Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.998 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Hvala says:
    20. maja, 2021 at 17:43

    .
    ČE BOG NI NA PRVEM MESTU……….ZAPADEMO V MALIKOVANJE, MALIKOVANJE PA JE NAJVEČJI GREH
    ;:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    NAJIMENITNEJŠI MALIK: ZLATO TELE ……..

    PUŠČAVA IN PRIMARNE SKRBI: HRANA, OBLEKA, PIJAČA
    REŠITEV IZ NEGOTOVOSTI: RELIGIJA “NAREDI SI SAM”

    Želje, ki dajejo navidezno svobodo, a v resnici zasužnjujejo

    V moči lastne nezadostnosti se odpremo očetovstvu Boga

    Preko svojih šibkosti se moremo odpreti Božjemu zveličanju

    http://arhiv.mirenski-grad.si/ce-bog-ni-na-prvem-mestu

    Odgovori
  2. Miro says:
    20. maja, 2021 at 17:29

    PRIČEVANJE – ŠTIRILETNI FANTEK JE IMEL ŠEST TUMORJEV NA MOŽGANIH, PO BLAGOSLOVU Z NAJSVETEJŠIM PA SE JE ZGODILO … (Blagovest)

    Sabina ni več vedela, na koga se obrniti. Njen sin Federico je bil že obsojen na smrt s šestimi rakavimi tumorji na možganih. Kemoterapija ni pomagala, samo trije od šestih tumorjev so bili odstranljivi s kirurškim posegom …

    Jasno je bilo torej, da je upanja zelo malo, saj problema niso mogli rešiti niti najboljši zdravniki z Inštituta za onkologijo v Milanu. Deček je imel komaj štiri leta, trpel je in počasi usihal, a je kljub temu mamo tolažil. Njegova mati Sabina pa je bila tedaj daleč od Cerkve in Boga. Imela pa je prijateljico Lauro, ki je bila članica molitvene skupine v Milanu. Začela je z molitveno verigo – devetdnevnico za malega Federica. Devet članov molitvene skupine so v teh devetih dneh ves čas častili Najsvetejše in postavljali Federica v Jezusovo prisotnost ter molili za ozdravljenje.

    Sprva ni kazalo, da bi prišlo do izboljšanja. Ob koncu devetdnevnice je bolezen celo napredovala. Laura pa ni izgubila upanja. V tistih dneh je bil v Milanu na obisku duhovnik Antonello, ki je bil sicer misijonar v Braziliji. V cerkvi sv. Antona je organiziral mašo za ozdravljenje. Laura je k udeležbi pri maši povabila tudi Sabino, ki pa se ji je upiralo, da bi bila navzoča pri maši. Vendar je nato pristala, čeprav ni imela nobenega upanja več. A ni imela več kaj izgubiti.

    Duhovnika, ki sta sodelovala pri maši, sta ji bila simpatična. V tem času ji je Federico sedel v naročju in spal. Na koncu svete maše pa je Antonello izpostavil monštranco z Najsvetejšim in jo nesel po cerkvi. Federico ga je začel spremljati s pogledom. Antonello ni hitel, blagoslavljal je cerkev, prosil Jezusa, da se dotakne vsakega srca in telesa, ki je bilo prisotno, tako kot je pred dva tisoč leti to počel med množicami. Ko se je približal Sabini, je opazil malega shujšanega dečka brez las v njenem naročju. Približal se je in mu dal blagoslov z Najsvetejšim ter na Federika položil roko … (povzeto po: Blagovest)

    Več o tem na:
    https://blagovest.si/zanimivosti/pricevanje-stiriletni-fantek-je-imel-sest-tumorjev-na-mozganih-po-blagoslovu-z-najsvetejsim-pa-se-je-zgodilo/

    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

    Odgovori
  3. Hvala says:
    20. maja, 2021 at 17:27

    KDOR SE NE PODA NA POT, NE BO NAŠEL BOGA!

    KAJ POMENI PODATI SE NA POT?

    PODATI SE NA POT POMENI TVEGATI

    KRISTJAN, KI JE “MIREN-BREZSKRBEN”, NE BO NIKOLI SPOZNAL OČETOVEGA OBLIČJA

    DVE OSEBNI IZKAZNICI
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Da bi srečali Boga, je potrebno tvegati in se podati na pot. Kristjan, ki je ‘miren, brezskrben’, ne bo nikoli spoznal Očetovega obličja. Prav tako ne bo spoznal lastne identitete, če bo ostajal v udobnem naslonjaču in prelistaval knjige. Na svetu namreč ni nobenega kataloga, v katerem bi lahko našli podobo Boga. Enako si kristjan ne more sam naslikati Boga, če izhaja iz lagodne poslušnosti pravilom, ki pa z Bogom v resnici nimajo ničesar opraviti.

    Odlomek iz Prve Mojzesove knjige opisuje stvarjenje človeka ‘po Božji podobi’. Pred kristjanom, ki želi spoznati svojo identiteto, se odpira prava in mnoge napačne poti. Božje podobe na primer zagotovo ne more najti na računalniku ali v enciklopediji. Da bi jo našel, da bi spoznal Božje obličje in s tem istočasno našel tudi lastno identiteto, obstaja le en način. Ta je: podati se na pot.

    Kdor se ne poda na pot, ne bo spoznal podobe Boga, nikoli ne bo našel Božjega obličja. Kristjani, ki sedijo, ‘mirni’ kristjani ne bodo spoznali Božjega obličja: ne poznajo ga. Pravijo: ‘Bog je takšen …’ Vendar ga ne poznajo. Tisti, ki so mirni. Da bi hodili, je nujen tisti nemir, ki ga je Bog sam položil v naša srca in ki nas vodi naprej, da ga iščemo.

    Podati se na pot pomeni tvegati
    Podati se na pot seveda pomeni dopustiti, da nas Bog ali življenje preizkušata, pomeni tvegati. Tako se je zgodilo tudi velikanom, kot so bili preroki Elija, Jeremija ali Job. Ti so kljubovali mnogim nevarnostim in občutili izgubo poguma zaradi naporov ali nezaupanja.

    KARIKATURA BOGA

    Bodimo pozorni na še en način, kako kristjani ostajajo nepremični in s tem ponarejajo iskanje Boga. Najdemo ga v današnjem evangeljskem odlomku. V njem pismouki in farizeji Jezusa grajajo, ker so njegovi učenci jedli, ne da bi si pred tem obredno umili roke. V evangeliju Jezus sreča ljudi, ki jih je strah podati se na pot in ki se prilagodijo glede na neko karikaturo Boga. Ta je lažna osebna izkaznica. Ti ne-nemirni utišajo nemir srca, Boga naslikajo z zapovedmi. Toda nanj so v resnici pozabili. Jezus jim odvrne, da so opustili Božjo zapoved in se držijo človeškega izročila. Tako pa se oddaljijo od Boga. Ne hodijo naproti Bogu. Ko se počutijo negotove, si izmislijo novo zapoved. Kdor se obnaša na ta način, hodi po ‘poti’ v narekovajih, po poti, ki ne vodi naprej, po ‘mirni’ poti.

    DVE OSEBNI IZKAZNICI

    Današnje bogoslužje nam torej predstavlja dve osebni izkaznici. Tisto, ki jo imamo vsi, saj nas je Gospod tako ustvaril; tisto, ki nam pravi: ‘Pojdi na pot in boš spoznal svojo identiteto, kajti si podoba Boga, ustvarjen si po Božji podobnosti. Pojdi na pot in išči Boga.’ In drugo: ‘Ne hodi, bodi miren. Izpolnjuj vse te zapovedi. To je Bog. To je Božje obličje.’

    Da bi nam Gospod vsem dal milost poguma, da bi se vedno podajali na pot, da bi iskali Gospodovo obličje, tisto obličje, ki ga bomo nekega dni videli, a ga moramo tukaj, na zemlji, iskati!« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 10.2.2014)

    http://arhiv.mirenski-grad.si/en/node/2768

    Odgovori
  4. Hvala says:
    20. maja, 2021 at 17:12

    ZAUPATI V BOŽJE OBLJUBE

    ALI BOMO LAHKO ZAUPALI BOGU, KO SE NJEGOVA VOLJA POKAŽE KOT TEŽKA, ČE NE CELO NEDOUMLJIVA

    ABRAHAM ZAUPA OBLJUBI

    V Abrahamovem življenju nenadoma odjekne glas. Glas, ki ga vabi, naj se poda na pot, ki se zdi nesmiselna: glas, ki ga bodri, naj se izruva iz svoje domovine, iz korenin svoje družine, ter se odpravi proti novi in drugačni prihodnosti. In vse to na osnovi obljube, kateri je treba samo zaupati. Zaupati v neko obljubo pa ni lahko, potreben je pogum. In Abraham je zaupal.

    Sveto pismo molči o preteklosti prvega očaka. Glede na ‘logiko stvari’ lahko predvidevamo, da je Abraham častil druga božanstva, da je morda bil moder mož, morda je bil navajen opazovati nebo in zvezde. Gospod mu namreč obljubi, da bo njegovo potomstvo tako številčno, kakor so zvezde na nebu.

    Abraham se odpravi. Posluša glas Boga in se zanese na njegovo besedo. In s tem njegovim odhodom se rodi nov način razumevanja odnosa z Bogom; in to je razlog, zakaj je v velikih duhovnih tradicijah, judovski, krščanski in islamski, Abraham navzoč kot popoln Božji človek, sposoben podrediti se Bogu tudi takrat, ko se njegova volja pokaže kot težka, če ne celo nedoumljiva.

    Odgovori
  5. Hvala says:
    20. maja, 2021 at 12:49

    PONIŽNOST MALEGA JE TISTA, KI HODI V NAVZOČNOSTI GOSPODA, NE OBREKUJE DRUGIH, GLEDA LE NA SLUŽENJE, POČUTI SE NAJMANJŠEGA . V TEM JE RES MOČ.

    Resnična ponižnost, ne ponižnost, ki je nekoliko teatralna.
    Živeti ponižnost, krščansko ponižnost, pomeni imeti ta strah Gospodov, ki – ponavljam – ni strah, ampak je: ‘Ti si Bog, jaz sem človek in grem naprej, z majhnimi stvarmi življenja, toda hodim v Tvoji navzočnosti in si prizadevam biti brez graje.’ Ponižnost je vrlina malih, resnična ponižnost, ne ponižnost, ki je nekoliko teatralna – ne, ta ne. Ta je ponižnost nekoga, ki pravi: ‘Sem ponižen in na to sem ponosen.’ To ni resnična ponižnost. Ponižnost malega je tista, ki hodi v navzočnosti Gospoda, ne obrekuje drugih, gleda le na služenje, počuti se najmanjšega. V tem je moč.

    http://arhiv.mirenski-grad.si/poniznost-malih

    Odgovori
  6. Hvala says:
    20. maja, 2021 at 12:44

    TEMELJ IN KORENINA KREPOSTI JE PONIŽNOST

    Višjo stavbo ko hočemo zgraditi, globlje temelje moramo postaviti. Kolikor više mora rasti drevo, toliko globlje morajo biti korenine. Temelj in korenina kreposti je ponižnost. (Tomaš Špidlik)

    Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam (Mt 11,29)

    RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 1, str. 32-33.

    Odgovori
  7. Miro says:
    20. maja, 2021 at 11:34

    KAJ ZVEMO O PONIŽNOSTI V NOVI ZAVEZI? – BOG DAJE MILOST PONIŽNIM. ON GLEDA NA TISTEGA, KI JE PONIŽEN. BOŽJA VOLJA JE, DA PONIŽNO HODIMO S SVOJIM BOGOM. ON PREBIVA PRI PONIŽNEM V DUHU IN POŽIVLJA DUHA PONIŽNIM!

    Predvsem je bil Jezus sam najlepši zgled ponižnosti. Sv. Tomaž Akvinski je zapisal: »Če iščeš zgled ponižnosti, glej Križanega: Bog je hotel biti sojen pod Poncijem Pilatom in umreti.«

    Jezus je tudi v svojem učenju zelo naglašal krepost ponižnosti. V priliki o farizeju in cestninarju se je farizej s svojimi deli hvalil in se poviševal nad cestninarja, cestninar pa je ponižno z besedami in dejanji priznal svojo grešnost: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« (Lk 18,13). Tako se je približal Bogu, farizej pa se je od njega oddaljil. Jezus je dostavil nauk: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 18,14).

    Jezusu se je zelo približal stotnik, ki se je nanj obrnil s ponižnim srcem, polnim zaupne vere: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen« (Mt 8,8).

    Kanaanska žena je Jezusa prosila za svojo hčer. Njena ponižna vera je šla tako daleč, da se je primerjala s psički, ki »jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev« (Mt 15,27). Jezus je nagradil njeno ponižno vero z ozdravitvijo njene hčere.

    Jezus nas vabi, naj se učimo od njega, ker je »krotak in v srcu ponižen« (Mt 11,29). Ponižnost je posnemanje Božjega Sina, njegovega izničenja v jaslih in na lesu križa. Zvezda vodnica mu je pri tem bila ljubezen do Očeta in ljudi. Po njegovem zgledu dobiva ponižnost svojo vrednost iz ljubezni. Biti mora njen izraz.

    Sv. Pavel je v govoru efeškim starešinam dejal: »Z vso ponižnostjo sem služil Gospodu, v solzah in preizkušnjah, ko so me Judje zalezovali« (Apd 20,19). Korinčanom je pisal: »Meni pa je prav malo mar, če meni sodite vi ali kakšno človeško sodišče. Seveda pa tudi jaz ne sodim sebi. Ne zavedam se sicer nobene krivde. Vendar zato še nisem opravičen. Sodi mi namreč Gospod« (l Kor 4,3s).

    Apostol nas spodbuja, naj živimo »v vsej ponižnosti« (Ef 4,2). »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe« (Flp 2,3). Po sv. Pavlu ponižnost spada h kristjanovi obleki. Zato nam naroča, naj si oblečemo ponižnost in krotkost (prim. Kol 3,12).

    Ponižnost naglaša tudi apostol Peter: »V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (1 Pt 5,5).

    Iz navedenih svetopisemskih mest Stare in Nove zaveze vidimo, kako je ponižnost potrebna za človekov duhovni napredek. Bog daje milost ponižnim. On gleda na tistega, ki je ponižen. Božja volja je, da ponižno hodimo s svojim Bogom. On prebiva pri ponižnem v duhu in poživlja duha ponižnim. S ponižnostjo si pridobimo strah Gospodov in različne druge dobrine: priljubljenost pri ljudeh, čast, življenje, bogastvo. Ponižnost je kakor kristjanova obleka.

    Jezus in sv. Pavel sta nam vzor ponižnosti. Jezus kaže na svoje srce, svojo notranjost, saj je »v srcu ponižen«. Apostol Pavel naglaša, naj imamo v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Sv. Peter pa je spoznal, kako je ponižnost potrebna za urejene medsebojne odnose, zato si moramo vsi obleči to temeljno krepost.

    Povzeto po: Živite v ljubezni, pater Anton Nadrah

    Molimo:

    JEZUS, KROTKI IN IZ SRCA PONIŽNI, UPODOBI NAŠE SRCE PO SVOJEM SRCU!

    Dihaj v meni, Sveti Duh,
    da bom mislil sveto.
    Vodi me, Sveti Duh,
    da bom delal sveto.
    Vabi me, Sveti Duh,
    da bom ljubil sveto.
    Daj mi moči, Sveti Duh,
    da bom varoval sveto.
    Varuj me,Sveti Duh,
    da svetega ne izgubim.
    Amen. (sv. Avguštin)

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

    Odgovori
  8. Miro says:
    20. maja, 2021 at 8:12

    PRIPRAVLJENOST – RABINOVE BESEDE O SPOKORITVI

    Rabin iz prvih stoletij je imel navado, da je govoril svojim učencem: »Spokorite se en dan pred svojo smrtjo.« »Toda kako,« so ga spraševali. »Kako naj nekdo ve, kdaj bo umrl? Lahko umremo kadarkoli, lahko jutri, naslednji teden ali prihodnje leto.« A rabin je ponovil: »En dan pred smrtjo.«

    »Pazite in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas!«. (Mr 13,33
    »Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!«. (Mt 25,13)

    Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

    Ne odlašajmo in že danes molimo za spreobrnjenje v srcu (zase in za bližnje) tako kot je Usmiljeni Jezus priporočil sv. Favstini Kowalski.

    O KRI IN VODA, KI STA IZ SRCA JEZUSOVEGA PRITEKLI KOT VIR USMILJENJA ZA NAS, V VAJU ZAUPAM.

    Ta molitev, če jo molimo z vero in zapanjem v Gospoda, nad dušo prikliče Božje usmiljenje.

    Božje usmiljenje, ki nas varuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori
  9. Hvala says:
    20. maja, 2021 at 6:50

    KDOVODI TVOJE ŽIVLJENJE ?

    Jezus utemeljuje, da je v hoji za njim najpomembnejše izročiti vse njemu v roke. Izročiti se njemu, odpovedati se vsemu, je zanj temeljna priprava, je tako temeljno, kakor imeti dovolj materiala za gradnjo stolpa oz. dovolj vojakov za spopad s sovražnikom. Odpovedati se čemu? Predvsem gotovosti, svojim predstavam. Vstopiti v svet puščave, svet nepredvidljivega božjega delovanja. V puščavi, v samoti, med zvermi in angeli ne vodi igre človek sam ampak Bog. Izročiti se, odpovedati se gotovosti, svojim predstavam in lastni moči, to nas usposablja za pot spreobrnjenja, za pot v božje kraljestvo.

    pravzaprav je to cilj postnega časa:
    molitev, ki pomeni izročati Bogu v roke svoje življenje,
    miloščina, ki me spominja, da je vsakdo moj brat ali sestra, za katerega sem odgovoren,
    post oz. odpovedi, ki mi kličeta v zavest lastno grešnost, ki je ne morem premagati sam, ampak z odpovedjo in božjo milostjo.

    Spreobrnite se in vérujte evangeliju! pravzaprav pomeni izročiti življenje v božje roke, pustiti se mu voditi, priznati mu popolno oblast v našem življenju, izraziti mu željo in pripravljenost, da mu sledimo. Pa ne le izraziti željo in pripravljenost, ampak se mu dejansko prepustiti, da vodi naše življenje, kamor on hoče.

    http://arhiv.mirenski-grad.si/p01-kdo-vodi-tvoje-zivljenje

    Odgovori
  10. Miro says:
    20. maja, 2021 at 6:18

    ČIM BOLJ NAPREDUJEMO V BOGU, TEM VEČJE SKRIVNOSTI ODKRIVAMO; KO PA SMO ZDRUŽENI Z BOGOM DO VRHA, TEDAJ NE OSTANE NAŠIM OČEM NOBENA STVAR PRIKRITA (sv. pater Leopold Mandić)

    – Kdor položi dober temelj, bo mogel zgraditi dobro in trdno stavbo. Z lepim življenjem polagamo trdne temelje

    – Če je duša navezana na greh in pride k meni, jo moram odvezati. Moram ji pomagati, da se odveže. Moram jo osvoboditi; ji dati luč in mir.

    – Materinstvo svete Device se ne ustavi samo pri Jezusu. Po bistvu človeške narave Marija res nima drugega otroka kot Jezusa, toda po duhu je mati vseh verujočih.

    – Za vsakega kristjana velja, da mora uresničevati v svojem življenju Kristusovo velikonočno skrivnost. Umreti mora grehu in živeti Kristusu, sleči mora starega človeka in obleči novega.

    – Čim bolj napredujemo v Bogu, tem večje skrivnosti odkrivamo; ko pa smo združeni z Bogom do vrha, tedaj ne ostane našim očem nobena stvar prikrita.

    (sv. pater Leopold Mandić, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Hvala Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja