Članki za dušo

14.970 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   4. julija, 2021 at 20:52

   ZMAGOVALCI V DUHOVNEM BOJU

   VERA, UPANJE, LJUBEZEN-OROŽJE, S KATERIMI LAHKO PREMAGAMO ZVIJAČE HUDOBNEGA DUHA

   Ena izmed hudičevih ukan je, da si ljudje mislijo,
   da ga ni, zato ima toliko bolj odprto pot, da neopažen vstopa v njihovo življenje.
   Lahko pa zlu dajejo
   prevelik poudarek in pri tem pozabijo, da ga ima
   Bog ujetega na verigi. Papeški pridigar Raniero Cantalamessa pravi:
   »Najpomembnejše v krščanski veri
   ni to, da hudi duh obstaja, temveč, da ga je Kristus
   premagal. Za kristjane Kristus in hudi duh nista,
   kot v nekaterih dualističnih religijah, enakovredna
   nasprotujoča si princa. Jezus je edini Gospod; Satan
   je le ustvarjeno bitje, ki se je izrodilo … S Kristusom
   se nam ni treba ničesar bati.« Poleg tega ugotavlja:
   »Naš edini sovražnik je pomanjkanje vere, upanja
   in ljubezni.«
   Vera
   Vera je močno duhovno orožje, ki nas povezuje
   z Nepremagljivim. Če pogledamo svoje uboge
   moči, lahko kaj hitro vržemo puško v koruzo, ker
   smo šibkejši od napadalca. »Kajti naš boj se ne
   bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom,
   proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem
   te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v
   nebeških področjih.« (Ef 6,12) Vendar je, če se
   oklepamo Kristusa, naš sovražnik že obsojen
   na propad. Ob vznožju Kristusovega križa, na
   katerem je z ljubeznijo plačal za naše grehe,
   lahko hudič le rjove kot na smrt ranjena pošast.
   Kajti »ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne
   visokost, ne globokost ne kakršna koli druga
   stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni
   v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.« (Rim 8,37)
   Navezo z njim vzdržujemo z molitvijo in
   zakramenti. Kristusova telo in kri nas ščitita
   pred zlom, kot je jagnjetova kri v Mojzesovem
   času pred izhodom iz Egipta na vratnih podbojih
   zaščitila prvorojence gotove smrti, spoved
   obnavlja naše moči, ki so bile oslabljene zaradi
   ran, ki nam jih je zadal greh …
   Hudobec želi to življenjsko pomembno zvezo
   med nami in Bogom prekiniti in bo naredil vse,
   da bi namesto Boga postavili malika ter iskali
   moč pri tiste, ki nam ne more pomagati. Koliko
   ljudi se tako zateka v ezoteriko in praznoverje.

   https://druzina.si/icd/spletnastran.nsf/0/E17836214C95AB3DC1257A3D004467C3/$FILE/BOZJE%20OKOLJE02,%20VZORCNA.PDF

   Odgovori
2. Hvala says:

   4. julija, 2021 at 19:42

   BOG SAM RAZKRIVA NAJVEČJEGA SOVRAŽNIKA ČLOVEKOVEGA IMUNSKEGA SISTEMA
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Kaj je torej največji sovražnik človekovega imunskega sistema? Kaj ga najbolj zastruplja in uničuje? To, kar zastruplja najgloblji del njegove osebnosti, to je duha. In to je greh. Greh je nevidni človekov sovražnik. Za njim stoji nevidna duhovna sila zla, ki vstopa vanj, potem ko ta prestopi Božjo zapoved. Greh človeka duhovno onesnažuje in zastruplja. Z njim se lomi odnos med Bogom in človekom, z velikim ali smrtnim pa se celo z(pre)lomi. Zopet ga lahko vzpostavi le prejem Božjega odpuščanja. Zato je greh rana ali bolezen duha.

   Sveto pismo ga primerja s kačo, ki nas piči, če se ji približamo. Zato nas svari, naj se mu ne približujemo, saj v sebi vsebuje strup, ki je lahko smrtonosen. Vsak greh vsebuje (duhovni) strup, velik greh pa celo smrtonosnega. To pomeni, da prinaša duhovno smrt – ločitev od Stvarnika, vira življenja –, s tem pa prizadene hudo poškodbo imunskemu sistemu. Sveto pismo učinek greha primerja s kačjim strupom in ugrizom leva, ki ljudem uničujeta življenje. Pravi še, da zanj ni zdravila. Zanj res ni zdravila v obliki rastlin, mineralov, žive in nežive narave, vidnih in nevidnih ustvarjenih sil.

   NEVIDNI DUHOVNI VIRUS
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Grešiti pomeni zgrešiti cilj ali tarčo. Greh je zloraba svobode in udejanjanje nečesa, kar je zlo pred Bogom. Je nevidni duhovni virus, strup, ki vstopa v človeško telo, potem ko človek greši. Greh ni le v dejanjih in se ne tiče le morale, ampak tudi v mislih, besedah in opuščanju dobrega. Človek zgreši cilj, ko ne misli, ne gleda na stvari, dogodke, ljudi, svet iz Božje perspektive.

   Zgreši cilj, ko obsoja druge, jih obtožuje, podcenjuje, ponižuje, se ima za boljšega od njih. Zgreši cilj, ko v sebi goji jezo, bes, sovraštvo, maščevalnost, prezir, ljubosumje, zavist itd. Zgreši cilj, ko išče pomoč v okultizmu, magiji (vedeževanju, klicanju duhov, različnih “energetskih”/duhovnih oblikah zdravljenja, ki niso združljiva z Božjim razodetjem), ko ne odpušča bližnjemu. Z eno besedo, zgreši cilj, ko v mislih, besedah in dejanjih prestopa katero koli od zapovedi Boga.

   Negativne misli in čustva do sebe in drugih, ki jih gojimo v sebi, vsako negativno dejanje, želje in besede zastrupljajo človekovega duha, ga delajo bolnega in rušijo njegov imunski sistem. Edino zdravilo za greh je v človekovem kesanju pred Bogom, priznanju grehov in prejetju Božjega odpuščanja. To se začne v molitvi, vrhunec pa doseže v zakramentu sprave. Tam me Bog ozdravlja, očiščuje in osvobaja od vpliva zla, potem ko mu iskreno priznam vse “duhovne strupe”.

   Ne želimo reči, da tisti, ki si stalno prizadevajo za zdravje duha, ne morejo fizično zboleti. Kajti greh in fizična bolezen nista vedno nujno povezana. Tudi svetniki so umirali za fizičnimi boleznimi. Želimo le poudariti, da če hočemo svojemu imunskemu sistemu najboljše, si moramo najprej prizadevati za zdravje duha, ob tem pa ne zanemarjati nasvetov stroke.

   https://si.aleteia.org/2020/11/25/kaj-najbolj-krepi-imunski-sistem/

   Odgovori
3. Hvala says:

   4. julija, 2021 at 18:42

   NAD VSE SKRBIMO, DA NAS ZAVIST, SOVRAŠTVO, OBREKOVANJE, JEZA IN PREPIR NE BODO LOČILE OD NAŠE GLAVE, JEZUSA KRISTUSA

   Ljubezen sicer povezuje in oživlja vse ude Cerkve, nas pa odreže od telesa takoj, če vidi, da se veselimo nesreče drugih. Morda nas zato ne boli propad našega bližnjega, ker smo odrezani od telesa, saj bi nas vendar bolelo, če bi bili z njim združeni. Dobro premislimo, ljubi brat, in skrbno upoštevajmo, da ud toliko časa trpi, dokler je na telesu, če pa je odrezan, ne more ne trpeti ne čustvovati. Če je roka ali drug del telesa odrezan od njega, roka nič več ne čuti, tudi če bi vse ostalo telo razsekali na koščke, ker je že ločena od družbe z drugimi udi. Tak je vsak kristjan, ki zaradi nesreče, stiske ali celo smrti drugega ne samo, da ne trpi, ampak, kar je še slabše, se tega celo veseli. Ker je že odrezan od telesa, nima več v srcu čustva ljubezni, ki ga zapoveduje apostol: Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi, bodite med seboj ene misli (Vrtnice JMS)

   Odgovori
4. Miro says:

   4. julija, 2021 at 18:14

   JEZUS MED PREBIVALCI NAZARETA NI MOGEL NAREDITI NOBENEGA ČUDEŽA, KER NISO IMELI VERE – KOGA POTREBUJEMO, ČE HOČEMO RAZUMETI ŽIVLJENJE, ODNOSE, LJUDI IN DOGODKE OKROG NAS?

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 6,1-6)

   Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govoril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+6%2C1-6&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   ‘Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju.’ Te besede je Jezus namenil prebivalcem Nazareta, svojim rojakom. Med njimi ni mogel narediti nobenega čudeža, ker niso imeli vere. Prebivalci Nazareta Jezusa niso sprejeli, ker so bili tako zelo gotovi v svojo vero, v svoje izpolnjevanje zapovedi, da niso čutili potrebe po zveličanju.

   To je drama izpolnjevanja zapovedi brez vere: ‘Jaz se bom zveličal sam, ker grem vsako soboto v sinagogo, se poskušam pokoravati zapovedim!’ A Jezus nam govori: ‘Glej, če nisi potisnjen na rob, če se ne počutiš na obrobju, ne boš zveličan.’ Ponižnost, pot ponižnosti je: počutiti se tako odrinjeni, da potrebujemo Gospodovo zveličanje. Le On rešuje, ne naše izpolnjevanje zapovedi.

   To prebivalcem Nazareta ni bilo všeč, zato so se razjezili in hoteli Jezusa celo ubiti. Današnje sporočilo je: če želimo bili zveličani, moramo izbrati pot ponižnosti.

   Marija v svoji himni ne reče, da je zadovoljna, ker se je Bog ozrl na njeno devištvo, njeno dobroto in njeno milino, mnoge kreposti, ki jih je imela. Ne. Pač pa, ker se je Bog ozrl na ponižnost svoje dekle, na njeno majhnost. To je tisto, kar gleda Gospod. In moramo se naučiti te modrosti odrinjenosti na rob, da bi nas Gospod tako našel. Ne bo nas našel sredi naših gotovosti, ne. Tja Gospod ne pride. Našel nas bo v odrinjenosti, v naših grehih, v naših napakah, v naših potrebah, da bi bili duhovno ozdravljeni, da bi bili zveličani. Tam nas bo Gospod našel.

   Krščanska ponižnost ne pomeni, reči: ‘Jaz ne služim ničemur.’ V tem se lahko skriva nadutost. Krščanska ponižnost pomeni povedati resnico: ‘Sem grešnik.’ To je naša resnica. Obstaja pa še ena resnica, ta je, da nas Bog rešuje. A rešuje nas tam, kjer smo odrinjeni, ne v naši gotovosti. Prosimo za milost, da bi imeli to modrost, kako biti potisnjeni na rob; milost ponižnosti, da bi prejeli Gospodovo zveličanje.

   Še sem se ukvarjal s trditvijo, ki jo je izrekel Jezus: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju.« Zakaj domačini tako težko sprejmejo Jezusa kot preroka, kot božjega sina? Kaj jih pri tem najbolj ovira? Ovira jih splošno sprejeta ugotovitev, da je Jezus Jožefov sin, da je sin čisto običajne žene Marije in navadnega tesarja Jožefa. Po človeški logiki iz te družine ne more priti kaj več kot to, kar vidijo v starših.

   V teh človeških predstavah in v tej tako človeški logiki pozabljamo, da Bog vedno preseneča. Spomnimo se, kako je Bog reševal Izraelce na najbolj nenavadne načine. Jakobov sin Jožef, ki je bil prodan karavani trgovcev v Egipt, je bil nazadnje rešitelj Izraelskega ljudstva, ki mu je grozil propad zaradi hude lakote. Spomnimo se, da kako je Bog iz judovskega dečka Mojzesa, ki ga je mati položila v pleteno košaro in spustila po reki Nil, naredil osvoboditelja izkoriščanega ljudstva. Mož, ki ga je v rejništvo vzela faraonova žena, je postal voditelj Izraelskega naroda. Davida, preprostega pastirja, je Samuel izbral in mazilil za kralja, ki je pojem kraljevske moči in modrosti. Bog vedno preseneča!

   Kljub temu, da je Bog vso starozavezno zgodovino gradil na presenečenjih, se judovsko ljudstvo ni ničesar naučilo. Hoče imeti preroka po svojih predstavah in po svojem okusu. Ne prenese presenečenja. A Bog ne neha presenečati. Za božjo mater je izbral preprosto kmečko dekle, odrešenik se je rodil v jaslih in živel kot tesarjev sin. Isti Bog, ki vedno preseneča, je za svoje oznanjevalce izbral preproste ribiče. Iz preganjalca Savla je naredil največjega misijonarja – Pavla. Tako Bog vedno znova preseneča! Hoja za njim je mogoča le, če se naučimo brati znamenja in jim slediti! Mogoča je le, če se poslovimo od svojih predstav in kalupov. Bog jih ne potrebuje in jih vedno presega, da bi bili polni življenja in svobode.

   Da bi zmogli to naporno pot iskanja in srečevanja nam pošilja Svetega Duha. Brez njega ne znamo ne moliti, ne prositi, ne brati njegovih znamenj. Svetega Duha potrebujemo, če hočemo razumeti življenje, odnose, ljudi in dogodke okrog nas.

   Prosimo danes Gospoda, da bi zmogli biti vedno odprti za njegova presenečenja. Prosimo ga, naj nam da svojega Duha, da ga bomo prepoznali v najbližjih in srečali v njih Njegovo preroško besedo. Prosimo ga, naj nam pomaga Njegovo besedo tudi uresničiti.

   Ko je Jezus nastopil v shodnici v domačem kraju, mu domačini niso zaupali. Zaupati ali ne zaupati Bogu, verovati ali ne, je tudi danes vprašanje za vsakega od nas. Vedno je dovolj razlogov za nezaupanje in dovolj razlogov za zaupanje. Odločitev je naša! Danes bi vas rad spodbudil k resnični odločitvi za Boga. Svetniki so nam zgled resnične odločitve za Boga, ki se potem odraža v življenju.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Miro says:

   4. julija, 2021 at 16:52

   SLEPČEVA SVETILKA – ALI LUČ NAŠE VERE ŠE SVETI?

   Zgodba pripoveduje o slepem človeku, ki je šel v šolo k odličnemu učitelju. Ko se je nekega večera želel vrniti domov, mu je učitelj dal svetilko s prižgano svečo.

   Slepec je ni maral vzeti: »Kaj si bom pomagal z njo?« je rekel. »Saj ne vidim, ker sem popolnoma slep.«

   »Vem,« je odgovoril učitelj, »toda služila bo, da te bodo v temi drugi videli in se ne bodo zaleteli vate. Le vzemi jo.«

   Slepec je bil besen, ko je na poti zašel in se je nekdo zaletel vanj.

   »Ej, ti,« mu je jezno rekel. »Ali nisi videl moje svetilke?« Popotnik je slepca potrepljal po rami in mu dejal: »Prijatelj, sveča v tvoji svetilki je ugasnila.«

   Neprestano preverjajmo, ali luč naše vere še sveti, da ne bi živeli v utvari, da sveti, pa je že ugasnila.

   Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   4. julija, 2021 at 12:56

   MARTIN IMA POLNE ROKE DELA IN 150 OTROK OKROG SEBE

   Župnik Martin Golob je spregovoril o oratoriju v njihovi župniji, v katerem je okrog 150 otrok. Kot pravi, je hvaležen za animatorje, ki mladim podarjajo svoj čas, pozornost, dušo, jih vzgajajo, varujejo, poučujejo. Ob tem tudi oni rastejo v odgovornosti in skrbnosti.

   https://si.aleteia.org/2021/07/02/martin-ima-polne-roke-dela-in-150-otrok-okrog-sebe/

   Odgovori
7. Miro says:

   4. julija, 2021 at 8:55

   S ŠKOFOM PETROM ŠTUMPFOM IN P. ANDRAŽEM ARKOM O TEM, KAKO NAJ PRISTOPAMO K ISTOSPOLNO USMERJENIM V NAŠIH SKUPNOSTIH (Aleteia)

   Veliko je dogodkov v življenju, ob katerih ne vemo, kaj bi bližnjemu rekli, a se o primernem odzivu vsaj lahko kje izobrazimo. Kaj pa, kako se odzvati, ko za prijatelja ali znanca izvemo, da čuti privlačnost do istega spola? Kako ravnati, če nam otrok želi predstaviti svojega istospolnega partnerja?

   Ker je vprašanje odnosa katoličanov in Cerkve do homoseksualno usmerjenih ljudi vse bolj pereče na svetovni ravni, je prav, da spregovorimo tudi o teh vprašanjih. Za nasvet sta bila zaprošena škof Peter Štumpf in p. Andraž Arko.

   O tem zanimivem prispevku, ki je bil v celoti najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina, več na:

   https://si.aleteia.org/2021/07/04/kako-naj-pristopamo-k-istospolno-usmerjenim-v-nasih-skupnostih/

   Odgovori
8. Miro says:

   4. julija, 2021 at 8:22

   BITI POPOLNOMA SVOBODEN SPLOH NE POMENI, DA LAHKO DELAM, KAR MI TRENUTNO UGAJA … BITI ZARES SVOBODEN POMENI RABITI SVOJO SVOBODO ZA TO, KAR JE RESNIČNO DOBRO (sv. Janez Pavel II.)

   – Kristus pričakuje mlade, kakor je pričakoval mladeniča, ki mu je postavil vprašanje: »Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?«

   – Ni mogoče živeti na poskus, ni mogoče umreti na poskus, ni mogoče ljubiti na poskus.

   – Samo tisti, ki v imenu ljubezni zna biti zahteven do sebe, lahko zahteva ljubezen s strani drugih.

   – Svoboda je odličen dar le tedaj, ko jo znamo zavestno uporabljati za vse, kar je dobrega. Kristus nas namreč uči, da je najlepša uporaba svobode v ljubezni, ki se izraža v darovanju in služenju.

   – Čas je, da vsi znova postanemo zmožni, da s srci, polnimi spoštljivega strmenja, vsakega človeka častimo in spoštujemo.

   – Biti popolnoma svoboden sploh ne pomeni, da lahko delam, kar mi trenutno ugaja … Biti zares svoboden pomeni rabiti svojo svobodo za to, kar je resnično dobro.

   – Spoznajte, da je človeka ustvaril Bog po svoji podobi in sličnosti, hkrati v Kristusu poklical za to, da se v njem razodene, kar je iz Boga. Da bi se v vsakem od nas nekoliko razodel Bog.

   – Rožni venec me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušnje. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v njej vedno prejel okrepčilo in tolažbo.

   (sv. Janez Pavel II., izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Hvala says:

   3. julija, 2021 at 20:22

   V današnjem času je res moderno skrbeti “ZA TELO”- in nekateri res to počnejo dobesedno, z mučno in pretirano telovadbo, včasih posežejo po nedovoljenih sredstvih ali pa s pretirano skrbjo za prehrano.

   Pozabljamo, da je ČLOVEK SESTAVLJEN IZ TELESA, DUŠE IN DUHA. Če človek skrbi samo za telo, na dušo in duha pa pozabi, bo obolel človek v celoti.

   Razmišljam in gledam: finančno bogato preskrbljeni, z urejeno službo, odnosi itd…, zakaj ne opazim iskrenega nasmeha iz srca na obrazu, zakaj nekakšen preplah na obrazu, hitenje, človek je z mislimi odsoten, nima časa za poslušanje, da o kakšni solidarnosti do drugih sploh ne govorimo in mislimo?!

   JEZUS JE IZVIR PRAVEGA ŽIVLJENJA, ŽIVLJENJA V IZOBILJU. SAMO ON LAHKO NAREDI ČLOVEŠKO SRCE SREČNO, NE DENAR, NE SLAVA, NE CELOTEN SVET TI TEGA NE MORE DATI.

   Danes se je moderno pogovarjati o denarju, karieri, počitnicah, uživanju, gradnji , rekreaciji, fini hrani, dragi kozmetiki, novem avtomobilu, kaj narediti z gubami itd…..Če človek načne temo o minljivosti tega hitrega življenja ali pa o čem drugem, izpadeš v najlepšem izrazu “ČRNA OVCA”.

   Človek je pripravljen narediti in dati vse za telesno zdravje . O KO BI BIL TAKO PRIPRAVLJEN DATI VSE ZA DUHOVNO ZDRAVJE.

   Če si človek “ODŽAGA VEJO NA KATERI SEDI “, KAJ SE ZGODI? Zgodi se to, da pade v prepad. Zato bo človek z svojo odcepitvijo od Boga zgrmel v globok prepad. ČE NI BOŽJEGA SOKA S KATERIM BI NAPAJAL DUŠO DUHA IN TELO NASTOPI SMRT- DUHOVNA SMRT.

   VENDAR GOSPOD LAHKO OBUDI ČLOVEKA NAZAJ K ŽIVLJENJU. TO DELA TUDI DANES VSAK DAN. Človeka, ki ga Sveti Duh oživi- to je obudi od mrtvih, mu da nazaj pravo življenje, ne pa samo životarjenje.

   Ni več pristnega nasmeha. Poglejmo nazaj v zgodovino, glejmo prednike, ki niso imeli strojev, ne hladilnikov, ne klimatskih naprav pa so bili veseli, pogumni. Danes ponekod ne znamo ravnati s klimatskimi napravami in naredimo “zamrzovalne skrinje ” v hiši, v trgovinah, v ustanovah. itd….

   Izročimo se Gospodu in Ga prosimo, da On poskrbi za naše potrebe, za naše načrte, sodelujmo z Njim.

   Odgovori
   • Hvala says:

     3. julija, 2021 at 20:34

     Pripis!

     Človek, ki nima opore in upanja v Boga, se ga polasti hud strah, bojazen in skrb za zdravje, da včasih res ne more prenesti tega napada strahu, potem klone in poseže po nedovoljenih sredstvih, tudi alternativni medicini.

     Odgovori
     • Hvala says:

       4. julija, 2021 at 6:48

       Popravek: besedi alternativni medicini nadomestim z alternativno metodo

       Odgovori
10. Miro says:

    3. julija, 2021 at 19:23

    GOSPOD JEZUS IN APOSTOL TOMAŽ – NENEHEN BOJ MED VERO IN DVOMOM: V NAS, V SVETU IN V CERKVI!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 20,24-29)

    Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+20%2C24-29&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Kaj se je dogajalo z apostolom Tomažem, se sprašujem. Kaj ga je vodilo v dvom? Ali se vam zdi bolj logičen dvom ali vera? Pomislimo, da je Tomaž preživel z Jezusom in apostoli tri leta. Bil je deležen mnogih čudežev, ozdravljenj, lahko je videl od mrtvih obujenega Lazarja in še kaj. S prijatelji je spremljal Jezusa in ob njem lahko doživljal čudovito prijateljstvo. Ne nazadnje je delil s prijatelji nasprotovanje farizejev in pismoukov. Ob Jezusu se je utrjeval v nauku in ljubezni. Kako to, da po vsem tem, Tomaž ni verjel apostolom, da so videli Jezusa?

    Ta njegov dvom lahko razumem samo kot dvom, ki ga je kot otrok prenesel v odraslo dobo in se je zakoreninil v njegovi drži. Toliko razočaranj, ki jih je doživel v svojem odraščanju, ga je težilo, da ni mogel zaupati nikomur več. Pravzaprav bi lahko rekli, da je bil dvom njegov način življenja. Dvomil je v vsak odnos, dvomil v vsako besedo, dvomil v vsakega človeka. Tako je dvomil tudi v Jezusovo ljubezen. Ni hotel biti še enkrat razočaran. Ni hotel tvegati koraka vere in zaupanja. Zato je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Mar ni to grozen dvom! Kako jasna zahteva. Sliši se skoraj kot upor Bogu. Gospod ga je vseeno uslišal. Na dnu Tomaževih dvomov je tlelo hrepenenje, da bi veroval, da bi se v veri umiril. Moj Gospod in moj Bog! Kakor je prej grozljiv dvom, je v teh besedah čudovita izpoved.

    In kje smo mi? V neprestanih dvomih ali v trdni veri. Ne mislim najprej na vero v Jezusovo vstajenje. Najprej pomislimo na vero v ljubezen, na upanje v resnično prijateljstvo, zaupanje sočloveku. Koliko sploh tvegamo zaupati, se odpirati, verovati? Tu se začne pot vere. Vere brez odnosov ni. Tomaž ni zaupal človeku, zato ni veroval Bogu. Tako je tudi z nami. Če zaupamo sočloveku, lahko verujemo. Če te vere ni, je zastonj vera v Boga. Je pravzaprav prazna in lažna.

    Boj med vero in dvomom je neprestan: v nas, v svetu in v Cerkvi.

    Ob vsem tem razmišljam, da je naša pot vere, pot zaupanja človeku. Kot je rekel papež Janez Pavel II: Človek je pot Cerkve, Jezus je pot človeka. Najprej človek, potem Bog. Če bomo zaupali človeku, bomo lahko zaupali Bogu, če bomo tvegali ljubezen, je bomo tudi deležni.

    Tvegajmo odnose, da bomo lahko deležni vere. Vse pa ostaja božja milost. Zato se nam, kljub naši neveri, Gospod vedno razodeva kot se je po vstajenju razodel apostolu Tomažu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori