Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   10. decembra, 2021 at 19:40

   USPEH SLEDI TRPLJENJU -Joyce Meyer

   1 Ker je Kristus trpel v mesu, se tudi vi oborožite z istim mišljenjem: kdor v mesu trpi, neha z grehom, 2 tako da v času, ki mu ostane v mesu, ne živi več za človeška poželenja, ampak za Božjo voljo (1 Pt 4, 1-2).

   Ta odlomek nas nauči skrivnosti, KAKO SE PREBITI SKOZI TEŽKE SITUACIJEIN ČASE. Tu je moja interpretacija teh dveh vrstic, pravi Joyce. :

   “Pomislite na vse, kar je Jezus prestal in kako je ON prenesel trpljenje v svojem mesu, IN TO VAM BO POMAGALO PRESTATI STISKE.

   Oborožite se za bitko, pripravite se na zmago z razmišljanjem, kakršnega smo VIDELI PRI JEZUSU: “RAJE BOM POTRPEŽLJIVO TRPEL, KOT DA NE UGODIM BOGU…”

   Kajti če trpim, medtem ko imam KRISTUSOV UM, NE BOM VEČ ŽIVEL LE ZATO, DA USTREŽEM SEBI, NITI NE BOM POČEL TEGA, KAR JE LAHKO, BEŽAL PA OD VSEGA, KAR JE TEŽKO.
   NAMESTO TEGA MI BO USPELO ŽIVETI ZA TO, KAR BOG ŽELI, IN NE PO LASTNIH ČUSTVIH IN MESENIH MISLIH.

   OBSTAJA TRPLJENJE ” V MESU”, KI GA MORAMO PRESTATI, DA BI IZPOLNILI BOŽJO VOLJO.
   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

   V vašem življenju morda OBSTAJA OSEBA, S KATERO ZELO TEŽKO SHAJATE, VENDAR VESTE, DA BOG ŽELI, DA SE TE OSEBE DRŽITE IN NE BEŽITE STRAN OD NJE. VAŠE MESO TRPI, KER VAM V BLIŽINI TE OSEBE NI LAHKO, VENDAR SE LAHKO PRIPRAVITE TAKO, DA O SITUACIJI RAZMIŠLJATE PRAV(Bitka v Umu-Joyce Meyer).

   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Ja , res je. Gospod nam je dal osebo za skupno življenje v zakonu ali pa v službi ali v okolici, ki nam ni po volji in z to osebo zelo težko živimo. V življenju se ne zgodi nič slučajno, vse vodi Božja Previdnost. In če nam je Gospod poslal osebo, KI JE NE MARAMO, KI JE SLABOTNA, ZAPADA V ODVISNOST, VE ZAKAJ NAM JE TO DAL -IN KDO SMO MI, DA BI RAZDIRALI BOŽJI NAČRT???

   Odgovori
   • Miro says:

     10. decembra, 2021 at 20:21

     Predvsem molimo, da se bomo lahko v srcu svobodno odprli Svetemu Duhu in dejavno sodelovali z Božjo milostjo, in sicer tako, kakor hoče naš Odrešenik Jezus Kristus, ki ima za vsakega od nas Božji načrt. Ponižno ga prosimo, naj nam pomaga, da bomo spoznali, kako ravnati v odnosu do bližnjih, še zlasti do tistih, ki nam niso najbolj naklonjeni ali nam povzročajo celo trpljenje.

     PRIDI, SVETI DUH

     Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
     vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
     Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
     prenovil boš obličje zemlje.

     Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
     razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
     bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
     vselej radi sprejemali njegove spodbude.
     Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

     Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

     Odgovori
2. Miro says:

   10. decembra, 2021 at 19:37

   ČLOVEKOVA PRIPRAVA NA SPREJEM MILOSTI JE ŽE DELO MILOSTI. POTREBNA JE, DA VZBUDI IN PODPIRA NAŠE SODELOVANJE ZA OPRAVIČENJE PO VERI IN ZA POSVEČENJE PO LJUBEZNI (KKC)

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:
   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen

   Poglobimo se v naslednje besedilo KKC:

   2001 Človekova priprava na sprejem milosti je že delo milosti. Potrebna je, da vzbudi in podpira naše sodelovanje za opravičenje po veri in za posvečenje po ljubezni. Bog dovrši v nas to, kar je začel, kajti on “prične, ko stori, da po njegovem delovanju mi hočemo, in dovrši tako, da sodeluje z našimi že spreobrnjenimi hotenji” sv. Avguštin, grat. 17).

   Seveda delamo tudi sami, vendar delamo le skupaj z Bogom, ki dela. Njegovo usmiljenje je namreč šlo pred nami, da bi bili ozdravljeni, kajti to usmiljenje gre še vedno za nami, da bi, ko smo bili enkrat ozdravljeni, bili oživljeni. Pred nami gre, da bi bili poklicani, in za nami gre, da bi bili poveličani. Pred nami gre, da bi živeli bogoljubno, in za nami gre, da bi za vedno živeli z Bogom, kajti brez njega ne moremo ničesar storiti (sv. Avguštin, nat. et grat. 31).

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/ii-milost/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   10. decembra, 2021 at 19:25

   ALKOHOLIZEM IN CERKEV: PREVEČ POKORE, PREMALO MILOSTI (Domovina)

   V Sloveniji naj bi bilo preko 180.000 alkoholikov. To pomeni še nekajkrat večjo število prizadetih in soodvisnih družinskih članov. Z zdravljenjem odvisnosti se ukvarjajo različne ustanove in društva in njihovo delo je več kot hvalevredno.

   Na nekaterih nivojih se v proces zdravljenja vključuje tudi Cerkev in to predvsem kot podpora ostalim načinom zdravljenja ter pri ozaveščanja javnosti o problemu alkoholizma.

   Toda zgolj to je podobno temu, kot bi moped poganjali le s pedali, motorja pa sploh ne bi vključili…

   MOČNO OROŽJE…

   Cerkev bi morala s svojo močjo in s svojimi karizmami biti vodilna na področju zdravljenja odvisnosti. Druge panoge kot sta medicina, psihiatrija, psihoterapija bi morale biti v podporo njej in ne obratno. Alkoholiki in vsi, katerih življenje je zaradi odvisnosti postalo kupček ruševin, so tipični predstavniki tistih o katerih Jezus pravi, da je prišel klicat grešnike in zdravit bolne.

   Cerkev ima veliko zdravil za ranjeno dušo in močnih orožij proti zasvojenosti, Pravzaprav več kot kdorkoli drug. Vendar žal prepogosto ležijo zaprašena na cerkvenem podstrešju.

   Cerkev je postavljena od Boga, ki je postal človek in šel do dna. In ne zato, da bi tiste na dnu obsodil, pač pa da bi jih dvignil. To je Bog, ki ima človeka rad, ga išče, mu želi podariti kraljestvo …

   Tistemu, ki pride k njemu daje živo vodo. V jedru večine odvisnosti je hrepenenje po sreči, ki ga človek išče na napačne načine. In če človek poteši svoje najgloblje hrepenenje, ne bo več iskal cenenih nadomestil.

   To kar v zadnjem času dokazuje tudi znanost, vemo kristjani že dolgo. MOLITEV spreminja ljudi. Situacije. Življenje. Zdravi, umirja, vedri, spodbuja, razveseljuje…

   Naslednje močno orožje je SPOVED. Krivda, s katero se sooča odvisnik ga lahko pritisne k tlom. In tudi ga. Čeprav bi v moralnem zanosu pomislili, da je tako prav, skozi krščanske oči, ni. Bog hoče tudi največjemu grešniku odpustiti in brez odpuščanja ni ozdravitve.
   EVHARISTIJA, ki je kruh življenja in navzočnost živega Boga, nas od znotraj preobraža, zdravi kar je poškodovano in odkriva našo prvotno podobo – ki je podoba Boga.

   Več o tem na:
   https://www.domovina.je/alkoholizem-in-cerkev-prevec-pokore-premalo-milosti/

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Hvala says:

   10. decembra, 2021 at 18:23

   RAZMIŠLJANJE O ČAKANJU NA BOŽJO REŠITEV…

   Poglejmo Jezusov primer. KAJ BI LAHKO JEZUS STORIL. LAHKO BI ZAVRNIL OČETOVO PROŠNJO ZA KRIŽANJE ZA NAŠE GREHE. Lahko bi poklical Angele na pomoč, da bi stopil s Križa, oz. sploh ne bi šel na križanje, lahko bi se umaknil hudemu trpljenju. VENDAR JE SPREJEL OČETOVO VOLJO IN JO IZPOLNIL.

   JEZUS JE REKEL: “ČLOVEK SE MORA “PONOVNO RODITI OD ZGORAJ”

   Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« 4 Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« 5 Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. 6 Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. 7 Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. 8 Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« 9 Nikodém je odgovoril in mu rekel: »Kako se more to zgoditi?« 10 Jezus mu je odvrnil: »Ti si učitelj v Izraelu in tega ne veš? 11 Resnično, resnično, povem ti: Govorimo o tem, kar vemo, in pričujemo o tem, kar smo videli, toda našega pričevanja ne sprejemate (Jn 3, 3-11).

   26 Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. 27 Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali. 28 Prebivali boste v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, in boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog (Ezk 36, 26-28).

   Kako se vse to navedeno zgodi? KO ČAKAMO NA BOŽJO REŠITEV, SE DOGAJAJO TEŽKI DUHOVNI BOJI, BOJ SE BIJE MED NAŠIM MESENIM ŽELJAM, HOTENJEM, EGOIZMU itd.. IN DUHOVNIM. TO JE DEJANSKO UMIRANJE EGOIZMU, SVOJIM SAMOVOLNJIM ODLOČITVAM, TO JE PROCES , KJER SE NAŠA ČLOVEŠKA VOLJA POČASI ZDRUŽUJE Z GOSPODOVO VOLJO. GOSPOD USTVARJA NOVO SRCE IN VDIHNE NOVEGA DUHA. “STAR ČLOVEK DEJANSKO UMRE NA KRIŽU” IN SE RODI NOV IZ DUHA.

   Joyce Meyer je lepo opisovala -ČAKANJE NA GOSPODOVO REŠITEV. Sama je poskušala tudi velikokrat po svoji volji ukrepati in reševati. Vendar ji je Bog povedal in pokazal, kaj mora narediti. REKLA JE, DA LJUDJE VEČINO ŽIVLJENJA ČAKAMO NA REŠITVE.

   PISMO RIMLJANOM 5,3-5 pravi: 3 Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, 4 potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje .

   Glede POTRPLJENJA sem bila tudi sama opozorjena od Gospoda. KREPOST POTRPLJENJA NE PRIDE ČEZ NOČ.

   Da bo bolj razumljivo podajanje, bom pojasnila še enkrat: Z JEZUSOM JE POTREBNO SODELOVATI, NE GA PUSTITI, KOT DA JE NEKJE DALEČ, Z JEZUSOM JE POTREBNO DEBATIRATI, PRIPOVEDOVATI MU VSE, KAR NAM LEŽI NA DUŠI, Z NJIM PLANIRATI, SPRAŠEVATI, ČE ŽELIŠ BITI NJEGOV UČENEC. TO POMENI, DA JE POTREBNO Z NJIM AKTIVNO SODELOVATI- TO JE AKTIVNO, NE PASIVNO, REŠITVE PA BO ON PODAL OB SVOJEM ČASU IN PO NJEGOVI VOLJI, KER JE ON BOG.

   Primer takega AKTIVNEGA SODELOVANJA JE bil v družini g. duhovnika Cirila Čuša, kar sem že večkrat povedala, pa tudi objavljeno je na Aleteia. NI VZEL V SVOJE ROKE REŠITVE oz. NISO UKREPALI PO ČLOVEŠKI LOGIKI, ČEPRAV JE BILO ZELO TEŽKO ZDRŽATI VELIKO LET PRI ALKOHOLIKU, KI SO MU ZDRAVNIKI REKLI, DA BO UMRL, PA JE ŠE POTEM ŽIVEL 16 LET.

   Predstavljajte si, kašne bi bile posledice v primeru, če Cirilova družina ne bi ČAKALA NA GOSPODOVO REŠITEV, ampak bi delali po svoje-po človeško. BOŽJI NAČRT NE BI BIL URESNIČEN, POSLEDICE …………….

   PRI VSAKEM ČLOVEKU JE ČAKANJE NA BOŽJO REŠITEV, ČE SE SEVEDA ODLOČI V DRUGAČNI OBLIKI, KER SMO VSI UNIKATI, VSAK IMA SVOJO ŽIVLJENSJKO ZGODBO, OD NAS PA JE ODVISNO, ALI JO BOMO REŠEVALI PO ČLOVEŠKO, ALI PA BOMO SODELOVALI Z BOGOM IN ČAKALI NA NJEGOVO REŠITEV.

   JEZUS JE NAROČIL, DA SE PRIPOROČAMO SVETNIKOM IN PREMIŠLJUJEMO NJIHOVO DELOVANJE V ŽIVLJENJU , DA OSVOJIMO TUDI MI, DA SE BOMO POKORAVALI BOŽJI VOLJI. TO NI LAHKO, JE PA MOŽNO, KAJTI PRI BOGU Je VSE MOGOČE.

   VSAK IZBIRA SAM, PO SVOJI SVOBODNI VOLJI!

   Odgovori
   • Hvala says:

     10. decembra, 2021 at 18:54

     Če človek Bogu izroči svoje življenje in sodeluje z Njim, ni bojazni, kajti Gospod je zvest v svojih obljubah. VODIL BO PO SVOJI POTI POSLUŠNEGA ČLOVEKA , HODILA BOSTA Z ROKO V ROKI, V TAKEM SOŽITJU SE BO ČLOVEK OKLENIL STVARNIKA IN Z NJIM ŽIVEL PA NAJ SE ZGODI KARKOLI. PREPUSTIL SE MU JE, NI ZGREŠIL.

     Odgovori
5. Miro says:

   10. decembra, 2021 at 17:49

   ZA SLIKOVIT PRIKAZ, KAKŠNI SO LJUDJE, JEZUS V PRISPODOBI SPREGOVORI O OTROCIH, KI SO GLUHI, TRMOGLAVI IN TRDOSRČNI. NOČEJO SE NITI VESELITI NITI ŽALOVATI. NOČEJO SODELOVATI, AMPAK IZMED DVEH PONUDB VEDNO IZBEREJO SVOJO, TRETJO. IZ GOLE TRME, BREZ RAZLOGA IN DOKAZA. NJIHOVA IGRA JE NASPROTOVANJE!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 11,16-19)

   »S kom naj primerjam ta rod? Podoben je otrokom, ki sedijo po trgih in kličejo drugim: ›Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinko, pa se niste tolkli po prsih.‹ Prišel je namreč Janez, ki ni jedel in ne pil, pa pravijo: ›Demona ima.‹ Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravijo: ›Glej, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov;‹ in modrost je bila opravičena po svojih delih.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+11%2C16-19&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Za slikovit prikaz, kakšni so ljudje, je Jezus uporabil prispodobo, v kateri je povedal tedanji znani izrek, ki so ga otroci recitirali, ko se drugi otroci niso hoteli pridružiti njihovi igri. Jezus jih primerja s prepirljivimi, razvajenimi in trmastimi otroki, ki nasprotujejo, oporekajo, ugovarjajo, se upirajo, izpodbijajo in odklanjajo vsak predlog, medtem ko zdolgočaseni, otopeli in brezvoljni posedajo na trgu. So gluhi, trmoglavi in trdosrčni. Nočejo se niti veseliti niti žalovati. Nočejo sodelovati, ampak izmed dveh ponudb vedno izberejo svojo, tretjo. Iz gole trme, brez razloga in dokaza. Njihova igra je nasprotovanje.

   Ker so nezainteresirani, pasivni in presiti vsega, ne prepoznajo trenutka Božjega obiskanja in svojega odrešenja. Prigovarjajo in kljubujejo, namesto da bi izkoristili svojo edino priložnost in se kot otroci Boga odzvali Modrosti.

   Oznanilo Janeza Krstnika je govorilo o askezi in spreobrnjenju, oni pa so to imeli za norost. Oznanilo Jezusa Kristusa pa je govorilo o veselju in ljubezni, a so to imeli za razuzdanost. Takšni se nalašč upirajo, ne vedoč, da s tem kljubujejo Bogu. Takšnim trmoglavcem ne more ugoditi nihče, ker je problem v njih samih. Zato ne prepoznavajo milostnega trenutka Božjega obiskanja in svojega odrešenja.

   Kaj se lahko iz tega naučimo? Glede Janeza Krstnika so se tisti, ki so se imeli za najbolj svete in pobožne, pritoževali in prigovarjali, da ni nikoli dovolj vesel in da je preveč žalosten. Ko pa je prišel Jezus, so zgodbo obrnili in ga obtožili, da ni dovolj resen in spoštljiv. V resnici pa niso hoteli sprejeti niti Janeza Krstnika niti Jezusa Kristusa, ker takšni zadostujejo sami sebi.

   V čem je torej problem tistih, ki se imajo za pravične, popolne in svete? V njih samih. Duhovno mrtvi so. Ni problem niti v Janezu Krstniku niti v Božjem Sinu Jezusu Kristusu, čeprav takšni za svoje stanje vedno krivijo druge in za svoja početja najdejo nešteto opravičil in izgovorov. Takšni ljudje se v resnici nočejo in ne želijo spremeniti, ker ne vidijo, da je z njimi kaj narobe. Nočejo se poučiti, ker so samozadostni in ošabni. Takšnih se je modro izogibati, da z njimi ne zgubljamo dragocenega časa in energije.

   Z nami danes je lahko podobno. Toliko razlogov je za obupavanje, za vdajanje nemoči, za strah. Lahko pa v tem času in prostoru prepoznamo živo božjo navzočnost, lahko nas v njem nagovori naš rešitelj Jezus … in v veri zadihamo s polnimi pljuči, polni upanja, vedrine in miru. Vsakič znova se je treba odločiti …

   Jezus si prizadeva, da bi ga ljudje slišali. Vedno se da najti dovolj razlogov, da nekoga ne poslušamo – lahko ga kritiziramo, da je preveč ali pa premalo duhoven. Jezus nas nagovarja, da se zazremo v naša srca in se spreobrnemo, tam kjer smo, ne oziraje se na očitke in primerjave z drugimi. Eden od načinov spreobrnitve je molitev.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

   Odgovori
6. Miro says:

   10. decembra, 2021 at 10:03

   ŠTIRI POSLEDNJE REČI, NA KATERE NAS CERKEV OPOMINJA VSAK DAN – PREMIŠLJEVANJA O NEBESIH, PEKLU, SMRTI IN POSLEDNJI SODBI NE BODO AKTUALNA LE OB NAŠI SMRTNI URI (Aleteia)

   Nebesa, pekel, smrt in sodba so štiri poslednje reči, ki so pravzaprav tako pomembne, da je Katoliška cerkev poskrbela za trenutke, ko se jih v življenju zavestno spominjamo. Predstavljamo vam štiri načine, kako nam Cerkev štiri poslednje reči vsak dan prikliče v spomin.

   1.MAŠA JE OBISK NEBES

   “Nebesa se odprejo in trume angelov pridejo na pomoč pri sveti mašni daritvi,” je dejal sveti Gregor Veliki. Cerkev ne trdi zgolj, da je maša “predokus” nebes; pač pa trdi, da je to prostor, kamor se zgrnejo nebesa, da bi se srečala z nami.

   Vsi so tam. Najprej se združimo s Kristusom, “prvim dejavnikom našega evharističnega zbora”, združimo pa se tudi s Cerkvijo – “ne le njeni člani, ki smo še tukaj na zemlji, temveč tudi tisti, ki so že v nebeški slavi”.

   Poleg tega je “navzoča tudi Marija, skupaj s Cerkvijo in kot Mati Cerkve, pri vsakem našem obhajanju svete evharistije,” je dejal sveti Janez Pavel II.

   Maša kot nebesa na zemlji je podnaslov knjige Scotta Hahna Jagnjetova večerja. “Ko ugotovimo, da nas pri maši pričakujejo nebesa, začnemo tja seliti svoj dom,” piše Hahn, “in obenem začnem domov prinašati nebesa.”

   2. ROŽNI VENEC NAS VEDNO ZNOVA SVARI PRED PEKLOM

   Med molitvijo rožnega venca vedno znova omenjamo štiri poslednje reči, saj prosimo Marijo, naj “prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri”, in smo nenehno v Božji navzočnosti, ko izgovarjamo besede “Oče naš, ki si v nebesih”, in upamo, da nam bo ob poslednji sodbi “odpustil naše dolge” in nas “rešil hudega”.

   Prosimo ga namreč, naj nas reši poslednjega zla pekla. “Cerkev po Kristusovem zgledu opozarja vernike na ‘žalostno in bridko stvarnost večne smrti’, ki jo imenujemo tudi ‘pekel’”, piše v Katekizmu Katoliške cerkve. In še: “Naša svoboda se je sposobna odločati za vekomaj, nepreklicno.”

   C. S. Lewis opozarja: “Najbolj gotova pot proti peklu je postopna – položno pobočje, mehko pod našimi koraki, brez nenadnih ovinkov, brez mejnikov, brez znamenj ob poti.”

   Enako razmišlja tudi fatimska Mati Božja, ki nam je postavila znamenja v rožnem vencu, ko je tri pastirčke naučila, naj po vsaki desetki dodajo tole molitev: “O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.”

   3. SODBA IN IZPRAŠEVANJE VESTI

   Vsak izmed nas bo nekega dne sojen, “ko bo poveličani Kristus ob koncu časa razodel skrito naravnanost src in povrnil vsakemu po njegovih delih in po njegovem sprejetju ali odklonitvi milosti,” je še zapisano v Katekizmu.

   Starodavna navada katoličanov je, da se na ta trenutek vsak večer pripravljamo z izpraševanjem vesti. Da premislimo o svojem življenju in poimenujemo svoje grehe. Izpraševanje vesti je potrebno tudi za prejem zakramenta svete spovedi.

   Če to storimo pravilno, “nas izpraševanje vesti nikoli ne vodi v obup, temveč nam vedno prinaša upanje,” je dejal ameriški “televizijski” škof Fulton Sheen.

   Sam to počnem na šest različnih načinov. V spomin si prikličem sedem naglavnih grehov, besede apostola Pavla o ljubezni, deset Božjih zapovedi in Jezusove besede o smislu življenja, nato pa preverim svoj odnos z Bogom, drugimi in samim seboj.

   4. VEČERNA MOLITEV JE VEČERNI MEMENTO MORI, SPOMIN NA SMRT

   “Smrt imejte vsak dan pred očmi,” piše sveti Benedikt v svojem Pravilu. Njegovo meniško gibanje je pripomoglo k oblikovanju Bogoslužnega molitvenika, ki vsak dan predstavlja majceno življenje.

   Pri večernicah katoličani izgovarjamo Simeonove besede iz Evangelija po Luku. Simeonu je Sveti Duh razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. Ko je zagledal Dete Jezusa, je molil: “Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev.”

   Ko se, preden utonemo v spanec, spomnimo njegovih besed, vadimo odnos, kakršnega bi morali imeti pred dokončno nezavednostjo smrti.

   Zadnja stvar, ki naj bi jo molili vsak večer, pa je Salve Regina. Z njo usmiljenja prosimo Kraljico nebes. Ali kot je zapisal sveti Tomaž Akvinski: “Kakor mornarje v pristanišče vodi zvezda, tako kristjane v nebesa vodi Marija.”

   Povzeto po:
   https://si.aleteia.org/2021/12/03/stiri-poslednje-reci-na-katere-nas-cerkev-opominja-vsak-dan/

   Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki lajšaš trpljenje dušam v vicah, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Hvala says:

   10. decembra, 2021 at 6:49

   PONIŽNO STOPIMO PRED OLTAR

   Basen pripoveduje, kako se je pajek spustil z visokega drevesa na košat grm in tam napredel krasno pajčevino. Bil je srečen. Nekega dne je šel po svoji mreži na sprehod, da pregleda, če je z mrežo vse v redu. Prišel je do niti, ki je vodila nekam navzgor. Zazdelo se mu je, da ta nit ni prav nič potrebna. Pregriznil jo je. A tedaj se mu je prelepa mreža sesula na glavo, kajti tista navpična nit je držala vso pajčevino in po njej je tudi prišel z drevesa.

   Morda se trudimo za dobro sodelovanje pri mašni daritvi, a pozabljamo, da gre pri njej predvsem za Božjo dejavnost in za našo povezanost z Bogom, ki jo ponazarja navpičnica. Da bi ta dejavnost prišla bolj do izraza, je treba v našem življenju odstranjevati različne ovire, različne zasužnjenosti. Pri tem je potrebna krepost ponižnosti…(Vrtnice JMS)

   Odgovori
8. Hvala says:

   9. decembra, 2021 at 15:28

   SVETI DUH

   KRISTUSOV DUH

   ČE SE NISI PRIPRAVLJEN ODREČI SEBI, SVOJI SAMOSTOJNOSTI IN AVTONOMNOSTI, ČE NOČEŠ POSTATI POVSEM TAK KOT JEZUS, ČE NISI PRIPRAVLJEN PRIVZETI NJEGOVEGA POSLANSTVA IN ZNAČAJA, NE PROSI ZA SVETEGA DUHA, KER BOŠ PREJEL PONAREDEK

   Sveti Duh, s katerim bi bili radi napolnjeni, ni moč, s katero lahko ozdravljamo ali naredimo to ali ono čudežno dejanje po svojem hotenju in preudarku, ampak je najprej Kristusov um, njegovo mišljenje, njegova notranja mentalna drža (1 Kor 2,16; Rim 8,4–10). Če hočemo biti polni Božjega Duha, moramo pustiti, da Kristus opravi različne odprte kirurške posege v našem umu in volji, našem mentalnem, duševnem in čustvenem svetu, da začnemo misliti in bivati in želeti in hoteti in sploh “čutiti” kakor on. On pa je mislil in čutil tako, da se je izpraznil sebe in privzel vlogo in identiteto sužnja. Ni bival sebi in zase. Ne samostojno in ne avtonomno. Bil je poslušen. Vse je mislil, želel, govoril in delal za Očeta, in tako za ljudi. Bival je Očetu, ne sebi. Tako je čutil, to je bil njegov notranji svet in tega želi njegov Duh prinesti, presaditi, vcepiti, naseliti v nas.

   Sveti Duh v meni torej že v začetku predpostavlja križanje samega sebe, usmrtitev starega sebičnega bivanja, jaza, samoljubnega sebovanja, starega gledanja nase in na svet (Rim 8,13). Pomeni vzpostavitev Kristusa v meni. Infuzija njegovega karakterja. Pomeni, da ne mislim, bivam, želim, skrbim zase, ampak za to, kar je njegovega (Flp 2,21). Živim Kristusa (Flp 1,21). Flp 2,5–11.

   Vsako iskanje polnosti in moči Svetega Duha, ki tega ne upošteva, je zgrešeno in nevarno, ker človeka izpostavlja lažnim duhovom in močem, ki se zgolj pretvarjajo, da so Sveti Duh. Če se nisi pripravljen odreči sebi, svoji samostojnosti in avtonomnosti, če nočeš postati povsem tak kot Jezus, če nisi pripravljen privzeti njegovega poslanstva in značaja, ne prosi za Svetega Duha, ker boš prejel ponaredek. On prihaja zato, da opravi prav to “obrezo srca” – da nas od znotraj predela v Kristusa. In tam potem lahko delujejo tudi njegove moči, svobodno in naravno.

   https://matjazcrnivec.wordpress.com/tag/sveti-duh/

   Odgovori
9. Hvala says:

   8. decembra, 2021 at 19:55

   PREOBRAZBA

   Tole je torej, kar želim, da z Božjo pomočjo storite: Vzemite svoj vsakdan, svoje navadno življenje – svoje spanje, uživanje hrane, odhajanje na delo in hojo po opravkih – in to kot daritev položite pred Boga. Sprejemanje tega, kar Bog dela za vas, je najboljše, kar lahko vi naredite za njega. Ne bodite tako zelo prilagojeni svoji kulturi, da se prilegate vanjo, ne da bi sploh pomislili. Namesto tega usmerite svojo pozornost na Boga. Spremenjeni boste od znotraj navzven. Pripravljeni bodite prepoznati, kaj hoče od vas, in se hitro odzovite. Za razliko od kulture okrog vas, ki vas vedno vleče dol na raven svoje nezrelosti, Bog izvablja iz vas najboljše, razvija v vas lepo oblikovano zrelost. (Pismo Rimljanom 12,1-2, parafraza “Sporočilo”)

   Krščanska pot je pot neprestanega, stalnega spreminjanja in preobražanja v podobo/ikono Njega, ki nas je ustvaril (prim. Kol 3,10). “Kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega” (1 Kor 15,49).

   POLOŽITI SVOJE ŽIVLJENJE PRED BOGA

   Vzemite svoj vsakdan, svoje navadno življenje – svoje spanje, uživanje hrane, odhajanje na delo in hojo po opravkih – in ga kot daritev položite pred Boga. Sprejemanje tega, kar Bog dela za vas, je najboljše, kar lahko vi naredite za njega. Ne postanite tako zelo prilagojeni na svojo kulturo, da se prilegate vanjo ne da bi sploh pomislili. Namesto tega usmerite svojo pozornost na Boga. Spremenjeni boste od znotraj navzven. Pripravljeni bodite prepoznati, kaj hoče od vas, in se hitro odzovite temu. Za razliko od kulture okrog vas, ki vas vedno vleče dol na svoj nivo nezrelosti, Bog prinaša iz vas najboljše, razvija v vas lepo oblikovano zrelost. (Apostol Pavel v Pismu Rimljanom 12,1–2 – v prevodu The Message/Sporočilo

   https://matjazcrnivec.wordpress.com/tag/preobrazba/

   Odgovori
10. Hvala says:

    8. decembra, 2021 at 19:49

    BOLNO TELO

    Težava v bolezni je pravzaprav samo ena: telo hoče zavladati. S svojimi zahtevami, bolečinami, utrujenostjo. Toda če sem ga res izočil Gospodu, ga krstil v njegov križ, potem mora imeti Gospod oblast tudi tu, v takšnih okoliščinah moje duše. Telo je za Gospoda, njegovo svetišče. Tudi v tem času moram in smem najprej služiti Gospodu, ne svojemu telesu; Duhu, ne mesu; slednje bi pomenilo, da me je bolezen porazila. In nasprotno, ko služim njemu, je on močan, da mi dá moč v moji slabotnosti/bolezni. Če živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Torej tudi če smo bolni.

    Problem je v miselnem vzorcu: “Jaz sem bolan,” ki prikrito, ampak učinkovito spet ustoliči Jaz na prestolu mojega življenja. Kot da moram zdaj jaz prevzeti vajeti in poskrbeti zase. Kot da Jezus ni Gospod tudi te – in še posebej te! – situacije. Pravilno mišljenje je: “Jaz sem slaboten, ampak Gospod misli name” (prim. Ps 40,18). On še vedno odreja moj čas, moj fokus, moje omejeno delo, moj potreben počitek. On skrbi zame, ne jaz. Zato mu moram biti še toliko bližje.

    Ali to pomeni pretvarjanje, nepripravljenost, da bi se soočil z realnostjo? Ne, dejstva so dejstva: v mojem telesu so simptomi bolezni. Toda celotna resnica je takšna: to telo je bilo ob krstu v celoti izročeno Kristusu; je njegovo in on, Zdravnik, Gospod telesa, je tudi zdaj tukaj, kljub simptomom oziroma poleg simptomov. Ključno je, kaj bo s telesom, ki mu pripada, naredil on. Nič se ne zgodi brez njegove volje, zato je tudi v tej situaciji potrebno predvsem iskati to – njegovo voljo. “Pravični pade in gleda Gospoda” (prim. PsSal 3,5). Celotna resnica je: nekaj se dogaja z mojim telesom, nekaj pa se dogaja tudi v Duhu. In to, kar želi storiti Duh, je tisto ključno, na kar moram biti osredotočen. Telo pa je slabotno in tudi to upoštevam.

    https://matjazcrnivec.wordpress.com/2021/07/20/bolno-telo/

    Odgovori