Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   4. junija, 2021 at 23:47

   ČE JE ČLOVEK PONIŽEN PRED BOGOM, BO SPOZNAL TUDI IZ NASLEDNJEGA :
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   PONIŽAJTE SE POD MOČNO BOŽJO ROKO , DA VAS OB SVOJEM ČASU POVIŠA.
   VSO SVOJO SKRB VRZITE NANJ, SAJ ON SKRBI ZA VAS. (1 Pt 5,6-7).

   Ko nam hudobec skuša podtakniti težavo, izkoristimo ugodnost in jo prevalimo na Boga. Beseda “vreči” pravzaprav pomeni zalučati ali metati. Bog je zmožen težave ujeti. On ve, kaj storiti z njimi.

   Ta odlomek nam da vedeti, da PONIŽATI SE POMENI NE SKRBETI.
   ——————————————————————————————————————————————————-
   OSEBA, KI SKRBI, ŠE VEDNO MISLI, DA LAHKO NEKAKO SAMA REŠI TEŽAVO.
   ——————————————————————————————————————————————————–
   KO SMO ZASKRBLJENI, NAŠ UM DIRJA NAOKOLI IN SKUŠA NAJTI REŠITEV ZA SITUACIJO. PONOSEN ČLOVEK JE POLN SAMEGA SEBE, MEDTEM KO JE PONIŽEN ČLOVEK POLN BOGA.

   PONOSEN ČLOVEK SKRBI, PONIŽEN PA ČAKA.
   ———————————————————————————————————————————————————
   BOG JE EDINI, KI NAS LAHKO REŠI IN ON ŽELI, DA SE TEGA ZAVEDAMO, ZATO, DA BO V VSAKI SITUACIJI NAŠ PRVI ODZIV TA, DA SE OPREMO NANJ IN VSTOPIMO V NJEGOV POČITEK ( Bitka v Umu-Joyce Meyer).
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::.

   Resje, čista resnica. Človek poln samega sebe, še vedno skrbi in išče rezultate po svoje. JE BOLJ PAMETEN KOT BOG. Sama dolgo časa nisem tega spoznala. Je pa zelo težak boj, trd, vendar, če se bojujemo z Jezusom, je zmaga naša. Jezus je rekel, da je najhujša bitka v umu.
   Ko misli, ki so nam ponujene od hudobca niso v skladu z Božjo besedo, moramo hudiča utišati tako, da izgovarjamo Božjo Besedo.
   Satan ne miruje. Ve, da človek zelo hitro podleže skrbem, zato človeku podtika skrbi vsak dan. In tisti, ki nasedejo hudobcu, ne morejo priti v Božji počitek, življenje v izobilju tudi na tem področju. Če smo Gospodu izročili skrbi, tako kot je naročil, On skrbi za naše življenje in razplet situacij vsak dan.

   Vsak dan je potrebno izkoristiti v polni meri. Tako uči Jezus. Ne zapravljajmo današnjega dne zato, da bi skrbeli za jutri.

   Ker sami nismo zmožni ničesar brez Gospodove milosti, Ga prosimo, da podeli milost, da ne bomo skrbeli, ker On skrbi za nas, ker On ve rešitve. Ob določenem času bo podelil milost, da bomo ponižni pred njim, da lahko prejmemo počitek , On je naš Gospodar.

   Bog deli milost za vsak dan posebej. JUTRIŠNJA MILOST NE BO PRIŠLA PRED JUTRIŠNJIM DNEM- zato ne smemo zapraviti današnjega dne.

   Zapomnimo si: SKRB JE SATANOV NAPAD NA UM. PROSIMO GOSPODA ZA POMOČ.

   Odgovori
   • Hvala says:

     4. junija, 2021 at 23:56

     Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem- Flp 4, 6

     Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.«Mt 6,34

     Odgovori
2. Miro says:

   4. junija, 2021 at 16:52

   JEZUS, KRIŽANI MESIJA, NAM RAZODEVA USMILJENEGA BOGA IN NAS VABI K SPREOBRNJENJU TER NOVEMU ŽIVLJENJU!

   Iz svetega evangelija po Marku (Mr 12,35-37)

   Ko je Jezus učil v templju, je spregovoril in rekel: »Kako pismouki govorijo, da je Mesija Davidov sin? Sam David je rekel v Svetem Duhu: Gospod je rekel mojemu Gospodu: ›Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.‹ David sam ga torej imenuje Gospod, kako je potem njegov sin?« In velika množica ga je rada poslušala.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+12%2C35-37&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Jezus se pogovarja o tem, da Mesija ni le Davidov sin, kot je bilo splošno sprejeto. Sogovornike vabi, naj ga sprejmejo kot Božjega Sina. Sprejel bom Jezusa kot križanega Mesija, ki razodeva usmiljenega Boga in me vabi k spreobrnjenju ter novemu življenju. Gospod, razkrij mi resnico o sebi, da ne bom iskal le malo tolažbe, ampak ti povsem odprl življenje kot učlovečenemu Božjemu Sinu. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     4. junija, 2021 at 16:54

     RAZLAGA BOŽJE BESEDE:

     https://portal.pridi.com/2021/06/01/petek-4-junij-david/

     Odgovori
3. Miro says:

   4. junija, 2021 at 13:07

   MEJA – SREDI NAS SAMIH, SREDI NAŠEGA SRCA POTEKA LOČNICA MED DOBRIM IN SLABIM!

   Na nekem otoku je življenje potekalo lepo in mirno, tako da so ljudje tam radi živeli. Toda naenkrat se je vse spremenilo in otok je postal kraj težav, zmede, strahu in nemirov. Pošteni ljudje so bili zelo zaskrbljeni. Jezili so se nad majhno skupino, ki je povzročala težave. Sklenili so, da morajo nekaj ukreniti.

   »Postati moramo bolj strogi s tistimi, ki povzročajo težave in nas pehajo v nesrečo,« so govorili. »Nočemo jih uničiti. Le omejili jih bomo. Zbrali jih bomo na posebnem delu otoka in jih ogradili z visoko ograjo, da nam ne bodo mogli krasti ali povzročati zla. To bodo lahko počeli le drug drugemu.«

   Izbrali so najbolj reven in senčen del otoka. In ločevanje se je začelo. Zamisel o ločevanju je bila zelo preprosta. Vsi so vedeli, kdo povzroča težave: razgrajači, prekupčevalci mamil, pijanci, nečistniki in nezvesti možje, tisti, ki so delali splave, sleparji in tatovi. Toda dejansko jih ni bilo lahko odkriti.

   Ljudje so se upirali. Niso hoteli, da bi jih imeli za slabe. Vedeli so, kaj jih čaka, da bodo osamljeni in ločeni kot gobavci. Razbili bi družine, otroci bi bili sirote in ločili bi prijatelje. Toda »očiščevanje« se je nadaljevalo. Na eni strani pregrade so bili slabi, na drugi dobri ljudje: pošteni, spoštovani, verni, skratka ljudje, ki so se držali zapovedi in predpisov.

   Na otoku pa je živel tudi svet mož, Anton po imenu. Vsi so ga spoštovali in občudovali. Zato se je poštenim ljudem zdelo naravno, da bo Anton ostal na njihovi strani pregrade. A jih je strašno presenetil, ko si je izbral bivališče med slabšimi ljudmi.

   »Anton, to ni prav,« so protestirali dobri. »Zakaj ti edini od poštenih nočeš biti z nami?«

   »A vi res tako mislite?« je odgovoril Anton. »Menite, da ste nedolžni, miroljubni in pošteni in da so vsi drugi utelešene hudobe? Dobro, lahko varate sami sebe, a ste samo navidez nedolžni. Kdo lahko razsodi, kateri človek je dober in kateri slab? Kdo od nas lahko reče, da v nas ni nobene hudobije in da nismo nikoli naredili nobenega slabega dejanja? Prav tiste stvari, ki jih obsojate pri drugih, imate tudi sami. Ko ste svoje brate in sestre zavrnili in jim odrekli možnost rešenja, ste zagrešili veliko napako. Jaz pa sem na tej strani pregrade tudi zato, ker sem sam grešnik in sem storil kaj slabega.« S temi prepričljivimi besedami jih je odvrnil od njihovih načrtov in so pregrado podrli.

   Sredi nas samih, sredi našega srca poteka ločnica med dobrim in slabim. V svojem srcu slabo in hudo porinimo v samoten kot in tam ga omejimo. To je teže kot pa odriniti slabe ljudi v poseben prostor. In smo prepričani, da ne bi kdo tudi nas lahko pahnil tja?

   Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   4. junija, 2021 at 9:46

   VSAKDANJOST NAJ BO ZA KRISTJANA PROSTOR VERE, ŠOLA PREUDARNOSTI, VAJA V POTRPEŽLJIVOSTI, ZDRAVILNO RAZKRINKANJE VELIKIH BESED IN NEPRISTNIH IDEALOV, TIHA PRILOŽNOST ZA DEJAVNO LJUBEZEN IN ZVESTOBO … (Karl Rahner)

   – Ne smemo se omejiti na redke, pretresljive ure vzvišenega razpoloženja, ko iz nas molitev kakor sama po sebi kipi. Doumeti moramo, da nam je vsakdanja molitev potrebna, saj pripravlja izredno molitev, toda tudi izvira iz nje.

   – Ko imamo pred očmi le Boga, njegovo ljubezen, njegovo voljo, ko je vse samoljubje v nas dogorelo, šele potem smo popolni božji otroci, šele potem je naša prosilna molitev božječloveška, šele potem lahko govorimo s Sinom: Vem, da me vselej uslišiš.

   – Vsakdanjost naj bo za kristjana prostor vere, šola preudarnosti, vaja v potrpežljivosti, zdravilno razkrinkanje velikih besed in nepristnih idealov, tiha priložnost za dejavno ljubezen in zvestobo, obvarovanje resničnosti, ki je seme poslednje modrosti.

   – Smrt naše sebičnosti na križu vsakdanjih težav pripravlja vstajenje ljubezni. Naš dan je prežet z ljubeznijo, s hrepenenjem, z zvestobo, z vero, s pripravljenostjo in vdanostjo v božjo voljo; vsakdanjost sama je postala molitev brez besede!

   – Človek, spoznaj vendar veličino svoje molitve! Če priznavaš, da si postal deležen božje narave, priznavaš vendar tudi, da tvoja molitev ni le človeško opravilo, temveč delo Svetega Duha v tebi.

   (Karl Rahner, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Hvala says:

   3. junija, 2021 at 21:10

   VOJNE SE ZAČNEJO NAJPREJ V DRUŽINI!

   Koliko vojn in sovraštva v družinah se začne zaradi dediščine. Treba je moliti, da bi bil mir. Če vem, da me nekdo nima rad, da me sovraži, moram moliti predvsem zanj. Molitev je mogočna, molitev premaga zlo, molitev prinaša mir.

   ODPUSTITI- TO JE POT SVETOSTI

   Odpustiti. V svojem srcu. To je pot svetosti in to oddalji od vojn. Če bi se vsi moški in ženske sveta naučili odpustiti, vojn ne bi bilo. Vojna se začne tukaj: v zagrenjenosti, zameri, želji po maščevanju. To je tisto, kar uniči družine, prijateljstva, cele četrti. Kaj narediti, kadar začutimo te stvari, nam ponovno pove Jezus: ‘Ljubite svoje sovražnike.’ In če nekoga ne moreš ljubiti, moli, da bi ga lahko ljubil.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/molite-za-tiste-ki-vas-sovrazijo

   Odgovori
6. Miro says:

   3. junija, 2021 at 16:37

   DAN, KO SE SPOMINJAMO ZADNJE VEČERJE IN POSTAVITVE EVHARISTIJE – PRAZNIK SVETEGA REŠNJEGA TELESA IN KRVI – TELOVO (Aleteia)

   Evharistična skrivnost – trajna in fizična navzočnost Jezusa med nami pod podobo kruha – je tako velika skrivnost, da se je spominjamo na poseben praznik. Ker je veliki četrtek spomin zadnje večerje, se ta praznik obhaja na četrtek po nedelji Svete Trojice oz. drugi četrtek po binkoštih.

   Ta dan je torej namenjen počastitvi Jezusove fizične navzočnosti med nami pod podobo kruha in istočasno tudi zahvala za ta veliki dar, ki nam ga je dal. Pri nas je splošno znan kot telovo (okrajšava za Rešnje Telo), v tujini pa je znan predvsem kot praznik Corpus Christi, ki so tudi besede, ki jih v latinščini izreče duhovnik ob deljenju svetega obhajila (Kristusovo Telo).

   O evharistični skrivnosti več na:
   https://si.aleteia.org/2021/06/03/dan-ko-se-spominjamo-zadnje-vecerje-in-postavitve-evharistije/

   Molim te ponižno, skriti Bog nebes,
   ki v podobi kruha tajno bivaš res.
   Glej, srce ti svoje čisto izročim,
   saj pri misli nate v te se ves vtopim.

   Moti se na tebi tip, okus, oko,
   a kar v veri slišim, verujem trdno.
   Vse je res, karkoli Božji Sin uči,
   in resnice od njegove večje ni.

   Skrit si bil na križu kakor Bog samo,
   tu še kot človeka te ne zre oko;
   vendar Bog in človek tukaj si navzoč,
   prosim, kar je prosil ropar zdihujoč.

   (molitev sv. Tomaža Akvinskega)

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Hvala says:

   3. junija, 2021 at 15:37

   NIKOLI NOBENE BESEDE, KI BI LOČEVALA!

   Kristjani so torej poklicani biti kakor Jezus, ki je prišel k nam, da bi pomiril in spravil. »Če neka oseba v svojem življenju ne naredi nič drugega, kakor da spravlja in pomirja, se jo lahko kanonizira: TA OSEBA JE SVETA.

   Toda v tem moramo rasti, moramo se spreobrniti: nikoli nobene besede, ki bi ločevala, nikoli, nikoli nobene besede, ki bi vodila v vojno, v majhne vojne, nikoli govoric.« Tudi ene same besedice ne smemo reči proti nekomu drugemu ali o tem, kar je storil: »KLEPETANJE JE TERORIZEM, kajti tisti, ki klepeta, je kakor terorist, ki vrže bombo in odide. Tako uniči. Uniči z jezikom, ne ustvari miru.« Pri tem ni »terorist samomorilec«, saj nase dobro pazi.

   UGRIZNITI SE V JEZIK

   Papež Frančišek je nadalje spodbudil, da bi se ugriznili v jezik vsakič, ko nam pride na misel, da bi rekli nekaj, kar bi zasejalo razdor in ločitev, ali da bi nekoga obrekovali. »Zagotavljam vam, da če delate to vajo, da se ugriznete v jezik namesto da bi zasejali razdor, vam bo ranjeni jezik najprej zatekel, kajti hudič nam je pomagal pri tem, kar je njegovo delo, kar je njegov poklic: ločevati.«

   Sveti oče je homilijo zato sklenil z molitvijo: »Gospod, ti si dal svoje življenje, daj mi milost, da bi pomiril in spravil. Ti si prelil svojo kri, naj mi ne bo pomembno, ko mi jezik nekoliko zateče, če se ugriznem, preden druge obrekujem.« (Vrtnice JMS)

   Odgovori
8. Miro says:

   3. junija, 2021 at 15:21

   JEZUS JE ŽIVI KRUH, KI DAJE ŽIVLJENJE TEMU SVETU – NJEGOVO TELO JE RESNIČNA HRANA POD PODOBO KRUHA; NJEGOVA KRI JE RESNIČNA PIJAČA POD PODOBO VINA – V EVHARISTIJI SE IZRAŽA GOSPODOVA LJUBEZEN DO NAS – LJUBEZEN, KI JE TAKO VELIKA, DA NAS HRANI S SAMO SEBOJ; ZASTONJSKA LJUBEZEN, VEDNO NA RAZPOLAGO VSAKOMUR, KI JE LAČEN IN KI POTREBUJE OŽIVITEV SVOJIH MOČI!

   Iz svetega evangelija po Marku (Mr 14,12-16.22-26)

   Prvi dan nekvašenega kruha, ko so žrtvovali pashalno jagnje, so mu rekli njegovi učenci: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?« Tedaj je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v mesto in naproti vama bo prišel moški, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: ›Učitelj pravi: Kje je moj prostor, kjer bi jedel pashalno jagnje s svojimi učenci?‹ In pokazal vama bo v nadstropju veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno; tam nam pripravita.« Učenca sta odšla. Prišla sta v mesto in našla, kakor jima je povedal, in sta pripravila pashalno jagnje.

   Medtem ko so jedli, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge. Resnično, povem vam: Ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu.« In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+14%2C12-16.22-26&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Razlaga Božje besede:

   Ob fizični lakoti človek nosi v sebi tudi drugo lakoto. Lakoto, ki ne more biti potešena z običajno hrano. To je lakota po življenju, po ljubezni, po večnosti. Mana je v sebi vsebovala to razsežnost: bila je podoba hrane, ki poteši globoko lakoto, ki jo ima človek v sebi. Jezus nam daje to hrano, oziroma, On sam je živi kruh, ki daje življenje temu svetu (prim. Jn 6, 51). Njegovo Telo je resnična hrana pod podobo kruha; njegova Kri je resnična pijača pod podobo vina. Ni samo enostaven živež s katerim se hranijo naša telesa, kot je bila mana; Kristusovo Telo je kruh poslednjih časov, sposoben dati življenje, in večno življenje, kajti bistvo tega kruha je Ljubezen.

   V Evharistiji se izraža Gospodova ljubezen do nas. Ljubezen, ki je tako velika, da nas hrani s samo seboj; zastonjska ljubezen, vedno na razpolago vsakomur, ki je lačen in ki potrebuje oživitev svojih moči. Živeti izkušnjo vere pomeni pustiti se, da te hrani Gospod in svoj obstoj ne graditi z materialnimi dobrinami, temveč na resničnosti, ki ne premine: Božji darovi, njegova Beseda in njegovo Telo.

   Če pogledamo naokrog, se zavedamo, da je toliko ponudb hrane, ki ne prihaja od Gospoda in ki navidezno bolje nasiti. Nekateri se hranijo z denarjem, drugi z uspešnostjo in nečimrnostjo, spet drugi z močjo in nadutostjo. Toda hrana, ki nas resnično hrani in siti, je samo tista, ki nam jo daje Gospod. Hrana, ki nam jo ponuja Gospod, je drugačna od druge in morda se nam ne zdi tako okusna kot druge jedi, ki nam jih ponuja svet. Potem sanjamo o drugih jedeh, kakor so to delali Judje v puščavi, ki so tožili za mesom in čebulo, ki so jih jedli v Egiptu. Toda pozabljali so, da so te obroke jedli za mizo suženjstva. Judje v trenutkih skušnjave imeli bolan in selektiven spomin, zasužnjen in ne svoboden spomin.

   Vsak izmed nas se danes lahko vpraša: in jaz? Kje hočem jesti? Ob kateri mizi se hočem nahraniti? Ob Gospodovi mizi? Ali pa sanjam o okusnih jedeh, toda v suženjstvu? Vsak se tudi lahko vpraša: Kakšen spomin imam jaz? Takšnega, kjer me Gospod rešuje, ali takšnega o česnu in čebuli suženjstva? S katerim spominom sitim mojo dušo?

   Obhajanje maše je usmerjeno k obhajilu, da bi se torej združili s Kristusom. Evharistijo obhajamo, da bi se hranili s Kristusom, ki se nam daje tako po Besedi kot po oltarnem zakramentu, da bi postali podobni njemu. Sam Gospod tako pravi: ‘Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem’ (Jn 6,56). Jezusovo dejanje, ko je dal učencem svoje Telo in Kri med zadnjo večerjo, se nadaljuje tudi danes po službi duhovnika in diakona, posvečenih razdeljevalcev kruha življenja in keliha zveličanja bratom in sestram.

   To darovanje nam pomaga razumeti skrivnost sv. maše (evharistije), kjer se Gospod nam daje na razpolago, kot tisti, ki nam služi. Evharistija ni nič drugega, kot Jezus, ki se razdaja za vse nas.

   On postane naša hrana in naša pijača. To je skrivnost naše vere, ki jo kristjani iz generacije v generacijo prenašamo.

   Vsak od nas je sad Božje ljubezni. Odgovoriti na to ljubezen pomeni, da moje življenje postane prežeto s to isto ljubeznijo. Ljubezen brez služenja je prazna ljubezen.

   Ob evharistiji kristjani rastemo. Evharistija nam daje moč, da lahko vztrajamo na začeti poti, da je v nas vedno bolj vidno Božje otroštvo, ki smo ga prejeli pri sv. krstu.

   Jezusovo učenje pri zadnji večerji je prav v tem, da poveže ljubezen in služenje.

   Zavedati se namreč moramo, da služenje brez ljubezni lahko postane suženjstvo, nekaj kar je proti dostojanstvu človeka.

   Ko se udeležimo evharistije, ko prejmemo sv. obhajilo, se pravi, ko sprejmemo Božjo ljubezen, smo povabljeni da dopustimo, da nas ta ljubezen prevzame do te mere, da jo potem lahko delimo bratom in sestram.

   Evharistija je znamenje ljubezni, odraža Jezusovo podaritev in je zato obenem za vse nas vabilo, da vstopimo v logiko Jezusove ljubezni in služenja.

   Pot ljubezni in služenja ima svoj začetek prav v dvorani zadnje večerje. Vsebina in pomen zadnje večerje je zato nenehno vabilo, da dan za dnem živimo iz evharistije, tako doma, kot na delovnem mestu; v našem mestu, državi in povsod.

   Prosimo Gospoda, naj naša srca nocoj napolni s svojo ljubeznijo in jih preoblikuje, da ne bomo iskali trdnosti v materialnih dobrinah, užitkih tega sveta in v iskanju sebe, ampak bomo prežeti z Božjo ljubeznijo, sposobni izstopiti iz sebe ter se podati na pot k bližnjemu in mu podariti ljubezen, podariti Boga.

   Samo na ta način bo ta naš svet postajal lepši, bolj Božji, s tem pa bo Bog in njegova večna ljubezen tudi bliže nam ljudem.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Hvaljen bodi Jezus v najsvetejšem oltarnem Zakramentu!

   Odgovori
   • Miro says:

     3. junija, 2021 at 15:23

     EVHARISTIČNO ČEŠČENJE – MED ADORACIJO OZIROMA ČEŠČENJEM NAJSVETEJŠEGA NAM JEZUS DAJE, DA LAHKO GLEDAMO NJEGA IN HKRATI PUSTIMO, DA TUDI ON GLEDA NAS, TAKŠNE, KAKRŠNE SMO. DAJE NAM, DA SE POTOPIMO V NJEGOVO LJUBEZEN!

     Molimo lahko dejansko kjerkoli in kadarkoli si vzamemo čas, prav posebna pa je molitev, kadar smo pred samim Jezusovim obličjem. Bog je seveda vedno navzoč, kjerkoli smo, pri adoraciji pa je prisoten na prav poseben način: v svojem telesu in krvi. Med adoracijo oziroma češčenjem Najsvetejšega nam Jezus daje, da lahko gledamo Njega in hkrati pustimo, da tudi On gleda nas, takšne, kakršne smo. Daje nam, da se potopimo v Njegovo ljubezen.

     Jezus v Najsvetejšem zakramentu

     Duhovnik med sveto mašo posveti kruh in vino, da v moči Svetega Duha postaneta Kristusovo telo in kri. Posvečena hostija tako ni več samo jed iz moke, temveč Jezus sam. Prav čas svete maše je čas tistega prvotnega češčenja Jezusa Kristusa, ki je skrivnostno navzoč v evharistiji in se nam do konca daruje v svoji ljubezni.

     Več o evharističnem češčenju na:
     https://www.nadskofija-ljubljana.si/molitveni-koticek/evharisticno-cescenje/

     Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

     Odgovori
9. Miro says:

   3. junija, 2021 at 8:51

   NA PRAZNIK SV. REŠNJEGA TELESA IN KRVI OBHAJAMO JEZUSOVO NAVZOČNOST V ZAKRAMENTU SV. REŠNJEGA TELESA IN KRVI – EVHARISTIJE, KI JE SREDIŠČE KRŠČANSKE VERE IN ZAKRAMENTALNEGA ŽIVLJENJA VERNIH!

   Izraz evharistija prihaja iz grškega glagola eucharistein, ki pomeni zahvaljevati se. Evharistija je primarni zakrament predvsem zato, ker je pri drugih zakramentih prisotno deleženje pri neki Kristusovi kreposti, pri evharistiji pa je vsebovan Kristus sam, učlovečena Beseda, glavni avtor zakramentov. Sama v sebi je evharistija najprej zakrament Božje ljubezni do ljudi, kot jo označuje tridentinski koncil. Nato je zakrament edinosti Cerkve, saj se z evharistijo izrazi in hkrati uresničuje edinost Božjega ljudstva. Z drugim vatikanskim koncilom bi lahko sintetizirali, da je Kristus pri zadnji večerji zaupal svoji Cerkvi “spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave” (B 47).

   Več o prazniku sv. Rešnjega telesa in krvi na:
   https://katoliska-cerkev.si/praznik-sv-resnjega-telesa-in-krvi

   Hvaljen bodi Jezus v najsvetejšem oltarnem Zakramentu!

   Odgovori
10. Miro says:

    3. junija, 2021 at 7:05

    BERITE IN VZTRAJNO PREMIŠLJUJTE GOSPODOVO BESEDO, DA BOSTE VEROVALI, KAR STE PREBRALI, UČILI, KAR STE V VERI DOJELI, ŽIVELI, KAR STE UČILI (papež Frančišek)

    – Prinašati evangelij s pričevanjem lastnega življenja spreminja svet.

    – Naloga mladih je odpirati vrata v novi svet upanja. Mladi bi morali predstavljati upanje za svet in to upanje posredovati tudi ljudem okoli sebe. Na ta način bi lahko premagovali ovire in postali priče Božjega usmiljenja.

    – Mladi pa lahko evangelij ljudem prepričljivo pričujejo le v povezanosti s Kristusom. Le z Njim smo lahko upanje za naše bližnje.

    – Berite in vztrajno premišljujte Gospodovo besedo, da boste verovali, kar ste prebrali, učili, kar ste v veri dojeli, živeli, kar ste učili. Pomnite tudi, da Božja beseda ni vaša last: je beseda Boga. Cerkev pa je varuhinja Božje besede.

    – Pomnimo, da sovraštvo, zavist in napuh umažejo življenje! Varovati torej pomeni, da bedimo nad svojimi čustvi, nad svojim srcem, kajti prav od tam izhajajo dobri in slabi nameni: taki, ki gradijo, in taki, ki rušijo. Ne smemo se bati dobrote in niti nežnosti!

    (papež Frančišek, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori