Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   23. novembra, 2021 at 9:27

   RAZMIŠLJANJE…..

   Zavedati se moramo, da smo na tem svetu vsi IZGNANCI. Naša domovina je pri Bogu.

   Prva človeka, ste SE UPRLA BOGU, naredila največji greh-GREH NEPOSLUŠNOSTI BOGU.

   Izvirni greh prehaja na vse zemljane. Tudi naši grehi prehajajo na druge ljudi po celem svetu in povzročajo trpljenje.

   Zamislimo si, ustvarjeno bitje se je uprlo Bogu. Sicer pa to ni težko razumeti, kajti BOGU SE UPIRAMO VSAK DAN.

   Z uporom Bogu si je človek zaslužili VEČNO SMRT, VENDAR JE PRIŠLO BOŽJE USMILJENJE, ODREŠENIK, KI JE DAL ŽIVLJENJE ZA NAS.

   Potem ko je Jezus s svojo smrtjo premagal smrt in hudiča, je osvobodil pravične, ki so pričakovali Odrešenika, in jim odprl nebeška vrata.

   JEZUS GRE ISKAT našega prvega očeta, izgubljeno ovco. Obiskati hoče tiste, ki sedijo v temi in smrtni senci; zasužnjenega Adama in so sužnjo Evo gre rešit bolečin Bog in Sin njegov … ‘Jaz sem tvoj Bog, ki sem zaradi tebe postal tvoj sin. Predrami se, ki spiš, saj te nisem zato ustvaril, da bi životaril vklenjen v peklu. Vstani od mrtvih, jaz sem življenje mrtvih.’” (KKC 635)

   JEZUS HODI ŠE SEDAJ VSAK DAN IN IŠČE IZGUBLJENE OVCE.

   Adama in Evo torej častimo kakor svetnika, ker sta v nebesih združena z Bogom.

   Odgovori
   • Hvala says:

     23. novembra, 2021 at 9:32

     ZAKAJ V TEŠKIH ŽIVLJENJSKIH SITUACIJAH GLEDAMO SAMO PORAZ, JOKAMO IN NE SPREJEMAMO SITUACIJ, GLEJMO NA POZITIVNE STVARI, PORAZ JE ZAČETEK NOVEGA ŽIVLJENJA Z BOGOM.

     Odgovori
2. Hvala says:

   23. novembra, 2021 at 6:31

   Naše odrešenje je blizu

   Evangelist Luka piše (Lk 21,25-28.34-36)

   Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega, kar bo prišlo nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« »Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Prišèl bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.”

   Odgovori
3. Hvala says:

   23. novembra, 2021 at 6:04

   SVETA HOSTIJA

   Sveta hostija, vate zaupam, ko bodo moje naloge presegale moje moči in bo neuspeh moj stalni delež.

   Sveta hostija, vate zaupam, ko se mi izpolnjevanje kreposti zdi težko in ko se narava temu upira.

   Sveta hostija, vate zaupam, ko se bodo sovražni udarci naperjali zoper mene.

   Sveta hostija, vate zaupam, ko bodo ljudje obsojali moj trud in napor.

   Sveta hostija, vate zaupam, ko bom nad seboj zaslišal tvojo sodbo, tedaj bom zaupal v morje tvojega usmiljenja.

   SVETA S. MARIJA FAVSTINA KOWALSKA

   Odgovori
4. Hvala says:

   22. novembra, 2021 at 22:18

   V knjižici Tomaža Kempčana -HOJA ZA KRISTUSOM je napisano med drugim tudi o človeku ,KI NI NOTRANJI ČLOVEK.

   Poglejmo: KDOR NI NOTRANJI ČLOVEK IN NIMA BOGA PRED OČMI, TEGA HITRO VZNEMIRI VSAKA GRAJALNA BESEDA. KDOR PA VAME ZAUPA, PRAVI BOG IN SI NE ŽELI VSEGA PO SVOJI GLAVI , TA BO BREZ STRAHU PRED LJUDMI.

   BOG PRAVI: JAZ SEM NAMREČ SODNIK, JAZ POZNAVALEC VSEH SKRIVNOSTI, JAZ VEM KAKO SE JE VSE ZGODILO; JAZ POZNAM TISTEGA, KI KRIVICO DELA, IN TISTEGA , KI JO TRPI. OD MENE JE TO IZŠLO, PO MOJEM DOPUŠČENJU SE JE TO ZGODILO, DA SE RAZODENENJO MISLI IZ MNOGIH SRC ( Lk 2,35).

   JAZ BOM SODIL KRIVEGA IN NEDOLŽNEGA, A PO SKRIVNI SODBI SEM HOTEL OBA PREJ PREIZKUSITI.

   SODBA LJUDI MNOGOKRAT VARA, A MOJA SODBA JE RESNIČNA, STALA BO IN NIHČE JE NE OVRŽE.

   PRAVIČNI SE NE VZNEMIRJA , NAJ SE MU ZGODI OD BOGA KARKOLI.
   TUDI, ČE KRIVIČNO ZOPER NJEGA GOVORE, MU JE MALO MAR.
   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

   Tukaj bom dodala , kar sem že omenila, kako Bog podeli milost, da se človek, ki Njemu zaupa, ne vznemirja, kaj klepetava in brbljava hudobna človeška usta govorijo , kajti ves govor prihaja iz srca. Zato ponavljam, da brez DUHOVNIH BOJEV, ODMIRANJA SVOJI SEBIČNOSTI IN EGU IN BEŽANJA PRED TRPLJENJEM, OSTANE ČLOVEK POSVETEN, KI GA VSAKA BESEDICA PAHNE PO TLEH IN SE TRESE IN NE PRENESE GOVORA NASPROTNIKA, AMPAK S SVOJIM EGOIZMOM ŽELI SLIŠATI SAMO TISTO, KAR MU “PAŠE”.

   Ko pa človek doživlja PONIŽANJA IN BIČANJE OD ČLOVEKA, KI PRIHAJA IZ NJEGOVIH UST IN VRE IZ SRCA, BIČANJE S SRAMOTENJEM, UMIRA NJEGOV EGO IN NOBENA BESEDA GA VEČ NE PRIZADENE.

   Sama sem to doživljala in doživljam skoraj vsakodnevno, tudi na tej internetni strani se je pojavljalo in se pojavlja. To me ne moti, SAMO ZAHVALJUJEM SE BOGU ZA TO PREČUDOVITO MILOST, DIH ZASTANE ČLOVEKU, KAKO VSEMOGOČEN JE BOG. ZATO ŠE ENKRAT PONAVLJAM IN BOM PONAVLJALA. KDOR BEŽI PRED TRPLJENJEM IN GA ODRIVA BEŽI OD MILOSTI IN BLAGOSLOVOV, KI MU JIH BOG ŽELI PODELITI.

   Mene ne moti več človeško sikanje in pikanje z besedami . Hvaležna sem Vsemogočnemu Bogu.

   Odgovori
5. Miro says:

   22. novembra, 2021 at 18:00

   DANES JEZUS POSTAVLJA PRED NAS UBOGO VDOVO, KI JE VRGLA V TEMPELJSKO ZAKLADNICO DVA NOVČIČA. PRAVI, DA JE DALA »VEČ KOT VSI, DA JE DALA OD SVOJEGA UBOŠTVA VSE, KAR JE IMELA, VSE, KAR POTREBUJE ZA ŽIVLJENJE.« KAJ NAJ BI TO BILO IN K ČEMU NAS TAKŠNA DRŽA LAHKO SPODBUJA?

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,1-4)

   Ozrl se je in videl bogate, ki so metali svoje darove v tempeljsko zakladnico. Videl pa je tudi neko siromašno vdovo, ki je vrgla vanjo dva novčiča, in je rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi. Vsi ti so namreč vrgli dar od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela za življenje.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+21%2C1-4&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Danes Jezus postavlja pred nas ubogo vdovo, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico dva novčiča. Pravi, da je dala »več kot vsi, da je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« Kaj naj bi to bilo in k čemu nas takšna drža lahko spodbuja? Kaj je dejansko dala uboga vdova, kaj je imela? Predstavljam si, da dva novčiča nista bila ne vem koliko vredna. Vdova je najbrž živela zelo revno, lahko bi rekli iz rok v usta. Kar je zaslužila s svojim delom, to je imela za sproti, za hrano, za obleko, za ogrevanje in razsvetljavo. Vse je bilo dobesedno iz rok v usta. Z bankami in hranjenjem večjih vsot denarja se revež ne ukvarja, takrat pa tega sploh ni bilo.

   To, kar je dala uboga vdova, je bilo tisto, kar je potrebovala za sproti in je sproti tudi dobila. Ob vsakodnevnem služenju ali beračenju je vdova zaslužila ravno toliko, da je lahko preživela. Včasih je bila gotovo lačna. Kaj je dala s tem, ko je dala edino, kar je tisti dan oz. tiste dni zaslužila? Tvegala je, da bo naslednji dan ali dva lačna, da jo bo zeblo, a je zaupala, da bo Bog, od katerega je vse prejela, poskrbel. Kakor skrbi zanjo vse dni, si je mislila, bo poskrbel tudi za jutrišnji dan.

   Če pogledamo, uboga vdova ni dala s sebe obleke, niti ni prodala stanovanja. Ne gre toliko za vsoto, kakor za držo. Bogu je izročila sebe, izrazila mu je globoko zaupanje, vero, da on poskrbi. Kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje? Da postrgamo, če imamo kaj na banki? Ne! Da kaj prodamo? Tudi ne. Ampak da se vprašamo, na čem gradimo jutrišnji dan. Na lastni moči in gotovosti, kakor farizeji ali v zaupanju v dobrega nebeškega Očeta, ki bo poskrbel za nas.

   Vsi ste gotovo v življenju morali že marsikdaj zaupati Bogu, da bo poskrbel, da bo prav, in verjamem, da ste mu. Tako je pogosto v zakonskem življenju, ko mnoge stvari niso obvladljive. Podobno je pri vzgoji, pa v službi ali prijateljstvih. Zgled uboge vdove nas vabi, naj vsak dan znova, še posebej pri sveti maši, Bogu izročimo svoje življenje, odnose in delo. Vemo, da bi včasih radi imeli vse v svojih rokah, a to ni dobro. Koliko je nemirnih, obupanih in depresivnih ljudi iz preprostega vzroka – nezaupanje, da bo Bog poskrbel. Koliko je nepotrebnega naprezanja, da bi si zagotovili vse, pa to preprosto ni v naši moči.

   Vsako obdobje ima svoje skrbi. Izročati Bogu vse, kar potrebujemo za življenje, je velika modrost zaupanja. Izvira iz hvaležnosti, prinaša veselje in daje svobodo.

   Bogu izročiti vse, kar potrebujemo za življenje, pomeni zaupati Bogu svoje življenje. Od njega smo ga prejeli kot dar in samo On lahko resnično poskrbi za nas. Če bomo po farizejsko stavili nase, se postavljali s svojo močjo, bomo razočarani. Če bomo gojili zaupanje, nas Bog zagotovo ne bo razočaral. Naj nas hvaležnost utrjuje v zaupanju. Izročajmo Bogu vse, on bo poskrbel za nas.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   22. novembra, 2021 at 7:45

   PRIPOROČIMO SE SVETEMU DUHU IN POSLUŠAJMO, KAJ NAM GOVORI BOŽJA BESEDA PO APOSTOLU PAVLU V PISMU FILIPLJANOM!

   PRIDI, SVETI DUH

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   OHRANJAJTE EDINOST V PONIŽNOSTI

   »Če torej premore kaj opominjanje v Kristusu, če kaj spodbujanje iz ljubezni, če kaj občestvo Duha, če kaj sočustvovanje in usmiljenje, dopolníte moje veselje s tem, da ste istih misli in iste ljubezni, ene duše in enega mišljenja. Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge. To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.«

   APOSTOLOVA SKRB ZA SVETOST KRISTJANOV

   »Potemtakem, moji ljubi, kakor ste bili zmeraj poslušni, in to ne le takrat, kadar sem bil med vami, ampak še veliko bolj zdaj, ko sem odsoten, s strahom in s trepetom udejanjajte svoje odrešenje. Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje. Vse delajte brez godrnjanja in preračunljivosti, da boste neoporečni in nepokvarjeni, brezgrajni Božji otroci sredi sprijenega in pokvarjenega rodu, med katerim žarite na svetu kakor zvezde. Držite se besede življenja, da se bom lahko na Kristusov dan pohvalil, da nisem v prazno tekel in se nisem v prazno trudil. Četudi se izlivam kot pitna daritev pri žrtvi in daritvi vaše vere, se veselim in radujem z vami vsemi. Prav tako se veselite tudi vi in se radujte z menoj!«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Flp+2%2C1-18&id13=1&pos=1&set=2&l=sl

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     22. novembra, 2021 at 7:56

     ZAHVALJUJMO SE ZA BOŽJO BESEDO. MOLIMO IN DELAJMO, KAKOR NAM NAROČATA NAŠ ODREŠENIK JEZUS KRISTUS IN SVETA DEVICA MARIJA. ŽIVIMO IN LJUBIMO V MOČI SVETE EVHARISTIJE!

     Odgovori
7. Hvala says:

   21. novembra, 2021 at 19:33

   KAJ POMENI BITI ENO?

   KADAR NISMO ENOTNI MED NAS PRIDE SATAN
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Martin nam enost razloži s tremi primeri. Ste že videli ogromno nizozemsko polje tulipanov? Vse je lično, rdeči tulipani so skupaj, rumeni, vijolični – vse brez mešanja barv. Potem pa pogledaš planinski travnik, kjer so rastline v svoji mnogobarvnosti, različnosti skupaj. Vse te lepe različne rastline skupaj pod enim nebom. V različnosti se da biti eno.

   Kadar živimo enost, smo kot občestvo najbolj varni. Kadar nismo enotni, med nas pride Satan in se nam začne posmehovati. V zgodovini se je na naš račun velikokrat smejal, ko smo se kregali.

   V Jezusu je možna enost. Jezus je rekel, da živi kamni gradijo cerkev – ne opeka, ki je vsaka enaka, oglata. Ne, kamni! Ker ne najdemo dveh enakih kamnov. Mi smo živi kamni, smo si različni, ampak samo mi, z betonom vezi Jezusa Kristusa, lahko gradimo enost. Enako je v zakonu, župniji, občestvu.

   SATAN NAM VSILJUJE STRAH

   Strah je tisti, ki nam ga velikokrat vsiljuje hudi duh – strah pred tem, da nam različnost drugega lahko škoduje. Že Edith Stein je rekla, da različnost bogati identiteto. Če v različnosti izgubljaš identiteto, potem je nekaj narobe s tvojo identiteto. Kristjan je oseba, ki se ne boji. Enost je res pomembna. Zelo malo je potrebno, da se ustvari razkol. Kristjani ne smemo dati priložnosti za to. Včasih je prav, da premišljeno uporabljamo besede, ki so spoštljive, ljubeznive, hkrati pa izrazijo tudi tvojo voljo.

   Če si sam, si lahko v nevarnosti, kot je avtobus sam v puščavi v nevarnosti.

   “V moji suši, ko sem maševal sam, se je še potrdilo, da je sveta maša dogodek občestva.” Vsak izmed nas je drugačen, ampak skupaj postanemo eno.

   https://si.aleteia.org/2021/05/16/v-zivo-sveta-masa-z-martinom-golobom-7/

   Odgovori
8. Hvala says:

   21. novembra, 2021 at 19:02

   ČLOVEK ZORI V SVOJEM TRPLJENJU-OGNJIŠČE

   IN PRAV TRPLJENJE, KI NAM NEKAJ VZAME ALI PA NAM NALOŽI TEŽKO BREME, NAM OMOGOČA ZORENJE

   Hlastanje, zlasti mladih, po trenutnih užitkih, povzroča notranjo praznino in nezadovoljstvo, kar je treba napolniti z novimi užitki

   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Le malo ljudi ne pozna trpljenja. Slej ko prej se, hočeš nočeš, vsakdo sreča z njim. Vsak nosi svoj križ, nekateri vdano in molče, drugi razglašajo svoje trpljenje, ki resnično je ali pa tudi ne.
   Zgarana žena in mati, upognjena od trdega dela in udarcev življenja, ne pozna samopomilovanja. Oprta na motiko si obriše pot s čela in nadaljuje z delom. Svoje trpljenje tiho daruje za svoje drage rajne. Njeno delo se prepleta z molitvijo.
   Mlado dekle pripeljejo v cerkev na invalidskem vozičku. Njeno trpljenje lahko le slutimo. Tiha molitev je prošnja, da bi zmogla vdano prenašati bolezen, s katero se je morala sprijazniti.
   Mladost prehitro mine in marsikdo se mora na starost sprijazniti s tem, da se poslovi od svojega doma in odide v dom ostarelih. Noče biti v breme mladim, ki ne vedo, da so starejši ljudje kljub onemoglosti pravi zaklad. Ne pomislijo, da se bo tudi njim mladost iztekla. Prepričani so, da je to še daleč, sedaj pa želijo uživati življenje. Ne zavedajo se, da nam življenje vrača samo tisto, kar dajemo drugim. Žal je vse več ljudi v jeseni življenja prepuščeno tujim ljudem. Le molitev jim pomaga premagovati domotožje in nositi križ do konca.

   Tudi mladi so preizkušani v trpljenju. Ne dobijo zaposlitve, veliko je osamljenih, ne najdejo življenjskega smisla. Nekateri so bolni, drugi trpijo zaradi ločitev ali smrti v družini. Mlada žena zaman hrepeni po materinstvu. Tiho trpi in upa.
   Velike bolečine so neme. Mlad fant, priklenjen na invalidski voziček, ne postavlja sebe v ospredje z nenehnim tarnanjem, ne govori rad o bolezni, v nasprotju z njim pa nekdo veselo kolesari, lahko hodi in skrbi zase, pa ob vsaki priliki toži, kako ni zdrav, kot bi želel. Ne moremo soditi o teži križa, ki ga nosi nekdo drug, a vendar je v takih primerih očitno, kdo v svojem življenju zori in kdo si želi le pozornosti, pomilovanja.

   »Človek v težki preizkušnji preraste samega sebe in skuša osrečevati druge. S tem pa nehote osreči tudi sebe. Tak človek duhovno raste, zori v svojem trpljenju. Marsikdo se v stiskah in bridkostih sprašuje, zakaj Bog, ki je ljubezen, dopušča bolečino in trpljenje. Zakaj? Kje je Bog? Mar ne vidi, kako mi je hudo?« Tisti, ki v trpljenju raste, spozna, da ga Bog želi s tem nekaj naučiti. Spozna, da preizkušnje niso kazen, ampak milost. V tolažbo vsem trpečim je tudi ta lepa misel: »Moraš se sprijazniti z dežjem, če hočeš videti mavrico.«
   Neža

   V postnem času nam Cerkev priporoča molitev in premišljevanje križevega pota. Kje lahko najdemo bolj nazorno prikazano trpljenje in njegov smisel, če ne prav na Jezusovem križevem potu? Sčasoma se je izoblikovalo 14 postaj križevega pota, ki predstavljajo glavne dogodke Jezusove poti na Kalvarijo, vzete iz evangelija ali iz ustnega izročila (Veronika poda Jezusu potni prt, Jezus sreča svojo mater). Najprej so po križevem potu začeli hoditi romarji, ki so obiskali Jeruzalem in se tam ustavljali ob »postajah«, kot jih je ohranilo izročilo. Tudi danes vsak romar prehodi to pot imenovano »Via crucis« (Križev pot). Danes skoraj ni cerkve, ki bi ne imela križevega pota, največkrat upodobljenega z uokvirjenimi slikami. Večkrat je, zlasti ob božjepotnih cerkvah, križev pot tudi v naravi (kapelice).
   Ob tvojem pismu, v katerem si zelo lepo prikazala razne »podobe« »križevega pota« ljudi našega časa, sem hotel opozoriti na Velikega Trpečega, ki je svoje trpljenje spremenil v najbolj dragoceno sredstvo za naše odrešenje. Trpljenje ljudi, zlasti nedolžnih, ostane še vedno velika uganka. Jezus na vprašanje »zakaj trpljenje?«, ni dal filozofskega odgovora, ampak je trpljenje sam sprejel nase. S svojim zgledom nam je pokazal, kako je trpljenje nekaj dragocenega, čeprav ga ne razumemo. Lahko pa ga sprejmemo in se zavemo čemu je potrebno: našemu očiščevanju in v blagor drugih. Res je: človek zori v svojem trpljenju. Jezus je o svojem in o vsakem trpljenju rekel: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24).
   Danes, v dobi potrošništva, ko velja geslo: »Uživaj!«, ko vsa reklama spodbuja k temu in te hoče prepričati, da boš srečen, če boš kupil ta ali oni predmet, je težko govoriti o trpljenju, premagovanju, odrekanju, značajnosti, pokončnosti (kako starokopitno izrazoslovje!)… Pa vendar vsak dan odkrivamo: samo, če se znamo omejiti v svojih zahtevah, željah, pohlepu, sebičnosti, smo lahko srečni in osrečimo tudi druge. In prav trpljenje, ki nam nekaj vzame ali pa nam naloži težko breme, nam omogoča zorenje.

   Zakaj trpljenje tako težko razumemo? Ker nas je Bog ustvaril za srečo. Naša naravna težnja je biti srečni. Prvi greh v raju in vsi drugi grehi, ki so temu sledili, so porušili to harmonijo, ki je bila v božjem načrtu. Sedaj se ta harmonija v nas in človeštvu lahko vzpostavi s trpljenjem, odrekanjem, žrtvovanjem. Velikokrat res ne razumemo, zakaj nam Bog pošilja kakšno preizkušnjo, trpljenje, zlasti izgubo drage osebe, hudo bolezen, prometno nesrečo, nehvaležnost, osamljenost. Če jo sprejmemo, se pogosto že tu na zemlji pokaže, zakaj je to bilo dobro. Končne odgovore bomo dobili v nebesih. Vidimo starše z invalidnim otrokom. Zdi se nam, kako mora biti to hudo. Pozneje pa odkrijemo, koliko veselja in sreče jim je prinesel ta otrok in da bi, kljub njegovi invalidnosti, ne zamenjali z nobenim drugim. Ti starši so v šoli trpljenja res dozoreli za pravo notranjo srečo.
   Hlastanje, zlasti mladih, po trenutnih užitkih, povzroča notranjo praznino in nezadovoljstvo, kar je treba napolniti z novimi užitki. Tisti, ki so se prepustili uživanju mamil in alkohola niso sposobni videti smisel svojega obstoja v čem drugem. Sami so prazni in nimajo kaj dati drugim. Rečemo: zavožena življenja. Zasvojenost pa ni samo z mamili. Do velikih zasvojenosti se pride z »majhnimi zasvojenostmi«, z vsakdanjimi sebičnostmi, upoštevanjem samo svojih želja in neupoštevanjem želja drugih.
   Zdravila so navadno grenka, toda koristna. Če je trpljenje tako grenko zdravilo, naj bo dobrodošlo. Križev pot nam lahko veliko pove.
   oče urednik Franc Bole, Človek zori v svojem trpljenju. (Pismo meseca). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 3, str. 6-7

   https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/79-pismo-meseca/11222-clovek-zori-v-svojem-trpljenju

   Odgovori
   • Hvala says:

     21. novembra, 2021 at 19:09

     POANTA ŽIVLJENJA: PRVI GREH V RAJU IN VSI DRUGI GREHI, KI SO TEMU SLEDILI, SO PORUŠILI HARMONIJO, KI JE BILA V BOŽJEM NAČRTU. SEDAJ SE TA HARMONIJA V NAS IN V ČLOVEKU LAHKO VZPOSTAVI S TRPLJENJEM, ODREKANJEM IN ŽRTVOVANJEM.

     ČE SPREJMEMO TRPLJENJE, PREIZKUŠNJO, NEHVALEŽNOST, HUDO BOLEZEN, OSAMLJENOST, itd….SE POGOSTO ŽE TU NA ZEMLJI POKAŽE ZAKAJ JE BILO DOBRO.

     Odgovori
9. Hvala says:

   21. novembra, 2021 at 18:55

   STRAH PRED ODNOSI-NE BOJTE SE SRAMOTENJA LJUDI

   Če se bojite mnenj drugih, zavrnitve bližnjih, manjvrednosti ali soočenja z drugimi, odprite knjigo preroka Izaije:

   Poslušajte me, vi, ki poznate pravičnost, ljudstvo, ki nosi v svojem srcu mojo postavo. Ne bojte se sramotenja ljudi, ne plašite se njihovega zmerjanja. (Iz 51,7)

   https://si.aleteia.org/2021/02/05/premagajte-teh-8-strahov-s-pomocjo-svetega-pisma/

   Odgovori
10. Hvala says:

    21. novembra, 2021 at 18:51

    BREZ KRIŽA NI VSTAJENJA

    Križ nas spominja na to, da ni vstajenja brez križa in da smo poklicani, da vzamemo vsak svoj križ in gremo za Jezusom. On je zgled pravega krščanskega življenja, zato ga posnemajmo v njegovi veliki ljubezni do vsega človeštva, pripravljeni storiti karkoli, pa četudi to pomeni darovati svoje življenje za bližnjega.

    https://si.aleteia.org/2019/03/26/zakaj-kristjani-castimo-kriz/

    Odgovori