Članki za dušo

15.031 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   21. oktobra, 2021 at 19:52

   OČE GA JE TEPEL IN MU 14-KRAT PREBIL GLAVO, A CIRIL JE ZMOGEL VSE ODPUSTITI
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Zgodbo duhovnika Cirila Čuša, ki je duhovnik v Žetalah v Sloveniji, sem že priložila, pa jo bom ponovno v razmislek tudi tistim, ki še tega niso mogoče brali.

   Če boste pozorno brali, boste lahko s pomočjo Svetega Duha ugotovili, kako Bog resnično vodi vse dogodke.

   V družini alkoholika trpijo vsi, tudi sam odvisnik, mogoče še bolj kot ostali.

   KAJ JE NAJBOLJ ZNAČILNO V CIRILOVI ŽIVLJENJSKI ZGODBI? Bili so strašno težki časi, tudi misli na samomor in celo umor.

   Vendar, če pogledamo, kako je BOG DAJAL CIRILU MILOSTI, DA JE VZTRAJAL IN CELA DRUŽINA JE VZTRAJALA LETA IN LETA. SAMO NA TA NAČIN SO SE POKAZALI ČUDOVITI BISERI IZ TE ZGODBE, SADOVI V NJIHOVIH ŽIVLJENJIH SO VELIKI.

   JEZUS JE REKEL, ČE ZRNO NE UMRJE, NE OBRODI SADU.

   V Cirilovi družini je bilo dejansko potrebno UMRETI-UMRETI SAMIM SEBI, SKUPAJ Z JEZUSOM NA KRIŽU, DA SO VIDNI BOGATI SADOVI. ŽIVLJENJE IMA POLN SMISEL V TEJ ZGODBI.

   Ciril in njegova družina bi lahko izbrali DRUGO POT, ENOSTAVNO, ZA TA SVET HITRO REŠLJIVO, Z NE PREVELIKIM TRPLJENJEM. CIRIL IN NJEGOVA DRUŽINA BI SE LAHKO IZOGNILI JEZUSOVEMU NAČRTU, ZAKAJ NE? VSAK IMA MOŽNOST IZBIRE !

   Vendar to ne gre tako enostavno. GOSPOD JE IMEL NAČRT, DA IZ TE ODVISNOSTI IN TRPLJENJA NAREDI ČUDOVITI BISER, KRONA TEGA PA JE , DA JE CIRIL, KI NI VEROVAL POSTAL CELO DUHOVNIK. VIDITE GOSPODOV NAČRT.

   Karkoli bi ljudje s svoji svetovanji in komentarji govorili in svetovali, bi se slišalo po vsej verjetnosti drugače, kot pa je imel Gospod načrt. Vemo kakšne so človeške izbire rešitve, na katere se gleda SAMO Z ČLOVEŠKIMI OČMI. ZAMISLIMO SE V TO TEŽKO ZGODBO, KJER BOMO LAHKO VIDELI. KAKO SE VSAKA IZREČENA JEZUSOVA BESEDA URESNIČI V ŽIVLJENJU ČLOVEKA OZ LJUDI, ČE SE ZANESEJO NANJ. JEZUS JE REKEL: “KDOR VAME ZAUPA NE BO OSREMOČEN. ”

   V tej zgodbi se vidi, KAKO MOČ IMA ODPUŠČANJE ČLOVEKU.
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Na nedeljo Božjega usmiljenja predstavljamo pretresljivo življenjsko zgodbo, ki je dokaz, da ima odpuščanje neverjetno moč
   Duhovnik Ciril Čuš, župnik v obmejni župniji Žetale, prihaja iz tradicionalne katoliške družine, ima še dva brata in dve sestri, prvorojenka pa je umrla že v otroških letih. Živeli so zelo skromno. Delali so na kmetiji in živeli ob kruhu, mleku, vodi.

   Padec in začetek alkoholizma
   Oče je začel delati kot zidar, a je padel z višine 5 metrov in bil mesec dni v komi. Padec je močno vplival nanj.

   Takrat so se začele težave z alkoholom, postal je zelo agresiven. Med sedmim in desetim letom je Cirilu 14-krat prebil glavo s topim predmetom. “Pri 10 letih sem moral v najhujši vročini nositi kapo, da drugi niso videli ran na glavi,” se spominja.

   Ko je bil oče trezen, je bil čudovit človek, svoje otroke je veliko naučil. Ko pa se je napil, je bilo bolje, da nikogar ni bilo v bližini.

   Ciril je moral večkrat zbežati skozi okno, prespati na skednju. Strah ga je bilo iti spat, ker je imel nočne more. Težko se je učil, šolo je komaj zdeloval.

   Kam bi pobegnil?
   “Pri 10 letih sem izgubil smisel življenja, želel sem narediti samomor, vendar me je nekaj zadržalo.”
   Pri 12 letih ni več dobil denarja za osnovno šolo, zato je začel delati na državnem posestvu – nabiral je jagode, višnje, jabolka, gobe, kostanj. Pri 14 letih je želel pobegniti od doma, ker ni več videl smisla življenja, a ni imel kam iti. “Velikokrat sem bil tepen, karkoli sem naredil, ni bilo v redu, vedno me je bilo strah očeta.”

   Po srednji šoli se je zaposlil in se preselil v neko staro hišo v Račah. “Moji prijatelji so bile takrat podgane in miši. Ampak od ponedeljka do petka sem imel mir, doma pa je bil pekel.” Imel je čas in zašel je tudi v knjižnico. Tam se je v njegovih rokah znašlo Sveto pismo, začel ga je prebirati. “Božja beseda me je iz dneva v dan bolj pritegnila.”

   Zavrženost
   Ciril v cerkev ni več zahajal. “Bil sem zelo zaprt, žalosten, izogibal sem se ljudi. Čutil sem zavrženost, nesprejetost, to me je spremljalo in me zaznamovalo.”

   Iz radovednosti je šel v Medžugorje, a se ga to ni posebej dotaknilo, opravil pa je dobro spoved. Ko se je vrnil, je čutil mir, a zgodilo se ni nič posebnega.

   Dragoceno spoznanje
   Neke nedelje ga je obiskal sopotnik iz Medžugorja. Peljal ga je na molitveno skupino Prenove v Duhu. “Vsi so tam z dvignjenimi rokami slavili Boga. Zdelo se mi je, da so na drogah, da niso normalni. Tega res nisem bil navajen.” Odločil se je, da nikoli več ne stopi v cerkev, saj so bili ti ljudje “čisto nenormalni”.

   A prijatelj ga je peljal znova in ker je bilo zunaj mrzlo, mu ni preostalo drugega, kot da vstopi v cerkev. Takrat pa je tam pričevala neka žena, ki jo je mož pretepal in jo varal, a mu je popolnoma odpustila.

   “Takrat sem prvič v življenju spoznal svojo največjo težavo – to je neodpuščanje svojemu očetu. Celo tako jezen sem bil, da sem razmišljal o tem, kako bi očeta ubil.”

   Prvi rožni venec
   To pričevanje se ga je tako globoko dotaknilo, da se je vsak teden vračal na duhovno skupino. Ko so zanj molili, je jokal kot otrok, njegove rane pa so se začele ozdravljati. Duhovnik mu je za to, da bi zmogel odpustiti, predlagal molitev. Vsak dan je za očeta zmolil rožni venec. V tem času je oče sicer odšel na zdravljenje, a ni šlo nič na bolje. Postajal je še bolj agresiven.

   Sveta obljuba
   “Želel sem si, da bi Bog nekaj naredil v mojem življenju. V tem sem videl edino rešilno bilko za svoje življenje.” Rožni venec je molil pred križem, na kolenih. Opisuje, da je bilo zelo težko in je vztrajal le zaradi obljube Bogu, da bo molil, dokler ne bo odpustil.

   “Ta obljuba je bila zame sveta. Bal sem se, da bi jo kdaj prekršil. Milijonkrat mi je bilo zelo težko. Nobene spremembe nisem videl. Brez smisla se mi je zdelo. Molitve nisem maral, raje bi šel gledat televizijo ali v diskoteko.” A vse to je bil odmik od njegovih težav, je pozneje ugotovil.

   Dva rožna venca
   Po letu in pol molitve je spoznal, da ni dovolj, da le moli, ampak da mora očetu povedati, da mu odpušča. “Boril sem se s sabo, prepiral sem se z Bogom, da ne morem odpustiti. A po enem mesecu je prišla milost, da sem stopil do očeta in mu dal roko.”

   Kljub temu spremembe ni bilo, ni bilo obojestranskega odpuščanja. Zato se je Ciril znašel v duhovni krizi. A od takrat ni molil le enega, ampak dva rožna venca na dan.

   Premagal strah
   Tretje leto molitve je spoznal, da mora očetu povedati tudi, da ga ima rad. Temu se je najprej upiral, nato pa je prosil Gospoda, da ozdravi njegovo srce vsakega pomanjkanja ljubezni do očeta. “Moja vera je tako rasla. Nisem imel ne poguma ne milosti, da bi takoj stopil do očeta. V moji glavi se je neprestano odvijalo, kako je oče grdo ravnal z mano.”

   A prišla je milost in znova je stopil do očeta. Povedal mu je, da je bil jezen nanj. Opravičil se mu je za vse. Dejal mu je tudi, da je on njegov edini oče in da ga ima rad.

   Najhujša preizkušnja
   “Takrat pa se je zgodilo najhujše trpljenje v mojem življenju. Oče je vzel nož in rekel: ‘Ubijem te kot svinjo!’ Pobegnil sem v sobo, oče pa je odšel v garažo po motorno žago, da me ubije. Prvič v življenju sem se postavil pred križ na steni in se začel zahvaljevati Gospodu: Jezus, hvala, da si mi dal takega očeta, da je alkoholik, hvala, da sem ničvreden.” Ušel je skozi okno.
   Trije rožni venci
   Od takrat ga očetova beseda ni več prizadela. Odpuščanja pa še vedno ni bilo. Začel je moliti tri rožne vence na dan. Oče je šel četrtič na zdravljenje, a je po nekaj urah pobegnil. Spet je hotel s sekiro nad družino.

   Pri molitvi, ko je že devet mesecev molil po tri rožne vence, so znova prišle misli: Tvoja ljubezen ni bila v dejanju. “Takrat sem vedel, da moram svojega očeta objeti.” V tistem času je oče popil liter žganja na dan, včasih se sploh ni več vračal domov. Drugič je imel cirozo jeter, bljuval je kri, psihiatri so rekli, da se mora sam odločiti, zdravniki pa, da ima morda še mesec dni življenja.

   Moč odpuščanja
   “Prosil sem, da bi mu odpustil, preden umre. Nekega dne sem po molitvi šel očetu naproti, ko se je vračal iz gozda. Vedno me je bilo strah, takrat pa sem čutil mir. Dal sem mu roko, pogledal sem ga v oči, povedal sem mu, da mu odpuščam, da mi je žal za vse, da ga imam rad. Prijel sem ga za glavo, ga naslonil na svoje prsi. Prvič v življenju sem ga objel.”
   Od tistega trenutka je oče prenehal piti, mir se je vrnil v družino. “Odprle so se mu oči in hotel je vse popraviti. Otroci smo prvič videli, kako se oče in mama objameta – jokali smo od sreče. Tudi otrokom je povedal, da nas ima rad.” Živel je še 16 let.

   Po odpuščanju mir in veselje
   “Ko sem odpustil, sem bil srečen, vesel. To živo srečanje z Gospodom je močnejše od vsakega sovraštva, prekletstva, trpljenja, od vsake najtežje stiske,” je prepričan Ciril. Tudi moliti ni prenehal.

   Državni prvak v kikboksu
   V srednji šoli je začel trenirati karate. Postal je državni prvak v kikboksu in trener kungfuja. Vse to je počel, ker ga je oče zaničeval in se je želel dokazati, po drugi strani pa zato, da bi se lahko branil. “To je pravzaprav iskanje samega sebe. Iskanje priznanja, da nekaj si. Vedno sem bil zavržen. Besedo zavržen sem 34 let nosil v sebi.”

   “Bil sem odvisnik od borilnih veščin. Postal sem državni prvak, sprejeli so me. V diskoteki sem delal kot redar. Hodil sem v šolo za telesnega stražarja. Napuh je bil v meni.”

   “Če me danes kdo zavrže, je to njegova težava. To ni več moja težava.”

   Duhovništvo? To ni zame.
   Cirilova pot pa je šla še dlje. Čeprav si je vedno želel veliko družino in jo je z dekletom, ki ga je več let imel, tudi načrtoval, je začutil, da to ni njegova pot. A tudi pot duhovništva se mu je zdela popolnoma neprimerna, saj je srednjo šolo le s težavo dokončal.

   Ko ga je Gospod klical, se je upiral in od Njega zahteval konkretna znamenja, da ga res kliče na pot duhovništva. Prejel jih je in se odločil.

   A še med študijem je velikokrat doživljal stiske, ker se mu je zdelo, da ne zmore. Ni se čutil sposobnega, da bi postal duhovnik. Toda klic je bil močnejši od vseh teh borb.

   Danes lahko pričuje
   Danes ve, da je moral iti po tej poti trpljenja, da bi lahko razumel ljudi, ki so na takih preizkušnjah. Njim lahko pričuje s svojim življenjem. Veliko tudi potuje po vsem svetu in pričuje o svoji izkušnji odpuščanja.

   “Če ne odpustimo, naredimo zapornico Božjemu blagoslovu, da Bog v nas ne more delovati. Odpuščanje pomeni, da se odnos do drugega znova vzpostavi. To pa je velik Božji dar.”
   “A vsak ima svojo pot. Jezus bo dal milost, ko bo videl, da je to potrebno. Včasih traja dolgo. Če bi meni Jezus dal milost po dveh tednih, bi morda postal isti stari človek. Po treh letih pa me je molitev veselila. Ko je prišlo odpuščanje, nisem nehal moliti,” še pravi žetalski župnik.

   https://si.aleteia.org/2018/04/08/oce-ga-je-tepel-in-mu-14-krat-prebil-glavo-a-ciril-je-zmogel-vse-odpustiti/

   Odgovori
   • Hvala says:

     21. oktobra, 2021 at 21:03

     Krščanstvo, posebej katoliško krščanstvo, pozna vrednoto trpljenja. Trpljenje nas uči o nas samih in se nam pomaga spoznavati, kaj je resnično vredno v življenju. Kako bi lahko spoštovali veselje, če ne bi bilo trpljenja? Pomaga nam, da bližje prirastemo k Bogu, kakor je njegovi Sin Jezus trpel zaradi tega, kar je bil, tako moramo mi trpeti za to, kar smo, njegovi učenci. Ni lahko biti Kristjan v svetu, ki nasprotuje sporočilu evangelija.

     Vsak izmed nas mora nositi enega ali več križev. Mnogi križe nosimo sami in tiho prenašamo, kar nas doleti, garamo in trpimo brez olajšanja in vztrajamo v osamljeni trdnjavi bridkosti in bolečine. Če nam bolečino povzročajo drugi ljudje zaradi svoje zlobe ali krutosti ali pa so to rane, ki si jih sami povzročamo – mnogi od nas poznamo križ. Včasih v tem trpljenju rastemo in zaradi njega postajamo boljši.
     Jezus si je naložil svoj križ. Kako ti nosiš svojega na svoji drugi postaji križevega pota? (Križev pot alkoholika)

     Odgovori
     • Miro says:

       22. oktobra, 2021 at 9:14

       V molitvi se vsak dan ponižno priporočajmo Svetemu Duhu, da nas bo uvajal v globoke skrivnosti Božje besede in nam pomagal živeti v Njegovi moči.

       BOŽJA BESEDA: »V RESNICI JE NOSIL NAŠE BOLEZNI, NALOŽIL SI JE NAŠE BOLEČINE, MI PA SMO GA IMELI ZA ZADETEGA, UDARJENEGA OD BOGA IN PONIŽANEGA.« (Iz 53,4)

       Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

       Odgovori
2. Hvala says:

   21. oktobra, 2021 at 19:21

   KRIŽEV POT ALKOHOLIKA – (Paul S.) Na Brezjah so od leta 2011 vsako prvo soboto v postu romanja alkoholikov in vseh, ki trpijo zaradi alkohola in drugih odvisnosti. Pred sveto mašo molimo križev pot, ki vsebuje premišljevanje o trpljenju alkoholika.

   http://www.marija.si/duhovnost/krizev-pot/krizev-pot-alkoholika-ps/

   Odgovori
3. Miro says:

   21. oktobra, 2021 at 17:25

   ALKOHOL JE SKRIVAL POD ŠTOROM, PO ZDRAVLJENJU PA JE SPOZNAL, DA JE »TUDI VODA KAR DOBRA«.

   Človek, ki je užival alkohol več kot 20 let, se odloči za zdravljenje. Kje dobi moč za to? Ta korak je po letih trpljenja in manipulacij uspel Petru Senekoviču. Danes je prijeten Mariborčan že 24 let brez kapljice in uživa vsak trenutek življenja z ženo, otrokoma in vnukoma. Kako se je dvignil iz brezna in zaživel novo življenje, je pričeval v oddaji Srečanja z Marjano Debevec.

   Odlomek iz njegovega pričevanja (Radio Ognjišče)

   V pijanem stanju ni nikoli razmišljal, kam gre, pomembno mu je bilo le, da ima mir s svojo kapljico. Pijačo je skrival pod štorom, kamor je hodil »na požirek ali dva«, avto je vozil tudi pijan. Če ni bilo denarja za pijačo, se je že v gostilni našlo »par hrabrih, ki te k temu spodbujajo«. »To je groza alkoholika, ko ne razmišlja in je izgubljen, zapit in bolan.« Kljub vsemu meni, da so mu k odločitvi pomagali Božja pomoč, obisk španskega romarskega svetišča Montserat in prošnja k Mariji, nekega dne vsa zbrana družina in klic svaka. Dva dni kasneje je pristal na Pohorskem dvoru, kjer je potekalo zdravljenje. »To so svari, ki so se dogajale in je v določenih trenutkih le posijalo sonce, da sem se znal obrniti v pravo smer. Danes sem zelo srečen, kljub vsem grozotam. Se splača. Skočil sem na zadnji vagon vlaka in za to sem hvaležen.«

   Celotno pričevanje Petra Senekoviča na:
   https://radio.ognjisce.si/sl/236/oddaje/32976/alkohol-je-skrival-pod-storom-po-zdravljenju-pa-je-spoznal-da-je-tudi-voda-kar-dobra.htm

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   21. oktobra, 2021 at 15:21

   GODUJE SV. URŠULA, ZAVETNICA KATOLIŠKIH ŽENSKIH ŠOL IN ZAVODOV

   Zgodba o sveti Uršuli je povezana z legendo, ki izvira iz desetega stoletja, vendar ima zgodovinsko jedro. Gre za skupino devic, ki so umrle kot mučenke, najbrž med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana (285–313), in sicer v današnjem Kölnu.

   Sveta Uršula je zavetnica katoliških ženskih šol in zavodov, kajti sv. Angela Merici je za zavetnico redovne družbe, ki jo je ustanovila leta 1535, izbrala sveto Uršulo, zato se članice družbe imenujejo uršulinke. Sv. Uršuli je pri nas posvečeno 12 cerkva.

   https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/432-svetniski-domovi/19802-sv-ursula-21-oktober

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
   Sv. Uršula, prosi za nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   21. oktobra, 2021 at 6:59

   PAPEŽ FRANČIŠEK: KAJ PRAVI JEZUS O SPONTANOSTI IN SVOBODI OTROK?

   Med splošno avdienco se je papežu Frančišku približal deček s posebnimi potrebami in se za trenutek usedel na sedež ob njem. In ravno temu nepredvidenemu dogodku je sveti oče namenil prve besede, preden je začel katehezo.

   Te dni govorimo o svobodi vere in poslušamo Pismo Galačanom. A na misel mi je prišlo, kaj je Jezus rekel o spontanosti in svobodi otrok, ko se je ta otrok svobodno približal in se gibal, kot da bi bil doma,« je dejal papež in spomnil, da nam Jezus pravi: »Tudi vi, če ne postanete kot otroci, ne boste prišli v nebeško kraljestvo.«

   »Pogum, da se približamo Gospodu, da smo odprti za Gospoda, da se ga ne bojimo: zahvaljujem se temu otroku za lekcijo, ki jo je dal nam vsem. Naj mu Gospod pomaga v njegovi omejenosti in rasti, ker je dal to pričevanje, ki je prišlo iz njegovega srca. Otroci nimajo samodejnega prevajalnika iz srca v življenje: srce gre naprej,« je še dejal sveti oče.

   Glej priloženi video:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-10/papez-kaj-pravi-jezus-o-spontanosti-in-svobodi-otrok.html

   Odgovori
6. Miro says:

   21. oktobra, 2021 at 6:43

   VSAKO JUTRO MORAMO POVZDIGNITI SKODELICO SVOJEGA ŽIVLJENJA, DA SPREJEMAMO, DA PROSIMO, DA DAJEMO NAZAJ (Dag Hammarskjoeld)

   – Več velja iz vsega srca storiti dobroto enemu človeškemu bitju kakor žrtvovati se za človeštvo.

   – Daj nam duha čistosti, da te bomo videli; duha ponižnosti, da te bomo slišali; duha ljubezni, da ti bomo služili; duha vere, da te bomo živeli.

   – Ohrani me v svoji ljubezni, kakor hočeš, da bi tudi drugi ostali v moji ljubezni. O, da bi bilo vse v mojem bitju tebi v čast!

   – Vsak dan je kot celo življenje. Vsako jutro moramo povzdigniti skodelico svojega življenja, da sprejemamo, da prosimo, da dajemo nazaj.

   – Prevzeti moramo odgovornost za svoj neuspeh, ne gre pa nam čast za uspeh. Človekova svoboda je svoboda, da Boga izda. Da nas Bog ljubi, je prav gotovo – odgovor pa je prostovoljen.

   – Ne meri višine gore, dokler ne dosežeš njenega vrha. Tam boš videl, kako nizka je.

   Misli Daga Hammarskjoelda, izbor iz Ognjišča

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Hvala says:

   20. oktobra, 2021 at 19:34

   KO EDEN OD ZAKONCEV NE VERUJE
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   KAKO NAJ SE BOG DOTAKNE MOŽEVEGA SRCA PO ŽENI, GA PRITEGNE K SEBI, KO PA NJENO OBNAŠANJE NI SKLADNO Z NJEGOVO VOLJO?
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   ČE ŽELI ŽENA OSVOJITI SRCE ZA GOSPODA IN OBRNJENO, SE MORA NUJNO PODREDITI BOŽJI BESEDI, BREZ ISKANJA IZGOVOROV.

   KAJ BOŽJA BESEDA NAROČA VERNIM ŽENAM ?

   DOBRA MOLČITEV JE TISTA, KI SPREMINJA NAJPREJ ŽENO
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   “Žene, bodite podrejene svojim možem. Tako bodo tisti, ki niso pokorni besedi [Božji besedi], pridobljeni že po vedênju [obnašanju] svojih žena, brez besede, ker bodo opazovali vaše strahospoštljivo [spoštljivo, bogaboječe], čisto življenje. Vaš okras naj bo … skriti človek srca v nepropadljivosti krotkega in tihega duha, ki je dragocen v Božjih očeh.” (1 Pt 3,1-4)

   Prva naloga žene je podrejenost svojim možem. Tu se predpostavljajo dobronamerni, dobrosrčni možje. Poslušnost žene možu, ki temelji na zaupanju v njegovo dobronamernost, je za moža “duševna hrana”.

   Mnoge, ki jim vera ogromno pomeni, se na vse pretege trudijo, da bi pridobile moževo srce za Kristusa. Molijo za njegovo spreobrnjenje, vabijo ga k sveti maši, na večerno predavanje, duhovni seminar, zakonsko skupino … Obenem pa ga obsojajo, se imajo za boljše od njega, pretirano se jezijo nad njegovimi slabostmi, mu pametujejo, ga pogosto obtožujejo, kritizirajo (tudi pred drugimi), podcenjujejo … in v tem ne vidijo nič slabega.

   Tovrstno obnašanje seveda nasprotuje zgornjim in mnogim drugim besedam Boga. Zato tudi njihove molitve ne bodo obrodile želenih sadov. Takšno obnašanje namreč ovira njihovo uslišanje. Kako naj se Bog dotakne moževega srca po ženi, ga pritegne k sebi, ko pa njeno obnašanje ni skladno z njegovo voljo?
   Mnoge žene žal ravnajo nasprotno, zato kljub dolgoletnim molitvam ni sprememb. Preveč govorijo Bogu in premalo ga poslušajo. Preveč se ukvarjajo s spreobračanjem drugih in premalo z lastnim. Ne vedo, da je dobra molitev tista, ki spreminja najprej njih. Ženina naloga je tudi, da si prizadeva za “nepropadljivost krotkega in tihega duha” v odnosu do moža. Ne trdimo, da bi žene morale prenehati govoriti s svojimi možmi, ampak da, tiste gostobesedne, omejijo svoje besede. Večino mož silno privlačijo krotke, nežne, tihe, spoštljive žene. Po njih Bog osvaja njihova srca in jih spreminja.

   https://si.aleteia.org/2020/04/26/ko-eden-od-zakoncev-ne-veruje/

   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Ja, vedno je potrebno najprej začeti iskati napake pri sebi. Obtoževanje zakonca prinaša sam razdor. Kdo pa je sploh popoln in brez greha? Nekje sem brala, da smo po spovedi približno 15 minut v milosti, potem pa začnemo spet grešiti.

   Zakaj potem obtožujemo druge?

   Jaz osebno nimam rada dolgoveznega govorjenja, brezplodnega, ki dviguje jezo. Tišina in mir je včasih dobrodošla. Res je, da smo različni, klepetavo brezplodno govorjenje, ne prinaša uspehov, kvečjemu jezo. Žene naj bi bile krotke, ponižne, umirjenega duha, v tem je čar spreobrnjenja zakonca, NE PA DOLGOVEZNO PRIDIGANJE KAJ BI KDO MORAL NAREDITI PA NI.

   Če nekdo nekaj ni naredil, naj naredi drugi , zakaj je potrebno razprava o tem ? itd…

   Svetniki so zelo dobro poznali -ZAKON MOLČEČNOSTI. MANJ KLEPETAŠ, MANJ GREHA NAREDIŠ, IZOGIBATI SE DRUŽBE, V KATERI SE OPRAVLJA, OGOVARJA , POSMEHUJE itd..PA TUDI DOMA NAJ NE BO SLUHA O TAKEM GOVORJENJU.

   Odgovori
8. Miro says:

   20. oktobra, 2021 at 18:03

   GOSPOD JEZUS: »TUDI VI BODITE PRIPRAVLJENI« – USTAVI SE ZA TRENUTEK, KRISTJAN! KAM HITIŠ? UPOČASNI KORAK! IZSTOPI ZA TRENUTEK IZ DIVJEGA RITMA … USTAVI SE IN SE VPRAŠAJ: KJE SEM? KAM GRE MOJE ŽIVLJENJE, KATERO SMER SEM UBRAL, KAM ME TO PELJE? – RAVNO ČAS EPIDEMIJE JE ČAS, KO SI POVABLJEN, DA STOPIŠ VASE IN SI SKUPAJ Z GOSPODOM ZASTAVIŠ VPRAŠANJA, KI SE TIČEJO TVOJEGA BISTVA, KAMOR PA LE REDKOKDAJ USMERIMO POZORNOST

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 12,39-48)

   »Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«

   Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?« Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki. Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+12%2C39-48&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   BOŽJA BESEDA (Ervin Mozetič)

   Prvo, kar mi pade na misel ob vzkliku današnjega evangelija, ki govori o tem, kako naj bomo pripravljeni je naslednje povabilo: Ustavi se za trenutek, kristjan! Kam hitiš? Upočasni korak! Izstopi za trenutek iz divjega ritma in malo zadihaj, zapusti za trenutek ta začarani krog, kjer se zdi, da se vsak dan ponavljajo iste stvari: vožnja, delo, vožnja, domača opravila, nakupi, vožnja, študij … Ustavi se in se vprašaj: Kje sem? Kam gre moje življenje, katero smer sem ubral, kam me to pelje?

   Verjetno že dolgo nisi storil česa podobnega, a ravno čas epidemije je čas, ko si povabljen, da stopiš vase in si skupaj z Gospodom zastaviš vprašanja, ki se tičejo tvojega bistva, kamor pa le redkokdaj usmerimo pozornost. Da ne bo preveč improvizirano vse skupaj, si lahko pomagamo z naslednjimi tremi točkami:

   1. Če je cilj jasen, če vemo, kaj nas čaka na koncu, potem je tudi sedanjost bolj jasna in smisel življenja bolj na dosegu rok. Ob koncu časov bo šlo za sodbo, podobno kot ob koncu našega življenja, kot pravi sv. Janez od Križa: »Na večer našega življenja bomo sojeni o naši ljubezni«. Pred Bogom ni vseeno, kaj počnemo in naša dejanja niso brez posledic, v tem je smisel Božje pravičnosti: če ne drugje, bomo Božjo pravičnost konkretno občutili in spoznali ravno v trenutku sodbe. A Božja pravičnost ni taka kot je naša, Božja pravičnost je usmiljena in Božje usmiljenje pravično. To je pravzaprav razlog, zakaj se Božje sodbe ne smemo bati. Z zaupanjem in s spominom na Njegovo usmiljeno ljubezen se pripravljamo na Njegov prihod, na Njegovo končno sodbo.

   2. Božji sin je prišel med nas, da nam prinese odrešenje, da nas spravi z Bogom in med seboj, da nas reši temin greha in smrti, ki vladajo nad svetom. Jezus je namreč prišel, da bi imeli življenje v izobilju, da bi nam pokazal, da je Bog oseba in ne ideja, da bi dojeli, kako velika je Božja ljubezen do nas; postal je človek, da bi nas popeljal k Bogu Očetu, da bi tako tudi mi postali Božji. Povabljeni smo, da poskušamo najti tudi naš odgovor na vprašanje: Gospod, zakaj prihajaš med nas, v moje življenje, v mojo družino? Katerega dela, ki je morda še v temini, se skušaš dotakniti in vdihniti vanj svoje življenje? Kaj mi skušaš povedati s svojo prisotnostjo, kam skušaš DANES s svojo roko usmeriti moje življenje? To so vsekakor vprašanja, na katera ne dobimo odgovora od danes na jutri.

   3. Ni prav, da bi sedaj naslovili na Gospoda vsa ta vprašanja, ob tem pa bi križem rok čakali na Njegov odgovor. Ob tem, ko z Gospodom vzpostavimo dialog, smo hkrati poklicani, da privzamemo posebno držo, namreč držo ČUJEČNOSTI. Na kakšen način? Kaj pomeni konkretno ta čuječa drža? Gre v prvi vrsti za SKRB: čuječ je tisti človek, ki skrbi in se zanima za vse, tako za osebe kot za stvari. Gre za držo, ki se ne zadovolji s površinskostjo, ampak hoče priti stvarem do dna, skuša dojeti globlji smisel tudi še tako enostavnega dogodka ali predmeta. Gre za vabilo k temu, da smo pozorni na vsako besedo, ki jo izrečemo, na vsako še tako preprosto gesto, ki jo storimo. Gre za boj proti poplitvenju. Čuječ kristjan se zanima za vse, nič mu ni tuje, rad poprime tudi po zadevah, kamor drugi nočejo niti pogledati.

   Vprašanje pa je: O čem se pogovarjamo pri mizi doma, v službi? Kolikokrat gremo resnično v globino, kolikokrat resnično obogatimo drugega, ki je poleg mene? Večkrat se zalotim, kako npr. govor teče zgolj o vremenu, bližnjega, ki z menoj živi že več let, pa v bistvu skorajda ne poznam. V tem času smo povabljeni, da pokažemo zanimanje za vse, kar nas obdaja, tudi za najpreprostejše stvari in dejanja, saj ravno preko njih dan za dnem oblikujemo naše življenje. Pri Bogu ni nič postranskega pomena! Ravno preko malih stvari nam Bog sporoča kaj pomembnega, tako kot je to storil s svojim rojstvom: Mesija so pričakovali v bogati kraljevi palači, a rodil se je v »ničvredni« betlehemski votlini, kjer ni bilo nobenih žarometov. Če bomo pozorni na vsako podrobnost, bomo morda tudi mi dobili od Boga kakšen odgovor na zgornja vprašanja. Če bomo pozorni na majhnost, bo morda čas, ki ga živimo znosnejši čas … Blagoslovljen koronski čas želim!

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Hvala says:

     20. oktobra, 2021 at 20:21

     Ja, res je, o čem se pogovarjamo doma, ali pa v službi?. Velikokrat je brezvezno besedičenje namesto poglobljenega sočutnega pogovora. Sočutje se pa lahko pokaže do nekoga tudi z molkom , če oseba na drugi strani tako želi, ali pa je po karakterju takšna, da ni blebetava ali pa velika govornica, oz. ne želi govoriti.

     V delovnih kolektivih je dobro, da so mešani kolektivi, seveda tam, kjer narava dela to dovoljuje, da so zaposlene ženske in moški. Nekako moramo biti ravnovesje, naravna harmonija, drugače je tudi težje izvajati delovni proces.

     Gospod je v tem obdobju, ki teče že drugo leto v svetu, POSVETIL S SVOJO LUČJO V RAZNE KOTIČKE IN KOTE DRUŽBE, ZAČENŠI V OSNOVNI CELICI VSAKE DRUŽBE, TO JE DRUŽINI, DO MESTA, DRŽAVE IN CELEGA SVETA. NA POVRŠJE PRIHAJAJO ZADEVE, KI SO BILE SKRITE, NEZNANE, NAS NISO ZANIMALE, SE NISMO UKVARJALI Z NJIMI, JIH CELO NISMO POZNALI. ZATO PA JE GOSPODOVO USMILJENJE RES NESKOČNO!

     Odgovori
9. Miro says:

   20. oktobra, 2021 at 14:26

   KATEHEZA: NI SVOBODE BREZ LJUBEZNI. SVOBODNI SMO V SLUŽENJU

   SVOBODA, SLUŽENJE DRUG DRUGEMU IN DEJAVNA LJUBEZEN SO BILI POUDARKI KATEHEZE PAPEŽA FRANČIŠKA MED DOPOLDANSKO SPLOŠNO AVDIENCO. NAŠA SVOBODA SE ROJEVA IZ BOŽJE LJUBEZNI IN RASTE V DEJAVNI LJUBEZNI, JE POUDARIL IN POSVARIL PRED POJMOVANJEM SVOBODE, KI SLEDI VZGIBU »KAR JAZ HOČEM IN KAR JE MENI VŠEČ«.

   Ni svobode brez ljubezni, je izpostavil papež Frančišek med splošno avdienco, 20. oktobra, ki je ponovno potekala v vatikanski dvorani Pavla VI. Nadaljeval je razlago pisma apostola Pavla Galačanom in pri katehezi govoril o svobodi, ki se uresničuje v dejavni ljubezni. Kot je poudaril, svoboda ne pomeni slediti svoji volji in sebičnim nagibom, početi to, kar je všeč meni. Resnična svoboda pomeni služiti drug drugemu, kot izpostavi apostol Pavel v svojem Pismu Galačanom. Gre za služenje po ljubezni. Ni namreč svobode brez ljubezni, ki nas vodi k revežem. Papež je izpostavil, da je še posebej v današnjem času pomembno odkriti družbeno razsežnost svobode, ki sledi skupnemu dobremu in ne lastnim interesom.

   Celotna kateheza svetega očeta na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-10/kateheza-ni-svobode-brez-ljubezni-svobodni-smo-v-sluzenju.html

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Hvala says:

    20. oktobra, 2021 at 12:52

    ZASKRBLJENOST
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    DUH ZASKRBLJENOSTI JE NEKRŠČANSKEGA, POGANSKEGA IZVORA (Mt 6,30-32, Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? 31 Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ 32 Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete.

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    ZASKRBLJENOST JE ZNAMENJE NEZAUPANJA, ZNAMENJE, DA HOČEMO BITI SAMI
    GOSPODARJI SVOJEGA ŽIVLJENJA IN O VSEM ODLOČATI V NJEM
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    ZASKRBLJENOST JE TUDI ZNAMENJE STRAHU, DA ČE NE BOM SAM POSKRBEL, BOM PROPADEL

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    JEZUS SODI O ZASKRBLJENOSTI-KO NAS SVARI PRED ZASKRBLJENOSTJO IN PRAVI,
    DA SO NEVERNIKI PRETIRANO ZASKRBLJENI
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    ZASKRBLJENOST JE GREH, KER GRE ZA NAGNJENOST NAŠEGA SRCA, KI NI ZAKORENINJENO V BOŽJEM KRALJESTVU ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    ČE NAS PREŽEMA IN VODI DUH ZASKRBLJENOSTI, POMENI, DA NIMAMO VERE IN SMO PRAVZAPRAV MALODUŠNI.
    SKRBI NAS, KER NE VERUJEMO, DA SKRBI ZA NAS BOG, NAŠ OČE.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    ZASKRBLJENOST JE POTREBNO ZAVRAČATI ZA VSAKO CENO
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    KAJ NAM SVETO PISMO GOVORI O NEVERNIH IN MALODUŠNIH? -: Toda strahopetci in neverniki, pokvarjenci in ubijalci, nečistniki in čarovniki, malikovalci in vsi lažnivci bodo dobili svoj delež v jezeru gorečega žvepla. To je druga smrt.« (Raz 21,8).
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    V celoti članek lahko preberete v Reviji Prenova-Oktober 2020

    Tudi sama sem močno zaznala to Jezusovo naročilo in opozorilo. Potrebno je IZPOLNITI BOŽJO ZAHTEVO GLEDE TEGA NAROČILA.

    Odgovori