Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.036 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    21. decembra, 2021 at 18:52

    POSLANICA PAPEŽA FRANČIŠKA ZA 55. SVETOVNI DAN MIRU: SREDSTVA ZA GRADITEV TRAJNEGA MIRU

    V torek, 21. decembra, so na Tiskovnem uradu Svetega sedeža predstavili sporočilo papeža Frančiška za 55. svetovni dan miru, ki ga obhajamo 1. januarja 2022 z naslovom »Dialog med generacijami, izobrazba in delo: sredstva za graditev trajnega miru«.

    Več o sporočilu svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-12/dialog-med-generacijami-izobrazba-in-delo-sredstva-za-gradite.html

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
  2. Janez says:
    21. decembra, 2021 at 18:39

    Pesem pričakovanja in zaupanja v Adventu (Zdenka Serajnik)
    Gospod je obljubil, da bo prišel, in ne bo pozabil svoje obljube. Prišel je v času pred skoraj dva tisoč leti. Prihaja skrivnostno v božji besedi, v navdihih milosti, v evharistični daritvi. Prišel bo ob koncu časov: Sodnik, Plačnik, Zveličar in Odrešenik. Bog Oče se je sam zavezal z obljubo že v raju ko je v greh padlemu človeku naznanil Sina, ki bo odvzel grehe sveta. Preroki so vsa tisočletja pred Kristusom glasno in jasno napovedovali Njega, ki ga bo Devica spočela in ki bo za vse čase ostal z nami: Emanuel ali Bog je z nami. Tik pred nami je neizpodbitna zgodovinska obletnica, ko je Sin človekov v betlehemski noči stopil v revno pastirsko votlino. Revščino in preprostost je izvolil, da je osramotil vse grabeže po bogastvu in prevzetne samovšečneže.

    Bogoslužje štirih adventnih nedelj nas pripravlja na praznovanje v duhu in resnici. Prva od njih živo zajame stisko in grozo ob koncu sveta. Narod vstaja zoper narod; znamenja so na nebu in zemlji; vse drhti od strahu. Evangelist pa nam glasno zakliče, naj dvignemo svoje glave, kajti približuje se naše odrešenje. Na moč neumesten je izgovor, češ da zdaj še ni konec sveta. Večnost je pred Bogom trenutek in trenutek kot tisoč let. Prvi prihod Kristusa pomeni za nas vsak hip življenja. Kdor ga zamudi in ne izkoristi, mu bo tudi poslednji Gospodov prihod samo – v obsodbo. S tem pa se ni šaliti. Druga adventna nedelja tudi zunanje slike zajema iz naših časov. Pripravljamo ceste za imenitne goste; z zelenjem, ki grozljivo pustoši naše gozdove, ovešamo pročelja in podboje pri hišah, zlasti pri lokalih, ki jim božič in njegovo praznovanje pomenita samo trgovski dobiček. Navešamo kič pisanih žarnic, da nas bolijo oči. Čemu?! Je to izravnavanje poti za Gospoda? Niti malo. Resni Janez Krstnik kliče, naj izravnamo vzbokline našega napuha in napolnimo doline, ki so globoko pogreznjene, ker manjka naših dobrih del. Pošteno negativna je naša moralna bilanca: kdaj se bomo dvignili iz nje z molitvijo in dobrimi deli? Če druga adventna nedelja daje samo splošne smernice duhovne priprave na božič, pa nam v tretji Janez Krstnik daje tako neposredne in stvarne napotke, kako naj ravnamo, da se mu ne moremo načuditi. Prisluhnimo.

    »Kdor ima dve suknji, naj da eno tistemu, ki je – nima; jedi – prav tako! »Izterjevalci davkov naj ne zahtevajo več, kot je dovoljeno!« Vojaki naj nikomur ne delajo sile. Kdo daje Krstniku polnomočje za tako trde besede? Tisti, ki ga Krstnik naznanja. Tisti, ki je močnejši od svojega Glasnika in ki nas krščuje z ognjem Svetega Duha in milostjo božje ljubezni. Če ga poslušamo in sprejmemo, smo dragocena pšenica za božje žitnice nebes. V nasprotju z resnobo in zahtevnostjo prvih treh adventnih nedelj je četrta vsa svetla in ljubezniva. Zakaj? Zato, ker deviška božja Mati sama prihaja k nam na obisk, kakor je prišla na pomoč postarni in nebogljeni teti Elizabeti. S solzami veselja v očeh jo pozdravljamo tudi mi: »Blagoslovljena med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa!« Ko srečamo Marijo, srečamo tudi – Kristusa. Zato je tako grda in človeka nevredna vsaka kletev. Pa tudi malomarno brbljanje molitve, v kateri ponavljamo navedene besede, ne more biti po volji in tudi ne v čast: ne Bogu, ne Mariji. Je naše srce tako potopljeno v Boga, kot je bilo Marijino? Smo tako pripravljeni, priskočiti potrebnemu na pomoč, kot je bila Devica? Gospod prihaja. Trka na vrata našega srca. Govori nam z besedami evangelista Luke, ki ga poslušamo vse bogoslužno leto. Smo pripravljeni, da – odpremo Prihajajočemu vso našo ljubezen? Gre za nas – same.

    K tebi, Gospod, dvigam svojo dušo, ne bom osramočen vekomaj! (psalm 24).

    Zbrana dela Zdenke Serajnik – 6. Meditacije.

    Odgovori
  3. Miro says:
    21. decembra, 2021 at 18:03

    DANAŠNJI EVANGELIJ NAM GOVORI O TEM, KAKO POMEMBNO ZA VERO JE SREČEVANJE IN DIALOG – MOGOČE JE NAŠA VERA, VERA NAŠEGA NARODA, TAKO ŠIBKA TUDI ZATO, KER SE O VERI TAKO MALO POGOVARJAMO …

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,39-45)

    Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo,
    kar ji je povedal Gospod!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+1%2C39-45&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Poslušali smo, kako Marija pohiti k sorodnici Elizabeti. V tej božji besedi odkrivam, kako je za življenje v veri potrebno srečevanje in dialog. Čeprav na videz preprosto srečanje med dvema materama, pa to srečanje govori o mnogih stvareh. Kaj vse se zgodi?

    Srečata se starejša Elizabeta in mlado dekle Marija, (srečanje dveh generacij, kjer naredi pot Marija, korak do nje pa Elizabeta). Elizabeta se je veseli in deli svojo izkušnjo z njo. Srečata se nerodovitna in komaj zaročena, (dva svetova, dve izkušnji, za oba je prostora v veri). Srečata se stara in nova zaveza, (Elizabeta, mati preroka, Marija mati Odrešenika).

    Današnji evangelij nam govori, kako pomembno za vero je srečevanje in dialog. A dialog prav o veri. Mogoče je naša vera, vera našega naroda tako šibka tudi zato, ker se o veri tako malo pogovarjamo. Poznamo pogovore o politiki, kritiziramo drug drugega, pripovedujemo razne zgodbe, a o veri sami zlepa ne steče pogovor. Pravzaprav je nemogoče rasti v katerem koli poklicu, ne da bi o tem, kar v njem delamo, delili z drugim.

    Naj bo neposredni čas pred božičem priložnost, da o veri resnično spregovorimo. Pa ne z obsojanjem enega ali drugega sveta, ampak s podelitvijo. Gotovo sta se najprej pogovarjala o vsem Jožef in Marija, šele potem Elizabeta in Marija.

    Pogosto je tako boleč razkorak med dvema svetovoma, svetom mladih in starejših, otrok in staršev. Nedvomno bi radi starejši najprej, da mlajši spoštujejo nas, a pot vzgoje gre prek zgleda. Najprej mora učitelj spoštovati učenca, da lahko učenec spoštuje učitelja. Najprej se moramo odrasli približati otroku, da se bo znal otrok približati odraslemu.

    Koliko bogastva v enem preprostem srečanju! Res se vedno znova potrjuje tudi to, kar je zapisal že sv. Pavel, da vera raste iz pričevanja, se pravi iz pripovedovanja, iz pogovarjanja o veri, pa nam gre žal tako težko z jezika. Tudi tu drži pregovor: »Česar je polno srce, to usta govore.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
  4. Janez says:
    21. decembra, 2021 at 17:58

    Moja molitev za odpuščanje, osvoboditev od negativnih misli ter za okrepitev samopodobe

    Moje nekdanje predstojnike v službi, kjer sem delal veliko let, ko sem zadnja leta kot odslužen čakal na stranskem tiru na upokojitev in sem od njih doživljal razne pritiske, poniževanje in druge negativen stvari, sem popolnoma predal Bogu. Tega izkortiščeevalskega odnosa do delavcev s strani delodajalcev in stresa ter mobinga na delovnih mestih je danes preveč, kar negativno vpliva na zdravstveno in duhovno zdravje delavcev in drugih ljudi, pravijo zdravniki. Bogu sem hvaležen za vse Milosti in Dobrote, da sem strpno in skromno ter v molitvi in ponižnosti v delu in upanju zdržal. Zavedam sem tega, in vse to sem moral prebresti, pri čemer si mi vseskozi izdatno pomagal Gospod. Hvala. Ni važno, kaj sem dobrega zastonj naredil v življenju za druge ljudi, koliko sem žrtvoval zastonj svojega časa, da bi to koristilo ljudem, ko sem izgoreval in nesebično daroval, vse kar sem zatonj od tebe prejel. V molitvi in služenju drugim sem našel tisto Pot, ki sem jo začutil, da je prava, pri čemer vem, da več Poti Vodi k Bogu. Anthony De Mello pravi Sadhana ali Pot k Bogu.

    Nisem delal za denar vesel sem bil isker v Človeških Očeh in tihe Hvaležnosti raznih ljudi, ki mi je pomenila več, kot vsa bogastva sveta milijonarjev. Nisem rabil ničesar in služil sem naprej. Molil sem in prosil Gospoda Vodstva in Pomoči, da sem vztrajal na Poti k Njemu. Danes vem, da se na lčjudi ni mogoče zanesti, na Boga pa vedno. On je vedno pri Nas in z Nami. Nikoli nismo Sami, Nikoli.

    Mnogi ljudje so pač nehvaležni in to je v naši sebični človeški naravi, zato je prav, da smo mi misijonarji in apostoli Dobrote, Usmiljenja in Ljubezni, ki prinašamo Sonce Ljubezni v zatohle in temne doline in dajemo tiho zgled krščanstva. Pa vseeno moraš biti dober naprej iin vztrajati v Dobroti, tako kot Mati Terezija v Kalkuti ali kot Pedro Opeka na Madagaskarju in prinašati Krustusovo Luč Upanje in Odrešitve med ljudi kot Kristoforos. Vedno, takoj, z vso Ljubeznijo, Usmiljenostjo in Dobroto do Boga in do Bližnjih. In ko daš mnogo, dobiš pa ni, tedaj si našel vse. On že ve zakaj. On je ustvaril različne ljudi in on v svoji milost in dobroti še naprej podpira njihovo delo in obstoj. Vendar nihče ni le dober in nihče ni le slab. Kdo bi raumel božjo Voljo, le On ve zakaj je temu tako! Do njih, ki so se se do mene grdo obnašali, sem danes strpen, odpuščajoč, ljubeč in dobrohoten ter izžarevam v duši spokojnost in mir. Gledam jih umirjeno s časovno distanco in strpno dobrodušnostjo. Samo ubogi grešni in ranljivi ljudje so tako kot jaz. Želim jim Dati tihi zgled, tako kot ga sam uzrem v Materi Tereziji, Ignaciju Knobleharju, Pedru Opeki, Frideriku Baragi, dr. Alojziju Šuštarju in drugih, ki so že zaspali v Upanju na Vstajenje in Zveličanje. Vem, da sem tudi jaz otrok Boga, ki me ljubi in skrbi zame, za takšnega z napakami in pomanjkljivostmi, kakršen pač sem, z vsemi grehi in pomanjkljivostmi. Vem, da je prav da trpim in potrpim vse preizkušnje, da bi bil dober in še boljši človek na osnovi prekalitve in ojeklenitve volje, da vztrajam in grem naprej na Poti h Kristusu. Ko se v mojem umu in notranjosti pojavi kakšna bolečina, negotovost ali negativna misel povezana z jezo, zamero, strahom, samoosvobajanjem, jo takoj nadomestim z mislijo na Boga v meni. Vem, da z Njegovo Milostjo in Pomočjo učinkovito nadziram svoje misli in čustva, saj sem del Neskončnega Duha. Molim, premislim, darujem Bogu vse skrbi in preizkušnje in se mu odkrito spovem, kar me teži ter ga prosim Odpuščanja. Moje misli in čustva so sedaj umirjene, ubrane in konsktruktivne ter ne razmišljajo več o nastalih negativnostih. V moj um vstopajo samo čustva in misli skozi cedilo Njegove neskončne dobrote in navzočnosti. Prinašajo mi svetlobo, bodrilne misli, harmonijo, zdravje in notranji mir. Če bi se spet začel počutiti negativno, z občutki, da sem bil odrinjen, ponižan in razžaljen, pa vem, da se bom takoj ustavil in si odločno rekel: » Poveličujem Božansko v sebi. Sem Njegov Otrok in Eno z Bogom svojim Stvarnikom. Biti Eno z Bogom pomeni biti v milostni Večini, ko nikoli nisi sam. In če je Vsemogočni Bog na moji strani, le kdo je lahko proti meni?

    Postal sem po njegovi milosti in dobroti gospodar vseh misli, občutkov, čustev in odzivov. Ni drugega kot On – od jutranje zarje do večernega svita. In v Njem smo tudi mi njegovi otroci, ki gremo na zemeljski poti proti Obali večnosti. Božja Ljubezen napolnjuje mojo dušo. Sem v skrivnem kotičku Njega. Dobrota in usmiljenje me odslej spremljata sleherni dan mojega življenja, kajti za vedno prebivam v Njegovem varstvu in sem srečen, miren in spokojen. Odpustil sem in pozabil in v duši sem lahak in spokojen. On je vse kar potrebujem in zato je Moja Luč in Monja Rešitev.

    V Njem namreč premorem vse, ki mi daje vso Moč, Pogum in Energijo, da grem korak po korak smelo v novo tretje Življenjsko obdobje.« Ta molitev je moja čudežna preobrazba uma in srca, za katero verjamem, da mi prinaša odpuščanje, osvoboditev od negativnh misli ter okrepitev moje samopodobe. Nemirno je moje srce Gospod Bog, vse dotlej, dokler ne počije in dokler se ne umiri v Tebi. Hvala Ti Gospod za vse Milosti in Dobroto, za vse neštete drobne radosti, da Te čutim ob Sebi in v Sebi. Da se zavedam, da je Spolnjevanje Božje Volje LJUBEZEN, USMILJENJE in DOBROTA.

    Bogu Čast in Slava Vekomaj. Hvala Gospod za vse, kar si mi Daroval! Amen.

    Odgovori
  5. Miro says:
    21. decembra, 2021 at 12:59

    MOJ BOG, KI ŽIVIŠ NA SKRIVNOSTEN NAČIN V MENI, VODI ME SKOZI MOJO NEGOTOVOST IN TEMO (Cvetana Priol)

    – Naši neuspehi so edini resnični uspehi pred Bogom.

    – Jezusove duše ne smejo bežati pred križem. Križ je naše edino orožje, kadar odpovedujejo vsa druga sredstva, in naša edina zmaga.

    – V knjigi narave je pisano: na zemlji, božjem vrtu, ni nobenega tujca. Vsi, ki žive pod božjim soncem, so si bratci in sestrice.

    – Kje je sreča doma? Tam, kjer vsak čim bolje spolnjuje svojo dolžnost, pa naj bo profesor ali pa hišnica v njegovi šoli. Tudi tisti ljudje so srečni, ki znajo vse svoje težave, vse svoje trpljenje sprejemati kot dar.

    – Novo leto! Sveto Dete, naj ga s teboj začnem in s teboj tudi dovršim! Daj, da bom vedno bolj razumela svoje poslanstvo: prinašati tebe, tvojo radost med ljudi.

    – O Gospod, daj, da bom za ljudi cvet, utrgan iz raja! Daj, da bom ljudem spomin na tvojo Dobroto.

    – Moj Bog, ki živiš na skrivnosten način v meni, vodi me skozi mojo negotovost in temo.

    – Nevernim ljudem se zdi v njihovem strašnem trpljenju smrt in samomor rešitev. Toda zaupam, da bodo tudi oni našli nekoč pot pod križ, saj je tudi njihovo trpljenje božje.

    – Jezusove duše morajo najprej same v sebi vzpostaviti Božje kraljestvo do skrajnih možnosti, zato da ga morejo nato razširjati na zemlji.

    Misli Cvetane Priol, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  6. Janez says:
    21. decembra, 2021 at 11:16

    Nekatera razmišljanja, kako sami sebi pomagati, biti svoj dober prijatelj, da bomo zdravi, srečni in zadovoljni v življenju

    Notranje zdravje, zadovoljstvo in sreča
    Zdrav duh v zdravem telesu ali mens sana in corpore sano. Vsak človek išče načine, kako biti zdrav, srečen in zadovoljen. Odgovor se skriva v notranji stabilni prisotnosti, ki zahteva pripravljenost odpreti vse čute in da se čudimo drobnim stvarem v življenju. Vsak človek naj bo sam sebi največji prjatelj in zaveznik, ki ve kaj hoče in ki si zaupa. Ko imaš sam dovolj moči in energije, jo boš imel tudi za druge. In to je to. Začni pri sebi. Moli Boga in ga prosi za pomoč in vodstvo!

    Skrbi in stres se preveč kopičita in izhod se od nas odmika
    Povprečen človek sodobnega sveta je zaskrbljen zaradi mešanice različnih situacij, v kateri so v večji in manjši meri prisotne finančne skrbi, stresno delo, slabi odnosi v službi, odtujenost od partnerja, izguba stika z otroki in pomanjkanje časa za sebe in bližnje. Nezadovoljstvo, občutek, da »ne bom zmogel vsega tega« in strahovi so prve posledice, ki se jim postopoma lahko pridružijo še depresija, anksioznost, različne kronične bolezni brez pojasnjenega vzroka in včasih tudi zlom. S pravočasnim prepoznavanjem občutkov, jasnim zavedanjem svojih čustev in vzrokov za njih, sposobnostjo, da se od občutka in čustva z distanco oddaljimo in nanj pogledamo s »trezno« glavo izven sebe, lahko pomaga stabilizirati notranjo negotovost, krepiti notranjo stabilnost in prispevati k hitrejšemu in bolj učinkovitemu reševanju zapletenih situacij, kar dolgoročno prinese več dobrega počutja. Opazovanje popolnih in nasmejanih obrazov na obcestnih plakatih, TV ekranih in družabnih omrežjih odvrača od resničnega bistva, to je dostojno življenje vsakega, ki ga z veseljem živi in deli z ljudmi, ki so mu blizu. Čudenje vsakdanjim stvarem v naravi, nasmeh sodelavca ali otroka, petje ptic, cvetenje rož in dreves, šumenje vetra, let metulja mimo nas idr., ki jih nenadoma začutimo, zaznamo, vidimo in ki jih preje nismo niti opazili, kaj šele videli. Da prisluhnemo otroku doma, partnerju in drugim ljudem. To so drobna darila za nas. Čakajo nas. Poglejmo jih in se jih zavedajmo. Živeli smo doslej namreč hitro, prehitro eden mimo drugega. Za dosego miru je potrebnih v tišini v naravi nekaj malih korakov, ki jih nakazuje neka pot sprostitve in umiritve in njun blagodejen učinek na sodobnega človeka; saj slednji nenehno nekam hiti, je zaskrbljen in je v stresu. In k nemiru preganja še druge. Zakaj že? Imamo pravico do miru in sreče.

    Različne vloge človeka oziroma, kaj je pravzaprav človek?
    Ljudje imamo v življenju različne vloge. Lahko smo starši, prijatelji, sodelavci, razlikujemo se po poklicih in po odzivih v različnih življenjskih situacijah. Vsi nimamo vseh vlog, oziroma se te v času našega življenja spreminjajo. Kaj bi torej lahko bila skupna rdeča nit, ki nas povezuje ne glede na različne vloge, ki jih imamo v življenju? Ali ta skupna rdeča nit obstaja? Kaj je človek, ko pogledamo nanj iznad vseh vlog, ki jih igra v različnih obdobjih življenja? Kaj v resnici je človek? “Človek je odprt življenjski potencial in življenje je proces uresničevanja tega življenjskega potenciala,” bi povzeli po raznih modrecih. In na tebi je, da narediš kaj iz sebe in iz svojega življenja. Nihče drug ne bo. Prisluhnimo si, kakšni talenti in darovi sposobnosti in lastnosti so v nas in izven nas in preanalizirajmo, kaj hočemo in kam gremo. Ko to vemo in znamo potegniti prioritete bomo preprosto v sebi vedeli kaj, kam, zakaj in kako. Kjer je volja je tudi pot. In kjer je Njegov Blagoslov gre vse prav. Simple.

    Povezava telesa, čustev in možganov
    Le malo truda in opazovanja je potrebno, da človek sam in na podlagi lastnega izkustva ugotovi, kakšna je povezava med telesom in možgani. Seveda so izsledki znanosti, medicine in drugih ved nepogrešljivi, a mnogo tega bi lahko razumeli sami, če bi pozorno opazovali odzive telesa ob različnih dogajanjih. Opazujmo, na primer, odziv telesa, ko nas je nečesa strah ali ko imamo tremo. Nihče se nas fizično ne dotakne, ničesar ne vnašamo v svoje telo, a kemične reakcije v telesu in splošen odziv so povsem drugačni kot v sproščenem stanju. Srčni utrip je hitrejši, potimo se, zviša se raven določenih hormonov, ki so značilni za stresna stanja, dihanje je plitko, morda hitrejše in še bi lahko naštevali. Na tem preprostem primeru je jasno in očitno, kako sta um in telo povezana in kako um vpliva na telo. Psiche et soma. Še več, razlogi, zakaj občutimo določena čustvena sanja pri tem niso bistvenega pomena. Telo ne vpraša, kdo me je razjezil, užalil ali prizadel. Niti ne vpraša po razlogih, zakaj je to tega prišlo. Lahko rečemo, da smo se upravičeno razjezili ali celo, da je bila ta oseba krivična do nas, nepoštena in še kaj. Toda to ne spremeni dejstva, da bo naše telo odreagiralo na način, ki ga sprožijo misli povezano z jezo. Ko je Buda npr. dejal: »Nihče te ne bo kaznoval zaradi jeze, temveč te bo jeza kaznovala sama po sebi«, je govoril prav o dejstvu, da s svojimi mislimi sami sebi pripravljamo neke napitke, ki so telesu bodisi koristni bodisi škodljivi. Danes je popularno govoriti o tem, kako je potrebno imeti rad samega sebe. Toda zgornji zapis pove, da je ljubezen do sebe povezana z odnosom, ki ga imamo do drugih ljudi. Kakor razmišljamo o drugih, takšno realnost ustvarjamo v sebi. Sovraštvo, zamera in jeza so trpinčenje samega sebe. Pa vendar zakaj? Ko gledamo na ljudi s strpnostjo, sočutjem in z razumevanjem, oziroma, ko razumemo njihove zmožnosti in omejitve ter nismo užaljeni, ker ne zmorejo ali ne znajo več in ker ne ravnajo drugače, kot ravnajo, si s tem prihranimo marsikatero negativno čustvo in posledično tudi telesno težavo. Strpni smo, ne.
     
    Kaj je pomembnejše glava ali srce ? Kar oboje je potrebno za harmonijo
    Nekateri prisegajo na to, da jih vodi razum, da se odločajo z razmišljanjem, drugi delujejo bolj instinktivno in rečejo, da njih vodi srce. Verjetno v različnih trenutkih prevladuje eno ali drugo, a vendar obstaja ultimativni odločevalec, da nekdo poseže po nezdravi hrani, se prepusti zasvojenosti, zboli ali se kako drugače vda, drug pa se bori z vsakodnevnimi izzivi na drugačen način. Ko kupimo npr. karto za vlak, vemo, kam se želimo peljati. Človek pa pogosto deluje tako, da stori določeno dejanje (kupi karto za smer dogajanja), kasneje pa se pritožuje, kam je njegov vlak pripeljal. Premalo se zavedamo, da sami kupujemo karte za svoja potovanja v življenju, da pogosto brezglavo stopamo na vlak, čigar smer nam kasneje ni všeč in si je ne želimo ozroma spoznamo, da je bila sprejeta napačna odločitev, ki smo jo premalo premislili. Svojo slepoto kasneje (krivično) pripisujemo »delovanju s srcem« rekoč, da nas je vodilo srce. Toda srce in neodgovorno ter slepo ravnanje niso eno in isto.

    Razmislek ali »glava« je torej tisti del, ko smo zmožni dojeti povezave med vzrokom in posledico naših dejanj, ko lahko tudi vnaprej predvidimo, kam nas bo odpeljal določen vlak ali dejanje. Razmislek ne pomeni nič drugega kot budnost (lat. vigilantibus sum). Vidimo, razumemo, dojemamo, znamo povezovati. S tem pa smo učinkovitejši pri reševanju problemov, smo bolj ustvarjalni in ravnamo optimalno v dani situaciji. In srce? Vedno obstaja znanje nad znanjem. Nekdo zna več kot mi jaz/mi. Ne glede na to, koliko smo se naučili in kaj vse že vemo, vedno bo nekaj večjega, višjega, do tedaj neznanega. Znanje je pot, ki nima svojega konca. Kdor pravi, da je prišel do cilja, ni povedal prav, saj je pot še dolga in mi smo potniki. Zato vsakič, ko stopamo v nekaj novega, potrebujemo pogum srca. Ne moremo vedeti z gotovostjo, napake bodo prav gotovo na obzorju, varnosti ni, zavetja ni … A srce je tisto, ki te čez vse te dvome pripelje. Le v Bogu se umiri moja duša in počije moje srce. On nas uči ljubezni, skromnosti in ponižnosti.

    Kako je videti človek v harmoniji?
    Človek v harmoniji, kaj je že to? Ko ga srečamo in po neki čudni usodi še prepoznamo, smo presenečeni. Ker takšni ljudje so izven vseh spektaklov in povprečnih pričakovanj ljudi. Najdemo jih v vseh poklicih ali pozicijah. Človek v harmoniji nikakor ni vezan le na odmaknjeno življenje v naravi, temveč je lahko sredi poslovnega, delovnega, političnega dogajanja ali lahko ima zelo odgovorne naloge. Prav tako ni nujno, da svoje znanje ubesedi v »duhovno« besedišče. Lahko je živahen ali bolj mirne narave, lahko je takšnih ali drugačnih značajskih potez, toda nekatere črte so tem ljudem vendarle skupne. In ena od teh je, da z umirjenostjo duha in zaupanjem v Boga sprejemajo spreminjanje zunanjih dogodkov. Naj bo uspeh ali neuspeh, vzpon ali padec, polom ali rast, umirjenost njihovega duha je vedno prisotna. Neločljivo povezanost s svetom ne občutijo le na abstraktni ravni ali v teoriji, temveč v čisto vsakdanjih in praktičnih primerih. Razumejo namreč, da je njegov odnos do sveta in ljudi tisto, kar jim prinaša mir ali nemir. Tak človek ravna etično , z razumevanjem in z dobroto. Vendar njegovo etično ravnanje ne izvira iz ega dobrote in ne iz povprečne morale, temveč iz globokega zavedanja, da je vse, kar stori okolici, storjeno njemu samemu. Smo del velikega, živega vesoljstva, ki ga je ustvaril Gospod Bog. Če mislimo, da lahko prizadenemo drugega človeka ali drugo živo bitje, ne da bi prizadeli sebe, se žalostno motimo. Ko smo odprti in razsvetljeni od Njega po Njegovi Milosti in ko res vidimo ne le opazimo stvari okrog nas, ko slišimo ptičje petje, žuborenje potočka, vidimo ljudi okrog nas, vidimo gozd, travnike in planine v daljavi, sonce ki sveti in rožo v vazi poleg nas, ki nam jo je prinesel sosedov otrok, si lahko rečeno: »To sem jaz, to je del mene«. Povezani smo z vsemi stvarmi in če pošiljamo pozitivno energijo, smo osredotočeni na vse to, pošiljamo ljubeznive vibracije okrog sebe, smo srečni. Ganz einfach. In Bog bo blagoslovil naša pota. Živimo po Evangeliju, ker takrat Dajemo in Ljubimo. In smo podobni Jezusu.

    Za vse imamo čas, le za Boga in za bližnje ter zase nam ga zmanjka. Naredimo potrebne spremembe, začnimo pa pri sebi! Splačalo se bo in bolj bomo umirjeni, srečni in zadovoljni. Molimo in prosimo Boga za Milost in Navdih ter Božje Vodstvo, da bodo vsi naši človeški napori blagoslovljeni!

    Vzemi si čas zase in za druge
    Imej čas za delo – to je ključ do uspeha.
    Imej čas za razmišljanje – to je izvor moči.
    Imej čas za igro – to je skrivnost mladosti.
    Imej čas za prijateljstvo – to je pot do sreče.
    Imej čas za sanjarjenje – to je pot k zvezdam.
    Imej čas, da ljubiš in da te ljubijo – to ni le privilegij elite ampak vsakega od nas.
    Imej čas, da gledaš okrog sebe – škoda je dneva za sebičnost.
    Imej čas za smeh – kajti, to je glasba duše.
    Imej čas za Boga, da bo blagoslovil vse tvoje delo in življenje!

    Lat. Verbum laudatur, si factum sequatur. Beseda je vredna pohvale, če ji sledi dejanje.

    Preštudirani razni prispevki iz razne strokovne literature (npr. prof. dr. Anton Trstenjak, prof. dr. Janžekovič et altri) in lastna razmišljanja. Janez

    Odgovori
    • Janez says:
      21. decembra, 2021 at 11:25

      Dodajam še pomemben literature za navdih: John Powell: Sreča izvira iz Notranjosti, Župnijski Urad Dravlje, 1994.
      Avtor je profesor na Loyola University v Chicagu. Ukvarja se z razmišljanjem, kaj je vse potrebno in katera spoznanja so pomembna , da bi dosegli srečo. Seveda z molitvijo in spolnjevanjem Njegove Volje. Da smo podobni Jezusu. In da si vzamemo v tišini in Miru čas za pogovor z Bogom. Da delamo Dobro in smo ponižni in Usmiljeni. In da se odpremo Bogu. Da služimo in pomagamo drugim.

      Odgovori
    • Janez says:
      21. decembra, 2021 at 11:28

      Dalai Lama nas uči, da moramo najprej najti mir v sebi

      1. modrost Dalai Lame: Sočutje izraža mirnega, notranje močnega, globoko samozavestnega in zadovoljnega človeka.
      2. modrost Dalai Lame: Zelo težko je doseči duh skupnega sodelovanja, ko pa ljudje ostajajo povsem ravnodušni do čustev in sreče drugih.
      3. modrost Dalai Lame: Če želimo, da ima naše življenje vrednost, moramo razviti osnovne pozitivne človeške vrednote – toplino, prijaznost in sočutje.
      4. modrost Dalai Lame: Če so naše misli zastrte s sovraštvom, sebičnostjo, ljubosumjem in jezo, izgubimo ne le nadzor nad sabo in drugimi, ampak tudi presojo.
      5. modrost Dalai Lame: Ljubezen in sočutje odpirata naše notranje življenje ter zmanjšujeta stres, nezaupanje in osamljenost.
      6. modrost Dalai Lame: Potencial za altruistična dejanja leži v vsakem izmed nas in možnost, da jih izvajamo, imamo prav vsak dan.
      7. modrost Dalai Lame: Promoviranje razumevanja med različnimi verskimi svetovi je po mojem mnenju najbolj resna in pomembna naloga, s katero se srečujemo dandanes.
      8. modrost Dalai Lame: Ne pozabite, da negativne misli in emocije, ne le škodijo našemu notranjemu miru, ampak tudi škodijo našemu zdravju.
      9. modrost Dalai Lame: V večini primerov je jeza pokazatelj šibkosti in nikakor ne moči.
      10. modrost Dalai Lame: Sreča ni nekaj, kar pride samo od sebe. Sreča prihaja od znotraj, iz naših dejanj.

      Morda pa nam bodo tudi te misli kaj pomagale, da premislimo in se kaj podučimo tudi od drugih.

      Odgovori
  7. Miro says:
    21. decembra, 2021 at 8:31

    NEKAJ DEJSTEV O BOŽIČU, KI JIH MORDA ŠE NE POZNATE (Aleteia)

    Kaj ima sv. Frančišek opraviti z jaslicami? Kdo je poslal prvo božično voščilnico? V zvezi s temi izročili niso toliko pomembni zunanji dejavniki kot njihova globoka sporočilnost

    Božična izročila niso le čudovita, pač pa obilno pripomorejo k ustvarjanju prazničnega vzdušja v družinah in občestvih ter ljudem razodevajo resničen pomen božičnih praznikov.

    https://si.aleteia.org/2021/12/21/nekaj-dejstev-o-bozicu-ki-jih-morda-se-ne-poznate/

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
  8. Miro says:
    21. decembra, 2021 at 8:12

    ZNAČILNOSTI VERE – V VERI SODELUJETA ČLOVEŠKI RAZUM IN VOLJA Z BOŽJO MILOSTJO – »VEROVATI JE DEJANJE RAZUMA, KI PRITRDI BOŽJI RESNICI NA UKAZ VOLJE, KI JO BOG NAGIBLJE Z MILOSTJO« (sv. Tomaž Akvinski)

    Priporočimo se Svetemu Duhu, našemu Tolažniku in Pomočniku, naj nam pomaga, da se bomo pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in Katekizem katoliške Cerkve. Prosimo ga za pomoč pri uvajanju v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka. Pridi, Sveti Duh!

    Poglobimo se v naslednje odlomke KKC:

    153 Ko sv. Peter izpove, da je Jezus Kristus, Sin živega Boga, mu Jezus pojasni, da mu to razodetje ni prišlo iz “mesa in krvi”, temveč od “mojega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 16,17; prim. Gal 1,15; Mt 11,25). Vera je božji dar, nadnaravna krepost, ki jo vlije Bog. “Da pride do take vere, je potrebna predhodna in pomagajoča božja milost ter notranja podpora Svetega Duha, ki naj nagiblje srce in ga obrača k Bogu, odpira duha in ‘vsem daje lahkoto, da resnici pritrdijo in jo z vero sprejmejo’” (BR 5).

    Vera je človekovo dejanje

    154 Samo po milosti in z notranjo pomočjo Svetega Duha je mogoče verovati. Nič manj resnično je, da je vera pristno človeško dejanje. Zaupati Bogu in držati se resnic, ki jih je razodel, ne nasprotuje ne človekovi svobodi ne njegovemu razumu. Že v človeških odnosih ne nasprotuje našemu lastnemu dostojanstvu, če verjamemo to, kar nam drugi ljudje povedo o sebi in svojih namenih, in če zaupamo njihovim obljubam (na primer ko se mož in žena poročita), da bi tako vstopili v medsebojno občestvo. Potemtakem je toliko manj nasprotujoče našemu dostojanstvu, če “Bogu, ki se razodeva, izkazujemo z vero popolno pokorščino razuma in volje” (1. vat. koncil: DS 3008) ter vstopimo tako v notranje občestvo z njim.

    155 V veri sodelujeta človeški razum in volja z božjo milostjo: “Credere est actus intellectus assentientis veritati divinae ex imperio voluntatis a Deo motae per gratiam – Verovati je dejanje razuma, ki pritrdi božji resnici na ukaz volje, ki jo Bog nagiblje z milostjo” (sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,2,9; prim. 1 Vat: DS 3010).

    Več o tem na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/III-znacilnosti-vere/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  9. Hvala says:
    20. decembra, 2021 at 20:17

    NOBENA POT, KI BI OBŠLA STISKE, NAS NE BO PRIPELJALA V BOŽJE KRALJESTVO (Prince Derek)

    ….”Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo,« (Apd 14,22)

    Odgovori
  10. Miro says:
    20. decembra, 2021 at 19:38

    »VEM, KOMU SEM VEROVAL« (2 Tim 1,12)

    Priporočimo se Svetemu Duhu, našemu Tolažniku in Pomočniku, naj nam pomaga, da se bomo pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in Katekizem katoliške Cerkve. Prosimo ga za pomoč pri uvajanju v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Molimo:
    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen

    Poglobimo se v naslednje odlomke KKC:

    VEROVATI V BOGA SAMEGA

    150 Vera je najprej človekova osebna privrženost Bogu; hkrati in neločljivo pa je tudi svobodna pritrditev celotni resnici, ki jo je Bog razodel. Kot osebna privrženost Bogu in pritrditev resnici, ki jo je Bog razodel, se krščanska vera razlikuje od vere v neko človeško osebo. Prav in dobro je docela se zanesti na Boga in absolutno verovati to, kar Bog reče. Prazno in napačno bi bilo imeti takšno vero v ustvarjeno bitje.

    VEROVATI V JEZUSA KRISTUSA, BOŽJEGA SINA

    151 Za kristjana je verovati v Boga nerazdružno obenem verovati v tistega, katerega je Bog poslal, v njegovega “ljubljenega Sina”, v katerega je položil vse svoje veselje (prim. Mr 1,11); Bog nam je rekel, da naj ga poslušamo (prim. Mr 9,7). Gospod sam pravi svojim učencem: “Verujete v Boga, tudi vame verujte!” (Jn 14,1). Verovati moremo v Jezusa Kristusa, ker je on sam Bog, učlovečena Beseda: “Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, je pripovedoval o njem” (Jn 1,18). Ker je “videl Očeta” (Jn 6,46), je edinole on tisti, ki ga pozna in ga more razodeti (prim. Mr 11,27).

    VEROVATI V SVETEGA DUHA

    152 Ne moremo verovati v Jezusa Kristusa, ne da bi imeli delež pri njegovem Duhu. Prav Sveti Duh razodeva ljudem, kdo je Jezus. Kajti “nihče ne more reči ‘Jezus je Gospod’ razen v Svetem Duhu” (1 Kor 12,3). “Duh namreč preiskuje vse, celo božje globine (…) Tako tudi to, kar je v Bogu, pozna samo božji Duh” (1 Kor 2,10-11). Samo Bog pozna Boga v celoti. V Svetega Duha verujemo, ker je Bog.

    Cerkev nenehno izpoveduje svojo vero v enega samega Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha.

    http://www.marija.si/gradivo/kkc/II-vem-komu-sem-veroval/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Janez Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja