Članki za dušo

15.007 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   8. avgusta, 2021 at 17:34

   NOTRANJA POKORA JE KORENITA PREUSMERITEV VSEGA ŽIVLJENJA, VRNITEV, SPREOBRNJENJE K BOGU Z VSEM SVOJIM SRCEM, PRENEHANJE GREHA, MRZITEV ZLA, Z ODKLANJANJEM ZLIH DEJANJ, KI SMO JIH STORILI

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   NOTRANJA POKORA

   1430 Kot že pri prerokih tako Jezusov klic k spreobrnjenju in pokori ne meri najprej na zunanja dela, na “raševino in pepel”, post in mrtvenje, marveč na spreobrnjenje srca, na notranjo pokoro (spokornost). Brez nje ostanejo spokorna dela brezplodna in lažna; nasprotno pa notranja spokornost sili, da se ta naravnanost pokaže v vidnih znamenjih, kretnjah in delih spokornosti.

   1431 Notranja pokora je korenita preusmeritev vsega življenja, vrnitev, spreobrnjenje k Bogu z vsem svojim srcem, prenehanje greha, mrzitev zla, z odklanjanjem zlih dejanj, ki smo jih storili. Hkrati vsebuje željo in odločnost, da spremenimo življenje z upanjem na božje usmiljenje in zaupanjem v pomoč njegove milosti. To spreobrnjenje srca spremljata zveličavna bolečina in bridkost, ki so ju Očetje imenovali “animi cruciatus (mrtvenje duha)”.

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/iv-notranja-pokora/

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Hvala says:

   8. avgusta, 2021 at 17:27

   DOKLER BOLI, NE MOREMO ODPUSTITI

   https://si.aleteia.org/2018/07/09/dokler-boli-ne-moremo-odpustiti/

   Odgovori
3. Hvala says:

   8. avgusta, 2021 at 17:22

   KAJ NAM NAJPOGOSTEJE ODVZAME NOTRANJI MIR?

   NAPUH -NAJVEČJI SOVRAŽNIK NOTRANJEGA MIRU
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Razlogi so lahko zelo različni. Zelo pogosto so to življenjske skrbi. Odzvati se je treba z mirom, zaupanjem, se spomniti Jezusovih besed, naj se ne vznemirjamo: “Ne bojte se!”, “Vsi vaši lasje so prešteti.” Naše življenje je v Božjih rokah. Pogosto nam jemlje mir naša krhkost, omejenost. Nismo vedno tako močni, kot bi si želeli. Zaradi napak, v katere padamo, se pogosto vznemirjamo. Seveda poskušamo delati dobro, a pogosto se vznemirjamo zaradi lastne bede, padcev.

   To ni prav, ker kaže na naše pomanjkanje zaupanja v Božje usmiljenje, njegovo ljubezen. Na nek način smo preveč osredotočeni nase, v lastnem perfekcionizmu ne prenesemo niti najmanjše pomanjkljivosti, napake. V tem je tudi neke vrste napuh, ta pa je eden največjih sovražnikov notranjega miru.

   Ponižnost pa je zmožnost, da prepoznamo svojo šibkost in jo sprejmemo, kar zelo pomaga k miru. Sv. Terezija Deteta Jezusa pravi: “Ljubiti svojo majhnost in uboštvo.” To ni nekaj naravnega, vsi bi si namreč želeli biti popolni, najmočnejši, najbolj pametni, najbolj krepostni in nam je težko pristajati na to, da smo majhni, da včasih pademo. Navsezadnje smo samo ljudje in ni treba od sebe zahtevati absolutne popolnosti – tudi Bog je ne zahteva.

   https://si.aleteia.org/2020/12/09/smo-samo-ljudje-in-ni-treba-od-sebe-zahtevati-popolnosti-tudi-bog-je-ne/

   Odgovori
4. Hvala says:

   8. avgusta, 2021 at 17:15

   NI DRUGE LESTVE DO NEBES RAZEN KRIŽA
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Čeprav si preganjanja in bolečin ne želimo, pa so te lahko kanal za milostno in bogato žetev. Sveto pismo pravi. “Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu” (Jn 12,24).

   Sveta Terezija iz Avile je rekla, da bo edina stvar, za katero se bomo Bogu zahvalili, ko bomo prišli v nebesa, naš križ. Sveta Roza iz Lime je dejala nekaj podobnega: “Ni druge lestve do nebes razen križa.”

   Gospod nas je učil, naj nastavimo še drugo lice. Naše rane so morda strašne, a jih Bog poveliča. Tudi Kristusove rane s križa v nebesih niso kar izbrisane, ampak kažejo Božjo slavo. Prav zaradi njih apostoli prepoznajo Gospoda in verujejo. Prositi moramo za milost, da bi se Bogu lahko zahvalili za rane, ki nam jih je zadalo življenje, saj so pot do ozdravitve.

   Bogu se zahvalite s tole molitvijo: “Zahvaljujem se tebi, Gospod, in tebi, [Ime], za rano, ki se zdravi.”

   https://si.aleteia.org/2021/02/22/eksorcist-nas-uci-kako-odpustiti-v-stirih-korakih/

   Odgovori
5. Miro says:

   8. avgusta, 2021 at 17:02

   VSAKIČ, KO SE UDELEŽUJEMO SVETE MAŠE IN SE HRANIMO S KRISTUSOVIM TELESOM, DELUJE V NAS JEZUSOVA NAVZOČNOST TER NAVZOČNOST SVETEGA DUHA, KI OBLIKUJE NAŠE SRCE, NAM POSREDUJE NOTRANJE DRŽE, KI SE PREVEDEJO V ŽIVLJENJE PO EVANGELIJU – NE POZABIMO DVEH STVARI: »BOG LJUBI Z MERO, KI NIMA MERE« IN KO HODIMO ZA JEZUSOM, TOREJ MI Z EVHARISTIJO, POSTAJA NAŠE ŽIVLJENJE DAR!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,41-51)

   Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+6%2C41-51&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   ‘Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.’

   Jezus poudari, da ni prišel na ta svet, da bi nam nekaj dal, ampak da bi nam dal sebe samega, svoje življenje, kot hrano vsem, ki verujejo vanj. To naše občestvo z Gospodom nas, njegove učence, zavezuje, da ga posnemamo, da naše bivanje, naše drže postanejo kot razlomljen kruh za druge, kakor je Učitelj razlomil kruh, ki je resnično njegovo meso. Za nas je to velikodušnost v odnosu do bližnjega, ki razodeva našo držo: ‘razlomiti naše življenje’ za druge.

   Vsakič, ko se udeležujemo svete maše in se hranimo s Kristusovim telesom, deluje v nas Jezusova navzočnost ter navzočnost Svetega Duha, ki oblikuje naše srce, nam posreduje notranje drže, ki se prevedejo v življenje po evangeliju. Pri tem gre predvsem za učljivost Božji Besedi, medsebojno bratstvo, pogum krščanskega pričevanja, iznajdljivost v karitativni ljubezni, sposobnost vlivati upanje obupanim, sprejemati izključene. Po evharistiji na ta način zori stil krščanskega življenja. Kristusova karitativna ljubezen, sprejeta z odprtim srcem, nas spreminja, preoblikuje, nas dela sposobne ljubiti in sicer ne s človeško vedno omejeno mero, temveč z Božjo mero. In kakšna je Božja mera? Božja mera je brez mere. Vse! Ne moremo meriti Božje ljubezni; je brez mere! S tem postanemo sposobni ljubiti tudi tiste, ki nas ne ljubijo. To pa ni lahko! Če mi namreč vemo, da nas nekdo nima rad, je v nas hotenje, da mu tudi mi nočemo dobro. Ljubiti moramo tudi tistega, ki nas nima rad. Postanimo sposobni upreti se zlu z dobroto, odpuščati, deliti z drugimi in sprejeti jih. Po Jezusu in njegovem Duhu tako postane naše življenje ‘razlomljen kruh’ našim bratom in sestram. S tem, ko tako živimo, odkrijemo resnično veselje! Veselje, da smo dar in tako izmenjamo velik dar, ki smo ga mi že pred tem prejeli in sicer brez naših zaslug. Zelo lepo je to, da naše življenje postane dar! To pomeni, posnemati Jezusa.

   Želel bi, da ne bi pozabili na dve stvari. Prva: ‘Bog ljubi z mero, ki nima mere’. Tako naše življenje z Jezusovo ljubeznijo, prejemajoč evharistijo, postane tak dar, kot je bilo Jezusovo življenje. Ne pozabite teh dveh stvari: ‘Bog ljubi z mero, ki nima mere’ in ko hodimo za Jezusom, torej mi z evharistijo, postaja naše življenje dar.

   Jezus je živi kruh, ki daje življenje temu svetu. Njegovo telo je resnična hrana pod podobo kruha; njegova kri je resnična pijača pod podobo vina. Kristusovo telo je kruh poslednjih časov, sposoben dati življenje, in večno življenje, kajti bistvo tega kruha je ljubezen.

   V evharistiji se izraža Gospodova ljubezen do nas. Ljubezen, ki je tako velika, da nas hrani sama s seboj; zastonjska ljubezen, vedno na razpolago vsakomur, ki je lačen in ki potrebuje oživitev svojih moči. Živeti izkušnjo vere pomeni, pustiti, da te hrani Gospod .

   Vsak izmed nas se danes lahko vpraša: In jaz? Kje hočem jesti? Ob kateri mizi se hočem nahraniti? Ob Gospodovi mizi? Ali morda sanjam o okusnih jedeh, toda v suženjstvu, kot so sanjali Izraelci? Vsak se tudi lahko vpraša: Kakšen spomin imam? Takšnega, kjer me Gospod rešuje ali takšnega o česnu in čebuli suženjstva? S katerim spominom sitim mojo dušo?

   Obnovimo spomin in se naučimo prepoznati napačen kruh, ki vara in kvari. Kajti ta je sad egoizma, samozadostnosti in greha.

   Jezus, kruh večnega življenja, je prišel iz nebes ter postal meso po veri svete Marije. Potem, ko ga je z neizmerno ljubeznijo nosila v sebi, je zvesto hodila za njim vse do križa in vstajenja. Prosimo Marijo, naj nam pomaga odkriti lepoto evharistije, da postane še posebej pri nedeljski maši in češčenju, središče našega življenja.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   8. avgusta, 2021 at 14:18

   SKRIVNOST BOŽJEGA KLICA IN BOŽJE IZBIRE

   Jezus se je odločil izbrati dvanajst apostolov. Ni se mu zdelo dovolj, da bi dal samo oglas v časopise. Sklenil je, da bo priredil olimpijske igre, na katerih bo izbral dvanajstere. Prišli so ljudje od vsepovsod. Konkurenca je bila zelo velika. Jezus je moral soditi igre.

   Najprej je bilo tekmovanje v molitvi. Ljudje so se poskusili, kdo zmore čimbolj hitro recitirati molitve. Nekateri so s precejšnjo natančnostjo oblikovali besede. Nekateri so uporabljali besede, ki so naredile vtis. Nekateri celo vzvišene besede. Toda ko je prišel čas za odločitev, Jezus ni izbral nobenega. Zdelo se mu je, da v njihovih molitvah ni bilo srca. Bile so le besede.

   Zatem je bilo na vrsti slavilno tekmovanje. Nekateri so nosili čudovita oblačila. Drugi so uporabljali veliko kadila. Spet drugi so dali poudarek glasbi. Nekateri so vključili v slavljenje tudi kretnje. Ko je bilo spet treba izbirati, ni bilo zmagovalca. Zopet ni bilo opaziti, da bi bil kdo s srcem pri slavljenju. Bilo je preveč nastopaško.

   Tretje je bilo tekmovanje v poučevanju. Skupine so se nanj dobro pripravile in nekatere so prišle z lepo izdelanimi posterji, drugi z dolgimi, dobro pripravljenimi govori. Nekateri so uporabljali tudi video rekorderje. Drugi so pripeljali svoje majhne skupine, da bi prikazali to, kar so govorili. Toda spet je bilo brez zmagovalca. Nobenega srca ni bilo v njihovem poučevanju. Metode so bile pomembnejše od srca.

   Tako so se končale tiste olimpijske igre. Ni bilo zmagovalcev, a tudi apostolov ne. Utrujen in izčrpan od dolgih tekmovanj in izbiranj, se je Jezus odpravil k jezeru, da bi se umiril in odpočil. In zgodil se je čudež. Zagledal je ljudi, kako lovijo ribe. In ti ljudje so v to, kar so delali, položili srce. Ribe so lovili s srcem. Zato je Jezus izbral nje.

   Skrivnost božjega klica in božje izbire. Bog ima svoja merila, včasih za človeka čudna, marsikdaj nerazumljiva. Apostola Petra je ob jezeru vprašal, ali ga ljubi. Peter je pritrdilno odgovoril. Jezusu je to zadostovalo.

   Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Hvala says:

   8. avgusta, 2021 at 11:55

   HVALEŽNOST

   S teboj govorim iz nebeških globin. Slišiš me v globinah svojega bitja. Globoko kliče po globokem. Blagoslovljena si, ker me moreš slišati. Tega privilegija nikdar ne imej za nekaj samoumevnega, za nekaj, za kar se mi ni treba zahvaljevati. Najlaže mi povrneš s srcem, polnim hvaležnosti. Učim te, da bo hvaležnost postala del tvoje miselne naravnanosti. To pomeni, da zidaš hišo na skali, kjer je življenjski viharji ne bodo mogli zrušiti. Medtem ko se učiš teh lekcij, pouči o tem tudi druge ljudi. Jaz bom odpiral pot pred teboj, korak za korakom (Vrtnice JMS)

   Odgovori
8. Hvala says:

   8. avgusta, 2021 at 11:46

   IMELI BI KORISTI OD VSEGA, HKRATI PA BI VSE PREZIRALI

   RESNICOLJUBNOST

   KRITIZIRAMO ŠOLSTVO, POLITIKO, SODSTVO itd. HKRATI PA SMO NEODGOVORNI TAKO DO VZGOJE, DO POLITIKE, RESNICE IN ŠE ČESA

   DAJTE CESARJU CESARJEVO IN BOGU BOŽJE
   ZA JEZUSOVO DRŽO SE SKRIVA GLOBOKO PREPRIČANJE, DA VSE VODI BOG
   OD TOD TUDI STARA ŠOLA POKORŠČINE PREDSTOJNIKOM. ČE SO NA OBLASTI, JIH JE TJA POSTAVIL BOG
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Ali smo resnično resnicoljubni ali se pretvarjamo? Ali so naši nameni dobri ali je vse usmerjeno v iskanje lastne koristi? Nobenega dvoma ni, da iz pokvarjenega srca ne pride pametna misel. Nemogoče je, da bi bila skrb farizejev glede plačevanja davka sploh na mestu. Ko je laž v srcu, je tudi na jeziku, je tudi pri dejanjih. Pokvarjeno srce, srce, ki laže in išče le svojo korist, ne more razmišljati dobro! Prvo vprašanje je, ali jasno sledimo svojim namenom in kakšni pravzaprav so. Ali smo radikalni v pogledu nase in se z vsemi močmi upiramo vsaki zlaganosti?

   Ko sledimo pripovedi, vidimo, kakšen nesmisel je, da so hinavski farizeji v skrbeh za poštenje. Hinavščina in poštenje ne gresta skupaj. Farizeji z vprašanjem: »Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« izražajo prezir do cesarja. S kakšno pravico hinavec presoja poštenje bližnjega!? Jezus se zato izogne kritiki cesarja in ureditvi. Z besedo: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega,« pravzaprav pravi, da je tudi cesar od Boga. Spoštovati človeka, pomeni spoštovati Boga, prezirati človeka, pomeni prezirati božje delo. Denar je pogosto umazan, vendar ga revolucija ne bo očistila. Golo nasprotovanje ničesar ne spremeni.

   Za Jezusovo držo se skriva globoko prepričanje, da vse vodi Bog. Od tod tudi stara šola pokorščine predstojnikom. Če so na ‘oblasti’, jih je tja postavil Bog. Prezir do njih, ne rešuje problemov, ampak jih množi. Preselijo se v nas in postajamo vse bolj nesrečni in zagrenjeni. V tem smislu mi vedno znova prihaja na misel izpoved ameriškega jezuita Walterja J. Ciszeka, ki je 23 preživel v preiskovalnih zaporih in delovnih taboriščih v Sibiriji, ko govori o delu. Takole piše: V vseh letih, ki sem jih odslužil v sibirskih taboriščih, so mi – zaradi lažnih obtožb – z redkimi izjemami odrejali najnižja opravila … Pa vendar sem bil na svoje delo ponosen. Za vsako delo sem se kar najbolj potrudil. Vsak dan sem dal vse od sebe in naredil toliko, kot sta mi v tistih okoliščinah dopuščala zdravje in vzdržljivost. Zakaj? Ker sem menil, da je to delo po božji volji zame. Novega mesta v Sibiriji nisem gradil zato, ker sta tako hotela Josip Stalin ali Nikita Hruščov, ampak ker je to hotel Bog. Delo, ki sem ga opravljal, ni bilo kazen, temveč prizadevanje za zveličanje v strahu in trepetu. Delo ni bilo prekletstvo, niti surovo težaško delo, ki sem ga opravljal, ampak pot k Bogu in morda celo način, da drugim pomagam priti k njemu. Zato ga nisem mogel jemati kot ponižujoče. Bilo je plemenito, saj je prihajalo iz rok samega Boga. To je bila njegova volja zame. (V gulagu s Kristusom, Walter J. Ciszek, prim. str. 108-109)

   Čeprav se zdi na trenutke absurdno, da bi spoštovali cesarja in cenili krivično delo, pa je jasno, da nas kritizerstvo ne pelje daleč. Farizeji so s tem postajali le še večji hinavci. Pomislimo namreč, da so uživali sadove cesarstva, ne bi pa priznavali oblasti. Spomnimo se, da so bili navdušeni nad stotnikom, ki jim je sezidal shodnico, prezirali pa so rimsko vojsko, saj je bila plačana z davkom! Bili so stalno v stikih z oblastmi, kar se je pokazalo pri sojenju Jezusu, prezirali pa so oblast! Gotovo so bili stalni uporabniki cest, ki jih je vzdrževal Rim, prezirali pa so cestninarje. Najbrž so bili tudi obiskovalci javnih hiš, hkrati pa so kamnali prostitutke …

   Kristjani se pogosto obnašamo zelo podobno. Kritiziramo šolstvo, politiko, sodstvo itd. hkrati pa smo sami neodgovorni tako do vzgoje, do politike, resnice in še česa. Imeli bi koristi od vsega, hkrati pa bi vse prezirali. Vsekakor nas današnji evangelij vabi k resnicoljubnosti.

   Premislimo, kako čisti so naši nameni in koliko smo zanje pripravljeni narediti na tistih področjih, ki jih tako radi kritiziramo. Današnji evangelij bi prav preprosto lahko povzel v misel: Pravi kristjan ne prezira! Skrbi za čistost svojih namenov in predvsem dobro opravlja svoje delo.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/n29-resnicoljubnost

   Odgovori
9. Miro says:

   8. avgusta, 2021 at 8:26

   NAŠA POPOLNOST JE PRAV V TEM, DA SE BORIMO Z NEPOPOLNOSTMI … (sv. Frančišek Saleški)

   – Predvsem se moramo uriti v krepostih, ki so najbolj v zvezi z našimi stanovskimi dolžnostmi, ne pa v takih, ki so nam najbolj všeč.

   – Ne omejuj svoje potrpežljivosti na to ali ono vrsto razžaljenosti in bridkosti. Tvoje potrpljenje naj objame in zajame prav vse neprijetnosti, ki ti jih bo Bog poslal in dopustil, da pridejo nadte.

   – Za dobro ime moramo skrbeti, a ga ne oboževati. Kakor ne smemo žaliti očesa dobrih, tako si ne smemo prizadevati, da bi ugajali očem hudobnih.

   – Večkrat trdimo, da nismo nič, da nas je sama revščina, da smo zadnji na svetu, pa bi nas hudo zadelo, če bi nas kdo za besedo prijel in nas razglašal za take, kakršni pravimo, da smo.

   – Naša popolnost je prav v tem, da se borimo z nepopolnostmi; ne mogli pa bi se boriti, če bi jih ne imeli, in jih ne premagati, če bi jih ne srečavali.

   (sv. Frančišek Saleški, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Miro says:

    8. avgusta, 2021 at 8:20

    JEZUS KLIČE K SPREOBRNJENJU. TA KLIC JE BISTVENI DEL OZNANILA BOŽJEGA KRALJESTVA: “ČAS SE JE DOPOLNIL IN BOŽJE KRALJESTVO JE BLIZU. SPREOBRNITE SE IN VERUJTE EVANGELIJU “

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Molimo:

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    SPREOBRNJENJE KRŠČENIH

    1427 Jezus kliče k spreobrnjenju. Ta klic je bistveni del oznanila božjega kraljestva: “Čas se je dopolnil in božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeliju “ (Mr 1,15). V pridiganju Cerkve se ta klic obrača najprej na tiste, ki še ne poznajo Kristusa in njegovega evangelija. Tudi je krst glavni kraj prvega in temeljnega spreobrnjenja. Po veri v veselo novico in po krstu (prim. Apd 2,38) se človek odpove zlu in pridobi odrešenje, to je odpuščanje vseh grehov in dar novega življenja.

    Več o tem na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/iii-spreobrnjenje-krscenih/

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

    Odgovori