Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   18. novembra, 2021 at 20:53

   RAZMIŠLJANJE ….

   Naš največji greh je, da živimo brez BOGA, S SVOJIMI MOČMI, SVOJIMI PRIČAKOVANJI IN SVOJIM HOTENJEM! TO JE ZANAŠANJE NA LASTNO MOČ IN REŠITVE! MALIKOVANJE!

   To je totalni propad življenja!

   Poglejmo: Da nismo zaskrbljeni v celoti temelji na popolnem PREPUŠČANJU ZAUPANJA V BOŽJO PREVIDNOST. To pomeni, da zaupamo, kako ima Bog ves čas v mislih, kaj je za nas najboljše in nam tudi v največjem trpljenju pripravlja nekaj dobrega.

   Bog ves čas skrbi za ljudi, mi pa ne želimo sprejemati nobenega trpljenja in bežimo od Gospodovega načrta . Kako potem pričakujemo rešitve od Njega, če se ne strinjamo z njegovim načrtom, begamo sem in tja in ne želimo prejeti krepost POTRPLJENJA. Moram povedati, da je krepost POTRPLJENJA ZELO POMEMBNA, na to me je opozoril Jezus, TO POMENI, POČAKATI NA GOSPODOVO REŠITEV. POTREBNO JE POSLUŠATI GOSPODA , IZPOLNITI NJEGOVO VOLJO.

   Koliko pa je vredna naša krepost, se najbolje pokaže v nadlogah. Nadloge ne naredijo človeka slabega, TEMVEČ LE POKAŽEJO , KAKŠEN JE. V današnjih časih lahko to zelo nazorno opazujemo.

   Če bežimo pred trpljenjem in delamo po svojih človeških odločitvah, BEŽIMO PRED BLAGOSLOVI, PRED MILOSTMI …

   Če se človek odloči , DA BO GOSPODU POPOLNOMA ZAUPAL IN MU ODLOŽIL SVOJE SKRBI IN ŽIVEL TAKO KOT GOSPOD NAROČA, ZAKAJ POTEM REŠUJE PROBLEME IN STISKE SAM? To dela zato, ker ne želi sprejemati Gospodovih rešitev, ne želi potrpeti, pretežko je, polašča se ga obup, strah.

   Govori, da je Bogu izročil probleme, stiske, da On uravnava pot, potem pa bega in sam dela po svoje ali pa išče rešitve pri ljudeh. TO JE RES TOTALNO NEZAUPANJE V BOGA.

   Poglejmo Jezusov primer. VES PREBIČAN JE VISEL NA KRIŽU! Jezus bi se lahko rešil, ne bi mu bilo treba toliko trpeti, poklical bi angele in bi ga rešili. VENDAR JE ŽELEL IZPOLNITI OČETOVO VOLJO, ljudje pa je največkrat ne želimo, ker je prenaporno, pretežko in predolgo trpljenje. JEZUS JE PRAVI BOG IN PRAVI ČLOVEK, V VEČNI SLAVI, VSAKO KOLENO NA ZEMLJI SE BO UPOGNILO PRED NJIM. To slavo je dobil S SVOJIM TRPLJENJEM. Vsak človek se bo srečal na sodbi z Njim.

   Prosimo Ga za usmiljenje, dokler imamo čas.

   Tega , kar vam pišem ne govorim iz revij ali knjig, ampak iz svojega osebnega doživetja.

   Kot smo že velikokrat omenili ima Bog s človekom načrt, pomembno je ali človek želi sodelovati ali ne želi.

   Ko človek reče svoj- DA -Bogu, od takrat dalje On uravnava pot, prečiščuje človeka, zdravi, skratka IMA VSE POD NADZOROM.
   Posegati v Božje delovanje s svojimi samovoljnimi odločitvami je posledica grešnosti. Človek se ni sposoben pokesati svojih grehov, če ne prejme milost kesanja, ni sposoben opraviti temeljito spoved, ker nima pojma, kaj vse je zagrešil, niti ne more moliti, kajti Gospod deli duha molitve, človek ne more slaviti Gospoda in se Mu zahvaljevati, kajti to je dar Svetega Duha, ne more vedeti kaj je najboljša rešitev za vsak najmanjši dogodek, če mu Bog ne svetuje, skratka vse je milost.

   Če se je človek odločil in rekel Gospodu -da- pomeni sprejeti Gospodov načrt , živeti kot uči, in pustiti, da Gospod reši situacijo; v Svetem Pismu je Bog rekel po svojih prerokih-“POKAŽEM TI SVOJO REŠITEV. ”

   KAJ POMENI ČAKATI? POMENI, DA NE SMEŠ REŠEVATI SITUACIJ SAM, AMPAK ČAKATI GOSPODA. Ko so bratje prodali Jožefa v sužnost , je čakal na Božjo rešitev veliko let. Medtem ga je Bog prečiščeval in vzgajal za NALOGO, ZELO VISOKO GA JE NAGRADIL, POSTAL JE PRVI IN GLAVNI ZA FARAONOM. MIRNO JE ČAKAL IN PO KRIVICI OBTOŽEN, DOŽIVLJAL TEŽKE DUHOVNE BOJE, KI SO POMAGALI DO KREPOSTI, KI JIH JE POTREBOVAL. POSLUŠNOST BOGU IN ŠE ENKRAT POSLUŠNOST.

   Medtem , ko čakamo na Jezusovo rešitev, se bije boj, težak boj; med mesenim in duhovnim , človek počasi umira, umira svojemu egoizmu, svojim samovoljnim odločitvam, svojim pričakovanjem itd…

   Povejte mi, kadar greste greste npr. kupit čevlje v neko trgovino, če ste prepričani, da je bila to najboljša izbira za vas, to se pravi trgovina in čevlji, ki ste jih kupili? Kako veste po svoji človeški modrosti, kaj je Jezus imel v mislih za vas? MOGOČE VAM JE ŽELEL PRIPRAVITI VELIKO PRESENEČENJE GLEDE CENE ČEVLJEV IN IZBIRE, MOGOČE STE SI ŽE VEČ LET ŽELELI NEKAJ, PA NISTE DOBILI? Zakaj se pred nakupom ne posvetujete z Jezusom? Jezus dela velike reči vsak dan.

   Jezus deli milosti, ne misliti, da sami zmoremo kaj in po določenem času, bo On okrepil naše sodelovanje z Njim, ni to naša zasluga, On nosi človeka na rokah in komaj čaka, da ga preseneti z neverjetnimi rešitvami. VSE JE MILOST, ZATO SE PREPUSTIMO MILOSTI!

   Včasih se zgodi, da Jezus popolnoma drugače določi potek dogajanja v dnevu, kot smo si zamišljali.

   RADI BI, DA BI ZA DOGODKE IN REŠITVE VNAPREJ VEDELI. TO NI VERA IN UPANJE, KDO BO PA KAJ UPAL, ČE BO VEDEL, DA BO ČEZ EN TEDEN ZADEVA REŠENA, DA BOMO PREJELI TO IN ONO, KD BO UPAL? KDO BO VEROVAL?

   ČISTO ZAUPANJE JE SKOČITI V BOŽJE ROKE, NE KONTROLIRATI IN IZSILJEVATI REŠITEV OD NJEGA PO NAŠIH PRIČAKOVANJIH IN PREJEM REŠITEV, KI NAM “PAŠEJO” IN OB ČASU, KI SMO GA MI DOLOČILI. TO NI VERA, TO NI ZAUPANJE V BOGA, TO JE EGOIZEM.

   Večkrat sem že omenila, kako nekateri ne vzdržijo v zakonu, čeprav so podpisali, da bodo vzdržali v DOBREM IN HUDEM DO SMRTI. ZAKAJ IMAMO MI ODREŠENIKA JEZUSA, KAJ NAM POMENI NJEGOVA BESEDA? ZAKAJ NE ZAUPAMO, DA ON REŠUJE?

   Kdor zaupa v Gospoda mu daje modrost in spoznanja. O tem govori Sveto Pismo.

   ZAKAJ ČLOVEK LOČUJE, KAR JE BOG ZDRUŽIL, ZAKAJ SI JEMLJE TO PRAVICO V ROKE?

   Človek ne more dati notranjega miru nobenemu človeku, lahko ga išče po celem svetu. NI GA ČLOVEKA, KI BI PODELI MIR, KI BI DAL PRAVO TOLAŽBO.

   Samo Bog daje pravi mir in pravo tolažbo, zdravje in odpuščanje-ŽIVLJENJE V OZOBILJU.

   Zakaj modrujemo s človeško modrostjo, PROSIMO GOSPODA ZA NJEGOVO MODROST!

   Odgovori
2. Miro says:

   18. novembra, 2021 at 18:57

   JEZUS NE MORE VIDETI LJUDI, NE DA BI PRI TEM OBČUTIL SOČUTJA. NJEGOVE OČI SO POVEZANE S SRCEM. JEZUS VIDI Z OČMI, A VIDI TUDI S SRCEM IN JE SPOSOBEN JOKATI!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 19,41-44)

   Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. Rekel je: »O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+19%2C41-44&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Ob današnjem evangeliju sem se, hočeš nočeš, spomnil na mnoge, ki jočejo: ljudje v osami, ljudje v karanteni, osamljeni ostareli, ozdravljeni ljudje in osebe, ki se zdravijo; starši, ki nimajo plače, in vidijo, kako jim ne bo uspelo nahraniti otrok. Mnogo ljudi joče. Tudi mi jih v svojem srcu spremljajmo. Ne bo nam škodilo, če bomo skupaj z Gospodovim jokom malo jokali za vse njegovo ljudstvo.

   Jezus je imel prijatelje. Vse je imel rad, a imel je prijatelje, s katerimi je imel poseben odnos. Kakor je to med prijatelji, več ljubezni, več zaupanja. Veliko krat se je ustavil v hiši dveh sester in brata, Lazarja, Marte in Marije. Jezus je čutil bolečino ob bolezni in smrti svojega prijatelja. Prišel je do groba in je bil v sebi globoko in zelo ganjen. Vprašal je: ‘Kam ste ga položili?’ In Jezus se je zjokal. Jezus, Bog, a tudi človek, joka.

   Še ob neki drugi priložnosti nam evangelij govori, da je Jezus jokal: ko je jokal nad Jeruzalemom. S kolikšno nežnostjo Jezus joka. Joka iz srca, joka z ljubeznijo, joka s svojimi, ki jokajo.

   Jezusov jok. Morda je jokal še ob kaki drugi priložnosti v življenju, ne vemo. Zagotovo tudi na Oljski gori. Jezus joka iz ljubezni, vedno.

   Do globin je postal ganjen in zelo vznemirjen se je zjokal. Kolikokrat smo v evangeliju slišali za to Jezusovo ganjenost, s tistim stavkom, ki se ponavlja: ‘Ko je videl, je občutil sočutje.’ Jezus ne more videti ljudi, ne da bi pri tem občutil sočutja. Njegove oči so povezane s srcem. Jezus vidi z očmi, a vidi tudi s srcem in je sposoben jokati.

   Danes, pred svetom, ki zelo trpi, pred mnogimi ljudmi, ki trpijo zaradi posledic te pandemije, se sprašujem: Sem sposoben jokati, kakor bi zagotovo storil Jezus? In Jezus to sedaj tudi počne. Ali je moje srce podobno Jezusovemu? In če je preveč trdo, čeprav sem sposoben govoriti, delati dobro, pomagati, a v srce ne vstopi in nisem sposoben jokati, potem prosimo Gospoda za to milost. Gospod, naj jočem s tabo, naj jočem s tvojim ljudstvom, ki v tem trenutku trpi. Mnogi danes jokajo. Mi pa, s tega oltarja, od te daritve Jezusa, ki ga ni bilo sram jokati, prosimo za milost joka. Naj bo danes za vse nas nekak večer joka.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   18. novembra, 2021 at 17:02

   BOGU SE JE VEDNO TREBA ZAHVALJEVATI ZA VSE, KAR NAS DOLETI NA NAŠI ŽIVLJENJSKI POTI, TAKO ZA DOBRO KOT TUDI ZA VSE PREIZKUŠNJE. TE SO NUJNO »GNOJILO« ZA RAST BOŽJIH KREPOSTI VERE, UPANJA IN LJUBEZNI. ŠE VEČ: Z JEZUSOVO POMOČJO – S KLJUČEM SVETEGA KRIŽA – NAM TE KREPOSTI ODPIRAJO VRATA ODREŠENJA IN VEČNE SREČE V BOGU!

   Številni kristjani iz srca hvalijo/hvalimo Boga ljubezni, dobrote, miline, veselja, miru …, kar je gotovo zelo potrebno za naše versko in duhovno življenje. Velike težave v verovanju pa pri marsikaterem kristjanu nastopijo takrat, ko na naši življenjski poti pridejo neizogibne preizkušnje, trpljenje, stiske … Takrat se naša vera v Usmiljenega Boga preizkuša kot se »preizkuša zlato v ognju«. In ravno na tej preizkušnji se pokaže, kako je v resnici z našo vero, upanjem in ljubeznijo v odnosu do Boga. Takrat se izkristalizira odgovor na bistveno vprašanje: Ali je moja vera res močna duhovna hiša, sloneča na trdnih temeljih – to je na skali Kristusa, ali je morda zgolj očarljivo lepa »hišica iz kart«, ki se lahko sesuje že ob prvi preizkušnji?

   Na temo trpljenja je pred dnevi več odličnih prispevkov objavila že gospa Hvala, tokrat pa v razmislek še naslednji prispevek, ki ga je objavila Aleteia.

   ZAKAJ BOG NE PREPREČI NAŠEGA TRPLJENJA?

   DEL ŽIVLJENJA, KI NE USTREZA IDEALNEMU SCENARIJU, BO SLUŽIL TUDI NAŠEMU DOBREMU

   Vprašanje o pomenu trpljenja človeštvo spremlja že od nekdaj. Zakaj Bog dovoli, da nas doleti nesreča? Če je Bog dober in ljubeč, zakaj potem dopušča trpljenje?

   Ko se spopadamo s trpljenjem, se sprašujemo, ali smo si za to krivi sami in ali je v tem kakršnakoli vrednost. Zgodovina odrešenja, opisana v Svetem pismu, nam prikazuje številne razsežnosti trpljenja, toda popoln odrešitveni pomen lahko razumemo le v Kristusu, ki je trpljenje premagal s svojo ljubeznijo.

   In ker smo z njim povezani, tudi naše trpljenje dobi odrešilno vrednost. Tako je to razumel sv. Peter, tako je to razumela Marija, Jezusova mati. Če to tudi mi razumemo na enak način, bomo lahko sprejeli odločitev, ali želimo ljubiti tako, kot ljubi Jezus.

   VSE ZMOREM V NJEM, KI MI DAJE MOČ

   Sodelovanje pri sveti maši nam ponuja priložnost, da svoje trpljenje združimo s Kristusovim in tako darujemo muke za dobro Cerkve (prim. Kol 1,24). Svoje trpljenje lahko sprejmemo in ljubimo po Božji podobi. Naše trpljenje dobi smisel, ko ga izročamo na oltar.

   ZAHVALJUJOČ SKRIVNOSTI, KI JO LAHKO SPOZNAMO LE SKOZI IZKUŠNJO, SE NAŠE TRPLJENJE SPREMINJA V VESELJE – IN TO VESELJE POSTANE NAŠA MOČ. ODKRIJEMO, DA NAM V ČASU PREIZKUŠENJ ZADOSTUJE BOŽJA MILOST, TOREJ ŽIVLJENJE SVETE TROJICE. V TRPLJENJU SE V SVOJIH MOLITVAH OBRAČAMO K BOGU. ON RASTE, MI PA SE MANJŠAMO.

   SVETI PAVEL PIŠE:

   “TEGA NE PRAVIM, KER BI MI ČESA MANJKALO, SAJ SEM SE NAVADIL, DA SEM ZADOVOLJEN V VSAKRŠNEM POLOŽAJU. ZNAM BITI REVEN IN ZNAM BITI V OBILJU. NA VSE MOGOČE SEM SE NAVADIL: BITI SIT IN BITI LAČEN, BITI V OBILJU IN BITI V POMANJKANJU. VSE ZMOREM V NJEM, KI MI DAJE MOČ.” (Flp 4, 11-13)

   O tej temi več na:
   https://si.aleteia.org/2021/09/16/zakaj-bog-ne-prepreci-nasega-trpljenja/

   Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

   Odgovori
4. Miro says:

   18. novembra, 2021 at 15:10

   PAPEŽ ZAČEL KATEHEZE O SV. JOŽEFU: ČLOVEK PERIFERIJE IN UČITELJ BISTVENEGA

   KATEHEZE BODO NASLEDNJIH NEKAJ TEDNOV POSVEČENE SVETEMU JOŽEFU, KOT JE MED SPLOŠNO AVDIENCO NAPOVEDAL PAPEŽ. SVETEGA JOŽEFA JE OPISAL KOT UČITELJA BISTVENEGA TER NAM PONUDIL MOLITEV, KI JO JE SAM SESTAVIL IN KI JE PRIŠLA IZ SRCA (zapisala: Andreja Červek, Vatikan, sreda, 17. november 2021)

   Papež Frančišek je med dopoldandsko splošno avdienco, ki je potekala v vatikanski dvorani Pavla VI., začel nov cikel katehez, tokrat posvečen svetemu Jožefu. Bog se namreč razodeva na periferijah in obrobjih, tako geografskih kot eksistencialnih. In sveti Jožef nas uči, kaj je zares bistveno: opominja nas, naj damo pomembnost tistemu, kar svet zavrača in odmetava; opozarja nas, da tisto, kar je zares dragoceno, ne priteguje naše pozornosti.

   SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Mih 5,1.2-3.4

   Ti pa, Betlehem Efráta,
   si premajhen, da bi bil med Judovimi tisočnijami:
   iz tebe mi pride tisti,
   ki bo vladal v Izraelu […].
   Zato jih bo predal do časa,
   ko bo porodnica rodila;
   nato se bo ostanek njegovih bratov vrnil
   k Izraelovim sinovom.
   Trdno bo stal in pasel čredo z Gospodovo močjo,
   z veličastvom imena Gospoda, svojega Boga […].
   In on sam bo mir.

   KATEHEZA: SVETI JOŽEF IN OKOLJE, V KATEREM JE ŽIVEL

   Dragi bratje in sestre, dober dan!

   Blaženi Pij IX. je 8. decembra 1870 razglasil svetega Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve. 150 let po tem dogodku živimo posebno leto, posvečeno svetemu Jožefu. V apostolskem pismu Patris corde sem zbral nekaj misli o tem liku. Nikoli bolj kot danes, v tem času, ki ga zaznamuje globalna kriza z različnimi sestavinami, nam je lahko opora, tolažba in vodstvo. Zato sem se odločil, da mu posvetim cikel katehez, ki nam lahko pomagajo, da se še bolj pustimo razsvetliti njegovemu zgledu in pričevanju. Nekaj tednov bomo govorili o svetem Jožefu.

   V Svetem pismu obstaja več kot deset osebnosti, ki imajo ime Jožef. Najpomembnejši med njimi je sin Jakoba in Rahele, ki je preko različnih pripetljajev iz sužnja v Egiptu postal druga najpomembnejša oseba za faraonom. (prim. 1 Mz 37-50). Ime Jožef v hebrejščini pomeni »Bog poveča, Bog daje rast«. Gre za željo, za blagoslov, ki temelji na zaupanju v previdnost in se nanaša predvsem na rodovitnost in rast otrok. Ravno to ime razkriva bistveni vidik osebnosti Jožefa iz Nazareta. Je človek, poln vere v Božjo previdnost. Vsako njegovo dejanje, o katerem pripoveduje evangelij, narekuje gotovost, da »Bog daje rast«, »povečuje«, »dodaja«, se pravi, da Bog poskrbi za nadaljevanje svojega načrta zveličanja. In v tem je Jožef iz Nazareta zelo podoben Jožefu iz Egipta.

   Tudi glavna geografska kraja, ki se nanašata na Jožefa, Betlehem in Nazaret, imata pomembno vlogo pri razumevanju njegovega lika.

   V Stari zavezi je mesto Betlehem navedeno z imenom Beth Lechem, »hiša kruha«, ali tudi Efrata, zaradi plemena, ki se je tam naselilo. V arabščini pa ime pomeni »hiša mesa«, najverjetneje zaradi velikega števila čred ovac in koz na tem območju. Ni naključje, da so ob Jezusovem rojstvu bili pastirji prve priče dogodka (prim. Lc 2,8-20). V luči Jezusove zgodbe nas te povezave s kruhom in mesom usmerjajo k skrivnosti evharistije: Jezus je živi kruh, ki je prišel iz nebes (prim. Jn 6,51). On sam bo o sebi rekel: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje« (Jn 6,54).

   Betlehem je večkrat omenjen v Svetem pismu, in sicer že v Prvi Mojzesovi knjigi. Betlehem je povezan tudi z zgodbo o Ruti in Naomi, ki je opisana v majhni, a čudoviti knjigi Ruta. Ruta je rodila sina Obeda, ki je dal Jeseja, očeta kralja Davida. Iz Davidovega rodu je izhajal Jožef, Jezusov zakoniti oče. O Betlehemu je prerok Mihej napovedal velike stvari: »Ti pa, Betlehem Efráta, si premajhen, da bi bil med Judovimi tisočnijami: iz tebe mi pride tisti, ki bo vladal v Izraelu« (Mih 5,1). Evangelist Matej bo to prerokbo prevzel in jo povezal z Jezusovo zgodbo kot njeno očitno uresničitvijo.

   Božji Sin za kraj svojega učlovečenja ni izbral Jeruzalema, temveč Betlehem in Nazaret, dve odročni vasi, daleč od hrupa novic in takratne moči. Vendar je bil Jeruzalem mesto, ki ga je Gospod ljubil (prim. Iz 62,1-12), »sveto mesto« (Dan 3,28), ki ga je Bog izbral, da bi v njem prebival (prim. Zah 3,2; Ps 132,13). Tu so namreč prebivali učitelji postave, pismouki in farizeji, veliki duhovniki in ljudske starešine (prim. Lk 2,46; Mt 15,1; Mr 3,22; Jn 1,19; Mt 26,3).

   Zato nam izbira Betlehema in Nazareta pove, da sta obrobje in obrobnost Bogu ljubša. Jezus se ne rodi v Jeruzalemu na dvoru. Rodi se na obrobju, kjer je živel vse do 30. leta in delal kot lesar, tako kot Jožef. Za Jezusa so periferije in obrobnosti ljubše. Če te resničnosti ne jemljemo resno, ne jemljemo resno evangelija in Božjega dela, ki se še naprej kaže na geografskih in eksistencialnih obrobjih. Gospod vedno deluje na skrivaj, na periferijah. Tudi v naši duši, na periferijah duše, v občutenjih, morda v občutenjih, ki se jih sramujemo. A Gospod je tam in nam vedno pomaga, da gremo naprej. Gospod se še naprej razodeva na periferijah, tako geografskih kot eksistencialnih. Jezus išče grešnike, vstopa v njihove domove, govori z njimi in jih poziva k spreobrnjenju. Zaradi tega ga učitelji postave grajajo: »Glej tega učitelja, je z grešniki, se umaže, išče tiste, ki so naredili kaj slabega, in tudi tiste, ki hudega niso storili, a ga trpijo: bolne, lačne, revne, zadnje.« Jezus gre vedno na periferije, kar nam mora vliti veliko upanja. Kajti Gospod pozna periferije našega srca, periferije naše duše, periferije naše družbe, našega mesta, naših družin, torej tisti mračen del, ki ga zaradi sramu morda ne pokažemo nikomur.

   S tega vidika se takratna družba ne razlikuje veliko od naše. Tudi danes obstajata središče in obrobje. In Cerkev se zaveda, da je poklicana oznanjati veselo novico, začenši na periferijah. Jožef, tesar iz Nazareta, ki zaupa v Božji načrt za svojo bodočo mlado nevesto in zase, spomnija Cerkev, naj usmeri svoj pogled na tisto, kar svet namerno zanemarja. Jožef nas danes uči: »Ne preveč gledati stvari, ki jih časti svet, glej vogale, sence, periferije, tisto, česar svet noče.

   Vsakega od nas opominja, naj daje pomembnost tistemu, kar drugi zavržejo. V tem smislu je resnično učitelj bistvenega. Jožef je učitelj bistvenega: opozarja nas, da tisto, kar je zares dragoceno, ne priteguje naše pozornosti, ampak zahteva potrpežljivo razločevanje, da bi ga odkrili in cenili. Odkriti, kar je vredno. Prosimo ga za priprošnjo, da bi celotna Cerkev ponovno pridobila takšen pogled, to sposobnost razločevanja in vrednotenja bistvenega. Začnimo znova v Betlehemu, začnimo znova v Nazaretu.

   Danes bi rad sporočil vsem moškim in ženskam, ki živijo na najbolj pozabljenih geografskih obrobjih sveta ali doživljajo bivanjsko obrobnost: da bi v svetem Jožefu našli pričo in zavetnika, h kateremu se lahko obrnete. K njemu se lahko obrnemo s to molitvijo, ki je bila »narejena doma«, a prihaja iz srca:

   Sveti Jožef,
   ti, ki si vedno zaupal Bogu,
   in te je pri vseh tvojih izbirah vodila njegova previdnost,
   uči nas, da se ne bomo preveč zanašali na svoje načrte,
   ampak na njegov načrt ljubezni.
   Ti, ki prihajaš z obrobij,
   pomagaj nam spremeniti naš pogled,
   da bomo raje imeli to, kar svet odmetava in postavlja na obrobja.
   Potolaži tistega, ki se čuti samega,
   in podpiraj tistega, ki se v tišini trudi,
   da bi branil življenje in človeško dostojanstvo.
   Amen.

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-11/kateheza-splosna-avdienca-papez-zacel-cikle-katehez-o-svetem-joz.html

   Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas Boga!

   Odgovori
5. Hvala says:

   18. novembra, 2021 at 14:47

   MISLI PATRA PIJA

   Nič ni bolj gnusnega kakor lahkomiselna, površna in nestanovitna ženska, še posebej, če je poročena. Krščanska soproga mora biti žena trdne pobožnosti do Boga, angel miru v družini, dostojanstvena in ljubezniva do bližnjega.”
   (AP)

   “Temeljna odpoved samemu sebi se dogaja ob domačem ognjišču.”
   (FM, 167)

   “Potrpežljivost je najbolj popolna, ko je kar najmanj pomešana z zaskrbljenostjo ali z nemirom. Če hoče dobri Bog podaljšati čas preizkušnje, se ne pritožujte in se ne sprašujte, zakaj, ampak imejte vedno pred očmi, da so Izraelovi sinovi za štirideset let prenehali potovati in so se ustavili v puščavi, preden so stopili v obljubljeno deželo.”
   (Epist. III, str. 537)

   https://www.kapucini.si/duhovnost/misli-sv-patra-pija/page/2/

   Odgovori
6. Miro says:

   18. novembra, 2021 at 10:59

   ČIM OSTREJŠA JE SULICA, TEM LAŽJE SE ZABODE V TELO. IN ČIM BOLJ JE HUDOBNA BESEDA PRIOSTRENA, TEM GLOBLJE SE ZADERE V SRCE (Frančišek Saleški)

   – Uspeh je spodbuda, da se lotiš česa večjega. Neuspeh pa je povabilo, da z zaupanjem znova začneš svoje poskuse.

   – Če hočeš biti dober, moraš biti poln krščanske ljubezni. Če pa hočeš biti pobožen, moraš imeti poleg ljubezni gibčnost in pripravljenost za dela usmiljenja.

   – Čim ostrejša je sulica, tem lažje se zabode v telo. In čim bolj je hudobna beseda priostrena, tem globlje se zadere v srce.

   – Kdor si izbere post, misli, da je zelo pobožen, da se le posti, dasi ima srce polno sovraštva.

   – Ljubezen se boji, da bi morala srečati kaj slabega; kaj šele, da bi slabo iskala. Če pa vendar sreča zlo, se vstran obrne in ga prezre.

   – Kdor je res potrpežljiv, ne tarna nad svojim trpljenjem in ne želi, da bi ga pomilovali.

   – Ohraniti si dobro ime in biti v resnici taki, kakor ljudje o nas mislijo, je naša dolžnost, ki nas s krepko in blago silo spodbuja k plemeniti srčnosti.

   – Bog je ob stvarjenju sveta rastlinam zapovedal, naj vsaka rodi sad po svoji vrsti. Tako je zapovedal tudi kristjanom, živim rastlinam svoje Cerkve, naj prinašajo sad pobožnosti vsak po svoji zmožnosti.

   Misli sv. Frančiška Saleškega, izbor iz Ognjišča

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Janez says:

   18. novembra, 2021 at 10:59

   Papež Frančišek: Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v dejanjih

   Evangelij Ozka vrata Luka 13, 22-30 (Mt 7,13–14.21–23)
   22 Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. 23 Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: 24 »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. 25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ 26 Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ 27 toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ 28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. 29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. 30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«

   Lukov evangelij Ozka Vrata (prim. Lk 13,22-30) nam predstavlja Jezusa, ki gre skozi mesta in vasi ter tam uči, namenjen v Jeruzalem, kjer bo moral umreti na križu za zveličanje vseh nas. V ta okvir spada vprašanje nekoga, ki ga je namenil (Jezusu), rekoč: ‘Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?’ (v. 23). O tem vprašanju so v tistem času veliko razpravljali, koliko se jih zveliča, koliko ne in so bili zato različni načini razlage Svetega pisma glede tega. Toda Jezus obrne vprašanje, ki cilja bolj na ‘kvantiteto’: ‘je malo teh’ in namesto tega prestavi odgovor na nivo odgovornosti, s povabilom za dobro uporabo sedanjega časa. Reče namreč: ‘Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli’ (v. 24).

   Pravi prehod je za vse, a je ozek
   S temi besedami da Jezus vedeti, da ni vprašanje števila, saj ni nekega dokončnega števila v raju. Ampak gre zato, da že sedaj gremo skozi pravi prehod, ki je za vse, a je ozek. To je ta problem. Jezus nas noče slepiti, rekoč: ‘Bodite mirni, lahko je, zelo lepa avtocesta je in na koncu so velika vrata…’. Ne, Jezus ne govori o tem, pove tako, kot je res, saj je prehod ozek. V kakšnem smislu? V smislu, da je za zveličanje potrebno ljubiti Boga in bližnjega, to pa ni nekaj udobnega! So ‘ozka vrata’, ker je zahtevno, ljubezen je vedno zahtevna, zahteva zavzetost, še več, prizadevanje, torej odločno in vztrajno voljo živeti po evangeliju. Sveti Pavel to imenuje ‘dober boj vere’ (1Tim 6,12). Potrebno je vsakodnevno prizadevanje, celodnevno prizadevanje ljubiti Boga in bližnjega.

   Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih
   Da bi bolje razložil, je Jezus povedal priliko. Je hišni gospodar, ki predstavlja Gospoda. Njegova hiša predstavlja večno življenje, zveličanje. In tukaj se ponovno pojavi podoba vrat. Jezus pravi: ‘Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem za vas, od kod ste‹’ (v. 25). Te osebe se bodo tedaj skušale predstaviti hišnemu gospodarju in hišnega gospodarja spomniti: ‘saj smo jedli s tabo in pili s tabo ter poslušali tvoje nasvete, nauk v javnosti (prim. v. 26). Bil sem, ko si predaval.’ Toda Gospod bo ponovil, da jih ne pozna in jih bo imenoval za ‘delavce krivičnosti’. Tukaj je torej težava! Gospod nas bo prepoznal, ne po naših nazivih. ‘Poglej Gospod, pripadal sem temu združenju, bil sem prijatelj tega in tega monsinjorja, tega in tega kardinala, tistega duhovnika…’ Ne, nazivi nič ne veljajo, nič ne veljajo! Gospod nas bo prepoznal samo po ponižnem življenju, po dobrem življenju, po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih.

   Kristjani smo poklicani vzpostaviti občestvo z Jezusom
   Za nas kristjane to pomeni, da smo poklicani vzpostaviti pravo občestvo z Jezusom tako, da molimo, gremo v Cerkev, prejemamo zakramente ter se hranimo z njegovo Besedo. To nas ohranja v veri, hrani naše upanje, poživlja dejavno ljubezen. In tako z Božjo milostjo lahko in moramo ‘porabiti’ svoje življenje za dobro bratov ter sester in se boriti proti vsaki obliki zla ter krivičnosti.

   Devica Marija – Vrata nebeška
   Naj nam pri tem pomaga Devica Marija. Ona je šla skozi ozka vrata, ki je Jezus. Sprejela ga je z vsem srcem in hodila za njim vsak dan svojega življenja, tudi takrat, ko tega ni razumela, tudi takrat, ko je meč prebodel njeno dušo. Zato ji vzklikamo: ‘Vrata nebeška’. Marija, Vrata nebeška, vrata, ki popolnoma posnemajo Jezusa, torej vrata Božjega srca, ki so zahtevna, a odprta za vse.«

   (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 25.8.2019).

   Odgovori
8. Miro says:

   17. novembra, 2021 at 18:58

   JEZUS: IZGUBA VSAKE DUŠE ME NAVDAJA S SMRTNO ŽALOSTJO. VEDNO ME POTOLAŽIŠ, KO MOLIŠ ZA GREŠNIKE (Dn 1397)

   Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, nagovarjajo tudi nas:

   – Mlačne duše zelo boleče ranijo moje Srce. V vrtu Getsemani je moja duša občutila največji odpor prav zaradi mlačnih duš. One so bile vzrok, da sem rekel: »Oče, naj gre ta kelih mimo mene, če je to tvoja volja« (1228).

   – Ob tretji uri milo prosi moje usmiljenje, posebno za grešnike, in vsaj za kratek čas se poglobi v moje trpljenje, predvsem v mojo zapuščenost v trenutku umiranja. To je ura velikega usmiljenja za ves svet. Dovolim ti, da prodreš v mojo smrtno žalost; ob tej uri ničesar ne odrečem osebi, ki me prosi v imenu mojega trpljenja (1320).

   – Izguba vsake duše me navdaja s smrtno žalostjo. Vedno me potolažiš, ko moliš za grešnike (1397).

   – Celo v redovnih skupnostih ne vidim ljubezni, zato je moje Srce napolnila žalost (1478).

   – Zate sem se spustil iz nebes na zemljo; zate sem se dal pribiti na križ; zate sem dovolil s sulico odpreti svoje presveto Srce in sem ti odprl studenec usmiljenja (1485).

   – Pogosto premišljuj moje trpljenje, ki sem ga prestal zate, in nič se ti ne bo zdelo veliko, kar ti trpiš zame. Najbolj mi ugajaš, ko premišljuješ moje bridko trpljenje; združuj svoje majhno trpljenje z mojim bridkim trpljenjem, da bi pred mojim veličastvom imelo neskončno vrednost (1512).

   Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Miro says:

   17. novembra, 2021 at 18:18

   TALENTOV NE SMEM ZAKOPATI! IZ STRAHU, DA BI JIH IZGUBIL, SE NE SMEM VRTETI OKROG NJIH. S SVOJIM TALENTOM NAJ SREČAM BLIŽNJEGA, PA NAJ STANE KARKOLI. TVEGANJE BO POPLAČANO – OBUP IN LENOBA BOSTA KAZNOVANA!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 19,11-28)

   Ko so to poslušali, je dodal še priliko, ker je bil blizu Jeruzalema in so mislili, da se bo Božje kraljestvo pojavilo takoj. Rekel je: »Neki človek plemenitega rodu je odpotoval v daljno deželo, da bi si pridobil kraljevsko oblast in se vrnil. Poklical je svojih deset služabnikov, jim razdelil denar, deset min, in dejal: ›Trgujte, dokler ne pridem.‹ Njegovi podložniki pa so ga sovražili. Poslali so za njim poslance s sporočilom: ›Nočemo, da bi ta zavladal nad nami.‹ Zgodilo pa se je, da se je vrnil, ko je dobil kraljevsko oblast. Ukazal je, naj mu pokličejo služabnike, ki jim je izročil denar, da bi izvedel, kaj so prigospodarili. Pristopil je prvi in rekel: ›Gospod, tvoja mina je pridobila deset min.‹ In rekel mu je: ›Prav, dobri služabnik, ker si bil v malem zvest, imej oblast nad desetimi mesti.‹ Pristopil je drugi in rekel: ›Tvoja mina, gospod, je pridobila pet min.‹ Tudi temu je rekel: ›Tudi ti bodi nad petimi mesti.‹ Prišel je spet drug in rekel: ›Gospod, tu je tvoja mina, ki sem jo hranil v prtiču. Bal sem se te, ker si strog človek; jemlješ, česar nisi vložil, in žanješ, česar nisi vsejal.‹ Rekel mu je: ›Po tvojih ustih te bom sodil, malopridni služabnik. Vedel si, da sem strog človek, ki jemljem, česar nisem vložil, in žanjem, česar nisem vsejal. Zakaj torej nisi vložil mojega denarja v hranilnico in bi ga jaz ob vrnitvi dobil z obrestmi vred?‹ In rekel je tistim, ki so stali zraven: ›Vzemite mu mino in jo dajte tistemu, ki jih ima deset.‹ Oni pa so mu rekli: ›Gospod, ima jih že deset.‹ ›Povem vam: Vsakemu, ki ima, se bo dalo, in tistemu, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. Te moje sovražnike, ki niso hoteli, da bi jim jaz zakraljeval, pa pripeljite sèm in jih pobijte pred menoj.‹« Ko je to povedal, se je napotil proti Jeruzalemu; hodil je spredaj.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+19%2C11-28&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE: (Ervin Mozetič):

   Današnji evangelij je vsem dobro poznan. Ena od stvari, ob katere se pri tej priliki najbrž največkrat obregnemo, je Jezusova trditev: »Vzemite mu torej zlatnik in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima.« Včasih sem imel občutek, da moramo kaj dodati, da je misel smiselna, tokrat pa sem opazil, da gospodar oz. Jezus jasno govori o dveh stvareh. Kaj je tisto česar leni služabnik nima in kaj ima? Na eni strani ima podeljen denar, neko vsoto, s katero lahko trguje. In česa nima? Poguma, volje, spoštovanja, življenja, da bi s tem denarjem trgoval. Kaj naredi? Iz strahu ga zakoplje? Zakaj ga ne da vsaj v menjalnico? Tudi za to je potrebno tveganje!

   Jezus nam skozi ekonomijo govori o nas samih. Darovi, ki smo jih prejeli niso namenjeni nam samim, ampak življenju v ljubezni, v darovanju in umiranju. Samo kdor tvega iti iz sebe, pozabiti nase, bo lahko oplemenitil svoje življenje. Denar je brez vrednosti, dokler ga držimo v žepu. Tudi moji darovi so brez vrednosti, dokler jih nosim v žepu, skrbim zanje kot za svojega ljubljenčka. Dar je namenjen drugemu, tvegati moram, da ga drugi zavrne, da mi ga drugi vzame, ga razvrednoti. Kljub razočaranju se moram vedno znova vrniti vase, zbrati pogum in spet iti v trgovanje, v odnose, da bi moj dar oplemenitil tvoj dar, da bi se srečala in ustvarjala novo, dodano vrednost.

   Vsak dan se vprašajmo, kaj ima od moje vere moj bližnji. Kaj prinaša moj dar – moja vera, moje sposobnosti, moj denar – tistim, ki vsega tega nima? Ali sem v srečevanju z ljudmi pomnoži svoj dar in ga pomnožil tudi pri bližnjem, ali še vedno ostaja zakopan v strahu, da bi ga izgubil?

   Papež Frančišek nas vabi, da gremo k najbolj oddaljenim, najbolj obrobnim. Jih poznamo? Množica, ki brez upanja sedi po zaporih, si jemlje življenje, obupuje zaradi finančnih zlomov, zaradi razpadov družine, odnosov? Tudi če ne vem, kako in kaj, eno vem zagotovo: Talentov ne smem zakopati! Iz strahu, da bi jih izgubil, se ne smem vrteti okrog njih. S svojim talentom naj srečam bližnjega, pa naj stane karkoli. Tveganje bo poplačano – obup in lenoba bosta kaznovana!

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Hvala says:

    17. novembra, 2021 at 16:28

    KAJ JE VEST?

    KDAJ SE PRAVILNO OBLIKUJE VEST?

    Pravilno si oblikujemo vest, če molim in odkrivam božjo voljo, prejemam zakramente, poznam in izpolnjujem 10 božjih zapovedi, sprejemam moralne zakone, se držim civilnih zakonov…

    Napačno oblikovano vest pa ima tisti, ki dela v nasprotju s svojo vestjo, ne upošteva božjih zapovedi, ravna v nasprotju z moralo…

    KAJ JE GREH?

    ZAKAJ SPREJETI ODPUŠČANJE?

    http://zupnija-race.rkc.si/index.php/content/display/1240/20/20
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    Priloženo lahko premišljamo o izoblikovanju vesti.

    Napačno oblikovana vest je zaradi grehov. Najtežji greh je proti PRVI BOŽJI ZAPOVEDI, tu nastopi malikovanje, obračanje k drugim bogovom, -okultizem itd…ne upogniti kolena pred nikomer, tudi ne pred svojim jazom! Bog je edini, ki je vreden, da molimo k njemu in ga častimo.

    Okultizem je obračanje k lažnim bogovom, je duhovno prešuštvo. Prince Derek v knjigi Blagoslov ali prekletstvo opisuje duhovno prešuštvo in pravi, da je veliko težje od telesnega prešuštva. Nekdo je morda samo enkrat odšel k vedeževalki, naredil je duhovno prešuštvo.

    Vse zapovedi slonijo na prvi zapovedi-VERUJ V ENEGA BOGA.

    Odgovori