Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   8. junija, 2021 at 13:40

   Pater Anselm Grün – Ena od bolezni današnjega časa je, da smo družba gledalcev (povzetek zanimivih misli)

   Prvi osrednji Misijonski nagovor pripada patru Anselmu Grünu. » Samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim,« je v pogovoru za naš radio Ognjišče, ki smo ga posneli že januarja, povedal pater.

   Doživljam, da mnogi mladi v življenju rajši ostajajo gledalci, bojijo se življenje oblikovati, ga tvegati in vzrok za to, da nimajo poguma, da bi tvegali življenje, je pogosto v tem, da so do sebe preveč zahtevni, vse mora biti popolno, vse moram dobro znati, in potem si ne upajo začeti. Zame je ena od bolezni današnjega časa, da smo družba gledalcev, da ljudje vedno ostajajo gledalci. Zame je pomembno mesto v Svetem pismu v 3. poglavju Markovega evangelija, ko je Jezus ozdravil človeka s posušeno roko. To je zame podoba človeka, ki so noče opeči prstov, ki se vedno potegne nazaj in se prilagodi ter si ne upa živeti. Jezus pa mu reče: Stopi v sredo, soočiti se moraš z življenjem, in stegni roko, vzemi življenje v svoje roke! To je zelo pomembno, naše življenje ne bo uspelo, če se ga ne bomo sami lotili.

   Drugo je ljubezen. To ni le čustvo, ni le ljubezen do bližnjega, ljubezen je tudi moč, ki je v nas, božanska Moč. Evangelist Janez pravi: Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu. Na dnu naše duše je izvir ljubezni, iz tega izvira moramo delati in potem bo iz našega delovanja izhajal tudi blagoslov. Smisel. Če nimam smisla, tudi nimam energije. Terapevt Viktor Frankl pravi, da imamo danes veliko, od česar živimo, veliko stvari, in premalo, za kar živimo. In samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim.

   Upanje je zame ena najvažnejših krščanski kreposti, vera, upanje, ljubezen. Latinci pravijo: Dum spiro, spero, dokler diham, upam. Upanje bistveno spada k življenju, brez upanja ni nobene moči. Filozof Ernst Bloch pravi, da je človeško ravnanje dragoceno le takrat, ko ga zaznamuje upanje in ko posreduje upanje. Upanje je zame zelo pomembna krepost. Pravimo, da upanje umre zadnje, kar pa tudi pomeni, da če nimam upanja, je tukaj smrt. Upanje oživlja in kristjani imamo nalogo, da v tej družbi gojimo upanje. V Prvem Petrovem pismu beremo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.« Očitno so ljudje v prvem stoletju čutili, da imajo kristjani drugačno upanje, in to jih je očaralo. To bi bila tudi naša naloga v našem svetu in družbi, da zanetimo iskro upanja.

   Veselje je tudi čustvo, ki razširja srce. Veselja ne morem ukazati, vendar takrat, ko je življenje izpolnjeno, ko vidim smisel v svojem življenju, je moj odziv veselje.

   Dandanašnji, tako se zdi, je vedno več strahu in depresije, ki je posledica strahu pred življenjem samim. Kot da smo z odstranitvijo misli na smrt odstranili neločljivi del življenja …
   Strah pred življenjem ima dva vidika: na eni strani je strah, da življenja ne obvladam, da nisem dovolj dober, potem človek sploh ne začne, strah ga hromi, strah pokaže, da imamo pretirana merila, pretirane podobe, da mora biti človek vedno popoln, vedno dobro razpoložen, in hkrati čutim, da teh podob ne morem izpolniti. Drugi vidik pa je strah pred smrtjo, ki vodi v strah pred življenjem. Švicarski terapevt Jung je nekoč rekel, da ostane sredi življenja živ tisti, ki je pripravljen umreti. Lahko bi rekli: Če vsak dan mislim na smrt, me ni več strah. Živim v tem trenutku, vem, da je življenje omejeno, vendar živim v celoti v tem trenutku. Veliko ljudi pa odriva misel na smrt in potem jih je strah, da je življenja konec, da ni imelo nobenega smisla, da so bili samo koščki. Kristjani verujemo, da tudi življenje v koščkih s smrtjo postane celo, Bog ga naredi celega.

   Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga.

   »Ljubezen je najlepši dar, ki ga je Bog skril v naše srce.« Tako ste zapisali v knjižico »O čudežu Ljubezni«. O ljubezni se danes veliko govori, toda ko pogovor nanese na Ljubezen, ki se daruje, večinoma naletimo na odgovor, kot ga je slišal že apostol Pavel: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« (Apd 17, 32). Je darovanje za drugega res tako tuje današnjemu človeku? Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga. Sposobnost za odnose pa je eden bistvenih izzivov za človekovo zdravje. Ljudje hrepenijo po tem, da bi zaupali, da bili ljubljeni in da bi lahko sami ljubili, a tudi tedaj jih je pogosto strah: če imam nekoga rad in se mu približam, bo spoznal moje senčne strani, jaz pa bi bil rad na zunaj videti popoln in nosil popolno masko. Zato se bojim nekomu približati, saj bi ta potem lahko videl tudi moje šibkosti in napake. To je spet povezano s pretiranimi pričakovanji do ljubezni, da ljubezen samo osrečuje. K ljubezni spada tudi resnica, in samo ko sprejmem resnico in zaupam, da jo bo tudi drugi, ko me ni strah, da bo drugi spoznal resnico, šele tedaj lahko res ljubim, se približam drugemu in prenesem srečo ljubeče bližine.

   »Depresivni človek hrepeni po tem, da bi bilo v njegovi duši spet svetlo.« Tudi to je stavek iz ene vaših knjig. (Ti si moj angel, op.) Toda včasih se zdi, da ljudje zavračajo prav tisto edino luč, ki edina lahko prežene temo. Ali morda tudi zato, ker se jim ne znamo približati?

   Depresija pomeni, da se v duši stemni. Nekateri se želijo znebiti depresije z jemanjem zdravil. To je lahko v pomoč, prava pomoč pa je vera. Vera ne pomeni, da je Bog čarovnik, ki s čarovnijo odstrani mojo depresijo, temveč da se tedaj, ko svojo depresijo, svojo praznino in temo postavim pred Boga in si predstavljam, da Njegova luč in ljubezen lije vanjo, depresija lahko spremeni. To pa pomeni, da se srečam z Bogom in da se srečam s svojo lastno resnico. In ko že govorimo o depresiji, kaj je smisel depresij? Depresije pokažejo, da imam pretirana pričakovanja do življenja, da mislim, da bi moral biti vedno zdrav, vedno vesel, da hočem biti popoln. Neki psiholog pravi, da je depresija klic duše na pomoč, proti pretiranim samopodobam, da bi morali biti vedno popolni, vedno uspešni, vedno pozitivni. Tako je depresija povabilo, da se poslovimo od teh podob in hkrati pustimo, da našo têmo zalije Božja ljubezen in Božja svetloba.

   V vaši knjigi »Kraljica in divja ženska« govorite tudi o tem, kako družba povsem napačno poveličuje določena stališča in drže. To poveličevanje sodobnih praks bi lahko verjetno razširili kar na celotno družbo, ki nas skoraj sili v drže, ki človeku v temelju niso lastne. Navidezna osvobojenost in začetna sreča pa se prej ko slej razblini in človeka nato pričaka praznina, v kateri ostane sam. Kako obuditi smisel bivanja pri notranje ranjenih?

   Hildegard von Bingen pravi, da je umetnost življenja v tem, da rane spremenimo v bisere. Pri človeku, ki je bil zelo ranjen v otroštvu, je prvi korak, da si te rane ogledam, zaznam njegovo bolečino, hkrati pa prepoznam to ranjenost kot priložnost, da se podam na pot, da postanem bolj občutljiv za druge ljudi, priložnost, da postanem bolj živ, bolj občutljiv, rane me naredijo občutljivega za druge ljudi. Grki pravijo, da samo ranjen zdravnik lahko pozdravi. Mi pa si svojih ranjenosti ne dovolimo, hočemo jih pokriti, vendar od tega cel človek zboli. Samo če so rane odkrite, če se spremenijo v bisere, ima človek lahko spet upanje za svoje življenje. V naši cerkvi imamo veliko podobo Križanega in njegove rane so zlate. To je lepa prispodoba, rane bolijo, vendar kažejo tudi zlati sij moje duše, notranje zlato, in če na rane gledam tako, sem spravljen sam s seboj in čutim: Da, moje življenje je s tem postalo bolj živo in tudi za druge.

   To, kar je za nas najtežje, je odnos do nas samih. Kako živeti zdrav odnos do sebe, kako najti pravo ravnovesje med »cenim se« in »ostajam ponižen«? Kako se »pravilno« obnašati do nas samih?

   Po eni strani moram biti hvaležen za darove, ki mi jih je dal Bog. In vsak človek je prejel od Boga darove. Ne bi pa se smel primerjati z drugimi ljudmi, kajti če se primerjam, se bom vedno počutil manjvreden. Zato je pomembno, da si dopuščam oboje: da sem hvaležen za sposobnosti, hkrati pa sem ponižen in sprejemam svoje šibkosti. Potem me ne bo strah, da bodo drugi odkrili moje šibkosti, te smejo obstajati, priznavam jih. Latinska beseda za ponižnost je humílitas, povezana z besedo humus (= zemlja, prst), kar pravzaprav pomeni, da stojim z obema nogama na tleh in sem dovolj pogumen, da se spustim v globine svoje duše in tam zaznam tudi temo in šibkost. Če človek v sebi poveže oba pola, hvaležnost in ponižnost, se lahko veseli svojih sposobnosti in tega, kar mu uspe, tega, da je njegovo življenje rodovitno, ne da bi postal ošaben in se postavljal nad druge.

   Skrivnost biti kristjan je, da smemo sami postati blagoslov za druge

   Greh je prinesel razkol med Boga in človeka. In človek živi v tem razkolu od Abrahama naprej. Sveto pismo je zgodba, kako se človek spet uči živeti z Bogom, kako naj Ga ne doživlja več kot sebi nasprotnega. Kako naj to temeljno resnico povemo ljudem, ki so izgubili vsakršno povezavo z vero? Tudi ljudje, ki ne verujejo, se pogosto počutijo krive, krive, da so druge prizadeli, na primer v partnerstvu, v zakonu, krive, ker so na primer v otroštvu storili kaj napačnega. Občutki krivde bistveno spadajo k človeku. Seveda jih lahko obravnavamo terapevtsko in psihološko, toda vera je pomembna pomoč za zaupanje: Bog mi odpustí mojo krivdo, to pomeni, da smem spet živeti z mirno vestjo. Občutki krivde vodijo v slabo vest, slaba vest pa vzbudi v naši notranjosti notranjega sodnika, ki nas neprestano obtožuje. Tega sodnika imajo tudi ljudje, ki ne verujejo. Vera je pač pomembna pomoč: Bog me brezpogojno ljubi in sprejema, in če bi bil kriv, postavim svojo krivdo predenj in zaupam, da mi jo odpusti.

   Pater Anselm Grün: Radio Ognjišče dne 29.03.2020

   Verjamem, da boste zainteresirani z veseljem prebrali gornje misli patra Anselma Grüna in vam bodo v spodbudo in premislek.

   Skrivnost biti kristjan je, da smemo sami postati blagoslov za druge, pravi med drugim pater Anselm; da prinašamo drugim Božji Mir, Luč in Ljubezen in širimo Božje kraljestvo tako, da smo podobni Jezusu Kristusu, Učeniku in Odrešeniku. H komu naj gremo Gospod, Besede Večnega Življenja imaš! Gospod Ti si naše Vse kar premoremo. Janez

   Odgovori
2. Janez says:

   7. junija, 2021 at 8:11

   GOSPOD, REŠI NAS DUHA SEBIČNOSTI IN NAM PODARI DUHA
   USMILJENJA DO BLIŽNJEGA!

   Usmiljeni Gospod,
   reši nas duha sebičnosti in nam podari duha usmiljenja do bližnjega,
   reši nas duha pritoževanja in nam podari duha usmiljenja …
   reši nas duha jadikovanja in nam podari duha usmiljenja …
   reši nas duha nerganja in nam podari duha usmiljenja …
   reši nas duha sitnarjenja in nam podari duha usmiljenja …
   reši nas duha negodovanja in nam podari duha usmiljenja …
   reši nas duha etikiranja bližnjih in nam podari duha usmiljenja …
   reši nas duha bahanja z dobrimi deli in nam podari duha usmiljenja …
   reši nas duha smiljenja samemu sebi in nam podari duha usmiljenja do bližnjega.

   Usmiljeni Jezus, ponižno Te prosimo za duha ljubezni, odprtosti, iskrenosti,
   ponižnosti, strpnosti, skromnosti, modrosti, potrpežljivosti, razumevanja,
   uvidevnosti, sodelovanja, pomoiči in služenju drug drugemu … v odnosu do Boga in bližnjega.
    
   Bogu čast in Slava Vekomaj!
   Gospodove Milosti bom vedno Hvaležno in Veselo Opeval!
   Pridi k nam Gospod in Ostani vedno z nami vsemi!

   Odgovori
3. Janez says:

   6. junija, 2021 at 14:05

   NEKATERE MISLI O VERI, HVALEŽNOSTI BOGU IN OPTIMIZMU
   Hvaležnost je izraz srca, ki je usmiljeno, dobro, pozorno, ljubeče in odprto za ljudi. Hvaležen človek vidi jasneje; zna se veseliti, odkriva in potrjuje vrednost tistega, kar mu je dano, Veruje v Boga in sprejema ljudi in ceni njihovo vrednost ter prinaša Luč Odrešenja in Radosti evangelija med ljudi. Hvaležnost je v našem površnem svetu tista priložnost, da bi videli vse kar se dogaja širše in globlje in se zahvaljevali Bogu in ljudem za vse lepo, kar prejemamo od Boga in bližnjih, pa tudi od matere zemlje, brata sonca, sestre lune ter rastlin in živali … in bi hvaležnost osvetljevala vsa pota našega življenja.. Hvaležnost je krepost, vrlina, ki vzbuja pozitivne misli in čustva in ki širi ljubezen in dobroto. Čutimo večkrat hvaležnost za to, kar smo prejeli od Boga, drugih ljudi … zato prinaša hvaležnost notranji mir in tiho srečo ter odpira srca ljudem. Če gledamo na hvaležnost v luči krščanske vere, potem vidimo, da je zahvaljevanje v središču naše vere. Evharistija namreč pomeni zahvaljevanje, torej način izražanja hvaležnosti Bogu za vse kar nam je dal in daroval, da smo in da obstajamo. Hvaležnost je povezana tudi z veseljem, … veselje privre iz hvaležnega srca.« Dobro je, če se spominjamo mnogih prejetih milosti in blagoslovov ter se jih veselimo; če se spominjamo prvega klica, prehojene poti, srečanj z Jezusom Kristusom na tej poti in čudenja, ki so ga ta srečanja vzbudila v srcu. Prositi moramo za milost spomina, da bi v nas rasel duh hvaležnosti. »Hvaležno srce je samo od sebe spodbujeno, da služi Gospodu in da prevzame delaven stil življenja.« V trenutku, ko se zavemo vsega, kar nam je dal Gospod, pot odpovedi sebi, da bi delali Zanj, postane to edina nekaj vredna pot: odgovor na njegovo veliko ljubezen. Hvaležnost tako postaja najgloblji način, kako do medsebojne ljubezni, omogoča nam, da ljubimo druge in Boga … ker je Bog ljubezen, nas hvaležnost na najgloblji ravni vodi k Bogu.

   Hvaležnost dobi svojo pravo moč tedaj, ko jo človek izpove v besedah … pred Bogom, človekom, javno ali sam pri sebi, samo da jo ubesedi in svoje čutenja zlije v besede. In knjiga Spomin srca prinaša besede, misli, ki jih je navdihnila hvaležnost …
   Hvaležnost je predsoba etične vrednosti zahvale. Izraziti priznanje pomeni potrditi vrednost tega, kar ti je dano od ljudi in od Boga, in česar prej nisi imel. Zahvaljevanje je nekaj nujnega in postane sinonim za blagoslavljanje. (papež Frančišek)

   Hvaležnost je temeljna krepost za bitje, ki se zaveda samega sebe. Ob njej se spomnimo na Stvarnika, od »katerega prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo« (Jak 1,17). (Benedikt XVI.) Zakrament evharistije je znamenje hvaležnosti vsega stvarstva za obisk Stvarnika na Zemlji in za darovanje in smrt Jezusa na križu na Golgoti: Bog je postal človek, ker je prevzel človeško telo od brezmadežne Marije Device, da bi nas znova povzdignil k Očetu, da bi nas napravil za božje sinove … Kako čudovit je, ko hoče, da ga objamemo, ljubimo in častimo s človeško razsežnostjo vere pod podobo kruha in vina. (sv. Janez Pavel II.)

   Zahvalim Te, Oče, za to, kar imam,
   kar sem in kar upam,
   kar vem in kar znam.
   Zahvalim Te za svoje skrbi,
   za kruh vsakdanji in pokoj noči. (Ivan Pregelj)

   Hvaležnost dobroto razveseli. (slovenski pregovor)
   Kdor prosi, sladka usta nosi; kdor vrača, hrbet obrača. (slovenski pregovor)
   Dober človek vedno prijazno govori o hiši, v kateri je prenočil. (berberski pregovor)

   Bog je pripravil sprejem za glavne kreposti. Med pogostitvijo so se pogovarjale kot stare prijateljice. Pri mizi pa sta sedeli tudi dve, za kateri se je zdelo, da se ne poznata. Kot dober gostitelj ju je Bog predstavil. Poklonil se je prvi in dejal: »To je gospa Dobrota.« Potem se je poklonil drugi in rekel: »To je gospa Hvaležnost.« Ženi sta si veseli segli v roke. Že dolgo sta se želeli spoznati, a se od stvarjenja sveta nista nikoli srečali.

   Vsaka stvar, ki jo doživimo ali srečamo je v Življenju za vse nas nekaj dobra, saj na globlji telesni, duhovni in verski ravni obstaja razlog za vse, kar se zgodi, saj se nobenemu nič ne zgodi brez Božje Volje. Vera je tako naše goreče in iskreno verovanje v nevidno Božjo skrivnost in zaupanje v Njegovo Usmiljenje in Dobroto, ki jo razodeva v Svetem pismu in v raznih duhovnih znakih in navdihih ter signalih v naši okolici. To je zaupanje, da ne glede na to, kaj težkega in izkušamo, prihaja nekaj drugačnega in boljšega v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Ljubeznijo, ki vidi daleč naprej in ve, kaj je dobro in še boljše za nas. Mi dostikrat tega ne vidimo in Boga tudi ne razumemo. Če smo v duši pripravljeni sprejeti božjo Milost in da je je ta obstoj le majhen sestavni del neskončne velikosti naše duše, potem razumemo, da nas verovanje v nekaj večjega od naše trenutne izkušnje (tudi naših misli in občutkov in vere) neposredno povezuje z Bogom, ki nas neskončno Ljubi in nam hoče le vse dobro. Ali znamo utihniti in prisluhniti tihemu Božjemu glasu, ki nam nenehno govori in nam pripoveduje preko ljudi, narave in dotikov ter nagovorov v duši, kaj hoče in kaj pričakuje od nas da stprimo?

   Zato se odpovejmo opravljanju, godrnjanju, kritiziranju, šimfanju in grdemu neslanemu govorjenju, odpovejmo se vlogi pametnjakoviča ki vse ve, odpovejmo se vlogi sodnika/razsodnika, vsevedneža, modreca, ubogega nemočnega zateženega bolnika, oboge žrtve zaradi neljubih dogodkov, bolezni in trpljenja. Prevzemimo raje po vzoru Jezusa pobudo in bodimo raje tisti verniki, ki prevzamnejo pobudo v svoje roke, ki so na strani rešitev ne problemov in ki tolažijo ter pomagajo, ki prevzemajo odgovornost za svoje življenje v svoje roke in dejavno pomagajoi drugim in služijo drugim tako, kot Jezus, svetniki in misijonarji. Vse bolezni in težave, ki nas mučijo, so tu, ker smo si jih npr. lahko sami priklicali, čeprav morda nezavedno in so dostikrat nastale tudi zaradi genskih razlogov in nezdravega sloga žiuvljenja, kar vse lahko ozdravimo z Božjo pomočjo in s pomočjo zdravnikov, ki zdravijo telo in duševne bolezni. Ugotovimo zato s pomočjo zdravnikov in strokovnjakov, kje se skriva vzrok našim težavam. Preverimo in premislimo, kaj lahko sami postorimo in kdaj rabimo pomoč zdravnikov, duhovnika in strokovnjakov. Potem jih začnimo odpravljati z rehabilatacijskimi in sanacijskimi ukrepi in drugačnim življenjem (zdravila, prehrana, post, šport, fizično delo, dopust, krščanska meditacija idr.) ter molitvijo. Vzrok ponavadi tiči v naši omejeni miselnosti in zakoreninjeni resignirani dogmatični veri, da je temu pač tako. Spremenite svoje misli, svoja prepričanja, verujte in zaupajte v Boga in spremenili boste svoje življenje, molite in prosite ter delajte dobro vsem in bodite veseli ter upajte na rešitev. Bog bo pomagal, ko verujemo vanj in ko ga sprejmemo k sebi in ga prosimo. Kadar ste obteženi in pesimistični ter brezvoljni je dobro, da ste nekaj časa pozorni nase in na ljudi v svoji okolici; koliko časa se pogovarjate z drugimi o tem, kaj ni v redu, kaj je slabo, kako je hudo in težko? Takrat molimo še posebej iskreno in goreče, da se umirimo in vse v miru premislimo. Koliko časa o tem razmišljate sami? Prenehajmo z brezciljnim pesimizmom in kaj pozitivnergga pokrenimo. Z vsakim pritoževanjem namreč znižamo svojo pozitivno vibracijo, ki pomaga z Božjo pomočjo in s svetlobo prinašati upanje, ljubezen in ozdravljenje. Pritoževanje je lahko dostikrat znak, da ne sprejemamo sebe kakrđšnih smo, stvari takšnih kakršne so, in s tem zapademo v vlogo nemočne žrtve brez vere in brez izhoda. Takratz potrebujemo molitev. Vloga žrtve pa po zakonu privlačnosti zaradi pesmimizma privede lahko vedno znova do podobnih situacij, nad katerimi boste ponovno razočarani in negativizem se bo pomnožil. Pritoževanje je stara in trdovratna navada, ki se ji težko izognemo, saj jo prakticirajo skoraj vsi, čeprav pravijo, da verujejo v ozdravitev in Božje Usmiljenje.

   Pa vendar lahko sami naredimo in pokrenemo marsikaj, da bo doslej nekaj drugače. Zavestno se odločimo, da se bomo, kolikor se le da, izognili pritoževanju in godrnjanju ter pesimizmu brez vere in upanja na rešitev. Ko naslednjič želimo spet tarnati nad drugimi, nad dogodki v življenju ali nad seboj … najdimo z Božjo Pomočjo z molitvijo in prošnjami novo perspektivo, nove rešitve, nova pota nove možnosti tako, da prosimo Boga in Marijo ter svetnike za pomoč in vodstvo! Poiščite raje nekaj dobrega v tej osebi ali dogodku, molite za to osebo in za druge, zavedajte se svoje odgovornosti do svojih bližnjih in tega, da se vse zgodi z določenim namenom ter nam prinaša določeno učenje in lekcije po Božji Volji. Kar sejemo to tudi v življenju žanjemo! In to perspektivo delite z drugimi, prijazno, strpno in z vero, da bo obrodilo sad Božjega blagoslova. Majhen korak, ki lahko prinese veliko razliko in jer na strani prinašanja rešitev in veselja med ljudi. Bodimo zato dobri in hvaležni. Bodimo veseli, da smo zdravi, da imamo ljudi okrog sebe, ki nas imajo radi, da imamo službo, delo, otroke, starše, prijatelje, znance, dobre sosede idr. Cenimo jih, ne grajajmo, nasmejmo se ljudem in povejmo jim kaj lepega in spodbudnega. Povejmo jim da jih imamo radi, tako kot je to povedal in pokazal Jezus. Življenje je darilo Boga ljudem na Zemlji, izkoristimo ga zase in v večjo Božjo Slavo. Carpe Diem. Izkoristi dan!

   Acta non verba ali od besed k dejanjem! Našo Vero, Molitev, Dobroto, Hvaležnost Bogu in Usmiljenje pokažimo tudi v našem vsakdanjem življenju. Ni dovolj le filozofirati, treba je delovati in prinašati Luč Usmiljenja in Dobrote ljudem. Zastonj smo prejeli vse od Boga, zastonj dajajmo vse naprej in prinašajmo Radost in Veselje med druge ljudi, ki potrebujejo bodrilno besedo Tolažbe in Usmiljenja to je vsem trpečim, bolnim in osamljenim. Zakaj njih je Nebeško kraljestvo, kot pravi Jezus v Govoru na Gori. In kerkoli boste storili kateremukoli mojih najmanjših boste storili Meni, pravi Jezus, naš Odrešenik in Učenik. Vera brez dobrih dela je namreč mrtva. Oboje je potrebno evangelizacija in zakramentalitzacija v Cerkvi, ki je uvedla Karizmatično Prenovo v Duhu in se postopno kot Kristusova Cerkev spreminja in reformira (Ecclesia Semper Reformanda!) tako, da bo še bolj goreče ljudem oznanjala Evangelij in se še bolj približala potrebam ljudem. In bodimo v vsem vedno podobni Učeniku in Odrešeniku Gospodu Jezusu!

   Medmrežje Ognjišče, lastni razmisleki in druga študijska literatura (dopolnjeno in že objavljeno)

   Častimo in Slavimo Boga in se mu za vse Milosti in Dobrote nenehno zahvaljujmo!

   Odgovori
4. Janez says:

   6. junija, 2021 at 10:38

   Odprimo (si) vrata k sreči, pater dr. Karel Gržan

   Človek je bitje z neustavljivim hotenjem po več. In nemirno je naše srce (celo telo ne najde dokončne potešitve in globina duha ne umiritve), dokler ne prodremo v razsežnost, ki je Presežnost. In v njej je Jezus Pot, Resnica, saj je Življenje samo. Po/v Njem je tista (po)polnost, po kateri neustavljivo težimo … in težimo sebi in bližnjim, dokler ne najdemo in dodamo k svojemu življenju tisto V/vredno. Ob svetovnem dnevu bolnikov bi želel vzeti v premislek, kako pomembno je živeti (ob domačih) v navezi z nekom, ki živi v stiski življenja in nas k njemu pokliče L/ljubezen. Že nekaj časa izkustveno spoznavam, kako nas Bog prepleta v mrežo sočutno prebujenih navez. Nihče izmed nas ne more rešiti sveta, a so posamezniki v stiski življenja, ob katerih doživimo notranjo obvezo, da se sklonimo k njihovi stiski (ne mislim le materialne) in zastopamo Boga kot (od)rešujočo bližino.

   Pred kratkim sem bil v Ljubljani. Povabili so me na snemanje oddaje o sočutju. Mimo neštetih sem hitel proti radiu. Čeprav sem imel misli usmerjene k temi pogovora, me je poklicala v pozornost gospa, ki je sredi zime sedela na mrzli klopci. “Ne, ni brezdomka,” sem hitro ugotovil, pa me je vendarle nekaj (bil je Nekdo) pritegovalo, da pristopim. Klic Ljubezni sem zavrnil z izgovorom, da nimam časa. A božjega (po)klica ni mogoče zadušiti – z zavrnitvijo se zapleteš v duhamorna počutja. In potem, ko sem tam na radiu pometoval o sočutju, me je vznemirjala misel: “Ja, veliki blefer, ki naklada o sočutju, beži pa mimo konkretnih stisk, v katere je poklican.” Po snemanju sem pohitel in, Bogu hvala, še ne zamudil gospe na klopci. Če bi je ne našel, bi natrgal božanske vezi Sočutja, v sebi po niti duhovnega ravnovesja. Vrata k sreči in zadovoljstvu bi ostala zaprta.

   Ja, ‘gospa sreča’ ne more vstopiti k nam, če ne odpremo srca k trpečim, h katerim nas kliče Ljubezen. Odprto srce ji omogoči vstop v obe smeri: ljudem v stiski in k nam samim. V S/sočutju prebujena B/bližina je edina, ki (nas) notranje (po)teši in (u)miri. Niti Bog ne more (od)rešiti sebičnežev, tistih, ki pestujejo le sebe in se odvračajo od bolečine bližnjih (ne le ljudi – tudi živali, pa matere zemlje …), h katerim so poklicani. So kot nabuhla zvezda, ki se slej ko prej sesuje sama vase in doživi osebni kolaps.

   Vredno in potrebno je sestopati s piedestala lastnih ugodnosti in se sklanjati k tistim, h katerim nas priteguje Bog sam. Kako pomenljivo nam s svojimi ravnanji pričuje to papež Frančišek. Kot njegov zavetnik Frančišek Asiški stopa k ljudem v stiski, ki tavajo na rimskih cestah, v izgubljenosti Zahodne civilizacije. Nadškof Krajewski ni zanikal, da se mu papež Frančišek, oblečen v navadno duhovniško oblačilo, večkrat pridruži na nočnih obiskih revnih. Ja, papež je v L/ljubezni pogumen in iznajdljiv. – Sva tudi midva?

   Pater dr. Karel Gržan, Ognjišče

   Kdor je zvijačnega srca, ne bo našel sreče, kdor je lažnivega jezika, bo padel v hudobijo. Pridigar »Ni se vam treba nenehno zahvaljevati, delajte tudi vi dobro in pomagajte. Kar je narobe z našim svetom je to, da smo pozabili, kako drug drugega ljubiti. Kajti, ne pozabimo: sočutje spreminja svet na bolje, pa naj bo v še tako majhnih količinah.« Neznani avtor.

   Odgovori
5. Janez says:

   6. junija, 2021 at 10:34

   MOLITEV K BOGU ZA BOLJŠI SVET
   Božja Večnost, Enost, ki nam poješ v tišini in nas učiš po drugih.
   Odločno in modro prosim vodi moje korake.
   Naj uvidim Božjo Voljo in vse Božje nauke, ko stopam v življenje.
   In častim namen vseh stvari, ki so v naravi po Tvoji Dobroti Gospod.
   Pomagaj mi, da se spoštljivo dotikam vsega, kar srečam in uporabljam.
   Da vedno govorim in gledam ljudem iskreno v oči Jezusa in Matere Marije.
   Naj raje tiho opazujem, ne sodim, saj potrebujem milost razumevanja in razsvetljenje pomena in smotra.
   Naj raje pomagam, kot da bi kritiziral in se pritoževal.
   Naj bom raje veder in nasmejan kot žalosten in zamorjen, ker imam Odrešenika, ki mi stoji ob strani.
   Naj raje raje podam ljudem upanje in optimizem ter nakažem kakšne možne rešitve,
   kot da nasujem sogovornikom le svoje pametne modrosti in probleme.
   Naj ne škodujem in naj prinesem in ljudem pustim glasbo tišine gozda
   in ptičjega petja mir in vso naravno lepoto,
   kot da le oddidem in pustim ljudi da tavajo in begajo naprej.
   In ko se vrnem nazaj med ljudi, naj se krožna pot življenja strpnosti
   in dobrote sklene in spirala upanja razširi naprej,
   da bosta molitev in Vera ter Božja Pomoč vzajemno pomagale
   meni in bližnjim ter osmislila vsem ljudem dobre volje naša življenja. Amen.

   Ob Tebi Bog in naš Odrešenik zmorem več in vse, ker mi daješ moč, in ta moč se pretaka med nama in gre kot pozitivna nesnovna energija naprej. Povem Ti lahko vse in vem, da tudi Ti meni lahko poveš čisto vse. Včasih si dava vzajemno še vedno več drug drugemu. In ljubezen je, ki premaga vse, kar življenje prinese in odnese. In v duši vlada mir in spokojnost. Bogat sem, ker imam vse to. S Teboj premorem vse kar potrebujem. Bogu Čast in Slava Vekomaj. Amen.

   Marko 16, 15 Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!

   Temeljna naloga nove evangelizacije je, oznanjati svetu veselo novico o razodetju Boga v Jezusu Kristusu in vabiti k spreobrnjenju in k veri. Vera naj pomaga k Ljubezni, Dobroti in Usmiljenju med ljudmi in je osebno srečanje z Jezusom Kristusom. Verovanje zadeva Osebo in Resnico. Človek, ki se vključuje v proces evangelizacije, postopoma spreminja svoje mišljenje, življenje in način sobivanja z drugimi ter z Dobroto in Usmiljenjem pomaga k boljšemu svetu z širjenjem Nauka o Jezusu Kristusu in Evangeliju med ljudi. Evangelizacija tako ni samo stvar procesa Cerkve kot institucije in duhovnikov, ampak vsakega človeka, vernika, ki je iskren in pravičen Vernik v Kristusa Odrešenika in Učenika. Pomenljive so papeževe besede, ko spregovori o novi evangelizaciji in o novih evangelizatorjih. Za izhodišče papež vzame svetopisemske besede: »Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo rešen. Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh.« (Rim 10,13–15). Molimo in prosimo tudi Nebeško Mater Marijo za Pomoč in Priprošnjo pri Jezusu, ki jim ne odreče nobene prošnje za Nas Grešnike! Mati Usmiljenja in Dobrote prosi za nas in nam Pomagaj!

   Addendum
   O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje! — Sv. Frančišek Asiški

   Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove stèze! In vse človeštvo bo videlo, kako naš Bog rešuje. Aleluja.

   Odgovori
6. Janez says:

   6. junija, 2021 at 10:22

   Nekatere delo krepi, druge ’krepa’! pater Anselm Grün: »Za izčrpanost ste krivi sami!«
   Delo ne izčrpa. Izčrpanost pogosto povzroči pritisk, ki ga nalagate sami! Kako se posameznik odzove na zunanji pritisk, je odvisno od tega, ali se tudi sicer hitro čuti pod pritiskom oziroma se mu pusti podvreči. Nekateri ljudje so pri vsakem delu pod pritiskom, ker delodajalci hočejo od delavcev da naredijo hitreje in več. Nekateri pa so deloholiki. Želijo biti popolni in tekmujejo s seboj in z drugimi. Nekateri ljudje so pri vsakem delu pod pritiskom. Želijo biti popolni. Pričakovanja drugih želijo brezpogojno izpolniti. Ne delujejo iz sebe, pač pa so pri vsem, kar počnejo, osredotočeni na druge in njihova pričakovanja ali pa na visoke zahteve, ki jih postavljajo sami sebi. Pritisk, ki si ga povzročamo sami, je izraz notranje negotovosti in zavračanja samih sebe: »Nisem dober takšen, kakršen sem, dober sem samo tedaj, ko dosežem to, kar sem si zadal.« Pri mnogih je njihova samozavest odvisna od njihovega izpolnjevanja lastnih pričakovanj. S pritiskom ki ga izvajamo nad sabo si vsekakor škodujemo. Pravo spoznanje bi bilo, odkriti lastno mero in se vprašati, zakaj smo tako zahtevni do sebe.
   Kako se posameznik odzove na zunanji pritisk, je odvisno od tega, ali se tudi sicer hitro čuti pod pritiskom oziroma se mu pusti podvreči. Nekateri ljudje so pri vsakem delu pod pritiskom. Želijo biti popolni. Pričakovanja drugih želijo brezpogojno izpolniti. Ne delujejo iz sebe, pač pa so pri vsem, kar počnejo, osredotočeni na druge in njihova pričakovanja ali pa na visoke zahteve, ki jih postavljajo sami sebi. Pritisk, ki si ga povzročamo sami, je izraz notranje negotovosti in zavračanja samih sebe: »Nisem dober takšen, kakršen sem, dober sem samo tedaj, ko dosežem to, kar sem si zadal.« Pri mnogih je njihova samozavest odvisna od njihovega izpolnjevanja lastnih pričakovanj. Pri mnogih je njihova samozavest odvisna od njihovega izpolnjevanja lastnih pričakovanj. Ko govorimo o delu, moramo spregovoriti tudi o izčrpanosti in utrujenosti. Kdor dela ves dan, je upravičeno utrujen. Toda ta utrujenost je prav tako oblika živosti, saj se počutite zadovoljnega. V svoji utrujenosti se počutite dobro, v sozvočju s samim seboj in življenje se vam zdi smiselno. Če pa ste izčrpani, se v nasprotju s tem počutite prazne in nezadovoljne. Kljub utrujenosti ne morete zaspati. Nemirni ste in se ne morete zbrati. Vsakokrat ko se ko ste izčrpani, se vprašajte, iz katerega kalnega vira ste črpali. Morda boste opazili, da ste sami sebe spravili pod pritisk in hoteli izpolniti vsa pričakovanja. Preplavi vas jeza, ker se niste mogli omejiti in pravočasno reči ne. Tako ste neprijetnostim okoli sebe dali preveč moči. Ker ste požirali jezo, ste posledično izčrpani. Naj bo to za vas opozorilni znak, da boste v prihodnje natančneje pogledali, iz katerih izvirov črpate. Na dnu naše duše se pretaka čisti vir, vendar smo od njega pogosto odrezani. Samo delo ne izčrpa. Če ob delu občutite zadovoljstvo, ste lahko utrujeni, toda nikoli izčrpani. Izčrpanost pogosto povzroči pritisk, ki ga nalagate sami ali pa dovolite, da ga ustvarjajo drugi. Morda se želite pred kom dokazati, ali prikriti svoje mnenje? Kalni izviri so perfekcionizem, častihlepje, potreba po priljubljenosti. Mnogi kalni izviri prihajajo iz naše življenjske zgodbe. Preden greste na delo, stopite v stik z jasnim izvirom v sebi in delo ne bo več tako naporno. Služiti pomeni prebujati življenje v ljudeh. Služiti življenju, ki se želi razcveteti v njih. To je nesebična služba, je pa tudi služba, za katero smemo biti vedno znova hvaležni. Ko vidim, kako se sodelavec veseli svojega dela, ko nekdo vzravnan odhaja od mene, takrat prebujam v ljudeh življenje in sem tudi sam obdarovan.

   Odlomki iz knjige patra Anselma Grüna Življenje in poklic, v kateri govori o poklicu, tegobah, ter o tem, kako nas delo lahko tudi izpolni v življenju.

   NAŠ JEZUS JE NAŠ BRAT IN ODREŠENIK
   Kadar se Ljudje Ljubijo se vzajemno osrečujejo,
   prihajajo eden k drugemu, si medsebojno pomagajo ter so srečni.
   Njihova srca so polna Miru, Dobrote in Ljubezni in zato Radostna in Bogu v veselje.
   Veliko se pogovarjajo in se veselijo novega dne ter se med seboj razumejo.
   Odpuščajo in pozabijo na krivice in žalitve s strani drugih ter prosijo Boga, da jim odpusti vse grehe.
   Dovolj je že prijazen nasmeh, mir, ubranost, dobra volja, človečnost, skrb za druge in radost.
   Ko je tako, je Božje kraljestvo vedno med Nami vsemi in Njegov Blagoslov,
   ker živimo in delamo ter ljubimo kot nas je učil Jezus.
   In kjer sta zbrana dva ali trije v Njegovem Imenu, je On sredi med Nami.
   On je naše Vse, naša radost, upanje in sreča, ki se sveti in raduje v Njegovi Očetovski Ljubezni.
   On je naše upanje za Odrešitev, On je naše vse, kar premoremo.
   Naj oddidejo od nas vsi posvetni dvomi v preizkušnjah, saj imamo Boga ki skrbi za nas.
   Pride in nam pomaga, ko Verujemo v Jezusa in ko ga za to prosimo in molimo.
   Bog je tam, kjer se ljudje ljubijo, si pomagajo, molijo, verjejo v Jezusa, si odpuščajo in služijo drug drugemu.
   Bog je Ljubezen, naš Brat, naš Odrešenik, naš Učenik, naš Gospod Bog,
   ki nas ljubi in nam odpušča, ko se pokesamo grehov.
   Naš Odrešenik je vseprisoten in vsenavzoč v soljudeh, v Naravi, v Sveti Evharistiji, pri meni in v meni.
   Naj nas Gospod napolni z Upanjem in Božjim Mirom, da bomo stanovitni v Veri in Dobrotni v Srcu do drugih.
   Ko daješ namreč prejemaš in ko prejamaš daješ. Naj bo Dobrotno in Usmiljeno naše Srce.
   Zato je prav, da poznamo Jezusov nauk: “Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte naprej”.
   In bodimo v Veri in Dobroti Luč Sveta in tisti, ki so na strani rešitev,
   in ki pomagajo reševati probleme in ne tisti, ki probleme le ustvarjajo!
   Bodimo misionarji Božje Ljubezni in Usmiljenja in Bog nam bo vse povrnil,
   pojdimo in učimo Evangelij ter služimo bližnjim tako, da bomo z Ljubeznijo spolnjevali Božjo Voljo.
   In bodimo podobni Jezusu ter prispevajmo k prihodu Božjega kraljestva Ljubezni in Usmiljenja na zemljo.
   Amen. Janez

   Odgovori
   • Janez says:

     6. junija, 2021 at 10:25

     Ne bodo prišli k Meni tisti, ki mi pravijo Gospod, Gospod, ampak tisti, ki spolnjujejo Božjo Voljo«, pravi Jezus. Vztrajati moramo v dobroti in usmiljenju ter služiti z veseljem ubogim, kot Mati Terezija, pater Opeka na Madagaskarju in številni drugi misijonarji in svetniki, ne glede na vse preizkušnje, težave in ovire! Poplačani bomo, saj Bog vse vidi in vse ve; pravi nam naj levica ne ve kaj je darovala desnica. Pustimo farizeje in dvoličneže, da delajo kakor delajo, vsi bomo dobili svoje plačilo! Vsakdo bo odgovarjal Bogu, kako je izkoristil prejete/darovane Božje Talente in koliko je molil, pravično živel, Ljubil, pomagal, služil drugim, odpustil, koliko dobrega je naredil iz vere v Jezusa in Evangelija. Vprašani bomo ne samo koliko smo molili in prejemali Evharistijo, kolikokrat smo šli na Božjo Pot, kolikokrat smo molili, temveč tudi, koliko smo Ljubili in dobrega storili ter tako spolnjevali Božjo Voljo in služili ubogim in bolnim. Kolikokrat smo prenesli Jezusovo Luč Odrešenja in Dobrote med ljudi in nadaljevali Sveto mašo v vsakdanjem življenju s pravičnim in bogaboječim življenjem! Bog ni kontrolor nad našim življenjem, ampak je Ljubezen in Usmiljenje, ki nas vabi, da mu sledimo! Bog je nekaj Bogatega, Lepega, Dobrega, zato se Veselimo in radujmo kot ljudje in kristjani!
     Janez

     Odgovori
7. Janez says:

   6. junija, 2021 at 10:11

   Opravičujem se za napačen vnos besedila zgoraj in nastalo zmedo. Janez

   Odgovori
   • Hvala says:

     6. junija, 2021 at 10:24

     Res, je. Če bi Gospodu izročili tudi to področje življenja, bi ga On uravnaval in vodil. Potem ne bi mi več skrbeli in begali s svojimi mislimi v umu, ki so daleč od Božjih misli. Ko Bog načrtuje dan, življenje, je vse v skladu.
     Izčrpanost in ostale zadeve, ki se zgodijo vzporedno s tem, so POSLEDICA NAŠEGA NAČRTOVANJA REŠITEV!

     Odgovori
     • Janez says:

       6. junija, 2021 at 10:29

       Sestra Hvala obžalujem napako. Prispevek patra Anselma me je tako prevzel in obdaroval, da sem moral deliti njegovo misel naprej. Opravičujem se za zmedo. >Leta so tu in bolehnost, On pa mi daje vse kar rabim! Vedno je z menoj. Zgoraj sem ponovno vnesel prispevek. Janez

       Odgovori
       • Hvala says:

         6. junija, 2021 at 10:55

         Spoštovani Janez!

         Nisem mislila o napakah, vsi smo zmotljivi. Prav lepo pater opisuje in govori o izčrpnosti. Sami smo krivi.

         JEZUS JE NAROČIL SVOJIM UČENCEM: “POJDITE NA SAMOTNI KRAJ IN SI ODPOČIJTE”!

         30 Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu povedali vse, kar so storili in učili.
         30 In snidejo se apostoli pri Jezusu in mu sporočé vse, kar so storili in kar so ljudi naučili.
         31 Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. 31 Rekel jim je: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte!« Mnogo jih je namreč prihajalo in odhajalo, da še jesti niso utegnili. 31 In jim reče: Pojdite sami na samoten kraj in malo počijte. Kajti bilo jih je veliko, ki so prihajali in odhajali, da še jesti niso utegnili.
         32 In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj (Mr 6,30-32).

         Odgovori
8. Miro says:

   5. junija, 2021 at 15:21

   PRI 40 LETIH PRVIČ PRI SPOVEDI. ZGODBA O FABIENOVEM SPREOBRNJENJU (Aleteia)

   Nekoč je župnik Fabiena prosil, da bi mu pomagal pri prevozu mladih na romanje. Kot šofer ni imel razloga, da bi duhovnika zavrnil. Ko je na cilju pomislil, da je opravil svoje delo, ga je župnik vprašal, če bi mu pomagal pri spremljanju mladih.

   Zaradi vljudnosti se je Fabien z druščino znašel na molitvenem večeru, kjer je imel možnost adoracije in spovedi – ničesar od tega si ni želel. Mladi so ga poučili, da pri adoraciji sediš v klopi in gledaš v hostijo. Začuda mu to ni presedalo. V klopi se je celo dobro počutil …

   Več o tem na:
   https://si.aleteia.org/2021/06/03/pri-40-letih-prvic-pri-spovedi-zgodba-o-fabienovem-spreobrnjenju/

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Miro says:

   5. junija, 2021 at 7:37

   NAMESTO DA BI BILO SREČANJE Z JEZUSOM NAŠA NAJVEČJA SREČA, NAMESTO DA BI PORABILI VSAKO PRILOŽNOST, DA BI SODELOVALI PRI JEZUSOVI DARITVI, PA NAS GRENI MISEL, DA »MORAMO« ITI K MAŠI (Janez Janžekovič)

   – Naša prva molitev, ko prejmemo Jezusa, bodi: Gospod, pomnoži nam vero! Obudi mi zavest, da tudi meni veljajo tvoje besede: »Z neizmernim hrepenenjem sem čakal trenutka, da bi se združil s teboj.«

   – Kaj pomaga pri oceni človeka, če je kdo velik učenjak, velik umetnik, velik državnik, pa slab značaj! In obratno, naj igra kdo v življenju še tako neznatno vlogo, če je vseskozi dober človek, nam je vsem vzor.

   – Namesto da bi bilo srečanje z Jezusom naša največja sreča, namesto da bi porabili vsako priložnost, da bi sodelovali pri Jezusovi daritvi, pa nas greni misel, da »moramo« iti k maši.

   – Božji graditelj je zasnoval nadrobne načrte za sleherno stvarco. Toda čut za naravo, ki jo gledamo vsak dan od mladih nog, nam je otopel, da imamo nepojmljiva čuda za nekaj vsakdanjega.

   – Plemenitost ima prizvok lepega, izrazito lepega, a hkrati zelo preprostega, prav nič izumetničenega, razkazujočega se, bahavega.
   – Človek je edino bitje v prirodi, ki tudi s svojo lastno iznajdljivostjo spreminja svoje življenjske pogoje. O njem edinem je mogoče pisati kulturno in politično zgodovino.

   – Bolečina je sijajen izum, ki živa bitja na najučinkovitejši način prisili, da zavarujejo svoje telo. To je naprava, ki jo v svojih strojih le slabo posnemamo s kakimi zvončki, lučkami in podobnim.

   (Janez Janžekovič, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Hvala says:

    5. junija, 2021 at 0:30

    VOJNA BESNI
    VAŠ UM JE BOJNO POLJE (Joyce Meyer)

    SKRB, DVOM, ZMEDA, DEPRESIJA, JEZA, OBČUTKI OBSOJANJA………..VSE TO SO NAPADI NA UM. ČE TRPITE ZARADI NEGATIVNIH MISLI, BODITE POGUMNI!

    Zdaj ste na vrsti vi, da:

    – prevzamete nadzor nad svojim umom ter najdete svobodo in mir,
    – prepoznate škodljive misli i jim onemogočite vpliv na svoje življenje,
    -ste potrpežljivi sami s seboj, tudi ko delate napake,
    – se oborožite z Božjo Besedo, slavljenjem, molitvijo in drugim duhovnim orožjem,
    – premagajte svojo umsko “divjino”-negativno naravnanost in izgovore, ki ljudi zadržujejo daleč od Boga- in izkusili
    boste zadovoljstvo in izpolnitev, kot si ju niste predstavljali.

    NITI EN DAN VEČ SE NE PREDAJAJTE NESREČI. ŽE DANES ODKRIJTE , KAKO SI LAHKO ZAGOTOVITE ZMAGO NA BOJNEM POLJU UMA!

    Odgovori