Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   16. novembra, 2021 at 14:48

   SVETO OBHAJILO, KI JE PREJEM KRISTUSOVEGA TELESA IN NJEGOVE KRVI, POGLABLJA ZEDINJENJE OBHAJANCA Z GOSPODOM, MU ODPUŠČA MALE GREHE TER GA VARUJE VELIKIH GREHOV

   Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da se bomo pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in v Katekizem katoliške Cerkve. Slednji nas na temeljih Božje besede uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:
   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen

   Poglobimo se v naslednje besedilo KKC:

   -Kdor hoče prejeti Kristusa v evharističnem obhajilu, mora biti v stanju milosti. Če se kdo zaveda, da je smrtno grešil, ne sme pristopiti k evharistiji, ne da bi prej prejel odvezo v zakramentu pokore.

   -Sveto obhajilo, ki je prejem Kristusovega telesa in njegove krvi, poglablja zedinjenje obhajanca z Gospodom, mu odpušča male grehe ter ga varuje velikih grehov. Ker se okrepijo vezi ljubezni med obhajancem in Kristusom, zato prejem tega zakramenta okrepi edinost Cerkve, Kristusovega skrivnostnega telesa.

   -Cerkev vernikom živo priporoča, da prejmejo sveto obhajilo vsakokrat, ko se udeležijo obhajanja evharistije; in obvezuje jih, da to store vsaj enkrat v letu.

   – Ker je Kristus sam navzoč v oltarnem zakramentu, mu je treba izkazovati božje češčenje. “Obiskovanje najsvetejšega zakramenta je dokaz hvaležnosti, dejansko znamenje ljubezni in izkazovanja božjega češčenja, ki smo ga dolžni Kristusu Gospodu, pričujočem v tem zakramentu” (MF 67).

   – Kristus, ki je odšel s tega sveta k Očetu, nam daje v evharistiji poroštvo slave pri njem: udeleževanje pri sveti daritvi nas upodablja po njegovem srcem, vzdržuje naše moči na romanju tega življenja, nam vzbuja hrepenenje po večnem življenju in nas že zdaj zedinja z nebeško Cerkvijo, s presveto Devico Marijo in vsemi svetniki.

   KKC, št. 1415-1419

   http://www.marija.si/gradivo/kkc/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     16. novembra, 2021 at 15:10

     SESTRA FAVSTINA KOWALSKA, POLJSKA SVETNICA IN MISTIKINJA, JE V VIDENJU VIDELA DUŠE, KI SO PO LASTNI OVENELE IN USAHNILE

     »Velika skrivnost se uresničuje pri sveti maši. S kakšno pobožnostjo bi morali poslušati in sodelovati pri tem Jezusovem umiranju! Nekoč bomo spoznali, kaj Bog izvršuje za nas pri vsaki sveti maši in kakšen dar nam v njej pripravlja. Samo Božja ljubezen se je sposobna tako darovati. O Jezus, o moj Jezus, s kako veliko bolečino je prežeta moja duša, ko vidi, s kakšno milino in močjo žubori izvir življenja za vsako dušo. A vendar vidim duše, ki so po lastni krivdi ovenele in usahnile. Moj Jezus, stori, da moč tvojega usmiljenja objame te duše!«

     O sveti evharistiji več na:
     http://www.glasslovenije.com.au/aktualno2020/Vrtnice_2020.pdf

     Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

     Odgovori
     • Miro says:

       16. novembra, 2021 at 15:15

       Popravek v zadnjem delu naslova: … KI SO PO LASTNI KRIVDI OVENELE IN USAHNILE

       Odgovori
2. Hvala says:

   16. novembra, 2021 at 11:33

   ČE ŽELI ČLOVEK IMETI BOŽJI MIR V SRCU, SE JE POTREBNO ODPOVEDATI PRETIRANIM SKRBEM , NADZOROM NAD ŽIVLJENJEM, BOGU SE IZROČITI IN NJEMU ZAUPATI- razmišljanje ……

   Zelo težko nam gre v glavo, da GOSPOD SKRBI ZA NAS. Če skrbi za ptice pod nebom in lilije na polju, koliko bolj skrbi za nas.

   Vendar zaradi grešnosti človeka je to težko in sami ne moremo ničesar. Zanašati se na človeško pomoč in moč je NAIVNO , kajti človek ne more PODELITI PRAVEGA MIRU, TO LAHKO STORI LE BOG.

   JEZUS JE REKEL FAVSTINI KOWALSKI: “ČLOVEŠTVO NE BO DOSEGLO MIRU TAKO DOLGO, DOKLER SE Z VSEM ZAUPANJEM NE PRIPOROČI MOJEMU USMILJENJU. POVEJ RANJENIM LJUDEM, DA SE MORAJO ZATEČI K MOJEMU USMILJENEMU SRCU IN DAL JIM BOM SVO MIR”.
   ——————————————————————————————————————————————————–

   Vendar v čem je problem? PROBLEM JE V TEM, DA ČLOVEK ŽELI OD GOSPODA MIR IN REŠITVE, VENDAR, KO VIDI, DA STVARI POTEKAJO V NASPROTNO SMER KOT ŽELI ALI SE CELO ZELO SLABŠAJO, NE VERUJE GOSPODU.

   Problem nastane zaradi PREMALO VERE V BOGA. ZELO LAHKO JE VEROVATI TAKRAT KO NEKAJ PROSIŠ BOGA, SE TI IZBOLJŠA ALI PREJMEŠ, PA ZOPET TAKO DALJE V VSAKEM PROBLEMU IN STISKI. Vendar to tako ne gre.

   Gospod želi, da smo odvisni od Njega, zato bo tudi preizkusil našo vero. LAHKO JE VEROVATI IN DELITI NASVETE, DOKLER TI GRE VSE GLADKO. Vera nekega človeka se bo pokazala takrat, ko bo IZPUSTIL VAJETI SVOJEGA ŽIVLJENJA V GOSPODOVE ROKE in VZTRAJAL Z NJIM V BREZ IZHODNI SITUACIJI.

   Kadar ima človek vse na dosegu, mu gre po njegovih načrtih, NE MORE POPOLNOMA ZAUPATI BOGU, KAJTI NADZIRA IN KONTROLIRA REŠITVE, NADZIRA IZROČITEV BOGU IN DAJE NASVETE KAKO IN KDAJ MORA GOSPOD NEKAJ REŠITI oz. NAREDITI. Pojavi se močan strah pred TRPLJENJEM, zato to počenja.

   Kako bi tako početje imenovali? To je nezaupanje v Boga, nadzorovanje in kontroliranje Njegovih del, to je nevera , tudi izsiljevanje Boga. .

   Sedaj pa vprašam, KAKO PA ČLOVEK LAHKO ZAUPA BOGU. Zaupal bo, ko bo Gospod podelil to milost, seveda gre to postopno. Sam ne bo naredil ničesar!

   Poglejmo primer pri Izraelcih. Ko so Izraelci v hudi stiski prišli k JUDITI, je rekla:

   Ko so prišli k njej, jim je rekla: »Poslušajte me, poglavarji meščanov Betulije! Vaša beseda ni bila prava. Beseda, ki ste jo dali danes pred ljudstvom in jo potrdili s prisego med Bogom in vami. Izjavili ste, da boste mesto predali sovražnikom, če vam Bog medtem ne pošlje pomoči. 12 Kdo pa ste vi, da današnji dan skušate Boga in si med ljudmi prilaščate mesto, ki pripada Bogu? 13 Gospoda, vladarja vsega, postavljate na preizkušnjo; vendar ne boste nikoli ničesar spoznali. 14 Saj niti globine človeškega srca ne morete raziskati niti misli človeškega razuma ne morete doumeti. Kako boste tedaj preiskali Boga, ki je ustvaril vse to? Kako boste spoznali njegov um? Kako doumeli njegovo misel? Nikar, o bratje, nikar ne dražite jeze Gospoda, našega Boga. 15 Zakaj tudi če je sklenil, da nam ne bo pomagal v teh petih dneh, ima oblast, da nas brani, kolikor dni ga je volja, ali pa da nas pokonča pred očmi naših sovražnikov. 16 Nikar ne izsiljujte načrtov Gospoda, našega Boga, zakaj Bog ni kakor človek, da bi mu lahko grozili, in ne kakor sin človekov, da bi ga lahko prisilili k odločitvi.
   17 Zato pa pričakujmo rešitev od njega in ga kličimo, naj nam pride pomagat. In če ga je volja, bo slišal naš glas. 18 Zakaj v sedanjem rodu in današnji dan med nami ni rodu ne družine, ne kraja ne mesta, ki bi častilo z rokami narejene bogove, kot se je dogajalo v prejšnjih dneh. 19 Prav zato so bili naši očetje izročeni meču in ropu in pretrpeli so hude poraze pred očmi naših sovražnikov. 20 Mi pa ne poznamo drugega Boga razen njega. Zato smemo upati, da ne bo zapustil nas in našega rodu. 21 Zakaj če pade naše mesto, bo podjarmljena tudi vsa Judeja in izropano bo naše svetišče: Bog pa bo zaradi te oskrumbe terjal obračun z našo krvjo. 22 Pokol naših bratov, zasužnjenje naše dežele, opustošenje naše dediščine – vse to bo prišlo nad našo glavo med pogani, ki jim bomo hlapčevali kot sužnji; in našim osvajalcem bomo v zaničevanje in posmeh. 23 Zakaj naše suženjstvo se nam tedaj ne bo obrnilo v naklonjenost, ampak nam ga bo Gospod, naš Bog, štel v sramoto.
   24 Zato, bratje, pokažimo našim rojakom, da je od nas odvisno njihovo življenje in da imajo tempelj, hram Božji in oltar v nas svojo trdno oporo. 25 Ob vsem tem pa se moramo zahvaliti našemu Bogu, ki nas preizkuša, kakor je preizkušal naše očete. 26 Spomnite se, kaj je storil z Abrahamom, kako je preizkušal Izaka, kaj je moral prestati Jakob, ko je v sirijski Mezopotamiji pasel črede svojega ujca Labána. 27 Kalil jih je v ognju, da preizkusi njihova srca. Tako tudi to, kar zdaj pošilja nad nas, ni nobena kazen. Ne, Gospod biča tiste, ki so mu blizu, da jih posvari.«
   28 Uzíja ji je odgovoril: »Vse, kar si povedala, si govorila iz dobrega srca. Nikogar ni, ki bi mogel ugovarjati tvojim besedam
   (Jdt 8, 11-28).

   KAJ JE POMEMBNO , DA SI ZAPOMNIMO: Judita je rekla, Zakaj tudi če je sklenil, da nam ne bo pomagal v teh petih dneh, ima oblast, da nas brani, kolikor dni ga je volja, ali pa da nas pokonča pred očmi naših sovražnikov. 16 Nikar ne izsiljujte načrtov Gospoda, našega Boga, zakaj Bog ni kakor človek, da bi mu lahko grozili, in ne kakor sin človekov, da bi ga lahko prisilili k odločitvi.

   To pomeni, DA BOG LAHKO DRŽI NEKO STANJE , ZA KATERO MI MISLIMO DA MORA BITI REŠENO TAKOJ, LAHKO ON DRŽI TUDI VEČ LET oz, DO KDAJ ŽELI, ČLOVEK PA NE SME IZSILJEVATI BOGA.

   Problem je v nas. Ko Gospod odloči drugače, kot mi mislimo, se nas polasti strah, STRAH PRED TRPLJENJEM in tukaj je NAJVEČJA NEVARNOST, DA ČLOVEK PADE, da ga hudobec premami, češ kaj boš čakal, reši po svoje.

   IN TAKO SI ČLOVEK ZOPET IZ STRAHU PRED TRPLJENJEM ZADRGNE ZANKO OKOLI VRATU, KER NI ZAUPAL V GOSPODA. BOŽJEGA MIRU NI! ZATO PA JE POTREBNA POSLUŠNOST, ZAUPANJE V GOSPODA IN VERA V NJEGOVO MOČ IN POMOČ.
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Odgovori
3. Miro says:

   16. novembra, 2021 at 9:48

   KAKO PO JEZUSOVO DELATI ZA MIR?

   DEJSTVO JE, DA VSI LJUDJE HREPENIMO PO MIRU. IŠČEMO NOTRANJI MIR V SEBI, MIR V ZAKONSKEM ODNOSU, V DRUŽINI, NA DELOVNEM MESTU, V DOMOVINI, MIR V SVETU… ALI NI POTEM NENAVADNO, DA GA JE VEDNO MANJ? – LE ČE IMAMO MIR V SRCU, GA LAHKO ŽIVIMO TUDI V ODNOSIH!

   V Svetem pismu je beseda »mir« med najbolj pogostimi izrazi. Mir (šalom) v hebrejski kulturi ne pomeni le odsotnost vojne, medsebojnega nasprotovanja. Tudi ne pomeni neko nevtralno bivanje drug poleg drugega. Šalom pomeni aktivno, ljubeznivo, živahno in složno sobivanje, sožitje.

   Nova zaveza mir še posebej izpostavi, saj se imenuje tudi »zaveza miru«, Jezusovo oznanilo pa »evangelij miru«, ki govori o »Bogu miru« in o »Božjem miru«. Mir torej ne označuje le tega, kar Bog podarja, ampak tudi to, kar Bog je: On sam je mir!

   Človek že od nekdaj išče mir v sebi, mir v svetu, in to na vse mogoče načine. Danes ogromno ljudi išče miru v jogi, reiki energiji, vedeževanju, obiskovanju energijskih točk, atlantidskih prstanih, energijskih kamnih … Kljub vsem tem poskusom pa se zdi, da je strah pred prihodnostjo vedno večji in da je miru v naših srcih in v naših medosebnih odnosih vedno manj. Vse te tehnike in predmeti še celo povečajo nemir in zmedo v srcu, saj nas ne vodijo k sebi, Bogu in našim bližnjim. Sv. Avguštin je po spreobrnjenju zapisal: »Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi.«

   Le če imamo mir v srcu, ga lahko živimo tudi v odnosih. Če dobro pomislimo, se vse vojne rodijo v človekovem srcu, pogosto v srcih povsem določenih ljudi. Tu so resnična »žarišča vojn«. Papeški pridigar Cantalamessa pravi: »Milijarde umazanih kapljic vode ne more nikoli ustvariti čistega oceana; tako milijarde ljudi, ki nimajo miru v srcu, ne bodo nikoli ustvarili človeštva, ki bi živelo v miru. O usodi miru se odloča v človeškem srcu.«

   Ob rojstvu Božjega Sina so angeli peli: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem!« Trideset let kasneje je isti Božji Sin obljubil: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.« Kdor hoče torej zares delati za mir, mora najprej sprejeti Boga za Očeta. Takrat se v človekovo srce naseli Božji mir. Iz takšnega srca se mir širi na okolje in na ljudi, s katerimi živi. Druge bližnjice ni.

   Vir: https://portal.pridi.com/2020/04/17/kako-po-jezusovo-delati-za-mir/

   Marija, kraljica miru, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     16. novembra, 2021 at 9:50

     Avtor navedenega prispevka: Luka M.

     Odgovori
4. Miro says:

   16. novembra, 2021 at 8:55

   V ČLOVEKU STA DVA JAZA: NJEGOV PLITVI, NARCISTIČNI, LASTNIŠKI JAZ, UJET V MREŽO SEBIČNOSTI IN POHLEPA, IN NJEGOV PRAVI, GLOBOKI JAZ, SPOSOBEN DAROVANJA IN LJUBEZNI (kardinal Franc Rode)

   – Razmere, v katerih živimo, in težave, ki se z njimi soočamo, je Bog zelo natančno namenil slehernemu od nas.

   – Če si je Kristus pri svojem odrešenjskem delu hotel pridružiti ženo, pomeni, da učlovečenje božjega Sina potrebuje žensko telo, da trpljenje kliče po sočutju.

   – Prav gotovo nas odpoved, ki jo terja od nas evangelij, ne vodi v slepo ulico. To je pot, ki vodi v življenje. Če zaradi Kristusa privolimo v smrt, naredimo to zato, ker vemo, da je smrt, sprejeta v ljubezni, rodovitna.

   – V človeku sta dva jaza: njegov plitvi, narcistični, lastniški jaz, ujet v mrežo sebičnosti in pohlepa, in njegov pravi, globoki jaz, sposoben darovanja in ljubezni. Človek privoli v odpoved, da bi mogel njegov pravi jaz zaživeti, se uveljaviti in okrepiti.

   – Na tem svetu ima vsak človek svojo pot. Tudi k Bogu gre vsak človek po svoji poti. Zakaj bi ga torej silili na pot, ki ni njegova?

   Spoštovati druge ljudi, jim priznavati njihovo izvirnost in enkratnost – to je eden od bistvenih pogojev za veselje.

   Misli kardinala Franca Rodeta, izbor iz Ognjišča

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Janez says:

   16. novembra, 2021 at 8:47

   ISKRENA LJUBEZEN, NE DENAR, JE TISTA, KI POLEG VERE GORE PREMIKA

   Iskrena ljubezen žene naprej ljudi in življenje, tudi tiste, ki so žalostni in še upajo, da bodo uslišani.
   Iskrena ljubezen pomeni duhovno izpolnitev zaljubljenim ter ničesar ne zahteva v zameno.
   Iskrena ljubezen ne postavlja nobenih pogojev in lahko premika gore in dela čudeže, če veruješ.
   Iskreno ljubezen daješ, če ne pričakuješ ničesar v zameno in to narediš vedno, takoj in z veseljem.
   Iskrena ljubezen je naše pravo notranje bistvo in smisel življenja in bivanja.
   Iskrena ljubezen je hvaležnost našim ljubljenim za vse tiste trenutke, ki smo jih
   z njimi preživeli v zadovoljstvu in sreči pa tudi v nesreči, ki nas je spremljala po poteh življenja.

   Iskrena ljubezen je odgovor na vibracije jezika ljubezni, ki ga začutimo in nas vodi srečne in izpolnjene skozi vse različne možne načine našega izražanja.
   Iskrena ljubezen je temelj doživljanja sreče in hrepenenja po resnici.

   Iskrena ljubezen je del naše narave, vse, kar je, in se izraža iskreno in resnično tam, kjer se imajo ljudje radi in je prisotna strpnost in dobrota.
   Iskrena ljubezen ne pozna meja in predsodkov, laži ter sprenevedanja; je ljubezen med bližnjimi v soseski, službi, šoli, med partnerjema, v parku, v tovarni, na službeni poti, je ljubezen staršev do otrok in otrok do staršev ter ljubezen med ljudmi, ki jih s svojo dobroto, toplino in radostjo odrešuje, kot nas je učil Jezus.
   Iskrena ljubezen prestopi ozek prag človekove materialnosti, zavesti in med iskrenimi, dobrimi ljudmi vstopi v novo kakovost življenja, kot tista tiha, neopazna, ljubezniva in mila glasba sorodne duše, ki jo imaš rad in ki je namenjena tebi brez posebnih zaslug.
   Iskrena ljubezen je rast in zorenje, ki jo omogoča povezovalna moč prijateljstva in dobrote.
   Iskrena ljubezen je na zmagovalnem pohodu tam, kjer se imajo ljudje radi in se razumejo, saj se porajajo in prebujajo čudoviti ljubeči občutki, ki sežejo do srca.
   Iskreno ljubezen dajem in prejemam in jo udejanjam vsaki dan tudi skozi partnersko življenje ženske in moškega v zakonu ali drugače, saj smo jo zastonj prejeli in jo zastonj dajemo drugim.
   Iskreno ljubezen izražam vsem tistim, ki jih spoštujem in imam rad, pa tudi tistim, ki so v srcu dobri in trpijo in rabijo dobro besedo.
   Iskrena ljubezen ozdravi še tak egoizem in podarja dobroto bližnjemu ali ljubljenemu kar tako, brez posebnega razloga, saj nas odrešuje in osmisli naše življenje in je zato najvišja Božja zapoved! Amen.

   Janez AKA Dichter Hansi

   1. pismo Korinčanom 13, sveti Pavel: Hvalnica Ljubezni

   Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel,
   sem postal brneč bron ali zveneče cimbale.
   In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse
   spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal,
   ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.
   In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne,
   in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel,
   ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.
   Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva,
   ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega,
   ne da se razdražiti, ne misli hudega.
   Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.
   Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.
   Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili,
   spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo.
   Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo.
   Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal
   kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega.
   Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje.
   Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.
   Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje.
   In največja od teh je ljubezen. Amen.

   Hvalnica Ljubezni sv. Pavla je bila njegov stalni vir navdiha v vsakdanjem življenju in mu dajala moč, da je delal dobro. To poznamo ali pa tudi spolnjujemo, sj je Najvišja Jezusova Zapoved Ljudem?!

   Odgovori
6. Miro says:

   16. novembra, 2021 at 8:33

   KAKO VSAK DAN SPREJETI JEZUSOV MIR (Aleteia)

   KO SE VSTALI GOSPOD PRIKAŽE SVOJIM UČENCEM, JIM REČE: “MIR VAM BODI!” (Jn 20,19). PODARI JIM SVOJ MIR IN PODARJA GA TUDI NAM. TODA MIR NAM JE, KOT VSI BOŽJI DAROVI, ZGOLJ PONUJEN, NIKOLI VSILJEN. ALI ZNAMO SPREJETI JEZUSOV MIR?

   https://si.aleteia.org/2021/01/09/kako-vsak-dan-sprejeti-jezusov-mir/

   Marija, kraljica miru, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     16. novembra, 2021 at 8:40

     PRILJUBLJENA MOLITEV ZA MIR, K LAHKO SPREMENI ČLOVEKOVO SRCE

     Gospod, naredi me za orodje svojega miru.
     Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen.
     Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje.
     Kjer je nesloga, naj prinašam edinost.
     Kjer je dvom, naj prinašam vero.
     Kjer je zmota, naj prinašam resnico.
     Kjer je obup, naj prinašam upanje.
     Kjer je žalost, naj prinašam veselje.
     Kjer je tema, naj prinašam luč.
     Učitelj, naj se ne trudim,
     da bi me drugi tolažili,
     ampak naj sam tolažim;
     da bi me drugi razumeli,
     ampak naj sam razumem;
     da bi me drugi ljubili,
     ampak naj sam ljubim.
     Kajti ko dajemo, prejemamo;
     ko odpuščamo, nam je odpuščeno;
     in ko umremo, vstanemo v večno življenje. Amen.

     https://si.aleteia.org/2018/10/04/ta-priljubljena-molitev-za-mir-lahko-spremeni-clovekovo-srce/

     Odgovori
7. Janez says:

   16. novembra, 2021 at 8:21

   UPANJE, KI GA IMAJO UBOGI, NE BO NIKOLI RAZOČARALO (Šlibar msgr. Miroslav, RKC Dobrova)
   1. »Upanje, ki ga imajo ubogi, ne bo nikoli razočaralo.« (Ps 9,19). Te besede so aktualne tudi v današnjem času. Izražajo globoko resnico, ki jo vera vtisne predvsem v srca najbolj ubogih: povrnitev upanja, ki je bilo izgubljeno spričo krivic, trpljenja in nestalnosti življenja.
   Psalmist opiše položaj ubogega in ošabnost njegovega izkoriščevalca (prim. Ps 10,1-10). Kliče Božjo sodbo, ki bo povrnila pravico in odpravila krivičnost (prim. Ps 10,14-15). Zdi se, da v njegovih besedah skozi tek stoletij do današnjega dne odzvanja vprašanje, kako more Bog dopuščati takšno neenakost. Zakaj ne priskoči na pomoč, ko so ubogi poniževani? Zakaj so krivičniki v svojem početju srečni, ko pa Bog njihovo ravnanje obsoja ravno spričo trpljenja ubogih?
   V času nastajanja tega psalma je potekal obširen gospodarski razvoj. Kot je v takšnem stanju običajno, je tudi takrat prišlo do občutnega družbenega neravnovesja. Neenakomerna delitev dobrin je ustvarila številčno skupino revnih, katerih stanje je bilo v primerjavi z bogastvom redkih privilegiranih še dodatno dramatično. Sveti pisec motri in opisuje situacijo resnicoljubno in realistično.
   To je bil čas, ko so prevzetni ljudje brez posluha za Boga potiskali uboge v sužnost in si prilaščali še tisto njihovo malo, kar so imeli. Danes ni dosti drugače. V času gospodarske krize so mnogi prišli do premoženja, ki se v primerjavi z neštevilnimi izkoriščanimi ubogimi, ki jim manjka najosnovnejše in ki jih srečujemo na naših ulicah, zdi še večja nepravilnost. Na misel nam pridejo besede iz Knjige razodetja: »Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag.« (Raz 3,17) Tečejo stoletja, a stanje bogatih in revnih ostaja nespremenjeno, kot da nas zgodovinska izkušnja ne bi ničesar naučila. Besede psalma se torej ne tičejo preteklosti, ampak naše sedanjosti, postavljene pred Božjo sodbo.

   2. Tudi dandanes poznamo mnoge oblike suženjstva, v katerem so ujeti milijoni moških, žensk, mladih in otrok.
   Vsakodnevno srečujemo družine, primorane zapustiti svojo zemljo, da bi si vire preživetja poiskale drugje. Srečujemo sirote, ki so izgubile starše ali pa so jim bili nasilno iztrgani zaradi izkoriščevalskih namenov. Srečujemo mlade, ki iščejo poklicno uresničitev, a jih je kratkovidna gospodarska politika prikrajšala za delo. Srečujemo žrtve številnih oblik nasilja, od prostitucije do droge, ki so najgloblje ponižane. Kako pozabiti na milijone priseljencev, ki so žrtve mnogih skritih interesov, pogosto politično zlorabljeni in prikrajšani za solidarnost in enakopravnost? Vidimo tudi mnoge odrinjene in brezdomne osebe, ki tavajo po ulicah naših mest.
   Kolikokrat vidimo siromake, kako na smetiščih brskajo med odpadom in našimi viški, da bi si našli košček hrane in obleke! Oni sami so obravnavani kot človeški odpadek, soodgovorni pa za to pohujšanje ne čutijo nobene krivde. Reveži so pogosto označeni kot zajedavci družbe, odpusti pa se jim ne niti njihova revščina. Na njih povsod preži kritika. Okolica jih vedno dojema kot grožnjo ali kot nesposobne, zato si ne morejo dovoliti, da bi se počutili kako drugače, npr. nemočne in prestrašene.
   V že tako dramatičnem položaju jim ni dovoljeno uzreti konca predora. Prišli smo celo tako daleč, da nekateri razmišljajo o arhitekturi, ki bi revežem onemogočala prisotnost na ulicah, ki so značilen kraj sprejemanja vseh ljudi. Pohajajo z enega konca mesta na drugega in upajo, da najdejo delo, hišo ali vsaj sočutje. Vsaka možnost, ki se jim ponudi, postane svetlobna spirala; tudi tam, kjer bi morali najti vsaj pravičnost, se nad njimi razbesni tiranija. Pod žgočim soncem so prisiljeni neskončne ure pobirati pridelke, prejmejo pa posmehljivo nizko plačilo. Ni poskrbljeno za njihovo varnost pri delu in za razmere, v katerih bi se lahko počutili enaki drugim. Zanje ni ne zdravstvenega ne nezgodnega zavarovanja; tako rekoč ne obstaja možnost, da bi zboleli.
   Psalmist z neizprosnim realizmom opiše obnašanje bogatinov, ki plenijo revežem: »Na skrivnem preži kakor lev v zasedi, preži, da bi ujel nesrečnika; ujame nesrečnika, tako da ga potegne v svojo mrežo.« (Ps 10,9) Videti je, kot bi šlo za lov s pogonom, v katerem so reveži pognani v beg in naravnost v roke lovcem. V takšnih razmerah se srca mnogih zaprejo in želijo si postati nevidni. To množico revnih in ubogih vsakodnevna retorika prikazuje kot prenašanje nadloge. Postanejo prosojni, saj njihov glas nima več moči v družbi. To so moški in ženske, ki med našimi bivališči postajajo vedno bolj odtujeni in odrinjeni na rob.

   3. Psalm nam predstavi okoliščine, ki zaradi krivic, bridkosti in grenkobe zbujajo žalost. Kljub temu na lep način opiše ubogega. To je tisti, ki »zaupa v Gospoda« (prim. Ps 9,11), saj ima gotovost, da ne bo nikoli zapuščen. Ubogi oz. stiskani je v Svetem pismu človek zaupanja. Sveti pisec poda tudi razlog tega zaupanja: on »pozna svojega Gospoda« (prim. Ps 9,11), v biblični govorici pa poznati pomeni imeti oseben odnos, zaznamovan z naklonjenostjo in ljubeznijo.
   Takšen opis je za nas docela nepričakovan in naredi močan vtis. Gre predvsem za izraz veličine Boga, ko stoji pred ubogim. Njegova stvariteljska moč presega sleherno človeško pričakovanje in postane konkretna v spominjanju te konkretne osebe (prim. Ps 9,13). Prav takšno zaupanje v Gospoda in gotovost, da On ne pozabi, odpira vrata upanju. Ubogi ve, da ga Bog ne more zapustiti, zato vedno živi v prisotnosti Boga, ki se ga spominja. Njegova pomoč presega trenutno situacijo trpljenja in zarisuje pot osvoboditve, saj podpira v globini in spreminja srce.

   4. To je stalni refren Svetega pisma, ko opisuje delovanje Boga v prid revnim in ubogim. On »posluša«, »posreduje«, »ščiti«, »brani«, »odkupi«, »reši« … Ubogi ne more imeti Boga, ki bi spričo njegove molitve ostal ravnodušen ali molčeč. Bog uresničuje pravičnost in ne pozablja (prim. Ps 40,18; 70,6); še več, je njegovo zatočišče in mu vedno prihiti na pomoč (prim. Ps 10,14).
   Možno se je obdati z zidovi in zapreti vhode, da bi imeli občutek gotovosti zaradi svojega bogastva, na škodo onih, ki so ostali zunaj. Ne bo pa tako za vedno. »Gospodov dan«, kot ga opisujejo preroki (prim. Am 5,18; Iz 2-5; Jl 1-3), bo uničil pregrade med deželami in ošabnost maloštevilnih nadomestil s solidarnostjo mnogoštevilnih. Položaj odrinjenosti, ki ga trpijo milijoni, ne more več dolgo trajati. Njihovi klici se krepijo in objemajo celotno zemljo. Don Primo Mazzolari je zapisal: »Revež je stalen protest zoper naše krivice; revež je kot sod smodnika. Če mu daš iskro, se bo obrnil svet.«
   5. Nikoli ni mogoče spregledati moči sporočila, ki ga Sveto pismo pripisuje ubogim. Na vseh mestih Božja beseda označuje kot uboge tiste, ki nimajo nujnih stvari za življenje in so torej odvisni od drugih. To so stiskani, ponižani in pobiti na tla. Kljub temu Jezus ni imel zadržka, da se ne bi poistovetil z vsakomer iz te trume siromakov: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) Zbežati pred takšnim poistovetenjem bi pomenilo razvodeniti razodetje in evangelij oropati konkretnosti. Bog, ki ga je želel razodeti Jezus, je velikodušen Oče, usmiljen, neizčrpen v svoji dobroti in milosti in podarja upanje zlasti tistim, ki so razočarani in brez prihodnosti.
   Našim očem ne more uiti, da se razglasitev blagrov, s katerimi je Jezus začel pridigati o Božjem kraljestvu, začne z besedami »blagor ubogim« (Lk 6,20). Smisel tega paradoksalnega oznanila je v tem, da ravno ubogim pripada Božje kraljestvo, saj so v takšni situaciji, da ga lahko sprejmejo. Koliko ubogih srečamo vsak dan! Včasih se zdi, da z razvojem civilizacije njihovo število narašča, namesto da bi se zmanjševalo. Tekom stoletij evangeljski blagor postaja vedno bolj paradoksalen; ubogi so vedno bolj ubogi, najbolj ubogi so ravno danes. Jezus pa, ki je vpeljal svoje Kraljestvo tako, da je v njegovo središče postavil uboge, nam želi povedati naslednje: vpeljal ga je on, nam, svojim učencem, pa je zaupal nalogo, da ga odgovorno razvijamo – dajajoč upanje ubogim. Nujno je, še posebej danes, ponovno oživiti upanje in povrniti zaupanje. Te naloge krščanska skupnost ne sme podcenjevati. Iz nje izhajata moč in verodostojnost našega oznanjevanja in pričevanja.

   6. V bližini ubogih Cerkev sama sebe prepoznava kot ljudstvo, razpršeno med številne narode, s poslanstvom, da vse vključi na skupno pot odrešenja in da se nihče ne čuti tujca ali izključenega. Stanje ubogih nas obvezuje, da se na noben način ne oddaljimo od Gospodovega skrivnostnega Telesa, ki trpi v njih. Poklicani smo, da se dotikamo njegovega Telesa; takšno služenje je pristna evangelizacija. Socialno zavzemanje za uboge ni dejavnost, ki bi bila privesek evangeljskega oznanila, marveč ravno nasprotno; dokazuje realizem krščanske vere in njeno zgodovinsko vrednost. Ljubezen, ki rojeva vero v Jezusa, njegovim učencem ne dovoljuje, da bi se zaprli v zadušljiv individualizem, skrit med drobce intimne duhovnosti, brez vpliva na življenje družbe (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 183).
   Pred kratkim smo objokovali smrt velikega apostola ubogih; Jean Vanier je s svojo predanostjo odprl nove poti sobivanja z osebami z družbenega obrobja. Od Boga je dobil dar, da svoje življenje posveti bratom in sestram, ki jih družba zaradi njihovih posebnih potreb pogosto izključuje. Bil je naš »svetnik za sosednjimi vrati«. S svojim navdušenjem je znal zbrati okrog sebe mnoge mlade, moške in ženske, ki so vsakodnevno delili ljubezen in povrnili nasmeh nebogljenim in ranljivim. Ponudil jim je barko rešitve proti osamljenosti in odrinjenosti. Njegovo pričevanje je spremenilo življenja številnih ljudi in pomagalo svetu gledati na najbolj ranljive in slabotne z drugačnimi očmi. Klic ubogih je bil slišan in obnovilo se je neporušljivo upanje z vidnimi in otipljivimi znamenji konkretne ljubezni, ki je še danes dostopna našim rokam.

   7. »Odločitev za uboge, ki jih družba zametuje in odmetava,« (Evangelii gaudium, 195) je prednostna izbira, ki so ji Kristusovi učenci poklicani slediti, da ne bi izdali verodostojnosti Cerkve in bi podarili učinkovito upanje nezaščitenim. Krščanska ljubezen najde v njej svojo potrditev, saj kdor svoje trpljenje zlije s Kristusovo ljubeznijo, prejme moč in evangeljskemu oznanilu daje veljavo.
   Dejavnosti kristjanov, tako ob priložnosti letošnjega svetovnega dneva ubogih kot še bolj v vsakdanjem življenju, ne obsegajo le pobud pomoči, sicer nujnih in hvalevrednih, ampak morajo ciljati na rast do polne pozornosti, ki jo dolgujemo vsakemu, ki se je znašel v stiski. »Takšna pozornost je začetek prave skrbi« (Evangelii gaudium, 199) za uboge, ko iščemo njihovo resnično dobrobit. Ni enostavno biti pričevalec krščanskega upanja sredi kulture potrošništva in odmetavanja viškov, saj je vse usmerjeno v površno in začasno zadovoljevanje potreb. Da bi znova odkrili bistvo in konkretizirali učinkovito oznanilo Božjega kraljestva, je treba spremeniti miselnost.
   Upanje dajemo tudi preko tolaženja, ki se udejanja, ko spremljamo uboge z vztrajnim naporom in ne le v trenutkih, ko smo polni navdušenja. Ubogi prejmejo resnično upanje, kadar v naši žrtvi prepoznajo zastonjsko dejanje ljubezni, ki ne pričakuje povračila, in ne takrat, ko vidijo, da se mi sami počutimo dobro, ker smo jim posvetili nekaj svojega časa.
   8. Številne prostovoljce, ki so pogosto zaslužni, da so prvi dojeli pomembnost takšne pozornosti do ubogih, prosim, da napredujejo v svoji zavzetosti. Dragi bratje in sestre, spodbujam vas, da v vsakem ubogem, ki ga srečate, iščete njegove resnične potrebe; ne ustavite se pri prvi materialni potrebi, ampak odkrijte dobroto, ki se skriva v njegovem srcu. To vas bo napravilo pozorne na kulturo in načine izražanja ubogih, kar bo začetek pristnega bratskega dialoga z njimi. Pustimo ob strani razlike, ki izhajajo iz ideoloških in političnih nazorov, ter uprimo pogled v bistvo, ki ne potrebuje mnogih besed, ampak ljubeč pogled in iztegnjeno roko. Nikoli ne pozabite, da »najhujša diskriminacija ubogih obstaja v pomanjkanju duhovne pozornosti« (Evangelii gaudium, 200).
   Ubogi najbolj od vsega potrebujejo Boga, njegovo ljubezen, ki jo vidno naredijo sveti ljudje, ki živijo ob njih in katerih preprostost življenja izraža in dovaja moč krščanske ljubezni. Bog se poslužuje mnogih poti in neskončnih orodij, da doseže srca ljudi. Drži, da ubogi pridejo do nas, ker jim delimo hrano, a njihove resnične potrebe presegajo sendvič ali topel obrok, ki jim ga postrežemo. Potrebujejo naše roke, da si bodo opomogli, naša srca, da bodo znova začutili čustveno toplino, našo navzočnost, da bodo premagali osamljenost. Preprosto, potrebujejo ljubezen.

   9. Včasih že majhna stvar zadošča, da oživi upanje: ustaviti se, nasmehniti se, poslušati. Za en dan pozabimo na statistike: ubogi niso številke, na katere se bi sklicevali in se ponašali s projekti in aktivnostmi v njihov prid. Ubogi so osebe, ki jim gremo naproti: so osamljeni mladi in stari, ki jih lahko povabimo na dom in z njimi delimo obrok. So moški, ženske in otroci, ki pričakujejo prijateljsko besedo. Ubogi so naši rešitelji, saj nam omogočajo, da srečamo obraz Jezusa Kristusa.
   Očem sveta se zdi nerazumno misliti, da bi uboštvo in revščina mogla biti rešilna moč, a ravno to uči apostol, ko pravi: »Ni vas veliko modrih po človeški plati, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta neplemenito in zaničevano, tisto, kar je nično, da bi izničil bivajoče, da se pred Bogom ne bi nihče ponašal.« (1 Kor 26-29) Človeške oči ne morejo videti te rešilne moči. Oči vere pa vidijo in v prvi osebi doživljajo njeno delovanje, ki utripa v srcu Božjega ljudstva, ki je na poti. Nikogar ne izključuje, ampak vse vključuje v romanje spreobrnjenja zato, da bi uboge videli in ljubili.

   10. Gospod ne zapusti tistih, ki ga iščejo in prosijo za pomoč, »ne pozabi vpitja nesrečnih« (Ps 9,13), saj je njegovo uho vedno pozorno na njihov glas. Upanje, ki ga ima ubogi, se zna soočiti tudi s smrtjo, trpljenjem in izključenostjo, saj se zaveda, da ga Bog ljubi na poseben način. Njegovo stanje uboštva mu ne vzame dostojanstva, ki ga je dobil od Stvarnika. Živi v gotovosti, da mu bo dostojanstvo v polni meri povrnil sam Bog, ki ni ravnodušen do usode svojih najšibkejših otrok, marveč vidi njihove nadloge in bolečine, jih vzame v svoje roke ter jim da moč in pogum (prim. Ps 10,14). Upanje ubogega dobi moč v gotovosti, da ga je Gospod sprejel, da bo v njem našel resnično pravičnost in da ga bo v srcu okrepil za vztrajanje v ljubezni (prim. Ps 10,17).
   Učenci Gospoda Jezusa so postavljeni v položaj, da sejejo otipljiva znamenja upanja, če želijo biti zvesti evangelizatorji. Vse krščanske skupnosti in vse, ki vidijo potrebo po prinašanju upanja in tolažbe ubogim, prosim, da si prizadevajo, da bo letošnji svetovni dan ubogih v mnogih ljudeh okrepil voljo za dejansko sodelovanje z namenom, da se ne bi nihče počutil prikrajšanega za bližino in solidarnost. Naj nas spremljajo besede preroka Jezusa, ki naznanja drugačno bodočnost: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti.« (Mal 3,20)

   http://miro-slibar.rkc.si/index.php/content/display/182

   V Vatikanu, na god sv. Antona Padovanskega, 13. junija 2019

   Odgovori
   • Janez says:

     16. novembra, 2021 at 8:27

     To nedeljo 14. novembra 2021 smo obhajali svetovni dan ubogih. Naj bo ta čudoviti prispevek msgr Šlibarja darovan za ta namen in nas pobliže seznani, kako je pomembna evangelizacija v današnjem svetu, da z Ljubeznijo, Usmiljenjem in Dobroto pomagamo ubogim in bolnim in Spolnjujemo Božjo Voljo! Tudi Jezus je povedal da je zato prišel na svet, zaradi ubogih, ponižanih in razžaljenih.

     Odgovori
   • Janez says:

     16. novembra, 2021 at 8:37

     Frančišek Asiški – Da ne iščem tolažbe
     Da ne iščem tolažbe, temveč da tolažim;
     da ne iščem razumevanja, temveč da razumem;
     da ne iščem ljubezni, temveč da ljubim;
     kajti skozi dajanje dobimo,
     v oproščanju nam je oproščeno
     in skozi smrt se rodimo v večno življenje.

     Naj se zgodi, o Bog,
     da si bom bolj želel tolažiti kot biti tolažen,
     razumeti kot biti razumljen,
     ljubiti kot biti ljubljen.
     Kajti ko se človek razdaja, dobiva;
     ko pozabiš nase, te najdejo;
     ko oprostiš, ti je OPROŠČENO.

     Odgovori
8. Janez says:

   16. novembra, 2021 at 8:11

   LJUBI KOLIKOR MOREŠ (Nekatere misli Matere Terezije)
   Ljubi, kolikor moreš. Ljubi tako močno, da boli. Če boli, je to dober znak.
   Naj verjamemo v karkoli, če želimo resnično ljubiti,
   se moramo naučiti odpuščati in prinašati veselje in dobroto med ljudi.
   Ne moremo delati velikih stvari. Le male z veliko ljubezni.
   Ker Verjamemo v Jezusa in ker ljubimo Boga in Ljudi.
   Naša stalna naloga je spodbujati kristjane in nekristjane, da opravljajo dela ljubezni.
   Vsako delo ljubezni, opravljeno z vsem srcem, približuje ljudi k Bogu.
   Če ljudi sodiš, nimaš časa, da bi jih ljubil.
   Revolucija ljubezni se začne z nasmehom.
   Nasmej se vsaj petkrat na dan, in to tistim, ki se jim nisi želel nasmehniti.
   To stori, da ustvarjaš mir in budiš upanje med ljudmi.
   Ne dajajte le odvečnega, dajte svoje srce.
   Upam, da imaš dovolj sreče, da te naredi nežnega in prijaznega,
   dovolj preizkušenj, da te okrepijo, dovolj bolečine,
   da ostaneš človeški, dovolj upanja, da si srečen.
   Da se Tvoja Molitev preliva v Dobroto in služenje ljudem!
   Zakaj ko pomagaš drugim, pomagaš sebi. Amen.

   Sveta Mati Terezija je v Indiji, ko je pomagala bolnim in revnim, s svojim življenjem in delom pričevala o neskončni ljubezni do človeštva in do Jezusa. Pozornost vsega sveta je pritegnilo zlasti njeno neutrudljivo delo za najrevnejše, bolne in najranljivejše. Za mnoge ostaja skrivnost, kako ji je to uspevalo, kje je našla moč za brezmejno razdajanje. In da v stiku z bolnimi niokoli zbolela. Božja Milost in Usmiljenje! Na številna vprašanja je vedno odgovarjala s ponižnostjo in modrostjo, velikima darovoma Svetega Duha, ki ga je vedno vabila, da jo je razsvetljeval. Ko je dobila Nobelovo Nagrado se je je razveselila: »Hvala Bogu, koliko denarja in koliko revežem v Kalkuti bom odslej lahko še pomagala«! Z aktivnim krščanskim življenjem, ko je pomagala ubogim in bolnim je sledila Jezusovemu nauku. In spolnjevala Njegovo naročilo: »Pojdi v temo Kalkute med uboge, bolne in siromake ter bodi Moja Luč«. In je bila pokorna Bogu in Služila iz Ljubezni do Jezusa do svoje smrti. Rad Te imam sveta Mati Terezija. Prosim za nas Devico Marijo in Jezusa, da nas Sliši in Usliši ter na Obvarje bolezni in vsega hudega!

   Tit, 2,11: Razodela se je namreč Božja milost, ki rešuje vse ljudi.

   Odgovori
9. Janez says:

   16. novembra, 2021 at 7:51

   Živiš samo en dan: danes in tukaj

   Čas – v našem času blago, ki ga vedno primanjkuje.
   Začne se že pri otrocih: Nimam časa!
   Svet dela je kar naprej pod časovnim pritiskom,
   njegova neusmiljena dogma se glasi: Čas je denar!
   Celo v pokoju vlada vse drugo kot mir.
   Zdi se, da čas mineva vse hitreje.
   Živimo, kakor da bi bili neprestano na begu,
   na begu pred današnjim dnem.
   Najraje bi pobegnili. A kam?
   Ostaja nam samo sedanjost. Kaj je čas?
   Razdalja med jutrom in večerom,
   razdalja med zibelko in grobom.
   Prostor za življenje in za užitek;
   prostor za sončni vzhod;
   za ptička, ki poje v zgodnjem jutru;
   za cvetlico, ki cveti le en dan;
   za otroka, ki se ti nasmehne;
   za lepo besedo, ki ti jo kdo izreče.
   Vzemi si čas, da bi bil človek.
   Vzemi si čas, da bi bil dober.
   Kdor ljubi, ima čas. Danes.
   Kaj lepega me čaka?

   Phil Bosmans

   Odgovori
10. Janez says:

    16. novembra, 2021 at 7:47

    MOLITEV. VODA, KI HRANI NAŠE UPANJE IN ZAUPANJE
    Življenje apostola, ki vre iz izpovedi in se izliva v daritev, vsak dan teče preko molitve. Molitev je nepogrešljiva voda, ki hrani upanje in daje rast zaupanju. Molitev nam daje čutiti, da smo ljubljeni, in nam omogoča, da ljubimo. Pomaga nam iti naprej v temnih trenutkih, ker prižiga Božjo luč. V Cerkvi je molitev tista, ki nas vse podpira in nam pomaga premagati preizkušnje. Cerkev, ki moli, je varovana od Gospoda in hodi v Njegovem spremstvu. Moliti pomeni zaupati mu pot, naj skrbi za njo. Molitev je moč, ki nas združuje in podpira, je sredstvo proti osamitvi in samozadostnosti, ki vodita v duhovno smrt. Duh namreč ne veje, če se ne moli, in brez molitve se ne odprejo notranji zapori, ki nas držijo kot ujetnike. Naj sveta apostola pomagata, da bodo imeli srce kakor onadva, utrujeno in pomirjeno v molitvi: utrujeno, ker prosi, trka in posreduje, ker je obteženo z mnogimi osebami in situacijami; obenem pa pomirjeno, kajti Duh prinaša tolažbo in trdnost, kadar molimo. Kako nujno je imeti v Cerkvi učitelje molitve, a najprej biti moški in ženske molitve, ki živijo molitev! Gospod posreduje, kadar molimo; On, ki je zvest ljubezni, ki smo mu jo izpovedali, in nam je blizu v preizkušnjah.

    (Papež Frančišek med sv. mašo v baziliki sv. Petra; Vatikan, 29. 6. 2017).

    MOLITEV ZA DUHOVNIKE
    Vsemogočni in večni Bog, poglej na obličje tvojega božanskega Sina in iz ljubezni do njega se usmili svojih duhovnikov! Spomni se, da so oni samo šibke in krhke stvari, prižigaj trajno v njih ogenj ljubezni in jih varuj sovražnikovih zased in pasti, da se niti v enem samem trenutku ne bi izneverili, izdali svoj sveti poklic, svoje sveto poslanstvo. Prosim te za tvoje duhovnike, verne in goreče, za tiste, ki delujejo v bližini ali v oddaljenih krajih in nalogah, za tiste, ki trpijo preizkušnje in za tiste, ki so te zapustili. O Jezus, prosim te za vse tvoje duhovnike, za mlade in stare, za tiste, ki so bolni ali na pragu smrti in za duše v vicah. O Jezus, prosim te za duhovnika, ki me je krstil, za duhovnika, ki me odvezuje greha, za tiste, pri katerih mašah sem sodeloval in sodelujem, za tiste, ki me poučujejo in mi svetujejo, za vse tiste, ki sem jim dolžan zahvalo. O Jezus, varuj jih vse v svojem Srcu, podeli jim obilje svojega blagoslova že sedaj in v večnosti. Amen.

    (Sveti Janez Marija Vianney – arški župnik)

    DA BI TUDI MI ŽARELI KAKOR TI GOSPOD (Newman)
    Dragi Jezus, pomagaj nam razširjati svoj prijetni vonj povsod, kamor koli gremo. Preplavi naše duše s svojim duhom in življenjem. Popolnoma prežmi in osvoji vse naše bitje, tako da bo naše življenje izžarevalo samo tvoje življenje. Sveti preko nas in bodi tako zelo v nas, da bo vsaka duša, s katero pridemo v stik, čutila tvojo navzočnost v naši duši. Daj, da se bodo ljudje ozrli in zagledali tebe, Jezus, ne nas. Ostani z nami, da bomo zažareli kakor ti, zažareli tako, da bomo luč drugim. Vsa svetloba, o Jezus, naj prihaja od tebe, ne od nas; ti sam sveti drugim preko nas. Naj te poveličujemo tako, kakor ti je najbolj všeč: s tem da svetimo tistim, ki so okrog nas. Naj te oznanjamo celo brez oznanjevanja: ne samo z besedami, ampak s svojim zgledom, z neustavljivo močjo, s privlačnim vplivom svojih dejanj. Z očitno polnostjo tiste ljubezni, ki ti jo podarjajo naša srca. Amen.

    (Predlagan za svetnika, izmed petih predlaganih blaženih 13. oktobra 2019, je tudi angleški kardinal John Henry Newman).

    Kardinal Newman predvsem uči, da če smo sprejeli Kristusovo resnico in zastavili svoje življenje zanj, ne more biti ločenosti med tem, kar verujemo ter med tem, kako živimo svoje življenje.« Prav tako nas uči, da je potrebno za »gorečnost za resnico, intelektualno poštenost ter pristno spreobrnjenje plačati visoko ceno. Resnice, ki osvobaja, ne moremo zadržati zase; zahteva pričevanje, potrebno jo je slišati; navsezadnje njena prepričevalna moč izhaja iz nje same in ne iz človeškega daru govora.
     
    UMAKNIL SE BOM NA SAMO IN SI VZEL ČAS ZA RAZMISLEK IN MOLITEV
    Včasih se umakni na samo in si vzemi čas za to, da izkoristiš čas za premislek in razmislek. Vzemi si čas in poglej sebe, tako kot doslej še nikoli. Vzemi si čas in zadihaj, kot bi bilo to prvi ali zadnjič. Vzemi si čas za to, da živiš in ljubiš, kot bi ne vedel, da je to tako. Vzemi si čas za branje, spanje za hrano, razmišljanje, molitev…Vzemi si čas zase, za druge in za Boga, da boš v molitvi vse dobro razmislil. Nič se nikamor ne mudi, vedeti in verjeti moram kaj je prav in kaj ne predvsem v Božjih Očeh. Božja Volja naj se zgodi. Naj se moj jaz manjša Jezus v meni pa veča. Naj pride k nam Božje kraljestvo Ljubezni, Miru in Božjega Usmiljenja med nas vse! Kdor upa in verje ter dela na tem za dobro drugih, se mu bo čudežno zgodilo po Božji Milosti.

    Odgovori