nam približa Mojzesovo molitev, s katero Boga prosi za izraelsko ljudstvo. Ker si je naredilo ulito tele, Gospod pravi Mojzesu: ‘Sedaj me pusti, da se vname moj srd zoper nje in jih pokončam.’ Mojzes pa prosi Gospoda, naj tega ne stori, in mu govori, kakor učitelj učencu. Boga poskuša prepričati, na krotak, a tudi odločen način, naj se odvrne od svojega namena, da bi storil hudo svojemu ljudstvu. Gospoda spomni na obljube, ki jih je dal Abrahamu, Izaku, Izraelu, da bo njihovo potomstvo namnožil kakor zvezde na nebu. Kakor da bi rekel: ‘Gospod, ne zdaj izpasti klavrno, saj si naredil vse to!’ Gospod pravi Mojzesu: ‘Tebe pa napravim v velik narod!’ A Mojzes prosi za ljudstvo in pravi: ‘Ali z ljudstvom ali pa nič.’ V Svetem pismu najdemo precej odlomkov o prosilni molitvi.

    Z Bogom govoriti iz oči v oči

    V Svetem pismo imamo torej veliko oblik prosilne molitve. Za takšno molitev je potrebnega veliko poguma. V molitvi je potrebna parezija, pogum, da z Bogom govorimo iz oči v oči. Včasih lahko kdo, ki vidi te ljudi, kako se borijo z Gospodom za kakšno stvar, pomisli, da z Bogom ravnajo s trdo roko, da bi dobili tisto, kar prosijo. In to počnejo, ker imajo vero, da jim Gospod lahko podeli milost. Potrebnega je veliko poguma za takšno molitev. In mi smo velikokrat mlačni. Nekdo pravi: ‘Moli, ker imam ta problem.’ In zmolim dva Očenaša, dve Zdravamariji in pozabim. Ne, papagajska molitev ni v redu. Prava molitev je biti z Gospodom. In ko moram prositi, moram to početi s pogumom. Ljudje v običajnem pogovoru uporabljajo izraz, ki pove veliko: dati vse od sebe. To velja tudi za prosilno molitev: dam vse od sebe. Pogum, da gremo dalje. Lahko se nam pojavi dvom: ‘Če delam tako, kako naj vem, da me Gospod posluša?’ Mi imamo gotovost: Jezusa. On je veliki priprošnjik.

    Ko molimo, Jezus moli z nami

    Jezus, je šel v nebesa, je pred Očetom in posreduje za nas, kakor je pred svojim trpljenjem tudi obljubil Petru, da bo molil za njegovo vero, da se ne bi zmanjšala. Ta Jezusova priprošnja. Jezus v tem trenutku moli za nas. In ko jaz molim, bodisi s prepričevanjem bodisi s pogajanjem ali bodisi z momljanjem bodisi z razpravljanjem z Gospodom, On vzame mojo molitev in jo pokaže Očetu. Jezusu ni treba govoriti pred Očetom, pokaže mu rane. Oče vidi rane in podeli milost. Ko molimo, pomislimo, da molimo z Jezusom. Ko molimo s pogumno prošnjo, to počnemo skupaj z Jezusom. Jezus je naš pogum, Jezus je naše zagotovilo, saj v tem trenutku prosi za nas.

    http://www.mirenski-grad.si/it/node/6725

  6. Hvala says:

    KAJ NAM NAJPOGOSTEJE ODVZAME NOTRANJI MIR?

    Razlogi so lahko zelo različni. Zelo pogosto so to življenjske skrbi. Odzvati se je treba z mirom, zaupanjem, se spomniti Jezusovih besed, naj se ne vznemirjamo: “Ne bojte se!”, “Vsi vaši lasje so prešteti.” Naše življenje je v Božjih rokah. Pogosto nam jemlje mir naša krhkost, omejenost. Nismo vedno tako močni, kot bi si želeli. Zaradi napak, v katere padamo, se pogosto vznemirjamo. Seveda poskušamo delati dobro, a pogosto se vznemirjamo zaradi lastne bede, padcev.

    To ni prav, ker kaže na naše pomanjkanje zaupanja v Božje usmiljenje, njegovo ljubezen. Na nek način smo preveč osredotočeni nase, v lastnem perfekcionizmu ne prenesemo niti najmanjše pomanjkljivosti, napake. V tem je tudi neke vrste napuh, ta pa je eden največjih sovražnikov notranjega miru.

    Ponižnost pa je zmožnost, da prepoznamo svojo šibkost in jo sprejmemo, kar zelo pomaga k miru. Sv. Terezija Deteta Jezusa pravi: “Ljubiti svojo majhnost in uboštvo.” To ni nekaj naravnega, vsi bi si namreč želeli biti popolni, najmočnejši, najbolj pametni, najbolj krepostni in nam je težko pristajati na to, da smo majhni, da včasih pademo. Navsezadnje smo samo ljudje in ni treba od sebe zahtevati absolutne popolnosti – tudi Bog je ne zahteva.

    NAŠA SKUŠNJAVA JE, DA BI SE REŠILI SAMI. Radi bi bili dovolj močni, da ne bi več potrebovali Boga, njegove pomoči, njegovega odpuščanja. To je neke vrste samozadostnost, ki nima nič krščanskega (celoten članek v prilogi)

    https://si.aleteia.org/2020/12/09/smo-samo-ljudje-in-ni-treba-od-sebe-zahtevati-popolnosti-tudi-bog-je-ne/

  7. Miro says:

    GODUJE SV. JULIJANA – KRŠČANSKI STARŠI SO TO SVETNICO RADI IZBIRALI ZA KRSTNO ZAVETNICO SVOJIH OTROK

    Jezus je svoje učence dolgo časa pripravljal na to, da ga bodo judovski voditelji prijeli in dali umoriti. Govoril jim je tudi da podobna usoda čaka tudi nje kajti »učenec ni nad Učiteljem« Nekoč jim je dejal: »Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, da boste pričevali pred njimi in pogani … Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina.« Ta Jezusova napoved se je kar dobesedno uresničila v življenju današnje mučenke, ki jo je poganskim sodnikom izročil njen lastni oče.

    To je sveta Julijana iz Nikomedije, mesta v bližini Carigrada, ki se je s častjo spominjajo cerkveni koledarji na Vzhodu in na Zahodu. Njene svetinje so že zgodaj prenesli iz Nikomedije v Neapelj, od tam pa so jih v 6. stoletju raznesli po številnih evropskih mestih. Krščanski starši so to svetnico radi izbirali za krstno zavetnico svojih otrok, tako da je bilo ime Julijana zelo razširjeno po vsej Evropi.

    Več o življenju sv. Julijane na:
    https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/185-julijana-umrla-ok-305

    Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!
    Sv. Julijana, prosi za nas!

  8. Miro says:

    KMALU VIDEOSEMINAR S PATROM JAMESOM MANJACKALOM: »ON JE ODVZEL NAŠE SLABOSTI IN ODNESEL NAŠE BOLEZNI«

    »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vino in mleko.« (Izaija 55,1)

    P. James Manjackal – ime, ki ga pozna stotine milijonov ljudi širom sveta. Evangeliziral je v več kot stotih državah Sveta, tudi skrivaj v času različnih diktatur in v srenjah smrtne sovražnosti do Kristusa, v deželah, kjer je bil večkrat v smrtni nevarnosti. Pred devetimi leti je ob velikih naporih medicine in molitvah tisočev vernikov komaj preživel hudo zastrupitev. Gospod je imel z njim drug načrt. Še vedno ni povsem okreval, a ponovno, čeravno v trpljenju, služi Gospodu in evangelizira po vsem Svetu, v času COVID-a preko videoseminarjev. Vodi pa tudi karitativno dejavnost, kar se za kristjana spodobi, saj se lahko Bog le po nas dotika ubogih.

    V Sloveniji smo bili z njim nazadnje leta 2012, tik pred njegovo strahovito zastrupitvijo. Seminarje je obiskalo vsakikrat na desettisoče ljudi iz Slovenije in bližnjih držav. Drži se Božjega navodila iz Svetega pisma, ki pravi npr. v Mateju 10,6-8: »Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte.« Ozdravitve so bile včasih povsem neverjetne …

    Več o tem na:

    https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/koledar/videoseminar-s-p-jamesom-manjackalom:-%C2%BBon-je-odvzel-nase-slabosti-in-odnesel-nase-bolezni%C2%AB?Open

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

  9. Miro says:

    »KAR KOLI BOSTE PROSILI V MOJEM IMENU, BOM STORIL, DA BO OČE POVELIČAN V SINU.« (Jn 14,13) – MOLITI V KRISTUSOVEM IMENU SE PRAVI: MOLITI TAKO, KAKOR JE MOLIL KRISTUS!

    EVANGELIJ (Jn 14, 11-14): »Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu. Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+14%2C+11-14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: »Moliti v Kristusovem imenu se pravi: moliti tako, kakor je molil Kristus. Moliti z njegovo vdanostjo, z njegovo ljubeznijo, z njegovim razumevanjem in mišljenjem; moliti za to, kar je prosil Kristus, trpeti za to, za kar je trpel Kristus.« (Stanko Cajnkar)

    Molimo: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  10. Hvala says:

    KO EDEN OD ZAKONCEV NE VERUJE
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    Svetopisemski recept za verne, ki živijo z nevernim zakoncem

    Mnogi zakonci silno trpijo, ker svoje osebne vere, odnosa z Bogom, ne morejo deliti s svojim zakoncem, ker temu vera ne pomeni veliko. Srčno hrepenijo, da bi z vso družino, zlasti z zakoncem, skupaj molili in se o vsem tem pogovarjali. Pripravili smo nekaj bibličnih spodbud predvsem vernim zakoncem, ki jim v zakonu z nevernimi zagotovo vselej ni lahko.

    KA J BOŽJA BESEDA NAROČA VERNIM ŽENAM
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    “Žene, bodite podrejene svojim možem. Tako bodo tisti, ki niso pokorni besedi [Božji besedi], pridobljeni že po vedênju [obnašanju] svojih žena, brez besede, ker bodo opazovali vaše strahospoštljivo [spoštljivo, bogaboječe], čisto življenje. Vaš okras naj bo … skriti človek srca v nepropadljivosti krotkega in tihega duha, ki je dragocen v Božjih očeh.” (1 Pt 3,1-4)

    Prva naloga žene je podrejenost svojim možem. Tu se predpostavljajo dobronamerni, dobrosrčni možje. Poslušnost žene možu, ki temelji na zaupanju v njegovo dobronamernost, je za moža “duševna hrana”.

    Mnoge, ki jim vera ogromno pomeni, se na vse pretege trudijo, da bi pridobile moževo srce za Kristusa. Molijo za njegovo spreobrnjenje, vabijo ga k sveti maši, na večerno predavanje, duhovni seminar, zakonsko skupino … Obenem pa ga obsojajo, se imajo za boljše od njega, pretirano se jezijo nad njegovimi slabostmi, mu pametujejo, ga pogosto obtožujejo, kritizirajo (tudi pred drugimi), podcenjujejo … in v tem ne vidijo nič slabega.

    Tovrstno obnašanje seveda nasprotuje zgornjim in mnogim drugim besedam Boga. Zato tudi njihove molitve ne bodo obrodile želenih sadov. Takšno obnašanje namreč ovira njihovo uslišanje. Kako naj se Bog dotakne moževega srca po ženi, ga pritegne k sebi, ko pa njeno obnašanje ni skladno z njegovo voljo?

    RECEPT ZA MOŽEVO SPREOBRNENJE
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    Če želi žena osvojiti moževo srce za Gospoda in obrnjeno, se mora nujno podrediti Božji besedi, brez iskanja izgovorov. Žena bo moža, “nepokornega Božji besedi”, osvojila brez besede, s spoštljivim (bogaboječim), čistim življenjem, s krotkim (blagim, miroljubnim) in tihim, umirjenim duhom. To je pot in recept za moževo spreobrnjenje. Ne besede! Možje namreč opazujejo svoje verne žene. S svojim obnašanjem in besedami “oznanjajo” Boga, v katerega verujejo. Takšno vedenje je “dragoceno v očeh Boga”, pa tudi v očeh moža. To ga privlači, daje mu misliti, poživlja njegovo ljubezen do nje in končno: privlačiti ga začne ženin Bog, saj v njem vidi dobroto.

    KAJ BOG PRAVI MOŽEM
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    “Z razumevanjem živite s svojimi ženami, v časti [spoštovanju] jih imejte kot nežnejša bitja, saj so skupaj z vami tudi one deležne milosti življenja. Tako ne bo vašim molitvam nič v napoto.” (1 Pt 3,5-7).

    Naloga mož je razumevanje (sočutje, potrpljenje) do svojih žena, spoštovanje in ravnanje z njimi kot z nežnejšimi bitji. Svoje žene morajo imeti v časti, jih upoštevati, jim prisluhniti, saj so nam dane kot “pomoč” od Boga. Prek njih nas Bog rešuje in nam pomaga. Z nami so po krstu deležne daru novega življenja, enakovredne so nam. Tega se mora mož zavedati in skladno s tem ravnati. Če bomo možje in žene delali po Božjih besedah, bo naše življenje, naši odnosi postali kvalitetnejši in našim “molitvam ne bo nič v napoto”.

    KAJ ŽELI BOG?
    :::::::::::::::::::::::::::

    Prizadevajmo si najprej za lastno spreobrnjenje. Za ostalo bo poskrbel Bog sam. Iskreno se pokesajmo pred Bogom v molitvi, prosimo ga odpuščanja za ves napuh, obsojanje, kritiziranje, očitanje, za vse zlo, ki smo ga storili, izgovorili, mislili, zlasti v odnosu do zakonca (ko bo možnost za spoved, mu bomo vse to priznali še tam). Prosimo odpuščanja tudi zakonca. Če bomo storili tako ne le v odnosu do zakonca, ampak tudi do drugih, bo nam in drugim to zdravilo. Če nekoga ne moremo prositi odpuščanja “v živo”, zaradi različnih razlogov, ga lahko v molitvi. Storili bomo, kar je “dragoceno v Božjih očeh”.

    https://si.aleteia.org/2020/04/26/ko-eden-od-zakoncev-ne-veruje/
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    KRATEK POVZETEK NAVEDENEGA:

    1. BOŽJA BESEDA REČE, DA ŽENA MORA BITI PODREJENA SVOJEMU MOŽU

    2. ŽENA NAJ NE OBSOJA MOŽA, NAJ SE NE IMA ZA BOLJŠO OD NJEGA, NE SME SE PRETIRANO JEZITI NAD NJEGOVOMI SLABOSTMI, NAJ MU NE PAMETUJE , NAJ GA NE OBTOŽUJE, NAJ GA NE KRITIZIRA (tudi pred drugimi), ŽENA NAJ MOŽA NE PODCENJUJE .

    TAKŠNO OBNAŠANJE ŽENE NASPROTUJE BESEDAM BOGA, ZATO TUDI MOLITVE TAKE ŽENE NE BODO OBRODILE SADOV, TAKO OBNAŠANJE OVIRA NJIHOVO MOLITEV ZA USLIŠANJE.

    3, SPREMINJA LJUDI SAMO BOG. ŽENA NAJ SE NE UKVARJA S SPREMINJANJEM MOŽA IN DRUGIH LJUDI, AMPAK NAJ ZAČNE PRI SEBI IN PROSI BOGA ZA ODPUŠČANJE SVOJIH GREHOV IN PROSI ZA SPREMEMBO NA BOLJŠE, DA BO PO BOŽJI BESEDI PRAVA ŽENA, NAJ RAVNA TAKO KOT ZAHTEVA BOG.

    4. BOG PA NAROČA MOŽEM, DA NAJ Z RAZUMEVANJEM ŽIVIJO S SVOJIMI ŽENAMI, V ČASTI JIH NAJ IMAJO KOT NEŽNEJŠA BITJA (1 Pt 3,5-7).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja