Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   12. novembra, 2021 at 11:17

   Nekaj misli papeža Frančiška v naš duhovni in verski premislek:

   Ne hodi za Jezusom le takrat, ko ti ugaja, išči ga vsak dan
   Tudi tebi Jezus pravi: ‘Pridi, hodi za menoj!’ Pridi: ne stoj na mestu, saj ni dovolj, da ne delaš nič slabega, za to, da bi bil Jezusov. Hodi za menoj: ne hodi za Jezusom le takrat, ko se ti ljubi ko ti ugaja, ampak ga išči vsak dan; ne bodi zadovoljen z izpolnjevanjem zapovedi, s tem, da daš malo miloščine in zmoliš kakšno molitev: najdi v Njem Boga, ki te vedno ljubi, smisel tvojega življenja, moč, da se daruješ.

   Pusti to, kar obtežuje srce, izprazni se dobrin
   Jezus pravi tudi: ‘Prodaj, kar imaš, in daj ubogim.’ Gospod ne teoretizira o revščini in bogastvu, ampak gre naravnost k življenju. Prosi te, da pustiš to, kar obtežuje srce, da se izprazniš dobrin. Saj če je srce polno dobrin, ne bo prostora za Gospoda, ki bo postal ena izmed drugih stvari. Zato je bogastvo nevarno in – Jezus pravi – da otežuje celo zveličanje. Ne zato, ker bi bil Bog strog, ne! Problem je z naše strani: to, da imamo preveč, da želimo preveč, nam duši srce in zato postajamo nesposobni ljubiti. Zato sv. Pavel spominja, da je ‘pohlep po denarju korenina vsega zla’ (1Tim 6,10). To vidimo: kjer se postavi v središče denar, ni prostora za Boga in ni prostora niti za človeka.

   Jezus da vse in zahteva vse
   Jezus je radikalen. On da vse in zahteva vse: da popolno ljubezen in zahteva nedeljeno srce. Tudi danes se nam daje kot živi Kruh; ali mu moremo dati v zameno drobtine? Njemu, ki je postal naš služabnik celo tako, da je šel za nas na križ, ne moremo odgovoriti le z izpolnjevanjem določenih zapovedi. Njemu, ki nam ponuja večno življenje, ne moremo dati le nekega delčka časa. Jezus se ne zadovolji z določenim ‘odstotkom’ ljubezni: ne moremo ga ljubiti 20, 50 ali 60-odstotno. Ali vse ali nič.

   Papež Frančišek

   Addendum
   “Božja beseda je živa, učinkovita in ostra” (Heb 4,12). Zapomnimo si, da Božja Beseda ni le skupek resnic ali spodbudna duhovna pripoved; ne, je živa Beseda, ki zadeva življenje, ki ga preoblikuje. Tam Jezus osebno, On, ki je živa Beseda Boga, govori na naše srce. Evangelij nas posebej vabi k srečanju z Gospodom, po zgledu ‘nekoga, ki je pritekel k njemu’ (prim. Mr 10,17).

   Verbum Dei est viventem effective et acri »(Heb 4,12). Meminerimus verbum Dei non solum est collectio ex veris vel actuantis spiritali narratione lecturis tradiderimus; non est enim viventem verbum de vita transfert. Ibi Iesu personaliter, et quod est verbum Dei vivi, hominis cordi anhelanti cordibus vestris, et Evangelio praecipue nos immittit in occursum Domini et ambulavit in via Domini, et venerunt usque ad ipsum aliquis ‘tempore (cfr Mc 10,17).

   Nemirno je moje srce, dokler ne Počije v Tebi Gospod!

   Odgovori
   • Miro says:

     12. novembra, 2021 at 14:34

     MOLIMO Z BESEDAMI PSALMISTA: »ČISTO SRCE, O BOG, MI USTVARI, STANOVITNEGA DUHA OBNOVI V MOJI NOTRANJOSTI.« (Ps 51,12)

     Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

     Odgovori
2. Janez says:

   12. novembra, 2021 at 11:11

   Odgovor dr. Turnšek (Ognjišč): Kaj je razmišljanje po človeško ali po razmišljanje po Božje?

   Človeškega razmišljanja se poslužujemo prav vsi, tako tudi funkcioniramo v življenju, navsezadnje smo tako in tako samo ljudje. Če začnemo razmišljati po Božje, pa postane naše razmišljanje vse bolj obširno, kar je v popolnem nasprotju s človeškim razmišljanjem, ki je naravnano zelo na ozko. Pri človeškem razmišljanju razumem, da gre zgolj za uresničevanje lastnih želja, doseganje ciljev, skrb za rutinske in življenjske potrebe, predvsem na materialni ravni. Včasih me kar žalosti, da ljudje tako ozko razmišljajo ter svoje življenje vse bolj želijo osmisliti z bogatenjem materialne ravni. Življenjsko spoznanje, da smisel življenja ni le v materialnem smislu, temveč v predajanju Božji volji in v Božjem razmišljanju, ni dano doumeti vsakemu človeku. Božje razmišljanje nam daje neskončno širino. Daje nam moč.
   Pa se res poslužujemo Božjega razmišljanja tudi takrat, ko nam je hudo, ko se v naša življenja prikradejo razne preizkušnje? Prav v težkih preizkušnjah, ki nam jih pošilja Bog, pogosto klonemo in ne razmišljamo po Božje. Takrat se pokaže naše ozko človeško razmišljanje, še huje, Boga krivimo za nastale težave. Veliko lažje nam je po Božje razmišljati, ko nam je lepo, ko smo veseli, ko nam vse teče gladko. Spoznanje, da ni vedno enostavno razmišljati po Božje, je pa pomembno, da si osebno prizadevamo v to smer razmišljanja. Pri tem si neizmerno veliko lahko pomagamo z osebno molitvijo, s skupno molitvijo z zakoncem, z branjem hvalnic/večernic, z rednim udeleževanjem pri svetih mašah, z izpraševanjem vesti … Vrhunec dosedanjega mojega razmišljanja po Božje, pa je spoznanje, da vse težave in probleme rešujmo z Božjo voljo. Čeprav nam je včasih tako zelo hudo, da smo popolnoma na tleh, je najbolje vse prepustiti delovanju Božje volje. Če to ni Božje razmišljanje?
   Bralka Ognjišča Gabrijela.

   Odgovor dr. Turnška
   Ker v pismu ni direktnega vprašanja, ampak bolj razmišljanje na temo ‘Božjega’ in “človeškega” razmišljanja, še malo skupaj nadaljujmo to razmišljanje. Vedno je pomembno poznati celoten kontekst nekega pojma, ki ga kdo uporabi, saj so pojmi velikokrat dvoumni ali pa lahko imajo še več pomenov. Z omenjenima pojmoma je gotovo tako. ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek po svoje, kot najbolj ve in zna. In zato moramo vedeti, da človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog. Ko poskušamo poglobiti dojemanje človekove sposobnosti razmišljanja, nam svetopisemsko razodetje in nato teološka razglabljanja razkrijejo, da je Bog človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a takoj po stvarjenju je Bog človeka postavil v ‘rajsko stanje’ dodatne milosti, ki je vse njegove sposobnosti še oplemenitilo. Zato je bilo njegovo razmišljanje v raju še posebej prodorno in razsvetljeno. A to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je z drugimi darovi z grehom izgubil, kar pomeni izgon iz raja. Še več, iz besedil lahko zaznamo, da ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju. Tako govorimo od padca v greh naprej o zatemnjenem razumu in o oslabljeni volji, ki je nagnjena k slabemu. Tako smo spoznali že dve vrsti ‘človeškega’ razmišljanja: rajsko in po padcu v greh. In tega slednjega smo po deležnosti na izvirnem grehu in njegovih posledicah deležni vsi. A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. In kadar nam uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da človek razmišlja ‘po božje’. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’. In verjetno je tudi to eden izmed razlogov Božjega učlovečenja, da je tako ‘Božje’ prišlo do človeka na človeški način in postalo tako človeku dosegljivo. Zato je mogel Pavel zapisati, da v Kristusu “telesno biva vsa polnost božanstva” (Kol 2,9). Ker pa so posledice greha še naprej dejavne, tak način razmišljanja ni enostaven in se je potrebno zanj nenehno očiščevati s pomočjo branja in premišljevanja Božje besede, z molitvijo, z obhajanjem zakramentov in prebiranjem verskih besedil, ki razlagajo izkušnjo in nauk Cerkve. Zlasti primeri svetniških življenj nam lahko pri tem veliko pomagajo. Sicer lahko ponovno drsimo v ‘posvetno’ razmišljanje, ki ga največkrat razumemo kot nasprotnega prej omenjenemu, in je egoistično usmerjeno. Zato Pavel spodbuja Rimljane in seveda nas: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte in prenavljajte duha, da boste razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno,« (12,1-2). Glede težkih trenutkov v življenju pa poznamo različne reakcije. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.

   Glede ravnanja po ‘Božji volji’ pa bi opozoril samo na nevarnost, da si jo lahko tudi preveč po ‘človeško’ predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo voljo ali voljo kakšne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vedno razločevanje duhov, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve.

   Vir: Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 6, str 39-40.

   Povzetek nekaterih pomembnih poudarkov, ki se mi zdijo pomembni iz odgovora dr. Turnška v Ognjišču: Razmišljanje po človeško ali po Božje?

   1) ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek. In človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog.

   2) Bog je človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je človek ob izgonu iz Raja z drugimi darovi z grehom izgubil. Človek ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju.

   3) A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. Bogu hvala Vekomaj!

   4) Dr. Turnšek v odgovoru poudarja: Kadar nam ljudem in vernikom uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da “ČLOVEK RAZMIŠLJA PO BOŽJE”. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’.
   5) Glede težkih trenutkov v življenju pa ljudje in verniki poznamo različne reakcije pravi dr. Turnšek. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.

   6) Glede RAVNANJA PO “BOŽJI VOLJI” pa dr. Turnšek opozarja na nevarnost, da si to lahko tudi preveč po ‘človeško’ in enostavno predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo čkoveško voljo ali voljo kakšne interesne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vedno RAZLOČEVANJE DUHOV, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve. Razločevanje Duhov naj nam pomaga, da bomo vedeli, kaj je Božja in ne kaj je človeška volja in kaj je prav v Božjih Očeh.

   Psalm 22,9: »Prepustil se je GOSPODU, naj ga osvobodi, naj ga reši, saj ima z njim veselje.«

   Brez Božje Pomoči in Poduka ljudje nismo sposobni iz lastnih molči in po lastni človeški pameti razmišljati tako, da bi pravilno vedeli in spolnjevali Božjo Voljo in vedeli kaj je prav v Božjih Očeh. Zato moramo Boga prositi in moliti za Božjo Milost, da nam vse to Daruje in nas z Močjo Svetega Duha Poduči in nas Vodi po pravih Poteh, ki vodijo k Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Naj se naša Vera, vse naše molitve, sveta evharistija v svetih mašah, pravično in pošteno delovno življenje, naša dobrota, usmiljenje, ljubezen, služenje drugim in dobra dela, ki na vsakem našem koraku, vsak trenutek Častimo in Slavimo Boga ter se mu nenehno Zahvaljujemo, dokazujejo in izpričujejo našo globoko in dejavno Vero v Jezusa Kristusa, našega Učenika in Odrešenika, ki je Alfa in Omega Stvarstva, ko spolnjujemo Njegovo Voljo in živimo po Jezusovem Evangeliju kot Dobri Ljudje in Dobri Kristjani Bogu v čast in Slavo vekomaj!

   Et tantum docuit ille qui inspiravit et praestitit ei quietem per quod omnipotens Deus per bonum et gratia Dei bene sciat et percipiat, et Sapientia; quia est qui Dei voluntatem. Deum Scire nemo potest nisi Deum docente!

   Odgovori
   • Janez says:

     12. novembra, 2021 at 11:14

     Prevod:
     O Bogu ve ter dojema pravilno kaj le tisti posameznik, ki ga je Vsemogočni Dobri Bog po svoji Milosti in Modrosti podučil in navdihnil ter ga vodil, ker je bila taka Božja Volja.

     Človek je pred Bogom ponižen berač, ki prosi Boga za Miolost in Usmiljenje. Zato ne bodimo preveč domišljavi, kaj in kolikom vemo, ker sami zelo malo ali nič ne vemo brez Njegove Milosti in Poduka.

     Odgovori
     • Miro says:

       12. novembra, 2021 at 14:29

       POGLOBIMO SE ŠE V BOŽJO BESEDO, KI PRAVI:

       »BOG SE PREVZETNIM UPIRA, PONIŽNIM PA DAJE MILOST.« (glej Jak 4,6-8)

       Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

       Odgovori
3. Janez says:

   12. novembra, 2021 at 11:06

   Kaj je greh proti Svetemu Duhu in kaj je duša in vest? Ognjišče dr. Turnšek
   Vprašanje za Ognjišče: Prvo: slišimo, da se vsi grehi lahko odpustijo, razen grehi proti Svetemu Duhu. Kateri so ti grehi? Drugo pa je povezano z dušo in vestjo. Kaj je pravzaprav duša? Ali je to isto kot vest? Zakaj nekateri živijo tako, kot bi ne imeli duše in prav tako ne vesti? Bralec Ognjišča

   Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Svete Trojice. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da ni tako majhnega greha, da bi ga Bog mogel odpustil človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti; njega pa sprejeti nazaj v občestvo kot oče izgubljenega sina. Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav prav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. KDOR JE BOGU NEDOSTOPNO ZAKRKNJEN IN NEDOSTOPEN TAKO, DA BOGA NITI NE PRIZNA, DA JE BOG, IN SE KOT GREŠNI ČLOVEK SAM POSTAVI NA NJEGOVO MESTO ALI POSTAVI TJA KAKŠNO DRUGO STVAR, TA GREŠI PROTI SVETEMU DUHU!. ČE SE TO STANJE SPREMENI, PA BOG LAHKO VSTOPI VANJ IN MU NAKLONI SVOJO OČIŠČUJOČO IN ODPUŠČAJOČO MILOSTNO BOŽJO NAVZOČNOST IN ODPUŠČAJOČO LJUBEZEN! Takrat pa ta greh do Svetega Duha ni več neodpustljiv, ker človek ni več zakrknjen in nedostopen do Boga, KER GA JE SPREJEL IN VANJ VERUJE!

   In še nekaj misli glede duše in vesti. Po svetopisemskem razodetju je človek oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in je telesno-duhovna resničnost. In duša je tisto duhovno počelo v človeku, zaradi katerega postane materialno telo človeško in deležno dostojanstva Božje podobe. Duhovna duša ne nastane iz spolnih celic obeh staršev, kot to velja za telo, ampak jo Bog iz ljubezni neposredno ustvari in je zato neumrljiva. To po današnjem splošnem prepričanju Bog stori sočasno s spočetjem in od takrat naprej novo bitje ostane človek za vso večnost. Človek kot oseba je zaradi obdarovanosti z duhovno in neumrljivo dušo, ki je neločljivo povezana z njegovo telesno komponento, z razumom in s svobodno voljo naravnana na Boga in poklicana z dušo in telesom k večni blaženosti v nebesih; torej v neposredno občestvo s Sveto Trojico in v njej z vsemi odrešenimi.

   Če kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja.
   Prav to, da smo telesno-duhovna bitja, da smo torej tudi duša, nam omogoča, da nosimo v sebi poseben ‘Božji glas’, ki ga imenujemo VEST. Človek je namreč sposoben, če ni ovir, v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo; in to mimo svojih subjektivnih ali celo egoističnih interesov. Pri tem razločevanju so v vest vključene tudi druge človekove sposobnosti, zlasti sodba razuma in intuitivni vpogled. S tem je človek sposoben dojemati nravno (etično – moralno) vrednost dejanj in tudi sprejemati odgovornost zanje.

   Kadar smo pripravljeni kot razumna bitja poslušati ta notranji glas, vest, moremo ‘slišati’ Boga, ki nam govori. Pravilno oblikovana vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in z razodeto Božjo postavo. In k dostojanstvu človeka spada, da more in sme ravnati po takšni vesti. Nihče bi ga ne smel siliti v kaj drugega. Po stanju, ki sledi izvirnemu grehu, pridemo do pravilne in resnicoljubne vesti s pomočjo vzgoje, s čim globljim poznavanjem Božje besede in učenja Cerkve. Zelo pomembna je pri tem tudi molitev ter pogovor z modrimi ljudmi. Vsakodnevno pravilno izpraševanje vesti ali pregled dneva skupaj s Svetim Duhom, gotovo pri oblikovanju vesti zelo koristi, saj jo ohranja občutljivo in pravilno naravnano. Zaradi osebnih razlogov ali vplivov od ‘zunaj’ se vest pri svojih sodbah more tudi motiti. Če oseba za to stanje nima osebne krivde, se ji slaba dejanja, ki sledijo takšni vesti, ne prištevajo kot krivda; seveda pa zlo vseeno povzročijo in niso dobra. Kolikor je pa sama hote pripomogla k tej ‘zameglitvi’ vesti, pa nosi tudi sorazmerno odgovornost za dejanja, ki ji sledijo. Če v takšnem zatemnelem stanju vesti vztrajamo, lahko pride do ‘kosmate’ vesti, torej vesti, ki ni več občutljiva in kot ‘dobro’ sprejema tudi sicer očitno slaba dejanja. Lahko pa se razvije tudi ‘preobčutljiva’ vest; ta pa napak presoja slabost dejanj in jim pripisuje večjo slabost, kot jo v resnici nosijo v sebi.

   Človek je sposoben v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo.
   Zakaj nekateri živijo, kot da ne bi imeli duše niti vesti, je vprašanje, na katerega je težko direktno odgovoriti, saj ima verjetno vsak primer svojo lastno zgodovino in razvoj, ki bi ga bilo treba poznati, da bi lahko presodili bolj konkretno. A splošno lahko rečemo, da na oblikovanje vesti vpliva marsikaj: tako notranje stvari v človeku (intelektualne, čustvene in duhovne sposobnosti; razne notranje rane, ki so posledica lastnih ali tujih dejanj) kot zunanji vplivi (zlasti vplivi okolice, javnega mnenja, družbene norme, krogi prijateljev, kdaj tudi poklic … in še marsikaj). Vendar pa lahko verjamemo in upamo, da noben človek ni tako odtujen samemu sebi, da z lastnim prizadevanjem, s pomočjo drugih in z Božjo milostjo ne bi mogel svoje vesti spet ‘prebuditi’ in se zavesti, da ni samo golo biološko telo, ampak da ima tudi duhovno dušo, ki ga dela drugačnega od prav vsega drugega ustvarjenega. Torej je skrb za negovanje svoje notranjosti izredno pomembna skrb človeka zase in seveda tudi pomembna soodgovornost za oblikovanje notranjosti drugih. Na duhovni ravni smo namreč med seboj povezani in vplivamo drug na drugega v dobrem in slabem; hočemo ali nočemo. Naj nam tudi Božje usmiljenje in Božja Milostna Ljubezen pomaga, da bomo drug na drugega vplivali predvsem v DOBREM IN Z LJUBEZNIJO TER USMILJENIM ODPUŠČANJEM!.

   Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2016).

   Efežanom 1, 7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

   Addendum:
   Po Jezusovem nauku so lahko vsi grehi ljudem odpuščeni. (Matej 12,31). To je posebno in veselo sporočilo za vse nas grešne ljudi in kristjane. Ne glede na to, kakšen greh si naredil, če se iskreno spokoriš, prideš k Bogu in ga prosiš za odpuščanje, ti bo odpustil. Jezus pričakuje vsakega človeka z razširjenimi rokami. Kristusova kri lahko očisti vsak greh.Prosimo Boga za Odpuščanje in tudi mi odpuščajmo drugim dolžnikom!

   Neodpustljivi greh ni nikakršen posamezni greh ali kakšna druga oblika greha. Neodpustljivi greh je stanje, stopnja grešnosti, ki nastane v človekovem življenju. Torej to ni neko posamezno delo, ampak stalno, trajno UPIRANJE Svetemu Duhu. Neodpustljivi greh je uporno zavračanje vabil Božje ljubezni, ki jih Jezus pošilja človeškemu srcu, in navodil Svetega Duha; to je stanje, v katerem Sveti Duh ne more več prodreti do ZAKRKNJENEGA človekovega srca. Vendar Bog vedno čaka človeka, da se VRNE K NJEMU NAZAJ V OBJEM! Gospod nas dobro pozna in ve kaj potrebujemo, še preden ga v prošnjah in molitvah prosimo!

   Odgovori
   • Miro says:

     12. novembra, 2021 at 14:30

     BOŽJE USMILJENJE, KI NAS REŠUJEŠ BEDE GREHA, ZAUPAMO VATE!

     Odgovori
4. Miro says:

   12. novembra, 2021 at 10:18

   ČEMU SLUŽIJO ZAKRAMENTI? 5 DEJSTEV, KI SI JIH JE DOBRO ZAPOMNITI (Aleteia)

   ZAKAJ SO ZAKRAMENTI V NAŠEM ŽIVLJENJU NEPOGREŠLJIVI? IZPOSTAVLJAMO PET DEJSTEV, KI VAM BODO POMAGALA ODKRITI NJIHOV POMEN.

   Sedem jih je. Vsak izmed njih je potok, skozi katerega smo obdarovani z duhovno močjo vstalega Kristusa. Ko prejmemo zakrament, v našo dušo priteka božje življenje,” piše znani ameriški pridigar, nadškof Fulton Sheen v svoji knjigi Zakramenti.

   1. NEVIDNI IN VIDNI ZNAKI

   Zakrament v najširšem pomenu besede združuje dva elementa: vidnega in nevidnega. Prvega lahko vidimo in slišimo, ga poskusimo ali se ga dotaknemo; drugi je očem neviden. Med temi elementi obstaja določena povezava ali skupni pomenski prostor, ki jih povezuje.

   Tudi govorjena beseda je nekakšen zakrament, ker je v njej nekaj materialnega, kar je mogoče zaznati s pomočjo ušes, kot tudi nekaj duhovnega – torej pomen besede.

   2. SKRIVNOST, KI JO JE TREBA ODKRITI

   Beseda zakrament v grškem jeziku pomeni skrivnost, sv. Pavel pa Kristusa imenuje “skrivnost, ki je bila skrita pred veki in rodovi” (Kol 1,26). V Jezusu se skriva tako nekaj božjega kot tudi človeškega; nekaj večnega in nekaj minljivega; nekaj nevidnega in nekaj vidnega.

   Človeška narava našega Gospoda ne bi bila zmožna posvečati sama po sebi, če bi bila ločena od božanstva. Toda zahvaljujoč tej enosti je Kristusova človečnost postala razlog za naše upravičevanje in posvečevanje – in tako bo do konca sveta.

   To je temelj skritega pomena zakramenta. Jezusova človečnost je nosilec božjega življenja in sredstvo, ki posvečuje ljudi; zakramenti so tudi znaki posvečenja, ki je bilo doseženo z njegovo smrtjo. Kot je bil naš Gospod viden znak Boga, tako so zakramenti postali oprijemljivi znaki milosti, s katero nas je osvojil.

   3. NAŠE ODREŠENJE

   Včasih lahko opazite napis Jezus rešuje. To je resnica, toda zastavimo si pomembno vprašanje: “Na kakšen način nas rešuje?”, “Kakšna vez nas povezuje z Jezusom zdaj, v 21. stoletju?”

   Odgovor na vprašanje, na kakšen način nas rešuje, so prav zakramenti. Kristusovo življenje nam posreduje Cerkev, in sicer prav na tak način, kot je bil posredovan tedaj, ko je hodil po svetu.

   Tako kot je takrat svojo človeško naravo uporabljal kot orodje božanskosti, materialni predmeti pa so mu služili kot znaki in simboli milosti, ki mu je bila podeljena, tako zdaj uporablja ljudi in predmete za širjenje istega božjega življenja.

   4. OČIŠČENJE

   Zakramenti svojo moč in učinkovitost črpajo iz Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Zakaj je bila potrebna žrtev krvi, da bi bili deležni sedemkratnega posvečenja? Za to obstaja nekaj razlogov: življenje je v krvi, prav tako pa tudi greh. Če torej želimo odstraniti greh, mora biti prelita kri, ki je simbol očiščenja greha.

   Smrt vojaka pogosto prinese svobodo narodu; darovanje krvi enega človeka lahko drugemu reši življenje. Iz Kristusove krvi lahko črpajo duše, da popravijo škodo, ki jo je povzročil greh.

   Še več, kri je najboljši simbol žrtvovanja, kajti kri je življenje: ko človek da svojo kri, da svoje življenje. Zato sveti Peter piše: “Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta.” (1 Pt 1,18-19).

   Kristusova kri ima dolgotrajno vrednost, kajti On je božja oseba. Življenje jagnjeta je dragocenejše od življenja muhe, življenje človeka je dragocenejše od življenja živali, življenje Boga pa je dragocenejše od življenja kateregakoli človeškega bitja.

   5. BOŽJI POLJUBI

   Zakramenti so kot sedem božjih poljubov. Tovrstne darove prejmemo v prelomnih trenutkih svojega življenja. Sveti poljub, s katerim so se obdarovali prvi kristjani, je bil nekakšen simbol sedmih poljubov, s katerimi Bog pozdravlja dušo.

   Na začetku božanskega življenja Bog poljubi dušo, ki se rodi s krstom; pozneje, ko jo hrani v evharistiji; ko jo krepi s Svetim Duhom, da lahko opravlja naloge v Cerkvi (zakrament birme); ko odpušča grehe v zakramentu pokore; ko izbriše sledi bolezni in greha pri maziljenju bolnikov.

   Bog poljubi dušo duhovnika in škofa ob posvečenju. In končno Bog poljubi duši neveste in ženina, ki simbolizirata Cerkev in njega samega.

   https://si.aleteia.org/2021/09/07/cemu-sluzijo-zakramenti-5-dejstev-ki-si-jih-je-dobro-zapomniti/

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Miro says:

   12. novembra, 2021 at 9:42

   KAJ POMENI BITI »UBOG V DUHU«? (Aleteia)

   »BLAGOR UBOGIM V DUHU, KAJTI NJIHOVO JE NEBEŠKO KRALJESTVO.« PRVEGA IZMED BLAGROV JE TEŽKO RAZUMETI …

   Ko Jezus v govoru na gori govori o blagrih, nima v mislih materialnega uboštva. Lačnih in žejnih ne blagruje zaradi njihovega trpljenja. Blagri nedvomno niso hvalnica bedi, lakoti ali stiski. Zelo jasno je, da Jezus govori o uboštvu v duhu ter žeji in lakoti po pravičnosti. Kaj torej to uboštvo v duhu zares pomeni?

   Več o tem na:
   https://si.aleteia.org/2019/02/20/kaj-pomeni-biti-ubog-v-duhu/

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca zaupamo vate!

   Odgovori
6. Janez says:

   12. novembra, 2021 at 9:24

   BOG NAM DAJE DAR STRAHU BOŽJEGA
   Če nam dar pobožnosti govori o Božji očetovski ljubezni, nas dar strahu Božjega poučuje o njegovi veličini, dostojanstvu, o njegovi avtoriteti in oblasti. Bog je dober, toda je tudi močan in mogočen. Moramo ga spoštovati in ubogati: »Bog se ne pusti zasmehovati,« na kratko zapiše sv. Pavel (prim. Gal 6,7). Ta zadnji dar Svetega Duha nas spomni, kako majhni smo pred Bogom in kako velika je moč njegove ljubezni, zato se moramo izročiti v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Prav v tej izročitvi dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad, je bistvo delovanja tega daru. V moči Svetega Duha, ki prebiva v našem srcu in nam vliva mir in tolažbo, se počutimo takšni kot v resnici smo: majhni otroci v Očetovem objemu. S tem razpoloženjem vse svoje skrbi pa tudi pričakovanja prelagamo na Boga in doživljamo, kako nas podpira s svojo močjo, čutimo njegovo bližino, kot otrok, ki se počuti varnega v naročju svojega očeta. Tako dar strahu Božjega prevzema obliko poslušnosti, hvaležnosti in slavljenja, napolnjuje naše srce z upanjem. Velikokrat ne uspemo doumeti Božjega načrta. Prav ob izkušnji svoje omejenosti in revščine, nas Sveti Duh krepi in nam pomaga razumeti, kako je edino pomembno pustiti Jezusu, da nas vodi v Očetov objem.

   Nesrečnik je klical, in Gospod je slišal, iz vseh njegovih stisk ga je rešil. Angel Gospodov utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje. (Ps 34,7–8)

   Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, Božja Milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce … in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha. Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroško iskreni in zaupni skromnosti, ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo Bog nekaj naredil za nas in namesto nas… Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame …

   Strah Božji pa je tudi opozorilni ‘alarm’ pred nevarnostjo greha, ki žali Boga in nas od Boga oddaljuje. Ko človek dela hudo, preklinja, ko izkorišča bližnjega in si ga hoče podrediti, ko vidi samo še denar, ko je prevzeten, oblasten, ko se bresramno bogati na račun revežev, ko nima usmiljenja in sočutja do lačnih in ubogih, ko ljudem v stiskah ne pomaga in jim ne služi kot Samaritan, ko je egoističen in v njegovem življenju ni Ljubezni in Usmiljenja…, takrat strah Božji sproži alarm, ki človeka svari: z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom, prevzetnostjo in nečimrnostjo ne boš srečen! Nihče ne bo odnesel s sabo na drugi svet ne denarja, ne materialnih dobrin, ne časti, ne ponosa, ničesar. Z nami bo šla samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, in z njo vse tisto, kar smo v moči Božje ljubezni storili za ljudi okoli sebe.

   In to spoznanje je po delovanju tega zadnjega daru Svetega Duha tudi začetek prave modrosti: »Začetek modrosti je strah Gospodov, razumevanje, dobro za vse, ki se ravnajo po njem” (Ps 111,10). Gorje, če izgubimo spoštovanje do Boga, saj tisti, ki Boga ne spoštuje, tudi ljudi ne spoštuje, še več: zatira bližnjega in se postavlja nad njega oziroma preganja in ubija svoje nasprotnike in sovražnike. Spomnimo se npr. samo krvavih dogodkov verskih vojn v 16. stoletju med katoličani in proterstanti v Evropi, ki so se bojevali za krščansko vero in verjeli, da se borijo za Jezusa Kristusa. Ali nadalje zgodovina prejšnjega stoletja je dovolj nazorna potrditev tega: kriki bolečine in trpljenja iz taborišč, morišč, gulagov, porušenih mest, brezen, genocidov… tu imajo korenine Katinski gozd, Auschwitz, Bergen Belsen, Huda jama, Kočevski Rog, Sveti Urh, Kozlarjeva gošča, Srebrenica itd., kjer so ljudje ubijali druge ljudi, ker so bili nasprotniki in sovražniki, čeprav človek ne sme ubijati! Strah Božji nas opominja, da ljudje nismo mi gospodarji dobrega in zlega, ne sodniki in ne tožniki, da ne smemo delati tistega, kar se nam zljubi in nam je trenutno všeč: prepoveduje nam, da bi delali tisto, kar je krivično do drugih in da zato ne smemo ubijati ljudi, čeprav so naši sovražniki in nasprotniki, kajti Bog v Desetih zapovedih komurkoli prepoveduje Ubijanje. Nasprotno Bog zapoveduje, naj Ljubimo svoje sovražnike in nasprotnike in da smo dobri in usmiljeni, tako kot je Dober in Usmiljen Bog sam do nas grešnih in nepopolnih Ljudi. Ko se ne zmenimo za Božje Zapovedi, za Božjo Biblijo, za verske in etične vrednote medsebojne Strpnosti, Usmiljenja, Odpuščanja, Sočutja in Ljubezni, z grešnimi dejanji maščevanja in ubijanja dejansko pokažemo, da ne Ljubimo Boga, da nasprotno z grehom zaničujemo Njega, ki je najvišja in temeljna vrednota: Bog je Usmiljenje, Pravičnost, Božji Mir, Dobrota, Resnica, Ljubezen in naše Odrešenje in sovraži greh in ne dopušča človeku, da sodi in ubija.

   Končno nas strah Božji usmerja tudi k temu, da se spominjamo najbolj preproste, pa zelo pomembne dolžnosti: da o Njem govorimo lepo, spoštljivo in ponižno. Če o nekom govorimo grdo, pomeni, da ga ne spoštujemo, ga ne upoštevamo, se ga ne »bojimo«. To se pogosto dogaja, ko nepremišljeno govorimo o Bogu: predstavljamo si ga na primer kot kontrolorja kart, kot uradnika, ki nam gre na živce, izterjevalca davkov, kot tistega, ki nas povsod nadzira, in opozarja na tisto, kar mi prav, kot dežurnega zobozdravnika za naš boleči zob, kot berglo za našo nesposobnost, da bi hodili kot dobri kristjani in dobri ljudje in živeli po Božji Volji in bili podobni Jezusu.

   Bog ni tak! Človek od stvarjenja do današnjih dni kaže do Boga premajhno spoštovanje, v svoji prevzetnosti ga hoče potisniti v kot, da bi utihnil. Da bi prenehal obstajati kot nekdo, ki nas nadzora in nam teži, da bi bili svobodni in brez ovir ter zavor, kot tolmačijo ateisti. Tudi danes velja, kar je zapisal francoski duhovni pisatelj François Mauriac: »Ne presojajte Boga po jecljanju njegovih služabnikov.” Strah, ki smo ga dolžni izkazovati Bogu, nam zato nalaga, da poberemo s tal besedo Bog, pomendrano in umazano kot je, in ji spet damo prvoten pomen. Namesto karikatur in zmazkov, ki jih je iz nje naredil svet, ji moramo dati bolj privlačno, vabljivo, vredno in tudi resnično podobo. Dar strahu Božjega nas spodbuja, da svetu predstavimo Boga, ki je vir veselja; Boga, ki verjame v človeka in hoče da se zaveda svojega dostojanstva; Boga, ki nikogar ne sili, ampak potrpežljivo trka in čaka da se vrner nazaj k Njemu Izgzbljeni Sin; Boga, ki ni barvno slep, ampak prepoznava barve vseh ras tega sveta; Boga, ki hoče srečo vseh; Boga, čigar poklic je ljubiti in odpuščati in ki nam Otrokom želi vse dobro. Mi sami ljudje nesrečno rinemo v nesrečo in dostikrat žalimo Božjo Ljubezen z grehom. Vendar Bog nam vedno odpušča, ko verujemo v Jezusda in ko ga ponižno in skesano prosimo odpuščanja, da se vrnemno nazaj k Očetu.

   Objavljeno v Ognjišču

   https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/veroucne-strani/sveti-duh-kot-ogenj-in-veter/4412-sedem-darov-svetega-duha-4

   Addendum: sestra Majda poljudno piše v Družini o strahu Božjem

   Sveto pismo pravi, da je Božji strah začetek modrosti, kar pogosto ne razumemo pravilno. Strah je spremljevalec človeka. Vsakogar je kdaj strah in želimo si, da bi imeli takšne življenjske razmere, da nas ne bi bilo strah. Kaj je torej z bogaboječnostjo, s strahom do Boga? Sveto pismo govori o tem strahu in pri birmi prejmemo dar Svetega Duha, ki se imenuje dar strahu božjega. Namesto da bi se strahu osvobodili, ga prejmemo kot dar. Razumemo, da ima verjetno ta strah drugačen pomen: Na eni strani je torej strah, ki je posledica stiske, slabe izkušnje, občutka, da smo v nevarnosti; na drugi strani pa strah, ker iz spoštovanja in ljubezni ne želimo storiti nečesa, kar bi ranilo odnos, kar bi nas oddaljilo od Boga in od zavesti njegove navzočnosti v našem življenju. Ko sem s prijateljem, naredim vse, da bi bilo najino prijateljstvo trdno in pristno, strah me je, da bi se kaj zalomilo. Prav tako lahko rečem, da ker verujem v Boga, me je strah, torej čutim tako veliko spoštovanje, da ne bi storil ničesar, kar bi bilo v nasprotju z mojo vero. Ker Boga, ki me je ustvaril, ljubim, me je strah, da bi pozabil na jutranjo ali večerno molitev, da bi pozabil na pogovor z njim, kot me je strah, da bi pozabil na zmenek z dekletom. Zato je zelo prav, da razumemo, da je potrebna bogaboječnost. To ne pomeni, da nas je Boga strah in pred njim bežimo. Nasprotno, strah nas je, da naš odnos z Gospodom ne bi bil vedno globlji, vedno močnejši in vedno pristnejši.

   Zelo potrebujemo ta Božji dar, da na Boga ne bi pozabili. Da bi ne pozabili na trenutke, ko se z njim srečamo: v zakramentih, pri maši, pri molitvi, v vsakodnevnem življenju, da živimo po Jezusovih Naukih in da ne grešimo. Zato zelo potrebujemo ta Božji dar, ko nas skušnjava vabi, da bi grešili: da bi bili oblastni, lakomni, egoistični, pohlepni, brez usmiljenja in dobrote, da bi bili nespoštljivi do telesa, narave, stvari in podobno. Prvi kristjani so jasno vedeli: da kadar morajo izbirati med strahom pred ljudmi in strahom pred Bogom, so si tudi za ceno življenja izbrali strah pred Bogom. Boga so bolj poslušali kot ljudi. Kadar so ljudje v zgodovini mislili, da lahko z znanostjo ali gmotnimi dobrinami premagajo strah pred Bogom in si ustvarijo samostojno lastno življenje, ki bi zadostovalo samo sebi, so se vedno znašli pred novimi strahovi in pomanjkanjem upanja v prihodnost. Pravi strah pred Bogom pa prinaša zaupanje v Boga, ki je naš Oče in naš Stvarnik, ki nam hoče vse dobro. To prinese v človekovo srce mir in izkušnjo sreče, tudi v težkih trenutkih preizkušenj, dvomov, bolezni, ko smo žalostni, obupani in brezposelni in smo zatavali nekam brez Boga. Gre za posebno logiko: kjer se zmanjša strah pred Bogom, se poveča življenjski strah in kjer se poveča strah pred Bogom, se zmanjšajo mnogi drugi življenjski strahovi. In v Bogu najdem svoj Mir in Uteho, ki mi daje vse, kar potrebujem.

   https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/mv/D448FB743F9B78C8C1257C77004306D1?OpenDocument

   Odgovori
   • Miro says:

     14. novembra, 2021 at 14:37

     BOŽJA BESEDA O ZAHVALJEVANJU

     »ZAHVALJUJTE SE GOSPODU, KER JE DOBER, KER NA VEKE TRAJA NJEGOVA DOBROTA.« (1 Krn 16,34)

     Jezus, hvala Ti za vse milosti, katere nam podarjaš na priprošnjo Presvete Device Marije!

     Odgovori
7. Janez says:

   12. novembra, 2021 at 9:17

   SVETI DUH JE DAR STRAHU BOŽJEGA
   Sveti Duh, tvoj dar strahu Božjega
   je dragocen in zelo potreben.
   Bog je Bog, jaz sem človek.
   Bog je stvarnik, jaz sem majhen.
   Bog je izvir, jaz sem žejen.
   Bog je morje, jaz sem kapljica.
   Bog je mogočen,
   jaz sem slaboten.
   Bog je svet, jaz sem grešnik.
   Sveti Duh, dar strahu Božjega
   mi pomaga postaviti
   stvari na svoje mesto:
   samo Bogu čast,
   samo njemu slava.
   Kjer se človek povzpne,
   potlači vse pred seboj …
   Sveti Duh, dar strahu Božjega
   me dela razumnega:
   spominja me,
   da moram pasti na kolena,
   če se hočem spet dvigniti.
   Tvoj dar mi pravi, da sem ubog:
   spodbuja me, da sklenem roke,
   ne več v strahu pred teboj,
   ampak v ljubezni do tebe.
   Priznam, da nisem nič,
   toda prav zato, ker to priznam,
   me objemaš ti, ki si Vse.
   Amen.

   DAR STRAHU BOŽJEGA
   Če nam dar pobožnosti govori o Božji očetovski ljubezni, nas dar strahu Božjega poučuje o njegovi veličini, dostojanstvu, o njegovi avtoriteti in oblasti. Bog je dober, toda je tudi močan in mogočen. Moramo ga spoštovati in ubogati: »Bog se ne pusti zasmehovati,« na kratko zapiše sv. Pavel (prim. Gal 6,7). Ta zadnji dar Svetega Duha nas spomni, kako majhni smo pred Bogom in kako velika je moč njegove ljubezni, zato se moramo izročiti v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Prav v tej izročitvi dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad, je bistvo delovanja tega daru. V moči Svetega Duha, ki prebiva v našem srcu in nam vliva mir in tolažbo, se počutimo takšni kot v resnici smo: majhni otroci v Očetovem objemu. S tem razpoloženjem vse svoje skrbi pa tudi pričakovanja prelagamo na Boga in doživljamo, kako nas podpira s svojo močjo, čutimo njegovo bližino, kot otrok, ki se počuti varnega v naročju svojega očeta. Tako dar strahu Božjega prevzema obliko poslušnosti, hvaležnosti in slavljenja, napolnjuje naše srce z upanjem. Velikokrat ne uspemo doumeti Božjega načrta. Prav ob izkušnji svoje omejenosti in revščine, nas Sveti Duh krepi in nam pomaga razumeti, kako je edino pomembno pustiti Jezusu, da nas vodi v Očetov objem.

   Nesrečnik je klical, in Gospod je slišal, iz vseh njegovih stisk ga je rešil. Angel Gospodov utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje. (Ps 34,7–8)

   Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, Božja Milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce … in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha. Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroško iskreni in zaupni skromnosti, ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo Bog nekaj naredil za nas in namesto nas… Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame …

   Strah Božji pa je tudi opozorilni ‘alarm’ pred nevarnostjo greha, ki žali Boga in nas od Boga oddaljuje. Ko človek dela hudo, preklinja, ko izkorišča bližnjega in si ga hoče podrediti, ko vidi samo še denar, ko je prevzeten, oblasten, ko se bresramno bogati na račun revežev, ko nima usmiljenja in sočutja do lačnih in ubogih, ko ljudem v stiskah ne pomaga in jim ne služi kot Samaritan, ko je egoističen in v njegovem življenju ni Ljubezni in Usmiljenja…, takrat strah Božji sproži alarm, ki človeka svari: z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom, prevzetnostjo in nečimrnostjo ne boš srečen! Nihče ne bo odnesel s sabo na drugi svet ne denarja, ne materialnih dobrin, ne časti, ne ponosa, ničesar. Z nami bo šla samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, in z njo vse tisto, kar smo v moči Božje ljubezni storili za ljudi okoli sebe.

   In to spoznanje je po delovanju tega zadnjega daru Svetega Duha tudi začetek prave modrosti: »Začetek modrosti je strah Gospodov, razumevanje, dobro za vse, ki se ravnajo po njem” (Ps 111,10). Gorje, če izgubimo spoštovanje do Boga, saj tisti, ki Boga ne spoštuje, tudi ljudi ne spoštuje, še več: zatira bližnjega in se postavlja nad njega oziroma preganja in ubija svoje nasprotnike in sovražnike. Spomnimo se npr. samo krvavih dogodkov verskih vojn v 16. stoletju med katoličani in proterstanti v Evropi, ki so se bojevali za krščansko vero in verjeli, da se borijo za Jezusa Kristusa. Ali nadalje zgodovina prejšnjega stoletja je dovolj nazorna potrditev tega: kriki bolečine in trpljenja iz taborišč, morišč, gulagov, porušenih mest, brezen, genocidov… tu imajo korenine Katinski gozd, Auschwitz, Bergen Belsen, Huda jama, Kočevski Rog, Sveti Urh, Kozlarjeva gošča, Srebrenica itd., kjer so ljudje ubijali druge ljudi, ker so bili nasprotniki in sovražniki, čeprav človek ne sme ubijati! Strah Božji nas opominja, da ljudje nismo mi gospodarji dobrega in zlega, ne sodniki in ne tožniki, da ne smemo delati tistega, kar se nam zljubi in nam je trenutno všeč: prepoveduje nam, da bi delali tisto, kar je krivično do drugih in da zato ne smemo ubijati ljudi, čeprav so naši sovražniki in nasprotniki, kajti Bog v Desetih zapovedih komurkoli prepoveduje Ubijanje. Nasprotno Bog zapoveduje, naj Ljubimo svoje sovražnike in nasprotnike in da smo dobri in usmiljeni, tako kot je Dober in Usmiljen Bog sam do nas grešnih in nepopolnih Ljudi. Ko se ne zmenimo za Božje Zapovedi, za Božjo Biblijo, za verske in etične vrednote medsebojne Strpnosti, Usmiljenja, Odpuščanja, Sočutja in Ljubezni, z grešnimi dejanji maščevanja in ubijanja dejansko pokažemo, da ne Ljubimo Boga, da nasprotno z grehom zaničujemo Njega, ki je najvišja in temeljna vrednota: Bog je Usmiljenje, Pravičnost, Božji Mir, Dobrota, Resnica, Ljubezen in naše Odrešenje in sovraži greh in ne dopušča človeku, da sodi in ubija.

   Končno nas strah Božji usmerja tudi k temu, da se spominjamo najbolj preproste, pa zelo pomembne dolžnosti: da o Njem govorimo lepo, spoštljivo in ponižno. Če o nekom govorimo grdo, pomeni, da ga ne spoštujemo, ga ne upoštevamo, se ga ne »bojimo«. To se pogosto dogaja, ko nepremišljeno govorimo o Bogu: predstavljamo si ga na primer kot kontrolorja kart, kot uradnika, ki nam gre na živce, izterjevalca davkov, kot tistega, ki nas povsod nadzira, in opozarja na tisto, kar mi prav, kot dežurnega zobozdravnika za naš boleči zob, kot berglo za našo nesposobnost, da bi hodili kot dobri kristjani in dobri ljudje in živeli po Božji Volji in bili podobni Jezusu.

   Bog ni tak! Človek od stvarjenja do današnjih dni kaže do Boga premajhno spoštovanje, v svoji prevzetnosti ga hoče potisniti v kot, da bi utihnil. Da bi prenehal obstajati kot nekdo, ki nas nadzora in nam teži, da bi bili svobodni in brez ovir ter zavor, kot tolmačijo ateisti. Tudi danes velja, kar je zapisal francoski duhovni pisatelj François Mauriac: »Ne presojajte Boga po jecljanju njegovih služabnikov.” Strah, ki smo ga dolžni izkazovati Bogu, nam zato nalaga, da poberemo s tal besedo Bog, pomendrano in umazano kot je, in ji spet damo prvoten pomen. Namesto karikatur in zmazkov, ki jih je iz nje naredil svet, ji moramo dati bolj privlačno, vabljivo, vredno in tudi resnično podobo. Dar strahu Božjega nas spodbuja, da svetu predstavimo Boga, ki je vir veselja; Boga, ki verjame v človeka in hoče da se zaveda svojega dostojanstva; Boga, ki nikogar ne sili, ampak potrpežljivo trka in čaka da se vrner nazaj k Njemu Izgzbljeni Sin; Boga, ki ni barvno slep, ampak prepoznava barve vseh ras tega sveta; Boga, ki hoče srečo vseh; Boga, čigar poklic je ljubiti in odpuščati in ki nam Otrokom želi vse dobro. Mi sami ljudje nesrečno rinemo v nesrečo in dostikrat žalimo Božjo Ljubezen z grehom. Vendar Bog nam vedno odpušča, ko verujemo v Jezusda in ko ga ponižno in skesano prosimo odpuščanja, da se vrnemno nazaj k Očetu.

   Objavljeno v Ognjišču

   https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/veroucne-strani/sveti-duh-kot-ogenj-in-veter/4412-sedem-darov-svetega-duha-4

   Addendum: sestra Majda pojasnjuje lepo in poljudno za vernike v Družini O STRAHU BOŽJEM

   Sveto pismo pravi, da je Božji strah začetek modrosti, kar pogosto ne razumemo pravilno. Strah je spremljevalec človeka. Vsakogar je kdaj strah in želimo si, da bi imeli takšne življenjske razmere, da nas ne bi bilo strah. Kaj je torej z bogaboječnostjo, s strahom do Boga? Sveto pismo govori o tem strahu in pri birmi prejmemo dar Svetega Duha, ki se imenuje dar strahu božjega. Namesto da bi se strahu osvobodili, ga prejmemo kot dar. Razumemo, da ima verjetno ta strah drugačen pomen: Na eni strani je torej strah, ki je posledica stiske, slabe izkušnje, občutka, da smo v nevarnosti; na drugi strani pa strah, ker iz spoštovanja in ljubezni ne želimo storiti nečesa, kar bi ranilo odnos, kar bi nas oddaljilo od Boga in od zavesti njegove navzočnosti v našem življenju. Ko sem s prijateljem, naredim vse, da bi bilo najino prijateljstvo trdno in pristno, strah me je, da bi se kaj zalomilo. Prav tako lahko rečem, da ker verujem v Boga, me je strah, torej čutim tako veliko spoštovanje, da ne bi storil ničesar, kar bi bilo v nasprotju z mojo vero. Ker Boga, ki me je ustvaril, ljubim, me je strah, da bi pozabil na jutranjo ali večerno molitev, da bi pozabil na pogovor z njim, kot me je strah, da bi pozabil na zmenek z dekletom. Zato je zelo prav, da razumemo, da je potrebna bogaboječnost. To ne pomeni, da nas je Boga strah in pred njim bežimo. Nasprotno, strah nas je, da naš odnos z Gospodom ne bi bil vedno globlji, vedno močnejši in vedno pristnejši.

   Zelo potrebujemo ta Božji dar, da na Boga ne bi pozabili. Da bi ne pozabili na trenutke, ko se z njim srečamo: v zakramentih, pri maši, pri molitvi, v vsakodnevnem življenju, da živimo po Jezusovih Naukih in da ne grešimo. Zato zelo potrebujemo ta Božji dar, ko nas skušnjava vabi, da bi grešili: da bi bili oblastni, lakomni, egoistični, pohlepni, brez usmiljenja in dobrote, da bi bili nespoštljivi do telesa, narave, stvari in podobno. Prvi kristjani so jasno vedeli: da kadar morajo izbirati med strahom pred ljudmi in strahom pred Bogom, so si tudi za ceno življenja izbrali strah pred Bogom. Boga so bolj poslušali kot ljudi. Kadar so ljudje v zgodovini mislili, da lahko z znanostjo ali gmotnimi dobrinami premagajo strah pred Bogom in si ustvarijo samostojno lastno življenje, ki bi zadostovalo samo sebi, so se vedno znašli pred novimi strahovi in pomanjkanjem upanja v prihodnost. Pravi strah pred Bogom pa prinaša zaupanje v Boga, ki je naš Oče in naš Stvarnik, ki nam hoče vse dobro. To prinese v človekovo srce mir in izkušnjo sreče, tudi v težkih trenutkih preizkušenj, dvomov, bolezni, ko smo žalostni, obupani in brezposelni in smo zatavali nekam brez Boga. Gre za posebno logiko: kjer se zmanjša strah pred Bogom, se poveča življenjski strah in kjer se poveča strah pred Bogom, se zmanjšajo mnogi drugi življenjski strahovi. In v Bogu najdem svoj Mir in Uteho, ki mi daje vse, kar potrebujem.

   https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/mv/D448FB743F9B78C8C1257C77004306D1?OpenDocument

   Že nekajkrat sem skromno poudaril, da je študij bogoslovnih in verskih predmetov obsežen in zelo zahteven. Ko študiramo je prav, da molimom in prosimo Svetega Duha za Vodstvo in Poduk, da bomo vse prav razumeli. Obsežna tematika zahteva nemajhen napor, odrekanje, zelo poglobljen študij in praktićno izvajanje Božjih Naukov v Življenju. Da bomo vse kar študiramo in v kar verujemo ter kar molimo k Bogu tudi vedno izvrševali v vsakdanjem življenju in ljudem prinašali Kristusovo Luč Odrešenja.

   Božja Pomoč Ostano Vedno z Nami SVETI DUH JE DAR STRAHU BOŽJEGA
   Sveti Duh, tvoj dar strahu Božjega
   je dragocen in zelo potreben.
   Bog je Bog, jaz sem človek.
   Bog je stvarnik, jaz sem majhen.
   Bog je izvir, jaz sem žejen.
   Bog je morje, jaz sem kapljica.
   Bog je mogočen,
   jaz sem slaboten.
   Bog je svet, jaz sem grešnik.
   Sveti Duh, dar strahu Božjega
   mi pomaga postaviti
   stvari na svoje mesto:
   samo Bogu čast,
   samo njemu slava.
   Kjer se človek povzpne,
   potlači vse pred seboj …
   Sveti Duh, dar strahu Božjega
   me dela razumnega:
   spominja me,
   da moram pasti na kolena,
   če se hočem spet dvigniti.
   Tvoj dar mi pravi, da sem ubog:
   spodbuja me, da sklenem roke,
   ne več v strahu pred teboj,
   ampak v ljubezni do tebe.
   Priznam, da nisem nič,
   toda prav zato, ker to priznam,
   me objemaš ti, ki si Vse.
   Amen.

   DAR STRAHU BOŽJEGA
   Če nam dar pobožnosti govori o Božji očetovski ljubezni, nas dar strahu Božjega poučuje o njegovi veličini, dostojanstvu, o njegovi avtoriteti in oblasti. Bog je dober, toda je tudi močan in mogočen. Moramo ga spoštovati in ubogati: »Bog se ne pusti zasmehovati,« na kratko zapiše sv. Pavel (prim. Gal 6,7). Ta zadnji dar Svetega Duha nas spomni, kako majhni smo pred Bogom in kako velika je moč njegove ljubezni, zato se moramo izročiti v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Prav v tej izročitvi dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad, je bistvo delovanja tega daru. V moči Svetega Duha, ki prebiva v našem srcu in nam vliva mir in tolažbo, se počutimo takšni kot v resnici smo: majhni otroci v Očetovem objemu. S tem razpoloženjem vse svoje skrbi pa tudi pričakovanja prelagamo na Boga in doživljamo, kako nas podpira s svojo močjo, čutimo njegovo bližino, kot otrok, ki se počuti varnega v naročju svojega očeta. Tako dar strahu Božjega prevzema obliko poslušnosti, hvaležnosti in slavljenja, napolnjuje naše srce z upanjem. Velikokrat ne uspemo doumeti Božjega načrta. Prav ob izkušnji svoje omejenosti in revščine, nas Sveti Duh krepi in nam pomaga razumeti, kako je edino pomembno pustiti Jezusu, da nas vodi v Očetov objem.

   Nesrečnik je klical, in Gospod je slišal, iz vseh njegovih stisk ga je rešil. Angel Gospodov utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje. (Ps 34,7–8)

   Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, Božja Milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce … in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha. Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroško iskreni in zaupni skromnosti, ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo Bog nekaj naredil za nas in namesto nas… Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame …

   Strah Božji pa je tudi opozorilni ‘alarm’ pred nevarnostjo greha, ki žali Boga in nas od Boga oddaljuje. Ko človek dela hudo, preklinja, ko izkorišča bližnjega in si ga hoče podrediti, ko vidi samo še denar, ko je prevzeten, oblasten, ko se bresramno bogati na račun revežev, ko nima usmiljenja in sočutja do lačnih in ubogih, ko ljudem v stiskah ne pomaga in jim ne služi kot Samaritan, ko je egoističen in v njegovem življenju ni Ljubezni in Usmiljenja…, takrat strah Božji sproži alarm, ki človeka svari: z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom, prevzetnostjo in nečimrnostjo ne boš srečen! Nihče ne bo odnesel s sabo na drugi svet ne denarja, ne materialnih dobrin, ne časti, ne ponosa, ničesar. Z nami bo šla samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, in z njo vse tisto, kar smo v moči Božje ljubezni storili za ljudi okoli sebe.

   In to spoznanje je po delovanju tega zadnjega daru Svetega Duha tudi začetek prave modrosti: »Začetek modrosti je strah Gospodov, razumevanje, dobro za vse, ki se ravnajo po njem” (Ps 111,10). Gorje, če izgubimo spoštovanje do Boga, saj tisti, ki Boga ne spoštuje, tudi ljudi ne spoštuje, še več: zatira bližnjega in se postavlja nad njega oziroma preganja in ubija svoje nasprotnike in sovražnike. Spomnimo se npr. samo krvavih dogodkov verskih vojn v 16. stoletju med katoličani in proterstanti v Evropi, ki so se bojevali za krščansko vero in verjeli, da se borijo za Jezusa Kristusa. Ali nadalje zgodovina prejšnjega stoletja je dovolj nazorna potrditev tega: kriki bolečine in trpljenja iz taborišč, morišč, gulagov, porušenih mest, brezen, genocidov… tu imajo korenine Katinski gozd, Auschwitz, Bergen Belsen, Huda jama, Kočevski Rog, Sveti Urh, Kozlarjeva gošča, Srebrenica itd., kjer so ljudje ubijali druge ljudi, ker so bili nasprotniki in sovražniki, čeprav človek ne sme ubijati! Strah Božji nas opominja, da ljudje nismo mi gospodarji dobrega in zlega, ne sodniki in ne tožniki, da ne smemo delati tistega, kar se nam zljubi in nam je trenutno všeč: prepoveduje nam, da bi delali tisto, kar je krivično do drugih in da zato ne smemo ubijati ljudi, čeprav so naši sovražniki in nasprotniki, kajti Bog v Desetih zapovedih komurkoli prepoveduje Ubijanje. Nasprotno Bog zapoveduje, naj Ljubimo svoje sovražnike in nasprotnike in da smo dobri in usmiljeni, tako kot je Dober in Usmiljen Bog sam do nas grešnih in nepopolnih Ljudi. Ko se ne zmenimo za Božje Zapovedi, za Božjo Biblijo, za verske in etične vrednote medsebojne Strpnosti, Usmiljenja, Odpuščanja, Sočutja in Ljubezni, z grešnimi dejanji maščevanja in ubijanja dejansko pokažemo, da ne Ljubimo Boga, da nasprotno z grehom zaničujemo Njega, ki je najvišja in temeljna vrednota: Bog je Usmiljenje, Pravičnost, Božji Mir, Dobrota, Resnica, Ljubezen in naše Odrešenje in sovraži greh in ne dopušča človeku, da sodi in ubija.

   Končno nas strah Božji usmerja tudi k temu, da se spominjamo najbolj preproste, pa zelo pomembne dolžnosti: da o Njem govorimo lepo, spoštljivo in ponižno. Če o nekom govorimo grdo, pomeni, da ga ne spoštujemo, ga ne upoštevamo, se ga ne »bojimo«. To se pogosto dogaja, ko nepremišljeno govorimo o Bogu: predstavljamo si ga na primer kot kontrolorja kart, kot uradnika, ki nam gre na živce, izterjevalca davkov, kot tistega, ki nas povsod nadzira, in opozarja na tisto, kar mi prav, kot dežurnega zobozdravnika za naš boleči zob, kot berglo za našo nesposobnost, da bi hodili kot dobri kristjani in dobri ljudje in živeli po Božji Volji in bili podobni Jezusu.

   Bog ni tak! Človek od stvarjenja do današnjih dni kaže do Boga premajhno spoštovanje, v svoji prevzetnosti ga hoče potisniti v kot, da bi utihnil. Da bi prenehal obstajati kot nekdo, ki nas nadzora in nam teži, da bi bili svobodni in brez ovir ter zavor, kot tolmačijo ateisti. Tudi danes velja, kar je zapisal francoski duhovni pisatelj François Mauriac: »Ne presojajte Boga po jecljanju njegovih služabnikov.” Strah, ki smo ga dolžni izkazovati Bogu, nam zato nalaga, da poberemo s tal besedo Bog, pomendrano in umazano kot je, in ji spet damo prvoten pomen. Namesto karikatur in zmazkov, ki jih je iz nje naredil svet, ji moramo dati bolj privlačno, vabljivo, vredno in tudi resnično podobo. Dar strahu Božjega nas spodbuja, da svetu predstavimo Boga, ki je vir veselja; Boga, ki verjame v človeka in hoče da se zaveda svojega dostojanstva; Boga, ki nikogar ne sili, ampak potrpežljivo trka in čaka da se vrner nazaj k Njemu Izgzbljeni Sin; Boga, ki ni barvno slep, ampak prepoznava barve vseh ras tega sveta; Boga, ki hoče srečo vseh; Boga, čigar poklic je ljubiti in odpuščati in ki nam Otrokom želi vse dobro. Mi sami ljudje nesrečno rinemo v nesrečo in dostikrat žalimo Božjo Ljubezen z grehom. Vendar Bog nam vedno odpušča, ko verujemo v Jezusda in ko ga ponižno in skesano prosimo odpuščanja, da se vrnemno nazaj k Očetu.

   Objavljeno v Ognjišču

   https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/veroucne-strani/sveti-duh-kot-ogenj-in-veter/4412-sedem-darov-svetega-duha-4
   Addendum: sestra Majda v Družini o strahu Božjem
   Sveto pismo pravi, da je Božji strah začetek modrosti, kar pogosto ne razumemo pravilno. Strah je spremljevalec človeka. Vsakogar je kdaj strah in želimo si, da bi imeli takšne življenjske razmere, da nas ne bi bilo strah. Kaj je torej z bogaboječnostjo, s strahom do Boga? Sveto pismo govori o tem strahu in pri birmi prejmemo dar Svetega Duha, ki se imenuje dar strahu božjega. Namesto da bi se strahu osvobodili, ga prejmemo kot dar. Razumemo, da ima verjetno ta strah drugačen pomen: Na eni strani je torej strah, ki je posledica stiske, slabe izkušnje, občutka, da smo v nevarnosti; na drugi strani pa strah, ker iz spoštovanja in ljubezni ne želimo storiti nečesa, kar bi ranilo odnos, kar bi nas oddaljilo od Boga in od zavesti njegove navzočnosti v našem življenju. Ko sem s prijateljem, naredim vse, da bi bilo najino prijateljstvo trdno in pristno, strah me je, da bi se kaj zalomilo. Prav tako lahko rečem, da ker verujem v Boga, me je strah, torej čutim tako veliko spoštovanje, da ne bi storil ničesar, kar bi bilo v nasprotju z mojo vero. Ker Boga, ki me je ustvaril, ljubim, me je strah, da bi pozabil na jutranjo ali večerno molitev, da bi pozabil na pogovor z njim, kot me je strah, da bi pozabil na zmenek z dekletom. Zato je zelo prav, da razumemo, da je potrebna bogaboječnost. To ne pomeni, da nas je Boga strah in pred njim bežimo. Nasprotno, strah nas je, da naš odnos z Gospodom ne bi bil vedno globlji, vedno močnejši in vedno pristnejši.

   Zelo potrebujemo ta Božji dar, da na Boga ne bi pozabili. Da bi ne pozabili na trenutke, ko se z njim srečamo: v zakramentih, pri maši, pri molitvi, v vsakodnevnem življenju, da živimo po Jezusovih Naukih in da ne grešimo. Zato zelo potrebujemo ta Božji dar, ko nas skušnjava vabi, da bi grešili: da bi bili oblastni, lakomni, egoistični, pohlepni, brez usmiljenja in dobrote, da bi bili nespoštljivi do telesa, narave, stvari in podobno. Prvi kristjani so jasno vedeli: da kadar morajo izbirati med strahom pred ljudmi in strahom pred Bogom, so si tudi za ceno življenja izbrali strah pred Bogom. Boga so bolj poslušali kot ljudi. Kadar so ljudje v zgodovini mislili, da lahko z znanostjo ali gmotnimi dobrinami premagajo strah pred Bogom in si ustvarijo samostojno lastno življenje, ki bi zadostovalo samo sebi, so se vedno znašli pred novimi strahovi in pomanjkanjem upanja v prihodnost. Pravi strah pred Bogom pa prinaša zaupanje v Boga, ki je naš Oče in naš Stvarnik, ki nam hoče vse dobro. To prinese v človekovo srce mir in izkušnjo sreče, tudi v težkih trenutkih preizkušenj, dvomov, bolezni, ko smo žalostni, obupani in brezposelni in smo zatavali nekam brez Boga. Gre za posebno logiko: kjer se zmanjša strah pred Bogom, se poveča življenjski strah in kjer se poveča strah pred Bogom, se zmanjšajo mnogi drugi življenjski strahovi. In v Bogu najdem svoj Mir in Uteho, ki mi daje vse, kar potrebujem.

   https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/mv/D448FB743F9B78C8C1257C77004306D1?OpenDocument

   Zahvaljujmo se Gospodu Našemu Bogu, ki je Dober in Usmiljen. Božja Pomoč Ostani vedno z Nami Vsemi!

   Odgovori
   • Miro says:

     14. novembra, 2021 at 14:30

     BOŽJA BESEDA O LJUBEZNI IN STRAHU

     »V LJUBEZNI NI STRAHU, TEMVEČ POPOLNA LJUBEZEN PREŽENE STRAH. STRAH JE NAMREČ POVEZAN S KAZNIJO, IN KDOR SE BOJI, NI DOSEGEL POPOLNOSTI V LJUBEZNI.« (1 Jn 4,18)

     Slava tebi, Jezus, zdaj in vekomaj. Amen.

     Odgovori
8. Janez says:

   12. novembra, 2021 at 9:05

   Kateheza papeža Frančiška: MODROSTI SE NE NAUČIMO, KER JE DARILO SVETEGA DUHA ZA VSE NAS (izvleček)
   Sveti Duh je življenjska limfa Cerkve in vsakega posameznega kristjana, je ljubezen Boga, ki iz našega srca naredi svoje bivališče in vstopi v občestvo z nami. »Sveti Duh je vedno z nami, vedno je v nas, v našem srcu,« je dejal papež Frančišek vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra. Duh sam je največji dar Boga in tistemu, ki ga sprejme, podeljuje raznovrstne duhovne darove. Cerkev jih pozna sedem – število, ki simbolično pomeni polnost, celoto. Sedmeri darovi Svetega Duha so: modrost, umnost, svet, moč, vednost, pobožnost in strah božji, je pojasnil papež in nato začel z razlago prvega, to je modrosti.

   Modrost – gledati z očmi Boga
   Pri modrosti kot daru Svetega Duha ne gre samo za človeško modrost, ki je sad znanja in izkušnje. Sveto pismo nam pripoveduje, da je Salomon, ko je bil kronan za kralja Izraela, Boga prosil za modrost. Modrost je ravno to, je dodal papež Frančišek, je »milost, da lahko vidimo vsako stvar z očmi Boga«. Pomeni videti vse, svet, situacije, probleme, z Božjimi očmi. Včasih namreč vidimo tako kot je nam všeč, v skladu z našim srcem, s sovraštvom, zavistjo. A to niso Božje oči, je pojasnjeval papež. »Modrost je tisto, kar Sveti Duh dela v nas, da bi vse stvari videli z očmi Boga. To je dar modrosti.« In ta dar prihaja iz zaupnosti z Bogom, iz tesnega odnosa z Bogom, odnosa otroka z Očetom. Ko smo v občestvu z Gospodom, Sveti Duh preoblikuje naše srce in mu omogoči zaznavati vso svojo toplino in ljubezen.

   Za modrost prositi Svetega Duha
   Sveti Duh torej kristjana naredi modrega, je papež nadaljeval katehezo. A to ne v smislu, da bi imel odgovor za vsako stvar, da bi vse vedel. Oseba ni modra v smislu kot je moder Bog, ampak v smislu, da pozna Boga: vé, kako Bog deluje, vé, kdaj nekaj prihaja od Boga in kdaj ne. »Srce modrega človeka ima okus in vonj po Bogu.« Takšne kristjane potrebujejo naše skupnosti, ko vse v njih govori o Bogu ter postane lepo in živo znamenje njegove navzočnosti in njegove ljubezni. Tega po Frančiškovih besedah ne moremo improvizirati in s tem se ne moremo sami oskrbeti. Je dar, ki ga Bog nameni tistim, ki so poslušni Svetemu Duhu. V sebi, v svojem srcu namreč imamo Svetega Duha, ki ga lahko poslušamo ali pa tudi ne. Če ga poslušamo, nas bo naučil to pot modrosti, podaril nam jo bo, da »bomo videli z Božjimi očmi, slišali z Božjimi ušesi, ljubili z Božjim srcem, presojali stvari z Božjo sodbo«. To modrost lahko imamo, a zanjo moramo prositi Svetega Duha. Papež Frančišek je kot primer navedel odnose med starši in otroki ter odnos med zakoncema, kjer je tudi pogosto potrebna modrost, povezana s potrpežljivostjo, odpuščanjem, pomiritvijo. »Tega se ne naučimo, to je poklon Svetega Duha,« je dodal. »Zato moramo prositi Gospoda, da nam da Svetega Duha in dar modrosti, tiste modrosti Boga, ki nas uči gledati z Božjimi očmi, čutiti z Božjim srcem in govoriti z Božjimi besedami.« S to modrostjo moramo iti naprej, graditi družine in graditi Cerkev, tako da se bomo vsi posvetili. »Prosimo danes za dar modrosti,« je sveti oče povabil ob koncu kateheze, »prosimo Marijo, ki je sedež modrosti, naj nam podari to milost.«

   VATIKAN, sreda, 9. april 2014, kateheza papeža Frančiška

   Slavimo Biga in se mu zahvaljujmo za vse Milosti, Dobrote in Usmiljenje za nas grešnike! Neskončno nas Ljubi in nam Odpušča, ko se ponižno pokesamo in ga prosimo Odpuščanja.

   Odgovori
9. Miro says:

   11. novembra, 2021 at 21:40

   ZAČETI JE TREBA PRI SEBI, SAMO TAKO SE BO KAJ SPREMENILO, IN TO POMENI KORAK V BOLJŠO PRIHODNOST (Alojzij Šuštar)

   – Vsak človek je naš bližnji, ki ima enako človeško dostojanstvo in zato zasluži spoštovanje, pomoč in ljubezen.

   – Pravo vest ima, kdor ima razvit čut za vrednote, da se zaveda razlike med dobrim in slabim v nravnem smislu besede, ne samo med koristnim in škodljivim.

   – Kjer človek v občestvu doživlja nravne vrednote, dobroto in ljubezen, dobi najboljšo podlago za življenje.

   – Vsakemu da Bog njegovo življenjsko nalogo. Komur da več talentov in tudi večje naloge, bo od njega tudi veliko več zahteval.

   – Začeti je treba pri sebi, samo tako se bo kaj spremenilo, in to pomeni korak v boljšo prihodnost.

   – Le če se človek za moralne vrednote odloči iz prepričanja, preide njegova negotovost v jasno in mirno svobodo odločenosti.

   Misli Alojzija Šuštarja, izbor iz Ognjišča

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Miro says:

    11. novembra, 2021 at 21:23

    KRŠČANSKA SVETOST – “VSI KRISTJANI, NAJ BODO KATEREGAKOLI STANU ALI POLOŽAJA, SO POKLICANI K POLNOSTI KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA IN K POPOLNOSTI LJUBEZNI” (C 40). VSI SO POKLICANI K SVETOSTI: “BODITE TOREJ POPOLNI, KAKOR JE POPOLN VAŠ NEBEŠKI OČE” (Mt 5,48).

    Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da se bomo pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in v Katekizem katoliške Cerkve. Slednji nas na temeljih Božje besede uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Molimo:

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen

    Poglobimo se v naslednje besedilo KKC:

    2012 “Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu … Zakaj tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo podobni njegovemu Sinu, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. Tiste, ki jih je vnaprej določil, pa je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal” (Rim 8,28- 30).

    2013 “Vsi kristjani, naj bodo kateregakoli stanu ali položaja, so poklicani k polnosti krščanskega življenja in k popolnosti ljubezni” (C 40). Vsi so poklicani k svetosti: “Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče” (Mt 5,48).

    Za dosego te popolnosti naj verniki uporabljajo moči, ki so jih prejeli po meri Kristusovega daru, da bodo hodili po Kristusovih stopinjah in se upodobili po njem, v vsem poslušni Očetovi volji, in da se bodo z vso velikodušnostjo posvečali božji slavi in službi bližnjemu. Tako bo svetost božjega ljudstva zrasla do obilnih sadov, kakor se v zgodovini Cerkve sijajno kaže v življenju tolikerih svetnikov (C 40).

    Več o tem na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/iv-krscanska-svetost/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori